Združenje ima v skladu z avstrijskim pravom procesno upravičenje za varovanje interesov potrošnikov.

BAWAG je banka, ki svojo dejavnost opravlja na celotnem avstrijskem ozemlju. Za poslovanje s potrošniki uporablja splošne pogoje, ki urejajo njihovo uporabo spletnega mesta spletne banke e‑banking.

Splošni pogoji, ki se nanašajo na spletno mesto spletne banke e‑banking, vsebujejo določbo, v skladu s katero „stranka, ki se je naročila na e‑banking, prejema obvestila in izpiske (zlasti informacije o računu, bančne izpiske, izpiske o prometu s kreditno kartico, obvestila o spremembah itd.), ki jih mora banka posredovati stranki ali ji jih dati na voljo, po pošti ali elektronsko, tako da je do njih mogoče dostopati ali jih prenašati prek sistema e‑banking banke [BAWAG]“.

Dostop do tega spletnega mesta je zagotovljen v skladu s pogodbo, ki dopolnjuje pogodbo o odprtju in vodenju bančnega računa, ki je torej del okvirne pogodbe.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da sporočila, poslana v elektronske poštne nabiralnike, ki so namenjeni potrošnikom in se nahajajo na spletnem mestu spletne banke e‑banking, v njih ostanejo nespremenjena in se ne izbrišejo v obdobju, ki ustreza namenu informiranja teh potrošnikov, tako da je mogoče do njih dostopiti in jih nespremenjene reproducirati elektronsko ali z natisom. Potrošniki lahko s temi sporočili upravljajo in jih glede na okoliščine primera izbrišejo.

Združenje je pri Handelsgericht Wien (sodišče za gospodarske spore na Dunaju, Avstrija) zahtevalo, naj banka BAWAG preneha uporabljati navedeno določbo ali vsakršno enakovredno določbo v splošnih pogojih.

Združenje namreč meni, da so te določbe v nasprotju z zakonom o plačilnih storitvah.

Ker je Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju) z odločbo z dne 31. oktobra 2013 ugodilo predlogu združenja, je banka BAWAG zoper to odločbo vložila pritožbo pri Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija).

Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju) je z določbo z dne 11. aprila 2014 deloma spremenilo odločbo Handelsgericht Wien (sodišče za gospodarske spore na Dunaju). Banka BAWAG je zoper odločbo Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju) vložila revizijo pri predložitvenem sodišču.

Ker je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) menilo, da je rešitev spora o glavni stvari odvisna od razlage Direktive 2007/64, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.Ali je treba člen 41(1) v povezavi s členom 36(1) Direktive 2007/64 […] razlagati tako, da se informacije (v elektronski obliki), ki jih banka posreduje v e‑poštni nabiralnik stranke v okviru [spletnega mesta spletnega bančništva (e‑banking)], do katerih lahko stranka dostopa s klikom po prijavi na spletnem mestu spletnega bančništva e‑banking, stranki zagotavljajo na trajnem nosilcu podatkov?

2.Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:

Ali je treba člen 41(1) v povezavi s členom 36(1) [Direktive 2007/64] razlagati tako, da v takšnem primeru

(a)banka informacije sicer daje na razpolago na trajnem nosilcu podatkov, vendar jih stranki ne zagotavlja, temveč ji jih zgolj daje na voljo, ali

(b)gre zgolj za dajanje na voljo informacij brez uporabe trajnega nosilca podatkov?“

S tema vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člena 41(1) in 44(1) Direktive 2007/64 v povezavi s členom 4, točka 25, te direktive razlagati tako, da je treba šteti, da so spremembe informacij in pogojev iz člena 42 navedene direktive in spremembe okvirne pogodbe, ki jih ponudnik plačilnih storitev posreduje uporabniku teh storitev prek elektronskega poštnega nabiralnika, ki je del spletnega mesta spletne banke, zagotovljene na trajnem nosilcu podatkov smislu teh določb, ali zgolj dane na voljo temu uporabniku, kot to določa člen 36(1), prvi stavek, te direktive za informacije in pogoje iz njenega člena 37.

Najprej je treba spomniti, da člen 36(1) Direktive 2007/64 določa obveznost posredovanja predhodne splošne informacije uporabniku plačilnih storitev pri pogodbi ali ponudbi za enkratno plačilno transakcijo, ki ni zajeta z okvirno pogodbo v smislu člena 4, točka 12, te direktive, medtem ko je taka obveznost za plačilne transakcije iz okvirne pogodbe določena v členu 41(1) navedene direktive.

„Okvirna pogodba“ je za namene Direktive 2007/64 določena v njenem členu 4, točka 12, kot pogodba o plačilnih storitvah, ki ureja izvršitev enkratne plačilne transakcije ali več zaporednih plačilnih transakcij v prihodnosti in lahko vsebuje obveznosti in pogoje za odprtje plačilnega računa.

V skladu s členom 41(1) navedene direktive države članice zahtevajo, da preden se uporabnik plačilnih storitev zaveže s katero koli okvirno pogodbo ali ponudbo, ponudnik plačilnih storitev pravočasno zagotovi uporabniku plačilnih storitev na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov informacije in pogoje, določene v členu 42 te direktive.

Poleg tega je iz člena 44(1), prvi pododstavek, Direktive 2007/64 razvidno, da ponudnik plačilnih storitev predlaga vse spremembe okvirne pogodbe ter informacij in pogojev, opredeljenih v členu 42 te direktive, na enak način, kakor je navedeno v členu 41(1) navedene direktive, in najpozneje dva meseca pred predlaganim dnem začetka uporabe.

Za koristen odgovor na postavljeni vprašanji je treba najprej obravnavati zahtevi, določeni v členu 41(1) te Direktive, in sicer zahtevo uporabe trajnega nosilca podatkov, na katerem je treba zagotoviti zadevne informacije, in zahtevo, da se te informacije zagotovijo uporabniku plačilnih storitev.

Prvič, pojem „trajni nosilec podatkov“ iz člena 41(1) Direktive 2007/64 je opredeljen v členu 4, točka 25, te direktive kot vsak instrument, ki uporabniku plačilnih storitev omogoča shranjevanje podatkov, naslovljenih osebno nanj, tako da so dostopni za poznejšo uporabo tako dolgo, kot je potrebno za namene teh podatkov, in ki omogoča nespremenjeno reproduciranje shranjenih podatkov.

V uvodni izjavi 24 navedene direktive je navedeno, da bi morale biti zahteve za predhodne informacije v zvezi z okvirnimi pogodbami celovite, informacije pa vedno posredovane na papirju ali na drugem trajnem nosilcu, kot so izpisi iz bančnih tiskalnikov, računalniške diskete, CD‑ROM-i, DVD‑ji in trdi diski osebnih računalnikov, na katerih se lahko shranjuje elektronska pošta, ter na spletnih mestih, če je ta mogoče uporabljati toliko časa, kolikor je potrebno za namene informiranja, in omogočajo nespremenjeno reproduciranje shranjenih informacij.

Sodišče je ob sklicevanju med drugim na opredelitev „trajnega nosilca podatkov“ iz člena 3(m) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66, in popravki UL 2009, L 207, str. 14; UL 2010, L 199, str. 40, UL 2011, L 234, str. 46, in UL 2015, L 36, str. 15) razsodilo, da mora ta nosilec potrošniku na enak način kot papirnati nosilec zagotoviti zahtevane informacije, da mu omogoči uveljavljanje njegovih pravic, če je to potrebno. Glede tega so pomembni možnost, da potrošnik lahko shrani informacije, ki so namenjene njemu osebno, jamstvo, da se njihova vsebina ne spremeni, in dostopnost teh informacij v ustreznem obdobju ter možnost, da se nespremenjene reproducirajo (glej v tem smislu sodbi z dne 5. julija 2012, Content Services, C‑49/11, EU:C:2012:419, točke od 42 do 44, in z dne 9. novembra 2016, Home Credit Slovakia, C‑42/15, EU:C:2016:842, točka 35).

Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 51 do 63 sklepnih predlogov in kot je Sodišče Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) v bistvu razsodilo v sodbi z dne 27. januarja 2010, Inconsult Anstalt c. Finanzmarktaufsicht (E‑04/09, EFTA Court Report 2009–2010, str. 86, točke od 63 do 66), je treba nekatera spletna mesta opredeliti kot „trajne nosilce podatkov“ v smislu člena 4, točka 25, Direktive 2007/64.

Ob upoštevanju zlasti točk od 40 do 42 te sodbe gre za tak primer, kadar spletno mesto uporabniku plačilnih storitev omogoča shranjevanje podatkov, naslovljenih osebno nanj, tako da so ti dostopni za poznejšo uporabo tako dolgo, kot je potrebno za namene teh podatkov, in jih je mogoče nespremenjene reproducirati. Dalje, da se spletno mesto lahko šteje za „trajni nosilec podatkov“ v smislu te določbe, mora biti izključena vsaka možnost enostranske spremembe s strani ponudnika plačilnih storitev ali drugega poslovnega subjekta, ki mu je bilo zaupano upravljanje tega spletnega mesta.

Ta razlaga ustreza ciljem, navedenim v uvodnih izjavah 21 in 22 Direktive 2007/64, in sicer varstvu uporabnikov plačilnih storitev, zlasti potrošnikov.

Naloga predložitvenega sodišča je, da preveri, ali so v postopku v glavni stvari izpolnjeni pogoji, navedeni v točki 44 te sodbe.

Drugič, glede vprašanja, v katerih primerih je mogoče šteti, da so spremembe informacij in pogojev, določenih v členu 42 Direktive 2007/64, in spremembe okvirne pogodbe „zagotovljene“ na trajnem nosilcu podatkov v skladu s členom 41(1) te direktive, je treba spomniti, da bi morala navedena direktiva, kot je navedeno njeni v uvodni izjavi 27, razlikovati med dvema načinoma, na katera ponudnik plačilnih storitev daje informacije: informacije bi morale biti zagotovljene, kar pomeni, da bi ponudnik plačilnih storitev moral zadevne informacije sam zagotoviti, ne da bi jih moral uporabnik plačilnih storitev izrecno zahtevati, ali pa bi morale biti informacije uporabniku plačilnih storitev dane na voljo ob upoštevanju vseh njegovih morebitnih zahtev za dodatne informacije. V zadnjem primeru bi si moral uporabnik plačilnih storitev dejavno prizadevati za pridobitev informacij, na primer tako, da bi jih izrecno zahteval od ponudnika plačilnih storitev, da bi mu bil omogočen vpogled v svoj spletni bančni račun ali da bi vstavil svojo bančno kartico v tiskalnik za bančne izpiske.

Iz tega je razvidno, da kadar Direktiva 2007/64 določa, da ponudnik plačilnih storitev zadevne informacije zagotovi uporabniku teh storitev, mora ponudnik te informacije posredovati dejavno.

Hkrati, ker je varstvo uporabnikov plačilnih storitev, zlasti potrošnikov, kot je navedeno v točki 45 te sodbe, eden od ciljev navedene direktive, od uporabnikov plačilnih storitev ni mogoče razumno zahtevati – kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 75 do 77 sklepnih predlogov – da redno preverjajo vse storitve elektronske komunikacije, na katere so naročeni, in to še toliko bolj, ker se v skladu s členom 44(1), drugi pododstavek, Direktive 2007/64 v okoliščinah, ki jih določa ta določba, šteje, da so ti uporabniki sprejeli spremembe pogojev okvirne pogodbe, ki so jo predlagali ti ponudniki.

Vendar je zadevne informacije, ki jih ponudnik plačilnih storitev posreduje uporabniku teh storitev prek spletnega mesta spletne banke, mogoče šteti za zagotovljene v smislu člena 41(1) Direktive 2007/64, če ta ponudnik ob takem posredovanju ravna dejavno z namenom, da tega uporabnika obvesti o obstoju informacij, ki so mu na voljo na navedenem mestu.

Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 79 sklepnih predlogov, je tako ravnanje lahko to, da se dopis ali elektronska pošta pošlje na naslov, ki ga uporabnik teh storitev običajno uporablja za komuniciranje z drugimi osebami in uporabo katerega sta stranki določili v okvirni pogodbi, sklenjeni med ponudnikom plačilnih storitev in tem uporabnikom. Vendar tako izbran naslov ne more biti naslov, dodeljen navedenemu uporabniku na spletnem mestu spletne banke, ki ga upravlja ponudnik plačilnih storitev ali drugi poslovni subjekt, ki mu je bilo zaupano upravljanje tega spletnega mesta, saj ta uporabnik navedenega spletnega mesta, tudi če to vsebuje elektronski poštni nabiralnik, ne uporablja za običajno komunikacijo z drugimi osebami, ki niso ta ponudnik.

Predložitveno sodišče mora preveriti, ali je glede na vse okoliščine postopka v glavni stvari mogoče šteti, da je ponudnik plačilnih storitev spremembe informacij in pogojev, določenih v členu 42 Direktive 2007/64, in spremembe zadevne okvirne pogodbe dejavno posredoval uporabniku teh storitev.

Glede na zgornje preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti tako:

Člena 41(1) in 44(1) Direktive 2007/64 v povezavi s členom 4, točka 25, te direktive je treba razlagati tako, da je mogoče šteti, da so spremembe informacij in pogojev iz člena 42 navedene direktive in spremembe okvirne pogodbe, ki jih ponudnik plačilnih storitev posreduje uporabniku teh storitev prek elektronskega poštnega nabiralnika, ki je del spletnega mesta spletne banke, zagotovljene na trajnem nosilcu podatkov v smislu te določbe, le če sta izpolnjena dva pogoja:

to spletno mesto temu uporabniku omogoča hrambo informacij, naslovljenih osebno nanj, tako da lahko v ustreznem obdobju do njih dostopi in jih nespremenjene reproducira, ne da bi bilo mogoče, da ta ponudnik ali drug poslovni subjekt kakor koli enostransko spremeni njihovo vsebino, in

če mora uporabnik plačilnih storitev preverjati navedeno spletno mesto, da se seznani z navedenimi informacijami, mora ponudnik plačilnih storitev ob posredovanju teh informacij ravnati dejavno, da tega uporabnika seznani z obstojem in razpoložljivostjo navedenih informacij na navedenem spletnem mestu.

Če mora uporabnik plačilnih storitev tako spletno mesto preverjati, da se seznani z zadevnimi informacijami, so mu te informacije zgolj dane na voljo v smislu člena 36(1), prvi stavek, Direktive 2007/64, kadar ponudnik plačilnih storitev ob prenosu teh informacij sam ne ravna na navedeni način.

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.