–

za FL N. P. J. Ooyevaar,

–

za belgijsko vlado S. Baeyens in M. Jacobs, agenta,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in P. P. Huurnink, agentki,

–

za švedsko vlado H. Eklinder, F.-L. Göransson, C. Meyer-Seitz in J. Olsson, agenti,

–

za Evropsko komisijo M. Björkland in W. Roels, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 10(2) in (4) Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12/EGS (UL 2009, L 9, str. 12).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Inspecteur van de Douane (carinski inšpektor, Nizozemska) (v nadaljevanju: inšpektor) in osebo FL zaradi vračila trošarine, ki jo je slednja plačala za manjkajočo količino etilnega alkohola, ugotovljeno ob dobavi tega blaga v trošarinsko skladišče na Nizozemskem.

Pravni okvir

Pravo Unije

3

Direktiva 2008/118 je bila razveljavljena z učinkom od 13. februarja 2023 z Direktivo Sveta (EU) 2020/262 z dne 19. decembra 2019 o določitvi splošnega režima za trošarino (UL 2020, L 58, str. 4), s katero je bila prvonavedena direktiva nadomeščena. Vendar je treba glede na čas dejanskega stanja iz spora o glavni stvari ta predlog za sprejetje predhodne odločbe preučiti glede na določbe Direktive 2008/118.

4

V uvodni izjavi 11 Direktive 2008/118 je bilo navedeno:

5

Člen 4 Direktive 2008/118 je določal:

6

Člen 7 Direktive 2008/118 je določal:

7

Člen 10 Direktive 2008/118 je določal:

8

Člen 17(1) Direktive 2008/118 je določal:

9

Člen 20(2) Direktive 2008/118 je določal:

Nizozemsko pravo

10

Člen 2b(2) Wet op de accijns (zakon o trošarinah) z dne 31. oktobra 1991 (Stb. 1991, št. 561) v različici, ki se je uporabljala za spor o glavni stvari, je določal:

11

V členu 2c zakona o trošarinah je določeno:

Postopek v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

12

Oseba FL je marca in aprila 2019 z ladjo dobavila dve pošiljki, in sicer 1.680.018 oziroma 1.460.715 litrov nepakiranega etilnega alkohola, iz trošarinskega skladišča v Belgiji v trošarinsko skladišče na Nizozemskem. Prevoz je bil opravljen v okviru gibanja trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine, kot ga določajo členi od 17 do 31 Direktive 2008/118.

13

Prejemnik je ob prispetju v namembni kraj ugotovil, da je prejel etilni alkohol v količinah, ki so bile za 9239 oziroma 4732 litrov nižje od količin, navedenih v elektronskih upravnih dokumentih, izdanih za uporabo režima odloga plačila trošarine.

14

Inšpektor je z dopisoma, ki sta bila poslana julija 2019, osebo FL obvestil o njeni obveznosti, da na Nizozemskem plača trošarino v višini 42.405 EUR oziroma 5889 EUR, v zvezi z ugotovljenimi manjkajočimi količinami etilnega alkohola.

15

V skladu z informacijami, ki jih je posredoval inšpektor, je oseba FL na Nizozemskem vložila dve trošarinski deklaraciji za zneska 42.405 EUR in 5889 EUR in ju plačala. Poleg tega je Kraljevina Belgija prav tako pobrala trošarino v znesku 49.997,60 EUR za prvo od dveh zadevnih dobav.

16

Ker je oseba FL pri inšpektorju vložila pritožbo, je slednji z odločbo z dne 30. januarja 2020 to pritožbo zavrnil in zavrnil vračilo trošarine, ki jo je plačala oseba FL.

17

Rechtbank Zeeland-West-Brabant (sodišče za Zelandijo in Zahodni Brabant, Nizozemska) je z odločbo z dne 20. junija 2022 tožbam osebe FL zoper odločbo inšpektorja ugodilo in razsodilo, da je treba osebi FL vrniti trošarino, ki jo je ta plačala na Nizozemskem.

18

Inšpektor je vložil pritožbo pri predložitvenem sodišču, Gerechtshof’s‑Hertogenbosch (višje sodišče v ’s-Hertogenboschu, Nizozemska).

19

Predložitveno sodišče dvomi o tem, ali je bilo trošarino za manjkajočo količino dobavljenega etilnega alkohola treba plačati na Nizozemskem na podlagi člena 10(2) Direktive 2008/118 ali pa v Belgiji na podlagi člena 10(4) te direktive. Natančneje, v bistvu se sprašuje, ali je treba ugotovitev manjkajoče količine trošarinskega blaga pod režimom odloga plačila trošarine ob raztovarjanju prevoznega sredstva, ki je vsebovalo navedeno blago, v skladu s členom 10(2) navedene direktive analizirati kot ugotovitev nepravilnosti med gibanjem trošarinskega blaga ali pa kot položaj, v katerem trošarinsko blago ni prispelo v namembni kraj, ne da bi bila med tem gibanjem ugotovljena kakršna koli nepravilnost v smislu člena 10(4) te direktive.

20

V teh okoliščinah je Gerechtshof’s-Hertogenbosch (višje sodišče v ’s Hertogenboschu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

Vprašanji za predhodno odločanje

21

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(2) Direktive 2008/118 razlagati tako, da se uporablja za položaj, v katerem trošarinsko blago pod režimom odloga plačila trošarine ni prispelo v namembni kraj v celoti in je bila manjkajoča količina blaga ugotovljena šele ob raztovarjanju prevoznega sredstva, ki je navedeno blago vsebovalo, tako da se šteje, da je bila nepravilnost v smislu te določbe storjena v državi prihoda, zato obveznost za plačilo trošarine nastane v tej državi.

22

Najprej je treba opozoriti, da v skladu s členom 2 Direktive 2008/118 za blago iz člena 1 te direktive velja obveznost plačila trošarine ob njegovi proizvodnji na ozemlju Evropske unije ali ob njegovem uvozu na to ozemlje. Ker je obdavčljivi dogodek tako proizvodnja zadevnega blaga na navedenem ozemlju ali njegov uvoz na navedeno ozemlje, na podlagi člena 7(1) Direktive 2008/118 obveznost plačila te trošarine nastane le, če je to blago sproščeno v porabo.

23

Na podlagi člena 17(1)(a)(i) Direktive 2008/118 se trošarinsko blago lahko giba pod režimom odloga plačila trošarine na ozemlju Unije med drugim – tako kot v postopku v glavni stvari – od trošarinskega skladišča v eni državi članici do trošarinskega skladišča v drugi državi članici. Za tak režim odloga plačila trošarine je značilno, da za blago, za katero ta režim velja, obveznost plačila trošarine še ni nastala, čeprav je obdavčljivi dogodek že nastopil. Zato, kar zadeva trošarinsko blago, ta režim povzroči odlog obveznosti plačila trošarine, dokler ni izpolnjen pogoj za nastanek obveznosti plačila trošarine (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2016, BP Europa, C‑64/15, EU:C:2016:62, točka 22 in navedena sodna praksa).

24

Za trošarinsko blago pod režimom odloga plačila trošarine (v nadaljevanju: trošarinsko blago) člen 7(2)(a) Direktive 2008/118 določa, da se vsaka odprema trošarinskega blaga iz tega režima – ne glede na to, ali je pravilna ali nepravilna – šteje za sprostitev v porabo.

25

V tem kontekstu člen 10 Direktive 2008/118 določa pravila za opredelitev države članice, za katero se šteje, da je bilo v njej trošarinsko blago – zaradi nepravilnosti med njegovim gibanjem – sproščeno v porabo.

26

Za namene uporabe člena 10 Direktive 2008/118 odstavek 6 tega člena določa, da „nepravilnost“ pomeni okoliščine med gibanjem trošarinskega blaga – razen okoliščine iz člena 7(4) te direktive – zaradi katerih se gibanje oziroma del gibanja trošarinskega blaga ni končalo v skladu s členom 20(2) navedene direktive.

27

Kar zadeva ta pojem „nepravilnost“, je Sodišče že razsodilo, da ugotovitev manjkajoče količine trošarinskega blaga ob njegovi dobavi razkriva nujno pretekle okoliščine, v katerih manjkajoče blago ni bilo del te dobave in v katerih se gibanje tega blaga torej ni končalo v skladu s členom 20(2) Direktive 2008/118. Ta okoliščina je zato nepravilnost v smislu člena 10(6) te direktive. Takšna nepravilnost nujno povzroči odpremo iz režima odloga plačila trošarine in zato sprostitev v porabo, kot to določa člen 7(2)(a) navedene direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2016, BP Europa, C‑64/15, EU:C:2016:62, točka 43).

28

V zvezi s tem je treba poudariti, da ugotovitev manjkajoče količine blaga ob dobavi sama po sebi še ni nepravilnost v smislu člena 10(6) Direktive 2008/118. Položaj, ki je bil v sodni praksi, navedeni v točki 27 zgoraj, opredeljen kot nepravilnost, je namreč položaj, v katerem manjkajoče blago ni bilo dobavljeno, gibanje navedenega blaga pa se zato ni končalo v skladu s členom 20(2) Direktive 2008/118. Torej je sam obstoj manjkajoče količine tisto, kar predstavlja nepravilnost v smislu člena 10(6) te direktive.

29

Poleg tega, ker je pojem nepravilnosti opredeljen enako za celoten člen 10 Direktive 2008/118, mora imeti enak pomen za namene uporabe tako člena 10(2) navedene direktive kakor tudi njenega člena 10(4). Tako se lahko položaj, v katerem manjkajoče blago ni bilo predmet dobave trošarinskega blaga – kot nepravilnost v smislu člena 10(6) Direktive 2008/118 – glede na okoliščine uvršča bodisi na področje uporabe člena 10(2) navedene direktive bodisi na področje uporabe člena 10(4) te direktive.

30

V zvezi s tem iz besedila člena 10(2) in (4) Direktive 2008/118 izhaja, da se člen 10(2) te direktive uporablja, če je bila ugotovljena nepravilnost „med gibanjem“ trošarinskega blaga, medtem ko se člen 10(4) navedene direktive nanaša na primer, v katerem nepravilnost, čeprav je bila storjena med gibanjem, ni bila ugotovljena med tem gibanjem (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2016, BP Europa, C‑64/15, EU:C:2016:62, točki 38 in 53).

31

Tako je treba preučiti, ali je treba za ugotovitev manjkajoče količine trošarinskega blaga ob raztovarjanju prevoznega sredstva, ki to blago vsebuje, šteti, da je do nje prišlo še med gibanjem tega blaga v smislu člena 10(2) Direktive 2008/118 ali po koncu tega gibanja.

32

V zvezi s tem je, najprej, iz člena 20(2) Direktive 2008/118 razvidno, da se gibanje trošarinskega blaga – v primeru gibanja iz enega trošarinskega skladišča v drugo trošarinsko skladišče – konča, ko prejemnik to blago prejme.

33

Dalje, iz sobesedila, v katero je umeščen člen 20(2) Direktive 2008/118, izhaja, da je zakonodajalec Unije želel, da je dejanski prejem trošarinskega blaga odločilni element pogojev, pod katerimi je gibanje tega blaga treba presojati ob njegovi dobavi (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2016, BP Europa, C‑64/15, EU:C:2016:62, točka 30).

34

Poleg tega, če bi bilo treba šteti, da je dobava opravljena v trenutku, ko je prevozno sredstvo, s katerim se dostavlja trošarinsko blago, prispelo na namembni kraj, pri čemer prejemnik še ni imel možnosti izmeriti dejanske količine dobavljenega blaga, bi nastanek obveznosti plačila trošarine kršil zahteve glede narave same zadevne trošarine, ki terja natančno poznavanje količine blaga, sproščenega v porabo (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2016, BP Europa, C‑64/15, EU:C:2016:62, točki 32 in 33).

35

Nazadnje, treba je poudariti, da se trošarinsko blago praviloma dobavi imetniku trošarinskega skladišča. Vendar pa je zakonodajalec Unije – s tem, da od takšnega imetnika trošarinskega skladišča na podlagi člena 16(2)(d) Direktive 2008/118 zahteva, da v svoje trošarinsko skladišče vnese in ob koncu gibanja vpiše v evidenco vse trošarinsko blago, s čimer doseže, da te fizične in računovodske operacije sovpadejo s koncem gibanja tega blaga – nameraval konec gibanja tega blaga določiti na trenutek, ko je imetnik trošarinskega skladišča zadevno blago dejansko prejel in ko je bilo količino tega blaga mogoče dejansko izmeriti zaradi evidence v registrih skladišča (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2016, BP Europa, C‑64/15, EU:C:2016:62, točka 34).

36

V teh okoliščinah je treba člen 20(2) Direktive 2008/118 razlagati tako, da je treba šteti, da do konca gibanja trošarinskega blaga pride v trenutku, ko je prejemnik imel možnost poznati natančno količino blaga, ki ga je dejansko prejel (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2016, BP Europa, C‑64/15, EU:C:2016:62, točka 32).

37

Zato ni mogoče šteti, da je do konca gibanja trošarinskega blaga prišlo, preden je bilo v celoti raztovorjeno prevozno sredstvo, ki je to blago vsebovalo, saj takšno raztovarjanje ali pregled pred njim prejemniku omogoča, da pridobi natančne podatke o količini blaga, ki ga je dejansko prejel (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2016, BP Europa, C‑64/15, EU:C:2016:62, točka 33).

38

Iz tega sledi, da je treba šteti, da do ugotovitve manjkajoče količine blaga ob raztovarjanju prevoznega sredstva, ki to blago vsebuje, ali po tem, ko je bilo to prevozno sredstvo v celoti raztovorjeno, pride še med gibanjem takega blaga v smislu člena 10(2) Direktive 2008/118.

39

Na to ugotovitev ne vpliva vprašanje predložitvenega sodišča v zvezi s tem, ali bi bil s tem, da se členu 10(2) Direktive 2008/118 prizna tak obseg, členu 10(4) te direktive lahko odvzet smisel, ker bi bila manjkajoča količina blaga vedno ugotovljena najpozneje ob raztovarjanju prevoznega sredstva in bi torej tak položaj še vedno spadal na področje uporabe člena 10(2) te direktive.

40

Člen 10(4) Direktive 2008/118 se namreč še vedno uporablja, zlasti če je količina trošarinskega blaga, ki ga prejme prejemnik, manjša od količine, ki bi mu jo bilo treba dobaviti, vendar se ta nepravilnost iz katerega koli razloga ne ugotovi med gibanjem, temveč v poznejši fazi. Tako je lahko zlasti, kadar prejemnik ni preveril količine blaga ob njegovem raztovarjanju in je bila manjkajoča količina blaga ugotovljena šele po koncu gibanja navedenega blaga ali kadar je prejemnik zaradi napačnega pregleda količine blaga ob njegovem raztovarjanju menil, da je dobavljena količina popolna, pri čemer je bila manjkajoča količina ugotovljena šele pozneje.

41

Prav tako uvodna izjava 11 Direktive 2008/118 ne more voditi k drugačni razlagi, ker zgolj povzema vsebino člena 10(1), (2) in (4) te direktive, in ne dopušča odstopanja od pravil o določitvi države članice, v kateri nastane obveznost za plačilo trošarine, kot jih je Sodišče razložilo v sodbi z dne 28. januarja 2016, BP Europa (C‑64/15, EU:C:2016:62), zlasti ob upoštevanju člena 20(2) navedene direktive.

42

Glede na navedeno je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 10(2) Direktive 2008/118 razlagati tako, da se uporablja za položaj, v katerem trošarinsko blago ni prispelo v namembni kraj v celoti in je bila manjkajoča količina blaga ugotovljena šele ob raztovarjanju prevoznega sredstva, ki je navedeno blago vsebovalo, tako da se šteje, da je bila nepravilnost v smislu te določbe torej storjena v državi prihoda, zato obveznost za plačilo trošarine nastane v tej državi.

Stroški

43

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Splošnemu sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.