I.

Uvod

1.

V obravnavani zadevi je Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče, Avstrija) pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki se med drugim nanaša na razlago določb, ki jih za uporabo členov 67 in 68 Uredbe (ES) št. 883/2004 ( 2 ) določa Uredba (ES) št. 987/2009 ( 3 ).

2.

Natančneje, s četrtim in petim vprašanjem, na kateri so osredotočeni ti sklepni predlogi, je Sodišče pozvano, naj pojasni pomen in obseg člena 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009, v skladu s katerim mora ob neobstoju uveljavljanja pravice osebe, ki je upravičena do družinskih dajatev, pristojni nosilec upoštevati zahtevek, ki ga vloži ena od oseb, na katere se nanaša navedeno besedilo.

II.

Pravni okvir

A.

Pravo Unije

1.

Uredba št. 883/2004

3.

Člen 1 Uredbe št. 883/2004 določa:

4.

Člen 2(1) navedene uredbe določa:

5.

Člen 3 te uredbe določa:

6.

Člen 7 navedene uredbe določa:

7.

Člen 67, vstavljen v poglavje 8 naslova III Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Družinski člani, ki stalno prebivajo v drugi državi članici“, določa:

8.

Člen 68 navedene uredbe iz istega poglavja 8 in naslovljen „Prednostna pravila v primeru prekrivanja“, določa:

9.

Člen 68a ( 4 ) te uredbe, ki je del istega poglavja 8 in je naslovljen „Zagotavljanje dajatev“, določa:

2.

Uredba št. 987/2009

10.

Člen 60(1) Uredbe št. 987/2009 določa:

B.

Avstrijsko pravo

11.

Člen 2 Bundesgesetz betreffend den Familienlastenausgleich durch Beihilfen (zvezni zakon o kritju družinskih stroškov z dodatki) z dne 24. oktobra 1967 (BGBl. 376/1967; v nadaljevanju: FLAG) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari), določa:

12.

Člen 26(1) FLAG določa:

III.

Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

13.

DN, rojen na Poljskem, je od leta 2001 avstrijski državljan in od tega leta tudi prebiva v Avstriji. Do leta 2011 je bil poročen s poljsko državljanko in v tej zvezi se jima je leta 1991 rodila hči, ki je prav tako poljska državljanka.

14.

Od leta 2011 DN od poljskega in avstrijskega pristojnega nosilca prejema predčasno starostno pokojnino, izračunano na podlagi zavarovalnih dob, ki sta si sledili na Poljskem in v Avstriji.

15.

Med januarjem in avgustom 2013 je DN zahteval in dobil družinske dajatve v obliki nadomestila in davčnega dobropisa, ki mu ju je za hčer dodelila avstrijska davčna uprava. DN je svoje dajatve izplačal hčeri, ki je študirala na Poljskem. Nekdanja žena DN ni vložila zahtevka za dodelitev navedenih dajatev.

16.

V istem obdobju na Poljskem ni bila plačana nobena družinska dajatev, saj so sredstva DN presegala zgornjo mejo prihodkov, določeno z zakonodajo te države članice, za dodelitev teh dajatev.

17.

Avstrijska davčna uprava je z odločbo z dne 12. novembra 2014 zahtevala vračilo nadomestil in davčnih dobropisov, dodeljenih DN, ker naj bi bila Avstrija zaradi prejemanja predčasne starostne pokojnine iz Poljske in kraja prebivališča njegove hčere v isti državi, v skladu s prednostnimi pravili iz člena 68(1) Uredbe št. 883/2004 le subsidiarno pristojna za zagotavljanje družinskih dajatev. Ta davčna uprava, ki se poleg tega sklicuje na alternativni razlog za vračilo, trdi, da ima na podlagi člena 2(2) FLAG pravico do avstrijskih družinskih dajatev le mati, ki prebiva na Poljskem s hčerjo. Na podlagi tega sklepa, da je treba v skladu s členom 26(1) FLAG izterjati te dajatve od očeta, čeprav mati, ki bi morala vložiti zahtevek, zaradi poteka obdobja retroaktivnega učinka ne bi mogla več prejeti njihovega plačila.

18.

DN trdi, da mu mora Avstrija plačati družinske dajatve na podlagi člena 68(2) Uredbe št. 883/2004 v povezavi z ustreznimi določbami FLAG, zato je pri Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče, Avstrija) vložil tožbo zoper to odločbo.

19.

V teh okoliščinah je Bundesfinanzgericht 19. marca 2021 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

IV.

Postopek pred Sodiščem

20.

Češka vlada in Evropska komisija sta predložili pisni stališči.

V.

Pravna analiza

21.

V skladu z zahtevo Sodišča se bom v teh sklepnih predlogih osredotočil na četrto in peto vprašanje.

A.

Preoblikovanje vprašanj

22.

Predložitveno sodišče želi s četrtim in petim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali določbe člena 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršna je ta v zadevi v glavni stvari, s katero se pravica do družinskih dajatev pridrži tistemu od staršev, ki živi z otrokom, tako da – tudi če ta od staršev ne vloži zahtevka za dodelitev – drugi od staršev, ki dejansko sam vzdržuje otroka, ne more prejeti plačila navedenih dajatev.

23.

Zato je treba po mnenju predložitvenega sodišča ugotoviti, ali v okoliščinah, kakršne so te v zadevi v glavni stvari, drugi od staršev na podlagi navedenega člena pridobi pravico do družinskih dajatev.

24.

V zvezi s tem menim, da sodba Trapkowski ( 5 ) morda vsebuje odgovor na vprašanja predložitvenega sodišča. V obrazložitvi te odločbe je Sodišče najprej opozorilo, da uredbi št. 987/2009 in 883/2004 ne določata oseb, ki imajo pravico do družinskih dajatev, ( 6 ) čeprav določata pravila, na podlagi katerih je mogoče določiti osebe, ki lahko zahtevajo te dajatve. ( 7 ) Sodišče je nato ugotovilo, da je iz besedila in sistematike člena 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 razvidno, da je treba razlikovati med vložitvijo zahtevka za družinske dajatve in pravico prejeti izplačilo teh dajatev. ( 8 ) Ob nadaljnjem opiranju na besedilo navedenega člena je poudarilo, da čeprav zadostuje, da ena od oseb, ki so upravičene zahtevati družinske dajatve, vloži zahtevek za dodelitev teh dajatev za to, da je pristojni nosilec zavezan obravnavati ta zahtevek, pa pravo Unije ne preprečuje, da tak nosilec pri uporabi nacionalnega prava ugotovi, da je oseba, ki je upravičena do teh družinskih dajatev za otroka, druga oseba od tiste, ki je vložila zahtevek za dodelitev teh dajatev. ( 9 )

25.

Iz te sodne prakse izhaja, da člen 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 nikakor ne nalaga državi članici, da dodeli dajatev „drugemu roditelju“, če tisti od staršev, ki je upravičen do družinskih dajatev, ni uveljavil svoje pravice. Posledično naj navedeno besedilo nikakor ne bi nasprotovalo temu, da v okoliščinah, kakršne so te v zadevi v glavni stvari, avstrijski pristojni nosilec glede na pogoje za dodelitev zavrne zahtevek za dodelitev navedenih dajatev, ki ga je vložil DN.

26.

Glede na to naj navedem, da v obravnavanem sporu problematika dejansko ni podobna tisti, ki je obravnavana v sodbi Trapkowski, saj je, prvič, avstrijski pristojni nosilec ugodil zahtevku, ki ga je DN vložil za hčer. Drugič, navedena uprava je le zahtevala vračilo zneskov, ki ustrezajo družinskim dajatvam, dodeljenim DN, pri čemer je kot alternativni razlog za izterjavo navedla nacionalne določbe, ki po eni strani določajo, da se družinske dajatve dodelijo osebi, v katere gospodinjstvo spada otrok, in po drugi strani, da mora tisti, ki je navedene dajatve prejel neupravičeno, te zneske povrniti. Predložitveno sodišče se bo torej moralo izreči o pomenu teh razlogov za odločanje o zahtevi za vračilo družinskih dajatev, ki ga je izdala davčna uprava.

27.

Toda razlaga določb člena 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 lahko odločilno vpliva na rešitev spora, saj je v obravnavani zadevi avstrijska davčna uprava ob neobstoju zahtevka matere upoštevala zahtevek, ki ga je vložil oče, in mu dodelila družinske dajatve za otroka. Drugače povedano, predložitveno sodišče bo moralo ugotoviti, ali v takih okoliščinah navedene določbe nasprotujejo zakonodaji, na podlagi katere je mogoče izterjati družinske dajatve, plačane DN za njegovega otroka.

28.

V teh okoliščinah menim, da je treba za to, da bi predložitveno sodišče dobilo koristen odgovor za rešitev spora, preoblikovati vprašanja, ki jih je predložilo Sodišču. ( 10 )

29.

Sodišču torej predlagam, naj četrto in peto vprašanje preoblikuje tako:

B.

Preoblikovani vprašanji

30.

S tako preoblikovanima vprašanjema se torej zahteva razlaga določb člena 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009. Ker je bila ta uredba sprejeta za izvajanje Uredbe št. 883/2004, se mi zdi, da je treba razumeti predmet in namen pravil, ki jih na področju družinskih dajatev določa druga uredba. V obravnavani zadevi se mi zdi ta pristop še toliko nujnejši, saj je treba v skladu s sodno prakso Sodišča pomen in obseg člena 60(1) Uredbe št. 987/2009 zaradi njegovega sklicevanja na člena 67 in 68 Uredbe št. 883/2004 preučiti glede na določbe zadnjenavedenih členov. ( 11 )

31.

Za zagotovitev prostega gibanja delavcev, kot je opredeljeno v členu 45 PDEU, člen 48 navedene pogodbe v bistvu določa vzpostavitev sistema koordinacije sistemov socialne varnosti. Koordinacija sistemov socialne varnosti je bila najprej urejena z določbami Uredbe (EGS) št. 1408/1971, ( 12 ) katere mehanizmi so postali prezapleteni, ( 13 ) zdaj pa je urejena z Uredbo št. 883/2004. Kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 4, ( 14 ) cilj navedene uredbe tako kot Uredbe št. 1408/71 ( 15 ) ni harmonizacija sistemov socialne varnosti, ampak le njihova koordinacija.

32.

Za zagotovitev tega cilja so v Uredbi št. 883/2004 med drugim določena kolizijska pravila, s katerimi je v primeru več zakonov ali neobstoja zakona mogoče določiti zakonodajo o socialni varnosti, na podlagi katere se lahko dodelijo dajatve. Ta pravila, določena v členih od 11 do 16 navedene uredbe, na prvem mestu temeljijo na splošnem načelu enotne uporabe prava. ( 16 )

33.

Ob upoštevanju tega Uredba št. 883/2004 določa pravila o odstopanju, ki se uporabljajo za različne kategorije dajatev. V zvezi s tem člen 67 Uredbe št. 883/2004 glede družinskih dajatev določa državo članico ali države članice, ki so pristojne za dodeljevanje takih dajatev. ( 17 ) Zato ta člen določa načelo, v skladu s katerim lahko posameznik zahteva družinske dajatve za svoje družinske člane, ki prebivajo v drugi državi članici od tiste, ki je pristojna za izplačilo dajatev, kot če bi slednji prebivali v zadnjenavedeni državi članici. ( 18 ) Kot je navedlo Sodišče, je namen člena 67 Uredbe št. 883/2004 v bistvu preprečevati, da bi država članica dodelitev ali višino družinskih dajatev pogojila s prebivanjem družinskih članov delavca v državi članici, ki izplačuje dajatve. ( 19 )

34.

Člen 67 navedene uredbe torej določa fikcijo, na podlagi katere se upošteva celotna družina, kot da bi vse zadevne osebe imele stalno prebivališče v državi članici in bi zanje veljala zakonodaja te pristojne države članice. Drugače povedano, navedeni člen zahteva celosten pristop, ( 20 ) pri čemer pristojnega nosilca to besedilo zavezuje, da za določitev pravic do družinskih dajatev preuči razmere družine v celoti. Tako pojmovanje je poleg tega ohranilo Sodišče, ki je v zvezi z razlago uredb o koordinaciji sistemov socialne varnosti razsodilo, da za družinske dajatve že zaradi njihove narave ni mogoče šteti, da jih je treba posamezniku izplačati neodvisno od družinskega položaja. ( 21 ) Kot pravilno poudarja Komisija, iz tega izhaja, da pravica do družinskih dajatev ne pripada le enemu od staršev, ampak družini.

35.

Ta celostni pristop se mi zdi povsem združljiv z namenom, ki je z Uredbo št. 883/2004 pripisan družinskim dajatvam. V zvezi s tem se je treba za ugotovitev, ali dajatev pomeni družinsko dajatev v smislu člena 3(1)(j) navedene uredbe, sklicevati na člen 1(z) te uredbe, v skladu s katerim izraz „družinska dajatev“ pomeni vse storitve ali denarne dajatve, ki so namenjene pokrivanju družinskih izdatkov, razen predujmov preživnin in posebnih dodatkov ob rojstvu ali posvojitvi otroka iz Priloge I k isti uredbi. Sodišče je na podlagi te opredelitve vedno razsodilo, da so družinske dajatve namenjene socialni pomoči delavcem, ki preživljajo družino, z družbeno udeležbo pri kritju teh stroškov. Poleg tega je pojasnilo, da je treba izraz „pokrivanje družinskih izdatkov“ razlagati tako, da se nanaša zlasti na javni prispevek k družinskemu proračunu, ki je namenjen omilitvi bremena, ki izvira iz preživljanja otrok. ( 22 )

36.

Ta cilj je razviden tudi iz določb člena 68a Uredbe št. 883/2004, katerih namen je zagotoviti, da upravičenci do družinskih dajatev te uporabljajo v skladu z njihovim namenom. S tega stališča to besedilo določa, da je treba – če upravičenec do dajatve ne uporablja družinske dajatve, do katere je upravičen, za vzdrževanje družinskih članov – znesek navedenih družinskih dajatev izplačati osebi, ki dejansko vzdržuje družinske člane.

37.

Predmet in namen družinskih dajatev sta torej odločilni merili za uporabo in izvajanje pravil, ki jih na tem področju določa Uredba št. 883/2004. Iz tega izhaja, da je treba člen 60(1) Uredbe št. 987/2009 brati in razlagati ob upoštevanju teh značilnosti. V zvezi s tem navedeni člen ( 23 ) v bistvu določa, da mora ob neobstoju uveljavljanja pravice osebe, ki je upravičena do družinskih dajatev, pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja se uporablja, „upoštevati“ zahtevek, ki ga vloži ena od drugih oseb iz tega besedila, med katerimi je „drugi roditelj“.

38.

Po mojem mnenju se s členom 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 odraža družinski pristop, ki je na področju družinskih dajatev določen z Uredbo št. 883/2004. Menim namreč, da si je zakonodajalec Unije s tem, da je določil, da je treba zahtevek, ki ga vloži „drugi roditelj“, upoštevati, kot da bi ga vložil tisti od staršev, ki je upravičen do družinskih dajatev, prizadeval zagotoviti, da navedene dajatve v vseh okoliščinah v skladu s svojim predmetom prispevajo k družinskemu proračunu in nadomestijo stroške, ki jih nosi oseba, ki dejansko vzdržuje otroka.

39.

Temu ustrezno v predstavljeni obrazložitvi menim, da je zneske, ki ustrezajo dajatvam, mogoče povrniti le, če to ni v nasprotju z ekonomičnostjo mehanizmov, vzpostavljenih na področju družinskih dajatev z uredbama št. 883/2004 in 987/2009. Zato je treba za presojo utemeljenosti zahtevka za vračilo preveriti, ali je po tem, ko je ena od oseb iz člena 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009 vložila zahtevek, presoja razmer družine v celoti, ki jo je izvedel pristojni nosilec, privedla do tega, da družinske dajatve dejansko prispevajo h kritju stroškov družine. Če je odgovor pritrdilen, se mi zdi, da določbe navedenega člena nasprotujejo izterjavi družinskih dajatev, tudi če bi pristojni nosilec navedene dajatve dodelil osebi, ki v nacionalnem pravu ni določena kot oseba, ki je upravičena do navedenih dajatev.

40.

Poleg tega je tak pristop združljiv s sodno prakso Sodišča. Res je, kot je zadnjenavedeno navedlo v sodbi Trapkowski, ( 24 ) da upoštevanje, ki je določeno v členu 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009, ni ovira za to, da pristojni nosilec države članice družinske dajatve dodeli drugi osebi, kot je ta, ki je vložila zahtevek, saj pogoji za dodelitev navedenih dajatev, med katerimi je opredelitev osebe, ki je do njih upravičena, izhajajo iz nacionalnega prava. Vendar iz navedene sodbe nikakor ne izhaja, da bi moral pristojni nosilec priti do takega zaključka. Tako pristojni nosilec po preučitvi razmer družine v celoti, določeni v navedenem členu, še vedno lahko družinske dajatve dodeli drugi osebi, kot je ta, ki je določena z nacionalnim pravom.

41.

Toda v takem primeru izpodbijanje te dodelitve na podlagi meril, določenih z nacionalnim pravom, ne more povzročiti kršitve ekonomičnosti mehanizmov za koordinacijo sistemov socialne varnosti, vzpostavljenih z Uredbo št. 883/2004. V zvezi s tem naj opozorim, da čeprav so pogoji za dodelitev družinskih dajatev določeni v skladu z nacionalnim pravom, morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo Unije. ( 25 ) Iz tega po mojem mnenju izhaja, da določitev osebe, ki je upravičena do družinskih dajatev, na podlagi nacionalnega prava ne sme povzročiti tega, da se naloži vračilo navedenih dajatev, ki so po izvedbi postopka, določenega v členu 60(1) Uredbe št. 987/2009, dosegle svoj cilj.

42.

Vsekakor je za presojo utemeljenosti zahteve za vračilo družinskih dajatev, ki jo je izdala avstrijska davčna uprava, pristojno izključno nacionalno sodišče, ki mora preučiti vse posebne okoliščine obravnavane zadeve. Glede na to se mi zdi, da se glede na elemente, ki jih je predstavilo predložitveno sodišče, z razlago določb člena 60(1), tretji stavek, Uredbe št. 987/2009, ki jo predlagam, nasprotuje vračilu družinskih dajatev.

43.

V skladu z avstrijskim pravom je namreč nekdanja žena DN določena kot oseba, ki je upravičena do družinskih dajatev za polnoletno hčer, s katero živi na Poljskem. Ker mati ni uveljavljala svoje pravice, je DN pri avstrijskem pristojnem nosilcu vložil zahtevek za dodelitev navedenih dajatev. Potem ko je ta nosilec upošteval ta zahtevek, je družinske dajatve dodelil DN, ki je celoto ustreznih zneskov izplačal hčeri. Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da čeprav bi moral DN vrniti družinske dajatve, njegova nekdanja žena ne bi mogla prejeti njihovega izplačila, saj se je na podlagi avstrijskega prava rok za prejetje plačila navedenih dajatev iztekel.

44.

Na podlagi teh elementov najprej ugotavljam, da je bil zahtevek, ki ga je vložil DN, upoštevan in da mu je nato pristojni nosilec dodelil družinske dajatve v okviru izvajanja postopka za uporabo členov 67 in 68 Uredbe št. 883/2004, določenega v členu 60(1) Uredbe št. 987/2009. Dalje ugotavljam, da čeprav družinske dajatve niso bile plačane materi, so dejansko prispevale k vzdrževanju otroka, za katerega so bile dodeljene.

45.

Zdi se mi, da bi v teh okoliščinah vračilo družinskih dajatev, ki se zahteva na podlagi nacionalnega prava, spodkopalo pravila za koordinacijo sistemov socialne varnosti, ki jih je na področju družinskih dajatev določil zakonodajalec Unije.

VI.

Predlog

46.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje, kot sta bili preoblikovani in ki ju je predložilo Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče, Avstrija) odgovori: