1.

Pravni okvir tega predloga za sprejetje predhodne odločbe je Uredba (ES) št. 4/2009 ( 2 ) o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah. V pravnem in dejanskem okviru te zadeve je Sodišče z vprašanjem predložitvenega sodišča naprošeno za razlago pojma „pisanje, ki je enakovredno“ pisanju, s katerim se začne postopek, v smislu člena 9(a) te uredbe. Natančneje, Sodišče je naprošeno, da se izreče o vprašanju, ali je s tem pojmom lahko zajeta prošnja za brezplačno pravno pomoč, ( 3 ) ki jo vloži preživninski upravičenec, da bi zoper zavezanca začel sodni postopek.

I.

Pravni okvir

A.

Mednarodno pravo

2.

Člen 3(1) Haaškega protokola ( 4 ) določa:

3.

Člen 4 tega protokola določa posebna pravila, ki omogočajo prednost določenim upravičencem in ki se uporabljajo med drugim za preživninske obveznosti staršev do njihovih otrok. Odstavek 3 tega člena določa:

B.

Pravo Unije

Uredba št. 4/2009

4.

V uvodni izjavi 1 Uredbe št. 4/2009 je navedeno, da je zakonodajalec Unije to uredbo sprejel, da bi dosegel svoj cilj ohranjanja in razvoja območja svobode, varnosti in pravice, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb.

5.

V skladu z uvodno izjavo 9 je namen te uredbe olajšati pridobitev sodne odločbe o preživninskem zahtevku, ki bo neposredno izvršljiva v drugi državi članici brez nadaljnjih formalnosti.

6.

V skladu z uvodno izjavo 36 in poglavjem V te uredbe, naslovljenim „Dostop do pravnega varstva“, je namen navedene uredbe vzpostaviti poseben sistem pravne pomoči v preživninskih zadevah, ki zagotavlja celotno kritje stroškov, povezanih s postopki, ki se nanašajo na preživninske obveznosti do otrok, mlajših od 21 let, in so bili sproženi s posredovanjem osrednjih organov.

7.

V uvodni izjavi 44 te uredbe je navedeno, da je namen te uredbe spremeniti Uredbo (ES) št. 44/2001, ( 5 ) in sicer z nadomestitvijo tistih določb v njej, ki se uporabljajo za preživninske zadeve.

8.

Člen 3 Uredbe št. 4/2009 določa:

9.

Člen 9(a) te uredbe, naslovljen „Začetek postopka“, določa:

10.

Člen 12 navedene uredbe, naslovljen „Litispendenca“, določa:

11.

Člen 15 iste uredbe določa:

C.

Nemško pravo

1.

FamFG

12.

Gesetz über das Verfahren in Familiensachen und in den Angelegenheiten der freiwilligen Gerichtsbarkeit (zakon o postopku v družinskih in nepravdnih zadevah, v nadaljevanju: FamFG) v členu 76(1) določa:

13.

Člen 77(1) FamFG določa:

14.

Člen 113(1) FamFG določa:

2.

ZPO

15.

Zivilprozessordnung (zakonik o civilnem postopku, v nadaljevanju: ZPO) v členu 114(1) določa:

16.

Člen 117 ZPO določa:

17.

Člen 118(1) ZPO določa:

18.

Člen 167 ZPO, naslovljen „Retroaktivni učinek vročitve“, določa:

19.

Člen 261 ZPO določa:

3.

BGB

20.

Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik, v nadaljevanju: BGB) v členu 204(1), točka 14, („Zadržanje zastaralnega roka z vložitvijo pravnega sredstva“) določa:

II.

Dejansko stanje v postopku v glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

21.

BC, ki je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, je sin tožene stranke iz postopka v glavni stvari, LG. BC ima običajno prebivališče na Švedskem, LG pa živi v Nemčiji.

22.

BC je 17. decembra 2021 pri Amtsgericht Schleswig (okrajno sodišče v Schleswigu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč glede zahtevka za spremembo preživnine. BC je tej prošnji priložil zahtevek za spremembo v obliki osnutka, pri čemer je pojasnil, da bo zahtevek v primeru dodelitve brezplačne pravne pomoči formalno vložen.

23.

LG je 28. januarja 2022, preden je predložitveno sodišče odločilo o prošnji za brezplačno pravno pomoč, pri Eskilstuna tingsrätt (prvostopenjsko sodišče v Eskilstuni, Švedska) vložil zahtevek za spremembo svojih preživninskih obveznosti do BC.

24.

Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 29. marca 2022 zavrnilo dodelitev brezplačne pravne pomoči BC z obrazložitvijo, da ni mednarodno pristojno. Schleswig-Holsteinisches Oberlandesgericht (višje deželno sodišče zvezne dežele Schleswig-Holstein, Nemčija) je na podlagi tožbe, ki jo je vložil BC, s sklepom z dne 27. maja 2022 razveljavilo sklep, ki ga je izdalo predložitveno sodišče, in BC dodelilo brezplačno pravno pomoč.

25.

BC je nato pri predložitvenem sodišču vložil zahtevek za spremembo preživninskih obveznosti, ki je bil LG vročen 21. julija 2022.

26.

Medtem je bil zahtevek za spremembo, ki ga je LG vložil pri Eskilstuna tingsrätt (prvostopenjsko sodišče v Eskilstuni), zavrnjen z obrazložitvijo, da ni mednarodno pristojno. Högsta domstolen (vrhovno sodišče, Švedska) je to sodno odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Zadnjenavedeno sodišče je s sklepom z dne 6. maja 2024 na podlagi člena 12(1) Uredbe št.4/2009 prekinilo odločanje.

27.

Predložitveno sodišče meni, da je treba ugotoviti pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, v smislu člena 12 Uredbe št. 4/2009. Navedeno sodišče se glede prošnje za brezplačno pravno pomoč sprašuje, ali jo je mogoče šteti za pisanje, ki je enakovredno pisanju, s katerim se začne postopek, v smislu člena 9(a) te uredbe, da bi preverilo, ali je zanjo pristojno. Ker Sodišče o tem vprašanju še ni odločalo, navedeno sodišče meni, da bi le enotna razlaga Uredbe št. 4/2009 zagotovila zadostno pravno varnost.

28.

V teh okoliščinah je Amtsgericht Schleswig (okrajno sodišče v Schleswigu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

29.

Predložitvena odločba z dne 22. julija 2024 je v sodno tajništvo Sodišča prispela 24. julija 2024. Pisna stališča so predložile tožeča in tožena stranka iz postopka v glavni stvari, nemška in češka vlada ter Evropska komisija. Na obravnavi 18. junija 2025 sta Komisija in nemška vlada ustno predstavili stališča.

III.

Analiza

A.

Spoznanja, ki jih je glede pojma „pisanje, s katerim se začne postopek“ ali pojma „enakovredno pisanje“ v okviru drugih pravnih instrumentov treba izpeljati iz sodne prakse Sodišča

30.

Najprej je treba poudariti, da – ker je Sodišče v obravnavani zadevi naprošeno za razlago pojma „pisanje, ki je enakovredno“ pisanju, s katerim se začne postopek, navedenega v členu 9(a) Uredbe št. 4/2009 – se je treba vprašati, ali je smer razmisleka ali celo elemente odgovora mogoče najti v sorodnih instrumentih in njihovi razlagi, ki jo je podalo Sodišče. Pojem „pisanje, s katerim se začne postopek“ in zlasti pojem „enakovredno pisanje“ sta namreč horizontalna pojma, ki ju najdemo v več mednarodnih konvencijah ali drugih pravnih instrumentih v zvezi s sodno pristojnostjo v civilnih zadevah. Sodišče je torej ta pojma že razlagalo, tako da je njunim obrisom mogoče slediti v okviru teh mednarodnih konvencij in pravnih instrumentov, na katere se mi zdi nujno opozoriti, preden se lotim preučitve vprašanja za predhodno odločanje, ki je bilo Sodišču postavljeno v tej zadevi.

31.

V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče v svojih prvih sodbah v zvezi s svojo razlago v okviru Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija) ( 6 ) že imelo priložnost pojasniti, da pojem „pisanje, s katerim se začne postopek“ ali pojem „enakovredno pisanje“ pomeni akt ali akte, katerih pravilna in pravočasna vročitev toženi stranki tej omogoča uveljavljanje njenih pravic, preden je v izvorni državi izdana izvršljiva sodba ( 7 ).

32.

Sodišče je na podlagi te opredelitve za pisanje, s katerim se začne postopek, štelo plačilni nalog po nemškem pravu (Zahlungsbefehl), katerega vročitev tožeči stranki omogoča, da ob neobstoju ugovora doseže izvršljivo odločbo, ( 8 ) in plačilni nalog po italijanskem pravu (decreto ingiuntivo), vročen skupaj s tožbo. ( 9 )

33.

Sodišče pa je menilo, da pod pojem „pisanje, s katerim se začne postopek“ ne spada sklep o izvršbi po nemškem pravu (Vollstreckungsbefehl), ki je sam po sebi izvršljiv in je bil izdan po vročitvi plačilnega naloga ( 10 ).

34.

Sodišče je na podlagi spoznanj, ki jih je treba izpeljati iz zgoraj navedene sodne prakse, prav tako v okviru postopkov za izdajo plačilnega naloga, v zvezi z Lugansko konvencijo II ( 11 ) razsodilo, da v primeru sosledja dveh postopkov, ki vsakomur omogočata, da na koncu postopka doseže izvršljivo odločbo, ki se nanaša na isto obveznost, sprožitev prvega postopka lahko pomeni pisanje, s katerim se začne drugi postopek, le, če med njima obstaja funkcionalna enotnost. ( 12 )

35.

V zvezi s tem je treba poudariti, da zgoraj navedeno merilo funkcionalne enotnosti odraža druge primere iz sodne prakse v zvezi z razlago pojma „pisanje, s katerim se začne postopek“ ali pojma „enakovredno pisanje“, zlasti sodbo Schlömp ( 13 ), ki se prav tako nanaša na razlago Luganske konvencije II. ( 14 )

36.

Sodišče s to sodbo ni zgolj uporabilo funkcionaln pristop, da bi v bistvu ugotovilo, da je datum, na katerega se je začel obvezni poravnalni postopek pred poravnalnim organom švicarskega prava, datum, za katerega se šteje, da je „sodišče“ začelo postopek. Ampak je tudi poudarilo, da je glede na vzporednost, ki obstaja med mehanizmi za reševanje primerov litispendence, uvedenih z Lugansko konvencijo II in zlasti Uredbo št. 44/2001, ( 15 ) ter glede na cilj enotne razlage enakovrednih določb te konvencije in navedene uredbe položaj litispendence objektiven in samodejen ter temelji na kronološkem vrstnem redu, po katerem sodišča odločajo ( 16 ), tako kot druga pomembna sodba na tem področju, in sicer sodba HanseYachts ( 17 ).

37.

V zadnjenavedeni sodbi se je Sodišče moralo izreči o vprašanju, ali je v primeru litispendence pisanje, na podlagi katerega se izvede postopek za odobritev predpravdnega preiskovalnega ukrepa, „pisanje, s katerim se začne postopek“, ali „enakovredno pisanje“, ali pa se ta opredelitev nanaša le na pisanje, s katerim se začne sodni postopek, ( 18 ) in sicer postopek „v glavni stvari“. ( 19 )

38.

Sodišče je na podlagi konteksta člena 30 Uredbe št. 44/2001, glede na cilj tega člena, ( 20 ) glede na to, da je prvi dokazni postopek neodvisen od drugega postopka „v glavni stvari“, in glede na jasno ločenost teh dveh postopkov, ugotovilo, da v primeru litispendence datum, na katerega je bil začet postopek za izvedbo predpravdnega preiskovalnega ukrepa, ne more biti datum, na katerega „se šteje, da je sodišče“, ki je pozvano k odločanju o zahtevku „v glavni stvari“, vloženem v isti državi članici na podlagi izida tega ukrepa, „začelo postopek“ v smislu člena 30, točka 1, Uredbe št. 44/2001. ( 21 )

39.

Povedano drugače, po mnenju Sodišča pisanja, katerega namen je pri sodišču začeti postopek za izvedbo predpravdnega preiskovalnega ukrepa, ni mogoče opredeliti kot pisanje, s katerim se začne postopek, ali enakovredno pisanje, ker je v bistvu postopek, ki se začne s takim pisanjem, neodvisen od postopka „v glavni stvari“.

40.

V zvezi s tem je iz navedene sodne prakse mogoče izpeljati naslednje ugotovitve. Po eni strani je treba nasprotni stranki vročiti pisanje, s katerim se začne postopek, ali enakovredno pisanje, da se ji omogoči uveljavljanje njene pravice do obrambe. ( 22 ) Ta zahteva logično pomeni, da je s tem pisanjem nasprotno stranko mogoče obvestiti o začetku postopka zoper njo in o bistvenih elementih spora ter ji tako omogočiti, da razume, ali mora pripraviti obrambo. ( 23 ) Glede na to, da uvedba postopka vodi do sprejetja sodne odločbe, je spoštovanje pravice do obrambe in na splošno kontradiktorne faze še posebej pomembno. To je namreč mogoče pojasniti s pravnimi instrumenti o mednarodni pristojnosti, ki zagotavljajo, da se postopki, ki vodijo k sprejetju sodnih odločb, katerih priznanje in izvršitev morata biti zagotovljena v vseh državah pogodbenicah teh instrumentov, izvajajo v skladu z načelom kontradiktornosti. Upoštevanje tega načela upravičuje, da se za priznavanje in izvrševanje uporabi liberalni pristop. ( 24 )

41.

Po drugi strani pa pisanje, s katerim se začne postopek, ali enakovredno pisanje mora privesti do sprejetja izvršljive odločbe in se torej načeloma nanaša na postopek „v glavni stvari“. Nanašati se mora vsaj na predhodni postopek, ki je v nacionalnem pravu obvezen še pred začetkom takega spornega postopka „v glavni stvari“ ( 25 ), ali na postopek, ki omogoča oblikovanje funkcionalne enote oziroma vsekakor ni neodvisen od tega postopka „v glavni stvari“.

42.

Ob tem je treba poudariti, da se nobeden od teh primerov iz sodne prakse ne nanaša neposredno na razlago pojma „pisanje, s katerim se začne postopek“ ali „enakovredno pisanje“ v smislu Uredbe št. 4/2009. Zato je treba pojem „pisanje, enakovredno“ pisanju, s katerim se začne postopka, o katerem predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, razlagati v smislu člena 9(a) te uredbe, in sicer tako, da se po potrebi preuči, ali je mogoče vzpostaviti analogijo s spoznanji, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah od 31 do 39 teh sklepnih predlogov.

B.

Razlaga pojma „pisanje, ki je enakovredno“ pisanju, s katerim se začne postopek v smislu člena 9(a) Uredbe št. 4/2009

1.

Pojasnitev meril za razlago pojma „pisanje, ki je enakovredno“ glede na obstoječo sodno prakso

43.

Najprej je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pravila o pristojnosti razlagati samostojno, s sklicevanjem, prvič, na cilje in sistem obravnavane uredbe ter, drugič, na splošna načela, ki izhajajo iz nacionalnih pravnih ureditev. ( 26 )

44.

Poglavje II Uredbe št. 4/2009, naslovljeno „Sodna pristojnost“, vsebuje člen 9, ki določa pravila za opredelitev trenutka, ko se šteje, da se je začel postopek pred sodiščem. Ta trenutek je ključnega pomena za določitev sodne pristojnosti glede odločanja o čezmejnem sporu. V primeru litispendence, namreč če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo postopke, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek. ( 27 ) V skladu s tem členom 9(a) te uredbe se v bistvu šteje, da je sodišče začelo postopek v trenutku, ko je bilo pisanje, s katerim se začne postopek, ali enakovredno pisanje vloženo pri sodišču.

45.

Vendar v Uredbi št. 4/2009 pojem „pisanje, ki je enakovredno“ pisanju, s katerim se začne postopek (niti sam pojem pisanje, s katerim se začne postopek), o katerem predložitveno sodišče v tej zadevi sprašuje Sodišče, ni opredeljen. Iz besedila člena 9(a) te uredbe je razvidno, da se s tem enakovrednim pisanjem postopek začne. Zato pojem „pisanje, s katerim se začne postopek“ – tako kot pojem „enakovredno pisanje“ – napotuje na splošno idejo, da gre za akt, s katerim se začne postopek. ( 28 )

46.

V zvezi s tem postopkom je treba izraz „postopek“ razumeti tako, da se nanaša na postopke „v glavni stvari“, katerih namen je določiti pravice in obveznosti strank v sporu s sprejetjem sodne odločbe, s katero je končan postopek in ki jo je mogoče priznati in izvršiti. Pojem „pisanje, ki je enakovredno“ pisanju, s katerim se začne postopek, je zato treba razlagati tako, da se nanaša na spor pred sodiščem glede njegove vsebine, ( 29 ) v obravnavanem primeru glede preživninskih obveznosti.

47.

Menim, da se pojem „pisanje, ki je enakovredno“ pisanju, s katerim se začne postopek, neizogibno nanaša na enakovredne učinke, ki jih povzroči začetek postopka, in sicer na začetek sodnega postopka, katerega cilj je doseči izvršljivo sodbo, s katero se ugodi zahtevkom tožeče stranke. ( 30 ) Glede na to, da postopek vodi k sprejetju sodne odločbe, mora biti pisanje, s katerim se začne ta postopek, del kontradiktornega postopka, kar pomeni, da nasprotni stranki mora omogočiti, da pripravi svojo obrambo, preden je zoper njo izdana izvršljiva sodna odločba.

48.

Ta razlaga je podkrepljena z besedilom člena 9(a) Uredbe št. 4/2009, v skladu s katerim se šteje, da je sodišče postopek začelo na dan vložitve pisanja, ki je enakovredno pisanju, s katerim se začne postopek, tej vložitvi pisanja pa mora slediti vročitev pisanja toženi stranki.

49.

Na podlagi sobesedila člena 9(a) Uredbe št. 4/2009, v katerem je poudarjen pomen spoštovanja načela kontradiktornosti, je torej s samo uredbo mogoče podkrepiti to razlago in poleg tega zagotoviti enotno razlago pojma „pisanje, ki je enakovredno“ pisanju, s katerim se začne postopek. Člen 19(1)(a) navedene uredbe, ( 31 ) ki se nanaša na „pravico do zahteve za ponovno preučitev“ sodne odločbe pred sodiščem matične države članice – na pravico, ki jo ima tožena stranka, ki se ni spustila v postopek v tej državi članici – namreč poudarja situacijo, ko pisanje, s katerim se začne postopek, ali temu enakovredno pisanje ni bilo vročeno pravočasno in na način, ki bi nasprotni stranki omogočil pripravo obrambe. V takem položaju naj bi tožena stranka imela pravico zahtevati ponovno preučitev sodne odločbe ravno zato, ker naj njena pravica do obrambe pri sprejetju sodne odločbe zoper njo ne bi bila spoštovana. Enako velja za člen 24 iste uredbe, ( 32 ) naslovljen „Razlogi za zavrnitev priznanja“, ki točki (b) prvega odstavka določa, da se sodna odločba ne prizna, če toženi stranki, ki se ni spustila v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravila obrambo.

50.

Poleg tega ciljev Uredbe št. 4/2009, namreč čim bolj olajšati izterjavo mednarodnih preživninskih zahtevkov, ( 33 ) zaščititi interese preživninskih upravičencev in spodbujati pravilno delovanje pravosodja, ( 34 ) ni mogoče doseči tako, da bi se na kakršen koli način oslabila pravica do obrambe. ( 35 ) Zato se mi zdi da je sklep, v skladu s katerim je pri razlagi pojma „pisanje, ki je enakovredno“ pisanju, s katerim se začne postopek, v smislu člena 9(a) te uredbe, v bistvu treba iskati učinke, enakovredne tistim, ki jih povzroči vložitev tožbe, da bi se dosegla izvršljiva sodba, s katero bi bilo ugodeno zahtevkom tožeče stranke, v skladu s cilji navedene uredbe. Poleg tega je prednost tega sklepa v tem, da krepi predvidljivost meril za razlago pojma „pisanje, ki je enakovredno“ pisanju, s katerim se začne postopek, saj se ta merila ujemajo z merili za pisanje, ki je bilo vloženo, da bi bil dosežen pričakovani rezultat v postopku „v glavni stvari“.

51.

Prav tako je v tem smislu mogoče v to zadevo prenesti spoznanja, izpeljana iz sodne prakse, navedene v točkah od 31 do 39 teh sklepnih predlogov.

52.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče že pojasnilo, da je njegova sodna praksa v zvezi z določbami o pristojnosti v zadevah preživninskih obveznosti iz Bruseljske konvencije in Uredbe št. 44/2001, ki je nadaljevanje Bruseljske konvencije, še naprej pomembna za analizo ustreznih določb Uredbe št. 4/2009. ( 36 ) Zato je po mojem mnenju sodno prakso, povzeto v točki 40 teh sklepov, mogoče prenesti neposredno, ne glede na razlike v kontekstih in pravnih instrumentih, na katere se nanaša ta sodna praksa

53.

Poleg tega je bila pomembnost skladne razlage Luganske konvencije II in drugih pravnih instrumentov, zlasti Uredbe št. 44/2001, kar se razume tudi tako, da se nanaša na Uredbo št. 4/2009, ( 37 ) ki vsebuje enakovredne določbe, večkrat potrjena v sodni praksi. ( 38 ) Vendar (skoraj) enaka terminologija, uporabljena v teh pravnih instrumentih, kot so razloženi v sodni praksi, navedeni v točkah od 35 do 39 teh sklepnih predlogov, govori v prid primerjavi med razlago Sodišča glede teh instrumentov in razlago Uredbe št. 4/2009, ki jo bo Sodišče moralo podati v tej zadevi. Poleg tega je skladna razlaga teh določb upravičena glede na cilje, ki jim sledita ta instrumenta, katerih namen je na splošno zagotoviti prosti pretok sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. ( 39 )

54.

Poleg tega je treba poudariti, da je bilo, kot je razvidno iz pripravljalnega gradiva, v členu 9 Uredbe št. 4/2009 dobesedno povzeto besedilo prejšnjega člena 30 Uredbe št. 44/2001. Ta okoliščina po mojem mnenju odraža željo zakonodajalca, da razlago tega člena uskladi z razlago pravnih instrumentov na področju sodne pristojnosti, ki so obstajali pred Uredbo št. 4/2009. ( 40 )

55.

Vendar je treba poudariti, da je treba merila, določena za razlago pojma „pisanje, s katerim se začne postopek“ ali „enakovredno pisanje“, navedena v točkah od 31 do 39 teh sklepnih predlogov, razlagati od primera do primera. Tak pristop je sicer utemeljen glede na posebnosti nacionalnih ureditev, v katerih obstajajo pisanja, obravnavana v teh zadevah. Takšen pristop pa je privedel do razvoja meril, ki po mojem mnenju predstavljajo neko stopnjo abstrakcije, zlasti glede funkcionalne enotnosti med dvema postopkoma ali avtonomnega značaja enega v odnosu do drugega. Zato bo moralo Sodišče, da bi ta merila preneslo na obravnavano zadevo, neizogibno preučiti možnost, da se pojasni njihov obseg. Menim, da je ta pojasnitev zaželena glede prenosa najnovejše sodne prakse.

56.

V zvezi s tem se nagibam k pristopu, ki temelji na naravi postopka, začetega z obravnavanim pisanjem, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, ali obstaja funkcionalna enotnost ali avtonomija med obema postopkoma. Natančneje, odločilno se mi zdi, da se ugotovi, ali postopek, na katerega se nanaša pisanje, katerega opredelitev se išče, spada v postopek „v glavni stvari“ in se torej nanaša na učinke, ki so enaki ali enakovredni učinkom začetka postopka, da bi se dosegla izvršljiva sodba, s katero se ugodi zahtevam tožeče stranke.

57.

Zato se mi zdi, da merila – ki so med drugim povezana z (i) vročitvijo akta, ki vsebuje bistvene elemente spora, nasprotni stranki, da je obveščena o uvedbi postopka zoper njo, (ii) s tem, da ji prepuščajo tudi izbiro, da pripravi obrambo, če je cilj postopka doseči sodno odločbo, ki bi ugodila zahtevkom tožeče stranke, in to (iii) pred sprejetjem izvršljive sodbe, s katero se zahtevkom tožeče stranke ugodi oziroma ne ugodi, ter (iv) možnost, ki jo ima ta nasprotna stranka, da izpodbija to sodbo – jasno kažejo na obstoj učinkov, ki bi jih imel postopek „v glavni stvari“. Tem merilom bi se lahko dodala še druga merila, ki bi glede na okoliščine primera omogočala upoštevanje posebnih položajev, kot je fakultativna ali obvezna narava postopka, ne glede na to, ali gre za predhodni ali sodni postopek.

58.

Ob tem poudarjam, da z navedenim razlogovanjem ne želim v celoti omejiti vseh upoštevnih meril za opredelitev pisanja, ki je enakovredno pisanju, s katerim se začne postopek, ali le tistih, ki bi bila upoštevna. Moj namen je le navesti neizčrpne primere konkretnih meril, ki bi glede na obstoječo sodno prakso lahko zagotovila jasnost pri določitvi učinkov, ki bi jih moral imeti postopek, uveden z vložitvijo pisanja, ki bi lahko spadalo pod pojem „pisanje, ki je enakovredno“ pisanju, s katerim se začne postopek. V zvezi s tem poudarjam tudi, da je zelo pomembna preučitev narave zadevnega postopka in samega pisanja ter učinkov, ki jih lahko imata.

59.

Ali prošnja za brezplačno pravno pomoč spada pod pojem „pisanje, ki je enakovredno“ pisanju, s katerim se začne postopek, je treba ugotoviti ravno na podlagi teh preudarkov.

2.

Posledice uporabe meril za razlago pojma „pisanje, ki je enakovredno“ prošnji za pravno pomoč

60.

Iz ZPO v povezavi s FamFG izhaja, da se v nemškem pravu stranki, ki glede na svoj osebni in finančni položaj ne more nositi stroškov postopka, lahko odobri brezplačna pravna pomoč, če ima predvidena tožba ali obramba zadostne možnosti za uspeh in se ne zdi, da gre za zlorabo. ( 41 ) V prošnji morajo biti navedeni elementi spora in dokazna sredstva. ( 42 ) Nasprotni stranki je treba omogočiti, da izrazi stališče o tem, ali so izpolnjeni pogoji za dodelitev te pomoči. ( 43 ) Prav dejstvo, da je nasprotni stranki dana možnost, da se seznani o tem, da je bila vložena prošnja za brezplačno pravno pomoč, s čimer se izpostavijo elementi spora, je posebnost nemškega prava, ki vzbuja dvome glede opredelitve te prošnje v smislu člena 9(a) Uredbe št. 4/2009.

61.

Najprej je treba ugotoviti, da se zdi nesporno, da nemško pravo ne določa, da se s prošnjo za brezplačno pravno pomoč lahko začne sodni postopek. Iz razlogov, navedenih v točkah od 44 do 58 teh sklepnih predlogov, je treba ugotoviti učinke, ki jih lahko imata prošnja za brezplačno pravno pomoč in postopek, ki ga ta sproži. Drugače povedano, vprašati se je treba, ali ima lahko postopek, ki se začne s tako prošnjo, enake učinke kot začetek postopka „v glavni stvari“, da bi se štelo, da med postopkom, ki se je začel s to prošnjo, in postopkom „v glavni stvari“ obstaja funkcionalna enotnost oziroma da navedeni postopek ni samostojen v razmerju do postopka „v glavni stvari“.

62.

V teh okoliščinah je treba, na prvem mestu, preučiti vsebino prošnje za brezplačno pravno pomoč, na katero se opirata nemška vlada in tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, da bi se za to prošnjo štelo, da spada pod pojem „pisanje, ki je enakovredno“ pisanju, s katerim se začne postopek. V zvezi s tem je gotovo, da mora navedena prošnja vsebovati povzetek elementov spora in navedbo dokaznih sredstev, priloženih v obliki osnutka. Zato je ta postopek do neke mere, kot v bistvu trdi nemška vlada, podoben oziroma povezan z uvedbo postopka „v glavni stvari“.

63.

Vendar ima navedba teh elementov v osnutku, priloženem k prošnji za brezplačno pravno pomoč, namen, ki je povsem drugačen od namena navedbe teh elementov v pisanju, s katerim se začne postopek „v glavni stvari“ v dobesednem pomenu besede, in sicer v tožbi. Ti elementi morajo namreč sodišču, ki odloča o prošnji za brezplačno pravno pomoč, omogočiti, da ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji glede zadostnih možnosti za uspeh, in ali ukrep, ki je predviden po odobritvi te pomoči, ne pomeni zlorabe. Po drugi strani pa utemeljenost „vsebine“ predvidene tožbe ni analizirana in ni sprejeta nobena „vsebinska“ sodna odločba glede pravic in obveznosti strank.

64.

Logično je, da predstavitev teh elementov preživninskemu upravičencu nikakor ne nalaga obveznosti, da jih mora dosledno upoštevati, če se po odobritvi brezplačne pravne pomoči odloči, da bo začel postopek „v glavni stvari“. Zato se lahko vsebina zahtevka v zvezi s preživninskimi obveznostmi v zadnjenavedenem postopku razlikuje od tiste, ki je navedena v prošnji za brezplačno pravno pomoč. ( 44 ) Poleg tega bo glavna preučitev prošnje za brezplačno pravno pomoč osredotočena zlasti na analizo osebnega in finančnega položaja prosilca za brezplačno pravno pomoč, saj je cilj postopka dodelitve brezplačne pravne pomoči zagotoviti enakost v smislu pravnega varstva in zagotoviti, da lahko posamezniki, ki nimajo finančnih sredstev, uveljavljajo svoje pravice pred sodiščem

65.

Vendar v takih okoliščinah učinkov možnosti, ki jo ima nasprotna stranka po nemškem pravu, da predstavi svoje stališče glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, po mojem mnenju ni mogoče enačiti s tistimi, ki bi izhajali iz uveljavljanja pravice do obrambe v okviru postopka „v glavni stvari“, in sicer zato, ker imata ti dve vrsti postopkov različen namen. ( 45 ) Postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči se namreč v ožjem smislu in ne glede na postopkovno posebnost nemškega prava enostransko nanaša le na prosilca. Zato navedeni postopek nima nobenega učinka na nasprotno stranko.

66.

Na drugem mestu, preučiti je treba posledice načinov predložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč, in sicer obvestitev nasprotne stranke v zvezi z vložitvijo te prošnje, skupaj z osnutkom predloga za spremembo preživninskih obveznosti, namreč načinov predložitve, na katere se nemška vlada in tožeča stranka iz postopka v glavni stvari sklicujeta v podporo pritrdilnemu odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje. V tem primeru, kot je bilo pojasnjeno na obravnavi, ne gre za vročitev v ožjem smislu, ampak zgolj za neformalno obvestitev nasprotne stranke.

67.

Taki načini predložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč pa ne omogočajo, da bi se tej prošnji priznali učinki, ki so enakovredni učinkom, ki jih ima uradna komunikacija z vročitvijo pisanja, s katerim se začne postopek. Nasprotno, nemška vlada in tožeča stranka iz postopka v glavni stvari poudarjata tudi drugačno naravo teh učinkov, in sicer, da je namen predložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč omogočiti nasprotni stranki, da predstavi svoje stališče glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči glede na prošnjo, vloženo v tem smislu. Cilj vročitve pisanja, s katerim se začne postopek, pa je zagotoviti spoštovanje pravice do obrambe, ki jo ima druga stranka v sporu.

68.

Zato je ugotovitev – da učinkov možnosti, ki je določena v nemškem pravu in na podlagi katere lahko nasprotna stranka predstavi svoje stališče glede izpolnjevanja pogojev za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč, ni mogoče enačiti z učinki, ki jih ima pisanje, s katerim se začne postopek „v glavni stvari“ – še toliko bolj nujna v zvezi z načini predložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč.

69.

Na tretjem in zadnjem mestu, kar zadeva predložitev prošnje za brezplačno pravno pomoč sodišču, se mi zdi, da je pristojnost sodišča načeloma izčrpana, ko izda odločbo o ugoditvi ali zavrnitvi te prošnje. Preživninski upravičenec mora namreč za pridobitev sodne odločbe o „vsebini“ zadeve pred sodiščem vložiti zahtevek, ki se razlikuje od prošnje za brezplačno pravno pomoč. Preživninski upravičenec iz postopka v glavni stvari je sicer res začel postopek glede vsebine zadeve. Vendar je treba opozoriti, da oseba, ki pridobi brezplačno pravno pomoč, po pridobitvi te brezplačne pravne pomoči ni dolžna začeti postopka „v glavni stvari“. ( 46 ) Začetek postopka „v glavni stvari“ je v vsakem primeru odločitev te osebe, ki je po svoji naravi negotova.

70.

V teh okoliščinah obstoj povezave ali podobnosti med postopkom za pridobitev brezplačne pravne pomoči in postopkom „v glavni stvari“ sam po sebi ne zadostuje za ugotovitev, da naj bi se drugonavedeni postopek začel že s tem, ko se je v zadevni državi začel postopek za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Učinki teh dveh postopkov so dejansko različni tako z vidika preživninskega upravičenca kot z vidika zavezanca.

71.

V nasprotju s tem, kar trdi nemška vlada, s ciljem varstva preživninskega upravičenca, ki je cilj Uredbe št. 4/2009, ter z možnostjo izbire pristojnega sodišča – in posledično prava, ki se uporablja – ki jo ima preživninski upravičenec na podlagi te uredbe, ni mogoče ovreči ugotovitve, da prošnja za brezplačno pravno pomoč ni pisanje, ki bi bilo enakovredno pisanju, s katerim se začne postopek. Ob tem je treba priznati, da v tem primeru v nemškem pravu dejansko obstaja težava, da je preživninski upravičenec, ki nima finančnih sredstev, postavljen v položaj, ki je potencialno manj ugoden od položaja nasprotne stranke in futurum.

72.

Kot ta vlada vsebinsko pojasnjuje, lahko možnost, ki je dana preživninskemu zavezancu, da zavzame stališče o utemeljenosti prošnje preživninskega upravičenca za brezplačno pravno pomoč, slednjemu odvzame možnost izbire pristojnega sodišča in posledično možnost izbire prava, ki se uporabi. ( 47 ) Do takšnega položaja bi lahko prišlo, če bi ta preživninski zavezanec vložil tožbo „o vsebini“ zadeve, da bi izkoristil to, o čemer je seznanjen, pri čemer bi ga vodil namen, da obide izbiro preživninskega upravičenca, medtem ko je preživninski upravičenec zaradi pomanjkanja finančnih sredstev prisiljen počakati na odobritev brezplačne pravne pomoči, pri čemer razkrije svojo namero, da bo ob vložitvi navedene prošnje zoper tega preživninskega zavezanca morebiti vložil tožbo.

73.

Vendar se zdi, da ta težava izhaja iz nemške zakonodaje, ki določa postopkovno posebnost glede možnosti, ki jo ima nasprotna stranka, da načeloma enostransko predstavi svoje stališče v postopku, ki se mora nanašati izključno na prosilca za brezplačno pravno pomoč kot edinega naslovnika odločbe o odobritvi ali neodobritvi te pomoči. ( 48 )

74.

V zvezi s tem se mi zdi, da je treba vzpostaviti določeno ravnovesje glede varstva interesov preživninskega upravičenca in preživninskega zavezanca, zlasti glede na posebnosti postopka za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Pri odgovoru na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, je treba namreč nujno pretehtati interese obeh strank v sporu. Res je, da ni izključeno, da zavezanec izbere postopkovno strategijo, katere namen je obiti izbiro preživninskega upravičenca glede prava, ki se uporablja, potem ko se je seznanil z namero zadnjenavedenega, da bo zoper njega vložil tožbo. Vendar tudi ob predpostavki, da je takšen pristop prepovedan z Uredbo št. 4/2009, iz nobenega elementa predloga za sprejetje predhodne odločbe ne izhaja, da bi zavezančevo ravnanje imelo goljufiv namen.

75.

Poleg tega se zdi, da nemško pravo zagotavlja mehanizem za zaščito preživninskih upravičencev, ki veljajo za šibkejšo stranko, pred tveganjem, da nasprotna stranka uporabi postopek v strateške namene. Iz člena 77(1) FamFG namreč izhaja, da ima sodišče možnost, da nasprotni stranki ne omogoči, da zavzame stališče o izpolnjevanju pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, če se to iz posebnih razlogov izkaže za neprimerno. To varstvo pa bi po mojem mnenju omogočilo polni učinek ciljev Uredbe št. 4/2009. ( 49 )

76.

Vsekakor bi sprejetje nasprotnega stališča imelo pomembno praktično posledico, da bi se pravo Unije razdrobilo v prid postopkovnih pravil vsake posamezne nacionalne pravne ureditve, kar se mi ne zdi upravičeno niti z besedilom ali kontekstom člena 9(a) Uredbe št. 4/2009 niti s cilji Uredbe, ki so med drugim namenjeni zagotavljanju pravne varnosti na tem področju. Ravno zato Sodišče že dolgo poudarja pomen samostojne razlage določb o pravilih glede pristojnosti.

77.

Zato menim, da prošnja za brezplačno pravno pomoč ni „enakovredno pisanje“ v smislu člena 9(a) Uredbe št. 4/2009. Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo nemške vlade, v skladu s katero je vložitev te prošnje podobna vložitvi tožbe, in sicer zaradi njenega učinka zadržanja zastaranja. Namen zadržanja zastaranja, ki izhaja iz vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč, je namreč zgolj zagotoviti, da se osebam, ki nimajo finančnih sredstev, zaščiti pravica, da začnejo sodni postopek, in sicer v obdobju, potrebnem za izpolnitev ukrepov, ki omogočajo pridobitev teh sredstev. Povedano drugače, ta odložilni učinek se mi v takem položaju zdi obvezen, da se zagotovi enako obravnavanje oseb glede možnosti uveljavljanja njihovih pravic pred sodiščem.

78.

Dodatno je treba opozoriti, da po nemškem pravu sodišče v primeru vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč lahko povabi stranke na obravnavo, če je verjetno, da bo dosežen sporazum. Vendar, razen če je tak postopek obvezen, kar pa po nemškem pravu očitno ne velja, ( 50 ) se ne sme dopustiti, da bi se učinki postopka za dodelitev brezplačne pravne pomoči izenačili z učinki postopka „v glavni stvari“, saj je uporaba tega postopka prepuščena presoji sodišča.

79.

Pojasniti pa je treba, da mora nacionalno sodišče presoditi, ali je treba tako razlago nacionalnega prava sprejeti, saj Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso ni pristojno za razlago nacionalnega prava države članice. ( 51 )

80.

Nazadnje, v zvezi s tem, ko predložitveno sodišče sprašuje Sodišče o posledicah opredelitve te prošnje za brezplačno pravno pomoč za preudarke, povezane s predložitvijo te vloge za pravno pomoč sodišču in ugotavljanjem njegove pristojnosti, je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu o glavni stvari in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. ( 52 ) Zato brez poseganja v spornost mednarodne pristojnosti predložitvenega sodišča predlagam, da se na postavljeno vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako.

81.

Menim, da je treba na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložitveno sodišče postavilo Sodišču v tej zadevi, odgovoriti nikalno, in sicer tako, da prošnja za brezplačno pravno pomoč – ki ji je zahtevek za spremembo preživninskih obveznosti, ki bo formalno vložen v primeru odobritve te pomoči, priložen le v obliki osnutka – ni „enakovredno pisanje“ v smislu člena 9(a) Uredbe št. 4/2009.

IV.

Predlog

82.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je postavilo Amtsgericht Schleswig (okrajno sodišče v Schleswigu, Nemčija), odgovori tako: