I.

Uvod

1.

„V dobrem in slabem, redko je neka strast tako razširjena in svet tako globoko povezuje, kot ga strast do športa. Njegova simbolika je pogosto izjemna. Prikazuje najplemenitejše (športno vedenje, prizadevanje za odličnost, občutek za skupnost) in najslabše (šikaniranje in nasilje množic) človeške lastnosti. Šport je tudi pomemben mednarodni posel. Njegova sposobnost motiviranja množic ni nič manj kot sijajna in zato seveda naravno močno privlači tiste, ki bi želeli njegov sijaj uporabiti v lastne namene. Želja po političnem vplivu in denarju bije srca poslovnežev s tako prvinsko močjo, kot sanje o uspehu ženejo tekača na dolge proge. […] V središču vprašanja nadzora pa se pojavlja vprašanje najvišjega organa za določanje pravnih pravil in reševanje sporov.“ ( 2 )

2.

Te besede veljajo enako danes, kot so veljale leta 1993, ko so bile prvič objavljene. V tej zadevi se obravnava vprašanje nadzora; natančneje, razmerje med sistemom reševanja spora Fédération Internationale de Football Association’s (Mednarodna nogometna zveza; v nadaljevanju: FIFA) pred Court of Arbitration for Sport (Arbitražno razsodišče za šport, v nadaljevanju: CAS), in načelom učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz prava Unije.

II.

Dejansko stanje v postopku v glavni stvari

A.

Stranke

3.

Royal Football Club Seraing, tožeča stranka, s sedežem v Seraingu (Belgija), je nepridobitno združenje belgijskega prava, ki vodi nogometni klub Seraing, ki je član Union Royale Belge des Sociétés de Football Association ASBL (belgijska kraljeva nogometna zveza; v nadaljevanju: URBSFA).

4.

Kot je pojasnilo predložitveno sodišče, je klub v sezoni 2013-14 prevzelo novo vodstvo, ki si je „prizadevalo vrniti klub […] med belgijsko in celo mednarodno elito“. Zaenkrat klub „še vedno igra v prvi amaterski ligi, ki je preddverje profesionalnega nogometa, ki se mu želi upravičeno čim prej pridružiti, kar bi pomenilo, da bi lahko okrepil svoj položaj v športnem in finančnem smislu“.

5.

Doyen Sports Investment Limited (v nadaljevanju: Doyen Sports), intervenientka v postopku v podporo tožeči stranki, je zasebna družba malteškega prava s sedežem v Sliemi, Malta. Njena gospodarska dejavnost je predvsem zagotavljanje finančne pomoči nogometnim klubom v Evropi. ( 3 )

6.

FIFA, prva tožena stranka, je nepridobitno združenje švicarskega prava s sedežem v Zürichu, Švica. V njem so združena nacionalna združenja, odgovorna za organizacijo in nadzor nogometa v svojih državah.

7.

Union Européenne des Sociétés de Football Association (Evropska nogometna zveza; v nadaljevanju: UEFA), druga tožena stranka, je nepridobitno združenje švicarskega prava s sedežem v Nyonu (Švica), ki združuje nacionalna združenja evropske celine.

8.

URBSFA, tretja tožena stranka, s sedežem v Bruslju (Belgija), je nepridobitno belgijsko združenje, ki je član zvez UEFA in FIFA.

B.

Pravila zveze FIFA, ki so predmet spora

9.

„Pravilnik o statusu in prestopu igralcev“ (v nadaljevanju: pravilnik STJ) ( 4 ) zveze FIFA določa splošna in zavezujoča pravila o statusu igralcev in njihovi usposobljenosti za sodelovanje v organiziranem nogometu. Nekatere določbe tega pravilnika nacionalna združenja neposredno zavezujejo, druge pa morajo združenja dodati v svoje pravilnike.

10.

Zveza FIFA je 26. septembra 2014 v sporočilu za javnost objavila, da je „za zaščito integritete nogometa in igralcev izvršni odbor sprejel načelno odločitev, da bo lastninska pravica na ekonomskih pravicah igralcev s strani tretjih oseb („third party ownership“, v nadaljevanju: TPO) prepovedana in da bo določeno prehodno obdobje“. ( 5 )

11.

Zveza FIFA je z okrožnico z dne 22. decembra 2014, naslovljeno na svoje člane, obvestila nacionalne zveze in s tem zvezo URBSFA, da je njen izvršni odbor na sejah 18. in 19. decembra 2014 sprejel „nove določbe, ki jih je treba vključiti v pravilnik [STJ] o lastninski pravici na ekonomskih pravicah igralcev s strani tretjih oseb in vplivu tretjih oseb na klube“, s pojasnilom, da bodo začele veljati 1. januarja 2015 in da jih je treba vključiti na seznam zavezujočih določb na nacionalni ravni.

12.

V skladu z novimi pravili je bila (i) sklenitev novih pogodb v nasprotju s prepovedjo TPO popolnoma prepovedana od 1. maja 2015; (ii) pogodbe so se še vedno lahko sklepale in so lahko začele veljati med 1. januarjem in 30. aprilom 2015, vendar so ostale veljavne le eno leto od datuma podpisa; (iii) pogodbe, ki so bile sklenjene in so začele veljati pred 1. januarjem 2015, so ostale v veljavi do datuma izteka pogodbe, vendar se po tem datumu ne smejo podaljšati.

13.

Tretja oseba v smislu teh pravil je vsaka „stranka, ki ni igralec, ki prestopa, ali eden izmed obeh klubov, med katerima poteka prestop, ali kateri koli prejšnji klub, v katerem je bil registriran igralec“. ( 6 )

C.

Sporni pogodbi, ki so jih sklenile tretje osebe

14.

Royal Football Club Seraing je 30. januarja 2015 z družbo Doyen Sports sklenil pogodbo, v kateri je bil kot datum prenehanja pogodbe določen 1. julij 2018. V tej pogodbi je bila opredeljena sklenitev prihodnjih posebnih sporazumov o financiranju za vsakega igralca tožeče stranke, ki ga obe stranki izbereta soglasno, in urejen je bil prenos ekonomskih pravic treh poimensko določenih igralcev. Družba Doyen Sports je postala lastnica 30 % „finančne vrednosti, ki izhaja iz zveznih pravic“ teh igralcev, Royal Football Club Seraing pa je bilo prepovedano, da „neodvisno in samostojno“ prenese svoj delež na ekonomskih pravicah teh igralcev na tretjo osebo.

15.

Royal Football Club Seraing in družba Doyen Sports sta 7. julija 2015 sklenili drugo pogodbo, podobno pogodbi z dne 30. januarja 2015, o prenosu 25 % ekonomskih pravic novega poimensko določenega igralca.

D.

Arbitražna odločba

16.

Disciplinska komisija zveze FIFA je 4. septembra 2015 Royal Football Club Seraing spoznala za krivega kršitve zgorajnavedenih pravil zveze FIFA, ker je sklenil pogodbi, mu prepovedala registracijo igralcev za štiri registracijska obdobja (dve leti) in mu naložila plačilo globe v višini 150.000 švicarskih frankov (CHF).

17.

Komisija za pritožbe zveze FIFA je 7. januarja 2016 zavrnila pritožbo Royal Football Club Seraing zoper to odločitev.

18.

Royal Football Club Seraing je 9. marca 2016 pri CAS v skladu s pravili statuta zveze FIFA ( 7 ) o arbitraži vložil tožbo zoper to odločitev z dne 7. januarja 2016.

19.

CAS je v odločbi z dne 9. marca 2017 odločilo, da pravo, ki se uporablja, predstavljajo predpisi zveze FIFA in švicarsko pravo, vključno s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ter pravo Unije, zlasti določbe Pogodb na področju svobode gibanja in konkurence. ( 8 )

20.

CAS je sklenilo, da so nove določbe pravilnika STJ zakonite. CAS je v zvezi z disciplinsko odločitvijo zveze FIFA prepoved registracije igralcev skrajšalo na tri obdobja in potrdilo globo.

21.

Tožeča stranka je 15. maja 2017 pri Tribunal fédéral (zvezno sodišče, Švica) vložila tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe z dne 9. marca 2017. Navedeno sodišče je s sodbo z dne 20. februarja 2018 to tožbo zavrnilo.

E.

Spor, na podlagi katerega poteka postopek v glavni stvari

22.

Družba Doyen Sports je 3. aprila 2015 zoper zveze FIFA, UEFA in URBSFA pri Tribunal de commerce francophone de Bruxelles (gospodarsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini, Belgija) vložila tožbo, Royal Football Club Seraing pa je 8. julija 2015 interveniral.

23.

Tožeča stranka je med drugim predlagala, naj sodišče ugotovi, da je popolna prepoved praks, ki jih izključujejo nova pravila pravilnika STJ (TPO in „third party investment“), v skladu s pravom Unije nezakonita. Natančneje, trdila je, da je prepoved v nasprotju s pravico do prostega pretoka kapitala, pravico do svobode opravljanja storitev, pravico do prostega gibanja delavcev in konkurenčnega prava.

24.

Poleg tega je na podlagi člena 1382 nekdanjega Code civil (belgijski civilni zakonik) zahtevala plačilo začasnega zneska 500.000 EUR kot odškodnino za škodo, ki je nastala zaradi uporabe novih pravil pravilnika STJ.

25.

Tribunal de commerce francophone de Bruxelles (gospodarsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini) se je s sodbo z dne 17. novembra 2016 izreklo za nepristojno za obravnavo zahtevkov tožeče stranke. Royal Football Club Seraing je 19. decembra 2016 zoper to odločbo pri cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju, Belgija) vložil pritožbo. ( 9 )

26.

Royal Football Club Seraing je v pritožbi uveljavljal odgovornost zvez FIFA, UEFA in URBSFA na podlagi nacionalne zakonodaje. Trdil je, da so tri tožene stranke kršile pravo Unije, ker so mu preprečile sklenitev pogodb „third party investment“ ali „third party ownership“, da mu je bilo zaradi te kršitve prava Unije odvzeto sredstvo za financiranje ali razvoj in da so imele disciplinske sankcije škodljive posledice.

27.

Tožeča stranka je Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) predlagala, naj ugotovi, da sta člena 18a in 18b pravilnika STJ nezakonita, ker kršita pravo Unije in EKČP, zaradi česar je po njenem mnenju zveza FIFA odškodninsko odgovorna.

28.

Arbitražna odločba CAS in sodba Tribunal fédéral (zvezno sodišče), s katero je bila tožba tožeče stranke za razveljavitev te odločbe zavrnjena, navedeni v točkah od 19 do 21 zgoraj, sta bili izdani v času, ko je ta pritožbeni postopek še potekal. To je na sodbo Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) vplivalo, kot sledi.

29.

Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) je 12. decembra 2019 razsodilo, da iz nacionalnega prava izhaja, da je arbitražna odločba pravnomočna od datuma, ko je bila izdana, ne da bi bil potreben predhodni postopek za razglasitev izvršljivosti. Ugotovilo je, da je bila odločba CAS dokončna in je postala pravnomočna, potem ko je Tribunal fédéral (zvezno sodišče) 20. februarja 2018 zavrnilo tožbo za razveljavitev.

30.

Kot je bilo pojasnjeno v predložitveni odločbi, se v skladu s členom 22(1) Loi portant le Code de droit international privé (belgijski zakonik o mednarodnem zasebnem pravu) vsaka tuja sodna odločba, izvršljiva v državi, v kateri je bila izdana, v Belgiji prizna de iure brez kakršnega koli postopka. Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) je torej sodbo Tribunal fédéral (zvezno sodišče) z dne 20. februarja 2018 štelo za pravnomočno, kar je tožeči stranki onemogočilo, da bi pred tem Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) izpodbijala veljavnost odločbe CAS.

31.

Ta odločba med drugim rešuje sporno vprašanje glede skladnosti novih pravil iz pravilnika STJ s pravom Unije. Posledično Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) ne more odločati o morebitnih kršitvah prava Unije in zato tudi teh vprašanj ne more predložiti Sodišču Evropske unije.

32.

Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) je zato pritožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev prava Unije in pravic, zagotovljenih z EKČP, zavrglo kot nedopustne oziroma zavrnilo kot neutemeljene. Odločilo je tudi, da je pritožbeni razlog glede nezakonitosti disciplinskih sankcij, ki izhaja iz prisilnosti arbitraže, neutemeljen, saj nobena od strank v arbitražnem postopku ni izpodbijala pristojnosti CAS.

33.

Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju) je zato s sodbo z dne 12. decembra 2019 pritožbo zoper sodbo Tribunal de commerce francophone de Bruxelles (gospodarsko sodišče v Bruslju za postopke v francoščini) z dne 17. novembra 2016 zavrnilo in odločilo, da so zahtevki, ki jih je navedel Royal Football Club Seraing, neutemeljeni.

34.

Royal Football Club Seraing je pri Cour de cassation de Belgique (kasacijsko sodišče, Belgija), ki je predložitveno sodišče, vložil kasacijsko pritožbo zoper to sodbo.

III.

Vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

35.

V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Belgija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

36.

Royal Football Club Seraing, Doyen Sports, FIFA, URBSFA, UEFA, belgijska, nemška, francoska in litovska vlada ter Evropska komisija so predložili pisno podane navedbe.

37.

Na obravnavi, ki je potekala 1. oktobra 2024, so Royal Football Club Seraing, družba Doyen Sports, zveze FIFA, URBSFA, UEFA, belgijska, grška, francoska, litovska in nizozemska vlada ter Komisija ustno podali stališča.

IV.

Analiza

38.

V dobrem in slabem (če nadaljujemo v duhu uvodnega citata) ( 10 ), šport je danes organiziran kot avtonomen sistem, v katerem regulatorna pooblastila izvajajo športne organizacije, ki so včasih zelo vplivne in premožne. ( 11 ) To zagotovo velja za nogomet, kjer je zveza FIFA najvišji regulatorni organ. Klubi in športniki morajo za sodelovanje v nogometu upoštevati pravila, ki jih je sprejela zveza FIFA.

39.

Šport je hkrati ekonomska dejavnost. Zato se za opravljanje športne dejavnosti uporabljajo določbe prava Unije, ki se uporabljajo za to ekonomsko dejavnost. ( 12 ) Sodišče je ugotovilo, da za šport veljajo pravila prostega gibanja, konkurenčno pravo in splošna načela prava Unije, med katerimi sta zlasti sorazmernost in prepoved diskriminacije. ( 13 )

40.

V skladu s statutom zveze FIFA je treba vsak spor, ki bi lahko nastal v zvezi z njenimi športnimi pravili, reševati prek njenega lastnega sistema za reševanje sporov, ki CAS določa za izključen in obvezen pritožbeni organ.

41.

Kadar pa pravilo zveze FIFA ali odločitev, ki temelji na takem pravilu, potencialno krši pravico posameznika, ki izhaja iz prava Unije, ustavni sistem Evropske unije temu posamezniku podeljuje pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki je sedaj izražena v členu 47 Listine.

42.

Države članice morajo na podlagi člena 19(1) PEU – za razlago katerega je zaprosilo predložitveno sodišče – zagotoviti, da subjekti prava Unije to temeljno pravico dejansko uživajo. ( 14 ) To pomeni, da morajo države članice zagotoviti, da ima posameznik, ki se sklicuje na kršitev njegove pravice iz prava Unije, dostop ( 15 ) do neodvisnega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, ( 16 ) ki je v skladu s členom 267 PDEU pristojno, da zadevo predloži Sodišču. ( 17 )

43.

Zato mora sodno varstvo pravic, ki izhajajo iz prava Unije in so bile domnevno kršene s pravili zveze FIFA ter so bile z odločbo CAS potrjene za veljavne, zagotoviti sodišče, ki ustreza opredelitvi „sodišča“ v skladu s členom 267 PDEU.

44.

CAS ali švicarsko zvezno sodišče, ki je pristojno za opravljanje nadzora nad odločbami CAS, nista takšni sodišči. Zato njuna presoja skladnosti pravil zveze FIFA s pravicami, ki izhajajo iz prava Unije, v pravu Unije ne izpolnjuje zahteve po učinkovitem sodnem varstvu.

45.

To nas pripelje do obravnavane zadeve. Izhaja iz spora, o katerem odloča „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU.

46.

Stranki sta pred belgijskimi sodišči trdili, da jima prepoved zveze FIFA do TPO preprečuje uživanje pravic, ki jima jih zagotavlja pravo Unije. Zato sta zahtevali, naj se ugotovi neskladnost teh pravil zveze FIFA s pravom Unije, ki jih je arbitražno razsodišče medtem potrdilo za veljavna, in zahtevali povrnitev tako nastale škode.

47.

Do tukaj je vse v redu. Iz zgoraj navedenega bi bilo mogoče sklepati, da sta stranki dejansko imeli dostop do sodišča, ki je pristojno za predložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe. Vendar bi bilo lahko načelo učinkovitega sodnega varstva kljub temu kršeno, ker pristojna sodišča zaradi pravila nacionalnega (belgijskega) prava, na podlagi katerega so odločbe CAS, ki jih potrdi švicarsko zvezno sodišče, pravnomočne, niso mogla zagotoviti učinkovitega pravnega sredstva. Kot je bilo pojasnjeno, to pravilo preprečuje, da bi se v obravnavani zadevi lahko opravil nadzor nad skladnostjo pravil zveze FIFA s pravom Unije.

48.

Ali načelo učinkovitega sodnega varstva nasprotuje takemu pravilu?

49.

Po mojem mnenju je odgovor pritrdilen.

50.

Vendar je bilo na podlagi pisno podanih stališč in razprave med obravnavo postavljeno splošnejše vprašanje: ali se v skladu s pravom Unije za arbitražne odločbe v športu zahteva posebno pravno sredstvo, ki zadošča za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva? Zato bom na kratko obravnavala tudi to razpravo.

51.

Struktura moje analize je naslednja. Najprej bom pojasnila organizacijo mehanizma zveze FIFA za reševanje sporov (oddelek A). Nato bom podala svoje mnenje o tem, kako bi bilo treba odgovoriti na vprašanji za predhodno odločanje (oddelka B in C), s poudarkom na prvem vprašanju.

A.

Vloga CAS v statutu zveze FIFA

52.

Leta 1981 je takratni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, Juan Antonio Samaranch, predstavil zamisel o posebni pristojnosti na področju športa. CAS je začelo delovati leta 1984, potem ko je Mednarodni olimpijski komite ratificiral njegov statut. Predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Samaranch naj bi želel, da bi CAS postalo „vrhovno sodišče svetovnega športa“. ( 18 ) Na spletnem mestu CAS, kjer je ta zgodba predstavljena, je navedeno, da se „pristojnost CAS športnikom ali zvezam nikakor ne sme vsiljevati, temveč mora strankam ostati na voljo“. ( 19 )

53.

Sprva se večina športnih organizacij, vključno z zvezo FIFA, CAS ni posluževala. ( 20 ) Vendar se je od leta 1984 veliko spremenilo.

54.

Strokovnjaki s področja prava Unije pripovedujejo zgodbo o izjemni preobrazbi CAS po sodbi Sodišča v zadevi Bosman iz leta 1995. ( 21 ) Število arbitražnih odločb CAS je po letu 1995 skokovito naraslo. Zveza FIFA je zato kljub začetnim zadržkom v svoj statut vključila arbitražno klavzulo, ki določa, da je za reševanje takih sporov pristojno CAS. Sprva je bila pristojnost CAS za spore na področju nogometa neobvezna. ( 22 )

55.

Vendar, kot je določeno v statutu zveze FIFA, je danes pristojnost CAS v nogometu izključna in obvezna.

56.

Člen 57(1) statuta FIFA CAS priznava pristojnost za reševanje sporov med zvezo FIFA, njenimi članskimi združenji, konfederacijami, ligami, klubi, igralci, uradniki, posredniki in licencirani agenti za tekme.

57.

Pri CAS se lahko zoper dokončne odločitve, ki jih izdajo organi zveze FIFA, in zoper odločitve, ki jih sprejmejo konfederacije, članska združenja ali lige, vloži tožbo, ki nima suspenzivnega učinka. ( 23 ) Tožbo je treba pri CAS vložiti v 21 dneh od vročitve izpodbijane odločitve, vloži pa se lahko šele po tem, ko so bile vse druge notranje možnosti izčrpane. ( 24 )

58.

Nazadnje, člen 59 statuta FIFE določa:

59.

Zato je, tako kot velja tudi za arbitražni sistem International Skating Union (Mednarodna drsalna zveza, v nadaljevanju: ISU), ( 25 ) predložitev spora v nogometu v skladu s pravili zveze FIFA pri CAS obvezna, njegova pristojnost pa je izključna. Zveza FIFA je tako s sklicevanjem na to izključno pristojnost nasprotovala pristojnosti prvostopenjskega sodišča v postopku v glavni stvari. ( 26 )

60.

Edino redno sodišče, ki lahko opravi nadzor nad arbitražno odločbo, ki jo je sprejelo CAS, je švicarsko zvezno sodišče. Vendar so razlogi za nadzor arbitražnih odločb tega sodišča omejeni. ( 27 ) ESČP je v sodbi Semenya proti Švici ugotovilo, da je nadzor nad odločbo CAS, ki ga je opravilo švicarsko zvezno sodišče, tako omejen, da ne more zagotoviti varstva temeljnih pravic. ( 28 )

B.

Prvo vprašanje

61.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali načelo učinkovitega sodnega varstva nasprotuje nacionalnemu zakonu, na podlagi katerega postane arbitražna odločba pravnomočna, če je nadzor skladnosti s pravom Unije opravilo sodišče tretje države. ( 29 )

62.

Sodišče ni bilo prvič pozvano, naj poda razlago o razmerju med arbitražo in pravom Unije ter obsegu sodnega nadzora nad arbitražnimi odločbami. Zato so vse stranke postopka pred Sodiščem poskušale najti odgovore za obravnavano zadevo v dveh smereh sodne prakse Sodišča na področju arbitraže. Tako so na eni strani razpravljale o sodni praksi iz sodb Nordsee ( 30 ) in Eco Swiss ( 31 ), na drugi strani pa iz sodbe Achmea ( 32 ).

63.

Po analizi obsega, v katerem sta ti smeri sodne prakse lahko ali nista pomembni za arbitražni sistem zveze FIFA (pododdelka 1 in 2), bom Sodišču predlagala, naj razvije posebno razlago, primerno za postopek obvezne arbitražo, ki ga v okviru sistema za reševanje sporov zveze FIFA uporablja CAS. Menim, da je bila ta rešitev že predlagana v sodbi Mednarodna drsalna zveza ( 33 ) (pododdelek 3).

1.

Uporaba sodne prakse iz sodb Nordsee in Eco Swiss

64.

Zvezi FIFA, UEFA, belgijska, francoska in litovska vlada tako ali drugače trdijo, ( 34 ) da nacionalna sodišča v skladu s sodbo Sodišča Eco Swiss lahko opravljajo nadzor nad veljavnostjo odločb CAS, s katerimi je bila potrjena veljavnost pravil zveze FIFA, glede na javni red Unije.

65.

Spomniti je treba, da se je ta sodna praksa začela s sodbo Nordsee, v kateri je Sodišče ugotovilo, da arbitražno razsodišče, ki odloča na področju trgovinske arbitraže, ki sta jo stranki prostovoljno začeli, ni „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU. ( 35 )

66.

Sodišče je menilo, da ne bi bilo problematično, če bi moralo takšno arbitražno sodišče uporabiti pravo Unije brez možnosti predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe, saj se je nadzor nad njihovimi arbitražnimi odločbami lahko opravljal v različnih postopkih pred sodišči držav članic v skladu z nacionalnim pravom. ( 36 ) Natančneje, arbitražne odločbe same po sebi niso izvršljive, temveč mora „redno“ sodišče v zvezi z njimi izvesti postopek za razglasitev izvršljivosti. V takšnem postopku bi torej imela ta nacionalna sodišča možnost ali obveznost, da Sodišču predložijo vprašanje o razlagi prava Unije.

67.

Spor v sodbi EcoSwiss izhaja iz takšnega postopka izvršitve arbitražne odločbe pred nacionalnim sodiščem. Sodišče je v sodbi Eco Swiss priznalo, da je lahko omejen obseg sodnega nadzora v interesu učinkovitosti arbitražnega postopka. ( 37 ) Tako se je nacionalno pravilo, ki omejuje sodni nadzor na vprašanja javnega reda, z vidika prava Unije štelo za sprejemljivo. Sodišče je v isti zadevi navedlo, da sta v področje javnega reda Unije vključena današnja člena 101 in 102 PDEU. ( 38 )

68.

Na splošen način še ni bilo pojasnjeno, kaj sodi v področje javnega reda Unije in kaj ne. ( 39 ) Sodišče namreč na to vprašanje odgovori za vsak primer posebej. ( 40 ) Vendar razlaga tega pojma v obravnavani zadevi ni potrebna. Pomembno je, da je Sodišče glede trgovinske arbitraže priznalo, da je obseg sodnega nadzora nad arbitražnimi odločbami lahko omejen. ( 41 )

69.

V kolikšni meri se zgorajnavedena sodna praksa uporablja za arbitražo pred CAS v skladu s statutom zveze FIFA?

70.

Po mojem mnenju jo od trgovinske arbitraže razlikujeta dva glavna razloga.

71.

Prvi se nanaša na prostovoljno naravo trgovinske arbitraže v nasprotju z obvezno naravo pravil o arbitraži zveze FIFA.

72.

Bistvena značilnost trgovinske arbitraže, ki jo obravnava sodna praksa, ki izhaja iz sodbe EcoSwiss, je, da obe stranki prostovoljno sprejmeta arbitražno klavzulo. ( 42 ) Stranke s prostovoljno izbiro te arbitraže želijo izključiti posredovanje rednih sodišč in morda uporabo nekaterih pravil pravnega sistema. Sodišče je to naravo in predmet arbitraže v gospodarskih zadevah upoštevalo in zato ugotovilo, da je sodni nadzor nad odločbami, ki iz tega izhajajo, mogoče omejiti na vprašanja javnega reda. Potreba po nadzoru nad skladnostjo odločbe z javnim redom obstaja, ker so lahko ta pravila v takšnem javnem interesu, da njihove uporabe ni mogoče izključiti na podlagi volje strank.

73.

Nasprotno, kot je na obravnavi trdila nizozemska vlada, so pravila zveze FIFA obvezna in svobodna volja strank, da spor predložijo CAS, ni očitna. ( 43 )

74.

ESČP je v sodbi Mutu in Pechstein v analizi razlik med trgovinsko arbitražo in pravili zveze ISU o obvezni arbitraži obravnavalo natančno to vprašanje. ( 44 ) Akterji v športu se ne morejo odločiti, da svoje spore, v katerih izpodbijajo pravila ali odločitve zveze FIFA, predložijo kateremu koli drugemu sodnemu sistemu razen notranjim disciplinskim postopkom zveze FIFA in zatem CAS. Če se obvezna pristojnost CAS ne sprejme, igralcem ni dovoljeno igrati ( 45 ), klubom pa tekmovati.

75.

Pristojnost CAS je tako za igralce in klube obvezna in ni izraz avtonomije volje. ( 46 ) Zato torej ne odraža njihove lastne izbire, da izključijo dostop do sodišča in preprečijo uporabo nekaterih pravnih pravil v sporu med sabo. To po mojem mnenju vpliva na obseg sodnega nadzora, ki bi ga nacionalna sodišča morala opravljati glede na pravo Unije (glej oddelek IV.B.3.(b) spodaj).

76.

Druga razlika med trgovinsko arbitražo in sistemom za reševanje sporov v skladu s statutom FIFA je avtonomnost zadnjenavedenega sistema v smislu izvršitve.

77.

Če v trgovinski arbitraži ena od strank zavrne izvršitev arbitražne odločbe, se mora nasprotna stranka za njeno izvršitev obrniti na redna sodišča. Kot je Sodišče razložilo v sodbi Nordsee (glej točki 65 in 66 teh sklepnih predlogov), kadar se znotraj Unije zahteva izvršitev, ima sodišče države članice možnost, da opravi nadzor nad skladnostjo arbitražne odločbe s pravom Unije in po potrebi Sodišču predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe.

78.

Nasprotno, če stranka zavrne izvršitev odločbe CAS, ker meni, da se z njo krši pravo Unije, ne more preprosto zavrniti izpolnjevanja take odločbe, zvezi FIFA pa ni treba začeti postopka izvršitve pred nacionalnim sodiščem. Zveza FIFA lahko odločbo izvrši sama. Tako je lahko v obravnavani zadevi izvršila sankcije in prepoved registracije igralcev, ne da bi se obrnila na sodišče. ( 47 )

79.

V takšnem samoizvršljivem sistemu je malo verjetno, da bi se vprašanje skladnosti arbitražne odločbe s pravom Unije v postopku izvršitve postavilo „sodišču“ v smislu člena 267 PDEU.

80.

Zato je mogoče, da pravna sredstva, ki so štela za zadostna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva in enotnosti prava Unije v okviru trgovinske arbitraže, za sistem avtonomne obvezne arbitraže, ki se obravnava v tej zadevi (glej dalje tudi točke od 111 do 114 spodaj), ne zadoščajo.

81.

Iz teh razlogov menim, da pravila, ki so bila v sodni praksi sodb Nordsee in EcoSwiss uvedena za trgovinsko arbitražo, niso ustrezna za sistem obvezne arbitraže zveze FIFA pred CAS.

2.

Uporaba sodne prakse iz sodbe Achmea

82.

Royal Football Club Seraing in družba Doyen Sports sta se pri trditvah, da morajo biti arbitražne odločbe, ki jih izda CAS, predmet dejanskega sodnega nadzora nacionalnega sodišča, ki ima možnost, da Sodišču predloži vprašanja o razlagi prava Unije, sklicevala na sodbo Achmea.

83.

Komisija se je v pisno podanem stališču, v katerem trdi, da morajo imeti nacionalna sodišča možnost, da med drugim opravljajo nadzor nad arbitrabilnostjo spora, tudi oprla na sodbo Achmea.

84.

Spomnimo se, da je Sodišče v sodbi Achmea zavrnilo možnost predložitve arbitražnih sporov, v katere so vključene države članice na podlagi bilateralnih investicijskih pogodb. Države članice so se s temi sporazumi dogovorile, da v sporih med vlagatelji in državo izključijo pristojnost svojih sodišč, tudi če se taki spori lahko nanašajo na uporabo ali razlago prava Unije. Po besedah Sodišča so torej države članice morebitne kršitve prava Unije v celoti izključile iz „ureditve pravnih sredstev, ki jo morajo v skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU vzpostaviti na področjih, ki jih ureja pravo Unije“. ( 48 )

85.

Glavno razlogovanje v sodbi Achmea glede na moje razumevanje temelji predvsem na načelu medsebojnega zaupanja. ( 49 ) Privolitev, da se nekateri spori izključijo iz pristojnosti sodišč držav članic, ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva in poleg tega izraža napačno sporočilo: da ta sodišča morda niso dovolj neodvisna in nepristranska, da bi odločala o sporih, ki jih vlagatelji začnejo proti državam članicam.

86.

Uporaba prava Unije je v veliki meri odvisna od medsebojnega zaupanja v sodišča držav članic. Iz tega razloga in zato, da se s postopkom predhodnega odločanja zagotovi enotna razlaga prava Unije ( 50 ), je bilo razsojeno, da so arbitražne klavzule v bilateralnih investicijskih pogodbah med državami članicami v nasprotju s pravom Unije.

87.

Takšno razumevanje sodbe Achmea potrjuje dejstvo, da Sodišče v sodbi Achmea, drugače kot v zvezi s trgovinsko arbitražo, ni obravnavalo vprašanja, ali bi se lahko z naknadnim nadzorom arbitražnih odločb na podlagi bilateralnih investicijskih pogodb, ki bi ga opravila nacionalna sodišča, odpravil neobstoj učinkovitega sodnega varstva. ( 51 ) Splošne ureditve, ki izključujejo pristojnost nacionalnih sodišč, je preprosto štelo za nesprejemljive. Zato trditev Royal Football Club Seraing in družbe Doyen Sports, ki se nanašajo na potrebo po dejanskem sodnem nadzoru nad arbitražno odločbo (glej točko 82 teh sklepnih predlogov), ni mogoče utemeljiti s sodbo Achmea.

88.

Podobno je Sodišče v sodbi PL Holdings ugotovilo, da neveljavnosti arbitražne odločbe, izdane na podlagi bilateralnih investicijskih pogodb, ni mogoče odpraviti s ponovno opredelitvijo arbitražnega postopka kot ad hoc prostovoljne arbitraže ali zgolj zato, ker država članica v konkretnem arbitražnem postopku ni izpodbijala veljavnosti arbitražne klavzule iz bilateralnih investicijskih pogodb. ( 52 )

89.

Belgijska pravila, ki se uporabljajo za obravnavani spor, skupaj z obvezno pristojnostjo CAS v skladu s statutom zveze FIFA, nacionalna sodišča na podoben način izključujejo iz zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih posameznikom zagotavlja pravo Unije. Vendar menim, da to ni dovolj, da bi se arbitražni sistem zveze FIFA lahko primerjal z vrsto arbitražne pristojnosti, ki je bila obravnavana v sodbi Achmea. Prav tako menim, da v tej zadevi ni mogoče uporabiti enakega razlogovanja, ki temelji na medsebojnem zaupanju.

90.

Za to razliko obstajajo trije razlogi. Prvič, v tej zadevi se ne postavlja dvom v načelno skladnost arbitražnega sistema zveze FIFA s pravom Unije. ( 53 ) Večina strank tega postopka se dejansko strinja, da je arbitraža na področju športa koristna. Podobno je Evropski parlament leta 2012 sprejel resolucijo o evropski razsežnosti v športu, v kateri je priznal „legitimnost športnih sodišč za reševanje sporov na področju športa, če spoštujejo temeljno pravico državljanov do poštenega sojenja“. ( 54 )

91.

Vprašanje morebitnega neobstoja arbitrabilnosti, kot ga je izpostavila Komisija, se torej ne postavlja.

92.

Drugič, obvezna in izključna pristojnost CAS, ki se obravnava v tej zadevi, ne izhaja niti iz mednarodnega sporazuma, ki so ga sklenile države članice ali je bil sklenjen med njimi, niti iz izvajanja pristojnosti javne oblasti teh držav članic. Izhaja iz statuta zveze FIFA, ki je zasebna organizacija. Ta statut držav članic nikakor ne zavezuje ali omejuje pri zagotavljanju učinkovitega sodnega varstva prek njihovih sodnih sistemov. Države članice se torej niso dogovorile o nikakršni izključitvi pristojnosti svojih sodišč.

93.

Tretjič, sodba Achmea je naslovljena na države članice in v njej se zahteva, naj odpravijo škodljive posledice, ki jih imajo arbitražne klavzule na podlagi bilateralnih investicijskih pogodb za načelo medsebojnega zaupanja v njihova sodišča. ( 55 ) To je mogoče doseči na različna načine. Države članice lahko te sporazume ponovno razložijo, ( 56 ) od njih odstopijo ( 57 ) ali arbitražnim odločbam, ki na njih temeljijo, ne podelijo učinka. ( 58 ) Vendar tudi če bi Sodišče menilo, da so pravila zveze FIFA o pristojnosti CAS načeloma neskladna s pravom Unije (kar ni vprašanje, ki se postavlja v tej zadevi), bi lahko države članice ravnale v skladu s takšno ugotovitvijo samo tako, da njihova sodišča takšnih arbitražnih odločb ne bi priznala. Kakršna koli sprememba arbitražnega sistema v nogometu bi bila neizogibno odvisna od volje zveze FIFA.

94.

Sodba Achmea zato poleg tega, da ponovi pomen učinkovitega sodnega varstva in enotnosti prava Unije, sodni praksi EcoSwiss glede vprašanj, ki so bila postavljena v tej zadevi, ne prinaša dodane vrednosti. Zveza FIFA je v zvezi s tem na obravnavi pravilno poudarila, da Sodišče v sodbi Mednarodna drsalna zveza pri analizi športne arbitraže pred CAS ni omenilo sodbe Achmea.

3.

Obvezna športna arbitraža pred CAS in učinkovito sodno varstvo

95.

Kot sem že poudarila (glej oddelek IV.B.1), med trgovinsko arbitražo in športno arbitražo pred CAS obstajata dve pomembni razliki: zadnjenavedena je, prvič, obvezna, in drugič, samoizvršljive narave. Menim, da je zaradi teh razlik potrebna posebna presoja z vidika načela učinkovitega sodnega varstva glede vprašanja dostopa do sodišča in glede obsega sodnega nadzora.

96.

Na podlagi mojega razumevanja sodbe Mednarodna drsalna zveza je Sodišče to navedlo že v tej sodbi. ( 59 ) Vendar Sodišče v tej zadevi ni obravnavalo pristojnosti ali obveznosti nacionalnih sodišč. Preučevalo je samo vpliv pravil zveze ISU na kršitev konkurenčnega prava. Vendar se zdi, da je Sodišče s poudarjanjem obvezne in izključne narave pristojnosti CAS kot razloga, zaradi katerega je bila kršitev konkurenčnega prava zveze ISU večja, ( 60 ) nakazalo, da je za takšno arbitražo potreben poseben pristop.

97.

Nizozemska vlada je na obravnavi v tej zadevi tudi pozvala Sodišče, naj v zvezi z obvezno arbitražo, kot je športna arbitraža v skladu s statutom zveze FIFA, uvede poseben pristop. Eden od razlogov, ki jih je v tem pozivu navedla, je bila potreba po ohranitvi obstoječega sistema trgovinske arbitraže.

98.

Z navedenim se strinjam. Če se za obvezno športno arbitražo zahtevajo pravila, ki bi zagotovila boljši dostop do pravnega varstva in širši obseg nadzora, da se izpolni zahteva po učinkovitem sodnem varstvu, bi jo bilo treba razlikovati od prostovoljno sprejete trgovinske arbitraže, pri kateri se lahko nadzor arbitražnih odločb opravlja le izjemoma in iz omejenih razlogov.

99.

Zato se sodna praksa iz sodbe EcoSwiss ne bi smela samodejno uporabiti za presojo obvezne športne arbitraže, kot je zadevna. V nadaljevanju bom obravnavala (a) dostop do sodišč (b) in obseg nadzora v tem okviru.

a)

Dostop do sodišč

100.

Samoizvršljiva narava odločb CAS v sistemu zveze FIFA neizogibno in bistveno zmanjšuje možnost, da bi se nacionalnim sodiščem predložile zadeve, ki se nanašajo na odločbo CAS.

101.

Sodišču v primeru trgovinske arbitraže ni bilo treba odločati o vprašanju dostopa do sodišča, ker se je domnevalo, da bo dostop vsekakor zagotovljen v fazi izvršitve.

102.

Vendar se zaradi samoizvršljive narave arbitražnega sistema zveze FIFA postavlja vprašanje, katera pravna sredstva bi morale zagotoviti države članice, da bi zagotovile učinkovito sodno varstvo zoper odločbo CAS, s katero se potencialno kršijo pravice, zagotovljene s pravom Unije.

103.

Stranke so o tem vprašanju razpravljale v pisno podanih stališčih in na obravnavi. Komisija je na primer menila, da mora obstajati neka vrsta neposrednega izpodbijanja, ki vključuje sodni nadzor nad odločbo CAS. To pomeni, da bi morala biti na voljo tožba za razveljavitev arbitražne odločbe in razglasitev neveljavnosti pravil zveze FIFA, za katera se ugotovi, da kršijo pravo Unije. Druge stranke, kot je zveza FIFA, so menile, da direktna tožba ni potrebna. Neposredno izpodbijanje, kot je odškodninska tožba, naj bi zadoščalo.

104.

Po mojem mnenju je Sodišče na to dilemo že odgovorilo v sodbi Mednarodna drsalna zveza. Prvič, ugotovilo je, da v položajih, ko športne organizacije klubom in igralcem naložijo arbitražo, zahteva po sodnem nadzoru nacionalnih sodišč „velja še toliko bolj“. ( 61 ) Poleg tega je pojasnilo, da dejstvo, da ima oseba pravico zahtevati odškodnino, ne more nadomestiti neobstoja pravnega sredstva, ki bi tej osebi omogočalo, da pri pristojnem nacionalnem sodišču zahteva prenehanje tega ravnanja ali, če to ravnanje tvori akt, nadzor nad tem aktom in njegovo razveljavitev. ( 62 )

105.

Načelo učinkovitega sodnega varstva torej zahteva neposredno sodno pot za presojo in po potrebi preprečitev uporabe pravil zveze FIFA, ki so v nasprotju s pravom Unije. Arbitražna odločba, s katero je ugotovljena skladnost pravil zveze FIFA s pravom Unije, ne more ovirati pristojnosti nacionalnega sodišča, da samo opravi nadzor nad to skladnostjo in po potrebi Sodišču predloži vprašanje razlage prava Unije.

106.

Zato je priznanje pravnomočnosti arbitražne odločbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da pravo Unije ni bilo kršeno, v nasprotju z načelom učinkovitega sodnega varstva.

107.

Nacionalno pravilo, kakršno je to v postopku v glavni stvari, ki arbitražni odločbi CAS podeljuje pravnomočnost, se zato ne sme uporabiti, da se nacionalnemu sodišču omogoči izvajanje pristojnosti sodnega nadzora nad pravili zveze FIFA glede na pravo Unije. ( 63 )

b)

Obseg nadzora

108.

Omejen sodni nadzor v trgovinski arbitraži po mojem mnenju v okviru obveznega in izključnega arbitražnega sistema zveze FIFA ne zadošča.

109.

Iz sodne prakse sodbe Eco Swiss je razvidno, da je obseg sodnega nadzora lahko omejen na vprašanja javnega reda. Čeprav natančen pomen in obseg področja javnega reda Unije nista jasno določena, se zdi, da se to ne nanaša na vsa pravila prava Unije, ampak le na tista, ki imajo večji javni pomen.

110.

Nadzor javnega reda se torej nujno ne nanaša na vsako pravilo iz prava Unije, ki posamezniku podeljuje pravico.

111.

To je v trgovinski arbitraži sprejemljivo, saj se lahko šteje, da so stranke prostovoljno izključile uporabo nekaterih pravil pravnega sistema, vendar niso mogle izključiti pravil s področja javnega reda.

112.

Pri obvezni arbitraži, kot je arbitraža pred CAS v skladu s statutom FIFA, pa se stranke ne morejo prostovoljno odločiti, da bodo za svoj položaj izključile uporabo nekaterih pravil Unije.

113.

Zato razlogov, ki upravičujejo omejen obseg sodnega nadzora v trgovinski arbitraži, ni mogoče enostavno uporabiti pri obvezni arbitraži.

114.

Nacionalno sodišče mora torej imeti možnost, da opravi nadzor nad pravili zveze FIFA glede na vsa pravila iz prava Unije, ne glede na odločbo CAS.

115.

Nacionalno sodišče bi moralo imeti možnost opraviti takšen nadzor ne glede na to, kako je bila zadeva vložena: neposredno, v okviru izvršilnega postopka, ali posredno kot akcesorni postopek v okviru druge tožbe (tako kot v obravnavani zadevi).

116.

Zadnje vprašanje, ki ga ni mogoče prezreti in ki je bilo postavljeno na obravnavi, je uporaba Newyorške konvencije, ( 64 ) katere pogodbenice so vse države članice. ( 65 ) Čeprav Newyorška konvencija Evropske unije ne zavezuje, je Sodišče v skladu z iz običajnega prava izhajajočim načelom dobre vere že upoštevalo mednarodne obveznosti držav članic. ( 66 )

117.

Vse stranke na obravnavi so se strinjale, da se Newyorška konvencija za arbitražne odločbe CAS uporablja.

118.

To ni samoumevno. Namesto tega je mogoče sklepati, da postopek obvezne arbitraže ne izpolnjuje zahteve iz člena II(1) Newyorške konvencije. ( 67 ) Preprosto povedano, stranke se niso „zavezale“, kar razumem kot prostovoljno in sporazumno, da bodo nekatere ali vse spore predložile v arbitraži. ( 68 )

119.

Ta razlaga bi nacionalnim sodiščem omogočila, da bi Newyorško konvencijo razlagala tako, da se ne uporablja za obvezno arbitražo, kakršna je športna arbitraža zveze FIFA. ( 69 )

120.

Če se Newyorška konvencija vendarle uporablja, menim, da njene določbe niso v nasprotju z razlago učinkovitega sodnega varstva, ki jo predlagam v zvezi z obvezno arbitražo.

121.

Člen V(2)(b) Newyorške konvencije sodni nadzor arbitražnih odločb omejuje na vprašanja javnega reda. ( 70 ) Ta določba v konvenciji nima avtonomnega pomena, temveč je predmet zakonov njenih podpisnic. ( 71 )

122.

Eden od načinov pristopa k morebitni uporabi Newyorške konvencije je tako ta, da se za namene te konvencije načelo Unije učinkovitega sodnega varstva razlaga kot del področja javnega reda, za katerega se v primerih obvezne arbitraže zahteva celovit sodni nadzor. ( 72 ) To načelo bi tako služilo kot izhodišče za celovit nadzor arbitražne odločbe glede na pravo Unije, ki se uporablja.

4.

Vmesni predlog

123.

Ob upoštevanju navedenega menim, da bi moralo Sodišče svojo sodbo Mednarodna drsalna zveza razširiti in razviti ločen pristop k sodnemu nadzoru nad arbitražnimi odločbami, ki izhajajo iz obvezne arbitraže, kot je ta pred CAS na podlagi statuta zveze FIFA.

124.

V zvezi s tem menim, da je za učinkovito sodno varstvo v obvezni arbitraži potrebna razširitev dostopa do nacionalnih sodišč in njihovih nadzornih pooblastil, ki presegajo njihove sedanje pristojnosti pri trgovinski arbitraži.

125.

Subjektom, ki trdijo, da so bile kršene njihove pravice, zagotovljene s pravom Unije, bi moral biti na voljo neposreden dostop do izpodbijanja pravil zveze FIFA, tudi če odločba CAS potrjuje njihovo veljavnost. Obseg nadzora ne bi smel biti omejen na področje javnega reda, temveč bi moral vključevati vse ustrezne določbe prava Unije. Ta nadzor bi moral biti omogočen v vseh sodnih postopkih ne glede na to, ali se začnejo z neposrednim izpodbijanjem pravil zveze FIFA, v postopkih izvršitve arbitražne odločbe CAS, ali posredno v okviru druge vrste postopka, kot je postopek, ki se začne z odškodninsko tožbo.

126.

Na podlagi takšnega pristopa k sistemu obvezne arbitraže zveze FIFA pred CAS Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje predložitvenega sodišča odgovori, kot sledi. Člen 19(1) TEU v povezavi s členom 267 TFEU in členom 47 Listine je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da se nacionalno pravo, kot sta člen 24 in člen 1713(9) belgijskega zakonika o sodiščih, s katerima se potrjuje načelo pravnomočnosti, uporabi za arbitražno odločbo, če je nadzor nad njeno skladnostjo s pravom Unije opravilo sodišče države, ki ni država članica Unije, ki ni upravičeno predložiti vprašanja Sodišču v predhodno odločanje.

C.

Drugo vprašanje

127.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali načelo učinkovitega sodnega varstva v povezavi s členom 267 PDEU nasprotuje nacionalnemu pravilu, ki arbitražni odločbi priznava izpodbojno dokazno vrednost v razmerju do tretjih oseb, če je nadzor nad skladnostjo s pravom Unije opravilo sodišče tretje države.

128.

Vse stranke razen Royal Football Club Seraing in družbe Doyen Sports se strinjajo, da pravila o dokazni naravi arbitražnih odločb ne vplivajo bistveno na učinkovito sodno varstvo.

129.

Royal Football Club Seraing in družba Doyen Sports trdita, da nacionalna pravila, v skladu s katerimi ima arbitražna odločba prima facie dokazno vrednost v razmerju do tretjih oseb, predvsem z obračanjem pravil, ki se običajno uporabljajo za dokazno breme, pretirano otežujejo uveljavljanje pravice do učinkovitega sodnega varstva.

130.

Nasprotno pa zvezi FIFA in UEFA ob podpori zveze URBSFA trdita, da je pravilo o dokazni vrednosti le izpodbojna domneva in da poleg tega v nacionalnem pravu obstaja pravno sredstvo, ki nacionalnemu sodišču omogoča, da zavrne priznanje ali izvršitev arbitražne odločbe na način, ki je v skladu z zahtevami enakovrednosti in učinkovitosti.

131.

Komisija meni, da zadevna nacionalna pravila ne posegajo pretirano v pravico do učinkovitega sodnega varstva, ker se uporabljajo le za dejanska vprašanja, ki so določena v arbitražni odločbi.

132.

S Komisijo se strinjam.

133.

Pomembno je, da nacionalno pravilo, kot ga je pojasnilo predložitveno sodišče, zadevnemu sodišču ne preprečuje, da zagotovi polni učinek prava Unije, niti, da po potrebi vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe.

134.

Izpodbojna domneva o dokazni vrednosti po mojem mnenju nacionalnim sodiščem ne preprečuje izpolnjevanja obveznosti iz člena 19(1) PEU, saj lahko še naprej zagotavljajo polno uporabo prava Unije, po potrebi s predložitvijo predhodnega vprašanja Sodišču.

135.

Na koncu predlagam, naj se na drugo vprašanje predložitvenega sodišča odgovori, kot sledi. Člen 19(1) PEU v povezavi s členom 267 PDEU in členom 47 Listine ne nasprotuje pravilu nacionalnega prava, ki arbitražni odločbi priznava izpodbojno dokazno vrednost v razmerju do tretjih oseb, če je nadzor nad skladnostjo s pravom Unije opravilo sodišče tretje države.

V.

Predlog

136.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Belgija), odgovori: