Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 22. oktobra 2026(*)

„ Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Evropsko potrdilo o dedovanju – Uredba (EU) št. 650/2012 – Člen 68(l) – Vsebina evropskega potrdila o dedovanju – Zapuščina, ki vključuje nepremičnino, ki je v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo potrdilo izdano – Potrdilo, ki se zahteva za vpis lastninske pravice na tej nepremičnini v zemljiško knjigo te prve države članice – Obveznost organa izdajatelja, da navedeno nepremičnino identificira v evropskem potrdilu o dedovanju – Nacionalna ureditev, s katero se zavrne vpis v zemljiško knjigo zgolj na podlagi evropskega potrdila o dedovanju, ki ne vsebuje podatkov o zadevni nepremičnini, ki se zahtevajo s to ureditvijo – Režim ,univerzalnega nasledstva‘, ki ga določa pravo, ki se uporablja za dedovanje – Nacionalna ureditev države članice, v kateri se vodi zemljiška knjiga, ki določa možnost, da se za ta vpis predloži dokument, ki je namenjen dopolnitvi evropskega potrdila o dedovanju, če v njem zadevna nepremičnina ni identificirana – Morebitni vpliv uporabe tega režima in obstoja te ureditve na obveznost organa izdajatelja, da v tem potrdilu identificira zadevno nepremičnino “

V zadevi C‑873/24 [Marwanak](i),

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) z odločbo z dne 27. novembra 2024, ki je na Sodišče prispela 17. decembra 2024, v postopku

GK,

NU,

TZ,

MV,

UK,

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi I. Jarukaitis, predsednik senata, R. Frendo, sodnica, N. Jääskinen (poročevalec), M. Condinanzi in A. Kornezov, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Szpunar,

sodni tajnik: V. Di Bucci,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za GK, NU, TZ, MV in UK S. Heidenhain, Rechtsanwalt,

–        za nemško vlado J. Möller, M. Hellmann in J. Simon, agenti,

–        za češko vlado A. Pagáčová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–        za špansko vlado P. Pérez Zapico, agentka,

–        za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–        za Evropsko komisijo B. Ernst in S. Noë, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 5. februarja 2026

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 68(l) Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (UL 2012, L 201, str. 107).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki so ga v Nemčiji začeli GK, NU, TZ, MV in UK za izdajo evropskega potrdila o dedovanju, ki vsebuje izrecno navedbo nepremičnine v Češki republiki, da bi se omogočil vpis pravice na tej nepremičnini v zemljiško knjigo, ki se vodi v zadnjenavedeni državi članici.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

 Uredba št. 650/2012

3        V uvodnih izjavah od 7 do 9, 18, 19, 67, 68, 71 in 80 Uredbe št. 650/2012 je navedeno:

„(7)      Pravilno delovanje notranjega trga bi bilo treba omogočiti z odpravo ovir za prosto gibanje oseb, ki se danes srečujejo s težavami pri uveljavljanju svojih pravic pri dedovanju s čezmejnimi posledicami. […] Učinkovito je treba zagotavljati pravice dedičev in volilojemnikov, drugih oseb, ki so blizu zapustniku, ter upnikov zapuščine.

(8)      Za dosego teh ciljev bi bilo treba v tej uredbi združiti določbe o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju ali, odvisno od primera, sprejemljivosti, izvršljivosti in izvrševanju odločb, javnih listin in sodnih poravnav ter o uvedbi evropskega potrdila o dedovanju.

(9)      Področje uporabe te uredbe bi moralo zajemati vsa civilnopravna vprašanja glede dedovanja zapuščine po zapustniku, torej vse oblike prehoda premoženja, pravic in obveznosti zaradi smrti, ne glede na to, ali gre za prehod po volji zapustnika na podlagi razpolaganja za primer smrti ali za prehod z dedovanjem na podlagi zakona.

[…]

(18)      Zahteve za vpis pravice na nepremičnini ali premičnini v register bi bilo treba izključiti iz področja uporabe te uredbe. Zato bi moralo zakonske pogoje in način vpisa pravice ter organe, kot so zemljiške knjižne ali notarji, ki so pristojni, da preverijo, ali so izpolnjene vse zahteve in ali je predložena ali veljavna dokumentacija zadostna oziroma vsebuje vse potrebne informacije, določati pravo države članice, v kateri se vodi register (za nepremičnine, lex rei sitae). Organi lahko zlasti preverijo, ali je pravica zapustnika na zapuščini, ki je navedena v listini, predloženi za vpis, vpisana v register ali kako drugače izkazana v skladu s pravom države članice, v kateri se vodi register. Da ne bi prišlo do podvajanja listin, bi morali organi, pristojni za vpis, priznati listine, ki jih sestavijo pristojni organi v drugi državi članici in katerih obtok je predviden v tej uredbi. Zlasti evropsko potrdilo o dedovanju, ki se izda v skladu s to uredbo, bi moralo biti veljavna listina za vpis zapuščine v register države članice. To ne pomeni, da organi, pristojni za vpis, ne morejo zahtevati, naj oseba, ki zaprosi za vpis, zagotovi dodatne informacije ali predloži dodatne listine, ki se zahtevajo po pravu države članice, v kateri se vodi register, na primer informacije ali listne v zvezi s plačilom davka. Pristojni organ lahko osebi, ki zaprosi za vpis, svetuje glede pridobitve manjkajočih informacij ali listin.

(19)      Iz področja uporabe te uredbe bi bilo treba izključiti tudi učinke vpisa pravice v register. Zato bi moralo pravo države članice, v kateri se vodi register, določati, ali ima vpis na primer deklaratorni ali konstitutivni učinek. Če je torej po pravu države članice, ki vodi register, pridobitev pravice na nepremičnini treba vpisati v register, da se zagotovi učinek erga omnes takega vpisa ali da se zaščitijo pravni posli, pravo te države določa, kdaj se takšna pravica pridobi.

[…]

(67)      Za hitro, nemoteno in učinkovito urejanje dedovanja s čezmejnimi posledicami v Evropski uniji bi moral imeti dediči […] možnost, da zlahka dokažejo svoj status in/ali uveljavlja[jo] svoje pravice in pooblastila v drugi državi članici, na primer v državi članici, v kateri je zapuščina. V ta namen bi morala ta uredba določati uvedbo enotnega potrdila, tj. evropskega potrdila o dedovanju, ki se izda za uporabo v drugi državi članici. To potrdilo zaradi upoštevanja načela subsidiarnosti ne bi smelo nadomestiti nacionalnih dokumentov, ki se lahko za enak namen izdajajo v državah članicah.

(68)      Organ izdajatelj potrdila bi moral upoštevati obličnosti, ki so potrebne za vpis v register nepremičnine v državi članici, kjer se nahaja register. Ta uredba bi morala za ta namen določiti izmenjavo informacij med državami članicami o teh obličnostih.

[…]

(71)      Potrdilo bi moralo imeti enake učinke v vseh državah članicah. Samo po sebi ne bi smelo biti izvršilni naslov, imeti pa bi moralo dokazno moč, poleg tega bi se moralo zanj predpostavljati, da točno odraža elemente, ki so bili ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ali po katerem koli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente, kot je materialna veljavnost razpolaganja za primer smrti. Dokazni učinek potrdila ne bi smel vključevati elementov, ki niso urejena s to uredbo, kot je ugotavljanje očetovstva in materinstva ali vprašanje, ali je določeno premoženje pripadalo zapustniku ali ne. […] Ta uredba ne bi smela urejati vprašanja, ali je takšna pridobitev premoženja s strani tretje osebe veljavna ali ne.

[…]

(80) […] [C]iljev te uredbe, in sicer prostega gibanja oseb, možnosti, da lahko evropski državljani vnaprej uredijo svoje dedovanje na ravni Unije ter zaščite pravic dedičev in volilojemnikov ter oseb, ki so blizu zapustniku in upnikov do zapuščine, države članice ne morejo zadovoljivo doseči […]“

4        Člen 1 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.      Ta uredba se uporablja v zadevah dedovanja. Ne uporablja pa se v davčnih, carinskih ali upravnih zadevah.

2.      Iz področja uporabe te uredbe so izključeni:

[…]

k)      naravo[a] stvarnih pravic in

l)      vpis pravic na nepremičnini ali premičnini v register, vključno s pravnimi zahtevami za takšen vpis in učinki vpisa ali nevpisa takšnih pravic v register.“

5        Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„1.      V tej uredbi:

a)      ‚dedovanje‘ pomeni dedovanje zapuščine po zapustniku in obsega vse oblike prehoda premoženja, pravic in obveznosti zaradi smrti, ne glede na to, ali gre za prehod na podlagi zapustnikovega razpolaganja za primer smrti ali za prehod z dedovanjem na podlagi zakona;

[…]

(c)      ,skupna oporoka‘ pomeni oporoko, ki jo sestavita dve ali več oseb v enem aktu;

[…]“

6        Poglavje III Uredbe št. 650/2012, naslovljeno „Pravo, ki se uporablja“, vsebuje člene od 20 do 38 te uredbe.

7        Člen 21 te uredbe, naslovljen „Splošno pravilo“, v odstavku 1 določa:

„Če v tej uredbi ni določeno drugače, je pravo, ki se uporablja za celotno dedovanje, pravo države, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče.“

8        Člen 22 Uredbe št. 650/2012, naslovljen „Izbira prava“, v odstavku 1, prvi pododstavek, določa:

„Oseba lahko za pravo, ki ureja celotno dedovanje po njej, izbere pravo države, katere državljanstvo ima v času izbire ali ob smrti.“

9        Člen 23 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe prava, ki se uporablja“, določa:

„1.      Pravo, določeno v skladu s členom 21 ali členom 22, ureja celotno de[d]ovanje.

2.      To pravo ureja zlasti:

a)      vzroke, čas in kraj uvedbe dedovanja;

b)      določitev upravičencev, njihovih deležev in obveznosti, ki jim jih je morda naložil zapustnik, ter določitev drugih dednih pravic, vključno z dednimi pravicami preživelega zakonca ali partnerja;

[…]

e)      prehod premoženja, pravic in obveznosti, ki sestavljajo zapuščino, na dediče in, če je ustrezno, volilojemnike, skupaj s pogoji in učinki sprejema dediščine ali volila ali odpovedi dediščini ali volilu;

[…]“

10      Poglavje VI Uredbe št. 650/2012, naslovljeno „Evropsko potrdilo o dedovanju“, vsebuje člene od 62 do 73.

11      Člen 63 navedene uredbe, naslovljen „Namen potrdila“, določa:

„1.      Potrdilo je namenjeno dedičem, volilojemnikom z neposrednimi pravicami v dedni zadevi in izvršiteljem oporoke ali upraviteljem zapuščine, ki morajo v drugi državi članici dokazati svoj status ali uveljavljati svoje pravice kot dediči ali volilojemniki in/ali pooblastila kot izvršitelji oporoke ali upravitelji zapuščine.

2.      Potrdilo se lahko uporablja zlasti, da se dokaže eno ali več od naslednjega:

a)      status in/ali pravice posameznega dediča oziroma volilojemnika, omenjenega v potrdilu, in njihovi deleži na zapuščini;

b)      dodelitev določenega premoženja, ki je del zapuščine, dediču/dedičem oziroma volilojemniku/volilojemnikom, omenjenemu/omenjenim v potrdilu;

[…]“

12      Člen 65 Uredbe št. 650/2012, naslovljen „Zahteva za potrdilo“, v odstavkih 1 in 3 določa:

„1.      Potrdilo se izda na zahtevo katere koli osebe iz člena 63(1) (v nadaljnjem besedilu: prosilec).

[…]

3.      Zahteva vsebuje podatke, naštete v nadaljevanju, kolikor prosilec takšne podatke pozna in kolikor so potrebni za to, da lahko organ izdajatelj potrdi elemente, za katere prosilec želi, da se potrdijo; zahtevi se priložijo vse ustrezne listine bodisi v izvirniku bodisi kopije, ki izpolnjujejo pogoje, potrebne za ugotovitev njihove verodostojnosti, brez poseganja v člen 66(2):

[…]

f)      predvideni namen potrdila v skladu s členom 63;

[…]

h)      elemente, na podlagi katerih prosilec, kjer je ustrezno, uveljavlja pravico do zapuščine kot upravičenec in/ali pravico do izvrševanja oporoke zapustnika in/ali pravico do upravljanja zapuščine;

[…]“

13      Člen 66 te uredbe, naslovljen „Preučitev zahteve“, v odstavkih 1, 2 in 5 določa:

„1.      Organ izdajatelj po prejemu zahteve preveri podatke, izjave, listine in druga dokazila, ki jih predloži prosilec. Po uradni dolžnosti opravi poizvedbe, potrebne za to preverjanje, če tako določa ali dovoljuje nacionalno pravo, ali pozove prosilca, naj predloži dodatna dokazila, ki se mu zdijo potrebna.

2.      Če prosilec ne more predložiti kopij ustreznih listin, ki izpolnjujejo pogoje, potrebne za ugotovitev njihove verodostojnosti, se lahko organ izdajatelj, odloči sprejeti druge oblike dokazil.

[…]

5.      Za namene tega člena pristojni organ države članice organu izdajatelju druge države članice na njegovo zahtevo zagotovi informacije, zlasti iz zemljiške knjige, matičnih knjig in registrov, v katere se vpišejo listine in dejstva, pomembna za dedovanje ali za premoženjska razmerja med zakoncema ali za primerljiva premoženjska razmerja zapustnika, če je ta pristojni organ po nacionalnem pravu pooblaščen za zagotavljanje takšnih informacij drugemu nacionalnemu organu.“

14      Člen 67 navedene uredbe, naslovljen „Izdaja potrdila“, v odstavku 1 določa:

„Organ izdajatelj po postopku iz tega poglavja nemudoma izda potrdilo, ko so elementi, ki jih je treba potrditi, ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ali po katerem koli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente. Uporabi obrazec, sprejet po svetovalnem postopku iz člena 81(2).

Organ izdajatelj ne izda potrdila, zlasti če:

a)      se elementi, ki jih je treba potrditi, izpodbijajo ali

b)      potrdilo ne bi bilo skladno z odločbo, ki zadeva iste elemente.“

15      Člen 68 Uredbe št. 650/2012, naslovljen „Vsebina potrdila“, določa:

„Potrdilo vsebuje naslednje podatke, kolikor so potrebni za namen, za katerega se potrdilo izda:

[…]

l)      delež, ki pripada vsakemu, in po potrebi seznam pravic in/ali premoženja, ki pripadajo posameznemu dediču;

[…]“

16      Člen 69 te uredbe, naslovljen „Učinki potrdila“, določa:

„1.      Potrdilo učinkuje v vseh državah članicah, ne da bi bil za to potreben kakšen poseben postopek.

2.      Predpostavlja se, da potrdilo točno odraža elemente, ki so bili ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ali po katerem koli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente. Za osebo, ki v na potrdilu navedena kot dedič, volilojemnik, izvršitelj oporoke ali upravitelj zapuščine se predpostavlja, da ima status, naveden v potrdilu, in/ali pravice ali pooblastila, navedena v potrdilu, in da ni nobenih drugih pogojev in/ali omejitev v zvezi s temi pravicami ali pooblastili, razen tistih, ki so navedeni v potrdilu.

3.      Za osebo, ki na podlagi podatkov, potrjenih v potrdilu, izvrši plačila ali izroči premoženje osebi, ki je v potrdilu, navedena kot pooblaščenec za sprejem plačila ali premoženja, se šteje, da je poslovala z osebo, ki je pooblaščena za sprejem plačila ali premoženja, razen če ve, da vsebina potrdila ni točna, ali tega ne ve zaradi hude malomarnosti.

4.      Če oseba, ki je v potrdilu navedena kot upravičena razpolagati z zapuščino, s to zapuščino razpolaga v korist druge osebe, velja za to drugo osebo, da je poslovala z osebo, ki je pooblaščena za razpolaganje z zadevnim premoženjem, če deluje na podlagi podatkov iz potrdila, razen če ve, da vsebina potrdila ni točna, ali tega ne ve zaradi hude malomarnosti.

5.      Potrdilo je veljavna listina za vpis zapuščine v ustrezni register države članice, brez poseganja v točki (k) in (l) člena 1(2).“

 Izvedbena uredba (EU) št. 1329/2014

17      Člen 1(5) Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1329/2014 z dne 9. decembra 2014 o obrazcih iz Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (UL 2014, L 359, str. 30) določa:

„Obrazec, ki se uporabi za izdajo evropskega potrdila o dedovanju iz člena 67(1) Uredbe [št. 650/2012], je določen v Prilogi 5 kot obrazec V.“

18      Obrazec V iz Priloge 5 k Izvedbeni uredbi št. 1329/2014 je naslovljen „Evropsko potrdilo o dedovanju“.

19      V tem obrazcu V so navedene priloge, ki se lahko, odvisno od primera, vključijo v evropsko potrdilo o dedovanju. Med temi prilogami je Priloga IV, naslovljena „Status in pravice dedičev“.

20      Točka 9 Priloge IV vsebuje navedbo „Premoženje, ki je bilo dodeljeno dediču in za katero je bilo zahtevano potrdilo (navedite premoženje in vse pomembne identifikacijske podatke)“. V opombi 13, ki se nanaša na to točko 9, je navedeno:

„V primeru registriranega premoženja navedite informacije, ki so po pravu države članice, v kateri se vodi register, potrebne za identifikacijo premoženja (npr. za nepremičnino: natančen naslov nepremičnine, številko vpisa v zemljiško knjigo, številko parcele ali katastrsko številko, opis nepremičnine (po potrebi priložite ustrezne dokumente)).“

 Nemško pravo

21      Člen 1922 Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik), naslovljen „Univerzalno nasledstvo“, v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, v odstavku 1 določa:

„S smrtjo osebe (uvedbo dedovanja) preide njeno celotno premoženje (zapuščina) na eno ali več oseb (dedičev).“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

22      Zadevni oporočitelj in njegova žena sta 1. marca 2013 sestavila skupno oporoko, v skladu s katero je vsak od njiju drugega imenoval kot edinega dediča prvega od teh oporočiteljev, ki bo umrl, in izjavil, da bo njuna hči edina dedinja zadnjega preživelega od njiju.

23      Ta oporočitelj, katerega zadnje običajno prebivališče je bilo v Nemčiji, je umrl 5. oktobra 2015, njegova hči in njegova žena pa sta umrli 5. januarja 2019 oziroma 21. februarja 2022. Zapuščina navedenega oporočitelja (v nadaljevanju: zapustnik) je med drugim vključevala nepremičnino, ki je na ozemlju Češke republike.

24      Pet tožečih strank iz postopka v glavni stvari so kot otroci pokojne hčere zapustnika 27. aprila 2023 pri Amtsgericht Fürth (okrajno sodišče v Fürthu, Nemčija) vložili zahtevo za izdajo evropskega potrdila o dedovanju za, med drugim, ureditev dedovanja v zvezi s to nepremičnino. V zvezi s tem so zahtevali, naj se v tem potrdilu žena zapustnika navede kot edina njegova dedinja in naj se njih prizna kot dediče dedinje te žene, od katerih ima vsak delež ene petine zapuščine. Poleg tega so zahtevali, naj se navedena nepremičnina izrecno identificira v navedenem potrdilu, ker je taka identifikacija na podlagi češke zakonodaje, ki se uporablja, potrebna, da bi se dedovanje lahko vpisalo v češko zemljiško knjigo zgolj na podlagi takega potrdila.

25      Amtsgericht Fürth (okrajno sodišče v Fürthu) je z odločbo z dne 19. julija 2023 zavrnilo predlog tožečih strank iz postopka v glavni stvari za pridobitev izrecne identifikacije nepremičnine v Češki republiki v evropskem potrdilu o dedovanju iz postopka v glavni stvari.

26      Oberlandesgericht Nürnberg (višje deželno sodišče v Nürnbergu, Nemčija) je z odločbo z dne 11. decembra 2023 to zavrnitev potrdilo. To sodišče je menilo, da bi bila zgolj informativna navedba individualiziranega premoženja v evropskem potrdilu o dedovanju, ki ne bi prispevala niti k učinku domneve niti k varstvu legitimnih pričakovanj na podlagi Uredbe št. 650/2012, v nasprotju s ciljem te uredbe, ki je ustvariti enoten instrument, ki ga je mogoče zlahka uporabiti v vseh državah članicah. Dodalo je, da ni bilo predvideno, da bi moral organ izdajatelj takega potrdila preveriti, ali je bil zapustnik ob svoji smrti lastnik določenega premoženja. Po mnenju navedenega sodišča bi bila varnost transakcij lahko ogrožena, če bi bile v tem potrdilu povzete zgolj izjave dediča in bi se jim tako dajal vtis uradne pristnosti.

27      Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so zoper to odločbo vložile pritožbo pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, zaradi izdaje evropskega potrdila o dedovanju, v katerem bi bila konkretno identificirana nepremičnina v Češki republiki.

28      To sodišče, ki izraža dvome v zvezi s tem, ugotavlja, da v Nemčiji obstajajo različne razlage glede potrebe po navedbi določenega zapuščinskega premoženja v takem potrdilu. V skladu s prvo tezo, ki jo podpira del sodne prakse in pravne teorije, naj bi bila taka navedba izključena, če dedovanje ureja nemško pravo, ker temelji na načelu univerzalnega nasledstva iz člena 1922 civilnega zakonika v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari. Po mnenju zagovornikov te teze naj bi bil seznam premoženja iz člena 68(l) Uredbe št. 650/2012 koristen le v okviru dedovanja, ki ga ureja tuje pravo in v katerega je vključenih več dedičev, od katerih bi eden nameraval izkazati svoje pravice v zvezi s premoženjem, ki mu je bilo dodeljeno posamično. Vendar naj bi po sodbi z dne 9. marca 2023, Registrų centras (C‑354/21, EU:C:2023:184), pomemben del pravne teorije zagovarjal nasprotno tezo, in sicer, da cilj evropskega potrdila o dedovanju, ki naj bi bil poenostavitev ureditve dedovanja v državah članicah, govori v prid potrebi po vpisu posameznega premoženja v tako potrdilo.

29      V tem okviru želi predložitveno sodišče na prvem mestu izvedeti, ali člen 68(l) Uredbe št. 650/2012 nalaga, da morajo biti v evropskem potrdilu o dedovanju navedeni upoštevni identifikacijski elementi nepremičnine, ki je v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo to potrdilo izdano, če zadevni dediči zahtevajo vstavitev teh elementov, da bi bili vpisani v zemljiško knjigo te druge države članice kot lastniki te nepremičnine, in kadar navedene elemente za tak vpis zahteva pravo zadnjenavedene države članice (lex rei sitae). Natančneje, sprašuje se, ali taka obveznost obstaja, kadar je na podlagi tega prava tak vpis mogoče opraviti zgolj na podlagi evropskega potrdila o dedovanju le, če to potrdilo vsebuje identifikacijo zadevne nepremičnine. Meni, da v primeru pritrdilnega odgovora cilji te uredbe ne bi bili doseženi, ker po eni strani pravice dedičev morda ne bi bile učinkovito zagotovljene, po drugi strani pa bi lahko izdaja takega potrdila povzročila zamude in dodatne stroške, kadar bi organ, ki to potrdilo izda, dvomil o tem, ali nepremičnina pripada zadevni zapuščini, in kadar bi se lahko izkazali za potrebne pridobitev pravnih mnenj, zbiranje dokazov in prevod dokumentov.

30      Na drugem mestu, to sodišče želi ugotoviti, ali okoliščina, da se na podlagi prava, ki se uporablja za zadevno dedovanje (lex successionis), premoženje zapustnika prenese na zadevnega dediča v okviru režima „univerzalnega nasledstva“, vpliva na odgovor na vprašanje iz prejšnje točke te sodbe. Zlasti se sprašuje, ali bi obveznost, da se v evropskem potrdilu o dedovanju navedejo podatki o nepremičnini, ki jih zahteva lex rei sitae, pomenila nepotreben formalizem v takem primeru, v katerem v skladu s tako ureditvijo premoženje zapustnika v celoti ob smrti prejme dedič.

31      Na tretjem mestu, navedeno sodišče se sprašuje o pomenu – za odgovor na prvo vprašanje – okoliščine, da bi bilo na podlagi lex rei sitae mogoče opraviti vpis pri nepremičnini v zemljiško knjigo države članice, v kateri je ta nepremičnina, kadar evropsko potrdilo o dedovanju ne vsebuje podatkov, ki se zahtevajo s tem pravom, a mu je priložen dokument, ki vsebuje izjavo zadevnega dediča ali morebitnih njegovih dedičev v zvezi s to nepremičnino. Glede tega predložitveno sodišče navaja, da v obravnavanem primeru češko pravo, ki se uporabi, zlasti člena 66 in 69 vyhláška č. 357/2013 Sb., o katastru nemovitostí (katastrální vyhláška) (uredba št. 357/2013 o katastru nepremičnin (uredba o katastru)) dediču omogoča, da predloži izjavo, da bi od katastrskega urada pridobil vpis zapuščinskega premoženja v zemljiško knjigo, če v evropskem potrdilu o dedovanju niso navedeni podatki, ki se zahtevajo za ta vpis, ker pravni red države članice, v kateri je bilo to potrdilo izdano, ne dopušča, da se v njem poda taka navedba.

32      V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba člen 68(l) Uredbe št. 650/2012 razlagati tako, da mora evropsko potrdilo o dedovanju vsebovati podatke, ki se v skladu z nacionalnim pravom države, v kateri je zapuščina, zahtevajo za to, da bi se lahko dedič v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik zemljišča, ki je del zapuščine in se nahaja v državi članici, ki ni država članica organa izdajatelja, če je dedič zahteval vključitev teh podatkov v [to] potrdilo […] z namenom njegovega vpisa kot lastnika v zemljiško knjigo države, v kateri je zapuščina, in se lahko vpis v zemljiško knjigo države, v kateri je zapuščina, v skladu z nacionalnim pravom države, v kateri je zapuščina, v primeru da je [navedeno] potrdilo edina listina, ki je kot dokazilo priložena predlogu za vpis, izvede le, če [isto] potrdilo […] vsebuje te podatke?

2.      Ali je za odgovor na prvo vprašanje pomembna okoliščina, da se prenos dediščine v skladu z veljavnim dednim pravom opravi na podlagi univerzalnega nasledstva?

3.      Ali je za odgovor na prvo vprašanje pomembna okoliščina, da je mogoče v prvem vprašanju navedeni vpis v zemljiško knjigo države, v kateri je zapuščina, v skladu z nacionalnim pravom države, v kateri je zapuščina, namesto s predložitvijo evropskega potrdila o dedovanju, ki vsebuje podatke iz prvega vprašanja, doseči tudi tako, da dedič, ali po njegovi smrti dedič dediča, poleg evropskega potrdila o dedovanju, ki ne vsebuje podatkov iz prvega vprašanja, zemljiški knjigi države, v kateri je zapuščina, predloži dodatno listino, ki vsebuje izjavo dediča, ali po njegovi smrti dediča dediča?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

33      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 68(l) Uredbe št. 650/2012 razlagati tako, da mora organ izdajatelj evropskega potrdila o dedovanju v njem navesti podatke, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, ki je del zadevne zapuščine in je v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo to potrdilo izdano, kadar prosilci zahtevajo izdajo tega potrdila za vpis lastninske pravice na tej nepremičnini v zemljiško knjigo te druge države članice in kadar ureditev te druge države članice zahteva, da so ti podatki podani v navedenem potrdilu, da se tak vpis lahko opravi zgolj na podlagi tega dokumenta.

34      Opozoriti je treba, da člen 68 Uredbe št. 650/2012, ki je v poglavju VI te uredbe, določa, kot je razvidno iz njegovega naslova, vsebino evropskega potrdila o dedovanju, za katerega velja avtonomna pravna ureditev, vzpostavljena z določbami tega poglavja VI (glej v tem smislu sodbi z dne 16. julija 2020, E. E. (Sodna pristojnost in pravo, ki se uporablja za dedovanje), C‑80/19, EU:C:2020:569, točka 70, in z dne 9. marca 2023, Registrų centras, C‑354/21, EU:C:2023:184, točka 40 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem ta člen 68 določa, da kadar se tako potrdilo zahteva, mora vsebovati podatke, naštete v navedenem členu 68, „kolikor so potrebni za namen, za katerega se potrdilo izda.“ Med temi podatki so v skladu s točko (l) istega člena „delež, ki pripada vsakemu, in po potrebi seznam pravic in/ali premoženja, ki pripadajo posameznemu dediču“.

35      V zvezi s tem se predložitveno sodišče med drugim sprašuje, ali iz besedila člena 68(l) Uredbe št. 650/2012 ter zlasti iz uporabe izrazov „po potrebi“ in „posamezen dedič“ izhaja, da ta določba zahteva, da se zadevno zapuščinsko premoženje v evropskem potrdilu o dedovanju identificira le, kadar je to premoženje dodeljeno enemu od dedičev v okviru več sodedičev.

36      Navesti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije treba upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck, 292/82, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 23. januarja 2025, Albausy, C‑187/23, EU:C:2025:34, točka 39).

37      Na prvem mestu, v zvezi z besedilom člena 68 Uredbe št. 650/2012 iz tega besedila nedvoumno izhaja, da je dejstvo, da so zadevni podatki „potrebni za namen“, ki mu sledi prosilec za izdajo evropskega potrdila o dedovanju, odločilni dejavnik za določitev elementov, ki jih mora tako potrdilo vsebovati.

38      Poleg tega je Sodišče že poudarilo, da zlasti če je tako potrdilo namenjeno predložitvi kot dokument, na podlagi katerega se zahteva vpis nepremičnine, ki je del zapuščine, v register, člen 68 Uredbe št. 650/2012 določa minimalne podatke, ki morajo biti navedeni v tem potrdilu. Navedlo je tudi, da se njegova vsebina lahko od primera do primera spreminja glede na namene, zaradi katerih se izda (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Registrų centras, C‑354/21, EU:C:2023:184, točka 45).

39      V obravnavanem primeru želi predložitveno sodišče izvedeti, ali mora evropsko potrdilo o dedovanju vsebovati podatke, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, ki je del zapuščine in ki je v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo to potrdilo izdano, če, prvič, prosilec zahteva navedbo teh podatkov za dosego vpisa v zemljiško knjigo te prve države članice, in drugič, ureditev te države za ta vpis, kadar se zahteva zgolj na podlagi takega potrdila, določa pogoj, da to potrdilo označuje zadevno nepremičnino, tako da je ta navedba potrebna za želeni vpis.

40      Tako v okoliščinah, na katere se nanaša prvo vprašanje, iz katerih izhaja, da je navedba nepremičnine, ki spada v zadevno zapuščino in je v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo izdano evropsko potrdilo o dedovanju, nujna glede na namen, za katerega je to potrdilo izdano, besedilo člena 68(l) Uredbe št. 650/2012 omogoča razlago, v skladu s katero mora organ izdajatelj tega potrdila v njem navesti identifikacijske elemente te nepremičnine.

41      Poleg tega izrazov „po potrebi“ in „posamezen dedič“, ki sta uporabljena v točki (l) tega člena 68, ni mogoče razlagati tako, da pomenita, da se identifikacija določenega zapuščinskega premoženja v evropskem potrdilu o dedovanju zahteva le, kadar je to premoženje dodeljeno enemu od dedičev v okviru več sodedičev, saj se taka identifikacija lahko izkaže za potrebno tudi v drugih primerih glede na namen, ki ga uresničuje prosilec za to potrdilo. To besedilo je treba razumeti tako, da ni potrebno, da je seznam pravic in/ali premoženja, ki je del zapuščine, v navedenem potrdilu sistematično, ampak le, če je potreben za namen, zaradi katerega je bilo izdano.

42      Na drugem mestu, v zvezi s kontekstom, v katerega je umeščen ta člen 68(l) Uredbe št. 650/2012, je treba najprej poudariti, da več določb te uredbe vzpostavlja neposredno povezavo med namenom zahteve za izdajo evropskega potrdila o dedovanju in vsebino tega potrdila.

43      Tako člen 63 Uredbe št. 650/2012, ki se nanaša na namen evropskega potrdila o dedovanju, v odstavku 1 določa, da ta instrument med drugim uporabljajo dediči, ki se nameravajo sklicevati na svoj status ali uveljavljati svoje pravice v drugi državi članici. V odstavku 2(a) in (b) tega člena 63 je pojasnjeno, da se to potrdilo lahko uporabi zlasti za dokazovanje statusa dediča in/ali pravic in deleža, ki pripada vsakemu od dedičev, navedenih v tem potrdilu, ter za dodelitev določenega premoženja, ki je del zapuščine dediču/dedičem (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Registrų centras, C‑354/21, EU:C:2023:184, točka 43).

44      V zvezi s tem mora zahteva vsebovati informacije, naštete v členu 65(3) te uredbe, zlasti namen potrdila v skladu s členom 63 navedene uredbe, če so te informacije potrebne, da lahko organ izdajatelj potrdi elemente, za katere prosilec želi, da se potrdijo. Poleg tega je treba tej zahtevi priložiti bodisi izvirnik upoštevnih dokumentov bodisi njihove ustrezno overjene kopije.

45      Dalje, vpliv namena, za katerega se zahteva evropsko potrdilo o dedovanju, na vsebino tega potrdila je razviden tudi iz člena 69 Uredbe št. 650/2012 v povezavi z njeno uvodno izjavo 71, v katerem so našteti pravni učinki tega potrdila v vseh državah članicah. Iz tega člena 69 izhaja, da se za osebo, ki je v takem potrdilu navedena kot dedič, šteje, da ima status, naveden v tem potrdilu, in/ali pravice ali pooblastila, navedena v tem potrdilu, za katero se domneva, da točno odraža obstoj elementov, ki so bili ugotovljeni na podlagi prava, ki se uporablja za dedovanje, ali katerega koli drugega prava, ki se uporablja za posamezne elemente. Kadar se tako dediču izda evropsko potrdilo o dedovanju v državi članici običajnega prebivališča zapustnika, ga ta dedič lahko uporabi v drugih državah članicah, v katerih je premoženje zapustnika (glej v tem smislu sodbi z dne 9. marca 2023, Registrų centras, C‑354/21, EU:C:2023:184, točka 44, in z dne 23. januarja 2025, Albausy, C‑187/23, EU:C:2025:34, točka 52).

46      Nazadnje, v zvezi z razmerjem med določbami Uredbe št. 650/2012 glede evropskega potrdila o dedovanju in pravili nacionalnega prava, ki se uporabljajo, je treba navesti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da te določbe državi članici ne preprečujejo, da določi zahteve, ki jih je treba upoštevati pri registraciji stvarnih pravic na nepremičninah, v skladu z uvodno izjavo 18 te uredbe, ki napotuje na lex rei sitae. Člen 1(2)(l), člen 68(l) in člen 69(5) navedene uredbe torej ne nasprotujejo ureditvi države članice, ki določa, da se predlog za vpis pri nepremičnini v zemljiško knjigo te države članice lahko zavrne, če je edini dokument, predložen v utemeljitev tega predloga, evropsko potrdilo o dedovanju, v katerem ta nepremičnina ni identificirana (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Registrų centras, C‑354/21, EU:C:2023:184, točke od 47 do 53).

47      Poleg tega je primer, v katerem je identifikacija zapuščinskega premoženja potrebna, da se dediču omogoči, da dokaže dodelitev tega premoženja, zlasti kadar to identifikacijo zahteva pravo države članice, v kateri se vodi zadevni register, predviden tudi v točki 9 Priloge IV k obrazcu V iz Priloge 5 k Izvedbeni uredbi št. 1329/2014, katerega uporaba je za organ izdajatelj obvezna za izdajo evropskega potrdila o dedovanju (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2025, Albausy, C‑187/23, EU:C:2025:34, točka 49 in navedena sodna praksa), kot je navedeno v opombi 13 te priloge IV.

48      Iz vseh zgoraj navedenih določb Uredbe št. 650/2012 izhaja, da je dokaz o dodelitvi določenega zapuščinskega premoženja zadevnemu dediču/dedičem eden od namenov, za katere se lahko izda evropsko potrdilo o dedovanju. Iz tega izhaja tudi, da je njegova vsebina odvisna zlasti od nujnosti navedbe, ki jo zahteva prosilec, glede na namen, za katerega je to potrdilo izdano. Tako je zlasti v primeru določitve nepremičnine, ki je del zapuščine in je v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo navedeno potrdilo izdano, če se ta navedba zahteva za vpis v zemljiško knjigo te druge države članice, kot v okviru spora o glavni stvari.

49      Na tretjem mestu je treba opozoriti, da so cilji Uredbe št. 650/2012, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 7, 8 in 80, med drugim pomoč dedičem pri uveljavljanju njihovih pravic, ki jih je treba učinkovito zagotoviti v okviru dedovanja s čezmejnimi posledicami (glej v tem smislu sodbe z dne 1. marca 2018, Mahnkopf, C‑558/16, EU:C:2018:138, točka 35; z dne 23. januarja 2025, Albausy, C‑187/23, EU:C:2025:34, točka 50, in z dne 27. marca 2025, Ławida, C‑57/24, EU:C:2025:217, točka 37).

50      Natančneje, v uvodni izjavi 67 te uredbe je navedeno, da je bilo evropsko potrdilo o dedovanju uvedeno, da bi lahko med drugim dediči zlahka dokazali svoj status in/ali uveljavljali svoje pravice in pooblastila v drugi državi članici – na primer v državi članici, v kateri je zapuščina – da bi bilo urejanje takega dedovanja hitro, nemoteno in učinkovito (glej v tem smislu sodbe z dne 1. marca 2018, Mahnkopf, C‑558/16, EU:C:2018:138, točka 36; z dne 9. marca 2023, Registrų centras, C‑354/21, EU:C:2023:184, točka 42, in z dne 23. januarja 2025, Albausy, C‑187/23, EU:C:2025:34, točka 51).

51      Iz tega sledi, da je namen evropskega potrdila o dedovanju dedičem omogočiti, da svoje pravice uveljavljajo v eni ali več državah članicah, ki niso država članica njegove izdaje, in jim s tem prihraniti to, da bi se morali obrniti na različne organe teh držav članic. Zato razlaga člena 68(l) Uredbe št. 650/2012, v skladu s katero se vsebina takega potrdila določi glede na namen, za katerega se to izda, omogoča ohranitev polnega učinka te določbe ob ustreznem upoštevanju interesov zadevnih dedičev in zagotovitev uresničitve ciljev, ki se tako uresničujejo s to uredbo na splošno in zlasti z evropskim potrdilom o dedovanju.

52      V položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, pa nepopolnost evropskega potrdila o dedovanju lahko ovira njegovo uporabo za namen, za katerega je bilo zahtevano, in sicer, v obravnavanem primeru, potrditev pridobitve lastninske pravice na zadevnem premoženju. Tako mora organ izdajatelj za zagotovitev uresničitve ciljev, navedenih v prejšnji točki te sodbe, identifikacijske podatke nepremičnine navesti v takem potrdilu, kadar se to zahteva za vpis v zemljiško knjigo, ki ga na podlagi prava države članice, v kateri je ta nepremičnina in v kateri se vodi ta register, brez navedbe teh podatkov ni mogoče opraviti zgolj na podlagi tega potrdila. Poleg tega za zagotovitev te izvedbe in ohranitev polnega učinka člena 68(l) Uredbe št. 650/2012 take obveznosti organa izdajatelja ni mogoče omejiti na primere iz točke 35 te sodbe, in sicer, kadar je to premoženje dodeljeno enemu od dedičev v okviru več sodedičev.

53      Zato je v skladu z besedilom člena 68(l) Uredbe št. 650/2012, kontekstom, v katerega je umeščena ta določba, in cilji, ki se uresničujejo s to uredbo, da se ta določba razlaga tako, da organu izdajatelju evropskega potrdila o dedovanju nalaga, da v njem navede podatke, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, ki jo je pridobil dedič ali dediči, kadar so ti podatki potrebni za vpis v zemljiško knjigo države članice, v kateri je ta nepremičnina, zgolj na tej podlagi.

54      Te razlage člena 68(l) Uredbe št. 650/2012 ni mogoče ovreči s praktičnimi dvomi, ki jih je izrazilo predložitveno sodišče, in sicer, da bi moral organ izdajatelj evropskega potrdila o dedovanju zaradi navedene razlage po potrebi sprejeti ukrepe za ugotovitev, ali zadevna nepremičnina dejansko spada v zapuščino glede na pravo države članice, v kateri je ta nepremičnina. Po mnenju tega sodišča bi lahko taki ukrepi povzročili dodatne stroške in roke, ki bi lahko ogrozili cilja enostavnosti in hitrosti, ki se uresničujeta s to uredbo, teh ovir pa naj ne bi nadomestili obstoječi mehanizmi sodelovanja med pristojnimi organi držav članic.

55      Ugotoviti je namreč treba, da čeprav je res, da lahko tako preverjanje povzroči dodatne stroške in roke, bi to, da organ izdajatelj evropskega potrdila o dedovanju ne identificira nepremičnine kot del zapuščine, pomenilo večjo nevšečnost, in sicer bi bilo ogroženo učinkovito uveljavljanje pravic zadevnega dediča. V skladu z uvodno izjavo 7 Uredbe št. 650/2012 pa je treba olajšati pravilno delovanje notranjega trga z odpravo ovir za prosto gibanje oseb, ki se srečujejo s težavami pri uveljavljanju svojih pravic v okviru dedovanja s čezmejnimi posledicami, in učinkovito zagotoviti med drugim pravice dedičev. Nasprotno pa bi izdaja evropskega potrdila o dedovanju, ki ne vsebuje podatkov, ki se zahtevajo s pravom države članice, v kateri je zadevna nepremičnina in v kateri se vodi zemljiška knjiga, zadevnemu dediču odvzela možnost, da to potrdilo koristno uporabi.

56      Poleg tega iz člena 66 Uredbe št. 650/2012 izhaja, da je zakonodajalec Unije uvedel mehanizme za opravljanje poizvedb in posredovanje informacij med pristojnimi organi držav članic ravno zato, da bi se preverili elementi, ki jih je predložila oseba, ki zahteva izdajo evropskega potrdila o dedovanju (glej v tem smislu sodbo z dne 17. januarja 2019, Brisch, C‑102/18, EU:C:2019:34, točka 35). Natančneje, odstavek 1 tega člena 66 organu, ki izda potrdilo, omogoča, da, kadar mu to dovoljuje njegovo nacionalno pravo, opravi poizvedbe, za katere meni, da so potrebne, ali da zahteva predložitev dodatnih dokazil. Odstavek 5 navedenega člena 66 določa, da mora pristojni organ države članice organu izdajatelju na njegovo zahtevo zagotoviti informacije iz registrov, v katere se vpišejo listine in dejstva, pomembna za dedovanje. V uvodni izjavi 68 te uredbe je navedeno tudi, da ta uredba ureja izmenjavo informacij o obličnostih, potrebnih za vpis nepremičnin v državi članici, v kateri se vodi register. Iz tega sledi, da je zakonodajalec Unije upošteval praktične težave, kot so tiste, ki jih navaja predložitveno sodišče, in da navedena uredba določa mehanizme za njihovo premostitev.

57      Poleg tega se po mnenju predložitvenega sodišča zdi, da vsebina uvodne izjave 71 Uredbe št. 650/2012 izključuje, da bi dokazna moč evropskega potrdila o dedovanju zajemala vprašanje, ali je določeno premoženje pripadalo zapustniku. Meni, da se zdi, da iz člena 66(1), člena 67(1), prvi pododstavek, in člena 69, od (2) do (4), te uredbe izhaja, da bi moral organ izdajatelj, če bi bilo treba premoženje identificirati v takem potrdilu, preveriti, ali to premoženje dejansko spada v premoženje zapustnika.

58      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v uvodni izjavi 71 Uredbe št. 650/2012 navedeno, da dokazna moč evropskega potrdila o dedovanju ne bi smela zajemati vprašanja, ali je določeno premoženje pripadalo zapustniku, ker tako vprašanje ne spada na področje uporabe te uredbe, kot je opredeljeno v njenem členu 1. Iz uvodne izjave 18 navedene uredbe je razvidno, da lahko organi države članice, ki vodi register, preverijo, ali je pravica zapustnika na zapuščini, ki je navedena v listini, predloženi za vpis, vpisana v register ali kako drugače izkazana v skladu s pravom države članice, v kateri se vodi register. Zato dejstvo, da evropsko potrdilo o dedovanju nima dokazne moči glede vprašanja, ali je določeno premoženje pripadalo zapustniku, ne vpliva na obveznost organa izdajatelja, da v tem potrdilu identificira premoženje, kadar je taka identifikacija nujna za namen, za katerega se to potrdilo izda.

59      Člen 69(2) Uredbe št. 650/2012 v povezavi z njeno uvodno izjavo 71 določa, da se za evropsko potrdilo o dedovanju domneva, da točno odraža obstoj elementov, ki so bili ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, določenem v določbah poglavja III te uredbe, ali po katerem koli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente, kot je materialna veljavnost razpolaganja za primer smrti. V odstavku 5 tega člena 69 je dodano, da je tako potrdilo veljavna listina za vpis zapuščine v ustrezni register države članice, brez poseganja v izključitve iz člena 1(2)(k) in (l) navedene uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2023, Registrų centras, C‑354/21, EU:C:2023:184, točki 44 in 47).

60      Poleg tega člena 66 in 67 Uredbe št. 650/2012 organu izdajatelju, ki preučuje zahtevo za izdajo evropskega potrdila o dedovanju, nalagata, prvič, da preveri podatke, izjave in dokazila, ki jih je predložil prosilec, in drugič, da to potrdilo izda le, če so elementi, ki jih je treba potrditi, ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ali po katerem koli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente. Sistem, uveden s to uredbo, tako temelji na premisi, da se tako potrdilo izda, če so elementi, ki jih je treba potrditi, ustrezno ugotovljeni na podlagi prava, ki se uporablja na tej podlagi (glej v tem smislu sklep z dne 18. decembra 2025, BNP Paribas Fortis (Predlog za sprejetje predhodne odločbe namestnika notarke), C‑240/24, EU:C:2025:1019, točka 46).

61      V zvezi s tem je Sodišče že poudarilo, da je za ohranitev zaupanja državljanov Unije v evropsko potrdilo o dedovanju nujno, da se ta instrument, ki ima dokazno moč, določeno v členu 63 Uredbe št. 650/2012, in ki ima učinke iz člena 69 te uredbe, v skladu s členom 67 te uredbe izda le, če ni nobenega ugovora zoper elemente, ki jih je treba potrditi (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2025, Albausy, C‑187/23, EU:C:2025:34, točke 43, 44 in od 63 do 65). Ta zahteva je toliko pomembnejša, ker ima tako potrdilo učinke za vse osebe, ki so v njem poimensko navedene, zlasti na vse dediče, čeprav te osebe niso same zahtevale njegove izdaje (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2021, Vorarlberger Landes- und Hypotheken-Bank, C‑301/20, EU:C:2021:528, točka 45).

62      Nasprotno pa Uredbe št. 650/2012 ni mogoče razlagati tako, da organu izdajatelju evropskega potrdila o dedovanju nalaga obveznost, da potrdi elemente, ki ne spadajo na področje uporabe te uredbe, kot je vprašanje, ali je določeno premoženje dejansko pripadalo zapustniku.

63      Iz vsega prej navedenega izhaja, da mora organ izdajatelj v evropskem potrdilu o dedovanju navesti podatke, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, ki je del zadevne zapuščine, kadar to zahteva namen, za katerega je to potrdilo izdano, čeprav lahko ta obveznost po potrebi vključuje preverjanja, ki so potrebna glede na elemente, ki jih je treba potrditi. Poleg tega mora ta organ v primeru ugovorov v zvezi s temi elementi zavrniti izdajo tega potrdila.

64      Glede na vse te razloge je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 68(l) Uredbe št. 650/2012 razlagati tako, da mora organ izdajatelj evropskega potrdila o dedovanju v njem navesti podatke, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, ki je del zadevne zapuščine in je v državi članici, ki ni država članica, v kateri je to potrdilo izdano, kadar prosilci zahtevajo izdajo tega potrdila za vpis lastninske pravice na tej nepremičnini v zemljiški knjigi te druge države članice in kadar ureditev te druge države članice zahteva, da so ti podatki navedeni v navedenem potrdilu, da se tak vpis lahko opravi zgolj na podlagi tega dokumenta.

 Drugo vprašanje

65      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 68(l) Uredbe št. 650/2012 razlagati tako, da lahko dejstvo, da za prenos premoženja zadevnega zapustnika na podlagi prava, ki se uporablja za zadevno dedovanje, velja režim „univerzalnega nasledstva“, v skladu s katerim se celotno premoženje zapustnika prenese na dediče, organ izdajatelj evropskega potrdila o dedovanju oprosti obveznosti, da v njem navede podatke, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, ki je del te zapuščine in je v državi članici, ki ni država članica, v kateri je to potrdilo izdano, če se izkaže, da je navedba teh informacij v navedenem potrdilu nujna za namen, za katerega je bilo izdano, kot je vpis lastninske pravice na tej nepremičnini v zemljiški knjigi zadnjenavedene države članice zgolj na tej podlagi.

66      V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 1(2)(l) Uredbe št. 650/2012 v povezavi z uvodnima izjavama 18 in 19 te uredbe določa, da je vsak vpis pravic na nepremičnini ali premičnini v register, vključno s pravnimi zahtevami za tak vpis in učinki vpisa ali nevpisa takšnih pravic v register, izključen s področja uporabe te uredbe, saj ta vprašanja ureja pravo države članice, v kateri se vodi register, v primeru nepremičnin pa lex rei sitae. Nasprotno pa, kot je Sodišče že razsodilo, ta določba s področja uporabe navedene uredbe ne izključuje pogojev, pod katerimi so take pravice pridobljene. To razlago potrjuje člen 23(1) in (2) iste uredbe, iz katerega izhaja, da pravo, ki se uporablja za dedovanje in je določeno v skladu s členom 21 ali členom 22 te uredbe, ureja celotno zadevno dedovanje, med drugim „prehod premoženja, pravic in obveznosti na dediče“ (glej v tem smislu sodbo z dne 12. oktobra 2017, Kubicka, C‑218/16, EU:C:2017:755, točke od 53 do 55).

67      Zato, kot je nemška vlada navedla v pisnem stališču, je pravo, ki je v Uredbi št. 650/2012 določeno kot pravo, ki se uporablja za dedovanje, tisto, ki ureja način prenosa zapustnikovega premoženja, to pravo pa v obravnavanem primeru določa, ali se ta prenos izvede univerzalno ali ne.

68      Vendar je treba na prvem mestu ugotoviti, da to, da organ izdajatelj evropskega potrdila o dedovanju upošteva režim „univerzalnega nasledstva“, določen v pravu, ki se uporablja za dedovanje, da bi se izognil obveznosti, da v takem potrdilu navede podatke, ki se zahtevajo na podlagi Uredbe št. 650/2012, ne bi bilo v skladu s členom 68 te uredbe. Kot je namreč razvidno iz točk 37 in 48 te sodbe, je treba vsebino tega potrdila določiti glede na merilo, ki se nanaša na to, da se informacije, naštete v tem členu 68, izkažejo za „potrebne za namen, za katerega se [navedeno potrdilo] izda“, ne da bi se ta določba v ta namen sklicevala na pravo držav članic.

69      Poleg tega izraza „po potrebi“, ki je uporabljen v točki (l) navedenega člena 68, ni mogoče razlagati tako, da pomeni, da se lahko kategorije podatkov, ki morajo biti navedene v takem potrdilu, razlikujejo glede na vsebino prava, ki se uporablja za zadevno dedovanje, in zlasti glede na ureditev, v skladu s katero se v skladu s tem pravom izvede prenos premoženja zapustnika, saj bi bil sicer ogrožen cilj harmonizacije, ki se uresničuje z uvedbo evropskega potrdila o dedovanju.

70      Na drugem mestu je treba poudariti, da se nobena določba Uredbe št. 650/2012 ne nanaša na poseben režim dedovanja, kot je „univerzalno nasledstvo“, vzpostavljeno z nacionalnim pravom, ki se uporablja v postopku v glavni stvari, niti ne določa, da lahko taka ureditev vpliva na vsebino evropskega potrdila o dedovanju, ki je urejeno s členom 68 te uredbe. Nasprotno, iz člena 1(1) in člena 3(1)(a) Uredbe št. 650/2012 v povezavi z uvodnima izjavama 7 in 9 te uredbe je razvidno, da področje uporabe te uredbe zajema vse vrste dedovanja za primer smrti s čezmejnimi posledicami in vse s tem povezane civilnopravne vidike, za katere je namen navedene uredbe vzpostaviti enotno ureditev, zlasti vse načine prenosa premoženja ali pravic in obveznosti zapustnika (glej po analogiji sodbo z dne 9. septembra 2021, UM (Pogodba o prenosu lastninske pravice mortis causa) (C‑277/20, EU:C:2021:708, točka 33). Ker so torej določbe Uredbe št. 650/2012 splošne, se njihova uporaba ne sme razlikovati glede na zadevno ureditev dedovanja.

71      Na tretjem mestu, to ugotovitev potrjuje dejstvo, prvič, da je evropsko potrdilo o dedovanju instrument prava Unije, za katerega velja avtonomna pravna ureditev, vzpostavljena z določbami poglavja VI Uredbe št. 650/2012, kot je bilo opozorjeno v točki 34 te sodbe, in drugič, da je ta uredba akt prava Unije, ki se neposredno uporablja. Zato pravila dednega prava države članice, kot so ta, s katerimi je uveden režim „univerzalnega nasledstva“, ne morejo restriktivno vplivati na razlago določb navedene uredbe, ki urejajo vsebino evropskega potrdila o dedovanju.

72      Poleg tega je razlaga, v skladu s katero vsebina evropskega potrdila o dedovanju ni odvisna od posebnosti nacionalnih pravnih redov v zvezi z dedovanjem, v skladu s cilji poenostavitve, ki se uresničujejo z Uredbo št. 650/2012, in zlasti s cilji, ki se uresničujejo z uvedbo tega potrdila. Kot je bilo namreč opozorjeno v točkah 49 in 50 te sodbe, je namen te uredbe in navedenega potrdila zlasti pomagati dedičem pri učinkovitem uveljavljanju njihovih pravic v okviru dedovanja s čezmejnimi posledicami in jim v ta namen omogočiti, da zlahka izkažejo svoje pravice v drugi državi članici, zlasti v državi članici, v kateri je zadevno zapuščinsko premoženje.

73      Ta ugotovitev je posebej pomembna v primeru dedovanja s čezmejnimi posledicami, ki je zapleteno, kot so zaporedna dedovanja, ki – kot v obravnavanem primeru – vključujejo več generacij dedičev.

74      Ob upoštevanju zgoraj navedenih razlogov je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 68(l) Uredbe št. 650/2012 razlagati tako, da dejstvo, da za prenos premoženja zadevnega zapustnika na podlagi prava, ki se uporablja za zadevno dedovanje, velja režim „univerzalnega nasledstva“, v skladu s katerim se celotno premoženje zapustnika prenese na dediče, organa izdajatelja evropskega potrdila o dedovanju ne more oprostiti obveznosti, da v njem navede podatke, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, ki je del te zapuščine in je v državi članici, ki ni država članica izdaje tega potrdila, če se izkaže, da je navedba teh podatkov v navedenem potrdilu nujna za namen, za katerega je bilo to izdano, kot je vpis lastninske pravice na tej nepremičnini v zemljiški knjigi zadnjenavedene države članice zgolj na tej podlagi.

 Tretje vprašanje

75      Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 68(l) Uredbe št. 650/2012 razlagati tako, da je organ izdajatelj evropskega potrdila o dedovanju oproščen obveznosti, da v njem navede podatke, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, ki je del zapuščine, če se navedba teh podatkov zahteva zaradi vpisa v zemljiško knjigo države članice, v kateri je ta nepremičnina, v primeru, v katerem je na podlagi prava te države članice ta vpis mogoče pridobiti na podlagi dodatnega dokumenta, predloženega skupaj z evropskim potrdilom o dedovanju, ki ne vsebuje take navedbe.

76      To sodišče meni, da če bi bil odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, bi bil organ izdajatelj evropskega potrdila o dedovanju vseeno lahko oproščen tega, da v njem navede podatke, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, če pravo države članice, v kateri je ta nepremičnina, določa alternativno možnost, ki omogoča pridobitev vpisa v zemljiško knjigo te države članice z dokumentom, ki dopolnjuje potrdilo o dedovanju, v katerem ni takih podatkov. Po njegovem mnenju niti sodba z dne 9. marca 2023, Registrų centras (C‑354/21, EU:C:2023:184), niti uvodna izjava 18, šesti in sedmi stavek, Uredbe št. 650/2012 ne izključujeta, da lahko podatki, ki se za to zahtevajo, izhajajo iz takega dopolnilnega dokumenta. Navedeno sodišče navaja, da v obravnavanem primeru iz členov 66 in 69 češke uredbe o katastru, kot sta omenjena v točki 31 te sodbe, izhaja, da imajo dediči ali pravni nasledniki umrlega dediča možnost predložiti izjavo, ki dopolnjuje evropsko potrdilo o dedovanju, ki ne vsebuje zgoraj navedenih podatkov, tako da bi se lahko po njegovem mnenju navedba teh podatkov, ki so jo zahtevale tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, izkazala za nekoristno.

 Dopustnost

77      Tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ne da bi v zvezi s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje formalno vložile ugovor nedopustnosti, trdijo, da če evropsko potrdilo o dedovanju ne bi vsebovalo identifikacijskih elementov zadevne nepremičnine, ne bi mogle izkoristiti možnosti, ki jo po njihovem mnenju češko pravo določa le za neposredne dediče, da predložijo izjavo, ki dopolnjuje tako potrdilo, zato da bi dosegli vpis v češko zemljiško knjigo, ker so pravni nasledniki zapustnika v drugem kolenu. Te trditve je mogoče razumeti tako, da se z njo izpodbija razlaga lex rei sitae, ki jo je podalo predložitveno sodišče, in da se zato izpodbija koristnost tega tretjega vprašanja glede na spor o glavni stvari, tako da naj bi bilo to hipotetično.

78      V zvezi s tem je treba opozoriti, na prvem mestu, da mora Sodišče v okviru delitve pristojnosti med Sodiščem in nacionalnimi sodišči upoštevati dejanski in pravni okvir, v katerega se umeščajo vprašanja za predhodno odločanje, kot je opredeljen v predložitveni odločbi. Zato, ker je predložitveno sodišče opredelilo dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena vprašanja, ki jih postavlja, Sodišče ni pristojno, da preizkusi njegovo pravilnost (sodbi z dne 8. junija 2023, Prestige and Limousine, C‑50/21, EU:C:2023:448, točki 42 in 43, in z dne 19. marca 2026, Almirall, C‑589/24, EU:C:2026:217, točka 25).

79      Tako je treba v obravnavani zadevi izhajati iz premise predložitvenega sodišča, da lahko tožeče stranke iz postopka v glavni stvari na podlagi določb češkega prava, ki se uporabljajo, dosežejo vpis v češko zemljiško knjigo, tako da skupaj z evropskim potrdilom o dedovanju predložijo izjavo za dopolnitev takega potrdila, če to potrdilo ne vsebuje vseh za to zahtevanih podatkov.

80      Na drugem mestu, v skladu z ustaljeno sodno prakso je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu o glavni stvari in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Iz tega sledi, da za vprašanja, ki jih postavijo nacionalna sodišča, velja domneva upoštevnosti in da Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga je postavilo nacionalno sodišče, le, če je očitno, da zahtevana razlaga nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na navedena vprašanja dalo koristne odgovore (glej v tem smislu sodbi z dne 7. septembra 1999, Beck in Bergdorf, C‑355/97, EU:C:1999:391, točka 22, in z dne 22. januarja 2026, Secab, C‑423/23, EU:C:2026:32, točka 24).

81      V obravnavanem primeru glede na elemente, ki jih je predložilo predložitveno sodišče in ki so povzeti v točki 76 te sodbe, ni očitno, da razlaga določb Uredbe št. 650/2012, za katero je zaprosilo to sodišče, ne bi imela nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari niti da bi bil pravni problem, izpostavljen v okviru tretjega zastavljenega vprašanja, hipotetičen.

82      Zato je tretje vprašanje dopustno.

 Vsebinska obravnava

83      Na prvem mestu je treba poudariti, kot je bilo navedeno v točki 34 te sodbe, da je evropsko potrdilo o dedovanju avtonomen instrument prava Unije. Iz tega sledi, da je treba vsebino tega potrdila določiti le glede na upoštevne določbe Uredbe št. 650/2012 in, natančneje, glede na člen 68 te uredbe, v katerem so opredeljeni podatki, ki morajo biti v njem navedeni.

84      Določbe nacionalnega prava je treba upoštevati le, če Uredba št. 650/2012 nanje izrecno napotuje. Kot je bilo opozorjeno v točki 66 te sodbe, to velja zlasti za pravo države članice, v kateri se vodi register, ali, kar zadeva nepremičnine, lex rei sitae, kot je navedeno v uvodnih izjavah 18 in 19 te uredbe, ter kar zadeva pravo, ki se uporablja za dedovanje, določeno na podlagi člena 21 ali člena 22 te uredbe.

85      Na drugem mestu je treba navesti, da člen 68(l) Uredbe št. 650/2012 izrecno določa, da je treba v evropskem potrdilu o dedovanju navesti delež, ki pripada vsakemu dediču, in po potrebi seznam pravic in/ali premoženja, ki pripadajo določenemu dediču, če je ta navedba potrebna za namen, za katerega se potrdilo izda.

86      Kot je razvidno iz razlage te določbe, navedene v točkah od 37 do 53 in 64 te sodbe, je obveznost organa izdajatelja, da v evropskem potrdilu o dedovanju navede podatke, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, ki je del zapuščine, odvisna od namena, za katerega se to potrdilo izda. Zato ta obveznost ne more prenehati obstajati zgolj zato, ker pravo države članice, v kateri je ta nepremičnina in se vodi upoštevna zemljiška knjiga, določa alternativno možnost, ki omogoča pridobitev vpisa lastništva na navedeni nepremičnini v tej zemljiški knjigi z dopolnilnim dokumentom, katerega namen je odprava neobstoja takih podatkov v navedenem potrdilu.

87      Na tretjem mestu, pojasniti je treba, da take razlage ne omaje vsebina sodbe z dne 9. marca 2023, Registrų centras (C‑354/21, EU:C:2023:184). Ta sodba se je namreč, kot je razvidno iz njenih točk 35, 39 in od 45 do 53, nanašala na spoštovanje zahtev, določenih z ureditvijo države članice v zvezi z dokumenti, ki jih je treba predložiti v utemeljitev predloga za vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi te države, zlasti če je v ta namen predloženo le evropsko potrdilo o dedovanju. Po drugi strani pa Sodišče v njej ni preučilo problematike, ki je ravno predmet tega vprašanja, in sicer, katere podatke v zvezi s tako nepremičnino mora organ, ki izda to potrdilo, navesti v njem, kadar ureditev države članice predlagatelju daje možnost, da predloži dopolnilni dokument.

88      Na četrtem in zadnjem mestu, navedena razlaga je podprta z uvodnimi izjavami 7, 67 in 80 Uredbe št. 650/2012, v skladu s katerimi je bil cilj sprejetja te uredbe in uvedbe evropskega potrdila o dedovanju med drugim zagotoviti učinkovito uveljavljanje pravic dedičev in poenostaviti korake, ki jih morajo ti opraviti v Uniji, zlasti kadar gre za izkazovanje njihovih pravic v državi članici, v kateri je zadevno zapuščinsko premoženje. Tako mora, kadar dediči zahtevajo izdajo takega potrdila zaradi izvrševanja teh pravic, to vsebovati vse potrebne podatke v zvezi s tem, ti dediči pa ne smejo biti postavljeni v položaj, v katerem bi morali kljub pridobitvi navedenega potrdila zaradi njegove nepopolnosti glede na zahteve iz te uredbe predložiti dopolnilen dokument, da bi lahko izvrševali te pravice.

89      Te ugotovitve poleg tega ne omaje dejstvo, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, da je v uvodni izjavi 18, prvi, šesti in sedmi stavek, Uredbe št. 650/2012 navedeno, prvič, da lahko organ, pristojen za vpis pravice na nepremičnini ali premičnini v register, od osebe, ki zahteva vpis, zahteva dodatne informacije ali dodatne dokumente, ki se zahtevajo na podlagi nacionalnega prava države članice, v kateri se vodi ta register, in drugič, da lahko tak organ tej osebi sporoči, kako lahko pridobi manjkajoče informacije ali dokumente. Ob upoštevanju besedila člena 68(l) te uredbe in ciljev, ki se uresničujejo tako z navedeno uredbo kot z evropskim potrdilom o dedovanju, kot so med drugim navedeni v prejšnji točki te sodbe, namreč navedb iz te uvodne izjave 18 ni mogoče razumeti tako, da organ izdajatelj oproščajo obveznosti, da v tem potrdilu navede podatke, ki se v skladu s tem nacionalnim pravom zahtevajo za tak vpis.

90      Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 68(l) Uredbe št. 650/2012 razlagati tako, da organ izdajatelj evropskega potrdila o dedovanju ni oproščen obveznosti, da v njem navede podatke, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, ki je del zapuščine, če se navedba teh podatkov zahteva zaradi vpisa v zemljiško knjigo države članice, v kateri je ta nepremičnina, če je na podlagi prava te države članice ta vpis mogoče pridobiti na podlagi dopolnilnega dokumenta, predloženega skupaj z evropskim potrdilom o dedovanju, ki ne vsebuje take navedbe.

 Stroški

91      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

1.      Člen 68(l) Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju

je treba razlagati tako, da

mora organ izdajatelj evropskega potrdila o dedovanju v njem navesti podatke, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, ki je del zadevne zapuščine in je v državi članici, ki ni država članica, v kateri je to potrdilo izdano, kadar prosilci zahtevajo izdajo tega potrdila za vpis lastninske pravice na tej nepremičnini v zemljiški knjigi te druge države članice in kadar ureditev te druge države članice zahteva, da so ti podatki navedeni v navedenem potrdilu, da se tak vpis lahko opravi zgolj na podlagi tega dokumenta.

2.      Člen 68(l) Uredbe št. 650/2012

je treba razlagati tako, da

dejstvo, da za prenos premoženja zadevnega zapustnika na podlagi prava, ki se uporablja za zadevno dedovanje, velja režim „univerzalnega nasledstva“, v skladu s katerim se celotno premoženje zapustnika prenese na dediče, organa izdajatelja evropskega potrdila o dedovanju ne more oprostiti obveznosti, da v njem navede podatke, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, ki je del te zapuščine in je v državi članici, ki ni država članica izdaje tega potrdila, če se izkaže, da je navedba teh podatkov v navedenem potrdilu nujna za namen, za katerega je bilo to izdano, kot je vpis lastninske pravice na tej nepremičnini v zemljiški knjigi zadnjenavedene države članice zgolj na tej podlagi.

3.      Člen 68(l) Uredbe št. 650/2012

je treba razlagati tako, da

organ izdajatelj evropskega potrdila o dedovanju ni oproščen obveznosti, da v njem navede podatke, ki omogočajo identifikacijo nepremičnine, ki je del zapuščine, če se navedba teh podatkov zahteva zaradi vpisa v zemljiško knjigo države članice, v kateri je ta nepremičnina, če je na podlagi prava te države članice ta vpis mogoče pridobiti na podlagi dopolnilnega dokumenta, predloženega skupaj z evropskim potrdilom o dedovanju, ki ne vsebuje take navedbe.

Podpisi


*      Jezik postopka: nemščina.


i      Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.