Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
TAMARE ĆAPETA,
predstavljeni 11. septembra 2025(1)
Zadeva C‑196/24, [Aucrinde](i)
xx
proti
ww,
yy,
zz,
vv,
ob udeležbi
Ministère Public
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo tribunal judiciaire de Chambéry (sodišče v Chambéryju, Francija))
„ Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Pravosodno sodelovanje med sodišči držav članic v civilnih ali gospodarskih zadevah – Pridobivanje dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah – Ekshumacija telesa zaradi ugotavljanja starševstva – Genetsko testiranje – Zaprosilo za pridobivanje dokazov, za katero se šteje, da je v nasprotju s temeljnimi načeli nacionalnega prava zaprošene države članice – Razlogi za zavrnitev zaprosila za pridobivanje dokazov – Kolizija med temeljnimi pravicami – Človekovo dostojanstvo pokojne osebe – Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja – Osebna identiteta – Pravica do poznavanja svojega genetskega izvora “
I. Uvod
1. S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe je Sodišče pozvano, naj razloži Uredbo (EU) 2020/1783, s katero je uvedeno pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah pri pridobivanju dokazov.(2)
2. Natančneje, Sodišče je pozvano, naj prvič presodi, ali se je na nacionalno zakonsko ureditev, ki se v nacionalnem pravu šteje za vprašanje javnega reda, mogoče sklicevati kot razlog za zavrnitev izvršitve zaprosila za pridobitev dokazov, ki ga je sodišče ene države članice (sodišče, ki je zaprosilo) naslovilo na sodišče druge države članice (zaprošeno sodišče).
3. Vprašanja pred Sodiščem so se pojavila v okviru sodnega postopka, ki je bil sprožen pri Tribunale di Genova (sodišče v Genovi, Italija, v nadaljevanju: italijansko sodišče), za ugotovitev očetovstva tožeče stranke v tej zadevi. V ta namen je to sodišče pri tribunal judiciaire de Chambéry (sodišče v Chambéryju, Francija), ki je predložitveno sodišče, vložilo zaprosilo za pridobitev dokazov v skladu z Uredbo 2020/1783 za dopolnitev izvedenskega genetskega poročila, potrebnega za ugotovitev očetovstva. Izvršitev tega zaprosila vključuje ekshumacijo telesa domnevnega očeta, pokopanega v Franciji, in odvzem vzorca iz telesa, ki je potreben za genetsko profiliranje.
II. Upoštevno pravo Unije
Listina EU o temeljnih pravicah
4. Člen 1, naslovljen „Človekovo dostojanstvo“, določa:
„Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati.“
5. Člen 7, naslovljen „Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja“, določa:
„Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij.“
Uredba 2020/1783
6. Člen 1 opredeljuje področje uporabe Uredbe 2020/1783. Razlikuje med posrednim pridobivanjem dokazov iz njenega člena 1(1)(a) in neposrednim pridobivanjem dokazov iz člena 1(1)(b) te uredbe. Ta člen določa:
„1. Ta uredba se uporablja v civilnih ali gospodarskih zadevah, v katerih sodišče države članice v skladu s pravom te države članice zaprosi:
(a) pristojno sodišče druge države članice, da pridobi dokaze, ali
(b) za neposredno pridobivanje dokazov v drugi državi članici.
[…]“
7. Člen 12 Uredbe 2020/1783 vsebuje splošne določbe o izvrševanju zaprosil za posredno pridobivanje dokazov na podlagi člena 1(1)(a) te uredbe. Upoštevni deli člena 12 določajo:
„1. Zaprošeno sodišče zaprosilo izvrši brez odlašanja in najpozneje v 90 dneh od njegovega prejema.
2. Zaprošeno sodišče zaprosilo izvrši v skladu s svojim nacionalnim pravom.
3. Sodišče, ki je zaprosilo, lahko zahteva izvršitev zaprosila v skladu s posebnim postopkom, ki ga določa njegovo nacionalno pravo, pri čemer uporabi obrazec A iz Priloge I. Zaprošeno sodišče takšno zahtevo izvrši v skladu z zadevnim posebnim postopkom, razen če to ne bi bilo združljivo z njegovim nacionalnim pravom ali če tega ne more storiti zaradi večjih praktičnih težav. Če zaprošeno sodišče ne izpolni zahteve za izvršitev zaprosila v skladu s posebnim postopkom zaradi enega od teh razlogov, o tem obvesti sodišče, ki je zaprosilo, pri čemer uporabi obrazec H iz Priloge I.
[…]“
8. V členu 16 Uredbe 2020/1783 so našteti razlogi za odklonitev izvršitve zaprosil za posredno pridobivanje dokazov iz člena 1(1)(a) te uredbe. Medtem ko se člen 16(1) nanaša le na zaprosila za zaslišanje oseb, kar v tej zadevi ni upoštevno, člen 16(2) določa:
„2. Izvršitev zaprosila se na podlagi razlogov, ki niso razlogi iz odstavka 1, lahko odkloni le iz enega ali več od naslednjih razlogov:
(a) zaprosilo ne sodi v področje uporabe te uredbe;
(b) izvršitev zaprosila ne sodi v pristojnost sodišč v skladu s pravom države članice zaprošenega sodišča;
(c) sodišče, ki je zaprosilo, ne izpolni zaprosila zaprošenega sodišča, naj v skladu s členom 10 dopolni zaprosilo za pridobivanje dokazov v 30 dneh po tem, ko ga je za to zaprosilo zaprošeno sodišče, ali
(d) polog ali predujem, ki ga je zaprošeno sodišče zahtevalo v skladu s členom 22(3), ni založen v 60 dneh po tem, ko ga je za to zaprosilo zaprošeno sodišče.“
9. Člen 19 Uredbe 2020/1783 se nanaša na zaprosila za neposredno pridobivanje dokazov, kot je določeno v členu 1(1)(b) te uredbe. V členu 19(7) so našteti razlogi za odklonitev izvršitve takega zaprosila in ta člen določa:
„7. Osrednji organ ali pristojni organ zaprošene države članice lahko odkloni zaprosilo za neposredno pridobivanje dokazov le, če:
(a) ne sodi v področje uporabe te uredbe;
(b) ne vsebuje vseh potrebnih podatkov iz člena 5 ali
(c) je zaprošeno neposredno pridobivanje dokazov v nasprotju s temeljnimi načeli prava njegove države.“
Uredba št. 1206/2001(3)
10. Uredba 2020/1783 je prenovitev Uredbe št. 1206/2001.
11. Upoštevne določbe Uredbe št. 1206/2001, in sicer členi 1, 10, 14 in 17, ustrezajo členom 1, 12, 16 oziroma 19 Uredbe 2020/1783.
12. V zvezi s tem je sodna praksa glede Uredbe št. 1206/2001 tudi upoštevna za razlago določb Uredbe 2020/1783, ki se uporabljajo v tej zadevi.
III. Dejansko stanje v postopku v glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
13. Tožeča stranka v tej zadevi, xx, je pri Tribunale di Genova (sodišče v Genovi) vložila tožbo za ugotovitev, da je oseba aa, ki je umrla in je pokopana v Franciji, njen biološki oče.
14. Tožeča stranka temu sodišču predlaga, naj (i) izda izjavo, v kateri je navedeno, da je tožeča stranka nezakonski sin aa, (ii) izda dovoljenje, da uporablja ime svojega očeta, in (iii) pristojnemu matičarju odredi, da prihodnjo sodbo, ko bo ta postala pravnomočna, vpiše v matično knjigo.
15. Tožene stranke v postopku v glavni stvari, ki so zakoniti otroci aa, so nasprotovale temu, da bi opravile testiranja, ki so potrebna za hematologovo poročilo za ugotovitev, ali ima tožeča stranka genetske značilnosti, ki ustrezajo genetskim značilnostim toženih strank. Namesto tega so zahtevale, naj se na telesu njihovega pokojnega očeta opravi genetski pregled. Zato je italijansko sodišče odredilo izvedensko poročilo hematologa in imenovalo izvedenca za izvedbo genetske primerjave med tožečo stranko in telesom domnevnega očeta po njegovi ekshumaciji.
16. Italijansko sodišče je 18. novembra 2022 predložitvenemu sodišču poslalo zaprosila za ekshumacijo telesa domnevnega očeta v skladu z Uredbo 2020/1783, pri čemer je uporabilo obrazec A, kot je določen v Prilogi I k tej uredbi.
17. Vendar v skladu s Code civil (francoski civilni zakonik) sodnik ne more odrediti ekshumacije telesa zaradi pridobitve genetskega vzorca z namenom ugotavljanja starševstva, razen če je umrla oseba v času svojega življenja dala izrecno privolitev.
18. Upoštevna določba francoskega civilnega zakonika (Code civile), člen 16‑11,(4) določa:
„Identifikacija osebe z genetskim profiliranjem se lahko opravi le:
1° v okviru preiskovalnih ukrepov ali ukrepov za pridobivanje dokazov, ki se sprejmejo v sodnem postopku;
2° za namene medicinskih ali znanstvenih raziskav;
3° za ugotavljanje identitete umrlih oseb, kadar ta ni znana;
4° pod pogoji iz člena L. 2381‑1 code de la défense [(obrambni zakonik)];
5° zaradi boja proti dopingu pod pogoji iz člena L. 232‑12‑2 code du sport [(zakonik o športu)].
V civilnih zadevah se ta identifikacija lahko opravi le z izvršitvijo ukrepa za pridobivanje dokazov, ki ga odredi sodišče, ki odloča o tožbi za ugotovitev ali izpodbijanje starševskega razmerja oziroma o tožbi za pridobitev ali odpravo preživnine. Soglasje zadevne osebe je treba pridobiti izrecno in vnaprej. Razen če je oseba v času svojega življenja dala izrecno soglasje, po njeni smrti ni mogoče opraviti nobene identifikacije z genetskim profiliranjem.
[…]“
19. Poleg tega, kot trdi francoska vlada, se celotno poglavje francoskega civilnega zakonika, v katero spada ta določba, šteje za del javnega reda na podlagi člena 16‑9 tega zakonika.
20. V teh okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba člen 12(2) Uredbe 2020/1783 razlagati tako, da sodišču omogoča, da odkloni izvršitev zaprosila za pridobitev dokazov, kadar se šteje, da je tako zaprosilo v nasprotju s temeljnimi načeli prava države članice zaprošenega sodišča.
21. Predložitveno sodišče je navedlo, da so razlogi za zavrnitev uporabe Uredbe 2020/1783 izčrpno našteti v njenem členu 16, tako da člen 12 ne vsebuje dodatnega razlog za zavrnitev uporabe te uredbe. Vendar pa je to sodišče izrazilo tudi pomisleke, da takšna razlaga člena 12 pomeni, da ni nobenega varovala, ki bi ščitilo pred zaprosili, ki bi bila izvršena v postopkih, ki niso v skladu s standardi prava Unije,(5) zlasti s členoma 1 in 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
22. V teh okoliščinah je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali člen 12 [Uredbe 2020/1783] nacionalnemu sodišču omogoča, da zavrne uporabo zadevne uredbe in ne izpolni zaprosila države, ki je zaprosila, z obrazložitvijo, da je postopek, naveden v zaprosilu, v nasprotju s temeljnimi načeli nacionalnega prava zaprošene države in zlasti s členom 16-11 njenega civilnega zakonika?
2. Če se člen 12 [Uredbe 2020/1783] uporablja brez upoštevanja nacionalnega prava, kako je treba razlagati člen 1 (pravica do dostojanstva) in člen 7 (pravica do spoštovanja zasebnega življenja) [Listine] ter ugotoviti njune medsebojne povezave, da se odloči, ali taka uporaba Uredbe pomeni kršitev [Listine] ali ne?“
23. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, francoska vlada in Evropska komisija so Sodišču predložile pisna stališča.
24. Na obravnavi 29. aprila 2025 sta francoska vlada in Komisija ustno predstavili stališča.
IV. Analiza
A. Uvodne ugotovitve – razčlenitev predloženih vprašanj
25. Menim, da je za zagotovitev koristnih nasvetov Sodišču treba razčleniti vprašanji za predhodno odločanje, da bi bolje razumeli pomisleke predložitvenega sodišča.
26. S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali lahko odkloni izvršitev zaprosila, vloženega na podlagi Uredbe 2020/1783, s katerim se zahteva post mortem genetsko vzorčenje osebe, ki je bila pokopana v Franciji, zaradi ugotavljanja starševstva, glede na to, da francoski civilni zakonik prepoveduje pridobivanje takih dokazov, če zadevna oseba v času življenja ni dala soglasja.
27. Po mnenju tega sodišča odklonitev izvršitve zaprosila na podlagi člena 12 ni mogoča, saj je izčrpen seznam razlogov za odklonitev takega zaprosila naveden v členu 16 Uredbe 2020/1783, med njimi pa ni notranjega javnega reda. Vendar želi predložitveno sodišče preveriti, ali je tak razlog mogoče izpeljati iz člena 12(2) Uredbe 2020/1783.
28. Francoska vlada v stališčih, predloženih Sodišču, trdi, da zaprosilo italijanskega sodišča ni zaprosilo za posredno pridobivanje dokazov v skladu s členom 1(1)(a) Uredbe 2020/1783, kar pomeni, da njen člen 12 v obravnavani zadevi ni upošteven. Po mnenju te vlade je namen tega zaprosila neposredno pridobivanje dokazov v skladu s členom 1(1)(b) Uredbe 2020/1783, tako da se uporablja člen 19 te uredbe. Po mnenju te vlade bi bilo treba prvo vprašanje preoblikovati tako, da bi se zahtevala razlaga člena 19 Uredbe 2020/1783.
29. Pomen take razlage za obravnavano zadevo je v možnosti zaprošenega sodišča, da odkloni izvršitev zaprosila za neposredno pridobivanje dokazov, če bi bilo tako neposredno pridobivanje dokazov v nasprotju s temeljnimi načeli prava zaprošene države članice, kot je navedeno v členu 19(7)(c) Uredbe 2020/1783. Po drugi strani pa enakovreden razlog za odklonitev zaprosila za posredno pridobivanje dokazov ne obstaja.
30. Za odgovor na prvo vprašanje bo treba torej najprej presoditi, ali se člen 12 Uredbe 2020/1783 v obravnavani zadevi dejansko uporablja, kar bi veljalo le, če je zadevno zaprosilo zaprosilo za posredno pridobivanje dokazov.
31. Drugo vprašanje predložitvenega sodišča je nekoliko bolj zapleteno. Ob predpostavki, da člena 16-11 francoskega civilnega zakonika ni mogoče uporabiti za zavrnitev post mortem genetskega vzorčenja aa, predložitveno sodišče dodatno sprašuje, ali bi bila izvršitev zaprosila italijanskega sodišča v nasprotju z Listino. Natančneje, to sodišče se sklicuje na povezave med členoma 1 in 7 Listine. Tako dejansko sprašuje, kako sta pravica do dostojanstva človekovega telesa po smrti in pravica, da poznaš svoj izvor, uravnoteženi v okviru Listine.
32. Kot je bilo predlagano na obravnavi, se drugo vprašanje torej v bistvu glasi, ali je upoštevno italijansko pravo, ki sodnikom omogoča, da odredijo post mortem genetsko vzorčenje za namen ugotavljanja starševstva, ne glede na to, ali je domnevni starš v času svojega življenja dal predhodno soglasje, v skladu z Listino.
33. Vendar predložitveno sodišče v predložitveni odločbi ni izrazilo pomislekov glede skladnosti upoštevnega italijanskega prava z Listino. Nasprotno, to sodišče pojasnjuje, da bi mu odgovor na drugo vprašanje pomagal ugotoviti, ali je sam člen 16‑11 francoskega civilnega zakonika združljiv z Listino.
34. Vprašanje združljivosti člena 16‑11 francoskega civilnega zakonika z Listino se postavlja le, če se to pravilo v obravnavani zadevi uporablja za odklonitev zaprosila za pridobitev dokazov. Šele po ugotovitvi, da je mogoče uporabiti člen 16‑11, je mogoče presoditi, ali je ta uporaba v skladu z Listino. Vendar bi bilo pri odgovoru na drugo vprašanje, kot je bilo postavljeno, to je na podlagi domneve, da člen 12(2) in člen 16 Uredbe 2020/1783 izključujeta uporabo člena 16‑11 francoskega civilnega zakonika kot razloga za odklonitev izvršitve zaprosila za pridobitev dokazov, vprašanje združljivosti tega pravila z Listino hipotetično, ker se to pravilo ne uporablja za dejansko stanje v obravnavani zadevi.
35. Zato menim, da lahko Sodišče na drugo vprašanje odgovori le, če ga je mogoče razumeti tako, da se z njim sprašuje, ali je treba Listino razlagati v skladu z razlago Uredbe 2020/1783 tako, da ne nasprotuje temu, da italijansko sodišče v okoliščinah obravnavane zadeve vloži zaprosilo za pridobitev dokazov, ki zajema post mortem genetsko vzorčenje.
36. Podredno, če bi Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo pritrdilno in bi tako predložitvenemu sodišču omogočilo, da se pri odklonitvi izvršitve zaprosila za pridobitev dokazov opre na svoja notranja pravila javnega reda, bi bilo treba drugo vprašanje preoblikovati. V tem primeru je treba drugo vprašanje razumeti tako, da se z njim sprašuje, ali je treba Listino razlagati tako, da je z njo dovoljeno, da se z nacionalnimi pravili post mortem genetsko vzorčenje pogojuje z izrecnim soglasjem osebe v času njenega življenja.
B. Prvo vprašanje
37. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali mu člen 12(2) Uredbe 2020/1783 omogoča, da odkloni izvršitev zaprosila za posredno pridobivanje dokazov, ker je postopek, določen v tem zaprosilu, v nasprotju s temeljnimi načeli nacionalnega prava zaprošene države članice.
1. Posredno ali neposredno pridobivanje dokazov
38. Kot sem že pojasnila, je francoska vlada trdila, da je zaprosilo italijanskega sodišča zaprosilo za neposredno pridobivanje, in ne zaprosilo za posredno pridobivanje dokazov, v tem primeru pa se člen 12 Uredbe 2020/1783 ne bi uporabljal; upoštevna določba bi bila člen 19 te uredbe.
39. Dejanska razlika med posrednim pridobivanjem dokazov (kot je opredeljeno v členu 1(1)(a) Uredbe 2020/1783) in neposrednim pridobivanjem dokazov (kot je opredeljeno v členu 1(1)(b) Uredbe 2020/1783) je v tem, ali pridobivanje dokazov izvajajo osebe, za katere je pristojno zaprošeno sodišče, ali osebe, za katere je pristojno sodišče, ki je zaprosilo. V zadnjenavedenem primeru te osebe same pridobijo dokaze v drugi državi članici, na primer s potovanjem in zaslišanjem priče na ozemlju zaprošene države članice.(6)
40. Postopkovna razlika med obema vrstama pridobivanja dokazov je v organih, pristojnih za posredovanje in odobritev pridobivanja dokazov. Če se predloži zaprosilo za posredno pridobivanje dokazov, sodišče, ki je zaprosilo, stopi v stik neposredno z zaprošenim sodiščem. To sodišče nato v skladu s svojim pravom odloči o načinu pridobivanja zahtevanih dokazov. Poleg tega je treba taka zaprosila poslati z uporabo obrazca A, ki je priložen Uredbi 2020/1783. Po drugi strani pa mora sodišče, ki je zaprosilo, za namene neposrednega pridobivanja dokazov pridobiti dovoljenje osrednjega organa ali pristojnega organa, ki ga mora vsaka država članica imenovati v skladu z Uredbo 2020/1783.(7) Tako zaprosilo se pošlje z uporabo obrazca L, ki je priložen tej uredbi.
41. Poleg tega za zaprosila za posredno pridobivanje dokazov postopek pridobivanja dokazov poteka v skladu z nacionalnimi pravili tega sodišča.(8) Pri zaprosilih za neposredno pridobivanje dokazov pa se dokazi pridobivajo v skladu s postopkom, ki ga določa zakonodaja države sodišča, ki je zaprosilo.
42. Nazadnje in kar je pomembno za obravnavano zadevo, razlogi za odklonitev zaprosila za pridobivanje dokazov se razlikujejo glede na to, ali jih je treba pridobiti posredno ali neposredno. V nasprotju s posrednim pridobivanjem dokazov se lahko neposredno pridobivanje dokazov zavrne iz razlogov javnega reda zaprošene države članice. V skladu s členom 19(7)(c) Uredbe 2020/1783 je odklonitev mogoča, če je zaprošeno neposredno pridobivanje dokazov v nasprotju s temeljnimi načeli prava v tej državi članici.
43. V Uredbi 2020/1783 ni nobenega pojasnila, zakaj imata dva načina pridobivanja dokazov različne razloge za odklonitev zaprosila.(9) Vendar je, kot trdi Komisija, razlog za širši obseg možnosti odklonitve zaprosila za neposredno pridobivanje dokazov verjetno utemeljen z njegovim potencialnim posegom v suverenost zaprošene države.(10) V primeru neposrednega pridobivanja dokazov se od zaprošene države zahteva, da osebam iz države članice prosilke na svojem ozemlju omogoči izvedensko delo, kar bi lahko vplivalo na pristojnosti države članice, v kateri to delo poteka.(11)
44. Vendar se tudi v primeru neposrednega pridobivanja dokazov zdi, da je razlog iz člena 19(7)(c) Uredbe 2020/1783 za odklonitev zaprosil na podlagi temeljnih načelih prava zaprošene države omejen. Kot so predlagali nekateri pravniki, se tak razlog uporablja le za možnost neposredne izvršitve preiskovalnega ukrepa s strani sodišča, ki je zaprosilo, in ne za vsebino preiskovalnega ukrepa. Zato tudi če bi bilo mogoče šteti, da je neposredno pridobivanje dokazov v nasprotju s temeljnimi načeli zaprošene države članice, to ne bi samodejno izključevalo možnosti, da se ti dokazi pridobijo posredno. V tem primeru lahko osrednji organ sodišče, ki je zaprosilo, še vedno pozove, naj zadevo predloži pristojnemu sodišču zaprošene države.(12)
45. Ali je v obravnavani zadevi italijansko sodišče zaprosilo za posredno ali neposredno pridobivanje dokazov?
46. Prvič, zaprosilo je bilo poslano neposredno predložitvenemu sodišču, in ne francoskemu osrednjemu organu.(13)
47. Drugič, zaprosilo je bilo poslano na obrazcu A, ki se uporablja za posredno pridobivanje dokazov. Vendar to samo po sebi ne izključuje nujno, da je sodišče, ki je zaprosilo, uporabilo napačen obrazec in da je dejansko nameravalo vložiti zaprosilo za neposredno pridobivanje dokazov.
48. Zato je treba, tretjič, preučiti, za kaj točno je sodišče, ki je zaprosilo, zaprosilo.
49. Po mojem mnenju je treba sprejeti več korakov za pridobitev dokazov, potrebnih za ugotovitev starševstva v obravnavani zadevi. Prvič, telo je treba ekshumirati. Drugič, s tega telesa je treba odvzeti vzorec za namen genetskega profiliranja. Tretjič, ta vzorec je treba analizirati. Četrtič, analizirani vzorec je treba primerjati z vzorcem, odvzetim tožeči stranki.
50. Obrazec A, na katerem je bilo poslano zaprosilo, je bil predložen Sodišču v okviru nacionalnega spisa. Iz tega obrazca je razvidno, da je sodišče, ki je zaprosilo, od zaprošenega sodišča zahtevalo, naj odredi ekshumacijo telesa. Vendar sama ekshumacija neizogibno ne more biti dokaz v smislu Uredbe 2020/1783 in zato ni namen zaprosila.
51. Dokaz je genetski vzorec, odvzet iz ekshumiranega telesa. Iz obrazca A, kakor je bil vložen, ni povsem jasno, kdo naj bi vzel vzorec iz telesa. Sodišče, ki je zaprosilo, je zaprosilo za to, da se dovoli, da je izvedenec – ista oseba, ki bi nato vzorca primerjala – prisoten pri odvzemu vzorca iz telesa. Vendar je prisotnost strank in predstavnikov sodišča, ki je zaprosilo, med posrednim pridobivanjem dokazov mogoča.(14) Tako zgolj navzočnost izvedenca, ki spada v pristojnost sodišča, ki je zaprosilo, ne pomeni, da se dokazi pridobijo neposredno. Formulacija, ki jo je v obrazcu A uporabilo sodišče, ki je zaprosilo, dopušča dve razlagi: bodisi je zaprosilo, da italijanski izvedenec vzorec odvzame neposredno, bodisi je zaprosilo samo, da je ta izvedenec prisoten, ko se dokaz pridobi.(15) Tudi če bi italijanski izvedenec moral fizično odvzeti vzorec, bi se po mojem mnenju ta postopek vedno izvajal pod nadzorom in odgovornostjo zastopnikov zaprošenega sodišča in bi ga bilo torej še vedno mogoče razumeti kot posredno pridobivanje dokazov. Vsekakor predložitveno sodišče od sodišča, ki je zaprosilo, ni zahtevalo pojasnil in zdi se, da je zaprosilo razumelo kot zaprosilo za posredno pridobivanje dokazov.
52. Na podlagi zgoraj navedenih okoliščin je mogoče sklepati, da je sodišče, ki je zaprosilo, zaprosilo za posredno pridobivanje dokazov.(16) Zato je člen 12 Uredbe 2020/1783 upošteven za presojo, ali ima predložitveno sodišče v postopku v glavni stvari pravico odkloniti zaprosilo za pridobivanje dokazov, vloženo na podlagi Uredbe 2020/1783.
2. Razlaga člena 12 Uredbe 2020/1783
53. V skladu s členom 12(1) Uredbe 2020/1783 zaprošeno sodišče zaprosilo izvrši brez odlašanja in najpozneje v 90 dneh od njegovega prejema. Izvršitev zaprosila se izvede, kot je določeno s členom 12(2) te uredbe, v skladu z nacionalnim pravom zaprošene države članice.
54. Ali je mogoče člen 16‑11 francoskega civilnega zakonika razumeti kot „nacionalno pravo“ v smislu člena 12(2) Uredbe 2020/1783? Če je odgovor pritrdilen, ali lahko ta določba upraviči odklonitev zaprosila za pridobivanje dokazov?
55. Po mnenju Komisije je namen člena 12(2) Uredbe 2020/1783 zgolj pojasniti, da so postopkovne metode, v skladu s katerimi je treba opraviti pridobivanje dokazov, določene s pravom zaprošenega sodišča.
56. Strinjam se s Komisijo.
57. Tako razlago potrjujejo besedilo člena 12(2) Uredbe 2020/1783, kadar je obravnavano v širšem sobesedilu te določbe, zgodovina njegovega nastanka ter zlasti logika in tipični okvir instrumentov vzajemnega priznavanja, sprejetih na podlagi naslova V Pogodbe DEU.
58. Najprej, če pogledamo to besedilo skupaj z neposrednim sobesedilom, ugotavljam, da člen 12(3) Uredbe 2020/1783 sodišču, ki je zaprosilo, omogoča, da zaprošeno sodišče zaprosi, naj izvede dokaze v skladu s posebnim postopkom, določenim v nacionalnem pravu države sodišča, ki je zaprosilo. To kaže, da izraz „nacionalno pravo“, uporabljen v členu 12(2) Uredbe 2020/1783, določa postopek pridobivanja dokazov, namen člena 12(3) pa je omogočiti spremembo postopka, ki se uporablja, od prava zaprošenega sodišča do prava sodišča, ki je zaprosilo, čeprav dokaze še vedno zbere zaprošeno sodišče.
59. Dalje, kar zadeva zakonodajno zgodovino, se Uredba št. 1206/2001 in nato Uredba 2020/1783 zgledujeta po Haaški konvenciji o pridobivanju dokazov(17). To konvencijo je tako mogoče uporabiti za razlago določb teh uredb.(18)
60. Člen 9(1) te konvencije določa: „Pravosodni organ, ki izvrši zaprosilo, uporabi svoje pravo glede metod in postopkov, ki jih je treba upoštevati.“(19)
61. Besedilo člena 9(1) Haaške konvencije je torej glede njegovega področja uporabe manj dvoumno kot člen 12(2) Uredbe 2020/1783, saj se izrecno nanaša na metode in postopke.(20)
62. Zato je verjetno skleniti, kot predlaga Komisija in česar francoska vlada ne izpodbija, da se člen 12(2) Uredbe 2020/1783 uporablja le za metodološka in postopkovna vprašanja, povezana z izvajanjem dokazov. Zato le ta vprašanja ureja nacionalno pravo zaprošene države članice, vsebinska vprašanja, kot so dopustni dokazi za dokazovanje nekaterih dejstev, pa ureja pravo države prosilke.
63. Zato je vprašanje, ali je odreditev nekaterih vrst dokazov v okviru konkretnega sodnega postopka potrebna in ali je tako zaprosilo v skladu z varstvom temeljnih pravic, vprašanje, ki ga mora sodišče, ki je zaprosilo, presojati v skladu s svojim pravom, v tem primeru italijanskim pravom, in ne v skladu s pravom zaprošene države. Člen 16-11 francoskega civilnega zakonika, ki je takšno materialno pravilo, ki in abstracto izraža uravnoteženje, ki ga je izbral francoski zakonodajalec, med pravico do poznavanja svojega izvora in pravico do spoštovanja človeškega telesa, se ne uporablja za zaprosilo italijanskega sodišča, za katero je ustrezno uravnoteženje določeno z italijanskim pravom.
64. Čeprav to v Uredbi 2020/1783 res ni zelo jasno izraženo, iz strukture tega akta izhaja, da pridobivanje dokazov odredi sodišče, ki je zaprosilo, in torej spada v njegovo odgovornost. To je logično, saj lahko le to sodišče, ki pozna vsa dejstva zadeve, na podlagi svojega nacionalnega prava presodi, kateri dokazi so potrebni in ali lahko razlogi za zbiranje teh dokazov upravičijo omejitev nekaterih pravic.(21)
65. Uredba 2020/1783 temelji na načelu vzajemnega priznavanja, na katerem temeljijo vsi instrumenti pravosodnega sodelovanja, sprejeti na podlagi Pogodbe DEU, vključno s pravosodnim sodelovanjem v civilnih ali gospodarskih zadevah.(22)
66. Načelo vzajemnega priznavanja temelji na medsebojnem zaupanju med državami članicami, da njihove institucije spoštujejo temeljne pravice in vrednote, kot jih varuje pravni red Unije.(23) Na podlagi tega načela mora zaprošeno sodišče zaupati, da odločba sodišča, ki je zaprosilo, in nacionalno pravo, na katerem temelji, ne kršita temeljnih pravic, kot jih varuje Listina. To sodišče načeloma ne more postaviti pod vprašaj zakonitosti odločbe sodišča, ki je zaprosilo, ampak mora ravnati, kot da bi bila veljavna, in mora torej to zaprosilo izvršiti. To velja tudi, če se rešitev, sprejeta v pravu države prosilke, razlikuje od rešitve, uporabljene v pravu zaprošene države. Če se veljavnost take odločbe izpodbija, je to treba storiti pred sodiščem, ki je zaprosilo in ki je odgovorno za zagotavljanje, da je ta odločba skladna s temeljnimi pravicami.
67. Drugi instrumenti, ki temeljijo na načelu vzajemnega priznavanja, imajo podoben okvir: vsebinska vprašanja v zvezi z zaprosilom za čezmejno sodelovanje so v pristojnosti odreditvenega sodišča/sodišča, ki je izdalo zaprosilo, in njegovega pravnega reda, medtem ko je postopek za izvršitev takega zaprosila stvar izvršitvenega/zaprošenega sodišča in njegovega pravnega reda. Hkrati so razlogi za zavrnitev zaprosila za čezmejno sodelovanje omejeni in taksativno našteti v zadevnem aktu.
68. Tako je na primer v evropskem preiskovalnem nalogu (v nadaljevanju: EPN), ki služi podobnemu namenu kot Uredba 2020/1783, vendar se nanaša na čezmejno sodelovanje na področju kazenskega prava, določeno tudi, da je za vsebinske odločitve v zvezi z zbiranjem dokazov načeloma pristojno odreditveno sodišče, medtem ko postopek dejanskega zbiranja takih dokazov ureja pravo izvršitvenega sodišča.(24) Podobno porazdelitev odgovornosti je mogoče najti tudi v uredbi o EJT.(25)
69. Varstvo temeljnih pravic v okviru vsebinske odločbe o zbiranju dokazov je torej načeloma odgovornost odreditvenega sodišča ali – glede na besedilo obravnavane zadeve – sodišča, ki je zaprosilo. Vendar je Sodišče za zagotovitev varstva temeljnih pravic, kot jih varuje pravni red Unije, vseeno razsodilo, da lahko izvršitveno/zaprošeno sodišče v izjemnih okoliščinah dejansko postavi pod vprašaj zakonitost zaprosila za pravosodno sodelovanje.(26) Takšne izjemne okoliščine so bile ugotovljene, kadar so v pravnem sistemu odreditvenega sodišča/sodišča, ki je zaprosilo, obstajale sistemske težave v zvezi s spoštovanjem temeljnih pravic, znane izvršitvenemu sodišču/zaprošenemu sodišču. V takem položaju se opravi dvostopenjski preizkus, v katerem izvršitveno/zaprošeno sodišče najprej presodi, ali obstaja sistemski problem z vidika spoštovanja temeljnih pravic v pravnem redu odreditvenega sodišča/sodišča, ki je zaprosilo, in če je to ugotovljeno, mora sodišče nato preveriti, ali obstaja tveganje kršitve pravic določene osebe.(27) Le če sta izpolnjena oba pogoja, lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev zaprosila za čezmejno sodelovanje.
70. Zunaj teh izjemnih okoliščin ni nobene podlage za uvajanje kakršnih koli nadaljnjih razlogov za odklonitev zaprosila za zbiranje dokazov iz člena 12 Uredbe 2020/1783.
71. V obravnavani zadevi nobeden od udeležencev ne navaja sistemskih težav v italijanskem pravnem redu. Poleg tega nobeden od udeležencev v postopku ni izpodbijal zakonitosti odločbe italijanskega sodišča, s katero to zaproša za pridobitev dokazov. V teh okoliščinah ni razloga, da bi zaprošeno francosko sodišče odklonilo izvršitev zaprosila, razen če se ugotovi, da je podan eden od razlogov, ki so izrecno našteti v členu 16 Uredbe 2020/1783.
72. Besedilo člena 16(2) je zelo jasno, kar zadeva to, da je naštevanje položajev iz tega člena, ki upravičujejo odklonitev izvršitve zaprosila za pridobitev dokazov, izčrpno.(28) V njem je uporabljena dikcija „lahko odkloni le“ in nato so našteti štirje položaji.(29)
73. Sodišče je že potrdilo potrebo po ozki razlagi teh izjem, na podlagi česar je mogoče sklepati, da je tak predlog mogoče zavrniti le v položajih, naštetih v tej določbi.(30)
74. Prva izjema zaprošenemu sodišču dopušča, da zavrne zaprosilo, če to zaprosilo ne spada na področje uporabe Uredbe 2020/1783. V zvezi s tem je treba navesti, da je Sodišče pojasnilo, da lahko sodišče, ki je zaprosilo, svobodno zaprosi za mednarodno pravno sodelovanje v pravnem okviru, ki je drugačen od tistega, določenega z Uredbo 2020/1783.(31) O izbiri pravnega okvira odloči sodišče, ki zaprosi.
75. V obravnavani zadevi se zdi jasno, da je sodišče, ki je zaprosilo, izbralo Uredbo 2020/1783 kot pravni okvir, ki se uporablja, saj je zaprosilo poslalo z obrazcem A iz Priloge I k tej uredbi.
76. Ostali trije položaji se očitno ne uporabljajo za okoliščine te zadeve, česar udeleženci v tem postopku niso izpodbijali.
77. Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da se člen 16‑11 francoskega civilnega zakonika ne uporablja za odločitev, ali je mogoče zaprosilo za posredno pridobivanje dokazov odkloniti. Tako je tudi, če se to pravilo v francoskem pravu šteje za vprašanje javnega reda.
C. Drugo vprašanje
78. Ob upoštevanju mojega predloga odgovora na prvo predloženo vprašanje, v skladu s katerim mora zaprošeno sodišče zaprosilo za posredno pridobivanje dokazov kljub nacionalnemu pravilu javnega reda, ki prepoveduje tako pridobivanje dokazov, izvršiti, je drugo vprašanje predložitvenega sodišča, kot je bilo pojasnjeno na začetku te analize (razdelek A), mogoče razumeti le tako, da se z njim želi izvedeti, ali Listina prepoveduje razlago Uredbe 2020/1783, v skladu s katero je post mortem pridobivanje genetskih dokazov za namene ugotavljanja očetovstva mogoče ne glede na to, ali je oseba v času svojega življenja dala predhodno soglasje.
79. Predložitveno sodišče postavlja vprašanje v okviru tehtanja zadevnih pravic, določenih v členih 1 in 7 Listine. Drugo vprašanje predložitvenega sodišča se nanaša na člen 1 kot na določbo, ki varuje pravico do dostojanstva človeškega telesa tudi po smrti, in se sklicuje na člen 7 kot določbo, ki varuje pravico do poznavanja svojega izvora, ki je zagotovljena kot del pravice do zasebnosti.
80. Kot razumem obravnavano zadevo, kršitev člena 1 Listine ni vporašanje, vsaj ne v smislu absolutne narave pravice do človekovega dostojanstva. Vendar pa se zaradi te zadeve pojavi vprašanje, v kolikšni meri Listina varuje na eni strani pravico do poznavanja svojega izvora, ki ji je italijansko sodišče očitno dalo prednost z zaprosilom za posredno pridobivanje dokazov, in na drugi strani pravico do spoštovanja človeškega telesa po smrti, ki ji francosko pravo očitno pripisuje večjo vrednost kot italijansko pravo.
81. Vprašanje, kot izhaja iz te zadeve, je dejansko namenjeno razjasnitvi, ali je tehtanje teh dveh pravic ali interesov, ki je po italijanskem pravu privedlo do zahteve za ekshumacijo telesa zaradi odvzema genetskih vzorcev za ugotavljanje očetovstva, sprejemljivo v skladu z Listino.
82. Analizo bom opravila tako, da bom preučila, ali Listina, prvič, varuje pravico do poznavanja svojega izvora, drugič, varuje pravico do spoštovanja človeškega telesa po smrti in, nazadnje, nasprotuje temu, kako sta ti pravici uravnoteženi po italijanskem pravu.
83. Preden se lotim te analize, moram pojasniti, da po mojem mnenju zaprošenemu sodišču v sistemu vzajemnega priznavanja načeloma ni dovoljeno postaviti pod vprašaj skladnosti odločbe italijanskega sodišča z Listino. Za zagotovitev spoštovanja temeljnih pravic bi morala imeti oseba, katere pravice so domnevno kršene, možnost izpodbijati odločbo italijanskega sodišča, to izpodbijanje pa bi bilo treba vložiti v okviru italijanskega sistema pravnih sredstev. V obravnavanem primeru pa oseba, katere interesi so prizadeti, ni več med živimi, njena družina, v obravnavanem primeru njeni zakoniti otroci, ki bi lahko imeli interes, da nasprotujejo ekshumaciji in odvzemu genetskih vzorcev svojega očeta, pa temu niso nasprotovali, ampak so zahtevali, naj se dokazi odvzamejo iz telesa njihovega očeta. Zato menim, da bi moralo Sodišče ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve odgovoriti na drugo vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče.
1. Pravica do poznavanja svojega izvora na podlagi Listine
84. Pravica do poznavanja svojega genetskega izvora je bila prvič izrecno priznana v Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah(32), nato pa v Konvenciji o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah(33). Ta pravica ni izrecno omenjena v Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP), vendar pa jo je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) priznalo kot implicitno pravico na podlagi člena 8 te konvencije.
85. Sodišče te pravice še ni imelo priložnosti razlagati v okviru prava Unije. Vendar bosta na podlagi člena 52(3) Listine v delu, v katerem vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, vsebina in obseg pravic, podeljenih z Listino, enaka ali širša.
86. Člen 7 Listine ustreza členu 8 EKČP. Zato bi moralo Sodišče pravico do poznavanja svojega genetskega izvora na podlagi Listine razlagati ob upoštevanju tega, kako je ESČP razlagalo člen 8 EKČP.
87. ESČP je v zadevi Gaskin proti Združenemu kraljestvu pravico poznati svoj izvor priznalo kot del pravice do ugotavljanja podrobnosti svoje identitete kot posamezno človeško bitje.(34) To sodišče je v zadevi Mikulić proti Hrvaški nadalje pojasnilo, da je določitev starševstva pomemben vidik pri razvoju posameznikove identitete. ESČP je namreč razsodilo, da imajo otroci bistven interes, ki ga varuje EKČP, da prejmejo informacije, potrebne za odkrivanje resnice o pomembnih vidikih njihove osebne identitete, ki imajo lahko hude posledice kar zadeva formiranje posameznikovega občutka identitete.(35) Eno leto po tej sodbi je ESČP v zadevi Odièvre proti Franciji izrecno potrdilo, da imajo ljudje pravico poznati svoj izvor, ki izhaja iz obsega pojma zasebnega življenja.(36)
88. Vendar je to sodišče navedlo tudi, da ta pravica ni absolutna ter da jo je treba v konkretnih primerih uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami tretjih oseb in javnim interesom, tako da imajo države članice določeno polje proste presoje.(37)
89. ESČP je v sodbi Jäggi proti Švici ponovno potrdilo, da je pravica tožeče stranke do poznavanja svojega genetskega izvora povezana s pravico do identitete, ki jo varuje člen 8 EKČP.(38) Natančneje, Sodišče je v tej sodbi tehtalo pravico do poznavanja svojega genetskega izvora in pravico do spoštovanja umrlih. Pojasnilo je, da se interes posameznika, da pozna svoj genetski izvor, s starostjo ne zmanjša.(39)
90. Pozneje je v zadevi Pascaud proti Franciji Evropsko sodišče za človekove pravice opozorilo na pravico do poznavanja svojega izvora in ugotovilo, da francoski organi niso upoštevali pravice P. Pascauda, da pozna svoje starše, z zadostno težo, saj nacionalno pravo ni zagotavljalo nobenega pravnega sredstva za teste post mortem, ker ni bilo živih sorodnikov, ki bi lahko podali soglasje, zaradi česar tožeča stranka ni imela nobenega učinkovitega pravnega sredstva za ugotovitev svoje identitete.(40)
91. Zato lahko na podlagi sodne prakse ESČP v zvezi s členom 8 EKČP, ki bi jo Sodišče moralo uporabiti za razlago člena 7 Listine na podlagi člena 52(3) te listine, sklepam, da je pravica do poznavanja svojega genetskega izvora pravica, ki bi jo moralo Sodišče priznati. Hkrati pa ta pravica ni absolutna, temveč jo je mogoče omejiti, čeprav je za njeno omejitev potrebno tehtanje z drugimi pravicami in interesi vseh vpletenih tretjih oseb, vključno s pravico do spoštovanja telesa po smrti.
2. Pravica do spoštovanja telesa umrle osebe
92. Predložitveno sodišče je z drugim vprašanjem na eni strani na tehtnico postavilo pravico do poznavanja svojega izvora na podlagi člena 7 Listine, na drugi strani pa pravico do človekovega dostojanstva, ki je varovana s členom 1 Listine.
93. Utemeljitev izpeljave pravice do spoštovanja človeškega telesa po smrti iz pravice do človekovega dostojanstva je mogoče najti v sodni praksi francoskega Conseil constitutionnel (ustavni svet). V dveh sodbah iz let 2011 in 2024 je to sodišče ugotovilo, da člen 16-11 francoskega civilnega zakonika odraža željo francoskega zakonodajalca po spoštovanju človeškega telesa po smrti kot vprašanja dostojanstva človeške osebe. To sodišče je potrdilo ustavnost te zakonodajne odločitve kljub njeni koliziji s pravico do poznavanja svoje identitete.(41)
94. Vendar je pravica do človekovega dostojanstva varovana s členom 1 Listine kot absolutna pravica(42) in je zato ni mogoče tehtati z drugimi pravicami.(43)
95. Nasprotno, pravice do spoštovanja človeškega telesa po smrti, tudi če se razume kot izraz vrednote človekovega dostojanstva,(44) ni mogoče opredeliti kot absolutno pravico, zaščiteno s členom 1 Listine. V pravnih sistemih, ki varujejo tako pravico, je njena omejitev mogoča,(45) če je potrebna za zaščito drugih pravic ali javnih interesov. V Franciji, kot pojasnjuje njena vlada, dostojanstvo človeškega telesa po smrti ni absolutna pravica(46).
96. Kako razumeti povezavo med pravico do dostojanstva človeškega telesa, ki je lahko omejena, in človekovim dostojanstvom, ki je, kadar se razume kot temeljna pravica na podlagi Listine, absolutna pravica?
97. V Pojasnilih k Listini v zvezi z njenim členom 1 je pojasnjeno, da človekovo dostojanstvo ni samo temeljna pravica, ampak je dejanska podlaga za druge temeljne pravice.(47)
98. V tem smislu bi bilo mogoče nekatere druge pravice iz Listine, kot so pravica do zasebnega življenja (izražena v členu 7 Listine), pravica do življenja (izražena v členu 2 Listine) ali pravica do izražanja in obveščanja (izražena v členu 11 Listine), razumeti kot konkretnejše izraze človekovega dostojanstva kot načela, izraženega v Listini, in vrednote, izražene v členu 2 PEU. Ti izrazi človekovega dostojanstva niso absolutni(48) in se lahko omejijo, če je to potrebno za doseganje drugih legitimnih ciljev ali zaradi varstva drugih relativnih temeljnih pravic.
99. Če pa omejitve pravice, ki izraža človekovo dostojanstvo, ni mogoče upravičiti v specifičnem položaju, je treba šteti, da je bilo kršeno človekovo dostojanstvo, kot je varovano s členom 1 Listine.(49) To je mogoče ugotoviti na podlagi Pojasnil k Listini, v skladu s katerimi je dostojanstvo človeka del vsebine drugih pravic, določenih v Listini, in ga je zato treba spoštovati, tudi kadar so te druge pravice omejene. Tako je mogoče razumeti absolutnost pravice do človekovega dostojanstva iz člena 1 Listine.(50)
100. Če povzamem – in brez kakršne koli želje po razvoju celovite teorije o človekovem dostojanstvu v pravu Unije – menim, da je človekovo dostojanstvo mogoče razumeti kot dvojni pojem. Po eni strani obstaja jedro človekovega dostojanstva, ki uživa absolutno varstvo. Po drugi strani obstaja „periferno območje širjenja človekovega dostojanstva“, na katerem je uravnoteženje s pravicami v koliziji mogoče.(51)
101. Poleg izrazov človekovega dostojanstva, ki so izrecno varovani z Listino, bi lahko obstajali tudi drugi izrazi človekovega dostojanstva. V tem smislu je mogoče pravico do spoštovanja človeškega telesa po smrti izpeljati iz pravice do spoštovanja človekovega dostojanstva. To pravico bi lahko razumeli tudi kot izraz pravice do zasebnosti, ki je vključena v člen 7 Listine.
102. Sodišče še ni imelo priložnosti, da bi se izreklo o obstoju take pravice kot temeljne pravice na ravni primarnega prava Unije. Vendar je Sodišče v sodbi Memoria in Dall’Antonia menilo, da cilj varstva ustreznega spoštovanja spomina na pokojnike, lahko tudi nujni razlog v splošnem interesu.(52) Generalni pravobranilec M. Campos Sánchez-Bordona je v sklepnih predlogih v tej zadevi menil, da ima lahko dostojanstvo, ki ga je pokojnik užival v času življenja, ustrezno in pravno varovano projekcijo tudi po njegovi smrti.(53)
103. Primerjalna analiza ustavnih sistemov držav članic je pomembna pomoč pri določanju vsebine temeljnih pravic Unije.(54)
104. V zvezi s tem je raziskava, ki jo je pripravil Direktorat Sodišča za raziskave in dokumentacijo,(55) pokazala, da vse države članice, ki jih raziskave zadevajo, priznavajo, da si človeško telo zasluži spoštovanje po smrti, čeprav se ta skrb ne razume nujno kot temeljna pravica. V okviru tehtanja se pravice pokojnika upoštevajo, vendar pa se zdi, da se pravica do poznavanja svojega izvora, večinsko gledano, šteje za pravico, ki prevlada.(56)
105. Na podlagi te primerjalne analize ugotavljam, da pravica do spoštovanja človeškega telesa po smrti obstaja kot splošno načelo prava Unije, ki ga je mogoče izpeljati kot izraz človekovega dostojanstva. Tak pomislek bi bilo torej treba upoštevati pri odločanju, ali je treba dovoliti ekshumacijo telesa, da bi se zadostilo pravici do poznavanja svojega izvora, varovani kot del pravice do zasebnega življenja na podlagi člena 7 Listine.
3. Tehtanje pravice do poznavanja svojega izvora in pravice do spoštovanja človekovega telesa
106. Vprašanje, ki se postavlja z drugim vprašanjem predložitvenega sodišča, je, ali tehtanje teh dveh pravic na podlagi Listine dopušča razlago Uredbe 2020/1783, v skladu s katero se lahko genetsko vzorčenje človeškega telesa po ekshumaciji zahteva kot dokaz, ki se pridobi v okviru čezmejnega pravosodnega sodelovanja za namene postopka ugotavljanja očetovstva.
107. Čeprav se je ESČP v zadevah Jäggi proti Švici(57) in Pascaud proti Franciji(58) izreklo v prid pravici do poznavanja svojega izvora, to ne pomeni, da ta pravica vedno prevlada nad pravico do spoštovanja človeškega telesa po smrti. Tehtanje je treba opraviti ob upoštevanju okoliščin vsake posamezne zadeve in previdnem tehtanju vseh podanih interesov.(59)
108. Nič ne kaže na to, da Listina nasprotuje uravnoteženju, ki ga je v obravnavani zadevi italijansko sodišče doseglo v skladu z italijanskim pravom. Zdi se, da je to sodišče upoštevalo druge možnosti za ugotovitev očetovstva ter zahtevalo ekshumacijo in odvzem genetskih vzorcev domnevnega očeta le kot zadnjo možnost.
109. Dejstvo, da bi lahko francosko sodišče ali sodišče katere koli druge države, ki ga vodi njegovo nacionalno pravo, prišlo do drugačne rešitve, ne vpliva na ugotovitev, da se uravnoteženje, do katerega je prišlo italijansko sodišče, zdi sprejemljivo z vidika Listine.
110. Sodišče je že pojasnilo, da lahko države članice različno razumejo človekovo dostojanstvo ali celo druge pravice iz Listine, če spoštujejo bistveno vsebino teh pravic.(60) Dokler na ravni Unije niso harmonizirana nekatera vprašanja, v zvezi s katerimi zakonodajalec Unije izbere pravo ravnovesje, se lahko rešitve, ki jih sprejmejo različne države članice, razlikujejo.(61)
111. Zakonodajalec Unije (še) ni sprejel skupnih pravil, ki bi urejala dovoljene dokaze v civilnih postopkih, niti, konkretneje, skupnih pravil, ki bi urejala postopke za dokazovanje očetovstva v primerih, v katerih je eden od staršev umrl. Italijanska in francoska rešitev se lahko v tem pogledu razlikujeta in se uporabljata, dokler izbrano ravnotežje ne krši bistva ene od pravic, ki so na tej tehtnici.
112. Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da Listina sodišču države članice ne prepoveduje, da na podlagi Uredbe 2020/1783 zaprosi za pridobivanje dokazov s post mortem genetskim vzorčenjem, tudi če umrla oseba v času svojega življenja ni dala soglasja za tako vzorčenje.
V. Predlog
113. Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo tribunal judiciaire de Chambéry (sodišče v Chambéryju, Francija), odgovori:
1. Člen 12 Uredbe (EU) 2020/1783 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (pridobivanje dokazov)
zaprošenemu nacionalnemu sodišču ne dovoljuje, da odkloni izvršitev zaprosila za pridobivanje dokazov iz razloga, da je postopek, določen v zaprosilu, v nasprotju s temeljnimi načeli nacionalnega prava zaprošene države.
2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah
sodišču države članice ne prepoveduje, da na podlagi Uredbe 2020/1783 zaprosi za pridobivanje dokazov s post mortem genetskim vzorčenjem, tudi če umrla oseba v času svojega življenja ni dala soglasja za tako vzorčenje.
1 Jezik izvirnika: angleščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.
2 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2020 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (pridobivanje dokazov) (UL 2020, L 405, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba 2020/1783).
3 Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28, o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 121) (v nadaljevanju: Uredba št. 1206/2001).
4 Ta določba je bila v francoski civilni zakonik vstavljena na podlagi člena 5(1), točka 1, loi n° 2004-800 du 6 août 2004 relative à la bioéthique (zakon št. 2004-800 z dne 6. avgusta 2004 o bioetiki; v nadaljevanju: zakon o bioetiki). Kot je navedla Evropska komisija, je bila določba, v skladu s katero ni domneve o privolitvi v genetsko vzorčenje umrle osebe, zakonodajni odziv na ekshumacijo znanega pevca Yvesa Montanda novembra 1997 zaradi ugotavljanja njegovega očetovstva osebe, ki je trdila, da je njegova hči. Zato se ta amandma v skladu s komentarjem Décision n° 2011-173 QPC du 30 septembre 2011 (sklep št. 2011-173 QPC z dne 30. septembra 2011), ki ga je sprejel Conseil constitutionnel (ustavni svet, Francija), včasih omenja kot Montandov amandma.
5 Glej točko 90 predložitvenega sklepa.
6 Na podlagi Uredbe 2020/1783 je mogoče osebo neposredno zaslišati brez potovanja v drugo državo članico, in sicer z uporabo videokonference. Glej člen 20 Uredbe 2020/1783.
7 Člen 4 Uredbe 2020/1783.
8 Člen 12(2) in uvodna izjava 17 Uredbe 2020/1783.
9 Takšne razlage ni mogoče najti niti v dokumentih, ki pričajo o zakonodajni zgodovini tega akta.
10 Komisija je na obravnavi razliko med obema načinoma čezmejnega pridobivanja dokazov pojasnila z dejstvom, da je v primeru neposrednega pridobivanja dokazov nadzor sodišč zaprošene države manjši. Trdila je, da so zato države članice v okviru pogajanj o tem načinu izvajanja vztrajale pri tem, kar Komisija imenuje „klavzula suverenosti“, kar bi jim omogočilo, da strokovnjakom iz drugih držav članic v zaprošeni državi članici zavrnejo opravljanje izvedenskega dela, ki je v nasprotju s temeljnimi načeli njenega pravnega reda.
11 Tako je Sodišče v sodbi z dne 21. februarja 2013, ProRail (C‑332/11, EU:C:2013:87, točki 47 in 48), menilo, da glede na to, da mora izvedenec, ki ga je določilo sodišče države članice, oditi na ozemlje druge države članice, da bi opravil izvedensko delo, ki mu je zaupano, to delo v nekaterih okoliščinah lahko posega v javno oblast države članice, v kateri se mora opraviti, zlasti če gre za delo, ki ga je treba opraviti na krajih, vezanih na izvajanje te oblasti, ali krajih, do katerih je dostop ali drug poseg po pravu države članice, v kateri se opravlja izvedensko delo, prepovedan ali dovoljen samo pooblaščenim osebam.
12 Glej Mougenot, D., „Le règlement européen sur l’obtention des preuves“, Journal des Tribunaux, 2002, str. 21, ter Nuyts, A., in Sepulchre, J., „Taking of evidence in the European Union under EC Regulation 1206/2001“, Business Law International, 2004, str. 334.
13 V Franciji je ta organ Département de l’entraide, du droit international privé et européen (oddelek za vzajemno pomoč, mednarodno zasebno pravo in pravo Unije) (DEDIPE) ministrstva za pravosodje.
14 Glej, na primer, European Justice Network, „(Provisional) updated practice guide for the application of the regulation on the taking of evidence“, 2025, str. 46, ki je na voljo na https://e-justice.europa.eu/topics/trainings-judicial-networks-and-agencies/european-judicial-network-civil-and-commercial-matters/ejns-publications_en.
15 V točki 11.1. obrazca A (opis pridobivanja dokazov, ki ga je treba izvesti) je navedeno „Ekshumacija telesa [aa], umrlega v [XY] in pokopanega v [XY], ter neposredna preučitev dokaza s strani [XY] z inštituta za pravno medicino v Genovi, ki zajema odvzem bioloških vzorcev, potrebnih za tehnično konzultacijo primerjalnih genetskih značilnosti med tožečo stranko xx in telesom domnevnega očeta aa“.
16 Če se ta razlaga ne bi izkazala za pravilno, o čemer mora odločiti nacionalno sodišče, bi moralo to sodišče zaprosilo posredovati osrednjemu francoskemu organu, ta pa bi moral odločiti, ali lahko italijanski izvedenec neposredno odvzame genetske vzorce po ekshumaciji. Če bi bilo tako, bi se lahko postavilo vprašanje razlage člena 19(7)(c) Uredbe 2020/1783.
17 Haaška konvencija o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini z dne 18. marca 1970 (v nadaljevanju: Haaška konvencija).
18 Kot je Sodišče že potrdilo v sodbi z dne 17. februarja 2011, Weryński (C‑283/09, EU:C:2011:85, točka 65). Glej tudi sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Weryński (C‑283/09, EU:C:2010:490, točka 60).
19 Moj poudarek.
20 Glej, na primer, Predhodni dokument št. 6 iz decembra 2008 za posebno komisijo iz februarja 2009 o praktičnem delovanju Haških konvencij o apostillu, vročitvi, dokazih in dostopu do sodišč, „The Taking of Evidence by Video-Link under the Hague Evidence Convention“. Pri razpravi o členu 9(1) se ta dokument sklicuje na zbiranje dokazov po video povezavi kot primeru praktične uporabe te določbe.
21 Glej po analogiji, vendar v zvezi z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1), sodbo z dne 21. marca 2024, Gjensidige (C‑90/22, EU:C:2024:252, točka 46).
22 Glej člen 67(4) in člen 81(2) PDEU. Glej tudi mnenje 2/13 (Pristop Evropske unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 191) (v nadaljevanju: mnenje 2/13). To velja, čeprav se Uredba 2020/1783 ne sklicuje na to načelo. V zvezi s prejšnjo Uredbo 1206/2001 glej sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Jääskinena v zadevi ProRail (C‑332/11, EU:C:2012:551, točka 48), v kateri trdi, da ta instrument temelji na medsebojnem zaupanju. Sodišče je potrdilo, da sodelovanje med sodišči v civilnih in gospodarskih zadevah temelji na načelu vzajemnega priznavanja. Glej, na primer, sodbo z dne 25. maja 2016, Meroni (C‑559/14, EU:C:2016:349, točka 47).
23 Mnenje 2/13, točki 168 in 192.
24 Glej člena 6 in 9 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41/EU z dne 3. aprila 2014 o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah (UL 2014, L 130, str. 1) (v nadaljevanju: direktiva o evropskem preiskovalnem nalogu).
25 Uredba Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (UL 2017, L 283, str. 1) (v nadaljevanju: uredba o EJT). Glej sodbo z dne 21. decembra 2023, G. K. in drugi (Evropsko državno tožilstvo) (C‑281/22, EU:C:2023:1018, točka 71).
26 Glej v okviru Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34) (v nadaljevanju: Okvirni sklep o ENP) sodbo z dne 29. junija 2017, Popławski (C 579/15, EU:C:2017:503, točka 19 in navedena sodna praksa).
27 Sodišče je tako možnost prvič naznanilo v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi and Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točke 88 in od 91 do 93), in jo od takrat večkrat potrdilo.
28 Člen 16(1) Uredbe 2020/1783, ki tudi določa razloge za zavrnitev, se nanaša le na izvedbo dokazov z zaslišanjem priče in se v obravnavani zadevi ne uporablja.
29 Poleg tega je v uvodni izjavi 16 Uredbe 2020/1783 pojasnjeno, da bi bilo treba okoliščine, v katerih je mogoče odkloniti izvršitev zaprosila za pridobivanje dokazov, omejiti na strogo omejene izjemne primere.
30 Sodba z dne 17. februarja 2011, Weryński (C‑283/09, EU:C:2011:85, točka 53).
31 Glej sodbo z dne 21. februarja 2013, ProRail (C‑332/11, EU:C:2013:87, točke od 44 do 46).
32 Konvencija o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989 (United Nations Treaty Series, zvezek 1577, št. 31922, str. 167 (1995)).
33 Konvencija o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah z dne 29. maja 1993 (United Nations Treaty Series, zvezek 1870, št. 31922, str. 167 (1995)).
34 ESČP, Poročilo Komisije EKČP z dne 13. novembra 1987, Gaskin proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:1987:1113REP001045483, točka 89).
35 ESČP, 7. februar 2002, Mikulić proti Hrvaški (CE:ECHR:2002:0207JUD005317699, točka 64). V zvezi s tem glej analizo Blauwhoff, R. J., „Tracing down the historical development of the legal concept of the right to know one’s origins. Has ‚to know or not to know‘ ever been the legal question?“, Utrecht Law Review, zvezek 4, izdaja 2, 2008, str. 107.
36 ESČP, 13. februar 2003, Odièvre proti Franciji (CE:ECHR:2003:0213JUD004232698, točka 44). Za analizo italijanskega pravnega sistema in pravice do poznavanja svojega genetskega izvora glej Praduroux, S., „The right to know one’s genetic origins: A right in need of regulation“, The Italian Law Journal, zvezek 7, št. 2, 2021, str. od 803 do 820.
37 ESČP, 15. november 2016, Dubská and Krejzová proti Češki republiki (CE:ECHR:2016:1115JUD002885911, točki 178 in 179). To sodišče je pojasnilo, da je polje proste presoje, priznano državi, načeloma odvisno od pomena zadevnih pravic posameznikov. Če je pravica ključna za intimne ali bistvene pravice posameznika, je polje proste presoje ozko. Če pa evropske države niso dosegle soglasja o tej zadevi in ta odpira moralna ali etična vprašanja, je polje proste presoje širše.
38 ESČP, 13. julij 2006, Jäggi proti Švici (CE:ECHR:2006:0713JUD005875700, točka 25).
39 ESČP, 13. julij 2006, Jäggi proti Švici (CE:ECHR:2006:0713JUD005875700, točka 40).
40 ESČP, 16. junij 2011, Pascaud proti Franciji (CE:ECHR:2011:0616JUD001953508, točka 67).
41 Glej Décision n° 2011-173 QPC du 30 septembre 2011 (sklep št. 2011-173 QPC z dne 30. septembra 2011), ki ga je sprejel Conseil constitutionnel (ustavni svet), in Décision n° 2024‑1110 QPC du 31 octobre 2024 (sklep št. 2024-1110 QPC z dne 31. oktobra 2024), ki ga je sprejel Conseil constitutionnel (ustavni svet).
42 Pojem „absolutne“ pravice pomeni, da ta pravica vedno prevlada nad katero koli drugo pravico, kar pomeni, da je v konkretnih primerih ni mogoče tehtati z drugimi pravicami v specifičnih položajih. Zato nekateri avtorji raje priznajo pravico do človekovega dostojanstva kot relativno, in ne absolutno. Glej, na primer, Alexy, R., „Human dignity and proportionality analysis“, Espaço Jurídico Journal of Law, zvezek 16, št. 3, 2015, str. 83.
43 Čeprav večina ustavnih sistemov, ki izrecno varujejo pravico do človekovega dostojanstva, to pravico obravnava kot relativno pravico, je bilo odločeno, da se v Listini, tako kot v nemški ustavi, pravica do človekovega dostojanstva šteje za absolutno pravico. Posledica odločitve za absolutno zaščito človekovega dostojanstva v nemškem ustavnem redu je, da je ta pravica dobila ozek pomen in obseg. V zvezi s tem glej Grimm, D., „Dignity in a legal context: Dignity as an absolute right“, v: McCrudden, C., (ur.), Understanding Human Dignity (Proceedings of the British Academy: Themed volumes of essays in the humanities and social sciences, zvezek 192), str. 381.
44 O razliki med človekovim dostojanstvom kot vrednoto in kot pravico glej Barak, A., „Human dignity: The constitutional value and the constitutional right“, v: McCrudden, C., (ur.), Understanding Human Dignity (Proceedings of the British Academy: Themed volumes of essays in the humanities and social sciences, zvezek 192), str. 363.
45 To je razvidno iz raziskovalnega sporočila 25/002, ki ga je januarja 2025 pripravil Direktorat Sodišča Evropske unije za raziskave in dokumentacijo. Ta raziskava je pokrivala pravne sisteme 13 držav članic.
46 Francoska vlada je na obravnavi pojasnila, da francoski civilni zakonik ali sodna praksa Conseil constitutionnel (ustavni svet) ne pripisujeta absolutne vrednosti spoštovanju človeškega telesa po smrti. Obstajajo različni primeri, kot je na primer kazenska preiskava, ki jo dovoljuje francoska zakonodaja, v kateri se lahko ekshumacija za post mortem genetsko vzorčenje zakonito izvede brez soglasja zadevne osebe, ki bi bilo dano v času njenega življenja. To pomeni, da sta v francoskem pravu pravica do spoštovanja človeškega telesa in pravica do soglasja k odvzemu vzorcev za genetsko profiliranje lahko omejeni za legitimne namene.
47 Pojasnila k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17, v nadaljevanju: Pojasnila k Listini).
48 Edini absolutni izraz človekovega dostojanstva, ki je izrecno varovan z Listino, je prepoved mučenja ter nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, zagotovljena s členom 4 Listine. Glej v tem smislu sodbe z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 85); z dne 19. marca 2019, Jawo (C‑163/17, EU:C:2019:218, točka 78), in z dne 17. oktobra 2024, Ararat (C‑156/23, EU:C:2024:892, točka 36).
49 V zvezi s tem glej moje sklepne predloge v zadevi Komisija/Madžarska (Vrednote Evropske unije) (C‑769/22, EU:C:2025:408, točke od 134 do 137).
50 V zvezi s tem glej Dupré, C., „Article 1 – Human dignity“, v: Peers, S., in drugi, The EU Charter of Fundamental Rights – A Commentary, druga izdaja, Bloomsbury, 2021, str. 18. Avtor navaja, da „je bolj koristno razumeti nedotakljivost dostojanstva kot zavezo EU, da bo storila vse, da bi preprečila kršenje človekovega dostojanstva. V tem smislu postane nedotakljivost dostojanstva aksiomatski temelj celotne Unije in odraža ‚neodtujljive in svete pravice človeka‘ iz francoske Deklaracije o pravicah človeka in državljana iz leta 1789.“
51 V zvezi s tem glej Heselhaus, S., in Hemsley, R., „Human dignity and the European Convention on Human Rights“, v: Becchi, P., in Mathis, K., (ur.), Handbook of Human Dignity in Europe, Springer, 2019, str. 987.
52 Sodba z dne 14. novembra 2018, Memoria in Dall’Antonia (C‑342/17, EU:C:2018:906, točka 57).
53 Sklepni predlogi v zadevi Memoria in Dall’Antonia (C‑342/17, EU:C:2018:479, opomba 44).
54 Lenaerts, K., in Gutman, K., „The comparative law method and the European Court of Justice: Echoes across the Atlantic“, The American Journal of Comparative Law, zvezek 64, izdaja 4, 2016, str. od 841 do 864.
55 Raziskovalno sporočilo 25/002, ki ga je januarja 2025 pripravil Direktorat Sodišča Evropske unije za raziskave in dokumentacijo.
56 Poleg Francoske republike bi lahko druga izjema bila Republika Ciper.
57 ESČP, 13. julij 2006, Jäggi proti Švici (CE:ECHR:2006:0713JUD005875700, točki 43 in 44).
58 ESČP, 16. junij 2011, Pascaud proti Franciji (CE:ECHR:2011:0616JUD001953508, točka 68)
59 Glej ESČP, 13. julij 2006, Jäggi proti Švici (CE:ECHR:2006:0713JUD005875700, točki 38 in 39), in 16. junij 2011, Pascaud proti Franciji (CE:ECHR:2011:0616JUD001953508, točki 59 in 60).
60 Najbolj znana zadeva v zvezi s tem je sodba Omega, v kateri je Sodišče kot utemeljitev omejitve svobode opravljanja storitev priznalo cilj javnega reda v Nemčiji, ki temelji na varstvu človekovega dostojanstva in se v tej državi razume drugače, kot se je ta pojem v enakem položaju dojemal v drugih državah članicah. Nemški ustavni koncept človekovega dostojanstva je bil razlagan tako, da prepoveduje komercialno izkoriščanje iger, ki zajemajo simulirano ubijanje ljudi, kar ni veljalo v drugih državah članicah (sodba z dne 14. oktobra 2004, Omega (C‑36/02, EU:C:2004:614)).
61 Če pa je zakonodajalec Unije neko vprašanje harmoniziral na ravni Unije, države članice ne morejo uporabiti standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavljajo njihove ustave, tudi če je ta standard višji od tistega, ki ga je izbral zakonodajalec Unije, saj bi bilo s tem kršeno načelo primarnosti prava Unije. Glej sodbo z dne 26. februarja 2013, Melloni (C‑399/11, EU:C:2013:107, točke od 56 do 58).