1.

Uporaba programske opreme ( 2 ) in interneta s strani strokovnjakov in posameznikov je trenutno stalna. V praksi je zelo pogosta tudi storitev razvoja programske opreme, prilagojene posebnim poklicnim potrebam. Gospodarski izzivi so na tem področju obsežni.

2.

Zato je presenetljivo, da Sodišču do zdaj še nikoli ni bilo treba obravnavati vprašanja za predhodno odločanje v zvezi z izbiro mednarodne pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, določeno v členu 7, točka 1(b), Uredbe (EU) št. 1215/2012 ( 3 ), v okviru mednarodnih sporov, katerih predmet je opravljanje spletnih storitev IT.

3.

Menim, da obstoj dogovorov o pristojnosti ali o izbiri prava, ki se uporablja, glede na pogodbene običaje na tem področju dejavnosti pojasnjuje to ugotovitev. ( 4 )

4.

Zato je neobstoj kakršnega koli dogovora v postopku v glavni stvari za Sodišče priložnost, da pojasni navezne okoliščine za pristojno sodišče in da odpravi to protislovje: kako je treba razlagati možnost mednarodne pristojnosti, ki temelji na dejanski lokaciji opravljanja storitev, kadar se te opravljajo prek interneta? Z drugimi besedami, kako naj se materialno merilo, ki ga je uporabil zakonodajalec Unije, opredeli v nematerialnem kontekstu?

5.

Res je, da ta problematika za Sodišče ni nova, kot izhaja iz njegove sodne prakse v zvezi z izbiro pristojnosti v zadevah v zvezi z delikti. Vendar ta sodna praksa temelji na pristopih, ki jih ni mogoče prenesti na zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji. Razprava se torej nanaša na konkretno alternativo, kot jo je predlagalo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), ki je predložitveno sodišče, in sicer, ali je treba v primeru neobstoja pogodbenih določb upoštevati kraj, kjer je bila programska oprema ustvarjena, ali kraj, kjer se uporablja?

6.

Predstavil bom razloge, zakaj v tem posebnem okviru opravljanja storitev IT v odprtem omrežju, kot je splet, menim, da je kot merilo treba upoštevati kraj, kjer se storitev za uporabnika opravlja. ( 5 )

7.

V uvodnih izjavah 15 in 16 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

8.

Člen 4(1) te uredbe določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

9.

Člen 7(1) navedene uredbe določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

če se ne uporabi točka (b), potem se uporabi točka (a)[.]“

10.

Družba VariusSystems digital solutions GmbH ( 6 ) s sedežem na Dunaju (Avstrija) se ukvarja se storitvami IT. Za GR, ki je lastnik podjetja B & G, s sedežem v Nemčiji, je razvila programsko opremo, ki omogoča analizo testov za COVID-19 v skladu z zahtevami nemškega zakonodajalca, in sicer za uporabo v nemških središčih za testiranje ( 7 ). Predmet pogodbe je bil razvoj ( 8 ) in obratovanje ( 9 ) programske opreme v Nemčiji. Stranki v postopku v glavni stvari nista sklenili pisne pogodbe in nista določili niti pristojnega sodišča niti kraja izpolnitve v primeru spora.

11.

VariusSystems od GR zahteva plačilo skupnega zneska 101.587,68 EUR skupaj z obrestmi za obdobje od 1. januarja 2022 do 3. junija 2022, kar ustreza obračunu za vsak opravljen test za COVID-19. Pristojnost avstrijskih sodišč je utemeljil s členom 7, točka 1(b), druga alinea, Uredbe št. 1215/2012, saj so bila vsa dela opravljena na Dunaju, čeprav je bila programska oprema posebej prilagojena individualnim potrebam podjetja v lasti GR za uporabo v Nemčiji in naj bi se tako tudi razvijala naprej.

12.

Iz dokumentov v spisu, ki ga je poslalo predložitveno sodišče, je razvidno, da spor med strankama izvira iz domnevnih napak dobavljene programske opreme, ki jih zatrjuje GR, zlasti glede spoštovanja zahtev nemškega zakonodajalca in Kassenärztliche Bundesvereinigung (zvezno združenje zdravnikov bolniških blagajn, Nemčija) v zvezi z obračunavanjem presejalnih testov ter načinom prenosa potrdil o testiranju na aplikacijo „Corona-Warn-App“.

13.

GR izpodbija mednarodno pristojnost sodišča, pri katerem je bila vložena tožba. Poudarja, da je bila značilna izpolnitev v zadevni pogodbi omogočanje uporabe operacijske programske opreme v skladu z zahtevami nemškega zakonodajalca za nemške fizične osebe v Nemčiji, in sklepa, da je zato kraj izpolnitve njen sedež.

14.

Landesgericht Wien (deželno sodišče na Dunaju, Avstrija) je tožbo zavrglo zaradi mednarodne nepristojnosti. Pogodbo, sklenjeno med strankama, je opredelilo kot kupoprodajno pogodbo in odločilo, da je kraj izpolnitve sedež podjetja v lasti GR v Nemčiji.

15.

Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija) je to odločbo potrdilo, pri čemer pa naj bi šlo za „opravljanje storitev“ v smislu člena 7, točka 1(b), druga alinea, Uredbe št. 1215/2012, zlasti ker naj bi bila programska oprema posebej prilagojena individualnim potrebam družbe v lasti GR in naj bi se tako tudi razvijala naprej v skladu z zahtevami nemškega zakonodajalca. Glede na to, da naj bi bile storitve, ki se ne nanašajo na določen kraj, opravljene tam, kjer dosežejo prejemnika storitve, je to sodišče odločilo, da je v obravnavanem primeru ta kraj Nemčija, kjer je na voljo programska oprema, ki jo je bilo treba individualno prilagoditi nemškim razmeram, kar pomeni značilno izpolnitev pogodbe.

16.

Družba VariusSystems je nato vložila revizijo pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče), ki prav tako meni, da je treba pri razvoju individualne programske opreme uporabiti člen 7, točka 1(b), druga alinea, Uredbe št. 1215/2012.

17.

Po mnenju tega sodišča je treba določiti kraj, kjer je bil opravljen glavni del storitev ( 10 ), kar bi pomenilo, da je kraj izpolnitve pri pogodbah o razvoju programske opreme kraj, kjer je bila opravljena intelektualna storitev, in ne kraj, kjer je bila programska oprema naložena in kjer se je uporabljala.

18.

Vendar se navedeno sodišče sprašuje o upoštevnosti take rešitve zaradi nekaterih pravnih mnenj, v skladu s katerimi naj bi se storitev, ki se ne nanaša na določen kraj, opravljala tam, kjer doseže prejemnika storitve.

19.

Poudarja, da v obravnavani zadevi intelektualna storitev, opravljena v Avstriji, ne da bi bila naložena in uporabljena v Nemčiji, nima samostojne vrednosti, zlasti ker družba VariusSystems trdi, da naj bi bila plačana za vsak uspešno opravljen test. Dodaja, da bi bila sodišča v kraju, kjer se programska oprema uporablja, zaradi bližine sporu in lažje izvedbe dokazov verjetno bolj primerna za odločanje o vsebinskih vprašanjih glede izpolnitve pogodbe. Sprašuje se torej, ali je pri določitvi kraja izpolnitve v primeru storitev na daljavo, kakršne so te v obravnavanem primeru, odločilen kraj, kjer je deloval izvajalec, ali pa kraj, za katerega je bila storitev opravljena oziroma kjer je dosegla prejemnika.

20.

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

Ali je treba člen 7, točka 1(b), Uredbe št. 1215/2012/EU o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba št. 1215/2012/EU) razlagati tako, da je v primeru tožbe zaradi neizpolnitve pogodbe kraj izpolnitve razvoja in tekočega obratovanja programske opreme, prilagojene individualnim potrebam naročnice s sedežem v državi članici A (v obravnavanem primeru: Nemčiji), kraj:

21.

Pisna stališča so predložili VariusSystems, GR in Evropska komisija.

22.

Sodišču je bilo predloženo novo vprašanje v zvezi z razlago člena 7, točka 1(b), Uredbe št. 1215/2012 v okviru dobave programske opreme, ki jo je izdajatelj razvil in ki je obratovala v državi članici tako, da je bila prilagojena individualnim potrebam uporabnika v drugi državi članici.

23.

Najprej je treba ugotoviti opredelitev pogodbe. Zaradi značilnosti zadevnih pogodbenih obveznosti ( 11 ) se strinjam s strankama in predložitvenim sodiščem, da zadevna pogodba spada pod pojem „opravljanje storitev“.

24.

Sklicevati se je namreč treba na načela, navedena v sodbi z dne 14. septembra 2023, EXTÉRIA ( 12 ), in merila, opredeljena v sodbi z dne 25. februarja 2010, Car Trim ( 13 ). Ta omogočajo ugotovitev, ali gre pri opredelitvi pogodbe za „prodajo blaga“ ali „opravljanje storitev“. ( 14 ) V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba ugotoviti značilno obveznost zadevne pogodbe in plačilo za njeno izvedbo. V obravnavani zadevi je bila dejavnost družbe VariusSytems izdati programsko opremo, prilagojeno potrebam podjetja v lasti GR, in zagotoviti njeno obratovanje. Gre za storitve, ki so bile opravljene za plačilo, ki ga GR plača za vsako uporabo. ( 15 ) Merila za „opravljanje storitev“ v smislu člena 7, točka 1(b), druga alinea, Uredbe št. 1215/2012 so tako izpolnjene. ( 16 )

25.

Zato je treba preučiti odgovor na edino vprašanje za predhodno odločanje, s katerim predložitveno sodišče v bistvu Sodišče sprašuje, ali je treba kot kraj izpolnitve pogodbe o „opravljanju storitev“ v smislu člena 7, točka 1(b), druga alinea, Uredbe št. 1215/2012 v primeru spletne dobave ( 17 ) programske opreme določiti kraj, kjer je opremo razvila ( 18 ) družba za storitve IT, ali nasprotno, kot kraj, kjer jo je uporabljala naročnica.

26.

Ker ni elementov, ki bi jih bilo mogoče izpeljati iz pogodbenih določb, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti kraj izpolnitve pogodbe, in ker ni nobenega sporazuma ali drugega dokumenta ( 19 ), mora odgovor na to vprašanje temeljiti na dveh glavnih preudarkih, ki ju je nedavno navedlo Sodišče ( 20 ):

27.

Povedano drugače, to pravilo o posebni pristojnosti, zasnovano zato, da se razlikuje od pravila splošne pristojnosti, temelji izključno na dejanskem merilu, ki vodi do določitve sodišča, ki je neposredno povezano z zadevo, da se izpolnijo zahteve po učinkovitem izvajanju sodne oblasti. ( 21 )

28.

Na podlagi te logike in namena v zvezi z opravljanjem spletnih storitev s strani družbe za storitve IT in glede na neobstoj kakršne koli izbire zakonodajalca Unije na takem nematerialnem področju menim, da je ustrezna navezna okoliščina kraj dejanskega izvajanja te pogodbe ( 22 ), in sicer kraj, iz katerega stranka konkretno dostopa do spletne storitve, ali, povedano drugače, „največji kraj vpliva spletne dejavnosti“ ( 23 ) ali „kraj končnega opravljanja storitev“ ( 24 ).

29.

Štiri vrste argumentov, in sicer besedilni, iz sodne prakse, praktični in v zvezi s pravom, ki se uporablja, govorijo v prid izbiri merila uporabe storitve namesto njene izdaje.

30.

Na prvem mestu, lahko se navede besedilni argument, ki temelji na izrazu „kraj […], kjer so bile ali bi morale biti v skladu s pogodbo opravljene storitve“. ( 25 ) Opravljanje storitve ( 26 ) je torej treba razlikovati od njene zasnove.

31.

Na drugem mestu, v primeru, ki ni določen v členu 7, točka 1(b), Uredbe št. 1215/2012, in sicer ko merila iz pogodbe ne obstajajo, je Sodišče za prodajo blaga na daljavo izbralo merilo „končnega kraja“ te prodaje. ( 27 ) Pri opravljanju storitev v več krajih je bil za značilno obveznost takšne pogodbe, če na podlagi te pogodbe ni bilo mogoče določiti kraja, v katerem je bil opravljen glavni del storitev ( 28 ), podredno določen kraj, v katerem so se pretežno opravljale dejavnosti za izpolnitev pogodbe ( 29 ). Sodišče je izbiro merila dejanskega izvajanja pogodbe ( 30 ) potrdilo v sodbi Saey Home & Garden ( 31 ). Tako bi bila izbira merila končne uporabe spletne storitve skladna s to sodno prakso ( 32 ), ki po mojem mnenju ne sme biti omejena le na primere opravljanja storitev v več državah članicah ( 33 ).

32.

Vendar ugotavljam, da iz sodne prakse Sodišča izhajajo tudi nasprotna stališča.

33.

Prvič, kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in dokumentov v spisu, se razprava nanaša na merilo, ki je bilo v sodbi Wood Floor uporabljeno kot kraj, v katerem ponudnik storitev opravi glavni del storitev, kar naj bi v obravnavani zadevi vodilo do tega, da se daje prednost kraju, v katerem je bila opravljena intelektualna storitev.

34.

Sam menim, da iz sodbe Wood Floor in sodbe Saey Home & Garden, ki temeljita na merilu dejanskega izvajanja pogodbe, če ni pogodbenih določb, izhaja, da je treba poiskati kraj, v katerem se storitev opravlja. Tako je v razmerju med naročiteljem in trgovskim zastopnikom, tako kot v razmerju med dobaviteljem in distributerjem v okviru pogodbe o trgovinski koncesiji, izbrano tisto sodišče, ki ustreza glavnemu delu dejavnosti, ki je v prvem primeru opravljanje različnih storitev priprave, posredovanja in morebitnega sklepanja trgovskih poslov s strani zastopnika za račun naročitelja ( 34 ), v drugem primeru pa zagotavljanje distribucije proizvodov dobavitelja ( 35 ).

35.

Poleg tega je treba navesti, da sta bili ti odločbi sprejeti ob upoštevanju posebnih okoliščin, ki izhajajo iz kraja dejavnosti v več državah članicah, in da sta tako v skladu s ( 36 ) sodbo Color Drack v primeru prodaje blaga, dobavljenega v različne kraje znotraj iste države članice ( 37 ), in sodbo z dne 9. julija 2009 v zadevi Rehder ( 38 ) v primeru opravljanja storitev v dveh državah članicah ( 39 ).

36.

Obseg te sodne prakse bi bil preširok, če bi se iz nje sklepalo, da je v vsakem primeru kraj opravljanja storitve kraj, kjer jo dolžnik opravi. Sodišče je namreč na eni strani navedlo konkretne elemente, ki so koristni za opredelitev kraja opravljanja storitve, ki jo mora nacionalno sodišče zavrniti glede na položaje, ki so mu predloženi v presojo. ( 40 )

37.

Na drugi strani menim, da navedena sodna praksa odraža interes za iskanje lokacije dejavnosti z ekonomskim pristopom, da bi se čim bolje izpolnili zahtevi po bližini in predvidljivosti. Ta pristop se mi zdi posebej primeren za opravljanje spletnih storitev IT zaradi njihove nematerialne narave, dokler njihov prejemnik do njih nima dostopa.

38.

Drugič, zaradi te nematerialnosti ( 41 ) je mogoče trditi tudi, da je Sodišče že odločalo o podobnem položaju, in sicer v primeru kreditne pogodbe, ki jo je odobrila banka ( 42 ). Glede na to, da je značilna obveznost te pogodbe dodelitev izposojenega zneska, medtem ko je obveznost posojilojemalca, da vrne navedeni znesek, zgolj posledica opravljene storitve posojilodajalca, je Sodišče razsodilo, da je kraj, kjer so bile storitve opravljene, v smislu člena 7, točka 1(b), druga alinea, Uredbe št. 1215/2012, kadar gre za odobritev kredita s kreditne ustanove, kraj, v katerem je sedež te ustanove. ( 43 )

39.

V zvezi s tem ugotavljam, da je Sodišče upoštevalo značilnosti opravljanja storitev banke, ki se ne nanašajo na določen kraj, in da mu ni bilo treba odločiti o primeru bančnega nakazila na račun, ki se nahaja v državi članici, ki ni država članica sedeža te ustanove. ( 44 )

40.

Iz teh razlogov menim, da rešitve iz sodbe Kareda ni mogoče prenesti na primer spletne dobave programske opreme, še toliko bolj v čezmejnem okviru.

41.

Tretjič, kar zadeva praktične preudarke, ki so prav tako podlaga za razpravo, menim, da je treba zavrniti trditev, da je v bistvu značilna obveznost pogodbe o opravljanju spletnih storitev lahko le to, da dobavitelj digitalne vsebine naloži (v angleščini „upload“), saj lokacija tega opravljanja ne more biti odvisna od posredovanja stranke. ( 45 ) V tem primeru je treba izbrati kraj, v katerem ponudnik storitev dejansko opravlja svojo dejavnost.

42.

Čeprav se strinjam z analizo, na kateri delno temelji ta trditev, in sicer da je spletne dejavnosti vedno mogoče povezati s konkretnimi lokacijami ( 46 ), menim, da zagovarjana rešitev ne upošteva raznolikosti teh dejavnosti, tako z vidika njihove narave ( 47 ) kot morebitne lokacije ( 48 ).

43.

Dejansko se lahko storitve družbe za storitve IT v celoti ali delno opravljajo v različnih fazah: faza razvoja programske opreme (ali faza zasnove), faza zagona (ali faza začetka uporabe pri stranki) in faza obratovanja (ali faza zagotavljanja pravilnega delovanja). Te različne dejavnosti niso nujno v kraju sedeža podjetja, ki opravlja storitev zadevno storitev ali storitve.

44.

Iz tega najprej enako kot Komisija sklepam, da zasnova in programiranje programske opreme ne predstavljata značilne obveznosti pogodbe o dobavi programske opreme, saj brez zagona storitev za stranko ne bi bila učinkovita. ( 49 ) V tej fazi se lahko programska oprema, potem ko je bila preskušena, uporablja in preveri njeno kakovost. To se izvede v kraju, kjer ima uporabnik dostop do programske opreme. Zato menim, da je treba to fazo storitve razlikovati od faze obratovanja. Ker ne zahteva novega razvoja informacijske tehnologije, gre le za pomožno obveznost, ki ne more biti podlaga za navezno okoliščino.

45.

Dalje, kot pravilno poudarja Komisija, lahko dejavnost izdajatelja poteka zunaj sedeža podjetja. ( 50 ) Enako velja za dejavnost zagona programske opreme. Poleg tega jo lahko izdajatelj ali kateri koli drug ponudnik digitalnih vsebin opravi bodisi neposredno na spletu na opremi stranke bodisi s spletnim dostopom prek spletnega mesta ponudnika, na primer prek spleta, prek informacijske platforme ( 51 ) ali v okviru pogodbe o storitvi računalništva v oblaku (v angleščini „cloud computing“) ( 52 ).

46.

Zato je mogoče na podlagi člena 7, točka 1(b), Uredbe št. 1215/2012 preučiti več meril za določitev lokacije dejavnosti dobave programske opreme, razen kakršne koli navezave, ki izhaja iz lokacije strežnika. ( 53 ) V zvezi s tem menim, da konkretne težave pri določanju lokacije, s katerimi se lahko sooči stranka spletne storitve, jasno izhajajo iz dejanskih okoliščin, ki jih je opisalo predložitveno sodišče, in iz njegovih vprašanj. V tej zadevi se pojavljajo naslednja vprašanja: ali je treba razlikovati med storitvijo začetnega razvoja (ali zasnove) in storitvijo vzdrževanja programske opreme (ali spremljanja), čeprav sta tesno povezani zaradi rednega posodabljanja programske opreme? Ali se obe storitvi izvajata na istem kraju? Kako je programsko opremo zagnal (ali omogočil dostop) izdajatelj (VariusSytems)? Ali ni mogoče zaradi načina zaračunavanja, če v predložitveni odločbi ali v prejšnjih odločbah v postopkih v glavni stvari, ki so bile predložene Sodišču, ni pojasnil ali ugotovitev, domnevati, da je bila programska oprema vrste „Software as a Service“ ( 54 ) nameščena na platformi in ne na opremi stranke, ki jo je prenesla? Kolikor vem, v zadnjih približno desetih letih ( 55 ) namreč stranka v večini primerov spletnih storitev IT dostopa do programske opreme prek omrežja (na primer spleta) s svojega računalnika ali drugega medija kot del storitve računalništva v oblaku („cloud computing“) ( 56 ).

47.

Nazadnje, raznolikost teh načinov opravljanja računalniških storitev ter njihov stalni tehnološki in gospodarski razvoj ( 57 ) bi po mojem mnenju lahko zadostovali za utemeljitev, da je edini gotov in zato predvidljiv kraj izpolnitve pogodbe o opravljanju spletnih storitev tisti, kjer se te storitve dejansko koristijo ( 58 ).

48.

Ta prednostna izbira kraja prejema ali uporabe opravljenih storitev ima prednost, ker ne spreminja naveznih okoliščin glede na različne faze opravljanja storitev, uporabniku pa ni treba določiti lokacije za njihovo izvajanje, pri čemer je gospodarski trend usmerjen v zunanje izvajanje v tretje države. Nasprotno pa bi lahko stališče, da se programska oprema v vseh primerih razvija na sedežu izdajatelja, pomenilo fikcijo, ki bi vzpostavila forum actoris, kar bi bilo v nasprotju s cilji člena 7, točka 1(b), Uredbe št. 1215/2012. ( 59 )

49.

Po drugi strani pa prilagajanje naveznih okoliščin zapletenosti dejanskega zagotavljanja storitev ne bi bilo nič novega. Na področju letalskega prometa je namreč že prevladala, saj je Sodišče dalo prednost kraju, kjer se storitev koristi, tj. ob odhodu prvega leta in prihodu zadnjega leta. ( 60 )

50.

Res je, da lahko uporaba merila končnega kraja storitve povzroči podobne težave, kadar se dostop do storitve, opravljene za stranko, uporablja na različnih krajih. V obravnavani zadevi se zdi, da gre za Nemčijo na podlagi branja spisa, predloženega Sodišču. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča namreč zadošča, da se določi kraj, kjer se v zadevni državi članici opravlja glavni del dejavnosti. ( 61 ) Enako bi veljalo, če bi se spletna storitev uporabljala v več državah članicah. ( 62 ) Nazadnje, ta kraj je po mojem mnenju za ponudnika storitev IT predvidljiv. Za specifikacije, ki jih mora upoštevati pri razvoju programske opreme, namreč na splošno velja pravo države, v kateri bo programska oprema nameščena. ( 63 ) V teh okoliščinah se mi v primeru enakovredne uporabe v različnih krajih zdi nepotrebno uporabiti pravilo o pristojnosti iz člena 7, točka 1(b), Uredbe št. 1215/2012, saj ga cilj bližine ne upravičuje. ( 64 )

51.

Četrtič, treba se je izreči še o zadnjem dodatnem elementu analize, ki se nanaša na pravo, ki se uporablja za pogodbo. Če pravo ni bilo izbrano, kot v obravnavani zadevi, člen 4(1)(b) Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) ( 65 ), določa, da se „za pogodbo o opravljanju storitev […] uporablja pravo države, v kateri ima običajno prebivališče izvajalec storitev“ ( 66 ). Tako bi bila potrjena izbira take navezne okoliščine za pristojno sodišče. ( 67 ) Menim, da ta trditev ni odločilna. Po eni strani namreč obstaja zakonodajno neskladje med ciljem bližine, ki izhaja iz izbire merila posebne pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji ( 68 ), in cilji določitve prava, ki se uporablja za pogodbo. Po drugi strani pa se mi zdi, da je po sprejetju merila pristojnosti, ki temelji na kraju dejanskega izvajanja pogodbe za upravičenca, rešitev z uporabo člena 4(3) Uredbe Rim I ( 69 ) utemeljena ( 70 ).

52.

Iz preučitve razlogov, ki naj bi upravičevali, da se kot merilo pristojnosti prednostno upošteva sedež družbe, ki je razvila programsko opremo, izhaja, da ti razlogi niso takšni, da bi postavljali pod vprašaj razloge, ki sem jih navedel za ugotovitev, da je na področju dobave programske opreme, standardne ali personalizirane, kadar je opravljanje storitve, kot je spletni dostop, pogoj za njeno uporabo, še posebej primerno, da se kot merilo za pristojnost, ki temelji na členu 7, točka 1(b) Uredbe št. 1215/2012, izbere kraj, kjer prejemnik te storitve dejansko koristi to storitev.

53.

Glede na vse zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), odgovori:

Člen 7, točka 1(b), Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

je treba razlagati tako, da

je kraj izpolnitve spletne dobave programske opreme, če ni pogodbenih določb, na podlagi katerih bi ga bilo mogoče določiti, kraj, kjer stranka uporablja to programsko opremo.