Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (peti senat)

z dne 22. oktobra 2026(*)

„ Predhodno odločanje – Avtorska in sorodne pravice – Direktiva 2014/26/EU – Organizacija za kolektivno upravljanje pravic – Člen 3(h) – Prihodki iz pravic, vključno z nadomestilom za privatno reproduciranje in nadomestilom za javno posojanje – Člen 11(4) – Uporaba teh prihodkov za druge namene, in ne za razdelitev imetnikom pravic – Financiranje socialnih, kulturnih ali izobraževalnih storitev – Člen 12(4) – Odbitki, ki jih izvede organizacija za kolektivno upravljanje pravic – Člen 13(4) in (6) – Zneski, za katere se šteje, da so nerazdeljivi – Nacionalna ureditev, ki določa promocijo del, ki so pomembna s kulturnega vidika “

V zadevi C‑840/24,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) z odločbo z dne 21. novembra 2024, ki je na Sodišče prispela 10. decembra 2024, v postopku

Verwertungsgesellschaft Wort (VG Wort)

proti

TL,

SODIŠČE (peti senat),

v sestavi M. L. Arastey Sahún, predsednica senata, B. Smulders (poročevalec), E. Regan, J. Passer in D. Gratsias, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Szpunar,

sodni tajnik: F. Cathagne, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 26. novembra 2025,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Verwertungsgesellschaft Wort (VG Wort) T. Winter, Rechtsanwalt,

–        za TL T. von Plehwe, Rechtsanwalt,

–        za nemško vlado J. Möller, M. Hellmann, L. Hülsmann in A. Sahner, agenti,

–        za francosko vlado B. Dourthe in H. Nunes da Silva, agenta,

–        za avstrijsko vlado A. Posch, J. Schmoll in G. Kunnert, agenti,

–        za Evropsko komisijo J. Samnadda in G. von Rintelen, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. februarja 2026

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230), člena 6(1), prvi stavek, Direktive 2006/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski pravici, na področju intelektualne lastnine (UL 2006, L 376, str. 28) ter člena 11(4) in člena 12(4) Direktive 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu (UL 2014, L 84, str. 72).

2        Predlog je bil vložen v okviru spora med TL, ki deluje v lastnem imenu in kot prevzemnik pravic OS – oba sta avtorja književnih del – in združenjem Verwertungsgesellschaft Wort (VG Wort) (v nadaljevanju: VG Wort), organizacijo za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, do katerega je prišlo, ker je to združenje s prihodki od upravljanja avtorskih pravic financiralo sklad za promocijo znanosti.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

 Direktiva 2001/29

3        Člen 5 te direktive, naslovljen „Izjeme in omejitve“, določa:

„Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:

[…]

(b)      v zvezi z reprodukcijami v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, pri katerem se upošteva uporaba ali neuporaba tehničnih ukrepov po členu 6 na zadevnem delu ali predmetu;

[…]“

 Direktiva 2006/115

4        Člen 6 Direktive 2006/115, naslovljen „Odstopanje od izključne pravice do javnega posojanja“, v odstavku 1 določa:

„Države članice lahko odstopajo od izključne pravice iz člena 1 glede javnega posojanja pod pogojem, da dobijo nadomestilo za takšno posojanje vsaj avtorji. Države članice prosto določajo takšno nadomestilo, pri čemer upoštevajo svoje kulturno-politične cilje.“

 Direktiva 2014/26

5        V uvodnih izjavah 1, 3, od 6 do 9, 26 in 28 Direktive 2014/26 je navedeno:

„(1)      Direktive Unije, ki so bile sprejete na področju avtorske in sorodnih pravic, že zagotavljajo visoko stopnjo varstva imetnikov pravic in s tem okvir, v katerem lahko pride do izkoriščanja vsebine, varovane s temi pravicami. Navedene direktive prispevajo k razvoju in ohranjanju ustvarjalnosti. Na notranjem trgu, na katerem ni izkrivljanja konkurence, varstvo inovacij in intelektualnega ustvarjanja spodbuja tudi naložbe v inovativne storitve in izdelke.

[…]

(3)      Na podlagi člena 167 [PDEU] mora [Evropska u]nija pri svojih ukrepih upoštevati kulturno raznolikost ter prispevati k razcvetu kultur držav članic, pri čemer upošteva njihovo nacionalno in regionalno raznolikost ter hkrati postavlja v ospredje skupno kulturno dediščino. Organizacije za kolektivno upravljanje pravic imajo in bi morale še naprej imeti pomembno vlogo pri spodbujanju raznolikosti kulturnega izražanja, tako da najmanjšim in manj priljubljenim repertoarjem omogočajo dostop na trg, in da zagotavljajo socialne, kulturne in izobraževalne storitve v korist imetnikov pravic in javnosti.

[…]

(6)      Potreba po izboljšanju delovanja organizacij za kolektivno upravljanje pravic je bila ugotovljena že v Priporočilu Komisije [z dne 18. maja 2005 o kolektivnem čezmejnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic za zakonite spletne glasbene storitve (2005/737/ES) (UL 2005, L 276, str. 54 in popravek UL 2005, L 284, str. 10)]. V navedenem priporočilu je določenih več načel, kot so svoboda imetnikov pravic pri izbiri organizacije za kolektivno upravljanje pravic, enaka obravnava kategorij imetnikov pravic in pravična razdelitev licenčnin. […] Vendar se priporočila ni povsod enako upoštevalo.

(7)      Da se zagotovijo enakovredni varovalni ukrepi po vsej Uniji, bi morale biti zaradi varstva interesov članov organizacij za kolektivno upravljanje pravic, imetnikov pravic in tretjih oseb zakonodaje držav članic v zvezi z upravljanjem avtorske pravice in izdajanjem večozemeljskih licenc za spletne pravice za glasbena dela usklajene. […]

(8)      Namen te direktive je zagotoviti usklajevanje nacionalnih pravil v zvezi z dostopom do dejavnosti upravljanja avtorske in sorodnih pravic, ki jih opravljajo organizacije za kolektivno upravljanje pravic, načini njihovega vodenja ter okvirom nadzora nad njimi […]

(9)      Namen te direktive je določiti zahteve za organizacije za kolektivno upravljanje pravic, da se zagotovi visoko raven upravljanja, finančnega poslovodenja, preglednosti in poročanja. To pa ne bi smelo preprečiti državam članicam, da za organizacije za kolektivno upravljanje pravic s sedežem na njihovem ozemlju ohranijo ali uvedejo strožje standarde od tistih, določenih v naslovu II te direktive, če so ti strožji standardi skladni s pravom Unije.

[…]

(26)      Organizacije za kolektivno upravljanje pravic zbirajo, upravljajo in razdeljujejo prihodek iz naslova izkoriščanja pravic, za katere so jih pooblastili imetniki pravic. Do tega prihodka so končno [na koncu] upravičeni imetniki pravic, ki imajo lahko neposredno pravno razmerje z organizacijo ali ki jih lahko zastopa subjekt, ki je član organizacije za kolektivno upravljanje pravic ali ki so zastopani prek sporazuma o zastopstvu. Zato je pomembno, da organizacija za kolektivno upravljanje pravic zelo skrbno pobira, upravlja in razdeljuje ta prihodek. Točna razporeditev je mogoča le, kadar organizacije za kolektivno upravljanje pravic vodijo ustrezne evidence o članstvu, licencah in uporabi del ter druge vsebine. Ustrezne podatke, ki so potrebni za učinkovito kolektivno upravljanje pravic, bi morali zagotoviti tudi imetniki pravic in uporabniki, preverjale pa bi jih organizacije za kolektivno upravljanje pravic.

[…]

(28)      Ker so imetniki pravic upravičeni do nadomestila za izkoriščanje njihovih pravic, provizije za upravljanje ne smejo preseči utemeljenih provizij za upravljanje pravic, o vsakem odbitku, razen provizij za upravljanje, na primer odbitek za socialne, kulturne ali izobraževalne namene, pa bi morali odločati člani organizacije za kolektivno upravljanje pravic. Organizacije za kolektivno upravljanje pravic bi morale v odnosu do imetnikov pravic delovati pregledno glede na pravila, ki urejajo take odbitke. Enake zahteve bi morale veljati za vsako odločitev, da se bodo prihodki iz pravic uporabili za kolektivno razdeljevanje, kot so štipendije. Imetniki pravic bi morali imeti nediskriminatorni dostop do vseh socialnih, kulturnih ali izobraževalnih storitev, ki se financirajo s takimi odbitki. Ta direktiva ne bi smela vplivati na odbitke v skladu z nacionalnim pravom, kot so odbitki za nudenje socialnih storitev imetnikom pravic s strani organizacij za kolektivno upravljanje pravic, glede kakršnih koli vidikov, ki jih ta direktiva ne ureja, če so ti odbitki v skladu s pravom Unije.“

6        Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

„Ta direktiva določa zahteve, potrebne za zagotovitev pravilnega izvajanja upravljanja avtorske in sorodnih pravic s strani organizacij za kolektivno upravljanje pravic. Poleg tega določa zahteve za večozemeljsko licenciranje s strani organizacij za kolektivno upravljanje pravic za pravice avtorjev za glasbena dela za spletno uporabo.“

7        Člen 3 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

(c)      ,imetnik pravic‘ pomeni vsako osebo ali subjekt, razen organizacije za kolektivno upravljanje pravic, ki je imetnik avtorske ali sorodnih pravic ali ki je na podlagi sporazuma o izkoriščanju pravic ali zakona upravičena do deleža prihodka iz pravic;

(d)      ,član‘ pomeni imetnika pravic ali subjekt, ki zastopa imetnike pravic, vključno z drugimi organizacijami za kolektivno upravljanje pravic in združenji imetnikov pravic, ki izpolnjujejo zahteve organizacije za kolektivno upravljanje pravic glede članstva in so včlanjeni v tako organizacijo;

[…]

(h)      ,prihodek iz pravic‘ pomeni prihodek, ki ga prejme organizacija za kolektivno upravljanje pravic v imenu imetnikov pravic, v zvezi z izključno pravico, pravico do plačila ali pravico do nadomestila;

[…]“

8        Člen 5 iste direktive, naslovljen „Pravice imetnikov pravic“, v odstavku 2 določa:

„Imetniki pravic imajo pravico, da organizacijo za kolektivno upravljanje pravic po lastni izbiri pooblastijo za upravljanje pravic, kategorij pravic ali vrst del in druge vsebine po lastni izbiri ter za ozemlja po lastni izbiri, ne glede na državo članico državljanstva, prebivališča ali sedeža organizacije za kolektivno upravljanje pravic ali imetnika pravic. Če organizacija za kolektivno upravljanje pravic nima objektivnih utemeljenih razlogov za zavrnitev upravljanja, je obvezana k upravljanju takšnih pravic, kategorij pravic ali vrst del in druge vsebine, če upravljanje takšnih pravic spada med njene dejavnosti.“

9        Člen 8 Direktive 2014/26, naslovljen „Skupščina članov organizacije za kolektivno upravljanje pravic“, v odstavku 5 določa:

„Skupščina članov v skladu z določbami iz poglavja 2 naslova II sprejema odločitve o vsaj naslednjih vprašanjih:

(a)      splošni politiki o razdelitvi zneskov, do katerih so upravičeni imetniki pravic;

(b)      splošni politiki uporabe nerazdeljivih zneskov;

(c)      splošni naložbeni politiki glede prihodka iz pravic in vseh prihodkov iz naložb prihodka iz pravic;

(d)      splošni politiki o odbitkih od prihodka iz pravic in vseh prihodkov iz naložb prihodka iz pravic;

(e)      uporabi nerazdeljivih zneskov;

[…]“

10      Poglavje 2 te direktive, naslovljeno „Upravljanje prihodkov iz pravic“, ki je del naslova naslov II te direktive, ki se glasi „Organizacije za kolektivno upravljanje pravic“, vsebuje člene od 11 do 13.

11      Člen 11 navedene direktive, naslovljen „Zbiranje in uporaba prihodkov iz pravic“, v odstavku 4 določa:

„Organizacija za kolektivno upravljanje pravic prihodkov iz pravic ali kakršnega koli prihodka iz naložb prihodkov iz pravic ni dovoljeno [ne sme] uporabiti za druge namene kakor za razdelitev imetnikom pravic, razen kadar je dovoljeno, da jih odbije ali kompenzira provizije za njihovo upravljanje v skladu z odločitvijo, sprejeto v skladu s točko (d) člena 8(5), ali uporabi prihodke iz pravic ali prihodke iz naložb prihodkov iz pravic v skladu z odločitvijo, sprejeto v skladu s členom 8(5).“

12      Člen 12 iste direktive, naslovljen „Odbitki“, določa:

„1.      Države članice zagotovijo, da kadar imetnik pravic organizaciji za kolektivno upravljanje pravic dovoli, da upravlja njegove pravice, mora organizacija za kolektivno upravljanje pravic imetniku pravic zagotoviti informacije o provizijah za upravljanje in drugih odbitkih od prihodkov iz pravic in od kakršnega koli prihodka iz naložb prihodkov iz pravic, preden pridobi njegovo soglasje za upravljanje njegovih pravic.

2.      Odbitki so razumni glede na storitve, ki jih organizacija za kolektivno upravljanje pravic zagotavlja imetnikom pravic – po potrebi vključno s storitvami iz odstavka 4 – in določeni na podlagi objektivnih meril.

3.      Provizije za upravljanje ne presegajo upravičenih in dokumentiranih stroškov, ki jih je imela organizacija za kolektivno upravljanje pravic z upravljanjem avtorske in sorodnih pravic.

Države članice zagotovijo, da zahteve, ki veljajo za uporabo in preglednost uporabe zneskov, ki so bili odbiti ali kompenzirani za provizije za upravljanje, veljajo tudi za vse druge odbitke zaradi stroškov upravljanja avtorske ali sorodnih pravic.

4.      Kadar organizacija za kolektivno upravljanje pravic zagotavlja socialne, kulturne ali izobraževalne storitve, ki se financirajo z odbitki od prihodkov iz pravic, ali iz kakršnega koli prihodka iz naložb prihodkov iz pravic, take storitve zagotavlja na podlagi poštenih meril, zlasti v zvezi z dostopom do in obsegom teh storitev.“

13      Člen 13 Direktive 2014/26, naslovljen „Razdelitev zneskov, do katerih so upravičeni imetniki pravic“, v odstavkih 1, 3, 4 in 6 določa:

„1.      Brez poseganja v člen 15(3) in člen 28 države članice zagotovijo, da vsaka organizacija za kolektivno upravljanje pravic redno, skrbno in natančno razdeljuje in plačuje zneske, do katerih so upravičeni imetniki pravic v skladu s splošno politiko o razdeljevanju iz točke (a) člena 8(5).

Države članice zagotovijo tudi, da organizacije za kolektivno upravljanje pravic ali njihovi člani, ki so subjekti, ki zastopajo imetnike pravic, razdelitev in plačila teh zneskov izvedejo čim prej, najpozneje pa devet mesecev po koncu poslovnega leta, v katerem so bili prihodki pobrani, razen če obstajajo objektivni razlogi, povezani zlasti s poročanjem uporabnikov, identifikacijo pravic, imetniki pravic ali usklajevanjem informacij o delih in drugi vsebini z imetniki pravic, ki preprečujejo, da bi organizacije za kolektivno upravljanje pravic ali, kadar je ustrezno, njihovi člani, ta rok spoštovali.

[…]

3.      Organizacija za kolektivno upravljanje pravic sprejme vse potrebne ukrepe v skladu z odstavkom 1 za identificiranje in lociranje imetnikov pravic. […]

[…]

4.      Kadar zneskov, do katerih so upravičeni imetniki pravic, ni mogoče razdeliti, se po treh letih od konca poslovnega leta, v katerem so bili pobrani prihodki iz pravic, in pod pogojem, da je organizacija za kolektivno upravljanje pravic sprejela vse potrebne ukrepe za identifikacijo in lociranje imetnikov pravic iz odstavka 3, šteje, da so ti zneski nerazdeljivi.

[…]

6.      Države članice lahko omejijo ali določijo dovoljeno uporabo nerazdeljivih zneskov med drugim tako, da zagotovijo, da se takšni zneski uporabijo ločeno in neodvisno za financiranje socialnih, kulturnih in izobraževalnih dejavnosti, ki bi bile v korist imetnikov pravic.“

 Nemško pravo

 VGG

14      Člen 27(1) Gesetz über die Wahrnehmung von Urheberrechten und verwandten Schutzrechten durch Verwertungsgesellschaften (zakon o upravljanju avtorske in sorodnih pravic s strani organizacij za kolektivno upravljanje pravic) z dne 24. maja 2016 (BGBl. 2016 I, str. 1190) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: VGG), določa, da družba za upravljanje določi pravila, ki izključujejo arbitraren pristop pri razdeljevanju prihodkov iz naslova pravic (načrt razdelitve).

15      Člen 32(1) VGG določa:

„Organizacija za kolektivno upravljanje promovira dela in dosežke, ki so pomembni s kulturnega vidika.“

 Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

16      Združenje VG Wort je organizacija za kolektivno upravljanje pravic, ki je pooblaščena za uveljavljanje avtorskih pravic avtorjev književnih del in njihovih založnikov, ki so bile nanjo prenesene s pogodbo. V Nemčiji ima na tem področju monopol.

17      TL in OS sta avtorja književnih del, ki sta člana združenja VG Wort in sta z njim sklenila pogodbi o upravljanju. V spornem obdobju, in sicer od 1. januarja 2016 do 30. septembra 2019, sta združenju VG Wort prijavila različna dela in prejela plačila iz prihodkov, ki jih je prejelo to združenje.

18      V teh pogodbah je določeno, da obračun in plačilo deleža teh prihodkov, ki pripada imetnikom pravic, urejata statut in načrt razdelitve združenja VG Wort.

19      S statutom združenja VG Wort v različicah, ki so veljale v obdobju, na katero se nanaša tožba, je bilo urejeno tudi vplačevanje sredstev za promocijo v Förderungsfonds Wissenschaft (sklad za promocijo znanosti, v nadaljevanju: FFW), ki je sklad, s katerim upravlja družba, katere edini družbenik je združenje VG Wort.

20      V skladu s statutom sklada FFW je cilj tega sklada promocija znanosti in raziskav s financiranjem stroškov tiskanja, povezanih z objavo znanstvenih in strokovnih del, raziskav, ki so podlaga za nastanek takih del, ter drugih ukrepov za promocijo znanstvene in strokovne literature. Iz informacij, predloženih Sodišču, je razvidno, da so se sredstva, ki so bila nakazana skladu FFW, financirala z odbitki od prihodkov, ki so bili med drugim prejeti iz naslova nadomestila za privatno reproduciranje in nadomestila za javno posojanje znanstvenih, tehničnih in strokovnih del.

21      TL na podlagi lastnih pravic in pravic, ki jih je nanj prenesel OS, nasprotuje temu, da je združenje VG Wort skladu FFW namenjalo zneske, ki so izvirali iz prihodkov, ki jih je to združenje prejelo v spornem obdobju, s čimer so bila znižana plačila, ki sta jih TL in OS prejela iz naslova avtorskih pravic. TL je na prvi stopnji predlagal, naj se ugotovi, da združenje VG Wort nima pooblastila, da bi za to, da bi lahko financiralo sklad FFW, odtegovalo zneske od prejetih sredstev, ki jih mora izplačati imetnikom pravic. TL je poleg tega zahteval, naj se mu posredujejo informacije o zneskih, ki so bili nakazani v sklad FFW. Landgericht (deželno sodišče) je, kar zadeva OS, v celoti ugodilo ugotovitvenemu zahtevku in zahtevi za posredovanje informacij, kar zadeva TL, pa le deloma.

22      Pritožbeno sodišče je to odločbo v korist OS potrdilo. V zvezi s tem je to sodišče menilo, da so načrti razdelitve združenja VG Wort, ki so vključeni v pogodbe o upravljanju, splošni pogoji, katerih določbe o plačilih skladu FFW so na podlagi nacionalnega prava nične, ker so v nasprotju s temeljnimi načeli VGG in ureditvijo, ki je veljala pred VGG, saj je bil pri plačilih udeležen subjekt, ki do njih ni bil upravičen. Zahtevek TL pa je navedeno sodišča v celoti zavrnilo, in sicer z obrazložitvijo, da ni bilo dokazano, da so bila plačila, ki jih je prejel, znižana.

23      Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, meni, da je odločitev o pritožbi, ki mu je bila predložena, odvisna od tega, ali so določbe načrtov razdelitve, ki se nanašajo na plačila skladu FFW, dejansko nične iz razloga, da določajo plačila subjektu, ki do plačil ni bil upravičen.

24      V zvezi s tem to sodišče navaja, da čeprav je pritožbeno sodišče v skladu z nacionalno sodno prakso menilo, da mora organizacija za upravljanje prihodke iz svoje dejavnosti razdeliti izključno med imetnike pravic, pa ni mogoče izključiti možnosti, da so plačila v korist sklada FFW skladna s členom 32(1) VGG, v skladu s katerim je naloga organizacij za kolektivno upravljanje pravic tudi promocija del in dosežkov, ki so pomembni s kulturnega vidika. To sodišče navaja, da ta določba kroga upravičencev do promocije ne omejuje na imetnike pravic, temveč omogoča tudi promocijo bodočih del in prispevkov. Zato naj bi obstajala možnost, da se za ta plačila v korist sklada FFW ne bi smelo šteti, da so bila opravljena subjektu, ki do njih ni bil upravičen. Taka ugotovitev pa naj bi bila odvisna od skladnosti navedene določbe s pravom Unije.

25      Po mnenju predložitvenega sodišča iz ugotovitev iz sodb z dne 9. februarja 2012, Luksan (C‑277/10, EU:C:2012:65), in z dne 11. julija 2013, Amazon.com International Sales in drugi (C‑521/11, EU:C:2013:515), izhaja, da morajo imetniki avtorskih pravic, ki imajo pravico do pravičnega nadomestila, ki ga je treba plačevati na podlagi izjeme za zasebno kopiranje iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, in nadomestila za javno posojanje v skladu s členom 6(1), prvi stavek, Direktive 2006/115, te prihodke obvezno prejeti, vendar pa nič ne nasprotuje temu, da se jim del prihodkov, namenjenih pravičnemu nadomestilu, izplača posredno, prek socialnih in kulturnih ustanov, ustanovljenih v njihovo korist. To sodišče pojasnjuje, da se to pravilo včasih razume tako, da ne dopušča vključitve subjektov, ki niso imetniki avtorskih pravic, če ti v to niso privolili. Ugotoviti naj bi bilo treba, ali bi bilo treba glede na določbe Direktive 2014/26, ki je bila sprejeta po tej sodni praksi, vseeno dopustiti promocijo socialnih, kulturnih ali izobraževalnih ciljev v korist prejemnikov, ki niso (oziroma vsekakor še niso) del kroga imetnikov pravic.

26      V zvezi s tem navedeno sodišče meni, da se zdi, da člen 8(5)(d), člen 11(4) in člen 12(4) Direktive 2014/26 v povezavi z uvodnima izjavama 3 in 28 te direktive kažejo na to, da morajo organizacije za kolektivno upravljanje pravic (v nadaljevanju: OKU), če je tako odločitev sprejela skupščina njihovih članov, imeti možnost zagotavljanja socialnih, kulturnih ali izobraževalnih storitev tudi v korist prejemnikov, ki niso imetniki pravic. Podporo ustvarjalcem, ki niso ali še niso imetniki pravic, bi bilo tako mogoče šteti za zakonito uporabo „za druge namene“ kot za razdelitev prihodkov iz naslova pravic imetnikom pravic v smislu tega člena 11(4), pod pogojem, da je tako odločitev sprejela skupščina članov.

27      Isto sodišče meni tudi, da člen 13(6) te direktive, ki državam članicam omogoča, da uredijo uporabo nerazdeljivih zneskov za financiranje socialnih, kulturnih ali izobraževalnih dejavnosti v korist imetnikov pravic, ne nasprotuje taki razlagi, saj se ta določba ne nanaša na odbitke, ampak na nerazdeljive zneske.

28      Če pa bi bilo mogoče socialne, kulturne ali izobraževalne storitve iz člena 12(4) Direktive 2014/26 zakonito zagotavljati le imetnikom pravic v smislu člena 3(c) te direktive, pa bi naj bilo treba ugotoviti, ali je v skladu s pravom Unije zakonitost zagotavljanja takih storitev odvisna od tega, ali ima prejemnik teh storitev trenutno pravico do plačil, ali pa zadostuje imetništvo avtorske ali sorodne pravice, ki trenutno ne zagotavlja pravice do plačil. Poleg tega naj bi bilo treba pojasniti, ali je dopustnost zagotavljanja teh storitev odvisna od obstoja pogodbe o upravljanju z OKU. Po mnenju predložitvenega sodišča je namreč možno, da ima imetnik pravic trenutno pravico do plačil ali pa da ima zgolj pravico, ki je avtorsko‑pravno varovana, ne da bi imel trenutno pravico do plačil. Poleg tega bi bil položaj lahko različen glede na to, ali je imetnik pravic z OKU sklenil pogodbo o upravljanju ali ne. Pojasniti naj bi bilo treba, ali te različne okoliščine vplivajo na to, ali je zagotavljanje socialnih, kulturnih ali izobraževalnih storitev dopustno glede na člen 12(4) Direktive 2014/26/EU.

29      V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je s členom 5(2)(b) [Direktive 2001/29], členom 6(1), prvi stavek, [Direktive 2006/115], ter členoma 11(4) in 12(4) [Direktive 2014/26] združljivo to, da v skladu s predpisi nacionalnega prava med naloge organizacije za kolektivno upravljanje pravic spada promocija del, ki so pomembna s kulturnega vidika, zaradi česar imajo koristi od te promocije tudi prejemniki, ki niso (oziroma vsekakor še niso) del kroga imetnikov pravic?

2.      Če je v skladu s členom 12(4) [Direktive 2014/26] socialne, kulturne ali izobraževalne storitve dovoljeno zagotavljati le imetnikom pravic: ali je dopustnost zagotavljanja takih storitev odvisna od tega, ali ima prejemnik teh storitev trenutno pravico do plačila, ali pa zadostuje imetništvo avtorske ali sorodne pravice, ki trenutno ne zagotavlja pravice do plačila? Ali je za dopustnost takšnih storitev potrebna sklenitev pogodbe o upravljanju pravic z organizacijo za kolektivno upravljanje pravic?“

 Postopek pred Sodiščem

30      TL je 9. marca 2026 v sodnem tajništvu Sodišča vložil predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka v skladu s členom 83 Poslovnika Sodišča.

31      TL v utemeljitev tega predloga – pri čemer poudarja, da so v tem členu 83 navedeni razlogi za ponovno odprtje navedeni zgolj primeroma – trdi, da je generalni pravobranilec v obrazložitvi svojih sklepnih predlogov, predstavljenih 26. februarja 2026, navedel „nepričakovane in presenetljive“ trditve, ki se nanašajo na vsebino in namen prava intelektualne lastnine ter pravice in obveznosti OKU. Po mnenju te stranke te trditve niso združljive s pravom Unije in sodno prakso Sodišča. V zvezi s tem v bistvu navaja, da generalni pravobranilec s tem, da se v sklepnih predlogih opira na teorijo o naravi temeljne pravice do varstva intelektualne lastnine, zagovarja stališče, ki vodi do pretiranega obsega nalog in pristojnosti OKU. Navedena stranka se v podporo svoji razlagi prava Unije poleg tega opira na trditve, ki jih je navedla v svojih pisnih stališčih.

32      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s členom 252, drugi odstavek, PDEU dolžnost generalnega pravobranilca, da popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih je v skladu s Statutom Sodišča Evropske unije zahtevano njegovo sodelovanje. Sodišča ne zavezujejo niti ti predlogi niti obrazložitev, na podlagi katere generalni pravobranilec do njih pride (sodba z dne 29. januarja 2026, Keladis I in Keladis II, C‑72/24 in C‑73/24, EU:C:2026:51, točka 63 in navedena sodna praksa).

33      V tem okviru je treba tudi navesti, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik strankam in zainteresiranim subjektom iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije ne dajeta možnosti, da v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca predložijo stališča. Zato nestrinjanje stranke ali zainteresiranih subjektov s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih preizkusi v njih, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega dela postopka (sodba z dne 29. januarja 2026, Keladis I in Keladis II, C‑72/24 in C‑73/24, EU:C:2026:51, točka 64 in navedena sodna praksa).

34      Ker je torej namen predloga TL za ponovno odprtje ustnega dela postopka, da se mu omogoči, da odgovori na stališče, ki ga je generalni pravobranilec zavzel v sklepnih predlogih, temu predlogu ni mogoče ugoditi.

35      Sodišče sicer lahko na podlagi člena 83 Poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči, da začne ustni del postopka, ali odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je treba v zadevi odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali zainteresirani subjekti iz člena 23 Statuta Sodišča niso razpravljali.

36      Vendar v obravnavanem primeru iz stališč, ki jih je TL predložil v predlogu iz točke 30 te sodbe, ni razvidna nobena trditev, o kateri stranke ne bi razpravljale, niti novo dejstvo, ki bi lahko odločilno vplivalo na odločitev, ki jo mora Sodišče sprejeti v tej zadevi.

37      Ker ima Sodišče na voljo vse potrebne elemente za odgovor na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, po opredelitvi generalnega pravobranilca meni, da v teh okoliščinah ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.

 Vprašanji za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

38      Uvodoma je treba opozoriti, da mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. V zvezi s tem mora iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe razbrati določbe prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (sodba z dne 16. aprila 2026, Stichting de Thuiskopie, C‑496/24, EU:C:2026:296, točka 18 in navedena sodna praksa).

39      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem prosi za razlago člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, člena 6(1), prvi stavek, Direktive 2006/115 ter člena 11(4) in člena 12(4) Direktive 2014/26.

40      Medtem ko prvi dve določbi podeljujeta pravice imetnikom avtorskih pravic, in sicer pravico do pravičnega nadomestila za privatno reproduciranje in pravico do nadomestila za javno posojanje, se zadnji dve določbi nanašata na to, kako OKU upravlja prihode od izkoriščanja avtorskih pravic. Natančneje, člen 11(4) te direktive se splošneje nanaša na uporabo teh prihodkov, medtem ko se člen 12(4) navedene direktive nanaša zlasti na odbitke od teh prihodkov za financiranje socialnih, kulturnih ali izobraževalnih storitev, ki jih opravlja OKU.

41      Kot pa je razvidno iz predložitvene odločbe, se spor o glavni stvari nanaša na to, da je OKU iz postopka v glavni stvari del prihodkov, ki jih je prejela za račun imetnikov avtorskih pravic za književna dela, ki izvirajo iz izkoriščanja avtorskih pravic teh imetnikov, nakazala skladu, ki ga ima družba, ki je v stoodstotni lasti te OKU, in sicer z namenom financiranja del in dosežkov, ki so pomembni s kulturnega vidika, za katere predložitveno sodišče šteje, da spadajo med socialne, kulturne ali izobraževalne storitve, zlasti v smislu člena 12(4) Direktive 2014/26. V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje, ali je z vidika te direktive skladna nacionalna ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki OKU omogoča, da del prihodkov od izkoriščanja avtorskih pravic nameni za financiranje takih storitev, če se te storitve zagotavljajo osebam, ki niso ali še niso imetniki teh pravic.

42      Iz tega sledi, da se spor o glavni stvari nanaša le na upravljanje prihodkov od izkoriščanja avtorskih pravic ter zlasti na uporabo teh prihodkov in odbitkov od njih za financiranje socialnih, kulturnih ali izobraževalnih storitev.

43      Res je, da je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da prihodki, povezani z nakazili iz postopka v glavni stvari, izvirajo iz prihodkov, prejetih iz naslova nadomestila za privatno reproduciranje iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, in iz prihodkov, prejetih iz naslova nadomestila za javno posojanje iz člena 6(1), prvi stavek, Direktive 2006/115. Vendar so glede na Direktivo 2014/26 ti prihodki del prihodkov iz izkoriščanja avtorskih pravic iz člena 3(h) te direktive.

44      Poudariti je namreč treba, da so „prihodki iz pravic“ v členu 3(h) Direktive 2014/26 opredeljeni kot „prihodek, ki ga prejme [OKU] v imenu imetnikov pravic, v zvezi z izključno pravico, pravico do plačila ali pravico do nadomestila“.

45      Zato razlaga člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 in člena 6(1), prvi stavek, Direktive 2006/115 za spor o glavni stvari ni upoštevna.

46      V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 11(4) in člen 12(4) Direktive 2014/26 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da na podlagi nacionalne ureditve, na podlagi katere med naloge OKU spada tudi promocija del, ki so pomembna s kulturnega vidika, statut OKU določi, da se del „prihodkov iz pravic“ v smislu člena 3(h) te direktive nameni za financiranje socialnih, kulturnih ali izobraževalnih storitev, kadar so do teh storitev upravičene osebe, ki niso imetniki avtorskih pravic.

47      Člen 11(4) Direktive 2014/26 določa načelo, v skladu s katerim OKU ne sme uporabljati prihodkov iz pravic za druge namene kot za njihovo razdelitev imetnikom pravic. Vendar sta v tej določbi navedeni dve izjemi od tega načela. Na eni strani se ti prihodki lahko uporabijo za odbitek ali kompenzacijo stroškov upravljanja OKU, če je taka uporaba dovoljena v skladu z odločitvijo, sprejeto v skladu s členom 8(5)(d) te direktive. Na drugi strani lahko OKU navedene prihodke uporabljajo za druge namene kot za njihovo razdelitev imetnikom pravic, če je ta uporaba dovoljena na podlagi odločitve, sprejete v skladu s členom 8(5) navedene direktive.

48      Natančneje, v zvezi s to drugo izjemo, ki je v obravnavanem primeru edina upoštevna za spor o glavni stvari, je treba poudariti, da mora v skladu z zadnjenavedeno določbo skupščina članov OKU odločati v skladu z določbami naslova II, poglavje 2, Direktive 2014/26, ki se nanaša na upravljanje prihodkov iz pravic in vsebuje člene od 11 do 13 navedene direktive. Iz tega izhaja, da skupščina s sklepi, sprejetimi na podlagi tega člena 8(5), podrobneje določi pravila v zvezi z uporabo prihodkov iz pravic, odbitki od teh prihodkov in razdelitvijo zneskov, do katerih so upravičeni imetniki pravic, ki so določena v navedenih členih od 11 do 13, in sicer v mejah, določenih v teh členih.

49      Na prvem mestu, v zvezi z odbitki od prihodkov iz pravic, ki se izvedejo neposredno od teh prihodkov pred razdelitvijo zneskov, do katerih so upravičeni imetniki pravic, člen 12(1) Direktive 2014/26 državam članicam nalaga, da zagotovijo, da kadar imetnik pravic OKU dovoli, da upravlja njegove pravice, mora ta organizacija imetniku pravic zagotoviti informacije o provizijah za upravljanje in drugih odbitkih od prihodkov iz pravic in od kakršnega koli prihodka iz naložb prihodkov iz pravic, preden pridobi njegovo soglasje za upravljanje njegovih pravic. Iz tega besedila izhaja, da so odbitki za druge namene kot za stroške upravljanja, ki se izvedejo od teh prihodkov, načeloma dovoljeni. Tako je v členu 12(4) te direktive izrecno omenjeno financiranje socialnih, kulturnih in izobraževalnih storitev z odbitki od navedenih prihodkov.

50      Glede določitve prejemnikov storitev, ki se financirajo z odbitki od prihodkov iz pravic, pa člen 12(4) Direktive 2014/26 v povezavi z odstavkom 2 tega člena in uvodno izjavo 28 te direktive kaže na to, da so lahko do teh storitev upravičeni le imetniki avtorskih pravic.

51      Po eni strani namreč člen 12(2) Direktive 2014/26 določa, da so odbitki razumni glede na storitve, ki jih OKU zagotavlja imetnikom pravic – po potrebi vključno s storitvami iz odstavka 4 – in določeni na podlagi objektivnih meril. Besedilo tega člena 12(2) torej določa le primer, ko se storitve zagotavljajo tem imetnikom, in v te storitve vključuje tudi storitve iz odstavka 4 tega člena.

52      Po drugi strani člen 12(4) te direktive določa, da kadar OKU zagotavlja socialne, kulturne ali izobraževalne storitve, ki se financirajo z odbitki od prihodkov iz pravic, ali iz kakršnega koli prihodka iz naložb teh prihodkov, take storitve zagotavlja na podlagi poštenih meril, zlasti v zvezi z dostopom do in obsegom teh storitev. V zvezi s tem pa je v uvodni izjavi 28 Direktive 2014/26, ob upoštevanju katere je treba razlagati člen 12 te direktive, izrecno navedeno, da bi morali imeti imetniki pravic nediskriminatoren dostop do vseh socialnih, kulturnih ali izobraževalnih storitev. Iz tega sledi, da člen 12(4) navedene direktive omejuje možnost OKU, da izvedejo odbitke za socialne, kulturne ali izobraževalne storitve, ker morajo biti te storitve izključno v korist imetnikov pravic.

53      Taka razlaga je v skladu s sodno prakso Sodišča v zvezi z nadomestilom za privatno reproduciranje iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 in nadomestilom za javno posojanje iz člena 6(1) Direktive 2006/115, ki sta del „prihodkov iz pravic“, kot je razvidno iz same opredelitve tega pojma v členu 3(h) Direktive 2014/26, na katero je bilo opozorjeno v točki 44 te sodbe.

54      Prvič, glede nadomestila za privatno reproduciranje iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 je namreč Sodišče v sodbi z dne 12. novembra 2015, Hewlett‑Packard Belgium (C‑572/13, EU:C:2015:750, točka 48), v bistvu menilo, da je to nadomestilo namenjeno povrnitvi škode, ki je imetnikom pravic nastala zaradi reproduciranja njihovih del brez njihovega dovoljenja, osebe, ki niso imetniki pravic in torej zaradi takega reproduciranja ne utrpijo nobene škode, pa ne morejo biti upravičene do tega nadomestila, če bi bila posledica take ugodnosti ta, da bi bili ti imetniki pravic v celoti ali delno prikrajšani za navedeno nadomestilo. Poleg tega je Sodišče v sodbi z dne 11. julija 2013, Amazon.com International Sales in drugi (C‑521/11, EU:C:2013:515, točke od 49 do 54), sicer res razsodilo, da Direktiva 2001/29 ne nalaga, da se upravičencem do nadomestila za privatno reproduciranje zagotovi plačilo celotnega nadomestila v gotovini, in državam članicam tudi ne prepoveduje, da določijo, da se del tega nadomestila upravičencem izplača posredno prek socialnih in kulturnih ustanov, ustanovljenih v njihovo korist. Vendar je poudarilo, po eni strani, da je to, da se del prihodkov, namenjenih izplačilu navedenega nadomestila, nameni tem subjektom, s predmetom tega nadomestila združljivo le, če te ustanove zagotavljajo dejansko korist upravičencem. Po drugi strani, tudi če se del nadomestila za privatno reproduciranje tem upravičencem izplača posredno, mora biti to nadomestilo v celoti uporabljeno v korist imetnikov pravic. Sodišče je namreč menilo, da ne bi bilo v skladu s ciljem tega nadomestila, če bi te ustanove dodeljevale ugodnosti osebam, ki niso upravičenci.

55      Drugič, v zvezi z nadomestilom za javno posojanje iz člena 6(1) Direktive 2006/115 je Sodišče razsodilo, da čeprav je zakonodajalec Unije v francoski jezikovni različici Direktive 2006/115 uporabil izraz „rémunération“ (plačilo) namesto izraza „compensation“ (nadomestilo), ki je bil uporabljen v francoski jezikovni različici Direktive 2001/29, je tudi namen prvonavedenega pojma uvedba odškodnine za avtorje, saj je njegov namen nadomestiti škodo, ki jim je bila povzročena (glej v tem smislu sodbo z dne 9. februarja 2012, Luksan, C‑277/10, EU:C:2012:65, točka 103). Zato se mora to plačilo, za katero je treba šteti, da se z njim izravna ta škoda, v skladu z ugotovitvami iz sodne prakse, navedene v prejšnji točki te sodbe, v celoti – neposredno ali posredno – vrniti upravičencem.

56      Sodna praksa, navedena v točkah 54 in 55 te sodbe, tako potrjuje razlago iz točke 52 te sodbe. Razlaga, ki bi omogočala odbitek od prihodkov iz pravic za financiranje storitev v korist oseb, ki niso imetniki pravic, bi namreč povzročila, da bi bili ti imetniki prikrajšani za del teh prihodkov. Ta ugotovitev poleg tega velja ne glede na pogodbeno ali zakonsko podlago teh prihodkov.

57      V tem okviru je treba opozoriti, da Direktiva 2014/26 ni želela kršiti načel, določenih v prejšnjih direktivah, ki so bile sprejete na področju avtorske in sorodnih pravic, kot sta direktivi 2001/29 in 2006/115. Direktiva 2014/26 namreč ne vsebuje določb, ki bi nadomeščale ali razveljavljale določbe zadnjenavedenih direktiv. Nasprotno, uvodna izjava 1 te direktive se na prejšnje direktive sklicuje. Poleg tega, kot je razvidno iz člena 1 in uvodnih izjav od 6 do 9 navedene direktive, je njen namen zagotoviti pravilno izvajanje kolektivnega upravljanja avtorskih pravic, kar zajema, kot izhaja iz člena 3(h) te direktive, upravljanje s prihodki, ki so bili prejeti med drugim iz naslova nadomestila za privatno reproduciranje iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 in nadomestila za javno posojanje iz člena 6(1) Direktive 2006/115. Zato dejstvo, da je bila Direktiva 2014/26 sprejeta po razglasitvi sodb, navedenih v točkah 54 in 55 te sodbe, ne vpliva na njeno razlago in nikakor ne vpliva na upoštevnost teh sodb za to razlago.

58      Zato iz zgoraj navedenih elementov izhaja, da je odbitke, ki jih OKU izvede od prihodkov iz pravic na podlagi člena 12 Direktive 2014/26 in torej preden se ti prihodki dodelijo in razdelijo imetnikom pravic, mogoče izvesti za financiranje socialnih, kulturnih ali izobraževalnih storitev iz tega člena 12(4) le, če se te storitve, vsaj posredno, zagotavljajo v izključno korist teh imetnikov.

59      Na drugem mestu, kar zadeva uporabo prihodkov iz pravic v okviru razdelitve zneskov, do katerih so upravičeni imetniki pravic, je treba ugotoviti, da je treba te prihodke v skladu s členom 11(4) te direktive načeloma uporabiti za imetnike pravic. Vendar, kot je bilo navedeno v točki 47 te sodbe, ta člen 11(4) OKU omogoča, da prihodke iz pravic uporabijo za druge namene kot za njihovo razdelitev imetnikom pravic, če je taka uporaba dovoljena na podlagi odločitve, sprejete v skladu s členom 8(5) navedene direktive. V zvezi s tem je iz člena 8(5)(b) in (e) iste direktive razvidno, da skupščina članov OKU odloča o splošni politiki uporabe nerazdeljivih zneskov in o uporabi teh zneskov.

60      Člen 13(4) Direktive 2014/26 določa, da kadar zneskov, do katerih so upravičeni imetniki pravic, ni mogoče razdeliti, se po treh letih od konca poslovnega leta, v katerem so bili pobrani prihodki iz pravic, in če je OKU sprejela vse potrebne ukrepe za identifikacijo in lociranje imetnikov pravic iz člena 13(3), šteje, da so ti zneski nerazdeljivi. V tem okviru je treba opozoriti, da ti zneski izhajajo iz prihodkov iz pravic v smislu člena 3(h) Direktive 2014/26, zato lahko med drugim vključujejo tako prihodke, ki izhajajo tako iz nadomestila za privatno reproduciranje iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, kot tudi iz nadomestila za javno posojanje iz člena 6(1) Direktive 2006/115.

61      Če torej prihodkov iz pravic ni mogoče razdeliti imetnikom zadevnih pravic, ker jih ni bilo mogoče identificirati in najti, lahko skupščina članov na podlagi člena 11(4) v povezavi s členom 8(5)(b) in (e) Direktive 2014/26 odloči o splošni politiki uporabe in določi uporabo teh prihodkov.

62      Ta uporaba pa se lahko nanaša na socialne, kulturne in izobraževalne storitve, ki se po potrebi zagotavljajo osebam, ki niso imetniki pravic.

63      V skladu s členom 13(6) navedene direktive lahko namreč države članice omejijo ali določijo dovoljeno uporabo nerazdeljivih zneskov med drugim tako, da zagotovijo, da se takšni zneski uporabijo ločeno in neodvisno za financiranje socialnih, kulturnih in izobraževalnih dejavnosti, ki so v korist imetnikov pravic. Iz tega sledi, da Direktiva 2014/26 – načeloma in če se zadevna država članica ne odloči drugače – skupščini članov OKU omogoča, da dovoli uporabo prihodkov iz pravic, ki jih ni bilo mogoče razdeliti imetnikom pravic, v smislu člena 13(4) te direktive, za financiranje socialnih, kulturnih in izobraževalnih storitev v korist oseb, ki niso imetniki pravic.

64      Zato bi ob neobstoju take odločitve zadevne države članice OKU na podlagi člena 11(4) te direktive v povezavi s členom 8(5)(b) in (e) ter členom 13(6) te direktive te prihodke lahko uporabila za financiranje teh storitev v korist oseb, ki niso ali še niso imetniki pravic, pod pogojem, da je skupščina članov tako odločila.

65      Poleg tega v takem položaju ni mogoče šteti, da so imetniki pravic prikrajšani za zneske, ki jim pripadajo, ker je že iz opredelitve razvidno, da jih ni mogoče identificirati, in torej dodeliti zneskov tem imetnikom.

66      Glede na vse zgornje ugotovitve je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 11(4) v povezavi s členom 12(4) ter členom 13(4) in (6) Direktive 2014/26 razlagati tako, da, prvič, nasprotuje temu, da na podlagi nacionalne ureditve, na podlagi katere med naloge OKU spada tudi promocija del, ki so pomembna s kulturnega vidika, statut OKU določi, da se del „prihodkov iz pravic“ v smislu člena 3(h) te direktive nameni za financiranje socialnih, kulturnih ali izobraževalnih storitev, ki se zagotavljajo osebam, ki niso imetniki avtorskih pravic, če so vir tega financiranja odbitki od teh prihodkov, in, drugič, ne nasprotuje tem statutom, če so vir tega financiranja „nerazdeljivi zneski“ v smislu člena 13(4) navedene direktive.

 Drugo vprašanje

67      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba v zvezi s socialnimi, kulturnimi in izobraževalnimi storitvami, ki jih zagotavlja OKU in se financirajo z odbitki od „prihodkov iz pravic“ v smislu člena 3(h) Direktive 2014/26, člen 12(4) te direktive razlagati tako, da se lahko te storitve zagotavljajo le imetnikom pravic, ki imajo trenutno pravico do plačila ali ki so s to OKU sklenili pogodbo o upravljanju.

68      Kot izhaja iz točk od 47 do 52 te sodbe, lahko OKU v skladu s členom 11(4) in členom 12(4) Direktive 2014/26 socialne, kulturne ali izobraževalne storitve financirajo z odbitki od teh prihodkov, če je taka uporaba prihodkov dovoljena na podlagi odločitve, sprejete v skladu s členom 8(5) te direktive, in če se te storitve zagotavljajo izključno imetnikom pravic.

69      Na prvem mestu, glede vprašanja, ali mora imetnik pravic dokazati, da ima trenutno pravico do plačila, v tem smislu, da ima pravico do sodelovanja pri razdelitvi prihodkov iz pravic v obdobju, na katero se nanaša odločitev skupščine, sprejeta na podlagi člena 8(5) navedene direktive, da bi bil upravičen do teh storitev, je treba ugotoviti, da je pojem „imetnik pravic“ za namene uporabe Direktive 2014/26 v členu 3(c) Direktive 2014/26 opredeljen kot vsaka oseba ali subjekt, razen OKU, ki je imetnik avtorske ali sorodnih pravic ali ki je na podlagi sporazuma o izkoriščanju pravic ali zakona upravičen do deleža prihodka iz pravic.

70      Iz te opredelitve izhaja, da za to, da bi lahko neka oseba ali subjekt koristil socialne, kulturne in izobraževalne storitve, ki jih zagotavlja OKU in se financirajo z odbitki od prihodkov iz pravic, zadostuje, da je taka oseba ali subjekt zajet s pojmom „imetnik pravic“, in da izpolnjevanje dodatnih pogojev, kot je obstoj „trenutne“ pravice do plačila, ni potrebno.

71      V tem okviru je treba ugotoviti, da morajo v skladu s členom 13(1), drugi pododstavek, te direktive OKU zneske, do katerih so upravičeni imetniki pravic, razdeliti in plačati čim prej, in načeloma najpozneje devet mesecev po koncu poslovnega leta, v katerem so bili prihodki pobrani. Nasprotno pa navedena direktiva ne vsebuje nobene določbe v zvezi z obdobjem, v katerem je treba zagotavljati storitve iz njenega člena 12(4).

72      Zato bi se, če bi bila pravica do prejemanja teh storitev odvisna od možnosti uveljavljanja trenutne pravice do plačila, s tem vzpostavila povezava med obdobjem, v katerem se take storitve lahko zagotavljajo imetniku pravic, in obdobjem, v katerem ta imetnik prejema prihodke iz svojih pravic, ki je zakonodajalec Unije ni nameraval vzpostaviti.

73      Iz tega sledi, da imetniku pravic, kot je opredeljen v členu 3(c) Direktive 2014/26, ni treba dokazati, da ima „trenutno“ pravico do plačila iz naslova avtorske pravice, da bi lahko koristil socialne, kulturne in izobraževalne storitve, ki jih zagotavlja OKU in se financirajo z odbitki od „prihodkov iz pravic“ v smislu člena 3(h) te direktive.

74      Na drugem mestu, v zvezi z vprašanjem, ali je pogodba o upravljanju z OKU, ki zagotavlja te storitve, potrebna za to, da bi bil imetnik pravic do njih lahko upravičen, je treba poudariti, da se člen 12(2) in (4) Direktive 2014/26 nanaša na socialne, kulturne ali izobraževalne storitve, ki jih OKU zagotavlja imetnikom pravic, in v zvezi s slednjimi ne vsebuje dodatnih pojasnil. Vendar je treba ugotoviti, da to velja tudi za druge določbe te direktive, zlasti njen člen 11(4), ki določa, da OKU ne smejo uporabljati prihodkov iz pravic za druge namene kot za njihovo razdelitev imetnikom pravic.

75      Iz tega sledi, da se za namen uporabe te direktive in posebej v zvezi s storitvami iz člena 12(2) in (4) te direktive, ki se financirajo z odbitki od prihodkov iz pravic, za imetnike pravic štejejo tisti, katerih upravljanje pravic spada v okvir dejavnosti zadevne OKU. Kot je namreč generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 73 sklepnih predlogov, ker so področja dejavnosti OKU opredeljena glede na vrsto varovanih del ali kategorijo pravic, kot je določeno v členu 5(2) Direktive 2014/26, se lahko take socialne, kulturne ali izobraževalne storitve, ki jih zagotavljajo te organizacije, zagotavljajo le imetnikom pravic, katerih upravljanje spada v okvir dejavnosti zadevne OKU. V nasprotnem primeru bi bili upravičenci do teh prihodkov prikrajšani za zneske, ki jim pripadajo iz naslova izkoriščanja njihovih pravic.

76      V tem okviru, ki se nanaša na naravo povezave med imetniki pravic in OKU, je treba poleg tega ugotoviti – kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 71 sklepnih predlogov, da ker je treba nadomestilo za privatno reproduciranje iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 in nadomestilo za javno posojanje iz člena 6(1) Direktive 2006/115, če je zadevna država članica uporabila možnost, ki jo ima na podlagi teh določb, plačevati na podlagi nacionalnega prava, lahko do upravljanja teh pravic s strani OKU pride, ne da bi bilo potrebno pogodbeno razmerje med to organizacijo in imetnikom teh pravic.

77      To razlago potrjuje uvodna izjava 26 Direktive 2014/26. V tej uvodni izjavi je namreč navedeno, da so do prihodkov končno upravičeni imetniki pravic, ki imajo lahko neposredno pravno razmerje z OKU ali ki jih lahko zastopa subjekt, ki je član OKU ali ki so zastopani prek sporazuma o zastopstvu. Iz tega sledi, da neposredno pogodbeno razmerje, kakršno se vzpostavi s pogodbo o upravljanju pravic v zvezi z enim ali več določenimi deli, med imetnikom pravic in zadevno OKU ni potrebno.

78      Iz teh elementov izhaja, da zakonitost – glede na Direktivo 2014/26 – zagotavljanja socialnih, kulturnih in izobraževalnih storitev „imetnikom pravic“ v smislu člena 3(c) te direktive, ki se financirajo z odbitki na podlagi člena 12(4) navedene direktive, ni odvisna od tega, ali imajo ti imetniki pravic trenutno pravico do plačil in ali so z OKU sklenili pogodbo o upravljanju.

79      Glede na zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba v zvezi s socialnimi, kulturnimi in izobraževalnimi storitvami, ki jih zagotavlja OKU in se financirajo z odbitki od „prihodkov iz pravic“ v smislu člena 3(h) Direktive 2014/26, člen 12(4) te direktive razlagati tako, da se lahko te storitve zagotavljajo „imetnikom pravic“ v smislu člena 3(c) te direktive ne glede na to, ali imajo ti imetniki pravic trenutno pravico do plačil in ali so z OKU sklenili pogodbo o upravljanju, če upravljanje s pravicami za račun teh imetnikov neposredno ali posredno spada v okvir dejavnosti zadevne OKU.

 Stroški

80      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

1.      Člen 11(4) v povezavi s členom 12(4) ter členom 13(4) in (6) Direktive 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu

je treba razlagati tako, da

prvič, nasprotuje temu, da na podlagi nacionalne ureditve, na podlagi katere med naloge organizacije za kolektivno upravljanje pravic spada tudi promocija del, ki so pomembna s kulturnega vidika, statut organizacije za kolektivno upravljanje pravic določi, da se del „prihodkov iz pravic“ v smislu člena 3(h) te direktive nameni za financiranje socialnih, kulturnih ali izobraževalnih storitev, ki se zagotavljajo osebam, ki niso imetniki avtorskih pravic, če so vir tega financiranja odbitki od teh prihodkov, in, drugič, ne nasprotuje tem statutom, če so vir tega financiranja „nerazdeljivi zneski“ v smislu člena 13(4) te direktive.

2.      Člen 12(4) Direktive 2014/26

je treba razlagati tako, da

se lahko socialne, kulturne in izobraževalne storitve, ki jih zagotavlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic in se financirajo z odbitki od „prihodkov iz pravic“ v smislu člena 3(h) te direktive, zagotavljajo „imetnikom pravic“ v smislu člena 3(c) te direktive ne glede na to, ali imajo ti imetniki pravic trenutno pravico do plačil in ali so z organizacijo za kolektivno upravljanje pravic sklenili pogodbo o upravljanju, če upravljanje s pravicami za račun teh imetnikov neposredno ali posredno spada v okvir dejavnosti zadevne organizacije za kolektivno upravljanje pravic.

Podpisi


*      Jezik postopka: nemščina.