Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

NICHOLASA EMILIOUJA,

predstavljeni 23. aprila 2026(1)

Zadeva C-683/24

Spielerschutz Sigma Prozessfinanzierungs GmbH

proti

Geissler Heilbock Hopf Ferox Legal Partnerschaft von Rechtsanwälten mbB

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija))

„ Predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Dopustnost predloga – Sodbi v zadevah Foglia I in Foglia II – Pristni spor – Potreba po zagotovitvi odgovora na predloženo vprašanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah – Priznavanje in izvrševanje sodnih odločb, izdanih v državah članicah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Člena 45 in 46 – Razlogi za zavrnitev priznanja in izvršitve – Klavzula o javnem redu “






I.      Uvod

1.        Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija), spada v skupino zadev,(2) ki se nanašajo na civilne zahtevke potrošnikov, vložene pred sodišči (med drugim) Avstrije in Nemčije zoper ponudnike spletnih iger na srečo, s sedežem na Malti. V bistvu gre za to, da se potrošniki sklicujejo na pravila o neupravičeni obogatitvi oziroma škodnih dejanjih ter zahtevajo vračilo stav, ki so jih vplačali ponudnikom, saj trdijo, da so slednji kršili lokalne predpise o igrah na srečo.

2.        Obravnavani predlog se nanaša zlasti na težave upnikov pri izvrševanju sodnih odločb, s katerimi je sodišče potrdilo njihove zahtevke, na Malti. Predložitveno sodišče zlasti sprašuje, ali je določba malteškega prava, v skladu s katero se v navedeni državi taka sodna odločba ne priznava oziroma se ne šteje za izvršljivo, skladna s pravili o priznavanju in izvrševanju sodnih odločb iz Uredbe (EU) št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(3) (v nadaljevanju: Uredba Bruselj Ia).

3.        Vendar pa vprašanj ni predložilo malteško sodišče v okviru postopka izvrševanja take sodne odločbe, ampak avstrijsko sodišče, ki je odločalo o odgovornosti odvetnika, ki je za družbo, ki je financirala take zahtevke, sestavil mnenje o navedenem vprašanju skladnosti. Zaradi tega nenavadnega konteksta se postavlja predhodno vprašanje dopustnosti tega predloga.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Unije

4.        Člen 36(1) Uredbe Bruselj Ia določa, da se „[s]odna odločba, izdana v državi članici, [...] v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek“.

5.        Člen 39 navedene uredbe določa, da je „[s]odna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, [...] izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo“.

6.        Člen 45(1)(a) navedene uredbe določa, da se „[p]riznanje sodne odločbe [...] zavrne na zahtevo katere koli zainteresirane stranke [...] če je priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom (ordre public) v zaprošeni državi članici“.

7.        Člen 46 Uredbe Bruselj Ia določa, da se „[n]a zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev, [...] izvršitev sodne odločbe zavrne na podlagi tega, da obstaja eden od razlogov iz člena 45“.

8.        Člen 48 navedene uredbe določa, da „[s]odišče nemudoma odloči o zahtevi za zavrnitev izvršitve“.

9.        Člen 52 navedene uredbe pa določa, da „[p]od nobenimi pogoji sodne odločbe, izdane v državi članici, ni dovoljeno preizkusiti glede vsebine v zaprošeni državi članici“.

B.      Nacionalno pravo

1.      Avstrijsko pravo

10.      Člen 1299 Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch (splošni civilni zakonik; v nadaljevanju: splošni civilni zakonik) določa:

„Kdor se javno opredeli, da opravlja funkcijo, se ukvarja z umetnostjo, opravlja poklic ali obrt, ali kdor prostovoljno prevzame posel, ki zahteva umetniško znanje ali neobičajne veščine, s tem pokaže, da razpolaga s potrebnimi neobičajnimi veščinami in znanji, zato mora odgovarjati, če teh nima. Če pa je tisti, ki je tej osebi zaupal posel, vedel za njeno neizkušenost ali bi zanjo ob običajni skrbnosti moral vedeti, potem za take pomanjkljivosti enako odgovarja sam.“

11.      Člen 1300 splošnega civilnega zakonika določa:

„Strokovnjak odgovarja tudi, kadar na svojih strokovnih področjih za plačilo nehote svetuje komu v škodo. V okoliščinah, ki se razlikujejo od teh, navedenih v predhodnem stavku, pa svetovalec odgovarja le za škodo, ki jo je zavestno povzročil drugemu s svetovanjem.“(4)

2.      Malteško pravo

12.      Člen 56A Att dwar il-Logħob (zakon o igrah na srečo)(5) (v nadaljevanju: malteški zakon o igrah na srečo), ki je bil uveden z zakonom Att tal-2023 li jemenda l-Att dwar il-Logħob (zakon o spremembah zakona o igrah na srečo),(6) določa:

„Ne glede na morebitne določbe zakonika o organizaciji in civilnem postopku ali katerega koli drugega zakona iz razloga javnega reda velja, da:

(a)      ni mogoče vložiti tožbe zoper imetnika licence, sedanjega ali nekdanjega zaposlenega in/ali vodstvenega uslužbenca imetnika licence v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na opravljanje storitev iger na srečo, oziroma zoper igralca, prejemnika takih storitev iger na srečo, če (se) taka tožba:

(i)      krši ali spodkopava zakonitost opravljanja storitev iger na srečo na Malti ali z nje na podlagi licence, ki jo izdajo javni organi, oziroma zakonitost kakršne koli zakonske ali naravne obveznosti, ki izhaja iz opravljanja takih storitev iger na srečo; ter

(ii)      nanaša na zakonito dovoljeno dejavnost na podlagi zakona in drugih predpisov, ki se uporabljajo.

(b)      Sodišče na Malti zavrne priznanje in/ali izvršitev kakršne koli tuje sodne odločbe oziroma odškodnine, priznane na podlagi tožbe iz točke (a).“

III. Dejansko stanje, postopek in predložena vprašanja

13.      Spielerschutz Sigma Prozessfinanzierungs GmbH (v nadaljevanju: Spielerschutz Sigma), tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je družba, ki se ukvarja s financiranjem pravnih postopkov. Med drugim financira tudi tožbe igralcev iger na srečo s stalnim prebivališčem v Avstriji zoper ponudnike spletnih iger na srečo, ki imajo malteško licenco in te storitve opravljajo v navedeni državi članici, ne da bi za to pridobili licenco, ki se zahteva na podlagi avstrijskega prava (v nadaljevanju: zadevni sodni postopek).

14.      Po sprejetju člena 56A malteškega zakona o igrah na srečo je Spielerschutz Sigma, ki je želela oceniti tveganja navedene spremembe malteške zakonodaje za svoj poslovni model, naročila Geissler Heilbock Hopf Ferox Legal Partnerschaft von Rechtsanwälten mbB (v nadaljevanju: pravni svetovalec), toženi stranki v postopku v glavni stvari, naj pripravi strokovno mnenje o skladnosti navedene določbe s pravom Unije.

15.      Pravni svetovalec je v pravnem mnenju z dne 5. julija 2023 v bistvu ugotovil naslednje: (i) člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo je očitno v nasprotju s pravom Unije, zato si ni mogoče zamisliti, da bi ga malteška sodišča lahko uporabila; ter (ii) na prvi pogled se zdi, da bi izvršilni postopek na Malti na podlagi člena 48 Uredbe Bruselj Ia moral biti zaključen v šestih mesecih.

16.      Na podlagi navedenega mnenja je Spielerschutz Sigma še naprej financirala zadevne pravne postopke v Avstriji. Financiranje je prekinila, ko je 1. avgusta 2023, v nasprotju s predvidevanji pravnega svetovalca, malteško sodišče na podlagi člena 56A malteškega zakona o igrah na srečo zavrnilo priznanje in izvršitev na podlagi Uredbe Bruselj Ia v postopku, ki ga je financirala navedena družba.

17.      Na podlagi navedene odločitve je Spielerschutz Sigma pri Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija) vložila tožbo in zahtevala vračilo honorarja za pravno mnenje, za katerega trdi, da je bilo napačno. Zahtevala je, naj navedeno sodišče tudi ugotovi, da je zadevni pravni svetovalec odgovoren za vse prihodnje izgube na podlagi financiranja zadevnih pravnih postopkov med 5. julijem 2023 (datum izdaje pravnega mnenja) in 1. avgustom 2023 (datum odločitve malteškega sodišča, ki je zavrnilo priznanje in izvršitev).

18.      Predložitveno sodišče je zaradi pomislekov o pravilni razlagi določb Unije, na katere se sklicujeta stranki postopka v glavni stvari, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja:

„1.      Ali je treba člen 1(1) in (2) v povezavi s členom 45(1)(a), členom 46 in členom 52 [Uredbe Bruselj Ia] razlagati tako, da te določbe nasprotujejo nacionalni določbi, v skladu s katero se na podlagi ustreznega načela javnega reda, ki je zakonsko določeno v nacionalnem pravu, ne prizna in izvrši sodnih odločb sodišč drugih držav članic v vseh postopkih proti imetnikom licenc in sedanjemu in nekdanjemu vodstvenemu osebju in ključnim osebam imetnika licence zaradi zadev v zvezi z opravljanjem storitve igre, če taka tožba vpliva na ali spodkopava zakonitost opravljanja storitev iger na srečo na Malti ali z Malte na podlagi uradne licence ali zakonitost pravne ali naravne obveznosti, ki izhaja iz opravljanja takih storitev iger na srečo, in se nanaša na dovoljeno dejavnost, ki je v smislu tega nacionalnega zakona in drugih nacionalnih regulativnih instrumentov, ki se uporabljajo, zakonita?

2.      Ali je treba člen 45(1) in člen 46 [Uredbe Bruselj Ia] razlagati tako, da ti določbi nasprotujeta nacionalni določbi, v skladu s katero se ne glede na to, ali je dolžnik vložil ustrezno zahtevo pri sodišču, ki je pristojno za priznanje/izvršilnem sodišču, in ne glede na to, ali je izčrpal vsa pravna sredstva v državi članici prvostopenjskega sodišča, ter ne da bi sodišče, ki je pristojno za priznanje/izvršilno sodišče, opravilo presojo, ne prizna (člen 45 [Uredbe Bruselj Ia]) in izvrši (člen 46 [Uredbe Bruselj Ia]) sodnih odločb sodišč drugih držav članic v vseh postopkih proti imetnikom licenc in sedanjemu in nekdanjemu vodstvenemu osebju in ključnim osebam imetnika licence zaradi zadev v zvezi z opravljanjem storitve iger na srečo, če taka tožba vpliva na ali spodkopava zakonitost opravljanja storitev igre na Malti ali z Malte na podlagi uradne licence ali zakonitost pravne ali naravne obveznosti, ki izhaja iz opravljanja takih storitev iger na srečo, in se nanaša na dovoljeno dejavnost, ki je v smislu tega nacionalnega zakona in drugih nacionalnih regulativnih instrumentov, ki se uporabljajo, zakonita?

3.a      Ali je treba člen 45(1)(a) in člen 46 [Uredbe Bruselj Ia] razlagati tako, da ti določbi nasprotujeta nacionalni določbi, v skladu s katero priznavanje in izvrševanje sodnih odločb pomeni kršitev javnega reda izključno zato, da se v okviru nacionalnega spodbujanja zasebnega sektorja s strani države, ki je določeno z ustavo, zavaruje imetnike licenc za spletne igre na srečo pred priznanjem in izvršitvijo sodnih odločb, ki so bile izdane zoper njih v drugih državah članicah?

3.b      Ali je treba člen 45(1)(a) in člen 46 [Uredbe Bruselj Ia] razlagati tako, da nasprotujeta temu, da sodišče, pri katerem je bila vložena zahteva, zaradi javnega reda zavrne priznanje in izvršitev v državi, v kateri se zahteva priznanje, če je izključni razlog za to zavrnitev, da bi bilo priznanje take sodbe v nasprotju z ekonomskimi in finančnimi interesi zaprošene države članice, ker ponudniki iger na srečo bistveno prispevajo h gospodarstvu in prihodkom te države članice?

4.      Ali je treba člen 52 [Uredbe Bruselj Ia] razlagati tako, da ta določba nasprotuje nacionalni določbi, v skladu s katero se priznanje in/ali izvršitev sodne odločbe sodišča druge države članice v postopkih proti imetnikom licenc in sedanjemu in nekdanjemu vodstvenemu osebju in ključnim osebam imetnika licence zaradi zadev v zvezi z opravljanjem storitve iger na srečo zavrne zato, ker bi bila dejavnost ponudnika iger na srečo, če bi se jo presojalo na podlagi malteškega prava, dovoljena?

5.      Ali je treba člen 48 [Uredbe Bruselj Ia] razlagati tako, da je obveznost nemudne odločitve, ki jo določa, kršena, če v roku šestih mesecev še ni prvostopenjske odločitve o zahtevi za priznanje, ne da bi bile razlog za to okoliščine ali zamude strank ali tretjih oseb v posameznem postopku za priznanje?“

19.      Pisna stališča so predložile tožeča in tožena stranka v postopku v glavni stvari, belgijska, češka, nemška, grška, malteška in avstrijska vlada ter Evropska komisija.

IV.    Analiza

20.      Menim, da obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, saj se zdi, da odgovori na predložena vprašanja niso potrebni za odločitev v sporu pred predložitvenim sodiščem. Zato bom v prvem delu teh sklepnih predlogov podrobno obravnaval procesna vprašanja, ki se postavljajo v obravnavani zadevi (A). Nato pa bom zgolj zaradi celovitosti obravnave obravnaval še vsebino predloženih vprašanj (B).

A.      Procesna vprašanja

21.      V obravnavani zadevi nemška in malteška vlada izražata pomisleke glede pristojnosti Sodišča za obravnavo predloženih vprašanj in/ali dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe. Menita, da iz določenih značilnosti spora v postopku v glavni stvari izhaja dvom o tem, ali je spor pristen.

22.      Nadalje trdita, da odgovor na predložena vprašanja ni potreben za odločitev predložitvenega sodišča v zadevi, ki jo ta obravnava. Tudi če bi Sodišče razlagalo določbe prava Unije drugače, kot je predvideno v zadevnem pravnem mnenju, to samo po sebi še ne zadošča za ugotovitev odgovornosti pravnega svetovalca na podlagi nacionalnega prava.

23.      Glede na navedene argumente je najbolje, če začnem z uvodnimi opombami glede (različnih, vendar dopolnjujočih se) pojmov „pristojnost“ in „dopustnost“.

1.      Pristojnost Sodišča

24.      Pojem pristojnost se v bistvu nanaša na področje uporabe pristojnosti, ki jih Sodišču Evropske unije priznavata Pogodbi, da lahko izpolni svojo nalogo zagotoviti „upoštevanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb“ (člen 19(1) PEU). Kot vse druge institucije Unije mora tudi Sodišče „[delovati] v mejah pristojnosti, ki so [mu] dodeljene s Pogodbama, in v skladu s postopki, pogoji in cilji, ki jih določata Pogodbi“ (člen 13(2) PEU).(7)

25.      V skladu s členom 267, prvi odstavek, PDEU, je Sodišče „pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede [...] razlage Pogodb [...] [ter] veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije“. Iz navedenega sledi, da Sodišče ni pristojno razlagati, med drugim, nacionalne zakonodaje ali mednarodnih pogodb, če Unija ni njihova pogodbenica. Prav tako od njega ni mogoče zahtevati, naj pravo Unije uporabi glede na dejansko stanje posamezne zadeve.(8)

26.      Če se torej vprašanje nanaša na razlago določb prava Unije – v širšem smislu, torej določb iz primarne zakonodaje in aktov, ki jih sprejmejo institucije ali organi Unije in lahko imajo pravne učinke – je Sodišče pristojno in načeloma tudi zavezano nanj odgovoriti,(9) razen če je njegova pristojnost izrecno izključena na podlagi določb Pogodb.(10)

27.      Kljub temu pa je Sodišče jasno opozorilo, da „lahko v skladu z ustaljeno sodno prasko [...] v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU razlaga pravo Unije le v mejah pristojnosti, ki so mu dodeljene“.(11) Na tej podlagi se je izreklo za nepristojno, če določbe prava Unije, katerih razlago bi moralo opredeliti, niso imele nobene zveze s sporom v postopku v glavni stvari, saj se očitno niso uporabljale ratione materiae, ratione temporis, ratione personae ali ratione loci.(12) „Očitno“ v navedenem kontekstu pomeni, da je bilo jasno in nesporno, da se navedene določbe ne uporabljajo. Vendar pa Sodišče nedvomno ohrani pristojnost glede razlage področja uporabe določb Unije, prav zato, da se ugotovi, ali se v zadevi sploh uporabljajo.

28.      V takih okoliščinah, ko ni povezave med pravom Unije in okoliščinami v postopku v glavni stvari, je Sodišče ugotovilo, da zadeva ne spada na področje uporabe prava Unije. Hkrati pa se je mogoče vprašati, ali bi bilo take okoliščine bolje obravnavati kot vprašanje dopustnosti.(13)

29.      Kakor koli že, v obravnavani zadevi predložitveno sodišče prosi za razlago več določb Uredbe Bruselj Ia. Taka vprašanja nedvomno spadajo v pristojnost Sodišča. Poleg tega ni mogoče trditi, da navedene določbe prava Unije očitno nimajo nobene zveze s sporom v postopku v glavni stvari. Dejansko velja, prvič, da se člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo – nacionalni akt, ki je sporen za stranke v postopku – nanaša na isto vsebinsko področje kot ga urejajo določbe Uredbe Bruselj Ia: priznavanje in izvrševanje tujih sodnih odločb. Drugič, zdi se, da spor izhaja iz težav nekaterih državljanov Unije, ki poskušajo na Malti doseči izvršitev sodnih odločb sodišč drugih držav članic, oziroma je spor vsaj v določeni meri povezan s takimi težavami. Posledično je torej Sodišče pristojno za obravnav predloženih vprašanj.

2.      Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe

30.      Nasprotno pa se pojem „dopustnost“ nanaša na izpolnitev (večinoma procesnih) pogojev, ki Sodišču omogočajo učinkovito opravljanje svojih nalog na podlagi člena 267 PDEU. Navedeni pogoji so lahko strukturni, kot je na primer zahteva, da predlog vloži „sodišče države članice“, ali pa se nanašajo na okoliščine, kot je na primer zahteva, da mora odgovor na vprašanje predložitvenemu sodišču omogočati izdajo sodbe, oziroma da mora biti predlog skladen s formalnimi zahtevami iz člena 94 Poslovnika Sodišča.

31.      V obravnavani zadevi je bilo opozorjeno na dva potencialna razloga za nedopustnost: prvič, domnevna nepristnost spora (a) in, drugič, domnevna neupoštevnost predloženih vprašanj za sprejetje odločitve v postopku v glavni stvari (b). Vsakega od navedenih razlogov bom obravnaval posebej.

a)      Domnevna nepristnost spora

32.      Nekatere od strank, ki so v obravnavani zadevi predložile svoja stališča, trdijo, da spor v postopku v glavni stvari „ni pristen“, saj gre za „postopkovni prijem strank“, katerega namen je izpodbijati skladnost člena 56A malteškega zakona o igrah na srečo s pravom Unije. Pri tem se sklicujejo na sodbi Sodišča v zadevah Foglia I in Foglia II.(14)

33.      V svojih sklepnih predlogih v zadevi European Lotto(15) sem že opozoril na prehitro sklicevanje na sodno prakso v zadevah Foglia kot utemeljitev, da je predlog nedopusten, ker spor v postopku v glavni stvari ni pristen.

34.      Ni potrebe, da na tem mestu v celoti ponavljam razloge za to stališče. Zadoščata dve opombi.

35.      Prvič, opredelitev, kaj pomeni „pristen“ spor, lahko povzroča konceptualne in praktične težave. Nič ni narobe s tem, da stranka začne postopek z namenom uveljavljanja svojih pravic, četudi se obe stranki v postopku načeloma strinjata o zadevnih pravnih vprašanjih. Prav tako ni samo po sebi sporno, da želita stranki jasno opredelitev svojih pravic in obveznosti, zato pri sodišču, za katerega menita, da je pristojno, začneta postopek, ki naj služi kot testna zadeva.

36.      Prav tako je ugotavljanje dejanskih namenov strank v praksi pogosto težavno, če ne celo nemogoče. Nadalje, če mora predložitveno sodišče na podlagi nacionalnega prava odločiti v sporu in Sodišče zavrne odgovor na predložena vprašanja, bo predložitveno sodišče prisiljeno samo opredeliti razlago prava Unije in jo tudi uporabiti, kljub svojim pomislekom o tem. To zagotovo ne bi prispevalo k enotni uporabi in skladnosti prava Unije.

37.      Drugič, opozoriti je treba tudi, da – kolikor vem – Sodišče vse od sodb v zadevah Foglia I in Foglia II ni ugotovilo, da je predlog nedopusten zgolj zato, ker spor ni pristen, niti v zadevah, ko bi bilo tako ugotovitev mogoče pričakovati. Tak pristop se zdi skladen s kritikami sodne prakse v zadevah Foglia, kot izhajajo iz strokovne pravne literature.(16)

38.      V takih okoliščinah se je mogoče upravičeno vprašati, ali je bila navedena sodna praksa na tiho potisnjena na stran oziroma vsaj ali jo je sploh primerno obujati.

39.      Ob tem pa ne trdim, da bi bilo treba temeljno razlogovanje iz navedenih sodb povsem zavreči. Ob ustrezni razlagi in če se uporabi le v izjemnih okoliščinah, je lahko še vedno koristno.

40.      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se ni mogoče sklicevati na pravo Unije z namenom goljufije ali zlorabe.(17) Uveljavljanje pravice, podeljene s pravom Unije, se lahko šteje za zlorabo, če kljub spoštovanju formalnih pogojev cilj, ki mu zadevna ureditev sledi, ni bil dosežen, dejanski namen strank pa je pridobitev neupravičene koristi, tako da se umetno ustvarijo pogoji za pridobitev te koristi.(18)

41.      Na podlagi navedenega je sodno prakso v zadevah Foglia mogoče razumeti kot obravnavo zlorabe postopka, če obstajajo jasni, objektivni in dosledni indici, da je bil spor umetno ustvarjen zgolj z namenom pridobitve sodne odločbe Sodišča.

42.      V nekaterih pravnih sistemih, vključno z več sistemi v državah članicah Unije, se to imenuje „zloraba postopka“.(19) Navedeni pojem se v bistvu nanaša na nepravilno uporabo sodnega postopka, pri čemer postopek ni začet z namenom uveljavljanja materialnih pravic na podlagi učinkovitega pravnega varstva, ampak z namenom zagotoviti si neupravičeno korist z zlorabo sodnega postopka. Tako je na primer, če je postopek začet s ciljem zastraševanja ali nadlegovanja šibkejše stranke (z namenom prisiliti tako stranko, da ravna na določen način, ali celo doseči njeno insolventnost), s ciljem namernega zavlačevanja ali s ciljem zaobiti uporabo prava Unije ali nacionalnega prava, ki bi v nasprotnem primeru urejalo okoliščine.

43.      V primeru zlorabe sodnega postopka gre običajno za neresne, zlonamerne ali očitno neutemeljene zahtevke. Za preprečevanje takega ravnanja imajo sodišča na splošno na voljo specifična procesna orodja oziroma načela, ki jim omogočajo sprejetje ustreznih ukrepov, da se zaščiti dobroverna stranka, če obstaja, ter da se zaščiti integriteta sodnega sistema in zagotovi dobro delovanje sodnega organa. Navedeni ukrepi lahko med drugim vključujejo hitro zavrnitev tožbe ter izrek denarnih sankcij in naložitev plačila stroškov ali odškodnine nedobroverni stranki.

44.      Pojem „zloraba postopka“ tudi v pravu Unije ni neznan. V sodni praksi sodišč Unije je mogoče najti več izrecnih oziroma implicitnih sklicev nanj,(20) tudi v zvezi s postopkom predhodnega odločanja.(21) Opozoriti je treba tudi, da je zakonodajalec Unije zelo nedavno sprejel izrecno določbo, s katero je navedeni pojem vključil v Direktivo (EU) 2024/1069 o strateških tožbah za onemogočanje udeležbe javnosti.(22) Namen navedene direktive je zagotoviti zaščitne ukrepe zoper očitno neutemeljene tožbene zahtevke ali zlorabljene sodne postopke v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, ki so podani oziroma se začnejo zoper fizične in pravne osebe zaradi njihovega udejstvovanja pri udeležbi javnosti. Člen 4(3) navedene direktive vsebuje opredelitev pojma „zlorabljeni sodni postopki“.(23)

45.      Menim, da je bistvo sodne prakse v zadevah Foglia pravzaprav zloraba postopka.(24) V navedenih dveh zadevah je Sodišče ugotovilo, da gre pri sporu za umetno ustvarjen postopkovni dogovor, katerega namen je bil prisiliti sodišče države članice k izdaji sodbe o skladnosti zakonodaje druge države članice s pravom Unije. Ugotovilo je torej, da stranki uporabljata nedovoljeno obliko izbire najugodnejšega sodišča, saj sta odločanje o sporu preusmerili z „naravnega“ foruma.(25)

46.      Ob tem pa nisem povsem prepričan, da je v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Foglia I in Foglia II, dejansko šlo za zlorabo postopka. Kot sem pojasnil v svojih sklepnih predlogih v zadevi European Lotto,(26) ni nič spornega, če stranke predložijo civilni ali gospodarski spor v odločanje pristojnemu sodišču (na primer italijanskemu sodišču), pri tem pa postavijo vprašanje o skladnosti zakonodaje druge države članice (na primer francoske zakonodaje) s pravom Unije, pri čemer postopka v ta namen ne začnejo pred francoskimi sodišči. Kljub temu pa menim, da je širši pogled na zlorabo postopka, ki je temelj te usmeritve sodne prakse, utemeljen in lahko ostane upošteven, čeprav zgolj v izjemnih okoliščinah. Med temi so na primer okoliščine, v katerih Sodišče na podlagi jasnih in doslednih indicev ugotovi, da gre pri sporu v glavni stvari – oziroma pri predlogu nacionalnemu sodišču, naj vloži predlog na podlagi člena 267 PDEU – za zlorabo postopka. V takih primerih lahko Sodišče upravičeno ugotovi, da bi zagotovitev odgovora na predloženo vprašanje olajšala dosego cilja zlorabe, zato lahko predlog razglasi za nedopusten.

47.      Vendar pa so taki primeri zelo redki. Če Sodišče nima prepričljivih dokazov, da gre za zlorabo, bi moralo biti zelo previdno pri ugotovitvi, da spor ni pristen.

48.      V obravnavani zadevi, tako kot v zadevi European Lotto,(27) ne vidim jasnih, objektivnih in doslednih indicev, da gre za tako zlorabo postopka.

b)      Ali je odgovor na predloženo vprašanje potreben

49.      Nasprotno pa se strinjam z nemško in malteško vlado, da je obravnavani predlog nedopusten, saj odgovor na predložena vprašanja predložitvenemu sodišču ni potreben za izdajo sodbe v postopku v glavni stvari.

50.      Kot izhaja iz člena 267 PDEU, „je treba“ predhodno odločbo, za katero je zaprošeno, sprejeti, da se predložitvenemu sodišču omogoči „izreči sodbo“ v zadevi, v kateri odloča. Namen predhodnega odločanja ni oblikovanje posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč dejanska potreba po učinkoviti rešitvi spora.(28)

51.      Sodišče je frazo „je treba“ tradicionalno razlagalo široko, v duhu sodelovanja, na katerem temelji člen 267 PDEU.(29) Ni treba, da je predloženo vprašanje za spor odločilno, ali da se nanaša na bistvo spora. Zadostuje, če je odgovor upošteven za odločanje v sporu.

52.      Čeprav sta standarda upoštevnosti in potrebe v sodni praksi Sodišča včasih obravnavana kot različni zahtevi, ki urejata dopustnost predloženih vprašanj, pa sta v resnici le dva vidika iste ideje. Kot je ustrezno navedel generalni pravobranilec M. Bobek, sta „[u]poštevnost in potrebnost [...] torej dve plati iste medalje: vprašanje je upoštevno, če je odgovor nanj potreben, da bi predložitveno sodišče lahko odločilo o sporu o glavni stvari, in obratno“.(30) Sodišče se v svoji sodni praksi namreč sklicuje na domnevo upoštevnosti vprašanj, predloženih na podlagi člena 267 PDEU,(31) ob tem pa skoraj ni sledi o sorodni in samostojni domnevi potrebe.(32)

53.      Ob navedenem se torej postavlja naslednje vprašanje: kdaj se šteje, da je odgovor na predloženo vprašanje upošteven za izrek sodbe v sporu? V zvezi s tem se zdi, da je odločilno merilo, da pred predložitvenim sodiščem poteka spor, v okviru katerega se od navedenega sodišča zahteva, da izda odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati sodbo, izdano v postopku predhodnega odločanja.(33)

54.      Sodna praksa Sodišča v zvezi s tem ponuja koristne smernice. Iz nje jasno izhaja, da mora za ugotovitev, da je nekaj „potrebno“ v smislu člena 267 PDEU, obstajati povezava – dovolj neposredna in ne zgolj naključna(34) – med sporom, ki ga obravnava predložitveno sodišče, in določbami prava Unije, za katere razlago prosi, navedena razlaga pa mora biti objektivno potrebna, da lahko predložitveno sodišče izreče sodbo. Sodišče je ugotovilo, da taka povezava obstaja, če: (i) je spor vsaj deloma vsebinsko povezan s pravom Unije, (ii) se vprašanje nanaša na razlago postopkovnih določb prava Unije, ki se lahko uporabljajo, ali če (iii) se zdi, da je mogoče z odgovorom Sodišča predložitvenemu sodišču zagotoviti razlago prava Unije, ki mu omogoča, da odloči o postopkovnih vprašanjih nacionalnega prava, preden lahko vsebinsko odloči.(35)

55.      Menim, da iz tega izhaja, da so vprašanja dopustna, če lahko predložitveno sodišče iz odgovorov Sodišča izpelje materialne ali procesne pravno zavezujoče posledice za odločanje v postopku v glavni stvari.(36) Tak učinek mora biti dejanski, specifičen in predvidljiv;(37) ni pa upošteven, če je zgolj hipotetičen, teoretičen ali špekulativen.(38) Predloge za sprejetje predhodne odločbe glede elementov razlage prava Unije, ki se zgolj slučajno nanašajo na postopek v glavni stvari oziroma ki so take narave, da bi predložitveno sodišče lahko odločilo tudi brez njih, je torej treba razglasiti za nedopustne.(39)

56.      Dopustnost vprašanj, predloženih v obravnavani zadevi, je torej treba presojati na podlagi zgoraj navedenih premislekov.

57.      V obravnavani zadevi se zdi precej jasno, da okoliščine ne spadajo v drugo in tretjo kategorijo iz točke 54 zgoraj. Predlog je načeloma treba obravnavati v okviru prve zgoraj navedene kategorije, saj predložitveno sodišče prosi za razlago več vsebinskih določb prava Unije, in sicer členov 1, 45, 46, 48 in 52 Uredbe Bruselj Ia.

58.      Zato se postavlja osrednje vprašanje, ali obstaja dovolj neposredna vsebinska povezava med navedenimi določbami in sporom, ki ga obravnava predložitveno sodišče.

59.      Menim, da taka neposredna povezava ne obstaja.

60.      Spor v postopku v glavni stvari se nanaša na domnevno pomanjkanje ustrezne skrbnosti pravnega svetovalca pri pripravi pravnega mnenja o skladnosti člena 56A malteškega zakona o igrah na srečo s pravom Unije. Osrednje vprašanje torej ni, ali je člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo dejansko skladen s pravom Unije, ampak ali je pravni svetovalec pri pripravi mnenja uporabil zadostno skrbnost.

61.      Tako presojo pa ureja nacionalno pravo in običajno vključuje primerjavo z ravnanjem, ki se pričakuje od razumno skrbnega in dobro obveščenega pravnega strokovnjaka. Pri tem ni pomembno, ali se zadevno mnenje na koncu izkaže za pravilno ali ne, ampak ali ga je mogoče razumno zagovarjati glede na pravni okvir in informacije, ki so bile v zadevnem času na voljo.

62.      Taka presoja ne spada v pristojnost Sodišča na podlagi člena 267 PDEU. Sodišče Evropske unije lahko zagotovi razlago prava Unije, ne more pa opredeliti, ali je bilo določeno pravno mnenje verodostojno oziroma dovolj skrbno pripravljeno.

63.      Res je, da bi bili odgovori Sodišča lahko zanimivi za predložitveno sodišče. Vendar pa to še ne pomeni, da bi mu tudi omogočali sprejeti pravno zavezujoče ugotovitve z namenom rešitve spora. V najboljšem primeru bi odgovori zagotovili elemente, ki bi jih predložitveno sodišče lahko upoštevalo, če bi želelo.

64.      V takih okoliščinah je povezava med zadevnimi določbami prava Unije in sporom v postopku v glavni stvari preveč negotova in posredna, da bi dosegla standard potrebe.

65.      Sprejetje nasprotnega stališča bi pomenilo tveganje, da se področje uporabe predhodnega postopka razširi čez ustrezne meje. Brez težav si je mogoče zamisliti podobne okoliščine – na primer spore glede akademskega ocenjevanja ali tekmovanj, pri katerih se organizirajo navidezna sojenja (če postopek poteka pred nacionalnim sodiščem) – v katerih bi se lahko slučajno postavila vprašanja prava Unije, čeprav odgovori ne bi bili dejansko potrebni za rešitev spora.

66.      Menim, da take okoliščine ne zadoščajo za uporabo člena 267 PDEU.

67.      To mnenje podpira tudi sklep Sodišča v zadevi Horn,(40) ki se je nanašala na primerljive okoliščine spora med odvetnikom in eno od njegovih strank. Odvetnik je stranki odsvetoval vložitev odškodninskega zahtevka pred nemškim sodiščem zoper Zvezno republiko Nemčijo zaradi škode, ki bi lahko v prihodnosti nastala zaradi domnevno nezakonite narave diplomatskih ukrepov, ki so bili leta 2000 dogovorjeni na ravni Unije zoper Avstrijo.(41) Nacionalno sodišče, ki je obravnavalo spor, pa je kljub temu menilo, da je treba Sodišču predložiti več vprašanj glede skladnosti navedenih ukrepov z več določbami prava Unije.

68.      Sodišče je v kratkem sklepu razglasilo predlog za očitno nedopusten. Zlasti je ugotovilo, da zgolj dejstvo, da se je nasvet odvetnika „nanašal na možnost uspeha odškodninskega zahtevka zoper Zvezno republiko Nemčijo v zvezi z ukrepi, ki so jih zoper Republiko Avstrijo sprejele preostale države članice, ne pomeni, da je odločanje o vsebini zahtevka za plačilo honorarja odvisno od veljavnosti navedenih ukrepov“. Sodišče je nadalje poudarilo, da „zakonitost in ustrezno izpolnjevanje vzajemnih obveznosti strank glede pravnega svetovanja, ki je predmet postopka v glavni stvari, nista odvisna od vsebinske veljavnost pravnih aktov in dejanskega stanja“.(42) Menim, da so navedeni razmisleki enako upoštevni tudi v obravnavani zadevi.

69.      Na podlagi zgoraj navedenega Sodišču predlagam, naj obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe razglasi za nedopusten.

70.      Zaradi celovitosti obravnave pa bom v nadaljevanju predlog tudi vsebinsko obravnaval, za primer, če bi Sodišče ugotovilo drugače.

B.      Vsebinska obravnava

1.      (Ne)skladnost člena 56A malteškega zakona o igrah na srečo s pravili iz Uredbe Bruselj Ia (vprašanja od 1 do 4)

71.      Predložitveno sodišče s prvimi štirimi vprašanji v bistvu sprašuje, ali členi 36, 39 in 52 Uredbe Bruselj Ia onemogočajo državi članici sprejeti določbo kot je člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo, v skladu s katerim se sodba, ki jo civilno ali gospodarsko sodišče druge države članice izda zoper ponudnika spletnih iger na srečo, ki je imetnik licence v navedeni državi, ne prizna in ne izvrši iz razloga javnega reda, če se na podlagi navedene sodbe storitve takega ponudnika v državi članici, v kateri je bila sodba izdana, štejejo za nezakonite, ne glede na to, da so zakonite na podlagi zakonodaje prve države članice.

72.      V nadaljevanju bom najprej predstavil temeljno podlago člena 56A malteškega zakona o igrah na srečo (a), nato pa bom obravnaval še njegovo skladnost z Uredbo Bruselj Ia (b).

a)      Temeljna podlaga člena 56A malteškega zakona o igrah na srečo

73.      V določnem trenutku so malteški organi sprejeli ekonomsko politiko, katere cilj je bil, da Malta postane evropsko „vozlišče“ hitro rastoče industrije spletnih iger na srečo. V ta namen so (med drugim) vzpostavili precej liberalen regulativni in pravni okvir, vključno z ureditvijo izdaje licenc, ki jo ureja malteški zakon o igrah na srečo.

74.      Kot pojasnjuje malteška vlada, je bila malteška licenca za organizacijo iger na srečo zamišljena kot dovoljenje za „točko ponudbe“, ki izvajalcem omogoča opravljanje storitev organizacije iger na srečo ne le na Malti, ampak tudi z Malte v drugih državah, če navedeni ponudniki spoštujejo malteško pravo in če obstaja „upravičljiv pravni razlog“ za opravljanje storitev v navedeni državi.(43) S širšega vidika torej velja, da so malteški organi vztrajali pri stališču, da v skladu s členom 56 PDEU navedena licenca ponudnikom iger na srečo dovoljuje ponujanje storitev na celotnem notranjem trgu – oziroma vsaj v tistih državah članicah, „katerih pravni okvir je neupravičeno omejujoč“ na podlagi navedene določbe – če spoštujejo malteško pravo.(44) Dejansko je nato precejšnje število ponudnikov spletnih iger na srečo ustanovilo družbe na Malti ter pridobilo tako licenco, z namenom ponujanja storitev večinoma na tujem.

75.      Na podlagi navedenega so se ponudniki z malteško licenco usmerili zlasti na trge, kot sta Avstrija in Nemčija (z oglaševanjem, vzpostavitvijo spletnih strani v nemščini in podobno), ter začeli tam ponujati storitve spletnih iger na srečo, ne da bi zagotovili skladnost z nacionalnimi pravili, ki se uporabljajo v navedenih državah. Po navedbah malteške vlade so navedeni ponudniki ravnali na podlagi „razumne domneve“, da to na podlagi svoje malteške licence in člena 56 PDEU smejo storiti, saj so nacionalni predpisi po njihovem mnenju „neupravičeno omejujoči“.

76.      V preteklih letih je precejšnje število potrošnikov v navedenih državah članicah vložilo civilne tožbe pred svojimi nacionalnimi sodišči in zahtevalo vrnitev stav, ki so jih izgubili na podlagi takih storitev.(45) Navedeni zahtevki običajno temeljijo na argumentu, da so na podlagi nacionalnega prava pogodbe o igrah na srečo, sklenjene z zadevnimi malteškimi ponudniki iger na srečo, nične, saj so bile storitve opravljene v nasprotju z lokalnimi regulativnimi zahtevami in so zato v zadevni državi članici nezakonite, ne glede na to, da so ponudniki zagotovili skladnost z malteškim pravom. Posledično morajo navedeni ponudniki na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi vrniti vplačane stave.(46) Zdi se, da je trenutno (med drugim) pred avstrijskimi in nemškimi sodišči vloženih na tisoče takih zahtevkov oziroma se ti obravnavajo.(47)

77.      Čeprav so zadevni ponudniki trdili, da so storitve, ki jih opravljajo v navedenih ciljnih državah članicah, dejansko zakonite (zlasti ker naj bi bili lokalni predpisi o igrah na srečo neskladni s členom 56 PDEU, zato se ne bi smeli uporabljati),(48) so sodišča zadevnih držav članic večinoma zavračala navedene argumente in potrjevala zahtevke za vračilo.

78.      Zaradi vse večjega števila takih izdanih sodb se je odzval malteški zakonodajalec. Na podlagi stališča, da gre pri navedenih odločbah, ki obravnavajo storitve ponudnikov z veljavno malteško licenco za ponujanje iger na srečo kot nezakonite, za „neutemeljeno nasprotovanje“(49) malteškemu regulativnemu in pravnemu okviru, je sprejel zakon št. 55, s katerim je člen 56A vključil v malteški zakon o igrah na srečo.

79.      Na podlagi navedene določbe velja, da „ne glede na določbe zakonika o organizaciji in civilnem postopku ali katerega koli drugega predpisa“ malteška sodišča iz razloga javnega reda „zavrnejo priznanje in/ali izvršitev [na Malti]“ katere koli tuje sodne odločbe, ki v bistvu (i) potrjuje zahtevek zoper ponudnika iger na srečo z malteško licenco (ii) iz razloga nezakonitosti storitev, ki jih navedeni ponudnik opravlja v državi članici (na splošno ali v zvezi z določeno igro na srečo), kljub temu da so (iii) navedene storitve zakonite na podlagi malteškega prava.(50)

80.      Posledično torej opisanih sodb – ki vključujejo predvsem sodbe, s katerimi se potrjujejo zahtevki igralcev za vračilo, kot so bili obravnavani v predhodnih točkah – na Malti ni mogoče izvršiti, kar pomeni, da upniki nimajo dostopa do premoženja malteških ponudnikov iger na srečo na Malti. Zato je dejansko nemogoče, da bi imetniki takih zahtevkov dosegli poplačilo.(51)

b)      Pomanjkljivosti člena 56A malteškega zakona o igrah na srečo

81.      V svojih sklepnih predlogih v zadevi European Lotto sem pojasnil, da čeprav imajo sodišča držav članic, ki odločajo v sporih med posamezniki, pristojnost za presojo skladnosti zakonodaje druge države članice s pravom Unije (kar velja tudi za predložitveno sodišče v zvezi s členom 56A malteškega zakona o igrah na srečo v sporu med Spielerschutz Sigma in pravnim svetovalcem), pa morajo to pristojnost izvrševati zadržano. To velja še toliko bolj, kadar pravo Unije nacionalnim organom dopušča polje proste presoje (kot velja v obravnavani zadevi, glej točko v nadaljevanju). Sodišča, ki presojajo suverene odločitve druge države članice, bi morala grajati zakonodajo druge države članice le v primeru očitne neskladnosti, da se odpravijo dvomi o legitimnosti take presoje – na primer kadar sodna praksa Sodišča jasno in dosledno določa meje proste presoje držav članic na zadevnem področju.

82.      Menim, da gre v obravnavani zadevi za prav tak primer. Kot trdijo vse zainteresirane strani, ki so predložile svoja stališča v postopku pred Sodiščem (razen seveda malteške vlade), je določba, kot je člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo, očitno neskladna s pravili o priznavanju in izvrševanju sodnih odločb iz poglavja III Uredbe Bruselj Ia, kot jih je Sodišče dosledno razlagalo.

83.      Sodbe, na katere se nanaša člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo in pri katerih gre za (i) „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1(1) Uredbe Bruselj Ia, (ii) ki so jih izdala sodišča drugih držav članic, spadajo na področje uporabe pravil iz poglavja III navedene uredbe.(52) To velja zlasti za sodbe, ki jih med drugim izdajo sodišča držav članic in s katerimi potrjujejo zahtevke igralcev za vračilo, kot so bili obravnavani v predhodnem oddelku. Zato priznavanje in izvrševanje navedenih sodb na Malti urejajo (izključno)(53) navedena pravila.

84.      V skladu s členoma 36 in 39 Uredbe Bruselj Ia velja, da se take sodne odločbe priznajo in izvršijo(54) v vseh preostalih državah članicah, ne da bi bil za to potreben poseben postopek ali razglasitev izvršljivosti. Navedene določbe so izraz temeljnega cilja instrumenta, in sicer „prosti pretok sodnih odločb“ v Uniji – ta cilj pa prispeva k pravilnemu delovanju navedenega trga in učinkoviti zaščiti pravice do dostop do sodnega varstva na navedenem trgu.(55) Nacionalna določba, v skladu s katero je treba zavrniti priznanje ali izvršitev takih sodnih odločb, je torej v neposrednem nasprotju z navedenimi pravili.

85.      Res je, da Uredba Bruselj Ia določa tudi omejene izjeme od načel iz členov 36 in 39 navedene uredbe. Člen 45(1) določa, da se v zaprošeni državi članici priznanje sodne odločbe, ki jo izda sodišče države članice, zavrne na zahtevo katere koli zainteresirane strani (le) iz razlogov, ki so izčrpno našteti v navedeni določbi.(56) Nadalje, člen 46 določa, da se v zaprošeni državi na zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev, izvršitev take sodne odločbe zavrne (le) iz istih razlogov. Eden od navedenih razlogov, določen v členu 45(1)(a), je, če bi bilo priznanje (ali izvršitev) zadevne sodne odločbe v zaprošeni državi članici v „očitnem nasprotju z javnim redom (ordre public)“ v zaprošeni državi članici.

86.      V obravnavani zadevi se malteška vlada sklicuje prav na navedeno izjemo. Meni, da je člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo „deklaratorna določba“, katere namen je „pomagati malteškim sodiščem“ pri uporabi klavzule o „javnem redu“ iz člena 45(1)(a) Uredbe Bruselj Ia.(57) Navedena določba zgolj „pojasnjuje“(58) (oziroma potrjuje(59)), da zadevne sodbe na Malti ne bi smele biti priznane ali izvršene, in sicer na podlagi člena 45(1)(a) in člena 46 navedene uredbe, če bi bilo tako priznanje ali izvršitev očitno v nasprotju z malteškim „javnim redom“.

87.      V zvezi s tem malteška vlada trdi, da so zahtevki za vračilo, vloženi zoper ponudnike z malteško licenco, oportunistični, da gre za zlorabo svobode prejemanja storitev, ki jo zagotavlja člen 56 PDEU,(60) ter da temeljijo na nacionalni zakonodaji o igrah na srečo, ki je po njenem mnenju „neupravičeno omejujoča“ v smislu navedene določbe. Trdi, da s tem, ko avstrijska in nemška sodišča take zahtevke potrjujejo in obravnavajo storitve navedenih ponudnikov kot nezakonite v svojih državah članicah, ta „ne ukrepajo v smeri odprave pomanjkljivosti in neupravičene narave omejujoče nacionalne ureditve“ v smislu člena 56 PDEU ter da poleg tega ne upoštevajo dejstva, da imajo zadevni ponudniki veljavno malteško licenco ter zagotavljajo skladnost z malteškim pravnim in regulativnim okvirom. Priznanje in izvršitev takih sodnih odločb na Malti bi torej pomenilo očitno kršitev člena 56 PDEU – ki je del malteškega „javnega reda“ – poleg tega pa bi spodkopavalo „celovitost“ navedenega regulativnega okvira, zlasti ker bi se postavilo vprašanje veljavnosti takih licenc, kar bi oslabilo pravno varnost, ki jo je treba zagotoviti navedenim ponudnikom na notranjem trgu.

88.      Ta utemeljitev me ne prepriča. Člen 45(1)(a) in člen 46 Uredbe Bruselj Ia dejansko seveda ne vključujeta določbe kot je člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo.

89.      Čeprav drži, kot trdi malteška vlada, da načeloma vsaka država članica sama opredeli svoj „javni red“, pa taka prosta presoja ni neomejena. Sodišče je dosledno ugotavljalo, da je treba člen 45(1)(a) razlagati „ozko“, saj gre za izjemo od splošnih pravil o priznavanju in izvrševanju z členov 36 in 39 Uredbe Bruselj Ia, ter da se je mogoče na „javni red“ sklicevati „le v izjemnih primerih“, saj bi nasprotno ogrozilo cilj prostega pretoka sodnih odločb iz navedenega instrumenta. Posledično je Sodišče upravičeno oziroma „je [celo] njegova naloga“, da „preveri meje, znotraj katerih lahko sodišče države članice uporabi ta pojem, zato da zavrne priznanje odločbe, izdane v drugi državi članici“.(61) Določba, kot je člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo, očitno presega navedene omejitve.

90.      Natančneje, prvič, v zvezi z domnevno napačnostjo sodnih odločb, na katere se nanaša člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo, je treba spomniti, da na splošno velja, da sodišča države članice ne smejo zavrniti priznanja ali izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, iz razloga „javnega reda“ zgolj zato, ker menijo, da je bilo v navedeni sodni odločbi pravo Unije – vključno s členom 56 PDEU – napačno uporabljeno.(62)

91.      Če bi bil v sodbi sodišča države članice – na primer v postopku o zahtevkih za vračilo, ki jih vložijo igralci zoper malteškega ponudnika iger na srečo – res napačno uporabljen člen 56 PDEU, bi moral zadevni ponudnik tako sodbo izpodbijati v državi izvora in uporabiti pravna sredstva, ki jih ponuja pravni sistem navedene države. Tak sistem, ki vključuje tudi mehanizem predhodnega odločanja na podlagi člena 267 PDEU, zagotavlja posameznikom dovolj jamstev v zvezi s tem.

92.      Ko pa sodba v državi izvora postane pravnomočna, morda po tistem, ko so bila izčrpana vsa pravna sredstva v državi članici izvora, morajo stranke načeloma sprejeti izid, kakršen je.(63) Zlasti velja, da v fazi priznavanja in izvrševanja pred sodiščem zaprošene države članice ni mogoče ponovno presojati vsebinskih vprašanj v zvezi s pravom Unije. Člen 52 Uredbe Bruselj Ia izrecno izključuje vsakršno tako presojo in določa, da „[p]od nobenimi pogoji sodne odločbe, izdane v državi članici, ni dovoljeno preizkusiti glede vsebine v zaprošeni državi članici“. Navedena določba zaprošenemu sodišču med drugim preprečuje ponovno presojo pravnega ali dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče države izvora. Načeloma morajo biti torej sodne odločbe, izdane v eni državi članici, priznane in izvršene v drugih državah članicah ne glede na kakršne koli (domnevne) napake pri uporabi prava Unije, ki jih morda vsebujejo.(64)

93.      Drugič, v zvezi z zgoraj navedenim je Sodišče večkrat ugotovilo, da se je na razlog „javnega reda“ iz člena 45(1)(a) Uredbe Bruselj Ia mogoče sklicevati le v „izjemnih primerih“, kadar bi bil s priznanjem ali izvršitvijo zadevne sodne odločbe v zaprošeni državi članici „nesprejemljivo kršen pravni red [navedene] države“, ker bi pomenil „očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistveno ali očitno kršitev pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna“.(65) Navedeni prag je zelo visok.

94.      Povsem se strinjam, da se lahko primer iz predhodne točke nanaša tudi na priznanje ali izvršitev tuje sodne odločbe, ki pomeni „očitno kršitev“ „pravnega pravila, ki se [...] šteje za bistveno“ v pravu Unije,(66) saj je tudi to sestavni del pravnega reda navedene države. Strinjati se je mogoče tudi, da se člen 56 PDEU šteje za tako „pravilo“.(67) Vendar pa mora sklicevanje na razlog „javnega reda“ ostati izjema tudi v primeru kršitve vsebinskega pravila, kot je člen 56 PDEU. Kot je navedeno zgoraj, je treba navedeno klavzulo uporabiti le, če bi bil s priznanjem ali izvršitvijo tuje sodne odločbe v nesprejemljivi meri kršen pravni red Unije.(68) To pa se lahko zgodi le, če bi se s priznanjem ali izvršitvijo take sodne odločbe – izrečene po tistem, ko je zadevni ponudnik izčrpal že vsa razpoložljiva pravna sredstva v državi izvora – uveljavila huda kršitev svobode opravljanja storitev, na primer neposredna diskriminacija na podlagi državljanstva, ne da bi za to obstajal prepričljiv razlog.(69)

95.      V obravnavani zadevi malteški zakonodajalec ni mogel na abstrakten in splošen način, kot je določeno v členu 56A, zakonito ugotoviti – na podlagi predpostavke, da je vsaka sodna odločba v civilnih in gospodarskih zadevah, ki storitve ponudnikov z malteško licenco obravnava kot nezakonite, četudi so zakonite na podlagi malteškega prava –, da so take sodne odločbe nujno neskladne s členom 56 PDEU, še manj pa, da bi priznanje ali izvršitev take sodne odločbe pomenilo uveljavitev najresnejše in najbolj „nesprejemljive“ kršitve, kot je bila obravnavana v predhodni točki.

96.      Taka bianco presoja je v nasprotju z načelom, na katerem temeljijo pravila o priznavanju in izvrševanju v Uredbi Bruselj Ia, in sicer z načelom „medsebojnega zaupanja“, v skladu s katerim morajo države članice zaupati pravnim sistemom in sodnim organom druga druge.(70) Na navedeni podlagi malteški organi niso mogli v naprej šteti, z namenom upravičiti sprejetje ukrepa, kot je člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo, da bodo sodišča drugih držav članic „sistematično“ in „slepo“ (če uporabim izraze malteške vlade) uporabljala nacionalno zakonodajo o igrah na srečo v nasprotju s členom 56 PDEU oziroma da bodo pokazala „brezsramno nekritičnost“ v primeru zahtevkov igralcev za vračilo,(71) zlasti s tem, da ne bodo vložila ustreznih predlogov za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču.(72)

97.      Poleg tega člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo očitno temelji na izredno široki razlagi člena 56 PDEU, kot je navedena v točki 74 zgoraj,(73) v skladu s katero bi bili na podlagi člena 56 PDEU ponudniki, ki imajo malteško licenco za organizacijo iger na srečo, upravičeni opravljati svoje storitve prosto in zakonito po vseh Uniji, če le upoštevajo malteško pravo.

98.      Tako razlago svobode opravljanje storitev na področju predpisov o igrah na srečo je Sodišče že večkrat zavrnilo. Sodišče je vztrajno poudarjalo, da ker igre na srečo – zlasti tiste, ki so na voljo prek spleta – pomenijo znatno družbeno tveganje (vključno z odvisnostjo, finančnimi težavami in pranjem denarja) in ker v zvezi s tem „obstajajo precejšnje moralne, verske in kulturne razlike med državami članicami“, imajo navedene države široko polje proste presoje pri zakonodajnem urejanju storitev iger na sreč na svojem ozemlju.(74)

99.      Še več, države članice lahko načeloma uporabijo svojo zakonodajo o igrah na srečo tudi v primeru ponudnikov, ki svoje storitve ponujajo potrošnikom na ozemlju take države članice, vendar z druge države članice, kot je Malta.(75) Zato se načelo „države izvora“ – v skladu s katerim je zgolj država članica, kjer ima družba sedež, pristojna za urejanje zadevnih storitev – ne uporablja na področju spletnih iger na srečo.(76)

100. Poleg tega velja, da ker pogoji izdaje licenc niso harmonizirani na ravni Unije, države članice niso zavezane priznati licenc za organizacijo iger na srečo, ki jih izdajo druge države članice, in s tem omogočiti ponudnikom s takimi licencami opravljanje storitev na njihovem ozemlju na navedeni podlagi.(77) V skladu s trenutnim pravom Unije je malteška licenca za organizacijo iger na srečo načeloma veljavna le na ozemlju Malte in, če je ustrezno, v tistih državah članicah, ki se odločijo tako licenco priznati.(78)

101. Sodišče je prav tako že večkrat zavrnilo argument, na katerega se je v preteklosti že sklicevala malteška vlada,(79) da bi bilo za ponudnike z malteško licenco „nepotrebno“ (in zato nesorazmerno na podlagi člena 56 PDEU) uporabiti omejujoče zahteve iz zakonodaje države članice gostiteljice o igrah na srečo, ker naj bi malteško pravo, skupaj z nadzorom, ki ga opravljajo malteški organi, že zagotavljalo visok standard zaščite pred odvisnostjo od iger na srečo, finančnimi težavami ali pranjem denarja. Na področju iger na srečo je treba sorazmernost nacionalnih regulativnih ukrepov presojati zgolj glede na morali, verski in kulturni kontekst v zadevni državi članici ter raven zaščite, ki jo želi navedena država zagotoviti na svojem ozemlju. Malta se je torej odločila urediti področje iger na srečo na svoj način in glede na svoje okoliščine, druge države članice pa ohranijo možnost sprejeti drugačna, tudi bolj omejujoča pravila, ki bolje ustrezajo njihovi družbi in oceni tveganj. Taka pravila se torej zgolj iz navedenega razloga ne morejo šteti za „nepotrebna“ za malteške ponudnike. Glede nadzora malteškega organa za igre na srečo pa zadošča spomniti, da je Sodišče že večkrat ugotovilo, da državi članici ni treba „zaupati nadzorom, ki so jih opravili organi neke druge države članice z nadzornim sistemom, s katerim sama ne razpolaga“.(80)

102. Če povzamem, druge države članice so za ponudnike z malteško licenco upravičene uporabiti svoje predpise o igrah na srečo. Lahko zahtevajo, da navedeni ponudniki upoštevajo nacionalna pravila o monopolih in zahteve glede dovoljenj ter druge regulativne ovire, kot je upoštevno. Države članice smejo tudi povsem prepovedati določene vrste iger na srečo ali pa jih urediti tako, da se njihov pristop močno razlikuje od pristopa Malte.(81) Posledično zagotovo pride do situacij, v katerih so storitve, ki jih opravlja ponudnik iger na srečo z malteško licenco, ali določena vrsta iger na srečo, ki jih taki ponudniki ponujajo, nezakonite v eni državi članici, čeprav so zakonite po malteški zakonodaji – vendar to še ne pomeni, da je to v nasprotju s členom 56 PDEU.(82) Dejstvo, da morajo ponudniki spletnih iger na srečo upoštevati ne samo malteško zakonodajo, ampak tudi zakonodajo držav članic, v katerih ponujajo svoje storitve – in da ima lahko neupoštevanje slednje posledice na podlagi lokalnega civilnega prava, kot je ničnost pogodb o igrah na srečo, sklenjenih z lokalnimi potrošniki – je preprosta posledica soobstoja različnih nacionalnih regulativnih ureditev. V navedenem kontekstu je treba sodne odločbe o izvrševanju takih posledic na podlagi civilnega prava načeloma priznati in izvršiti v vsej Uniji, tudi v državah članicah, v katerih so zadevne storitve zakonite na podlagi njihove zakonodaje o igrah na srečo.

103. Res je, da je v primeru nekaterih sodb, na katere se nanaša člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo in s katerimi se izvršuje nacionalna zakonodaja o igrah na srečo, vsaj deloma težko zagovarjati skladnost s členom 56 PDEU. Vendar pa je Sodišče take napetosti že obravnavalo.(83) Nadalje, tudi če je taka zakonodaja načeloma združljiva s členom 56 PDEU, lahko nastopijo okoliščine, v katerih bi bila potrditev zahtevkov za vračilo zoper ponudnike z malteško licenco nesorazmerna in s tem v nasprotju z navedeno določbo.(84) Kljub temu pa me ne prepriča trditev, da bi priznanje in izvršitev navedenih specifičnih sodb praviloma doseglo visok prag „nesprejemljivosti“ iz točke 94 zgoraj. O tem lahko presojajo le malteška sodišča v vsakem primeru posebej.

104. Tretjič, v zvezi s trditvijo, da bi priznanje in izvršitev sodnih odločb, na katere se nanaša člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo, na Malti pomenilo „spodkopavanje“ liberalnega malteškega pravnega okvira, ki ureja igre na srečo, „veljavnost“ malteških licenc oziroma vsaj „pravno varnost“, ki naj bi jo navedene licence zagotavljale imetnikom, s tem pa tudi dolžnost malteške države „spodbujati zasebno gospodarsko pobudo“ na podlagi člena 18 ustave Malte, želim navesti naslednje pomisleke.

105. Tudi če se domneva, da člen 18 ustave Malte pomeni „bistveno pravilo“ malteškega pravnega reda, ne razumem, kako bi priznanje in izvršitev zadevnih sodb lahko „spodkopavalo“ dolžnost malteške države „spodbujati zasebno gospodarsko pobudo“. Nič v navedenih sodbah malteški državi ne preprečuje, da na področju iger na srečo sprejme in ohranja liberalni pravni okvir na svojem ozemlju. Navedene sodbe se nanašajo le na učinke zunaj ozemlja Malte, ki jih malteški organi želijo priključiti navedenemu okviru. Če kaj, navedene sodbe razkrivajo omejitve argumenta, da bi upoštevanje zadevnega okvira dalo pravico imetnikom malteške licence, da svoje storitve opravljajo prosto po vsej Uniji.

106. Kot pravilno opozarja nemška vlada, država članica na podlagi svoje ustave ne more urejati in liberalizirati gospodarske dejavnosti v drugih državah, zunaj svojega ozemlja. Iz istega razloga država članica ne more legitimno zavrniti priznanja sobe, izdane v drugi državi članici, iz katere izhaja, da so dejavnosti določenega ponudnika nezakonite na ozemlju slednje, na podlagi njene zakonodaje o igrah na srečo, zgolj zato, ker bi bile take dejavnosti zakonite na podlagi bolj liberalnih predpisov o igrah na srečo zaprošene države. Tak pristop bi pomenil zanikanje pristojnosti države članice urejati dejavnosti iger na srečo na svojem ozemlju, kot dovoljuje člen 56 PDEU.

107. Četrtič, kot trdijo vse zainteresirane strani – razen malteške vlade –, ustavnopravni „lošč“ člena 56A malteškega zakona o igrah na srečo skriva v bistvu določbo z zaščitnim namenom. Njen namen je zaščititi industrijo, ki jo malteška vlada sama opisuje kot „bistveno“ za nacionalno gospodarstvo,(85) pred potencialno velikimi finančnimi posledicami, ki bi nastale, če bi zadevni ponudniki morali izpolniti zahtevke igralcev. Navedeni zahtevki bi poleg tega lahko imeli širše posledice za industrijo, lahko pa bi tudi vplivali na zaposlovanje in javne prihodke navedene države članice. To bi lahko v določeni meri vplivalo tudi na gospodarsko politiko malteških organov, katere cilj je, da Malta postane evropsko „vozlišče“ industrije spletnih iger na srečo.

108. Vendar pa, kot je Sodišče večkrat ugotovilo, dejstvo, da bi lahko izvršitev določene tuje sodne odločbe imela resne gospodarske posledice za nacionalnega ponudnika, industrijo ali celo za samo zaprošeno državo članico, ne upravičuje sklicevanja na klavzulo o „javnem redu“ iz člena 45(1)(a) Uredbe Bruselj Ia.(86) Splošneje, država članice z namenom spodbujanja svojih ekonomskih interesov – naj gre za konkurenčnost, bruto domači proizvod, zaposlovanje ali davčne prihodke – ne more zaščititi svoje industrije pred civilno odgovornostjo, ki izhaja iz (potencialno nezakonitih) dejavnosti v drugih državah članicah. Tak pristop bi pomenil, da bi potencialno legitimni nacionalni predpisi postali dejansko neučinkoviti, hkrati pa bi tudi pomenil izkrivljanje konkurence in ustvarjanje neenakih konkurenčnih pogojev na notranjem trgu.

109. Naj za konec dodam še nekaj. Če malteški organi dejansko menijo, da določene države članice ob pomoči svojih nacionalnih sodišč uveljavljajo zakone o igrah na srečo, ki niso skladni s členom 56 PDEU, na škodo ponudnikov z malteško licenco in posredno malteškega gospodarstva, sprejetje določbe, kot je člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo ni mogoče šteti za ustrezen odziv. Države članice ne smejo uporabljati enostranskih ukrepov „retorzije“ v odziv na domnevne kršitve prava Unije s strani drugih držav članic.(87) Ustrezna pot bi bila začetek postopka za ugotavljanje kršitev na podlagi člena 259 PDEU.

110. Na podlagi zgoraj navedenega predlagam, da bi bilo treba na prva štiri predložena vprašanja odgovoriti, da členi 36, 39 in 52 Uredbe Bruselj Ia onemogočajo državi članici sprejeti določbo, kot je člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo, v skladu s katerim se sodba, ki jo civilno ali gospodarsko sodišče druge države članice izda zoper ponudnika spletnih iger na srečo, ki je imetnik licence v navedeni državi, ne prizna in ne izvrši iz razloga javnega reda, če se na podlagi navedene sodbe storitve takega ponudnika v državi članici, v kateri je bila sodba izdana, štejejo za nezakonite, ne glede na to, da so zakonite na podlagi zakonodaje prve države članice. Predvsem velja, da se izjema iz člena 45(1)(a) in člena 46 navedene uredbe ne nanaša na tako določbo.

2.      Domnevne zamude malteških sodišč (peto vprašanj)

111. Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 48 Uredbe Bruselj Ia razlagati tako, da gre za kršitev obveznosti, da morajo sodišča, ki obravnavajo zahtevo za zavrnitev izvršitve sodbe, izdane v drugi državi članici, odločiti „nemudoma“, če navedena sodišča odločbe o zadevi na prvi stopnji ne izdajo v šestih mesecih, zamude pa ni mogoče pripisati strankam ali tretjim osebam, ki so udeležene v postopku.

112. Navedeno vprašanje izhaja iz trditev Spielerschutz Sigma, da lahko v praksi prvostopenjski postopek pred malteškimi sodišči glede izvršitve tuje sodne odločbe, ki se nanaša na zahtevke igralcev za vračilo, traja mesece ali celo leta, za tako zamudo pa ni dano nobeno pojasnilo.

113. Člen 48 Uredbe Bruselj Ia določa, da če oseba, zoper katero se zahteva izvršitev sodne odločbe, vloži zahtevo za zavrnitev izvršitve na podlagi člena 46 navedene uredbe, sodišče zaprošene države članice „nemudoma odloči o zahtevi“.

114. Navedena določba torej pomeni obveznost sodišč, da odločajo hitro, kadar obravnavajo take zahteve. Namen take obveznosti je zagotovitev „hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodnih odločb, sprejetih v državi članici“,(88) kar prispeva k pravilnemu delovanju notranjega trga in učinkovitemu dostopu do sodnega varstva v Uniji.

115. Vendar pa iz dejanskega besedila člen 48 Uredbe Bruselj Ia ne izhaja določen rok. Kot torej navaja Komisija, se zgolj dejstvo, da sodišča zaprošene države članice v šestih mesecih niso odločila o zahtevi za zavrnitev izvršitve, samo po sebi še ne šteje za kršitev navedene določbe. Skladnost z zahtevo po hitri obravnavi je treba presojati v vsakem primeru posebej ter upoštevati vse zadevne okoliščine. To pa ne vključuje le ravnanja strank in tretjih oseb, ki so udeležene v postopku, ampak tudi zahtevnost zadeve.(89) Ni namreč mogoče izključiti primera, v katerem bi se v okviru zahteve za zavrnitev izvršitve postavljala občutljiva vprašanja, ki bi zahtevala več izmenjav stališč, zato bi postopek trajal več kot šest mesecev, ne glede na ravnanja udeležencev.

116. Ne glede na navedeno pa je treba na podlagi stališč zainteresiranih strani glede okoliščin na Malti poudariti naslednje. Kot je bilo pojasnjeno v predhodnem oddelku, v skladu s členom 52 Uredbe Bruselj Ia sodišča zaprošene države pri odločanju o zahtevi za zavrnitev izvršitve ne smejo preverjati pravnega ali dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče izvora, ampak lahko preverjajo le, ali se uporablja eden od razlogov za zavrnitev iz člena 45(1) navedene uredbe. Iz navedenega sledi, da sodišča zaprošene države ne morejo upravičiti zamud pri odločanju o takih zahtevah z neupravičeno presojo vsebine zadevne sodne odločbe.

117. Poleg tega velja, da je pri odločanju, ali gre za kršitev obveznosti iz člena 48 Uredbe Bruselj Ia, upoštevno tudi ravnanje takih sodišč. Daljše obdobje nedejavnosti, za katero ni zagotovljenega pojasnila, zato ni skladno z navedeno obveznostjo.(90) Take nepojasnjene zamude se lahko v praksi štejejo za „dejansko“ zavrnitev priznanja ali izvršitve, v kolikor se zaradi tega preveč – oziroma celo za nedoločen čas – odloži izvršitev zadevne sodne odločbe v zaprošeni državi članici. Če bi se take zamude sistematično dogajale, bi lahko to spodbudilo dolžnike iz navedenih sodb k vlaganju neresnih zahtev za zavrnitev izvršitve zgolj iz tega razloga. To pa bi pomenilo tveganje, da načelo izvršljivosti iz člena 39 navedene uredbe izgubi ves praktični učinek.

118. Na podlagi navedenega predlagam naslednji odgovor na peto vprašanje: člen 48 Uredbe Bruselj Ia bi bilo treba razlagati tako, da ne gre za kršitev obveznosti, da morajo sodišča, ki obravnavajo zahtevo za zavrnitev izvršitve sodbe, izdane v drugi državi članici, odločiti „nemudoma“, če navedena sodišča odločbe o zadevi na prvi stopnji ne izdajo v šestih mesecih in zamude pa ni mogoče pripisati strankam ali tretjim osebam, ki so udeležene v postopku. Potencialno kršitev navedene obveznosti je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej ter upoštevati vse zadevne okoliščine, vključno z ravnanjem strank in tretjih oseb, udeležencev postopka, kompleksnost zadeve ter ravnanjem sodišč zaprošene države članice.

V.      Predlog

119. Na podlagi vseh zgornjih razmislekov predlagam, naj Sodišče vprašanja, ki jih je predložilo Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija), razglasi za nedopustna.


1      Jezik izvirnika: angleščina.


2      Glej moje sklepne predloge v zadevah Wunner (C-77/24, EU:C:2025:432, točke od 19 do 22; v nadaljevanju: moji sklepni predlogi v zadevi Wunner); European Lotto and Betting in Deutsche Lotto- und Sportwetten (C-440/23, EU:C:2025:668, točke od 16 do 18; v nadaljevanju: moji sklepni predlogi v zadevi European Lotto and Betting in Deutsche Lotto- und Sportwetten); Mr Green (C-198/24, EU:C:2025:852, točke od 1 do 5), in Tipico (C-530/24, EU:C:2026:230, točka 1; v nadaljevanju: moji sklepni predlogi v zadevi Tipico).


3      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 (UL 2012, L 351, str. 1). V teh sklepnih predlogih se bom brez razlikovanja skliceval na sodbe, ki se nanašajo na navedeni instrument in na njegove predhodnice, in sicer na Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 19, zvezek 4, str. 42) ter Konvencijo o pristojnosti in izvrševanju sodb v civilnih in trgovinskih zadevah, podpisano v Bruslju dne 27. septembra 1968 (UL 1978, L 304, str. 36). Razlago določb Bruseljske konvencije in Uredbe Bruselj I, kot jo je opredelilo Sodišče, je namreč mogoče uporabiti tudi pri Uredbi Bruselj Ia, če je navedene določbe mogoče opredeliti kot enakovredne (glej zlasti sodbo z dne 15. junija 2017, Kareda, C-249/16, EU:C:2017:472, točka 27). To velja tudi za določbe, ki so upoštevne v obravnavani zadevi.


4      Predložitveno sodišče je na podlagi zahteve Sodišča za več informacij navedlo, da avstrijsko pravo ne določa posebne ureditve odgovornosti odvetnikov. Iz upoštevne sodne prakse izhaja, da se odvetniki štejejo za strokovnjake v smislu členov 1299 in 1300 splošnega civilnega zakonika, zato se njihova odgovornost presoja na podlagi navedenih določb. Rechtsanwaltsordnung (kodeks odvetništva) sicer vsebuje pravila o poklicnih obveznostih odvetnikov, vendar pa nacionalna sodišča štejejo, da navedene določbe ne pomenijo izvršljivih pravic posameznikov, ki zahtevajo odškodnino zaradi njihove kršitve, ampak zgolj opredeljujejo standard skrbnosti, ki se že zahteva na podlagi člena 1299 splošnega civilnega zakonika.


5      Dodatek k malteškemu uradnemu listu št. 19.991 z dne 15. maja 2018, oddelek A, str. 509.


6            Dodatek k malteškemu uradnemu listu št. 21.071 z dne 16. junija 2023, oddelek A, str. 473.


7      Podobno tudi v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi Gullotta in Farmacia di Gullotta Davide & C. (C‑497/12, EU:C:2015:168).


8      Glej na primer sodbo z dne 16. junija 2022, DuoDecad (C‑596/20, EU:C:2022:474, točki 34 in 37).


9      Glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2024, Valančius (C‑119/23, EU:C:2024:653, točki 31 in 33).


10      Glej zlasti člen 24(1), drugi pododstavek, PEU in člen 275, prvi odstavek, PDEU.


11      Glej na primer sodbo z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten (C‑268/15, EU:C:2016:874, točka 40 in navedena sodna praksa).


12      Glej sodbe z dne 27. marca 2014, Torralbo Marcos (C‑265/13, EU:C:2014:187, točka 30); z dne 27. junija 2018, Varna Holideis (C‑364/17, EU:C:2018:500, točki 17 in 18); z dne 3. junija 2021, Servicio Aragonés de Salud (C‑942/19, EU:C:2021:440, točki 36 in 37), oziroma z dne 19. oktobra 2017, Solar Electric Martinique (C‑303/16, EU:C:2017:773, točki 23 in 24).


13      Sodna praksa v zvezi s tem ni bila vedno enotna. Glej med drugim Wahl, N., in drugi, „The Gatekeepers of Article 267 TFEU: On Jurisdiction and Admissibility of References for Preliminary Rulings“, Common Market Law Review, zv. 55(2), 2018, str. od 513 do 516; ter Iannuccelli, P., „L’indépendance du juge national et la recevabilité de la question préjudicielle concernant sa propre qualité de «juridiction»“, Il Diritto dell'Unione Europea, 2021, str. od 828 do 831.


14      Sodbi z dne 11. marca 1980, Foglia (104/79, EU:C:1980:73; v nadaljevanju: sodba v zadevi Foglia I), in z dne 16. decembra 1981, Foglia (244/80, EU:C:1981:302; v nadaljevanju: sodba v zadevi Foglia II) (skupaj imenovani: sodna praksa v zadevah Foglia).


15      Točke od 78 do 89 navedenih sklepnih predlogov.


16      Glej moje sklepne predloge v zadevi European Lotto, sprotna opomba 67.


17      Glej med drugim sodbo z dne 13. marca 2014, SICES in drugi (C‑155/13, EU:C:2014:145, točka 29 in navedena sodna praksa).


18      Glej med drugim sodbo z dne 17. julija 2014, Torresi (C‑58/13 in C‑59/13, EU:C:2014:2088, točke od 44 do 46). Glede prepovedi zlorabe pravic iz prava Unije glej tudi sodbo z dne 21. decembra 2023, BMW Bank in drugi (C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21, EU:C:2023:1014, točke od 281 do 283).


19      Glej na primer Taruffo, M. (ur.), Abuse of Procedural Rights: Comparative Standards of Procedural Fairness, Kluwer, 1999.


20      Glej med drugim sodbe z dne 5. marca 1980, Simmenthal/Komisija (243/78, EU:C:1980:65, točka 11); z dne 14. februarja 1989, Bossi/Komisija (346/87, EU:C:1989:59, točke od 31 do 35); z dne 14. novembra 2012, Nexans France in Nexans/Komisija (T‑135/09, EU:T:2012:596, točka 108), in z dne 10. julija 2025, Chmieka (C‑99/24, EU:C:2025:563, točka 72 in navedena sodna praksa).


21      Glej na primer sodbi z dne 8. novembra 1990, Gmurzynska-Bscher (C‑231/89, EU:C:1990:386, točka 23), in z dne 7. marca 1996, Associazione Italiana per il WWF in drugi (C‑118/94, EU:C:1996:86, točka 15).


22      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. aprila 2024 o zaščiti oseb, ki se udejstvujejo pri udeležbi javnosti, pred očitno neutemeljenimi tožbenimi zahtevki ali zlorabljenimi sodnimi postopki (UL L, 2024/1069).


23      Opredelitev pojma temelji na namenu sodnega postopka: torej na tiste, „ki niso začeti, da bi se dejansko uveljavljala ali uresničevala pravica, temveč je njihov glavni namen preprečevanje, omejevanje ali kaznovanje udeležbe javnosti, pri čemer se pogosto izkorišča neravnovesje moči med strankami, in v katerih se uveljavljajo neutemeljeni tožbeni zahtevki“. Opredelitev je dopolnjena z več pokazatelji takega namena, kot so „nesorazmerna, pretirana ali nerazumna narava tožbenega zahtevka ali njegovega dela [...]“, „obstoj več postopkov, ki so jih začele tožeča stranka ali pridružene stranke v zvezi s podobnimi zadevami“, „ustrahovanje, nadlegovanje ali grožnje s strani tožeče stranke ali njenih zastopnikov [...]“, „uporaba nedobrovernih postopkovnih taktik, kot so zavlačevanje postopkov, goljufivo ali nepošteno izbiranje najugodnejšega sodišča ali nedobroverna opustitev postopkov v kasnejši fazi“.


24      Glej v tem smislu Mancini. F., „Short note on abuse of procedure in Community law“, v Taruffo, M. (ur.), sprotna opomba 20, op. cit., str. 234 in 235.


25      V zvezi s tem glej na primer Lipstein, K., „Foglia v. Novello – Some Unexplored Aspects“, v Capotorti, F., in drugi (ur.), Du droit international au droit de l’integration. Festschrift Liber Amicorum Pierre Pescatore, Nomos, 1987, str. 382 in 383, ter Ginés Martín, D., The Court of Justice in the Archives Project – Analysis of the Foglia case (244/80), Academy of European Law, delovni dokument 2021/03, str. od 25 do 27.


26      Točke od 40 do 67.


27      Glej smiselno točke od 86 do 89 mojih sklepnih predlogov.


28      Glej sodbo z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem) (C‑181/21 in C‑269/21, EU:C:2024:1, točki 62 in 63 ter navedena sodna praksa).


29      Glej sodbo z dne 20. aprila 2023, Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato (občina Ginosa) (C‑348/22, EU:C:2023:301, točka 81 in navedena sodna praksa).


30      Sklepni predlogi v združenih zadevah Prokuratura Rejonowa w Mińsku Mazowieckim in drugi (od C‑748/19 do C‑754/19, EU:C:2021:403, točka 77). To stališče je tudi skladno s tem, kako se sodna praksa Sodišča obravnava v strokovni pravni literaturi. Glej na primer Broberg, M. in Fenger, N., Broberg and Fenger on Preliminary References to the European Court of Justice, 3. izdaja., Oxford University Press, 2021, str. 142; ter Lenaerts, K., Gutman, K. in Nowak, J.T., EU Procedural Law, Oxford University Press, 2023, str. 92.


31      Glej med številnimi sodbo z dne 2. decembra 2025, Stichting Right to Consumer Justice in Stichting App Stores Claims (C‑34/24, EU:C:2025:936, točka 39).


32      V celotni sodni praksi Sodišča sem našel le en primer, v katerem se je Sodišče sklicevalo na „domnevo potrebe in upoštevnosti“: sodbo z dne 19. oktobra 2017, Paper Consult (C‑101/16, EU:C:2017:775, točka 29).


33      V tem smislu glej med drugim sodbo z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem) (C‑181/21 in C‑269/21, EU:C:2024:1, točka 64 in navedena sodna praksa).


34      Glej v tem smislu sodbi z dne 16. julija 1992, Meilicke (C‑83/91, EU:C:1992:332, točka 28), in z dne 22. marca 2022, Prokurator Generalny (Disciplinski senat vrhovnega sodišča – Imenovanje) (C‑508/19, EU:C:2022:201, točka 71). Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca G. Tesaura v zadevi Meilicke (C‑83/91, EU:C:1992:178, točka 7).


35      Glej sodbo z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny (C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točke od 48 do 51 in navedena sodna praksa).


36      Glej v tem smislu sodbi z dne 17. julija 1997, Leur-Bloem (C‑28/95, EU:C:1997:369, točka 29), in z dne 16. junija 2015, Gauweiler in drugi (C‑62/14, EU:C:2015:400, točka 12 in navedena sodna praksa). Glej tudi Mnenje 1/91 (Prvo mnenje o Sporazumu EGP) z dne 14., decembra 1991 (EU:C:1991:490, točka 61).


37      Glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2015, Gauweiler in drugi (C‑62/14, EU:C:2015:400, točka 14).


38      Podobno tudi generalni pravobranilec M. Bobek v svojih sklepnih predlogih v združenih zadevah Prokuratura Rejonowa w Mińsku Mazowieckim in drugi (od C‑748/19 do C‑754/19, EU:C:2021:403, točka 106). Glej tudi sodbo z dne 16. julija 1992, Meilicke (C‑83/91, EU:C:1992:332, točke od 30 do 33).


39      Glej v tem smislu sklep z dne 16. maja 1994, Monin Automobiles (C‑428/93, EU:C:1994:192, točke od 12 do 16), sklepne predloge generalnega pravobranilca G. Tesaura v zadevi Meilicke (C‑83/91, EU:C:1992:178, točka 5), sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Weduwe (C‑153/00, EU:C:2002:247, točka 51), in sklepne predloge generalnega pravobranilca A. Tizzana v zadevi Bacardi-Martini in Cellier des Dauphins (C‑318/00, EU:C:2002:544, točka 35).


40      Sklep z dne 24. julij 2003 (C‑44/03, EU:C:2003:419).


41      Zadeva se je nanašala na bilateralne ukrepe, ki jih je sprejelo preostalih 14 držav članic Unije po vstopu skrajno desne Svobodnjaške stranke (FPÖ) pod vodstvom Jörga Haiderja v avstrijsko koalicijsko vlado. Glej izjavo portugalskega predsedstva Evropski uniji v imenu štirinajstih držav članic (31. januar 2000), ki je dostopna na spletu.


42      Sklep z dne 24. julija 2003, Horn (C‑44/03, EU:C:2003:419, točka 15).


43      Glej malteški organ za igre na srečo (MGA), Amendments to the Gaming Act introduced through Bill 55, 21. junij 2023 (https://www.mga.org.mt/amendments-to-the-gaming-act-introduced-through-bill-55/).


44      Kot pojasnjuje malteška vlada, morajo ponudniki iger na srečo, ki so na Malti pridobili licenco, „opraviti presojo načel notranjega trga in upoštevne sodne prakse Sodišča“, preden začnejo ponujati svoje storitve v določeni državi članici.


45      Pristojnost navedenih sodišč izhaja iz pravila forum actoris, ki je določeno v korist potrošnikom na podlagi člena 18(1) Uredbe Bruselj Ia. Prav tako se zdi, da navedene tožbe pogosto financirajo družbe, ki se ukvarjajo s financiranjem pravdnih postopkov v zamen za delež vračila ali odškodnine, ki je igralcem nato priznana. Spielerschutz Sigma je ena takih družb.


46      V nekaterih primerih igralci podredno zahtevajo poplačilo svojih izgub na podlagi odškodninskega prava in trdijo, da ponujanje storitev iger na srečo v nasprotju z lokalnimi pravili o igrah na srečo pomeni protipravno dejanje, iz katerega izhaja odgovornost (glej moje sklepne predloge v zadevi Wunner (točki 12 in 21) in v zadevi Tipico (točki 25 in 29)).


47      Glej Pena, P., Schumann, H. in Peigné, M., „EU citizens lose out as Malta regulatory ‚sledgehammer‘ protects gambling giants“, Investigate Europe, 6. marec 2025. Zdi se, da so bili podobni zahtevki vloženi tudi pred nizozemskimi sodišči (glej de Graef, M., „The House Doesn’t Always Win: Gambling Providers Must Pay“, Solv. Blog.


48      Glej moje sklepne predloge v zadevi Tipico (točki 26 in 48).


49      Glej v tem smislu MGA, sprotna opomba 43, op. cit.


50      Iz obrazložitvenega memoranduma k zakonu št. 55 izhaja, da je namen navedene določbe „uzakoniti že dolgo veljavni javni red na Malti, v skladu s katerim se spodbuja ustanovitev ponudnikov iger na srečo na Malti, ki lokalno ali čezmejno ponujajo svoje storitve v skladu z lokalno zakonodajo, z namenom spodbujanja zasebne gospodarske pobude v skladu s členom 18 ustave Malte“.


51      Prav iz tega razloga je Komisija 18. junija 2025 zoper Malto začela postopek za ugotavljanje kršitev, saj meni, da je člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo v nasprotju s pravili iz Uredbe Bruselj Ia (INNFR(2025)2100).


52      Glej člen 2(a) Uredbe Bruselj Ia. Nasprotno pa sodbe, na katere se nanaša člen 56A malteškega zakona o igrah na srečo in pri katerih ne gre za „civilne in gospodarske zadeve“ in/ali ki jih je izdalo sodišče tretje države, ne spadajo na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia.


53      Velja, da kadar se uporabljajo pravila iz poglavja III Uredbe Bruselj Ia, ta izključujejo uporabo notranjih pravil zaprošenih držav članic o priznavanju in izvrševanju tujih sodnih odločb (glej sodbo z dne 9. decembra 2003, Gasser, C-116/02, EU:C:2003:657, točka 72).


54      Pod pogojem, da so izvršljive v državi članici, v kateri so bile izdane.


55      Glej uvodne izjave 1, 3, 4 in 6 Uredbe Bruselj Ia.


56      Glej uvodno izjavo 30 Uredbe Bruselj Ia in sodbo z dne 23. oktobra 2014, flyLAL-Lithuanian Airlines (C-302/13, EU:C:2014:2319, točka 46).


57      Fraza „ne glede na [...] kateri koli drug predpis“ v začetku člena 56A malteškega zakona o igrah na srečo bi naj bil torej implicitni sklic (med drugim) na člen 45(1)(a) in člen 46 Uredbe Bruselj Ia. Navedena vlada namreč trdi, da ko malteška sodišča zavrnejo pravni učinek takih sodnih odločb, to storijo na podlagi navedenih določb v smislu člena 56A.


58      Glej MGA, sprotna opomba 43, op. cit.


59      Naj spomnim, da je v obrazložitvenem memorandumu k zakonu št. 55 navedeno, da člen 56A zgolj „uzakonja že dolgo veljavni javni red na Malti“ v zvezi z navedenim.


60      Navedena vlada meni, da so igralci navedeno svobodo izkoristili za prejem neoporečne čezmejne storitve, ob izgubi pa so nato trdili, da je nezakonita po nacionalnem pravu. Glej nadalje moje sklepne predloge v zadevi European Lotto (točke od 90 do 98).


61      Glej med drugim sodbe z dne 28. marca 2000, Krombach (C-7/98, EU:C:2000:164, točke od 21 do 23); z dne 16. julija 2015, Diageo Brands (C-681/13, EU:C:2015:471, točki 41 in 42), in z dne 7. septembra 2023, Charles Taylor Adjusting (C-590/21, EU:C:2023:633, točke od 32 do 34).


62      Glej sodbi z dne 11. maja 2000, Renault  (C-38/98, EU:C:2000:225, točka 33), in z dne 16. julija 2015, Diageo Brands  (C-681/13, EU:C:2015:471, točka 49).


63      V zvezi s tem je Sodišče večkrat poudarilo, da glede na pomen načela res judicata za zagotavljanje stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti pravo Unije načeloma ne zahteva, da mora nacionalno sodišče razveljaviti zavezujoči učinek pravnomočne sodne odločbe, tudi če ta vsebuje napačno uporabo prava Unije (glej med drugim sodbo z dne 2. aprila 2020, CRPNPAC in Vueling Airlines,  C-370/17 in C-37/18, EU:C:2020:260, točki 88 in 89 ter navedena sodna praksa). Če pa sodišča države članice očitno napačno uporabijo pravo Unije, lahko navedena država nosi odgovornost (glej v tem smislu sodbi z dne 30. septembra 2003, Köbler, C-224/01, EU:C:2003:513, točki 50 in 59, in z dne 16. julija 2015, Diageo Brands, C-681/13, EU:C:2015:471, točka 66).


64      Glej med drugim sodbe z dne 28. marca 2000, Krombach (C-7/98, EU:C:2000:164, točka 36); z dne 16. julija 2015, Diageo Brands (C-681/13, EU:C:2015:471, točka 43), in z dne 4. oktobra 2024, Real Madrid Club de Fútbol (C-633/22, EU:C:2024:843, točka 36). Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca S. Alberja v zadevi Renault (C-38/98, EU:C:1999:325, točke 60, 65 in 66).


65      Glej med drugim sodbe z dne 28. marca 2000, Krombach (C-7/98, EU:C:2000:164, točka 37); z dne 16. julija 2015, Diageo Brands  (C-681/13, EU:C:2015:471, točka 44), in z dne 7. septembra 2023, Charles Taylor Adjusting (C-590/21, EU:C:2023:633, točka 35).


66      Glej na primer sodbo z dne 7. septembra 2023, Charles Taylor Adjusting (C-590/21, EU:C:2023:633, točke od 37 do 40).


67      Glej po analogiji sodbo z dne 1. junija 1999, Eco Swiss (C-126/97, EU:C:1999:269, točka 36).


68      Glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, Diageo Brands (C-681/13, EU:C:2015:471, točki 48 in 50), in sklepne predloge generalnega pravobranilca S. Alberja v zadevi Renault (C-38/98, EU:C:1999:325, točka 67).


69      V zvezi z diskriminacijo na podlagi državljanstva, ki je najmanj sprejemljiva oblika omejitve v pravu notranjega trga Unije, glej sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi Avstrija/Nemčija (C-591/17, EU:C:2019:99, točki 1 in 2).


70      Glej uvodno izjavo 26 Uredbe Bruselj Ia ter sodbi z dne 9. decembra 2003, Gasser (C-116/02, EU:C:2003:657, točka 72), in z dne 16. julija 2015, Diageo Brands (C-681/13, EU:C:2015:471, točka 63).


71      V zvezi s tem naj spomnim, da je generalni pravobranilec H. Saugmandsgaard Øe v svojih sklepnih predlogih v združenih zadevahCRPNPAC in Vueling Airlines (C-370/17 in C-37/18, EU:C:2019:592, točka 103) poudaril, da v skladu z načelom medsebojnega zaupanja „[n]acionalno sodišče [...] ne sme biti predmet [...] sumov protekcionizma, saj se zaradi njegove neodvisnosti predpostavlja, da spoštuje objektivnost in da, razen stroge uporabe pravnih pravil, nima nikakršnega interesa glede izida spora“.


72      Poleg tega se je ta domneva izkazala za netočno, saj je bilo Sodišču od sprejetja člena 56A malteškega zakona o igrah na srečo predloženih več predlogov v zvezi s skladnostjo nacionalnih predpisov o igrah na srečo in zahtevkov za vračilo. Glej med drugim predloge za sprejetje predhodne odločbe v nerešenih zadevah C-530/24 in C-9/25, Tipico.


73      Glej tudi na primer sodbo z dne 15. septembra 2011, Dickinger in Ömer (C-347/09, EU:C:2011:582, točke od 94 do 96).


74      Glej med drugim sodbe z dne 24. marca 1994, Schindler (C-275/92, EU:C:1994:119, točka 60); z dne 8. septembra 2009, Liga Portuguesa de Futebol Profissional in Bwin International  (C-42/07, EU:C:2009:519, točka 57), in z dne 24. januarja 2013, Stanleybet in drugi (C-186/11 in C-209/11, EU:C:2013:33, točka 24).


75      Malteška vlada pogosto navaja „čezmejno naravo“ storitev, ki jih opravljajo ponudniki z malteško licenco, kot razlog, zakaj bi moralo take storitve urejati zgolj malteško pravo in ne pravo države, kjer so prejemniki takih storitev. V zvezi s tem naj poudarim, da storitve, ki jih opravljajo navedeni ponudniki pogosto niso zgolj dostopne iz drugih držav, ne da bi ponudnik imel poseben namen poslovati s potrošniki v navedenih državah. Ponudniki storitve dejansko usmerijo v druge države in njihove potrošnike (s spletnimi stranmi v jeziku ciljne države, uporabo domene najvišje ravni v zadevni državi, oglaševanjem in podobno). To še toliko bolj upravičuje uporabo zakonodaje zadevne države o igrah na srečo (glej po analogiji moje sklepne predloge v zadevi Wunner (točke od 63 do 66).


76      Zlasti velja, da so bile storitve ponujanja spletnih iger na srečo izključene s področja uporabe Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 13, zvezek 25, str. 399; v nadaljevanju: direktiva o elektronskem poslovanju) (člen 1(5)(d)) in Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (Kodificirana različica) (UL 2010, L 95, str. 1) (glej uvodno izjavo 22), ki na splošno uvajata načelo „države izvora“.


77      Glej med drugim sodbi z dne 8. septembra 2010, Stoß in drugi (C-316/07, od C-358/07 do C-360/07, C-409/07 in C-410/07, EU:C:2010:504, točke od 108 do 116), in z dne 12. septembra 2013, Biasci in drugi (C-660/11 in C-8/12, EU:C:2013:550, točka 41). Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Tipico, točka 38.


78      Glej moje sklepne predloge v zadevi Tipico (točki 55 in 56).


79      Glej na primer sodbo z dne 15. septembra 2011, Dickinger in Ömer (C-347/09, EU:C:2011:582, točke od 94 do 96).


80      Glej med drugim sodbo z dne 12. septembra 2013, Biasci in drugi (C-660/11 in C-8/12, EU:C:2013:550, točka 42 in navedena sodna praksa).


81      Glej v tem smislu moje sklepne predloge v zadevi Tipico (točke 31, 32 in 37).


82      Glej med drugim sodbo z dne 22. junija 2017, Unibet International (C-49/16, EU:C:2017:491, točka 37 in navedena sodna praksa). Vendar pa malteška vlada trdi, da v skladu z malteško zakonodajo velja, da lahko ponudniki z malteško licenco zakonito opravljajo storitve le v državah članicah, v katerih je ureditev iger na srečo „neupravičeno omejujoča“ na podlagi člena 56 PDEU. To stališče je treba obravnavati z dveh vidikov. Prvič, kot je bilo navedeno v točki 101 zgoraj, se zdi, da trditev malteške vlade izhaja iz predpostavke, da je vsaka zakonodaja o igrah na srečo, ki ponudniku iger na srečo z malteško licenco omejuje opravljanje storitev na ozemlju druge države članice, sama po sebi „neupravičeno omejujoča“ (saj malteški regulativni okvir že v zadostni meri ščiti morebiten javni interes). Drugič, tudi če se ugotovi, da lokalni predpisi niso v skladu s členom 56 PDEU, to še ne pomeni, da so malteški ponudniki iger na srečo samodejno upravičeni opravljati storitve na ozemlju zadevne države članice. Sodišče je večkrat ugotovilo, da državi članici ni treba „liberalizira[ti] trg[a] iger na srečo, če meni, da taka liberalizacija ni združljiva z ravnjo varstva potrošnikov in družbenega reda, ki ga ta država članica želi zagotavljati“ (glej med drugim sodbo z dne 24. januarja 2013, Stanleybet in drugi, C-186/11 in C-209/11, EU:C:2013:33, točka 46). V takih okoliščinah „lahko [...] države članice reformirajo“ svoje predpise, da jih uskladijo z določbami člena 56 PDEU.


83      V zvezi s pomanjkljivostmi nemškega monopola na športne stave glej na primer sodbi z dne 8. septembra 2010, Stoß in drugi (C-316/07, od C-358/07 do C-360/07, C-409/07 in C-410/07, EU:C:2010:504), in z dne 8. septembra 2010, Carmen Media Group (C-46/08, EU:C:2010:505).


84      Glej v zvezi s tem moje sklepne predloge v zadevi Tipico (točke od 75 do 86). V primerjavi s tem pa sem v svojih sklepnih predlogih v zadevi European Lotto (točke od 94 do 97) že pojasnil, zakaj se take trditve, v nasprotju z argumenti malteške vlade, nikakor ne morejo šteti za zlorabo pravice do prejemanja storitev. Načelo zlorabe prava Unije v obravnavani zadevi nikakor ni upoštevno, saj taki zahtevki v celoti temeljijo na nacionalnem pravu.


85      Malteška vlada je navedla, da je leta 2023 sektor iger na srečo obsegal približno 7 % njenega gospodarstva, zaposlovanje v okviru navedenega sektorja pa približno 5,2 % skupnega zaposlovanja na Malti.


86      Glej sodbo z dne 23. oktobra 2014, flyLAL-Lithuanian Airlines (C-302/13, EU:C:2014:2319, točke od 56 do 58).


87      Glej med drugim sodbo z dne 23. maja 1996, Hedley Lomas (C-5/94, EU:C:1996:205, točka 20 in navedena sodna praksa).


88      Glej uvodno izjavo 4 Uredbe Bruselj Ia.


89      Glej po analogij sodbo ESČP z dne 21. julija 2022, Bieliński prosti Poljski, CE:ECHR:2022:0721JUD004876219, točka 42 in navedena sodna praksa.


90      Glej po analogiji sodbo ESČP z dne 24. novembra 1994, Beaumartin proti Franciji, CE:ECHR:1994:1124JUD001528789, točka 33.