Prvo vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na razlago člena 3(3) Uredbe Dublin III.

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali dejstvo, da je bila država članica določena za odgovorno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (prvo vprašanje a) oziroma da je celo priznala svojo odgovornost v okviru člena 18 in ponovno sprejela prosilca (prvo vprašanje b), to državo članico ovira pri tem, da nato prosilca pošlje v varno tretjo državo v skladu s členom 3(3) Uredbe Dublin III.

Uvodoma moram spomniti, da odgovornost Madžarske za prosilca izhaja iz priznanja odgovornosti ob ponovnem sprejemu zadevne osebe, da pa bi ta odgovornost lahko bila ugotovljena, tudi ob neobstoju izrecnega priznanja, bodisi na podlagi člena 13 navedene uredbe, saj je prosilec nezakonito prestopil madžarsko mejo iz Srbije, bodisi v skladu s členom 3(2) navedene uredbe, saj je Madžarska prva država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito.

Po tej uvodni pripombi odgovor na prvo predloženo vprašanje za predhodno odločanje izhaja iz besedila člena 3(3) Uredbe Dublin III. V skladu s to določbo si „[v]saka država članica […] pridrži pravico, da ob upoštevanju pravil in zaščitnih ukrepov iz Direktive 2013/32/EU pošlje prosilca v varno tretjo državo“.

Kot je nemška vlada pravilno poudarila na obravnavi, ta določba potrjuje načelo ohranitve pravice do odstranitve, ne da bi določala kakršno koli časovno omejitev. Zato ni na podlagi ničesar mogoče sklepati, da bi pravica do odstranitve zadevne osebe morala prenehati po določitvi odgovorne države članice.

Še več, če se „vsaki državi članici“, torej vključno z državo, ki se ne šteje za odgovorno državo članico v smislu Uredbe Dublin III, 7  –Zdi se celo, da je Komisija v točkah od 24 do 26 pisnih stališč naklonjena sklepanju, da to, da država članica izvaja člen 3(3) predpostavlja, da je ta priznala, da je odgovorna za obravnavanje prošnje. Glej tudi točko 52 pisnih stališč tožnika v postopku v glavni stvari. prizna pravica, da „pošlje prosilca v varno tretjo državo“, bi bilo najmanj nenavadno, da se ta možnost odvzame prav tisti državi članici, ki je dejansko odgovorna za obravnavo spisa.

Člen 33(1) Direktive 2013/32 prav tako ne nasprotuje tej razlagi člena 3(3) Uredbe Dublin III. V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 33 Direktive 2013/32 ne določa omejitve področja uporabe pravic, ki izhajajo iz Uredbe Dublin III.

Kvečjemu bi se lahko pojavilo vprašanje, ali bi se državi članici lahko odvzela možnost iz člena 3(3) Uredbe Dublin III, če bi, namesto da bi jo uveljavljala že ob vložitvi prvotne prošnje za mednarodno zaščito, začela vsebinsko obravnavanje prošnje in šele v poznejši fazi postopka uveljavljala možnost odstranitve. Zdi se namreč, da nekateri avtorji predpostavljajo odvzem možnosti iz člena 3 v takih okoliščinah, pri čemer zatrjujejo, da pri prosilcu nastanejo legitimna pričakovanja zaradi vsebinskega obravnavanja njegove prošnje. 8  –Filzwieser, Ch./Sprung, A., Dublin III-Verordnung, Wien/Graz 2014, str. 103, K 24.

V obravnavani zadevi glede na posebnosti primera tožnika v postopku v glavni stvari taki preudarki vseeno niso primerni. Na eni strani prosilec ni izkazal dobre vere, ko je Madžarsko zapustil pred koncem postopka. Njegovo ravnanje nikakor ni združljivo s konceptom legitimnih pričakovanj. Na drugi strani, ker predčasen odhod v drugo državo članico velja kot umik prošnje v skladu s členom 28 Direktive 2013/32, s katerim je nacionalna zakonodaja usklajena, in ker so madžarski organi nato prekinili obravnavo prosilčevega spisa, se je zaradi druge prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil ob vrnitvi na Madžarsko, odprl ločen spis, na katerega obravnavo nikakor ne vpliva prejšnji postopek.

Iz navedenega sledi, da dejstvo, da je bila država članica določena za „odgovorno“ za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, te države članice ne sme ovirati pri tem, da nato prosilca pošlje v varno tretjo državo v skladu s členom 3(3) Uredbe Dublin III.

Ta ugotovitev vsekakor velja za poštenega prosilca, ki ni nikoli zapustil ozemlja prve države članice, v kateri je vložil prošnjo.

Vendar bi bilo na položaj mogoče gledati drugače, če prosilca za mednarodno zaščito tako kot tožnika v postopku v glavni stvari po nedovoljenem odhodu ponovno sprejme prva država članica v skladu s členom 18(1) Uredbe Dublin III. Ta država mora tedaj v skladu s členom 18(2) navedene uredbe dokončati obravnavanje njegovega spisa. Tak položaj je predmet drugega dela prvega vprašanja za predhodno odločanje.

Zdi se, da predložitveno sodišče meni, da bi lahko iz člena 18 izhajala obveznost za odgovorno državo članico, da vsebinsko obravnava spis prosilca, ki ga je ponovno sprejela. Taka obveznost bi nasprotovala zavrženju njegove prošnje kot nedopustne in odstranitvi prosilca brez vsebinskega obravnavanja njegove prošnje v skladu s členom 3(3) Uredbe Dublin III.

Vendar taka razlaga člena 3 v povezavi s členom 18 Uredbe Dublin III ni ustrezna.

Na eni strani člen 18(2), drugi pododstavek, navedene uredbe ne govori o pravici poslati prosilca v tretjo državo. V tej določbi je namreč le poudarjeno načelo, da je treba „dokončati“ postopek, začet v prvi državi članici, 9  –V skladu s to določbo lahko zadevna država članica bodisi nadaljuje obravnavanje prvotne prošnje, ki je bilo prekinjeno zaradi odhoda zadevne osebe, ki velja kot implicitni umik v skladu s členom 28 Direktive 2013/32, bodisi prosilcu dovoli vložitev nove prošnje. vendar brez nasprotovanja temu, da se prosilec pošlje v tretjo državo, in brez zahteve po vsebinskem obravnavanju njegove prošnje za mednarodno zaščito. Prav nasprotno, zdelo bi se razumno sklepati, da je obravnavanje nedopustne prošnje v celoti „dokončano“ v smislu člena 18 Uredbe Dublin III, če je taka prošnja zavržena kot nedopustna, ne da bi bila obravnavana vsebinsko.

Na drugi strani pogoji, pod katerimi se prošnja lahko zavrže kot nedopustna, niso določeni v členu 18 Uredbe Dublin III, ampak so določeni v členu 33(2) Direktive 2013/32. V skladu s točko (c) te določbe je prošnja lahko zavržena kot nedopustna, če „se država, ki ni država članica, šteje za varno tretjo državo za prosilca na podlagi člena 38“. V istem smislu člen 39 navedene direktive odgovorni državi članici omogoča, da ne opravi „celovitega obravnavanja“ prošnje za mednarodno zaščito, če se ugotovi, da je „prosilec […] nezakonito vstopil na ozemlje države članice iz varne [evropske] tretje države“.

Posledično vsebinsko obravnavanje prošnje ni potrebno, če so izpolnjeni pogoji iz člena 33 Direktive ali pogoji iz člena 39 navedene direktive.

V zvezi s tema določbama so potrebne naslednje pripombe.

Najprej, vprašanja, ali je odgovorna država članica dolžna celovito obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila vložena v njej, ni treba presojati niti z vidika nacionalne zakonodaje niti z vidika člena 18 Uredbe Dublin III, ampak z vidika Direktive 2013/32.

Dalje, glede člena 33(2)(c) Direktive 2013/32 je treba ugotoviti, da se ta določba lahko upošteva in Madžarski omogoči, da prošnjo zavrže kot nedopustno, le če se Srbija lahko šteje za „varno tretjo državo“ v smislu člena 38 navedene direktive. Za vsak primer opozarjam, da opredelitev Srbije kot varne tretje države v nacionalni zakonodaji sodišču, ki odloča o zadevi, ne more dopustiti, da opusti lastno analizo, da bi se „prepriča[lo], da se z osebo […] v zadevni tretji državi [v tem primeru Srbiji] ravna v skladu z […] načeli“, naštetimi v členu 38 Direktive.

Nazadnje, glede člena 39 Direktive 2013/32 je treba navesti, da ta akt določa omiljeno ureditev za zavrnitev prošenj prosilcev, ki prihajajo iz varnih evropskih tretjih držav, če so ti prosilci, tako kot tožnik v postopku v glavni stvari, nezakonito vstopili na ozemlje države članice.

Vendar ta člen določa tri pogoje, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da bi lahko Srbija spadala v kategorijo varnih evropskih tretjih držav: primo, morala je ratificirati Ženevsko konvencijo brez kakršnih koli geografskih omejitev in mora spoštovati njene določbe; secundo, mora imeti z zakonom predpisan azilni postopek; in tertio, morala je ratificirati Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spoštuje njene določbe, vključno s standardi za učinkovita pravna sredstva.

Le če so ti kumulativni pogoji izpolnjeni, se lahko Madžarska na eni strani sklicuje na člen 39 Direktive, da se odpove celovitemu obravnavanju prošnje, in na drugi načrtuje, da prosilca pošlje v Srbijo v skladu s členom 3(3) Uredbe Dublin III. Ker člen 2 vladne uredbe ne vsebuje upoštevnih informacij v zvezi s tem, bo moralo sodišče, ki odloča o zadevi, predhodno preveriti, ali so trije zgoraj navedeni pogoji v primeru Srbije izpolnjeni.

Če so pogoji iz člena 33 ali člena 39 Direktive 2013/32 izpolnjeni, člen 18(2) Uredbe Dublin III ne nasprotuje temu, da se prošnja zavrže, prosilec pa pošlje v varno tretjo državo v smislu Direktive.

Vsaka druga razlaga zgoraj navedenih določb, zlasti razlaga, po kateri bi člen 18(2) Uredbe Dublin III postal absolutno načelo za vsebinsko obravnavanje prošnje, bi privedla le do neupravičene ugodnejše obravnave spisa prosilca, ki je pobegnil in se zanj uporablja člen 18 Uredbe Dublin III, v primerjavi s poštenim prosilcem, za katerega se člen 18 ne uporablja.

Še huje, če bi bila posledica člena 18 dejansko zagotovitev ugodnega obravnavanja ponovno sprejetega prosilca, bi ta določba vsakega prosilca spodbujala k temu, da pobegne v drugo državo članico, čeprav le zato, da se izogne zavrženju njegove prošnje kot nedopustne in takojšnjim ukrepom odstranitve.

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti tako, da dejstvo, da je bila država članica določena za „odgovorno“ za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, tudi če je svojo odgovornost priznala v okviru člena 18 Uredbe Dublin III in je ponovno sprejela prosilca, te države članice ne sme ovirati pri tem, da nato prosilca pošlje v varno tretjo državo v skladu s členom 3(3) Uredbe Dublin III, če so pogoji iz Direktive 2013/32 izpolnjeni.

Če država članica načeloma lahko svobodno uresničuje pravico, da prosilca pošlje v varno tretjo državo, potem ko ga je ponovno sprejela iz druge države članice, se predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je glede na člen 18(2) Uredbe Dublin III in pravico prosilca do učinkovitega pravnega sredstva prosilca mogoče poslati v varno tretjo državo, čeprav država članica, ki izvede predajo, v postopku za ponovni sprejem ni bila obveščena o nacionalnih predpisih, ki veljajo za pošiljanje prosilcev v varne tretje države, in praksi, ki jo pristojni organi izvajajo na tem področju.

V zvezi s tem vprašanjem so potrebne tri pripombe.

Najprej, neobstoj informacij v državi članici, ki poda zahtevo, ki je država, v katero je prosilec pobegnil, o poznejših praksah države, na katero je zahteva naslovljena, v tem primeru Madžarske, ne more vplivati na zakonitost postopkov, ki se izvajajo v državi, na katero je zahteva naslovljena.

Postopek predaje (iz države, ki poda zahtevo) in postopek v zvezi z obravnavanjem prošnje (v državi, na katero je zahteva naslovljena) sta dva ločena postopka, za katera veljajo ločena pravila. Če morajo ta pravila zadevni osebi zagotoviti učinkovito pravno sredstvo, so zaščitni ukrepi, ki jih je treba zagotoviti prosilcu ob njegovi predaji, opisani v členu 26 in naslednjem Uredbe Dublin III in ne dajejo posebnih jamstev glede praks države, na katero je zahteva naslovljena.

Dalje, čeprav člen 38(5) Direktive 2013/32 zahteva, da „[d]ržave članice redno obveščajo Komisijo o državah, za katere se […] uporablja ta koncept“, podobna obveznost ni določena v korist držav članic. 10  –Glej v tem smislu točko 27 pisnega stališča Madžarske.

Nazadnje, člen 18(2), drugi pododstavek, in fine, Uredbe Dublin III določa, da se obravnavanje prošnje dokonča v državi, na katero je zahteva naslovljena. Čeprav to načelo izključuje nastanek vsakršne neugodnosti za prosilca, ta vseeno ne more zaprositi za status, ki bi bil ugodnejši od statusa, ki ga je imel pred pobegom. Prosilec se jasno ne more sklicevati na neobveščenost organov države, ki poda zahtevo, v katero je odšel nezakonito, da bi preprečil uporabo splošno sprejetih praks v državi, na katero je zahteva naslovljena, ki je odgovorna država v smislu Uredbe Dublin III.

Iz navedenega izhaja, da je prosilca mogoče poslati v varno tretjo državo, čeprav država članica, ki izvede predajo, v postopku za ponovni sprejem ni dobila informacij o nacionalnih predpisih, ki veljajo za pošiljanje prosilcev v varne tretje države, niti o praksi, ki jo pristojni organi izvajajo na tem področju.

Če država članica načeloma lahko svobodno uresničuje pravico, da prosilca, potem ko ga ponovno sprejme, pošlje v varno tretjo državo, se pojavlja vprašanje, ali je člen 18(2) Uredbe Dublin III mogoče razlagati tako, da je treba postopek nadaljevati v fazi, v kateri je bil prekinjen ob obravnavanju prve prošnje za mednarodno zaščito, vložene v odgovorni državi članici.

V zvezi s tem je dovolj poudariti, da na eni strani člen 18(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III od držav članic ne zahteva, da obravnavanje prošnje nadaljujejo v fazi, v kateri je bilo prekinjeno. V skladu s tem členom lahko pristojni organi bodisi nadaljujejo obravnavanje prvotne prošnje, ki se šteje za umaknjeno, bodisi prosilcu omogočijo, da vloži novo prošnjo.

Na drugi strani je treba opozoriti, da člen 28(2), četrti pododstavek, Direktive 2013/32 izrecno določa, da „[d]ržave članice lahko organu […] dovolijo, da se obravnavanje prošnje nadaljuje v fazi, v kateri je bilo prekinjeno“, s čimer jim tako prepustijo popolno svobodo, da se bodisi odločijo za nadaljevanje obravnavanja v zadevni fazi bodisi začnejo postopek od začetka.

Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da člen 18(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III od držav članic ne zahteva, da obravnavanje prošnje nadaljujejo v fazi, v kateri je bilo prekinjeno.