SVET EVROPSKIH SKUPNOSTI JE

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in zlasti členov 42 in 43 Pogodbe,

ob upoštevanju Protokola o carinski kvoti za uvoz banan v prilogi k Izvedbeni konvenciji o pridružitvi prekomorskih držav in ozemelj Skupnosti iz člena 136 Pogodbe in zlasti odstavka 4,

ob upoštevanju predloga Komisije ( 1 ),

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta ( 2 ),

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora ( 3 ),

ker mora delovanje in razvoj skupnega trga s kmetijskimi proizvodi spremljati uvajanje skupne kmetijske politike, zlasti skupne ureditve trga, ki so lahko različne, glede na posamezni kmetijski proizvod;

ker v državah članicah Skupnosti, ki pridelujejo banane, že obstajajo nacionalne ureditve trga, s katerimi se skuša zagotoviti, da bi pridelovalci lahko prodali svoj pridelek na nacionalnem trgu in prejeli dohodek v skladu s stroški pridelave; ker te nacionalne ureditve trga določajo količinske omejitve, ki ovirajo vzpostavitev enotnega trga za banane; ker nekatere države članice, ki ne pridelujejo banan, prednostno odpirajo trg bananam iz afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP), druge pa imajo liberalne uvozne predpise, ki v enem primeru celo vključujejo privilegiran carinski režim; ker te različne ureditve ovirajo prost pretok banan v Skupnosti in izvajanje enotnega režima v trgovini s tretjimi državami; ker mora za vzpostavitev enotnega trga različne nacionalne ureditve nadomestiti uravnotežena in prožna skupna ureditev trga v sektorju banan;

ker bi zato, da bi Skupnost lahko uporabljala načelo preference skupnosti in izpolnjevala različne mednarodne obveznosti, morala skupna ureditev trga omogočiti, da se banane, pridelane v Skupnosti, in banane iz držav AKP, ki so tradicionalne dobaviteljice, prodajo na trgu Skupnosti na način, da se pridelovalcem zagotovi primeren dohodek in porabnikom zmerne cene, hkrati pa se ne ovira uvoz banan iz ostalih tretjih držav;

ker je treba uvesti standarde kakovosti za sveže banane in, po potrebi, tržne predpise za proizvode iz banan, da bi zagotovili preskrbo trga s proizvodi enotne in zadostne kakovosti, ob upoštevanju krajevnih posebnosti in pridelanih sort, ter prodajo pridelkov Skupnosti po dovolj ugodni ceni za zagotovitev ustreznih dohodkov;

ker je zaradi doseganja največjega mogočega dohodka od banan, pridelanih v Skupnosti, treba spodbujati ustanavljanje organizacij proizvajalcev, predvsem z odobravanjem pomoči za začetek poslovanja; ker se morajo člani take organizacije obvezati, da bodo celoten pridelek prodali preko te organizacije, da bi lahko imela učinkovito vlogo pri koncentraciji ponudbe; ker je treba dovoliti tudi ustanavljanje drugih vrst združenj, ki bi vključevala organizacije proizvajalcev in predstavnike drugih faz proizvodnje; ker bi bilo treba kasneje določiti pogoje, pod katerimi smejo taka združenja, ki predstavljajo različna področja sektorja banan, sprejemati ukrepe splošnega interesa in svoja pravila razširjati tudi na nečlane, tako lokalne kot regionalne; ker bi te organizacije lahko svetovale pri pripravi okvirnih programov in imele dejavno vlogo pri izvajanju strukturnih ukrepov, sprejetih kot del ureditve trga;

ker je treba ublažiti strukturne pomanjkljivosti, ki omejujejo konkurenčnost pridelka Skupnosti, predvsem s povečanjem storilnosti; ker bi bilo treba programe, s katerimi bi to dosegli na posameznih pridelovalnih območjih, določiti v okviru sistema pomoči Skupnosti s sodelovanjem med Komisijo ter državnimi in regionalnimi organi ter različnimi vrstami organizacij v zgoraj navedenem sektorju, da bi bili kar najtesneje povezani s pripravo predlaganih ukrepov;

ker je ureditev trga v posameznih državah doslej omogočala, da so nacionalni pridelovalci banan na trgu dosegali primerne dohodke za pokrivanje stroškov pridelave; ker uvedba skupne ureditve trga ne bi smela pridelovalcev postaviti v slabši položaj od sedanjega in ker se bodo cene na teh trgih verjetno spremenile, je treba predvideti kompenzacije za pokrivanje izpada dohodka zaradi uvedbe novega sistema, da bi omogočili nadaljnjo pridelavo v Skupnosti ob stroških, ki so posledica posebnega strukturnega položaja, dokler ne bo urejena s pomočjo strukturnih ukrepov; ker je treba predvideti možnost prilagajanja pomoči zaradi upoštevanja povečane storilnosti ter trendov v različnih kakovostnih razredih;

ker je na določenih zelo majhnih območjih Skupnosti, kjer so pogoji za pridelovanje banan posebej neprimerni, bolj primerni pa za druge pridelke, treba spodbujati dokončno prenehanje pridelovanja banan s premijami za opustitev pridelave banan; ker je zaradi zmanjšanja stroškov tega ukrepa treba nasade čim prej izkrčiti;

ker je treba z bilanco ponudbe in povpraševanja, ki se sestavlja vsako leto, oceniti pričakovano pridelavo in porabo v Skupnosti; ker je treba predvideti možnost spremembe bilance med letom glede na okoliščine, vključno s posebnimi vremenskimi dogodki;

ker je zaradi zagotavljanja zadovoljive prodaje banan, pridelanih v Skupnosti, in proizvodov po poreklu iz držav AKP v okviru sporazumov Lomejske konvencije, ter v čim večji meri ohranjanja tradicionalnih vzorcev trgovine, treba določiti letno carinsko kvoto; ker bi tako po eni strani za uvoz banan iz tretjih držav veljale carinske dajatve v višini 100 ekujev na tono, kar ustreza sedanji carinski stopnji po Skupni carinski tarifi, po drugi strani pa bi bil netradicionalen uvoz banan iz držav AKP prost carine v skladu z zgoraj omenjenimi sporazumi; ker je treba predvideti možnost prilagajanja velikosti carinske kvote glede na spremembe povpraševanja v Skupnosti, ugotovljene v bilanci predvidene ponudbe in povpraševanja;

ker bi morale za uvoz izven carinske kvote veljati dovolj visoke carine, da bi bila zagotovljena prodaja banan, pridelanih v Skupnosti, in tradicionalnih količin banan iz držav AKP v sprejemljivih pogojih;

ker tradicionalni uvoz banan iz AKP ne spada v brezcarinski kontingent kot del tradicionalnih količin, ki upošteva določena pretekla vlaganja v okviru programov za povečanje pridelave;

ker je zaradi uskladitve z zgoraj naštetimi cilji in ob upoštevanju posebnih značilnosti prodaje banan treba pri vodenju carinske kvote razlikovati med subjekti, ki so že trgovali z bananami iz tretjih držav in netradicionalnimi bananami iz držav AKP, in subjekti, ki so že trgovali z bananami, pridelanimi v Skupnosti, ter hkrati določeno količino dati na voljo novim uvoznikom, ki so šele pred kratkim začeli trgovinsko dejavnost ali pa nameravajo začeti trgovinsko dejavnost na tem področju;

ker bi bilo treba izdajati posamična uvozna dovoljenja uvoznikom iz vsake zgoraj določene kategorije na podlagi povprečne količine banan, ki jo je uvoznik prodal v preteklih treh letih, za kar so na voljo statistični podatki, da ne bi prekinili obstoječih trgovskih vezi, obenem pa bi dopustili določen razvoj tržnih struktur;

ker se pri sprejemanju dodatnih kriterijev, ki jih morajo upoštevati uvozniki, Komisija ravna po načelu, da je treba fizičnim ali pravnim osebam, ki so prevzele poslovno tveganje prodaje banan, izdati dovoljenja in da je treba preprečevati motnje normalnih trgovinskih odnosov med osebami, ki se nahajajo na različnih točkah prodajne verige;

ker morajo države članice, ob upoštevanju tržnih struktur, na podlagi postopkov in kriterijev, ki jih sprejme Komisija, voditi popis uvoznikov in določati prodane količine, ki se uporabijo kot referenca za izdajo potrdil;

ker nadzor uvoza v okviru carinske kvote zahteva sistem uvoznih dovoljenj, zavarovanih z varščino;

ker bi morala Komisija imeti možnost, da prilagodi ukrepe za obvladovanje resnih motenj ali nevarnosti za takšne motnje, ki bi lahko ogrozile doseganje ciljev iz člena 39 Pogodbe;

ker bi dodeljevanje določenih vrst pomoči lahko poslabšalo delovanje ureditve trga; ker je zato treba za sektor banan uporabljati določbe Pogodbe, ki omogočajo upoštevanje državne pomoči, ki jo odobrijo države članice, in prepovedujejo pomoč, ki je nezdružljiva z delovanjem skupnega trga;

ker je zaradi lažjega izvajanja teh določb treba v okviru Upravnega odbora določiti postopek za vzpostavitev tesnega sodelovanja med državami članicami in Komisijo;

ker mora skupna ureditev trga v sektorju banan ustrezno upoštevati tudi cilje iz členov 39 in 110 Pogodbe;

ker bi nadomestitev različnih nacionalnih ureditev v veljavi ob začetku veljavnosti te uredbe s skupno ureditvijo trga lahko povzročila motnje na notranjem trgu; ker bi morala imeti Komisija od 1. julija 1993 dalje možnost sprejeti vse potrebne prehodne ukrepe za obvladovanje težav pri uvedbi novega režima;

ker bi bilo treba področje uporabe Uredbe Sveta (EGS) št. 1319/85 z dne 23. maja 1985 o okrepitvi nadzora nad uporabo predpisov Skupnosti za sadje in zelenjavo ( 4 ) razširiti na sektor banan zaradi zagotovitve nadzora glede upoštevanja standardov, ki so za banane določeni v tej uredbi;

ob upoštevanju družbenega, gospodarskega, kulturnega in ekološkega pomena gojenja banan na območjih Skupnosti v francoskih prekomorskih departmajih, na Madeiri, Azorih, Algarvu, Kreti, Lakoniji in Kanarskih otokih, za katera je značilna izoliranost, oddaljenost in strukturna zaostalost, te razmere pa v nekaterih primerih zaostruje še gospodarska odvisnost od gojenja banan;

ker bi bilo treba izvajanje te uredbe po določenem vmesnem obdobju uporabe in pred koncem desetega leta od začetka veljavnosti pregledati, da bi se lahko preučilo možnost uporabe nove ureditve po tem datumu,

SPREJEL NASLEDNJO UREDBO: