Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

TAMARE ĆAPETA,

predstavljeni 16. julija 2026(1)

Zadeva C-273/24 [Naski](i)

X.Y.

ob udeležbi:

Prokurator Generalny,

Rzecznik Praw Obywatelskich

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska))

(Predhodno odločanje – Člen 267 PDEU – Pristojnost – Dopustnost – Pravna država – Neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče – Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Sodišču predložil senat civilnega oddelka Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) – Sprememba sestave navedenega senata po odgovoru Sodišča na vprašanje za predhodno odločanje)






I.      Uvod

1.        Leta nazadovanja na področju pravne države na Poljskem so pustila rano, ki jo je težko zaceliti, kljub pripravljenosti te države članice, da popravi stanje.

2.        Ta zadeva je zaskrbljujoč primer teh težav.

3.        Sodišču daje možnost, da se izreče – in to ne prvič – o vprašanjih v zvezi z razlago zahtev Unije po neodvisnem, nepristranskem in z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču, kot so določene v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Hkrati je Sodišče pozvano, da opredeli pravna sredstva v primeru kršitve teh zahtev v položaju, v katerem gre za sistematično kršitev, ki je prizadela velike dele sodstva na Poljskem, vendar pa je ta država še ni uspešno obravnavala in odpravila z demokratičnimi postopki.

4.        Težave so zaostrene s posebnimi okoliščinami obravnavanega primera, ki, kot bom podrobneje pojasnila v nadaljevanju, izhaja iz tožbe, ki jo je vložil takratni sodnik, ki je izpodbijal sklep o njegovi premestitvi iz enega senata regionalnega sodišča na Poljskem v drug senat tega sodišča in ki je zdaj postal minister za pravosodje te države članice.

5.        Čeprav je gotovo, da mora Sodišče v okviru postopka predhodnega odločanja podati razlago zahtev, ki izhajajo iz načela pravne države, kot so konkretizirane v členu 19(1) PEU in členu 47 Listine, da bi predložitvenemu sodišču dalo usmeritev glede odločitve, ali so nekatera pravila oziroma položaji v nacionalnem sodstvu v nasprotju s temi zahtevami, pa Sodišče po mojem mnenju ni pristojno za odločitev, kako naj se take morebitne kršitve odpravijo. Prav tako je usklajevanje sodstva s temi zahtevami odgovornost vsake države članice.

6.        To je Sodišče v bistvu izrazilo v nedavni sodbi z dne 24. marca 2026, Rzecznik Praw Obywatelskich (Izločitev sodnika splošnega sodišča).(2) Sodišče je ob sklicevanju na vzorčno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Wałęsa proti Poljski(3) razsodilo, da mora poljska država zaradi sistemskih težav, ki v poljskem pravosodnem sistemu še vedno obstajajo, sprejeti ustrezne zakonodajne in druge ukrepe.(4) To ugotovitev razumem tako, da izraža tudi sporočilo, da Sodišče ni pristojno za zagotavljanje rešitev trajajočih sistemskih nepravilnosti.

7.        Ob upoštevanju teh uvodnih ugotovitev bom najprej čim krajše in čim preprosteje pojasnila zapletene okoliščine te zadeve. Nato bom podala svoje mnenje, zakaj ta predlog za predhodno odločbo presega pristojnost Sodišča v postopku predhodnega odločanja. Nazadnje, če bo Sodišče kljub temu menilo, da je treba odločiti o tej zadevi, bom analizirala predloženo vprašanje.

II.    Dejansko stanje

A.      Širši kontekst

8.        Širši kontekst, za katerega je značilno, da se je neodvisnost sodstva na Poljskem po zakonodajnih spremembah, ki jih je uvedla prejšnja vlada, poslabšala, je sodnikom Sodišča dobro znan. Sodišče je bilo v številnih postopkih za ugotavljanje kršitev, ki jih je sprožila Evropska komisija, pozvano, naj se izreče o združljivosti različnih elementov teh sprememb s pravom Unije, v še večjem številu predhodnih odločb pa je podalo razlago prava Unije, upoštevnega za presojo veljavnosti teh sprememb. Te spremembe so bile obravnavane tudi v številnih sodbah ESČP, sprožile so široko mednarodno kritiko in celo privedle do tega, da je Komisija prvič v zgodovini začela postopek iz člena 7(1) PEU.(5)

9.        Zdi se, da je bilo od zadevnih zakonodajnih sprememb imenovanih več kot 3000 sodnikov.(6)

10.      Kljub temu se zdi, da Poljska do danes in po spremembi vlade decembra 2023 še ni sprejela nobenih splošnih ukrepov za rešitev vprašanja nepravilnih imenovanj teh sodnikov. Nedavno je Poljska na primer predlagala razdelitev sodnikov na tri kategorije – zeleno (približno 1200 novoimenovanih), rumeno (približno 1100 oseb) in rdečo (približno 350 oseb na splošnih sodiščih in 80 oseb na Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska; v nadaljevanju: vrhovno sodišče) in Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče, Poljska; v nadaljevanju: vrhovno upravno sodišče) – ter da se nezakonitost njihovih imenovanj odpravi na različne načine, in sicer z legalizacijo nekaterih imenovanj, z izvedbo novih postopkov imenovanj za nekatere ali z razrešitvijo nekaterih oseb s položajev, na katere so bile imenovane. Ta predlog je bil predložen Beneški komisiji, ki je marca 2026 odgovorila z mnenjem št. 1238/2025,(7) vendar poljska država doslej ni sprejela nobenih konkretnih zakonodajnih ali drugih ukrepov.

11.      To je ozadje obravnavane zadeve. Kot je na obravnavi pred Sodiščem opozoril X.Y., trenutno vlada institucionalna paraliza. Sodniki, ki so bili imenovani po postopkih pred zakonodajnimi spremembami, ne želijo soditi skupaj v senatih z osebami, ki so bile za sodnike imenovane po postopkih po teh zakonodajnih spremembah, in s tem legitimirati njihovih imenovanj. Hkrati državljani in stranke v sodnih postopkih pred poljskimi sodišči ne morejo biti prepričani, ali o njihovih zadevah odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče in ali bodo ti postopki privedli do izdaje pravno veljavnih sodnih odločb.

B.      Okoliščine pred obravnavano zadevo

12.      Za razumevanje obravnavane zadeve se je treba vrniti v poletje leta 2018.

13.      X.Y., prej imenovan W.Ż., je bil sodnik regionalnega sodišča na Poljskem. Predsednik tega sodišča je X.Y. s sklepom z dne 27. avgusta 2018 brez njegovega soglasja premestil iz oddelka tega sodišča, v katerem je opravljal svoje naloge, na drug oddelek istega sodišča.

14.      X.Y. je na podlagi veljavnega nacionalnega prava zoper ta sklep vložil pritožbo pri Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet, Poljska; v nadaljevanju: KRS), ki je odločil, da o pritožbi ni treba odločiti (v nadaljevanju: sklep KRS).

15.      X.Y. je 14. novembra 2018 zoper ta sklep KRS vložil tožbo pri vrhovnem sodišču. Tožbo je obravnaval Izba Kontroli Nadzwyczajnej i Spraw Publicznych (senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča Poljska; v nadaljevanju: izredni senat).

16.      V okviru te tožbe je X.Y. vložil tudi predlog za izločitev vseh sodnikov, ki sestavljajo izredni senat, z utemeljitvijo, da glede na način njihovega imenovanja ne izpolnjujejo zahtev po sodni neodvisnosti in nepristranskosti. Obravnavanje tega predloga za izločitev je bilo dodeljeno Sąd Najwyższy (Izba Cywilna) (vrhovno sodišče (civilni oddelek), Poljska; v nadaljevanju: civilni oddelek), ki je zasedal v senatu treh sodnikov.

17.      Kljub temu pa je medtem izredni senat, ki je odločal kot sodnik posameznik, in sicer BD, s sklepom z dne 8. marca 2019 zavrnil pritožbo X.Y. zoper odločbo KRS (v nadaljevanju: sklep BD), čeprav je z zadevno dokumentacijo razpolagal senat treh sodnikov civilnega oddelka in X.Y. ni imel možnosti podati izjave.

18.      S sklepom BD bi se tožbeni postopek končal in s tem tudi postopek za izdajo začasne odredbe, v katerem je bil senat treh sodnikov civilnega oddelka pozvan k odločanju. Vendar je senat treh sodnikov, ker je menil, da je bil sklep BD v nasprotju z zakonom, odločil, da se nekatera vprašanja predložijo razširjenemu senatu civilnega oddelka, ki zaseda v senatu sedmih sodnikov. Ta vprašanja so se med drugim nanašala na pravne učinke sklepa BD zaradi načina imenovanja BD za sodnika.

19.      Ta senat sedmih sodnikov civilnega oddelka se je nato odločil, da v tej zadevi Sodišču Evropske unije predloži vprašanje za predhodno odločanje.

20.      Postopek predhodnega odločanja se je končal s sodbo z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – imenovanje)(8), v kateri je Sodišče podalo razlago prava Unije, iz katere v bistvu izhaja, da za sklep BD glede na okoliščine njegovega imenovanja ni mogoče šteti, da ga je izdalo neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče.(9) Sodišče je zato menilo, da mora senat sedmih sodnikov v odgovoru senatu treh sodnikov ugotoviti, da bi moralo v skladu z načelom primarnosti prava Unije sklep BD razglasiti za neobstoječ.(10)

C.      Obravnavana zadeva, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

21.      Po sodbi v zadevi W.Ż. je senat sedmih sodnikov civilnega oddelka moral senatu treh sodnikov odgovoriti, da sestava sodnika posameznika v izrednem senatu ne izpolnjuje zahtev po neodvisnem, nepristranskem in z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču, na podlagi česar bi lahko senat treh sodnikov sklep BD razglasil za neobstoječ.

22.      Vendar so bili v obdobju med vložitvijo predloga za sprejetje predhodne odločbe (21. maj 2019) in sodbo Sodišča v zadevi W.Ż. (6. oktober 2021) upokojeni trije sodniki iz senata sedmih sodnikov civilnega oddelka.

23.      MB je s sklepom z dne 26. januarja 2022 kot predsednica vrhovnega sodišča, ki vodi delo civilnega oddelka (v nadaljevanju: predsednica civilnega oddelka), imenovala nov sedemčlanski senat, v katerem so bili trije upokojeni sodniki nadomeščeni z novimi osebami, skupaj s sodnikom, ki je bil predsednik tega senata.

24.      Ta novi senat sestavljajo: JK, prva predsednica vrhovnega sodišča, ki je predsednica senata, ter KS, CV in RX, pri čemer so bili vsi štirje imenovani za sodnike vrhovnega sodišča po zakonodajnih spremembah poljskega pravosodnega sistema. Preostali trije sodniki so bili člani prvotnega senata: KW, ki ostaja sodnik poročevalec, ter PW in WZ. Ti trije sodniki pa so bili na funkcijo sodnika vrhovnega sodišča imenovani pred temi zakonodajnimi spremembami.

25.      To je povzeto v tej preglednici:


Stara sestava senata

Nova sestava senata

(1)

TN, predsednik

JK, prva predsednica vrhovnega sodišča, nova predsednica senata

(2)

A – upokojen

KS – nov

(3)

B – upokojen

CV – nov

(4)

C – upokojen

RX – nov

(5)

KW, sodnik poročevalec

KW, sodnik poročevalec – nespremenjeno

(6)

PW

PW – nespremenjeno

(7)

WZ

WZ – nespremenjeno

26.      KW, sodnik poročevalec v senatu sedmih sodnikov, se je odločil vložiti ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ker dvomi, da je sprememba sestave tega senata v nasprotju s pravom Unije.

27.      Ta sodnik med drugim poudarja, da je bila sestava tega senata spremenjena brez objektivnih razlogov in v nasprotju s prejšnjo prakso civilnega oddelka, v skladu s katero se je sestava senata dopolnila, namesto da bi bil senat v celoti ponovno imenovan. Poleg tega večino članov senata sestavljajo na novo imenovane osebe, ki so bile imenovane v enakih okoliščinah, kot je bil na mesto sodnika imenovan BD. To kaže, da bi bilo mogoče take ukrepe šteti za ukrepe, katerih cilj je vplivati na odločitev senata. Ta vtis še dodatno krepi dejstvo, da je spremembo izvedla MB kot predsednica civilnega oddelka, ki je bila na mesto sodnice vrhovnega sodišča imenovana v enakih okoliščinah kot BD, ter da je predmet presoje, ki jo mora opraviti senat, prav vprašanje okoliščin imenovanja BD. Posledično bi bila vsaka odločba tega senata zaznamovana z enakimi pomanjkljivostmi kot sklep, ki ga je izdal BD.

28.      Poleg tega je iz predložitvene odločbe razvidno tudi, da je X.Y. vložil predloge za izločitev štirih novih oseb iz senata, ki do vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe še niso bili obravnavani.(11)

29.      V teh okoliščinah je KW kot sodnik poročevalec v sedemčlanskem senatu prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil to vprašanje:

„[1.]      Ali je treba v položaju, v katerem sodišče države članice, ki odloča na zadnji stopnji (Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska)) – potem ko je od [Sodišča Evropske unije] pridobilo razlago prava Unije v zvezi s pravnimi posledicami kršitve temeljnih pravnih pravil te države pri imenovanju sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki se kaže v tem, da:

(a)      so bili akti predsednika Republike Poljske o imenovanju na mesto sodnika vrhovnega sodišča vročeni, čeprav je bila resolucija [KRS], ki vsebuje predlog za imenovanje na sodniško mesto, že prej izpodbijana pred pristojnim nacionalnim sodiščem – Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče), čeprav je Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) v skladu z nacionalno zakonodajo zadržalo izvajanje te resolucije, in čeprav je še vedno potekal pritožbeni postopek, po dokončanju katerega je vrhovno upravno sodišče zaradi nezakonitosti pravnomočno odpravilo izpodbijano resolucijo KRS, s čimer jo je trajno odstranilo iz pravnega reda, s čimer je akt o imenovanju na mesto sodnika vrhovnega sodišča izgubil podlago, ki je, kot se zahteva s členom 179 Konstytucja Rzeczypospolitej Polskiej (ustava Republike Poljske), predlog KRS za imenovanje na sodniško mesto,

(b)      je postopek pred imenovanjem brez upoštevanja načel preglednosti in pravičnosti izvedel nacionalni organ (KRS), ki zaradi okoliščin, povezanih z njegovo ustanovitvijo, v delu, v katerem je sestavljen iz sodnikov, in načina njegovega delovanja ne izpolnjuje zahtev, ki jih mora izpolnjevati ustavni organ, ki brani neodvisnost sodišč in nepristranskost sodnikov, saj je bil ustanovljen v skladu s postopkom, določenim v določbah ustawa z 8 grudnia 2017 r. o zmianie ustawy o Krajowej Radzie Sądownictwa oraz niektórych innych ustaw (zakon z dne 8. decembra 2017 o spremembi zakona o KRS in nekaterih drugih zakonov) (Dz. U. 2018, pozicija 3),

–      na podlagi razlage prava Unije, ki jo je sprejelo Sodišče, odloča o pravnem vprašanju, ki je predloženo temu sodišču države članice, člen 2, člen 6(1) in (3) ter člen 19(1), drugi pododstavek [PEU] in člen 267 PDEU v povezavi s členom 47 [Listine], razlagati tako, da nasprotujejo temu, da bi v senatu vrhovnega sodišča, ki odloča o tem pravnem vprašanju, sodelovala katera koli od oseb, ki so bile za sodnike vrhovnega sodišča imenovane s kršitvijo pravnih pravil države članice, ki je opisana v vprašanju 1(a) in (b) zgoraj, in da nasprotujejo vsaki spremembi senata sodišča države članice, ki je Sodišču predložil vprašanje za predhodno odločanje, do katere bi prišlo po tem, ko je Sodišče izdalo sodbo, s katero je odgovorilo na to vprašanje, in ki ni utemeljena z objektivnimi razlogi (npr. smrt, upokojitev sodnika, ki je bil član senata sodišča, ki je predložilo vprašanje za predhodno odločanje),

–      in da nasprotujejo temu, da bi oseba, ki je bila imenovana na položaj predsednika vrhovnega sodišča, ki vodi civilni oddelek in je bila na položaj sodnika vrhovnega sodišča prav tako imenovana s kršitvijo pravnih pravil države članice, ki je opisana v točkah 1(a) in (b) zgoraj, ali katera koli druga oseba, ki je bila na položaj sodnika vrhovnega sodišča imenovana s kršitvijo pravnih pravil države članice, opisano v točkah 1(a) in (b) zgoraj, v zadevi, ki se nanaša na reševanje tega pravnega vprašanja, sprejemala kakršne koli odločitve, vključno z izdajo odredb, zlasti tistih, ki se nanašajo na sestavo sodečega senata vrhovnega sodišča ali na datume narokov, namenjenih obravnavi zadeve, v zvezi s čimer je treba šteti, da so take odredbe ali odločitve brez pravnega učinka,

–      in da ima sodnik vrhovnega sodišča, pri imenovanju katerega ni bilo nepravilnosti iz točk 1(a) ali (b) zgoraj, pravico in dolžnost – da bi se izognil temu, da bi o zadevi odločilo sodišče, ki ni neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče v smislu prava Unije – da zavrne sodelovanje v sodečem senatu vrhovnega sodišča, v katerem imajo večino osebe, ki so bile za sodnike vrhovnega sodišča imenovane s kršitvijo pravnih pravil države članice, opisano v točki 1(a) oziroma (b) zgoraj, in v primeru pritrdilnega odgovora na zgornje vprašanje tudi tako, da ima sodnik tega sodišča, ki je bil na mesto sodnika vrhovnega sodišča imenovan brez nepravilnosti iz točk 1(a) ali (b) in je v zadevi, ki se nanaša na zadevno pravno vprašanje sodnik poročevalec, pooblastilo, da zaradi zagotovitve učinkovitosti prava Unije in učinkovitosti razlage tega prava, ki jo je podalo Sodišče, ne glede na določbe nacionalnega prava, ki predsedniku vrhovnega sodišča, ki vodi civilni oddelek, dajejo pristojnost za določanje sestave senatov, ki obravnavajo zadeve iz pristojnosti civilnega oddelka vrhovnega sodišča, imenuje senat vrhovnega sodišča, ki bo odločil o tem vprašanju, pa tudi tako, da nasprotujejo temu, da bi oseba, ki je bila na položaj sodnika vrhovnega sodišča imenovana s kršitvijo pravnih pravil države članice, opisano v vprašanju 1(a) oziroma (b) zgoraj, ali katera koli druga oseba, ki je bila na položaj sodnika vrhovnega sodišča imenovana s kršitvijo pravnih pravil države članice, opisano v točki 1(a) oziroma (b) zgoraj, opravljala katero koli vodstveno funkcijo na vrhovnem sodišču (med drugim kot predsednik tega sodišča, vključno s prvim predsednikom tega sodišča, ali kot vodja pododdelka znotraj oddelkov vrhovnega sodišča) ali katero koli funkcijo v organih vrhovnega sodišča (na primer funkcijo člana ali nadomestnega člana Kolegium Sądu Najwyższego (kolegij vrhovnega sodišča) ali funkcijo Rzecznik dyscyplinarny Sądu Najwyższego (disciplinski organ vrhovnega sodišča)), ki jih lahko opravljajo le zakonito imenovani sodniki vrhovnega sodišča, ter temu, da bi navedene osebe opravljale kakršna koli dejanja, za katera so pristojni sodniki vrhovnega sodišča, ki opravljajo zgoraj navedene funkcije, zaradi njihovega potencialnega dejanskega ali pravnega vpliva na izvajanje sodne funkcije vrhovnega sodišča?“

30.      Približno mesec dni po tem, ko je bilo v tej zadevi pri Sodišču vloženo vprašanje za predhodno odločanje, je bil X.Y. ponovno imenovan na prejšnje sodniško mesto, 24. julija 2025 pa je bil imenovan za ministra za pravosodje, zaradi česar je istega dne odstopil kot sodnik.(12)

31.      Sodišče je od predložitvenega sodišča zahtevalo več dodatnih pojasnil,(13) predložitveno sodišče pa je odgovorilo 9. aprila 2025.

32.      Pisna stališča so Sodišču v tej zadevi predložili X.Y., Prokurator Generalny (generalni državni tožilec, Poljska), Republika Poljska in Komisija.

33.      Na obravnavi 16. marca 2026 so vse te stranke, razen Republike Poljske, podale ustne navedbe. Sodeloval je tudi Rzecznik Praw Obywatelskich (varuh človekovih pravic, Poljska).

III. Analiza

A.      Uvodne ugotovitve

34.      Za namene te zadeve je treba opozoriti, da je Sodišče v svoji sodni praksi razsodilo, da je postopek imenovanja sodnikov nujno neločljivo povezan s pojmom „z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče“ v smislu člena 47, drugi odstavek, Listine. Zato je neodvisnost sodišča mogoče izmeriti zlasti z načinom imenovanja njegovih članov.(14) Postopek imenovanja ne vpliva le na neodvisnost sodišča kot takega, ampak tudi na sestavo senata v vsakem posameznem primeru.(15)

35.      Na Poljskem sodnike imenuje predsednik Republike Poljske na predlog KRS, katerega naloga je zagotavljati neodvisnost sodišč in sodnikov.(16) Sodišče je od zakonodajnih sprememb, uvedenih z zakonom z dne 8. decembra 2017(17), menilo, da obstajajo upravičeni dvomi o neodvisnosti KRS pri opravljanju njegove vloge v postopku imenovanja sodnikov.(18)

36.      Vendar je Sodišče prav tako menilo, da zgolj na podlagi dejstva, da je bil sodnik imenovan na podlagi predloga KRS v njegovi novi sestavi, ni mogoč ugotoviti, da zahteve člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine niso bile izpolnjene.(19)

37.      Za odločitev o neodvisnosti posameznega sodnika je namreč treba upoštevati vse okoliščine, povezane z njegovim imenovanjem.(20)

38.      Poleg tega vsaka nepravilnost v postopku imenovanja ne povzroči neveljavnosti sestave sodišča; upoštevne so le nepravilnosti, ki so tako temeljne, da lahko pri posameznikih vzbudijo resne in legitimne dvome o tem, ali je zadevni sodnik neodvisen od zunanjih vplivov, zlasti vplivov drugih vej oblasti.(21)

39.      Še pomembneje, Sodišče je na podlagi takšne celovite presoje ugotovilo, da okoliščine, v katerih so bili sodniki imenovani v postopkih na podlagi resolucij KRS št. 330/2018(22) in 331/2018(23), v posameznikih vzbujajo resne in legitimne dvome o neodvisnosti in nepristranskosti oseb, imenovanih na podlagi teh resolucij.

40.      Te okoliščine so bile v bistvu to, da je vrhovno upravno sodišče izvrševanje teh resolucij KRS, s katerima je KRS predsedniku Republike Poljske predlagal imenovanje teh oseb za sodnike, zadržalo do izdaje sodbe Sodišča v zadevi A.B.,(24) da je predsednik te sodnike imenoval, ne da bi počakal na končno odločitev tega sodišča, in da je vrhovno upravno sodišče, potem ko je prejelo predhodno odločbo Sodišča v zadevi A.B., sporni resoluciji KRS razveljavilo.(25)

41.      Na tem mestu je treba spomniti, da je Sodišče v okviru vprašanja, ali je senat, sestavljen iz sodnikov, ki so bili imenovani po postopkih glede katerih se porajajo dvomi o neodvisnosti, „sodišče“ za namene predložitve zadeve Sodišču na podlagi člena 267 PDEU, v sodbi Krajowa Rada Sądownictwa(26) razsodilo, da za izredni senat, v katerega so bile vse osebe imenovane na podlagi resolucije KRS 331/2018, ni mogoče šteti, da izpolnjuje ta pogoj, s čimer je bila ovržena domneva, da nacionalno sodišče izpolnjuje zahteve, da bi se lahko štelo za „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU.(27)

42.      Sodišče je v zadevi Prezes Urzędu Ochrony Konkurencji i Konsumentów(28) razsodilo, da je ta domneva ovržena v zvezi z osebo, imenovano na podlagi resolucije KRS 330/2018. Sodišče je menilo, da tudi če civilni oddelek, za razliko od izrednega senata, ni novo ustanovljen oddelek, so v postopku imenovanja sodnikov v izredni senat (na podlagi resolucije KRS 331/2018) in postopku imenovanja sodnikov v civilni oddelek (na podlagi resolucije KRS 330/2018) enake pomanjkljivosti, ki „same po sebi zadostujejo za to, da pri strankah v postopku vzbudijo upravičen in resen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti tega sodnika“.(29)

43.      Te postopke bom imenovala „postopki, spoznani za nepravilne“, saj je mogoče sklepati, da sodniki, imenovani v postopkih na podlagi resolucij KRS 330/2018 in 331/2018, po mnenju Sodišča ne izpolnjujejo zahtev prava Unije glede neodvisnosti.

44.      Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, so bile štiri osebe, imenovane v nov sedemčlanski senat, in sicer JK, KS, CV in RX, pa tudi MB, ki jih je imenovala v ta senat, imenovane za sodnike civilnega oddelka na podlagi resolucije KRS 330/2018.

45.      V teh okoliščinah želi predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu dobiti usmeritve glede treh ključnih vprašanj: prvič, ali pravo Unije nasprotuje temu, da osebe, imenovane v postopkih, spoznanih za nepravilne, sodelujejo v senatu, ki mora uporabiti pravo Unije, kot ga je razložilo Sodišče (v sodbi W.Ż.); drugič, ali je treba šteti, da odločitev osebe, ki je bila na mesto predsednika civilnega oddelka imenovana v postopku, spoznanem za nepravilnega, nima pravnih učinkov; in tretjič, kakšne so posledice takih nepravilnosti za druge sodnike v senatu, natančneje, ali lahko ti sodniki zavrnejo sodelovanje v takem senatu in ali je sodnik poročevalec v senat upravičen imenovati druge sodnike.

46.      Po mojem mnenju Sodišče v tej zadevi nima pristojnosti za odgovor na ta vprašanja (razdelek B). Vendar bom, da bi pomagala Sodišču, če bi se odločilo drugače, analizirala tudi ta vprašanja (razdelek C).

B.      Postopkovni ugovori

47.      V tej zadevi sta varuh človekovih pravic in Komisija v bistvu podala dva postopkovna ugovora.

48.      Prvi ugovor se nanaša na pristojnost Sodišča. Ti stranki trdita, da glede na posledice poznejših dogodkov v zvezi s ponovnim imenovanjem X.Y. za sodnika in njegovim poznejšim imenovanjem za ministra za pravosodje Sodišču v tej zadevi ni treba odločati.

49.      Drugi ugovor se glede na dvome Komisije, ali lahko predložitveno sodišče upošteva odločbo, ki jo bo izdalo Sodišče, nanaša na dopustnost predloženega vprašanja.

1.      Pristojnost

50.      Sodišče je na podlagi člena 267 PDEU pristojno odgovoriti le na vprašanja, ki so potrebna za rešitev tekočega spora. Z drugimi besedami, obstajati mora zadeva, o kateri mora odločiti sodišče, ki je predložilo vprašanje. Sodišče ni pristojno za dajanje svetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, tudi če bi bila taka mnenja lahko koristna za odločanje v drugih zadevah.(30)

51.      V obravnavanem primeru, kot je bilo navedeno v točkah od 12 do 29 teh sklepnih predlogov, se vprašanje postavlja v okviru postopka za izdajo začasne odredbe, ki je povezan s postopkom v glavni stvari. V okviru tega postopka za izdajo začasne odredbe mora sedemčlanski senat svetovati tričlanskemu senatu o pravni veljavnosti sklepa BD, s katerim je bil končan postopek v glavni stvari in postopek za izdajo začasne odredbe.

52.      Tožba v postopku v glavni stvari se nanaša na predlog za razglasitev ničnosti sklepa KRS. Če bi bilo tej tožbi ugodeno, bi bil X.Y. ponovno razporejen na oddelek regionalnega sodišča, na katerem je pred tem opravljal sodniško funkcijo. Vendar je bil X.Y. ponovno razporejen na prejšnji položaj na tem sodišču, nato pa je po imenovanju za ministra za pravosodje Republike Poljske odstopil s sodniške funkcije. Zato je tožbeni zahtevek, kot v bistvu trdita varuh človekovih pravic in Komisija, postal brezpredmeten.

53.      Vendar je predložitveno sodišče v odgovor na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče (glej točko 31 teh sklepnih predlogov), pojasnilo, da ni ugotavljalo, ali je bil X.Y. ponovno razporejen na oddelek regionalnega sodišča, s katerega je bil premeščen, saj taka ugotovitev ne spada v njegovo pristojnost. Po mnenju tega sodišča njegova naloga, in sicer odločiti o predlogu za izločitev, da bi zagotovilo, da bo o tožbi v postopku v glavni stvari odločal pravilno sestavljen senat, ostaja nespremenjena, dokler X.Y. ne umakne tožbe, ki jo je vložil zoper sklep KRS, in to ne glede na morebitne dejanske spremembe v zvezi s tožbo v postopku v glavni stvari. Z drugimi besedami, predlog X.Y. za izločitev sodnikov izrednega senata ostaja veljaven, zato je treba o njem še vedno odločiti in razrešiti vsa pravna vprašanja, ki jih odpira. Na obravnavi je X.Y. potrdil, da tožbe za razglasitev ničnosti sklepa KRS ni umaknil.

54.      Sodišče je sicer res menilo, da je navedba predložitvenega sodišča, da postopek v glavni stvari še vedno poteka, za Sodišče zavezujoča in je stranke v postopku v glavni stvari načeloma ne morejo izpodbijati.(31)

55.      Vendar to ne spremeni dejstva, da mora Sodišče po potrebi preučiti okoliščine, v katerih mu je nacionalno sodišče predložilo zadevo, da preveri, ali je pristojno.(32)

56.      Kot je razsodilo Sodišče, „[č]e se izkaže, da zastavljeno vprašanje očitno ni več upoštevno za rešitev tega spora, mora Sodišče ugotoviti, da o njem ni treba odločati“.(33)

57.      V obravnavani zadevi po eni strani postopek v glavni stvari, na katerega se navezuje postopek za izdajo začasne odredbe v zvezi z izločitvijo sodnikov, formalno še vedno poteka. To bi lahko bil argument, da bi Sodišče v tej zadevi moralo odločiti.

58.      Vendar je po drugi strani jasno in nesporno, da X.Y. ni več mogoče ponovno razporediti na njegov nekdanji položaj sodnika regionalnega sodišča na Poljskem.(34) Zato tožba v postopku v glavni stvari za X.Y. kot sodnika in tožečo stranko v tej zadevi nima več predmeta.

59.      X.Y. je na obravnavi v bistvu trdil, da z vidika varstva splošnega interesa državljanov na podlagi prava Unije še vedno obstaja interes za nadaljevanje postopka v glavni stvari. Skliceval se je na širši kontekst in pojasnil, da nadaljevanje položaja, v katerem nepravilno imenovani sodniki še naprej zasedajo v sodnih senatih, pomeni tveganje resne in nepopravljive škode za stranke v sodnih postopkih ter se z njim krši načelo učinkovitega sodnega varstva.

60.      Po mojem razumevanju in na podlagi teh navedb se je X.Y. kot minister za pravosodje očitno odločil, da ne bo umaknil tožbe, ki jo je vložil, ko je bil še sodnik, da bi od Sodišča pridobil razlago prava Unije, ki bi bila v splošnem interesu reševanja težav, ki so v poljskem pravosodnem sistemu še vedno prisotne.

61.      Vendar Sodišče v postopku predhodnega odločanja ni pristojno za razlago prava Unije v obliki svetovalnega mnenja, tudi če bi bil odgovor koristen z vidika splošnega interesa.(35)

62.      Prav tako morebitna prihodnja odškodninska tožba ne more biti razlog, ki bi Sodišču omogočal sprejetje predhodne odločbe. Taka tožba še ni bila vložena,(36) zato bi Sodišče odgovarjalo na hipotetično vprašanje,(37) ki morda nikoli ne bo predloženo v odločanje pri sodišču.(38)

63.      Skratka, v okoliščinah obravnavane zadeve dejstvo, da postopek formalno še vedno poteka, ne more prevladati nad pravilom, da Sodišče v postopku predhodnega odločanja ni pristojno za dajanje svetovalnih mnenj ali mnenj o hipotetičnih vprašanjih, zlasti v položaju, v katerem je Sodišče seznanjeno s tem, da je glavni postopek postal brezpredmeten.(39)

64.      Menim, da je vloga Sodišča pri zagotavljanju usmeritev nacionalnim sodiščem z razlago prava Unije v konkretnih zadevah bistvena za ohranitev legitimnosti postopka predhodnega odločanja in sodne, ne pa svetovalne, narave vloge Sodišča v tem postopku.

65.      Zato menim, da Sodišče v obravnavani zadevi ni pristojno, saj bi s sprejetjem predhodne odločbe v zadevi, ki je postala brezpredmetna, prekoračilo svojo sodno funkcijo.

2.      Dopustnost

66.      Podredno, če bi Sodišče menilo, da postopek še vedno poteka, je treba obravnavati postopkovni ugovor v zvezi z dopustnostjo predloga za sprejetje predhodne odločbe v tej zadevi.

67.      V zvezi s tem Komisija ob sklicevanju na sodbo G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem)(40) dvomi, da lahko predložitveno sodišče na podlagi pravil nacionalnega prava upošteva sodbo Sodišča.

68.      V zadevi G. in drugi(41) je Sodišče ugotovilo, da predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil sodnik poročevalec v senatu treh sodnikov regionalnega sodišča na Poljskem, ni dopusten. Ta sodnik poročevalec je z vprašanji želel izvedeti, ali sodnik, ki je član istega senata in je bil na to sodišče imenovan v nekaterih posebnih okoliščinah, izpolnjuje zahteve po neodvisnem, nepristranskem in z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču v smislu prava Unije.

69.      Sodišče je poudarilo, da zahteva po nujnosti razlage v smislu člena 267 PDEU pomeni, da mora biti nacionalno sodišče, ki se odloči vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe, samo sposobno iz odgovora Sodišča izpeljati posledice te razlage, in sicer tako, da ob upoštevanju navedene razlage presodi o zakonitosti imenovanja drugega sodnika v isti senat in po potrebi odloči o izločitvi tega sodnika. Vendar je Sodišče menilo, da ni bilo razvidno, da bi lahko sodnik poročevalec v skladu s pravili nacionalnega prava sam postopal tako.(42)

70.      Po mojem mnenju se obravnavana zadeva jasno razlikuje od sodbe v zadevi G. in drugi. V tej sodbi o neodvisnosti sodnika, katerega neodvisnost je izpodbijal sodnik, ki je vložil predlog za sprejetje predhodne odločbe, še ni odločilo pristojno nacionalno sodišče, ki bi lahko presodilo o pravilnosti postopka, po katerem je bil ta sodnik imenovan.

71.      Nasprotno, obravnavana zadeva se nanaša na osebe, ki so bile imenovane v civilni oddelek po postopku (ki temelji na resoluciji KRS 330/2018), za katerega je Sodišče že ugotovilo, da je ob upoštevanju sodb vrhovnega upravnega sodišča in ESČP (glej točko 42 teh sklepnih predlogov) nepravilen (glej točko 42 teh sklepnih predlogov), pri čemer je ta nepravilnost tako temeljnega pomena, da je v nasprotju z zahtevami Unije po neodvisnem, nepristranskem in z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču. Zato predložitvenemu sodišču v obravnavani zadevi v nasprotju s predložitvenim sodiščem v zadevi G. in drugi ni treba samostojno presojati o pravilnosti imenovanj nekaterih članov senata sedmih sodnikov, temveč se v bistvu sprašuje, kakšne posledice po pravu Unije izhajajo iz dejstva, da je bila oseba imenovana v okviru postopka, spoznanega za nepravilnega.

72.      Zato menim, da je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe v obravnavani zadevi, če bi Sodišče ugotovilo, da postopek še vedno poteka, šteti za dopusten.

C.      Vsebinska presoja

1.      Sodelovanje oseb, imenovanih v postopkih, spoznanih za nepravilne, v senatu

73.      Predložitveno sodišče s prvim delom vprašanja v bistvu sprašuje, ali zahteve po neodvisnem, nepristranskem in z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču, kot so zagotovljene s členom 19(1) PEU v povezavi s členom 47 Listine, nasprotujejo temu, da osebe, ki so bile za sodnike imenovane v postopkih, spoznanih za nepravilne, sodelujejo v senatih, ki morajo odločati o zadevah, v katerih se uporablja pravo Unije.

74.      V obravnavani zadevi mora sedemčlanski senat uporabiti sodbo Sodišča v zadevi W.Ż., da bi tričlanskemu senatu podal usmeritve glede pravnih učinkov sklepa BD, s katerim je bila zavrnjena tožba X.Y. zoper sklep KRS.

75.      Po mojem mnenju je odgovor na prvi del vprašanja predložitvenega sodišča razviden že iz same sodbe v zadevi W.Ż.

76.      Sodišče je v odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje v zadevi W.Ż. pojasnilo, da je treba sklep BD razglasiti za neobstoječ, če predložitveno sodišče ugotovi, da je bil zadevni sodnik imenovan v postopku, v katerem niso bila upoštevana temeljna postopkovna pravila države članice za imenovanje sodnikov. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da oseba, imenovana v postopku, spoznanem za nepravilnega, ne izpolnjuje zahtev iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, v zvezi z neodvisnim, nepristranskim in z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem. Neposredni učinek člena 19(1) PEU in načelo primarnosti prava Unije zato nacionalnemu sodišču nalagata obveznost razveljavitve sklepa BD.(43)

77.      Čeprav Sodišče ni uporabilo teh besed, je po mojem mnenju njegovo sodbo najlažje razumeti tako, da sklep BD z vidika prava Unije ne more imeti pravnih učinkov, ker ta oseba v skladu s pravom Unije ni sodnik. Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU zlasti zahteva, da so vsi sodniki, ki bi lahko bili v položaju, ko bi morali uporabiti pravo Unije, neodvisni. Neodvisnost se med drugim zagotavlja s postopki imenovanja sodnikov, ki morajo biti zasnovani tako, da pri posameznikih ne vzbujajo resnih in legitimnih dvomov o tem, da so osebe, imenovane na položaj sodnika, podvržene zunanjemu nadzoru, zlasti s strani drugih vej oblasti. Osebe, ki so bile za sodnike imenovane v postopku, ki ni v skladu s temeljnih pravili nacionalnega prava o postopku imenovanja sodnikov in ki sam po sebi vzbuja dvome, da ga nadzorujeta zakonodajna in izvršilna veja oblasti, niso sodniki. Ker lahko sodne odločbe sprejemajo le sodniki, odločitve oseb, ki so bile imenovane v postopkih, spoznanih za nepravilne, ne morejo imeti pravnih učinkov.

78.      Medtem ko se je zadeva W.Ż. nanašala na sklep, ki ga je sprejel senat v sestavi sodnika posameznika, je senat v obravnavani zadevi sestavljen iz sedmih sodnikov, od katerih so bili štirje imenovani v postopku, ki ni bil v skladu s členom 19(1) PEU v povezavi s členom 47 Listine. V zvezi s tem je Sodišče v zadevi AW „T“(44) ugotovilo, da je „že razsodilo, da prisotnost enega samega sodnika, imenovanega v enakih okoliščinah, kot so bile obravnavane v zadevi, v kateri je bila izdana […] sodba [Krajowa Rada Sądownictwa], v zadevnem organu zadostuje, da se temu organu odvzame status neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine“.

79.      Iz tega sledi, da mešani senat, sestavljen iz sodnikov, ki so bili imenovani v pravilnih in nepravilnih postopkih, ni neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče in torej ne izpolnjuje zahtev iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine.

80.      Kot sem že pojasnila (glej točko 37 teh sklepnih predlogov), je odločitev, da je bil postopek imenovanja nepravilen, na podlagi česar je mogoče skleniti, da imenovana oseba ni sodnik, odvisna od vseh okoliščin imenovanja, o katerih morajo presoditi nacionalna sodišča. Sodišče ni pristojno za tako presojo, čeprav lahko Sodišče nacionalnim sodiščem poda usmeritve glede elementov, ki jih je treba upoštevati.(45)

81.      Poleg tega je Sodišče – čeprav mu ni treba presojati o posameznih imenovanjih, še zlasti ne v okviru postopka predhodnega odločanja – vseeno priznalo, kot sem že pojasnila (glej točki 41 in 42 teh sklepnih predlogov), da so bili nekateri postopki, v katerih so bile osebe imenovane za sodnike na vrhovno sodišče, nepravilni, saj so to ugotovila nacionalna sodišča in ESČP.

82.      Zato menim, da osebe, ki so bile imenovane v novo sestavo sedemčlanskega senata in ki so bile imenovane za sodnike vrhovnega sodišča v postopku na podlagi resolucij KRS 330/2018 ali 331/2018 – kar mora preveriti predložitveno sodišče –, niso sodniki in ne morejo zasedati v senatu, ki mora uporabiti pravo Unije, kot ga razlaga Sodišče, in ki mora biti v skladu z nacionalnim pravom sestavljen iz sodnikov.

83.      Poleg tega se strinjam z argumentacijo X.Y., da se v tej zadevi poleg vprašanja neodvisnosti pojavlja tudi vprašanje nepristranskosti sodnikov. Te osebe, ki so bile na vrhovno sodišče imenovane v istem postopku kot BD, bi namreč odločale o lastni zadevi. Če bi ugotovile, da je bil postopek, v katerem je bil imenovan BD, nepravilen, bi to vplivalo na njihov lastni položaj sodnikov. Kot je namreč razsodilo Sodišče, morajo biti sodniki, ki odločajo v konkretni zadevi, ne le neodvisni, ampak tudi nepristranski, kar pomeni, da ne smejo imeti osebnega interesa glede izida zadeve.(46) Če bi bilo treba zadevne osebe šteti za sodnike in bi jih bilo mogoče imenovati v senat (quod non), bi njihovo sodelovanje v tem konkretnem postopku preprečevala zahteva po nepristranskosti.

84.      Skratka, Sodišču predlagam, naj na prvi del vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da v senatu sodelujejo osebe, ki so bile za sodnike vrhovnega sodišča imenovane v nasprotju s temeljnimi pravili nacionalnega prava, ki urejajo imenovanje sodnikov, kar pri posameznikih vzbuja resne in legitimne dvome o neodvisnosti teh oseb.

2.      Pravni učinki odločitev predsednika civilnega oddelka

85.      Predložitveno sodišče z drugim delom vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da je treba za odločitve predsednika civilnega oddelka o sestavi senata vrhovnega sodišča, ki odloča v zadevi, šteti, da nimajo pravnih učinkov, če jih je sprejela oseba, ki je bila za sodnika imenovana v postopku, spoznanem za nepravilnega.

86.      Najprej se mi zdi pomembno opozoriti, da je bila predsednica civilnega oddelka za sodnico tega sodišča imenovana v postopku, ki je temeljil na resoluciji KRS 330/2018. Kot je že bilo navedeno, je Sodišče ta postopek že štelo za dovolj nepravilnega, da resno vzbuja dvom o neodvisnosti imenovanih oseb.

87.      To vprašanje ima pravzaprav dva vidika: prvič, ali ima odločitev osebe, ki je bila za sodnika imenovana po nepravilnem postopku, pravne učinke, in drugič, ali morebitna nepravilnost take odločitve samodejno vpliva na veljavnost sestave tako določnega senata in na odločitve, ki jih ta senat sprejme. Večina strank v postopku pred Sodiščem se je osredotočila na drugi vidik tega vprašanja.

88.      V zadevi Daka(47) je Sodišče razlikovalo med odločitvami o notranji organizaciji sodišča in sodnimi odločbami, s katerimi se postopek konča. Nato je ugotovilo, da prva vrsta odločitev, tudi če jih sprejme oseba, ki je bila za sodnika imenovana v postopku, spoznanem za nepravilnega, „sama po sebi ne zadostuje za utemeljitev tega, da je treba za tako oblikovane sestave, ki obravnavajo te zadeve, prav tako šteti, da niso neodvisno in nepristransko z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče v smislu prava Unije“.(48) Tako je Sodišče v sodbi Daka podalo razlago, ki je upoštevna za drugi vidik vprašanja za predhodno odločanje.

89.      Ta ugotovitev je namreč v skladu z drugimi odločbami Sodišča, v katerih je poudarilo, da se pri presoji pravilnosti sestave sodišča oziroma sestave senata, ki odloča v zadevi, ne more upoštevati le enega dejavnika, ampak vse upoštevne okoliščine.(49) V tem smislu, kot trdi varuh človekovih pravic, zgolj dejstvo, da je bil senat sestavljen na podlagi odločitve osebe, ki je bila za sodnika imenovana v postopku, spoznanem za nepravilnega, tudi če se to dejstvo lahko upošteva kot eden od elementov presoje, samo po sebi ne bi smelo povzročiti, da se senatu odvzame status neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča. Če so vsi sodniki v takem senatu sodniki in so odločili neodvisno ter v skladu z zakonom, odločba takega senata ne bi bila neveljavna, tudi če je bil senat sestavljen na podlagi odločitve osebe, ki je bila za sodnika imenovana v nepravilnem postopku.

90.      Vendar se to vprašanje razlikuje od vprašanja, ali se lahko odločitev osebe, ki je bila za sodnika imenovana v postopku, spoznanem za nepravilnega, šteje za pravno veljavno.

91.      Menim, da je odgovor na to vprašanje odvisen od tega, ali so v skladu z nacionalnim pravom nekatere odločitve, ki same po sebi niso odločbe o vsebini zadeve, temveč urejajo način odločanja o njej, pridržane sodnikom ali pa jih lahko sprejemajo tudi osebe, ki na sodišču opravljajo upravne funkcije.

92.      Če nacionalno pravo določa, da o sestavi senatov odloča sodnik, ki na sodišču opravlja določeno funkcijo, na primer predsednik sodišča ali oddelka, potem odločitev o sestavi senata nima pravnih učinkov, če oseba, ki jo je sprejela, zaradi ugotovljenih nepravilnosti v postopku, v katerem je bila imenovana za sodnika, ni sodnik. Vendar lahko nacionalno pravo določa, da se senati sestavijo samodejno, na primer na podlagi algoritmov ali drugih sistemov za dodeljevanje zadev, odločitev o njihovi sestavi pa zgolj formalno sprejme oseba, ki na sodišču opravlja določeno funkcijo. V takem primeru ni pomembno, ali je oseba, ki sprejme odločitev, sodnik ali ne.

93.      Če nacionalno pravo nekatere vrste odločb v zvezi z notranjo organizacijo sodišča zaupa osebi, ki je sodnik, da se zagotovi spoštovanje neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov, potem tovrstna odločitev, ki jo sprejme oseba, ki ni sodnik, ni pravno veljavna.

94.      Tako razumem argumentacijo X.Y., s katero se v bistvu strinjam in v skladu s katero merilo, ki ga je treba uporabiti za odločitev predsednice civilnega oddelka v obravnavani zadevi, ni merilo iz sodbe Daka, ampak merilo iz sodbe Komisija/Poljska (Nadzor ultra vires nad sodno prakso Sodišča – Primarnost prava Unije).(50) Sodišče je v tej sodbi med drugim presodilo o nalogah predsednika Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče, Poljska). Sodišče je poudarilo, da lahko organizacijske odločitve predsednika tega sodišča nedvomno vplivajo na delovanje tega sodišča, kar pomeni, da mora take odločitve sprejeti oseba, ki je bila imenovana na podlagi pravil, ki ne dopuščajo nobenega legitimnega dvoma o tem, da bi se lahko predsednikova pooblastila in dolžnosti uporabljali kot sredstvo za vplivanje na sodno dejavnost tega sodišča ali za politični nadzor nad to dejavnostjo.(51)

95.      Sklepno Sodišču predlagam, naj na drugi del vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da odločitve o notranji organizaciji sodišča nimajo pravne veljavnosti, če je sprejemanje takih odločitev na podlagi nacionalnega prava poverjeno sodniku, oseba, ki je tako odločitev sprejela, pa je bila za sodnika imenovana v postopku, ki krši člen 19(1) PEU. Vendar to, da taka odločitev o sestavi senata ni pravno veljavna, ne more samodejno privesti do ugotovitve, da je sestava tega senata neveljavna ali da odločba tega senata nima pravnih učinkov.

3.      Posledice

96.      Predložitveno sodišče s tretjim delom vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da lahko sodniki, ki sestavljajo sedemčlanski senat, za katerega se ugotovi, da ni neodvisno, nepristransko sodišče in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče, na podlagi te ugotovitve zavrnejo sodelovanje v tem senatu in ali lahko v takem primeru sodnik poročevalec sam določi sestavo senata.

97.      Sodišče je v sodbi W.Ż. razsodilo, da „je treba v primeru dokazane kršitve člena 19(1), drugi pododstavek, PEU načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da se z njim predložitvenemu sodišču nalaga, da zavrne uporabo zadevnih določb in uporabi prej veljavne nacionalne določbe, pri čemer samo izvede sodni nadzor, določen s temi določbam“.(52)

98.      Čeprav se torej lahko zaradi neposrednega učinka člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi z načelom primarnosti prava Unije izključi uporaba nacionalnih pravil, ki so v nasprotju s to določbo, je zapolnitev tako nastalih praznin odvisna od nacionalnega prava.

99.      Menim, da lahko trije pravilno imenovani sodniki zavrnejo sodelovanje v senatu sedmih sodnikov. Lahko bi se sklicevali na primarnost prava Unije, da bi se ugotovilo, da je senat nepravilno sestavljen in da bi se po potrebi izključila uporaba vsakršnega pravila nacionalnega prava, ki bi pripeljalo do drugačnega zaključka. Vendar pa očitno ni nobene določbe nacionalnega prava, ki bi tem sodnikom prepovedovala, da zavrnejo sodelovanje pri sojenju, dokler senat ni sestavljen. Zato ni potrebe po izključitvi uporabe katere koli določbe nacionalne zakonodaje. Poleg tega možnost, da ti sodniki odklonijo sodelovanje v takšnem senatu, ni pravica, ki jo podeljuje pravo Unije, temveč izhaja iz dejstva, da zadevni senat ni bil sestavljen iz sedmih sodnikov, imenovani sodniki pa v njem ne morejo sodelovati, dokler ni sestavljen v tej sestavi.

100. Čeprav načelo primarnosti sodnikom omogoča, da senat štejejo za neobstoječ, na podlagi tega načela ni mogoče rešiti vprašanja, kako naj bo senat pravilno sestavljen. To vprašanje je treba rešiti v skladu z nacionalnim pravom, ki mora biti samo v skladu s pravom Unije. Zato pravo Unije ne določa take pravice, razen če nacionalno pravo določa možnost, da sodnik poročevalec sestavi senat v okoliščinah, v katerih ni predsednika civilnega oddelka, ki bi bil pravilno imenovan za sodnika in ki naj bi imenoval sodnike v senat.

101. Povedano drugače, drugi pododstavek člena 19(1) PEU je sicer morda dovolj jasen, da se lahko uporabi neposredno in da se na njegovi podlagi ugotovi kršitev zahteve po neodvisnosti sodnikov,(53) vendar pa zanj ni mogoče šteti, da je dovolj jasen, da bi določal pravila v zvezi z organizacijo sodne oblasti v državi članici in s tem sodniku poročevalcu podeljeval pravico do sestave senata.

102. Člen 19(1) PEU se lahko uporabi kot merilo za presojo zakonitosti in neuporabo obstoječih nacionalnih pravil (negativna odločitev), ne pa more nadomestiti manjkajočih nacionalnih pravil ali ustvariti novih (pozitivna odločitev).

103. Rešitev glede sestave senatov bi bilo zato treba najti z razlago nacionalnega prava,(54) ki pa mora biti v skladu s pravom Unije.(55) Če take rešitve ni mogoče najti v nacionalnem pravu, je to lahko znak za zakonodajalca, da je treba tako praznino, ki je ni mogoče zapolniti s sodno razlago, zapolniti z zakonodajnimi ukrepi.

104. Skratka, Sodišču predlagam, naj na tretji del vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da sodnikom omogoča, da odklonijo sodelovanje v senatu, v sestavi katerega so osebe, ki so bile za sodnike imenovane v postopku, ki je sam v nasprotju s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, dokler senat ni pravilno sestavljen. Vendar člen 19(1), drugi pododstavek, PEU sodniku poročevalcu ne daje pravice, da v takih okoliščinah sam sestavi senat.

IV.    Predlog

105. Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj ugotovi, da ni pristojno za odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je v tej zadevi postavilo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska).

Podredno Sodišču predlagam, naj na to vprašanje odgovori:

1.      Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da v senatu sodelujejo osebe, ki so bile za sodnike Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) imenovane v nasprotju s temeljnimi pravili nacionalnega prava, ki urejajo imenovanje sodnikov, kar pri posameznikih vzbuja resne in legitimne dvome o neodvisnosti teh oseb.

2.      Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da odločitve o notranji organizaciji sodišča nimajo pravne veljavnosti, če je sprejemanje takih odločitev na podlagi nacionalnega prava poverjeno sodniku, oseba, ki je tako odločitev sprejela, pa je bila za sodnika imenovana v postopku, ki krši člen 19(1) PEU. Vendar to, da taka odločitev o sestavi senata ni pravno veljavna, ne more samodejno privesti do ugotovitve, da je sestava tega senata neveljavna ali da odločba tega senata nima pravnih učinkov.

3.      Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da sodnikom omogoča, da odklonijo sodelovanje v senatu, v sestavi katerega so osebe, ki so bile za sodnike imenovane v postopku, ki je sam v nasprotju s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, dokler senat ni pravilno sestavljen. Vendar člen 19(1), drugi pododstavek, PEU sodniku poročevalcu ne daje pravice, da v takih okoliščinah sam sestavi senat.


1      Jezik izvirnika: angleščina.


i            Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.


2      C-521/21, Rzecznik Praw Obywatelskich, EU:C:2026:242.


3      Sodba ESČP, 23. november 2023 (CE:ECHR:2023:1123JUD005084921).


4      Glej sodbo Rzecznik Praw Obywatelskich (zlasti točka 62).


5      Po spremembi vlade decembra 2023 in ob upoštevanju namer nove vlade, da na Poljskem ponovno vzpostavi pravno državo, je Komisija 29. maja 2024 umaknila svoj obrazloženi predlog za začetek postopka iz člena 7(1) PEU.


6      Glej na primer sodbo Rzecznik Praw Obywatelskich (točka 58).


7      Glej nujno skupno mnenje Beneške komisije in Generalnega direktorata za človekove pravice in pravno državo (DGI) Sveta Evrope o osnutku zakona o statusu sodnikov, imenovanih ali povišanih med letoma 2018 in 2025, ter drugih povezanih zadevah (CDL-AD(2026)002, 12. marec 2026). Poljska je predlagala tudi alternativni pristop, ki je bil deležen kritike. Glej skupno mnenje Beneške komisije in DGI Sveta Evrope št. 1276/2026 o osnutku zakona „o ponovni vzpostavitvi pravice do poštenega sojenja in sojenja v razumnem roku“, ki ga je predlagal predsednik republike (CDL-AD(2026)020, 16. junij 2026). Za nadaljnja mnenja, ki obravnavajo druga pomembna vprašanja v zvezi s Poljsko, glejte spletno mesto Beneške komisije, dostopno na: https://www.coe.int/en/web/venice-commission/poland.


8      C-487/19 P, W.Ż., EU:C:2021:798.


9      Glej sodbo W.Ż. (zlasti točke od 138 do 154 in 161).


10      Glej sodbo W.Ż. (točka 155).


11      Vendar je X.Y. navedel, da je medtem o njegovih predlogih za izločitev teh štirih oseb odločil sodnik, ki je bil po njegovih navedbah tudi sam imenovan na podlagi očitne kršitve zakona.


12      Ta dejstva je X.Y. potrdil na obravnavi.


13      Pojasnila so se nanašala zlasti na, prvič, vprašanje, ali je bil X.Y. ponovno imenovan za sodnika in na posledice te okoliščine za različne začete postopke, in drugič, vprašanje, ali je predložitveno sodišče v skladu s poljskim pravom pristojno presojati skladnost imenovanja drugega sodnika za člana istega senata s pravom Unije, pa tudi ali je v skladu s poljskim pravom pristojno za sodni nadzor nad zakonitostjo odločitev predsednika vrhovnega sodišča o določitvi sestave sodnih senatov in katera pravna sredstva so na voljo zoper take odločitve.


14      Glej na primer sodbo Rzecznik Praw Obywatelskich (točka 75 in navedena sodna praksa).


15      Glej na primer sodbo Rzecznik Praw Obywatelskich (točka 73 in navedena sodna praksa).


16      To je določeno v členu 186(1) Ustave Republike Poljske. Poleg tega je v njenem členu 179 določeno: „Predsednik republike na predlog [KRS] imenuje sodnike za nedoločen čas.“


17      Te spremembe so vključevale predčasno prenehanje mandatov sodnikov, ki so delovali v tem organu, ter spremembo pravil za imenovanje novih članov, od katerih so večino prej izvolili sodniki, z novimi pravili pa je bila ta pristojnost podeljena parlamentu. Te spremembe so, če jih obravnavamo v ustreznem kontekstu, kot so vzporedne spremembe zakona o vrhovnem sodišču, vzbudile resne dvome, da postopek imenovanja sodnikov na Poljskem nadzorujeta zakonodajna in izvršilna veja oblasti. Glej v tem smislu sodbo z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča) (C-585/18, C-624/18 in C-625/18, EU:C:2019:982, točka 143). Glej tudi ESČP, 8. november 2021, Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski (CE:ECHR:2021:1108JUD004986819, točke od 309 do 312 in 320).


18      Glej v tem smislu sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike) (C-791/19, EU:C:2021:596, točke od 101 do 108) in W.Ż. (točka 150).


19      Glej na primer sodbo Rzecznik Praw Obywatelskich (točka 83 in navedena sodna praksa). Sodišče je prav tako menilo, da to, da udeleženci zadevnega postopka imenovanja nimajo pravice do učinkovitega pravnega sredstva, samo po sebi ne zadošča za ugotovitev, da sodišče ali senat, sestavljen iz sodnikov, imenovanih v okviru takega postopka, ni „z zakonom predhodno ustanovljeno“ v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine (glej točko 88 te sodbe).


20      Glej na primer sodbo Rzecznik Praw Obywatelskich (točki 78 in 91 ter navedena sodna praksa).


21      Glej na primer sodbi z dne 26. marca 2020, Preveritev Simpson/Svet in HG/Komisija (C-542/18 RX-II in C-543/18 RX-II, EU:C:2020:232, točka 75), in Rzecznik Praw Obywatelskich (točki 76 in 77).


22      V resoluciji KRS št. 330/18 z dne 28. avgusta 2018 (v nadaljevanju: resolucija KRS 330/2018) je bilo priporočenih sedem kandidatov za sodnike civilnega senata, vključno s petimi osebami, ki so predmet obravnave v tej zadevi (MB, JK, KS, CV in RX).


23       V resoluciji KRS št. 331/2018 z dne 28. avgusta 2018 (v nadaljevanju: resolucija KRS 331/2018) je bilo priporočenih 20 kandidatov za sodnike izrednega senata, vključno z BD, katerega sklep je vzrok za obravnavano zadevo.


24      Sodba z dne 2. marca 2021, A.B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo) (C-824/18, A.B., EU:C:2021:153).


25      Glej na primer sodbo z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije) (C-718/21, Krajowa Rada Sądownictwa, EU:C:2023:1015, točke od 50 do 54).


26      Glej Krajowa Rada Sądownictwa (točke 40 do 78). Glej na primer tudi sklepa z dne 9. aprila 2024, T. (Avdiovizualni programi za otroke) (C-22/22, EU:C:2024:313), in z dne 21. junija 2024, Kancelaria B. (C-810/23, EU:C:2024:543).


27      Taka domneva je bila potrjena v sodbi z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank (C-132/20, EU:C:2022:235, zlasti točki 69 in 72), v kateri je Sodišče prav tako pojasnilo, da je to domnevo mogoče ovreči, če je na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki jo je izdalo nacionalno ali mednarodno sodišče, mogoče sklepati, da sodnik, ki sestavlja predložitveno sodišče, ni neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine.


28      Glej sodbo z dne 7. novembra 2024 (C-326/23, EU:C:2018:940, točke od 20 do 37). V tej zadevi je Sodišče upoštevalo sodbo ESČP z dne 3. februarja 2022, Advance Pharma sp. z o.o. proti Poljski (CE:ECHR:2022:0203JUD000146920). Glej tudi sklep z dne 3. marca 2025, Rabal in Drałka (C-586/24 in C-605/24, EU:C:2025:206).


29      Sodba z dne 7. novembra 2024, Prezes Urzędu Ochrony Konkurencji i Konsumentów (C-326/23, EU:C:2024:940, točka 35).


30      Glej sodbo z dne 16. julija 1992, Meilicke (C-83/91, EU:C:1992:332, točka 25). To je bilo večkrat ponovljeno. Glej na primer sodbo z dne 22. marca 2022, Prokurator Generalny (Disciplinski senat vrhovnega sodišča – Imenovanje) (C-508/19, EU:C:2022:201, točki 60 in 62).


31      Glej na primer sodbo z dne 2. februarja 2023, Towarzystwo Ubezpieczeń Ż (Zavajajoče tipske zavarovalne pogodbe) (C-208/21, EU:C:2023:64, točka 45 in navedena sodna praksa).


32      Glej sodbo z dne 16. decembra 1981, Foglia (244/80, EU:C:1981:302, točke od 18 do 21); glej na primer tudi sodbo z dne 22. junija 2023, État belge (Okoliščine, nastale po sprejetju odločbe o vrnitvi) (C-711/21 in C-712/21, EU:C:2023:503, točka 31).


33      Sodba z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča) (C-585/18, C-624/18 in C-625/18, EU:C:2019:982, točka 70 in navedena sodna praksa) (moj poudarek).


34      Varuh človekovih pravic je navedel, da X.Y. ni več mogoče ponovno razporediti na prejšnji oddelek sodišča, v katerem je opravljal funkcijo, saj ni več sodnik.


35      Glej v zvezi s tem na primer sodbo z dne 24. novembra 2022, Banco Cetelem (C-302/21, EU:C:2022:919, zlasti točke od 30 do 34), in sklep z dne 29. januarja 2020, Zakład Ubezpieczeń Społecznych (C-522/18, EU:C:2020:42, zlasti točke od 26 do 35).


36      X.Y. je na obravnavi potrdil, da je ob prevzemu ministrskega položaja umaknil odškodninski zahtevek. O tem zahtevku se torej trenutno ne odloča.


37      Glej zlasti sklep z dne 10. junija 2011, Mohammad Imran (C-155/11 PPU, EU:C:2011:387, točki 19 in 20).


38      Poleg tega je varuh človekovih pravic pojasnil, da je sodišče, ki odloča o odškodninski tožbi, v skladu s poljskim pravom v okviru tega postopka pristojno presojati zakonitost sklepa KRS. Zato razglasitev ničnosti sklepa KRS ni potrebna, da bi civilno sodišče v prihodnosti odločilo o odškodninski tožbi, ki bi jo vložil X.Y.


39      V tem smislu je varuh človekovih pravic navedel, da se v skladu z ustaljeno prakso vrhovnega sodišča postopek, kadar predmet spora ne obstaja več, konča.


40      Glej sodbo z dne 9. januarja 2024 (C-181/21 in C-262/21, EU:C:2024:1; v nadaljevanju: sodba G. in drugi).


41      Glej sodbo G. in drugi (točke od 66 do 73).


42      Glej sodbo G. in drugi (točki 69 in 70).


43      Glej sodbo W.Ż. (točke od 152 do 155).


44      Sodba z dne 4. septembra 2025 (C-225/22, EU:C:2025:649, točka 57). Glej na primer tudi sodbo z dne 16. julija 2026, Rzecznik Dyscyplinarny Sądu Najwyższego (C-96/24, C-103/24 in C-112/24, točka 84).


45      Sodišče je predložitvenemu sodišču takšne usmeritve v točkah od 134 do 155 sodbe v zadevi W.Ż. dejansko tudi podalo.


46      Glej sodbo z dne 14. novembra 2024, S. (Sprememba sestave) (C-197/23, EU:C:2024:956, zlasti točka 60). Glej tudi najnovejši sodbi z dne 16. julija 2026, Gekus (C-748/23, zlasti točke od 50 do 62), in z sne 16. julija 2026, Rzecznik Dyscyplinarny Sądu Najwyższego (C-96/24, C-103/24 in C-112/24, zlasti točke od 67 do 79), v katerih je Sodišče ob upoštevanju načela nepristranskosti razsodilo, da člani senata, ki mora odločiti o tem, ali je sodelovanje določenega sodnika v konkretnem postopku takšno, da krši zahteve glede neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, sami ne smejo biti v enakem položaju kot zadevni sodnik.


47      Glej sodbo z dne 1. avgusta 2025, Daka in drugi (C-422/23, C-455/23, C-459/23, C-486/23 in C-493/23, EU:C:2025:592, točka 86; v nadaljevanju: sodba Daka).


48       Sodba Daka (točka 87).


49      Glej v zvezi s tem sodbo Rzecznik Praw Obywatelskich (točki 78 in 91 ter navedena sodna praksa).


50      Sodba z dne 18. decembra 2025 (C-448/23, EU:C:2025:975).


51      Glej sodbo z dne 18. decembra 2025, Komisija/Poljska (Nadzor ultra vires nad sodno prakso Sodišča – Primarnost prava Unije) (C-448/23, EU:C:2025:975, točki 278 in 279).


52      Sodba W.Ż. (točka 144).


53      Kot je Sodišče nedavno ugotovilo v sodbi Rzecznik Praw Obywatelskich (točka 51): „člen 19(1), drugi pododstavek, PEU državam članicam nalaga jasno in natančno obveznost rezultata, ki ji ni dodan noben pogoj, kar zadeva neodvisnost sodišč, ki morajo razlagati in uporabljati pravo Unije“ (moj poudarek).


54      Glej v zvezi s tem sodbo Rzecznik Praw Obywatelskich (točke 63 do 65).


55      Varuh človekovih pravic in Komisija sta se v zvezi s tem sklicevala na člen 16(4) Poslovnika vrhovnega sodišča, ki bi ga bilo mogoče uporabiti po analogiji. X.Y. je v odgovoru na vprašanje, postavljeno na obravnavi, predlagal, da obstaja pravilo običajnega prava, v skladu s katerim se imenuje sodnik, ki je naslednji na seznamu, razen če je ta sodnik že preveč obremenjen z delom. Ali je mogoče ta pravila uporabiti za rešitev vprašanja sestave senata v primeru, v katerem je bila oseba, ki je bila za to pristojna, imenovana po nepravilnem postopku, mora preveriti predložitveno sodišče.