1

Zvezna republika Nemčija s pritožbo v zadevi C‑794/21 P predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 6. oktobra 2021, Infineon Technologies Dresden in Infineon Technologies/Komisija (T‑233/19 in T‑234/19, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2021:647), s katero je to zavrnilo tožbi družb Infineon Technologies Dresden GmbH & Co. KG in Infineon Technologies AG (v nadaljevanju skupaj: družbi Infineon), s katerima sta predlagali razglasitev ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2019/56 z dne 28. maja 2018 o shemi pomoči SA.34045 (2013/C) (ex 2012/NN), ki jo je Nemčija izvedla za pasovne odjemalce na podlagi člena 19 StromNEV (UL 2019, L 14, str. 1, v nadaljevanju: sporni sklep).

2

Družbi Infineon s pritožbo v zadevi C‑800/21 P predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

3

Evropska komisija z nasprotnima pritožbama v zadevah C‑794/21 P in C‑800/21 P prav tako predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pravni okvir

4

V uvodni izjavi 39 Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 [PDEU] (UL 2015, L 248, str. 9) je navedeno:

5

Člen 1(h) te uredbe določa:

6

Člen 32 navedene uredbe, naslovljen „Objava sklepov“, v odstavku 3 določa:

Dejansko stanje in sporni sklep

7

Dejansko stanje spora, kakor je predstavljeno v točkah od 1 do 22 izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti tako, kot sledi v nadaljevanju.

Zadevni zakonodajni in regulativni ukrepi

Sistem omrežnin pred uvedbo spornih ukrepov

8

Člen 21 Energiewirtschaftsgesetz (zakon o zaščiti oskrbe z energijo), kakor je bil spremenjen z Gesetz zur Neuregelung energiewirtschaftsrechtlicher Vorschriften (zakon o spremembi energetskih predpisov) z dne 26. julija 2011 (BGBl. 2011 I, str. 1554), vendar pred spremembami, izvedenimi z Gesetz zur Weiterentwicklung des Strommarktes (zakon o razvoju trga električne energije) z dne 26. julija 2016 (BGBl. 2016 I, str. 1786) (v nadaljevanju: EnWG iz leta 2011), je med drugim določal, da morajo biti omrežnine primerne, nediskriminatorne in pregledne ter da morajo temeljiti na stroških učinkovitega upravljanja omrežja.

9

Člen 24 EnWG iz leta 2011 je zvezno vlado pooblastil, da z uredbo predpiše podrobna pravila o splošni metodi za izračun omrežnin na eni strani in ureditev posebnih primerov uporabe omrežja ter pogojev, pod katerimi lahko regulativni organ dovoli ali prepove individualne omrežnine, na drugi strani.

10

Člen 17 Stromnetzentgeltverordnung (zvezna uredba o omrežninah za elektroenergetsko omrežje) z dne 25. julija 2005 (BGBl. 2005 I, str. 2225, v nadaljevanju: StromNEV iz leta 2005) opredeljuje metodo izračuna, ki jo morajo operaterji omrežja uporabiti za določitev splošnih omrežnin. Gre za metodo, ki ima dve fazi, in sicer se najprej določijo različni elementi letnih stroškov vseh omrežij, nato pa se izračunajo splošne omrežnine na podlagi skupnih letnih stroškov omrežja.

11

Pri določitvi splošnih omrežnin se upoštevata dva elementa, in sicer „funkcija istočasnosti“, ki odraža verjetnost, da posamezna poraba uporabnika prispeva k letni konični obremenitvi zadevne omrežne ravni, in zgornja meja prihodkov operaterja, ki jo določi Bundesnetzagentur (zvezna agencija za omrežja, Nemčija) (v nadaljevanju: BNetzA) na podlagi primerjalne analize z drugimi operaterji omrežja, z namenom preprečiti, da bi se stroški, ki so posledica neučinkovitosti, kompenzirali z omrežninami.

12

Člen 19 StromNEV iz leta 2005 določa individualne omrežnine za skupine uporabnikov, katerih profili porabe in obremenitve se zelo razlikujejo od profilov drugih uporabnikov (v nadaljevanju: netipični uporabniki). Pri teh omrežninah se v skladu z načelom, po katerem omrežnine odražajo stroške omrežja, upošteva prispevek teh atipičnih uporabnikov k zmanjšanju ali preprečevanju rasti teh stroškov.

13

V zvezi s tem člen 19(2) StromNEV iz leta 2005 uvaja individualne omrežnine za naslednji skupini netipičnih uporabnikov:

–

uporabnike, katerih prispevek za konične stroške se lahko znatno razlikuje od istočasne letne konične obremenitve vseh drugih uporabnikov, priključenih na isti ravni omrežja, to je uporabnike, ki sistematično porabljajo električno energijo zunaj konic (v nadaljevanju: aciklični odjemalci), ter

–

uporabnike, katerih letna poraba električne energije znaša najmanj 7000 ur uporabe in več kot 10 gigavatnih ur (v nadaljevanju: pasovni odjemalci).

14

StromNEV iz leta 2005 je do spremembe z EnWG iz leta 2011 določala, da se acikličnim in pasovnim odjemalcem zaračunavajo individualne omrežnine, ki so se izračunavale v skladu z „metodo fizične poti“, ki jo je pripravila BNetzA. Pri navedeni metodi so se upoštevali stroški omrežja, ki so jih povzročili aciklični in pasovni odjemalci, uporabljena pa je bila minimalna omrežnina v višini 20 % objavljene splošne omrežnine (v nadaljevanju: minimalna omrežnina). Zadnjenavedena omrežnina je zagotavljala nadomestilo za upravljanje omrežja, na katero so bili navedeni odjemalci priključeni, kadar je bila individualna omrežnina, izračunana po metodi fizične poti, nižja od te minimalne omrežnine ali celo blizu nič.

Sporni ukrepi

15

V skladu s členom 19(2), drugi in tretji stavek, StromNEV iz leta 2005, kakor je bila spremenjena z EnWG iz leta 2011, so bile od 1. januarja 2011, datuma retroaktivne uporabe te določbe, individualne omrežnine za pasovne odjemalce ukinjene in nadomeščene s popolno oprostitvijo obveznosti plačila omrežnin (v nadaljevanju: sporna oprostitev), ki je bila odobrena z dovoljenjem pristojnega regulativnega organa, in sicer BNetzA ali regulativnega organa zadevne dežele. Strošek te oprostitve je bremenil operaterje prenosnih ali distribucijskih sistemov glede na raven omrežja, na katero so bili priključeni upravičenci.

16

V skladu s členom 19(2), šesti in sedmi stavek, StromNEV iz leta 2005, kakor je bil spremenjen z EnWG iz leta 2011, so morali operaterji prenosnega sistema operaterjem distribucijskega sistema povrniti izgubo, ki je nastala zaradi sporne oprostitve, in medsebojno pobotati stroške, ki so nastali zaradi te oprostitve, s finančnim nadomestilom v skladu s členom 9 Kraft-Wärme-Kopplungsgesetz (zakon o soproizvodnji toplotne in električne energije) z dne 19. marca 2002 (BGBl. 2002 I, str. 1092), tako da je vsak nosil enako finančno breme, izračunano glede na količino električne energije, ki jo je dobavil končnim odjemalcem, priključenim na svoje omrežje.

17

Od leta 2012 je bil z odločbo BNetzA z dne 14. decembra 2011 (BK8-11-024) (v nadaljevanju: odločba BNetzA iz leta 2011) vzpostavljen mehanizem financiranja. V skladu s tem mehanizmom so operaterji distribucijskega sistema od končnih odjemalcev ali dobaviteljev električne energije prejeli dodatno dajatev (v nadaljevanju: sporna dodatna dajatev), katere znesek je bil prenakazan operaterjem prenosnih sistemov kot nadomestilo za izgubo prihodkov, ki je nastala zaradi sporne oprostitve.

18

Znesek sporne dodatne dajatve so vsako leto vnaprej izračunali operaterji prenosnih sistemov na podlagi metode, ki jo je določila BNetzA. Znesek za leto 2012, prvo leto izvajanja mehanizma, je določila neposredno BNetzA.

19

Te določbe se niso uporabljale za stroške oprostitve za leto 2011, zato je moral vsak operater prenosnega in distribucijskega sistema nositi izgube v zvezi s to oprostitvijo za to leto.

Sistem omrežnine po spornih ukrepih

20

Med upravnim postopkom, na podlagi katerega je bil sprejet sporni sklep, je bila sporna oprostitev najprej razglašena za nično s sodnima odločbama Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) z dne 8. maja 2013 in Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) z dne 6. oktobra 2015. Navedena oprostitev je bila nato s 1. januarjem 2014 razveljavljena s StromNEV iz leta 2005, kakor je bila spremenjena z Verordnung zur Änderung von Verordnungen auf dem Gebiet des Energiewirtschaftsrechts (uredba o spremembi več uredb na področju energetike) z dne 14. avgusta 2013 (BGBl. 2013 I, str. 3250) (v nadaljevanju: StromNEV iz leta 2013). S StromNEV iz leta 2013 so bile za naprej ponovno uvedene individualne omrežnine, izračunane po metodi fizične poti, z uporabo – namesto minimalne omrežnine – standardnih omrežnin v višini 10, 15 oziroma 20 % splošnih omrežnin glede na porabo električne energije (7000, 7500 oziroma 8000 ur letne uporabe omrežja).

21

S StromNEV iz leta 2013 je bila uvedena prehodna ureditev, ki je veljala od 22. avgusta 2013 in se je retroaktivno uporabljala za pasovne odjemalce, ki še niso bili deležni sporne oprostitve za leti 2012 in 2013. Namesto individualnih omrežnin, izračunanih po metodi fizične poti in minimalne omrežnine, je navedena ureditev določala izključno uporabo teh standardnih omrežnin.

Upravni postopek in sporni sklep

22

Komisija je po več pritožbah 4. maja 2013 objavila svoj sklep o začetku postopka na podlagi člena 108(2) PDEU v zvezi s shemo pomoči, ki temelji na spornih ukrepih (UL 2013, C 128, str. 43).

23

Po postopku, v katerem so Zvezna republika Nemčija in druge zainteresirane stranke predložile svoje pripombe, je Komisija 28. maja 2018 sprejela sporni sklep.

24

S tem sklepom je Komisija ugotovila, da je Zvezna republika Nemčija od 1. januarja 2012 do 31. decembra 2013 nezakonito dodelila državne pomoči v obliki sporne oprostitve.

25

Natančneje, Komisija je ugotovila, da znesek državne pomoči ustreza stroškom omrežja, ki so jih oproščeni pasovni odjemalci dejansko povzročili v letih 2012 in 2013, oziroma ustreza minimalnim omrežninam, če ti stroški znašajo manj kot te minimalne omrežnine.

26

Poleg tega je Komisija navedla, da zadevna državna pomoč ni združljiva z notranjim trgom, saj ne izpolnjuje pogojev nobene od izjem iz člena 107(2) in (3) PDEU in se ne more šteti za združljivo iz katerega koli drugega razloga.

27

Zato je Komisija odločila, da:

–

sporna oprostitev pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, če so bili pasovni odjemalci oproščeni plačila omrežnin, ki ustrezajo stroškom omrežja, ki so jih povzročili, ali plačila minimalnih omrežnin, če so ti stroški omrežja znašali manj kot te minimalne omrežnine;

–

je Zvezna republika Nemčija zadevno pomoč izvajala v nasprotju s členom 108(3) PDEU, pri čemer je ta pomoč nezdružljiva z notranjim trgom;

–

individualna pomoč, dodeljena v okviru zadevne sheme, ne pomeni državne pomoči, če je takrat, ko je bila dodeljena, izpolnjevala pogoje iz uredbe o pomočeh „de minimis“, ki je bila sprejeta v skladu s členom 2 Uredbe Sveta (ES) št. 994/98 z dne 7. maja 1998 o uporabi členov [107] in [108 PDEU] za določene vrste horizontalne državne pomoči (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 312), in

–

mora Zvezna republika Nemčija, na eni strani, od upravičencev izterjati nezdružljivo pomoč, ki je bila dodeljena na podlagi zadevne sheme pomoči, vključno z obrestmi, in na drugi strani, od dneva sprejetja spornega sklepa ustaviti vsa še neizvedena izplačila na podlagi te sheme.

Tožbi pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

28

Družbi Infineon sta 9. aprila 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili vsaka svojo tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

29

S sklepom predsednika šestega senata Splošnega sodišča z dne 15. maja 2019 sta bili zadevi T‑233/19 in T‑234/19 združeni.

30

S sklepom predsednika šestega senata Splošnega sodišča z dne 30. avgusta 2019 je bila Zvezni republiki Nemčiji dovoljena intervencija v podporo predlogom družb Infineon v skladu s predlogom te države članice.

31

Družbi Infineon sta v utemeljitev svojih tožb navedli en sam tožbeni razlog, in sicer neobstoj državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, ker sporna oprostitev ni bila financirana iz državnih sredstev.

32

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta tožbi dopustni, nato pa zavrnilo ta tožbeni razlog ter posledično ničnostni tožbi v celoti.

Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

33

Zvezna republika Nemčija s pritožbo v zadevi C‑794/21 P Sodišču predlaga, naj:

–

razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bila ničnostna tožba zavrnjena kot neutemeljena;

–

sporni sklep razglasi za ničen ter

–

Komisiji naloži plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem in Sodiščem.

34

Družbi Infineon Sodišču predlagata, naj ugodi pritožbi v zadevi C‑794/21 P.

35

Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo v zadevi C‑794/21 P zavrne in Zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo stroškov.

36

Družbi Infineon s pritožbo v zadevi C‑800/21 P Sodišču predlagata, naj:

–

razveljavi izpodbijano sodbo;

–

razglasi sporni sklep za ničen ali podredno zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču ter

–

Komisiji naloži plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem in Sodiščem.

37

Zvezna republika Nemčija Sodišču predlaga, naj ugodi pritožbi v zadevi C‑800/21 P in Komisiji naloži plačilo stroškov.

38

Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo v zadevi C‑800/21 P zavrne in družbama Infineon naloži plačilo stroškov.

39

Komisija z nasprotnima pritožbama v zadevah C‑794/21 P in C‑800/21 P Sodišču predlaga, naj:

–

razveljavi izpodbijano sodbo;

–

razglasi ničnostni tožbi v združenih zadevah T‑233/19 in T‑234/19 za nedopustni;

–

v zadevi C‑794/21 P Zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo stroškov postopka pred Sodiščem, družbama Infineon pa plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem, ter

–

v zadevi C‑800/21 P družbama Infineon naloži plačilo stroškov postopka pred Sodiščem in Splošnim sodiščem.

40

Družbi Infineon in Zvezna republika Nemčija predlagata, naj se nasprotni pritožbi zavrneta in naj se Komisiji naloži plačilo stroškov.

41

S sklepom predsednika Sodišča z dne 18. aprila 2023 sta bili zadevi C‑794/21 P in C‑800/21 P združeni za ustni postopek in izdajo sodbe.

Nasprotni pritožbi

42

Z nasprotnima pritožbama, ki ju je vložila Komisija, se izpodbija dopustnost tožbe na prvi stopnji, kar je predhodno vprašanje glede na vsebinska vprašanja, ki so izpostavljena v glavnih pritožbah. Zato je treba najprej preučiti nasprotni pritožbi (glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2020, Changmao Biochemical Engineering/Distillerie Bonollo in drugi, C‑461/18 P, EU:C:2020:979, točka 43).

43

Komisija v utemeljitev svojih nasprotnih pritožb navaja dva pritožbena razloga.

Prvi pritožbeni razlog

Trditve strank

44

Komisija s prvim pritožbenim razlogom, navedenim v utemeljitev nasprotnih pritožb, Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 37 do 44 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je pojem „objava“ v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU razlagalo široko. Splošno sodišče naj bi tako napačno menilo, da vsaka objava v Uradnem listu ustreza temu pojmu ne glede na to, ali je taka objava pogoj za začetek veljavnosti zadevnega akta v skladu s členom 297 PDEU in ali je predvidena v sami Pogodbi.

45

Na prvem mestu, razlaga Splošnega sodišča naj bi bila v nasprotju s sodno prakso Sodišča, kot izhaja iz sodbe z dne 17. maja 2017, Portugalska/Komisija (C‑339/16 P, EU:C:2017:384, točke od 34 do 40), ter sklepov z dne 31. januarja 2019, Iordăchescu/Parlament in drugi (C‑426/18 P, EU:C:2019:89, točka 22), in z dne 5. septembra 2019, Fryč/Komisija (C‑230/19 P, EU:C:2019:685, točka 15). V tej sodni praksi naj bi Sodišče potegnilo vzporednico med členom 263, šesti odstavek, PDEU in členom 297 PDEU v tem smislu, da rok za vložitev tožbe začne teči z objavo zadevnega akta le, če je ta objava pogoj za začetek veljavnosti tega akta in če je določena s Pogodbo.

46

Ta pristop naj bi potrjevale jezikovna, sistematska in teleološka razlaga člena 263, šesti odstavek, PDEU.

47

Kar zadeva, na eni strani, besedilo te določbe, Komisija trdi, da se v vseh jezikovnih različicah, razen v nemški, izraza „objava“ in „uradno obvestilo“ pojavljata tako v členu 263, šesti odstavek, PDEU kot tudi v členu 297 PDEU, kar dokazuje obstoj vzporednosti med tema določbama.

48

Na drugi strani, kar zadeva smisel in namen člena 263, šesti odstavek, PDEU, naj bi bili roki za vložitev tožbe, predpisani s to določbo, del cilja pravne varnosti. Če bi pravni subjekt želel izpodbijati akt, bi to načeloma moral storiti v dveh mesecih od datuma, ko je bil seznanjen s končno različico njegove vsebine. V primeru splošnih aktov, ki niso naslovljeni na določene osebe, naj bi bil ta datum datum objave v Uradnem listu. Za akte, v katerih je naveden naslovnik, naj bi bil navedeni datum datum, ko je bil naslovnik uradno obveščen. Če gre za akt, katerega objava ali uradno obvestilo ni potrebno, bi lahko to, da se z njim oseba seznani, le izjemoma in podredno pomenilo dogodek, ki sproži začetek teka roka za vložitev tožbe. Tako naj bi vzporednost med členom 263, šesti odstavek, PDEU in členom 297 PDEU zagotavljala, da poznejša objava akta v Uradnem listu v informativne namene ne bi povzročila podaljšanja rokov za vložitev tožbe in posledično pravne negotovosti.

49

Na drugem mestu, objava sklepa Komisije, s katerim se konča formalni postopek preiskave, v Uradnem listu se naj ne bi smela izenačiti z „objavo“ v smislu člena 297(2), drugi pododstavek, PDEU. Zato naj ne bi pomenila začetka teka roka za vložitev tožbe.

50

Po eni strani naj bi bil tak sklep naslovljen na zadevno državo članico in naj bi bila o njem uradno obveščena le ona. V skladu s členom 297(2), tretji pododstavek, PDEU naj bi začel veljati s tem uradnim obvestilom in ne z objavo v Uradnem listu, katere namen naj bi bil zgolj obveščanje javnosti, vključno z upravičenci do pomoči, od katerih bi morala zadevna država članica to pomoč izterjati celo pred objavo sklepa. Po drugi strani naj ta objava ne bi izhajala iz Pogodbe DEU, temveč iz člena 32 Uredbe 2015/1589 v povezavi z njeno uvodno izjavo 39. V teh okoliščinah naj bi se bilo treba za določitev začetka teka roka za vložitev tožbe, v katerem lahko podjetje upravičenec izpodbija sklep, s katerim se konča formalni postopek preiskave, opreti na dejansko seznanitev s tem sklepom. Če ni predhodne seznanitve, ki jo je mogoče dokazati, naj bi se datum objave akta v Uradnem listu na podlagi pravne fikcije štel za datum dejanske seznanitve.

51

Na tretjem mestu, Komisija navaja vrsto trditev, ki po njenem mnenju utemeljujejo njeno razlago člena 263, šesti odstavek, PDEU.

52

Prvič, sklicuje se na sistematiko te določbe, da bi dokazala, da sta objava akta in uradno obvestilo o aktu izenačena in da je seznanitev podredni dogodek v primerjavi s prvima dvema. To razmerje podrednosti naj bi bilo z razlago Splošnega sodišča porušeno, saj bi moral, če bi bila objava na podlagi člena 32 Uredbe 2015/1589 enakovredna objavi na podlagi člena 297(1) PDEU, rok za vložitev tožbe začeti teči na dan te objave tudi za zadevno državo članico in kljub uradnemu obvestilu.

53

Drugič, Komisija meni, da razlaga, ki jo je sprejelo Splošno sodišče, pripelje do neenakosti orožij med podjetji, od katerih je bila pomoč izterjana, in njihovimi konkurenti, ki pomoči niso prejeli. Medtem ko naj bi prvi v praksi od zadevne države članice prejeli izvod sklepa, naj bi morali drugi v skladu s členom 32 Uredbe 2015/1589 počakati na objavo sklepa v Uradnem listu, tako da bi bili dejanski roki za vložitev tožbe za ta podjetja drugačni. Taka razlaga naj bi povzročila tudi neenakost med Komisijo in podjetji, od katerih je treba pomoč izterjati. Komisija naj bi namreč imela dva meseca časa, da odgovori na tožbo, ki jo vloži podjetje upravičenec, medtem ko naj bi imela ta podjetja zaradi te razlage več časa za pripravo tožbe.

54

Tretjič, Splošno sodišče naj bi napačno razlagalo sodbo z dne 10. marca 1998, Nemčija/Svet (C‑122/95, EU:C:1998:94). Drugače od spornega sklepa naj namreč v odločbi, ki se je obravnavala v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, ne bi bil naveden noben naslovnik.

55

Četrtič, v točki 39 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče poudarilo, da sta družbi Infineon lahko legitimno pričakovali, da bo sporni sklep objavljen v Uradnem listu, naj se ne bi upoštevalo, da so roki za vložitev tožbe del kogentnega prava.

56

Zvezna republika Nemčija in družbi Infineon trdijo, da je prvi pritožbeni razlog neutemeljen.

Presoja Sodišča

57

Komisija s prvim pritožbenim razlogom, navedenim v utemeljitev nasprotnima pritožbama, izpodbija utemeljenost presoj Splošnega sodišča v točkah od 37 do 44 izpodbijane sodbe. Po njenem mnenju v nasprotju z odločitvami Splošnega sodišča v teh točkah rok za tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa za družbi Infineon ni začel teči od datuma objave tega sklepa v Uradnem listu, temveč od datuma, ko sta se ti družbi dejansko seznanili s tem sklepom.

58

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah od 37 do 44 izpodbijane sodbe zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija uveljavljala zaradi prepozne vložitve tožbe družb Infineon za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

59

Iz povezane razlage točk od 37 do 39 navedene sodbe izhaja, da je Splošno sodišče menilo, da rok za vložitev tožbe v obravnavani zadevi teče od datuma objave spornega sklepa v Uradnem listu, torej 16. januarja 2019, in da je bil ta rok upoštevan.

60

V podporo tej ugotovitvi je Splošno sodišče v točki 38 navedene sodbe spomnilo, da je merilo dneva seznanitve z aktom kot začetek teka tega roka podredno glede na merili objave ali uradnega obvestila o aktu. Čeprav je poudarilo, da objava spornega sklepa ni bila pogoj za njegovo učinkovanje, je v točki 39 iste sodbe navedlo, da je ta sklep moral biti objavljen v Uradnem listu v skladu s členom 32(3) Uredbe 2015/1589, tako da sta lahko družbi Infineon legitimno pričakovali, da bo navedeni sklep objavljen.

61

V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU „[p]ostopki iz tega člena […] glede na posamezni primer sprožijo v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel“.

62

Iz besedila te določbe, zlasti iz izrazov „glede na posamezni primer“ in „če tega ni bilo“, jasno izhaja, da je začetek teka roka za vložitev tožbe določen glede na zadevni položaj in da so tri merila za začetek teka tega roka razvrščena hierarhično.

63

Tako začne rok za vložitev ničnostne tožbe primarno teči od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku. Ti dve glavni merili sta v okviru te določbe izenačeni, saj nobeno od njiju ni podredno v razmerju do drugega (glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 2017, Portugalska/Komisija, C‑339/16 P, EU:C:2017:384, točka 38).

64

Po drugi strani, kot je Splošno sodišče pravilno poudarilo v točki 38 izpodbijane sodbe, je merilo dneva seznanitve z izpodbijanim aktom kot začetek teka roka za vložitev tožbe podredno glede na merili objave ali uradnega obvestila o tem aktu (glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 1998, Nemčija/Svet, C‑122/95, EU:C:1998:94, točka 35), kar poleg tega v obravnavani zadevi ni sporno.

65

V obravnavani zadevi je bil sporni sklep, s katerim se je končal formalni postopek preiskave državne pomoči, naslovljen na zadevno državo članico, in sicer na Zvezno republiko Nemčijo, ki je bila o njem uradno obveščena v skladu s členom 297(2), tretji pododstavek, PDEU. Hkrati je bil ta sklep objavljen v Uradnem listu v skladu s členom 32(3) Uredbe 2015/1589.

66

V takem primeru iz sodne prakse Sodišča izhaja, da za naslovnika akta, o katerem ga je bilo treba uradno obvestiti, torej za zadevno državo članico, rok za vložitev ničnostne tožbe teče od datuma tega uradnega obvestila, in to kljub temu, da je akt objavljen tudi v Uradnem listu (glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 2017, Portugalska/Komisija, C‑339/16 P, EU:C:2017:384, točka 37).

67

Po drugi strani iz jezikovne, teleološke in sistematične razlage člena 263, šesti odstavek, PDEU v povezavi s sodno prakso Sodišča izhaja, da rok za vložitev ničnostne tožbe za druge zainteresirane stranke, kakršni sta družbi Infineon, teče od objave akta v Uradnem listu, tudi če ta objava ne temelji na členu 297(2), drugi pododstavek, PDEU, temveč na določbi sekundarne zakonodaje, kot je člen 32(3) Uredbe 2015/1589.

68

Prvič, ugotoviti je namreč treba, da besedilo člena 263, šesti odstavek, PDEU omenja „objavo“ aktov na splošno (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2013, PPG in SNF/ECHA, C‑625/11 P, EU:C:2013:594, točka 31). Tako to besedilo na ta pojem ne veže nobenega posebnega pogoja, zlasti kar zadeva pravno podlago te obveznosti objave.

69

V zvezi s tem je res, da je Sodišče, kot trdi Komisija, med drugim odločilo, da se pojem „objava“ v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU nanaša na objavo v Uradnem listu, ki je pogoj za začetek veljavnosti akta in je predvidena v Pogodbi DEU (glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 2017, Portugalska/Komisija, C‑339/16 P, EU:C:2017:384, točka 36; sklepa z dne 31. januarja 2019, Iordăchescu/Parlament in drugi, C‑426/18 P, EU:C:2019:89, točka 22, in z dne 5. septembra 2019, Fryč/Komisija, C‑230/19 P, EU:C:2019:685, točka 15).

70

V nasprotju s stališčem, ki ga zagovarja Komisija, pa ni mogoče sklepati, da je pojem „objava“ v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU omejen na ta primer.

71

Precedensov, navedenih v točki 69 te sodbe, ni mogoče razumeti ločeno, temveč so del sodne prakse Sodišča, ki pojem „objava“ v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU razlaga široko. Tako poleg primera iz te točke 69 v ta pojem spada tudi objava izpodbijanega akta v Uradnem listu, ki ni obveznost, določena s Pogodbo, temveč je ustaljena praksa institucij Evropske unije (glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 1998, Nemčija/Svet, C‑122/95, EU:C:1998:94, točki 36 in 39), ali pa objava, ki izhaja iz določbe sekundarne zakonodaje, kot je člen 32(3) Uredbe 2015/1589 (glej v tem smislu sklep z dne 25. novembra 2008, S.A.BA.R./Komisija, C‑501/07 P, EU:C:2008:652, točka 23), ali celo objava na spletni strani institucije, organa, urada ali agencije Unije, če je taka objava predvidena s sekundarno zakonodajo (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2013, PPG in SNF/ECHA, C‑625/11 P, EU:C:2013:594, točke od 30 do 32).

72

Drugič, v zvezi s cilji člena 263, šesti odstavek, PDEU je treba spomniti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso roki za vložitev tožbe na podlagi te določbe kogentni ter jih stranke in sodišče ne morejo spreminjati. Uvedeni so bili z namenom zagotoviti pravno varnost s tem, da se preprečuje časovno neomejeno izpodbijanje aktov Unije, ki imajo pravne učinke, in da se prepreči vsakršna diskriminacija ali samovoljno ravnanje pri izvajanju sodne oblasti (glej v tem smislu sodbi z dne 12. decembra 1967, Muller-Collignon/Komisija, 4/67, EU:C:1967:51, str. 479; z dne 23. januarja 1997, Coen, C‑246/95, EU:C:1997:33, točka 21; sklepa z dne 16. novembra 2010, Internationale Fruchtimport Gesellschaft Weichert/Komisija, C‑73/10 P, EU:C:2010:684, točka 52, in z dne 31. januarja 2019, Iordăchescu/Parlament in drugi, C‑426/18 P, EU:C:2019:89, točka 21).

73

Po eni strani se v primeru sklepa, kot je sporni sklep, s katerim se konča formalni postopek preiskave državne pomoči, zdi, da je – drugače kot pri datumu seznanitve – datum objave akta v Uradnem listu zaradi pravne varnosti mogoče določiti objektivno in zanesljivo z vidika vseh zainteresiranih strank, ki o tem sklepu niso bile uradno obveščene. V zvezi s tem ni pomembno, ali so se lahko seznanile s tem aktom pred njegovo objavo.

74

To poleg tega pojasnjuje, zakaj ima datum objave v splošni sistematiki člena 263, šesti odstavek, PDEU in zaradi pravne varnosti prednost pred datumom seznanitve, ki je, kot je bilo opozorjeno v točki 64 te sodbe, podredno merilo za začetek teka roka za vložitev tožbe. Zato ni mogoče slediti predlogu Komisije, naj se dejansko obrne razmerje med tema dvema meriloma iz člena 263, šesti odstavek, PDEU.

75

Po drugi strani je v nasprotju z navedbami Komisije razlaga, sprejeta v točkah 67 in 71 te sodbe, tudi taka, da preprečuje vsakršno diskriminacijo ali samovoljno obravnavo pri izvajanju sodne oblasti in tako zagotavlja enakost orožij med upravičenci do državne pomoči in konkurenčnimi podjetji. Za vse te zainteresirane stranke začne namreč rok za vložitev tožbe teči na isti datum, in sicer na datum objave sklepa v Uradnem listu. Poleg tega, ker je Komisija avtorica takega sklepa in je odgovorna za njegovo objavo v Uradnem listu, se ne more utemeljeno sklicevati na domnevno neenakost orožij v svojo škodo.

76

Tretjič, kar zadeva kontekst, struktura pogodb prav tako nasprotuje strogemu vzporejanju pojmov „objava“ iz člena 263, šesti odstavek, oziroma iz člena 297(2), drugi pododstavek, PDEU, ki ga predlaga Komisija. V zvezi s tem namreč zadostuje ugotovitev, da čeprav ti določbi spadata v naslov I šestega dela Pogodbe DEU, ne urejata istega predmeta. Medtem ko je prva določba v poglavju 1, ki je posvečeno institucijam, in natančneje v oddelku 5, ki je posvečen Sodišču Evropske unije, je druga določba v poglavju 2, ki je posvečeno pravnim aktom Unije in postopkom za njihovo sprejetje.

77

Iz vseh teh razlogov je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah od 37 do 44 izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da je rok za vložitev tožbe za družbi Infineon začel teči na dan objave spornega sklepa v Uradnem listu.

78

Zato je treba prvi pritožbeni razlog, naveden v utemeljitev nasprotnih pritožb, zavrniti kot neutemeljen.

Drugi pritožbeni razlog

Trditve strank

79

Komisija z drugim pritožbenim razlogom, navedenim v utemeljitev nasprotnih pritožb, Splošnemu sodišču očita, da je v točki 42 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo.

80

Splošno sodišče naj bi s tem, da je v tej točki 42 navedlo, da „v obravnavanem primeru […] nikakor ni bilo dokazano, da [sta družbi Infineon] ‚dokazano‘ vedel[i] za [sporni] sklep“ pred njegovo objavo, izkrivilo dejstva in dokaze. Iz dokazov, ki jih je Komisija predložila Splošnemu sodišču, naj bi bilo namreč razvidno, da sta bili družbi Infineon seznanjeni z obstojem spornega sklepa pred njegovo objavo v Uradnem listu, najpozneje 26. septembra 2018.

81

Zvezna republika Nemčija meni, da ker prvi pritožbeni razlog nasprotnih pritožb ni utemeljen, je drugi pritožbeni razlog brez pomena za izid teh pritožb. Družbi Infineon trdita, da je drugi tožbeni razlog neutemeljen.

Presoja Sodišča

82

Splošno sodišče je v točki 42 izpodbijane sodbe poudarilo, da „v obravnavanem primeru […] nikakor ni bilo dokazano, da [sta družbi Infineon] ‚dokazano‘ vedel[i] za [sporni] sklep“.

83

V zvezi s tem izraz „nikakor“ kaže, da je ta razlog dodatni razlog izpodbijane sodbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa trditve zoper razloge, ki so usmerjeni zoper dodatne razloge odločbe Splošnega sodišča, ne morejo povzročiti razveljavitve te odločbe in so torej brezpredmetne (sodba z dne 21. decembra 2023, United Parcel Service/Komisija, C‑297/22 P, EU:C:2023:1027, točka 55 in navedena sodna praksa).

84

Zato je treba drugi pritožbeni razlog, naveden v utemeljitev nasprotnih pritožb, zavrniti kot brezpredmeten.

85

Nasprotni pritožbi je torej treba zavrniti v celoti.

Glavni pritožbi

86

Zvezna republika Nemčija, ki jo podpirata družbi Infineon, v utemeljitev svoje pritožbe v zadevi C‑794/21 P navaja en sam pritožbeni razlog, in sicer kršitev člena 107(1) PDEU.

87

Družbi Infineon v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑800/21 P navajata dva pritožbena razloga, in sicer kršitev člena 107(1) PDEU ter izkrivljanje nacionalnega prava in dejstev. Zvezna republika Nemčija podpira prvi pritožbeni razlog, ki sta ga navedli družbi Infineon.

Edini pritožbeni razlog v zadevi C‑794/21 P in prvi pritožbeni razlog v zadevi C‑800/21 P

88

Zvezna republika Nemčija oziroma družbi Infineon z edinim pritožbenih razlogom v zadevi C‑794/21 P oziroma s prvim pritožbenim razlogom v zadevi C‑800/21 P Splošnemu sodišču očitajo, da je kršilo člen 107(1) PDEU, ker je napačno presodilo, da je sporna oprostitev pomoč, dodeljena iz „državnih sredstev“, v smislu tega člena.

89

Edini pritožbeni razlog, ki ga je navedla Zvezna republika Nemčija, je razdeljen na tri dele, pri čemer se prvi nanaša na pravno merilo, na podlagi katerega je mogoče presojati obstoj ukrepa, dodeljenega iz „državnih sredstev“, drugi na obstoj obveznega davka in tretji na z državni nadzor.

90

Prvi pritožbeni razlog družb Infineon je mogoče razdeliti na štiri očitke, od katerih se prvi trije nanašajo v bistvu na pravno merilo iz prejšnje točke te sodbe, četrti pa na obstoj obvezne dajatve.

Pravno merilo, na podlagi katerega je mogoče presojati obstoj ukrepa, dodeljenega iz „državnih sredstev“

–

Trditve strank

91

Zvezna republika Nemčija v prvem delu edinega pritožbenega razloga in družbi Infineon s prvimi tremi očitki prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču v bistvu očitajo, da je pri presoji državne narave zadevnih sredstev uporabilo napačno pravno merilo.

92

Na prvem mestu, Zvezna republika Nemčija je v okviru svojih pisanj, predloženih Sodišču, izpodbijala točke od 63 do 65 in 77 izpodbijane sodbe, ker je Splošno sodišče napačno menilo, da sta za ugotovitev, ali imajo sredstva državno naravo, obvezno breme končnih odjemalcev ali strank in državni nadzor nad denarnimi sredstvi ali upravljavci teh denarnih sredstev lastnosti, ki naj bi bili „del alternative“, tako da je bilo po njegovem mnenju dovolj preveriti, ali je sporna dodatna dajatev obvezno breme, ki ga je mogoče primerjati z davku podobno dajatvijo. Šlo pa naj bi za kumulativni merili, kot naj bi izhajalo iz sodne prakse, ki je razvidna med drugim iz sodb z dne 17. julija 2008, Essent Netwerk Noord in drugi (C‑206/06, EU:C:2008:413, točke 66, 69, 70, 72 in 75), z dne 28. marca 2019, Nemčija/Komisija (C‑405/16 P, EU:C:2019:268, točka 72), z dne 15. maja 2019, Achema in drugi (C‑706/17, EU:C:2019:407), in z dne 16. septembra 2021, FVE Holýšov I in drugi/Komisija (C‑850/19 P, EU:C:2021:740).

93

Poleg tega je po mnenju Zvezne republike Nemčije ta razlaga Splošnega sodišča, ki temelji na alternativnih merilih, v nasprotju s točkami od 98 do 110 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče preučilo obstoj državnega nadzora, čeprav je že ugotovilo obstoj obveznega bremena.

94

Na drugem mestu, po mnenju Zvezne republike Nemčije tega pristopa Splošnega sodišča ne podpirata niti člena 30 in 110 PDEU, katerih namen je v bistvu odprava in prepoved protekcionističnih ukrepov.

95

Na tretjem mestu, Zvezna republika Nemčija trdi, da je razlaga člena 107(1) PDEU, v skladu s katero bi bilo treba domnevati, da je vsaka dajatev državnega izvora, ne glede na cilje, ki se s to določbo uresničujejo, pravno napačna. Taka razlaga naj bi imela posledico, ki ni predvidena v pogodbah, in sicer da bi vsako reguliranje tržnih cen pripeljalo do uporabe državnih sredstev in bi ga bilo zato v skladu s členom 108 PDEU treba priglasiti. Taka regulacija pa naj bi spadala na področje prostega pretoka blaga in ne na področje uporabe pravil o državnih pomočeh.

96

Družbi Infineon pa Splošnemu sodišču očitata, da se je v točki 63 izpodbijane sodbe napačno oprlo na glavna elementa za presojo, ali so sredstva državna, in sicer na eni strani na obstoj bremena, ki je za končne odjemalce ali stranke obvezno, in na drugi strani na državni nadzor nad upravljanjem sistema.

97

V podporo tej trditvi ti družbi, na prvem mestu, poudarita, da v skladu z ustaljeno sodno prakso le pomoč, katere financiranje „državo stane denarja“, pomeni pomoč, dodeljeno iz „državnih sredstev“, v smislu člena 107(1) PDEU. Zato naj ne bi bilo dovolj, če bi državni ukrep nalagal obvezno uporabo zasebnih sredstev.

98

Na drugem mestu, ti družbi trdita, da je upoštevno merilo za razlikovanje med državnimi in zasebnimi sredstvi obstoj dovolj neposredne povezave z državnim proračunom. Obvezna prerazporeditev zasebnih sredstev, ki naj bi bila naložena z državnimi ukrepi, naj ne bi spadala pod pojem „državnih sredstev“, če ni take povezave.

99

Na tretjem mestu, obstoj te povezave naj bi bilo treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru glede na sodno prakso Sodišča, ki naj je Splošno sodišče ne bi upoštevalo. V skladu s to sodno prakso naj bi ta povezava obstajala, kadar država za namene pobiranja obveznega prispevka uporabi prerogative javne oblasti, na primer kadar z zakonom neposredno določi znesek tega prispevka v breme tistih, ki so ga dolžni plačati, ali določi upravne kazni v primeru neizpolnitve obveznosti plačila. Povezavo naj bi bilo še mogoče ugotoviti, kadar je treba morebitni presežek zbranih sredstev vplačati v državni proračun, kadar država zagotovi javno jamstvo ali če je družba za upravljanje sredstev v lasti države. Nasprotno pa naj ne bi bilo dovolj neposredne povezave med obveznim prispevkom in državnim proračunom, kadar se država ne odpove nobenim sredstvom ali kadar obvezni prispevki ves čas trajanja ohranijo zasebno naravo. V nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točki 77 izpodbijane sodbe, obvezni sistem, uveden z zakonom, naj torej ne bi zadostoval za sklep o obstoju „državnih sredstev“ v smislu člena 107(1) PDEU.

100

Komisija meni, da je prvi del edinega pritožbenega razloga, ki ga je navedla Zvezna republika Nemčija, kot tak brezpredmeten. Trdi, da se prvi trije očitki iz prvega pritožbenega razloga, ki sta ga navedli družbi Infineon, nanašajo le na predstavitev njune razlage, ki je poleg tega napačna, sodne prakse Sodišča in da bi jih bilo treba preučiti skupaj s četrtim očitkom iz tega pritožbenega razloga.

–

Presoja Sodišča

101

Zvezna republika Nemčija in družbi Infineon Splošnemu sodišču v bistvu očitajo, da je uporabilo napačno pravno merilo, da bi ugotovilo, ali zneski, ki izhajajo iz sporne dodatne dajatve, izvirajo iz „državnih sredstev“ v smislu člena 107(1) PDEU.

102

V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti za opredelitev „državne pomoči“ v smislu člena 107(1) PDEU izpolnjeni štirje pogoji, in sicer da gre za državni poseg ali poseg „iz državnih sredstev“, da ta poseg lahko prizadene trgovino med državami članicami, da navedeni poseg daje selektivno prednost prejemniku tega posega in da ta poseg izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco (sodba z dne 12. januarja 2023, DOBELES HES, C‑702/20 in C‑17/21, EU:C:2023:1, točka 31 in navedena sodna praksa).

103

V zvezi s prvim od teh pogojev iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je ukrep mogoče opredeliti za državni poseg ali za pomoč, dodeljeno „iz državnih sredstev“, če je ukrep, prvič, neposredno ali posredno dodeljen iz teh sredstev in, drugič, če je ukrep mogoče pripisati državi članici (sodba z dne 12. januarja 2023, DOBELES HES, C‑702/20 in C‑17/21, EU:C:2023:1, točka 32 in navedena sodna praksa).

104

Natančneje, glede pogoja, da se prednost dodeli „iz državnih sredstev“, je Sodišče v svoji sodni praksi opredelilo dve merili, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da so sredstva, iz katerih je bila dodeljena tarifna ugodnost na podlagi nacionalne zakonodaje, „državna sredstva“ v smislu člena 107(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, DOBELES HES, C‑702/20 in C‑17/21, EU:C:2023:1, točke 34, 38, 39 in 42).

105

Na prvem mestu, sredstva, ki se zbirajo s pristojbino ali drugimi obveznimi dajatvami na podlagi nacionalne zakonodaje ter se upravljajo in razdeljujejo v skladu s to zakonodajo, so torej „državna sredstva“ v smislu člena 107(1) PDEU (sodba z dne 12. januarja 2023, DOBELES HES, C‑702/20 in C‑17/21, EU:C:2023:1, točka 38).

106

V skladu s sodno prakso Sodišča, v kateri je pojasnjeno to merilo, so zneski, izhajajoči iz dodatka, ki ga je odjemalcem električne energije naložila država, davek na električno energijo in izvirajo iz „državnih sredstev“ v smislu člena 107(1) PDEU. Da bi se sredstva štela za taka, morajo izvirati iz obveznih prispevkov, ki so naloženi z zakonodajo zadevne države članice, ter se upravljati in razdeljevati v skladu s to zakonodajo, ne glede na to, ali mehanizem financiranja stricto sensu spada v kategorijo davčnih odtegljajev v nacionalnem pravu. Nasprotno, ni dovolj, da upravljavci omrežja v prodajno ceno električne energije svojim končnim odjemalcem prenesejo dodatne stroške zaradi njihove obveznosti nakupa električne energije, proizvedene iz nekaterih virov energije, po zakonsko določenih tarifah, če to nadomestilo ne izhaja iz pravne obveznosti. V takem primeru se namreč dajatev ne bi mogla šteti za obvezno (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, DOBELES HES, C‑702/20 in C‑17/21, EU:C:2023:1, točke od 34 do 37 in navedena sodna praksa).

107

Na drugem mestu, dejstvo, da so zneski stalno pod javnim nadzorom in torej na voljo pristojnim nacionalnim organom, zadostuje, da se opredelijo za „državna sredstva“ v smislu te določbe (sodba z dne 12. januarja 2023, DOBELES HES, C‑702/20 in C‑17/21, EU:C:2023:1, točka 39 in navedena sodna praksa).

108

Merili, navedeni v točkah 105 in 107 te sodbe, sta alternativni merili, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je ukrep dodeljen iz „državnih sredstev“ v smislu člena 107(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, DOBELES HES, C‑702/20 in C‑17/21, EU:C:2023:1, točka 42), kar je Zvezna republika Nemčija priznala na obravnavi v odgovoru na vprašanje Sodišča glede področja uporabe sodbe z dne 12. januarja 2023, DOBELES HES (C‑702/20 in C‑17/21, EU:C:2023:1).

109

Iz tega izhaja, prvič, da je Splošno sodišče v točkah od 63 do 65 in 77 izpodbijane sodbe brez napačne uporabe prava odločilo, da se državna narava sredstev v smislu člena 107(1) PDEU lahko ugotovi z dvema alternativnima pogojema, in sicer, prvič, z obstojem obveznega bremena, naloženega končnim odjemalcem ali strankam in, drugič, z državnim nadzorom nad upravljanjem sistema in zlasti nad skladi ali upravitelji teh skladov. Glede na odgovore Zvezne republike Nemčije na obravnavi, je treba vse trditve te države članice, s katerimi se ta presoja izpodbija, zavrniti.

110

Poleg tega je treba v delu, v katerem družbi Infineon v bistvu zatrjujeta, da bi moralo Splošno sodišče uporabiti merilo glede obstoja dovolj neposredne povezave med državnim proračunom in sporno dodatno dajatvijo, ugotoviti, da v skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točkah od 105 do 107 te sodbe, nobena od alternativ, ki jih je Splošno sodišče pravilno uporabilo, ne omenja takega merila. V teh pritožbah ti družbi izpodbijata le obstoj obveznega bremena v smislu sodne prakse iz točke 105 te sodbe, ki ga je treba presojati ob upoštevanju dejavnikov, navedenih v točki 106 te sodbe. Ti so bili določeni s sodno prakso Sodišča, navedeno v točkah od 55 do 62 izpodbijane sodbe, in povzeti v točkah od 34 do 37 sodbe z dne 12. januarja 2023, DOBELES HES (C‑702/20 in C‑17/21, EU:C:2023:1), pri čemer se tega ni posebej izpodbijalo v obravnavanih pritožbah. Družbi Infineon ne dokazujeta niti ne zatrjujeta, da Splošno sodišče ni ustrezno upoštevalo teh dejavnikov. Vsekakor je treba dodati, da si je Splošno sodišče – kot izhaja iz točk 77 in 78 izpodbijane sodbe – ravno prizadevalo, da bi na podlagi te sodne prakse preverilo, ali je sporno dodatno dajatev naložila država in ali je bila ta dajatev z zakonsko obveznostjo v celoti prenesena na končne dolžnike te dodatne dajatve.

111

Drugič, v nasprotju s trditvami Zvezne republike Nemčije Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je v točkah od 98 do 110 izpodbijane sodbe menilo, da je primerno preučiti obstoj državnega nadzora nad sredstvi, zbranimi s sporno dodatno dajatvijo, ali nad operaterji omrežja, potem ko je v točki 97 navedene sodbe ugotovilo obstoj davku podobne dajatve ali obveznega bremena, ki pomeni uporabo državnih sredstev.

112

Res je, da Splošnemu sodišču ne bi bilo treba preverjati obstoja državnega nadzora glede na alternativno naravo dveh meril, ki jih je preverjalo. Vendar Splošnemu sodišču nič ne preprečuje, da bi, zlasti zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti, svojo utemeljitev nadaljevalo z dodatnimi premisleki, kot so v obravnavanem primeru premisleki v zvezi z obstojem državnega nadzora, tako kot je to storilo Sodišče v točki 41 sodbe z dne 12. januarja 2023, DOBELES HES (C‑702/20 in C‑17/21, EU:C:2023:1).

113

Tretjič, v delu, v katerem Zvezna republika Nemčija trdi, da bi bila domneva, da je vsaka dajatev državnega izvora, v nasprotju s cilji člena 107(1) PDEU, njena trditev temelji na napačni premisi in napačni razlagi izpodbijane sodbe.

114

Na eni strani, kot je razvidno iz točke 105 te sodbe, „državna sredstva“ v smislu te določbe namreč niso sredstva, zbrana s katero koli dajatvijo, temveč le sredstva, ki so zbrana z obvezno dajatvijo, ki je določena z nacionalno zakonodajo ter se upravlja in razdeljuje v skladu s to zakonodajo. Na drugi strani, kot je bilo navedeno v točki 110 te sodbe, si je Splošno sodišče, kot izhaja iz točk 77 in 78 izpodbijane sodbe, ravno prizadevalo, da bi preverilo, ali je sporno dodatno dajatev naložila država in je bila ta dajatev z zakonsko obveznostjo v celoti prenesena na končne dolžnike te dodatne dajatve.

115

Četrtič, v zvezi z utemeljitvijo Zvezne republike Nemčije glede členov 30 in 110 PDEU je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 86 izpodbijane sodbe upoštevalo sodno prakso v zvezi s tema določbama v dodatni obrazložitvi, ki jo je uvedlo z besedama „[p]oleg tega“. Iz tega je sklepalo, da ni pomembno, kdo je dolžan plačati dajatev, če se ta nanaša na proizvod ali dejavnost, ki je nujno povezana s proizvodom. Dodalo je, da je torej odločilni element dejstvo, da subjekti, ki so prejeli dajatev, niso samo zavezani k nakupu z lastnimi finančnimi sredstvi, ampak jih je država prav tako pooblastila za upravljanje državnih sredstev.

116

Ker se v tej točki obravnava dodatni razlog, je utemeljitev, s katero se ga kritizira, brezpredmetna.

117

Vsekakor je treba ugotoviti, da se Splošno sodišče na sodno prakso v zvezi s členoma 30 in 110 PDEU ni sklicevalo zato, da bi sporno dodatno dajatev presojalo z vidika teh določb, temveč zato, da bi potrdilo svojo analizo te dodatne dajatve z vidika člena 107(1) PDEU. Zato Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je zamenjalo ločeni pravni ureditvi, ki izhajata iz prvih dveh od teh določb Pogodbe DEU oziroma iz tretje določbe.

118

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba prvi del edinega pritožbenega razloga, ki ga je navedla Zvezna republika Nemčija, in prve tri očitke prvega pritožbenega razloga, ki sta ga navedli družbi Infineon, zavrniti kot delno brezpredmetne in kot delno neutemeljene.

Obstoj obvezne dajatve

–

Trditve strank

119

Zvezna republika Nemčija v drugem delu edinega pritožbenega razloga in družbi Infineon s četrtim očitkom prvega pritožbenega razloga v bistvu trdijo, da je Splošno sodišče v točkah od 78 do 97 izpodbijane sodbe napačno uporabilo člen 107(1) PDEU, ker je sporno dodatno dajatev opredelilo kot davku podobno dajatev ali obvezno breme, kar vključuje uporabo „državnih sredstev“ v smislu te določbe.

120

Zvezna republika Nemčija trdi, na eni strani, da je Splošno sodišče zlasti v točkah 78, 83, 84 in 86 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da za odločitev, da je v tem primeru obstajalo obvezno breme, ni bilo odločilno razmerje med dobaviteljem in končnim odjemalcem električne energije, z napačno obrazložitvijo, da se sporna dodatna dajatev ne pobira za porabo električne energije, temveč za uporabo omrežja. Na drugi strani naj bi se Splošno sodišče v točkah 85 in od 87 do 90 navedene sodbe brez vsakršne obrazložitve napačno sklicevalo na obveznost pobiranja in iz tega napačno izpeljalo obveznost plačila sporne dodatne dajatve, predvideno z nacionalno zakonodajo. Ker ni bilo zakonske obveznosti plačila te dodatne dajatve, naj bi bila lahko naložena le na podlagi pravil civilnega prava. Razlogovanje Splošnega sodišča, na podlagi katerega je prišlo do te ugotovitve in tega sklepa, naj bi bilo v nasprotju s sodno prakso Sodišča.

121

Družbi Infineon menita, da je Splošno sodišče napačno presodilo, da je sporna dodatna dajatev državno sredstvo, čeprav ta dodatna dajatev nima dovolj neposredne povezave z državnim proračunom in zato ostaja zasebno sredstvo.

122

Prvič, obstajalo naj ne bi nobeno obvezno breme, naloženo z aktom javne oblasti, in nobena zakonska obveznost plačila, ki bi bila naložena dolžniku sporne dodatne dajatve. Do leta 2012 naj operaterji omrežja ne imeli obveznosti, temveč samo pravico pobirati to dodatno dajatev. Od tega leta dalje naj bi pobiranje te dodatne dajatve urejala izključno odločba BNetzA iz leta 2011, iz katere naj ne bi izhajala zakonska obveznost plačila. S to odločbo naj bi država le posredno posegla v civilnopravno razmerje med operaterji omrežja in uporabniki omrežja. Ker naj odločba ne bi bila naslovljena na te uporabnike, naj jih tudi ne bi zavezovala. Poleg tega naj jih ne bi bilo mogoče enačiti s končnimi odjemalci električne energije. Tako naj sporna dodatna dajatev, ki se pobere v vmesni fazi, ne bi pomenila obveznega bremena za končnega odjemalca električne energije. Splošno sodišče naj v točki 84 izpodbijane sodbe ne bi upoštevalo pomena prevalitve te dodatne dajatve na tega končnega odjemalca.

123

Drugič, Splošno sodišče naj bi v točki 75 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da neveljavnost odločbe BNetzA iz leta 2011 ni odločilna, ker se je ta odločba dejansko uporabljala. Brez pravne podlage v nemškem pravu naj ta odločba nikoli ne bi bila veljavna, saj naj bi jo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) razveljavilo z retroaktivnim učinkom od dneva njenega sprejetja. Povezavo z državnim proračunom naj bi omogočili le veljavni državni ukrepi. Take povezave naj ne bi bilo mogoče ugotoviti zgolj na podlagi učinkov, ki jih je imela odločba BNetzA iz leta 2011. Poleg tega naj bi Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je trditev družb Infineon, ki temelji na ničnosti te odločbe in je navedena v njunem odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča, prepozna.

124

Tretjič, zneska sporne dodatne dajatve naj ne bi določila država, temveč naj bi ga morali izračunati zasebni operaterji omrežja na lastno odgovornost. Kot naj bi Splošno sodišče ugotovilo v točki 95 izpodbijane sodbe, je Komisija priznala, da izgube zaradi neizterljivih terjatev v primeru plačilne nesposobnosti nosi operater omrežja. Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo, ko je presodilo, da ta vidik ni bistven za ugotovitev, ali so bila uporabljena državna sredstva.

125

Četrtič, sporna dodatna dajatev naj bi ves čas trajanja ohranila zasebno naravo. Operaterji omrežja naj bi jo pobirali na podlagi pogodbe o uporabi omrežja, ki spada pod zasebnopravno razmerje. V primeru neplačila te dodatne dajatve naj ne bi bila predvidena nobena upravna kazen. Država naj ne bi zagotovila nobenega javnega jamstva v primeru neplačila ali če zbrana sredstva ne bi zadostovala za kritje oprostitev omrežnin. Država naj ne bi imela nobene pristojnosti za neposredno ali posredno razpolaganje z zbranimi zneski, temveč naj bi zgolj nadzirala redno uporabo navedene dodatne dajatve.

126

Komisija odgovarja, da trditve, ki jih je navedla Zvezna republika Nemčija, temeljijo na napačni razlagi izpodbijane sodbe in sodne prakse Sodišča ter da so v vsakem primeru brezpredmetne. Meni, da je četrti očitek iz prvega pritožbenega razloga, ki sta ga navedli družbi Infineon, delno brezpredmeten in vsekakor neutemeljen.

–

Presoja Sodišča

127

Najprej, ugotoviti je treba, da je četrti očitek iz prvega pritožbenega razloga, ki sta ga navedli družbi Infineon, brezpredmeten. S tem očitkom ti družbi namreč v bistvu izpodbijata presoje Splošnega sodišča glede obstoja pristojbine ali drugih obveznih dajatev v smislu sodne prakse, navedene v točki 105 te sodbe. Po drugi strani pa ti družbi nikakor ne izpodbijata presoj Splošnega sodišča glede obstoja državnega nadzora v smislu sodne prakse, navedene v točki 107 te sodbe, v okviru pritožbe v zadevi C‑800/21 P. Ob upoštevanju alternativne narave teh dveh meril, kot je navedena v točki 108 te sodbe, sam obstoj državnega nadzora zadostuje za utemeljitev sklepa, da gre pri sporni dodatni dajatvi za uporabo državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU.

128

Glede na to sta družbi Infineon v odgovoru na pritožbo v zadevi C‑794/21 P v bistvu ponovili trditve, na katerih temelji njun četrti očitek, naveden v utemeljitev prvega pritožbenega razloga v pritožbi v zadevi C‑800/21 P. V zadevi C‑794/21 P drugega dela edinega pritožbenega razloga Zvezne republike Nemčije, ki se nanaša na obstoj pristojbine ali drugih obveznih dajatev, ni mogoče kar tako zavrniti kot brezpredmetnega, ker Zvezna republika Nemčija v tretjem delu tega pritožbenega razloga izpodbija tudi presoje v zvezi z obstojem državnega nadzora. V teh okoliščinah je treba upoštevati trditve, ki sta jih družbi Infineon navedli v zadevi C‑794/21 P.

129

Primarno, spomniti je treba, da so, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 105 te sodbe, sredstva, ki se zbirajo s pristojbino ali drugimi obveznimi dajatvami na podlagi nacionalne zakonodaje ter se upravljajo in razdeljujejo v skladu s to zakonodajo, „državna sredstva“ v smislu člena 107(1) PDEU.

130

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče po presoji sporne dodatne dajatve v točkah od 78 do 96 izpodbijane sodbe v točki 97 iste sodbe ugotovilo, da ta dodatna dajatev vključuje uporabo državnih sredstev. V utemeljitev te ugotovitve je poudarilo, da je bila z odločbo BNetzA iz leta 2011 operaterjem distribucijskega sistema naložena obveznost, da od uporabnikov omrežja poberejo sporno dodatno dajatev in tako ustvarjene prihodke prenesejo na operaterje prenosnih sistemov. Prav tako je menilo, da je mehanizem te dodatne dajatve operaterjem omrežja zagotavljal popolno nadomestitev izgube prihodka zaradi sporne oprostitve, saj je bil znesek navedene dodatne dajatve prilagojen višini sredstev, potrebnih zaradi te oprostitve. Poudarilo je tudi, da je bil ta znesek določen v skladu z metodo iz odločbe BNetzA iz leta 2011, pri čemer je bilo pojasnjeno, da je bil v tej odločbi za leto 2012 določen izhodiščni znesek te dodatne dajatve.

131

Zvezna republika Nemčija in družbi Infineon izpodbijajo te presoje s štirimi sklopi trditev.

132

Na prvem mestu, preučiti je treba trditev, s katero družbi Infineon Splošnemu sodišču očitata, da je obveznost pobiranja sporne dodatne dajatve izpeljalo iz odločbe BNetzA iz leta 2011, čeprav so nemška sodišča to odločbo razglasila za nično.

133

V zvezi s tem je Splošno sodišče, prvič, v točki 75 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila trditev v zvezi z neobstojem učinkov odločbe BNetzA iz leta 2011 pred njim navedena prepozno.

134

Pri tej ugotovitvi ne gre za napačno uporabo prava.

135

Ni namreč sporno, da sta družbi Infineon to trditev pred Splošnim sodiščem navedli šele v fazi odgovora na vprašanja Splošnega sodišča. Navedene trditve poleg tega ni mogoče šteti za razširitev edinega tožbenega razloga, navedenega v tožbi na prvi stopnji, ki se nanaša na neobstoj „državne pomoči“ v smislu člena 107(1) PDEU, ker se s tem tožbenim razlogom ni izpodbijal sam obstoj učinkov odločbe BNetzA iz leta 2011, temveč je bil njegov namen kritizirati presoje, ki jih je Komisija izpeljala iz te odločbe. Zato je Splošno sodišče pravilno uporabilo določbe člena 84(1) svojega poslovnika, ko je ugotovilo, da je ta trditev nedopustna, ker je bila navedena prepozno.

136

Drugič, vsekakor je treba poudariti, da trditev iz točke 132 te sodbe ni mogoče sprejeti.

137

Niti morebitna nezakonitost sheme pomoči zlasti z vidika nacionalnega prava niti razveljavitev te sheme ji namreč ne odvzameta njene narave „državne pomoči“, če je ta shema kljub taki nezakonitosti ali razveljavitvi učinkovala v praksi (glej v tem smislu sodbi z dne 3. marca 2005, Heiser, C‑172/03, EU:C:2005:130, točka 38, in z dne 21. decembra 2016, Komisija/Aer Lingus in Ryanair Designated Activity, C‑164/15 P in C‑165/15 P, EU:C:2016:990, točka 69), kot je Splošno sodišče v bistvu pravilno razsodilo v točki 75 izpodbijane sodbe. Poleg tega, kot je Splošno sodišče tudi pravilno poudarilo v tej točki, bi bila učinkovitost pravil na področju državnih pomoči močno oslabljena, če bi bilo mogoče njihovo uporabo zavrniti zgolj zaradi dejstva, da je bil ukrep pomoči, ki se je v praksi izvajal, pozneje razglašen za ničnega ab initio. Tako v zvezi s tem ni pomembno, da je morebitna razveljavitev sheme pomoči retroaktivna, saj se je v določenem obdobju shema dejansko izvajala v praksi (glej po analogiji sodbo z dne 6. novembra 2012, Komisija/Madžarska, C‑286/12, EU:C:2012:687, točki 44 in 45).

138

Na drugem mestu, Zvezna republika Nemčija in družbi Infineon trdijo, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da so bili sporno dodatno dajatev dolžni plačevati končni odjemalci, ki so bili poleg tega napačno opredeljeni tako, da so vključevali uporabnike omrežja.

139

Prvič, kar zadeva določitev končnih dolžnikov za plačilo sporne dodatne dajatve, je Splošno sodišče v točki 83 izpodbijane sodbe odločilo, da se ta dodatna dajatev nanaša le na razmerje med operaterji omrežja in uporabniki omrežja, saj se zaračunava zaradi uporabe omrežja in ne zaradi porabe električne energije. V točki 84 navedene sodbe je iz tega sklepalo, da vprašanje, ali so morali dobavitelji električne energije navedeno dodatno dajatev prenesti na končne odjemalce električne energije, ni upoštevno. Po njegovem mnenju so bili namreč končni dolžniki dodatne dajatve uporabniki omrežja, torej dobavitelji in končni odjemalci, ki so bili neposredno priključeni na omrežje, in ne drugi končni odjemalci.

140

S tega vidika sta ugotovitev, da se sporna dodatna dajatev zaračuna kot posledica uporabe omrežja, in ugotovitev, da je treba uporabnike omrežja šteti za končne odjemalce, stvar dejanske presoje. Sodišče pa ne more preverjati take presoje, če ni nobenega očitka o izkrivljanju.

141

Iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije namreč izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja. Splošno sodišče je torej edino pristojno za ugotavljanje in presojo upoštevnih dejstev ter presojo dokazov. Presoja teh dejstev in dokazov, razen ob njihovem izkrivljanju, torej ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (sodba z dne 4. marca 2021, Komisija/Fútbol Club Barcelona, C‑362/19 P, EU:C:2021:169, točka 46 in navedena sodna praksa).

142

Drugič, kar zadeva obstoj obveznosti plačila uporabnikov omrežja, je iz točk 85 in od 87 do 89 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče sprejelo presojo Komisije, da je bila z odločbo BNetzA iz leta 2011 operaterjem distribucijskega sistema naložena obveznost pobiranja in prevalitve sporne dodatne dajatve ter da je bilo v tej odločbi določeno, da se prihodki, ustvarjeni s to dodatno dajatvijo, vsak mesec prenesejo na različne operaterje prenosnih sistemov. Iz tega je sklepalo, da je sporna dodatna dajatev, ki jo je uvedel upravni organ z regulativnim ukrepom, obvezna za uporabnike omrežja.

143

Iz dejanskih ugotovitev Splošnega sodišča, ki niso predmet nadzora Sodišča, je tako razvidno, da je bila z odločbo BNetzA iz leta 2011 operaterjem distribucijskega sistema naložena obveznost pobiranja sporne dodatne dajatve od uporabnikov omrežja. Iz dejanskih ugotovitev Splošnega sodišča v točkah 12, 67 in 94 izpodbijane sodbe, ki jih Sodišče ne more nadzirati, tudi izhaja, da je ta odločba določala metodo, po kateri so morali operaterji prenosnih sistemov vsako leto določiti znesek sporne dodatne dajatve.

144

Glede na sodno prakso, navedeno v točki 106 te sodbe, je treba ugotoviti, da zneski, ki izhajajo iz obvezne dajatve, ki je, tako kot sporna dodatna dajatev, naložena z regulativnim ukrepom, ki določa subjekte, tudi če so zasebni, pristojne za pobiranje te dajatve od dolžnikov, prav tako opredeljenih s tem ukrepom, in opredeljuje metodo, čeprav splošno, za določitev zneska te dajatve in njeno letno prilagoditev, izvirajo iz „državnih sredstev“ v smislu člena 107(1) PDEU. Zlasti ker ta dajatev izvira iz regulativnega ukrepa, ki operaterjem omrežja nalaga, da jo pobirajo, ni mogoče trditi, da je ta dajatev zgolj posledica prakse.

145

V zvezi s tem ni pomembno, da regulativni ukrep določa le obveznost operaterjev omrežja, da pobirajo sporno dodatno dajatev, ne da bi izrecno določil obveznost uporabnikov omrežja, da to dodatno dajatev plačajo. Polni učinek zakonske obveznosti pobiranja te dodatne dajatve namreč nujno pomeni hkratno obveznost dolžnikov, da jo plačajo.

146

Iz navedenega tudi izhaja, da okoliščina, da se taka dajatev, kot je sporna dodatna dajatev, pobira na „vmesni ravni“, ne da bi jo dobavitelji električne energije obvezno prenesli na svoje končne stranke, ni odločilna za opredelitev te dodatne dajatve kot pristojbine ali obvezne dajatve v smislu sodne prakse, navedene v točki 105 te sodbe.

147

Poleg tega v zvezi z delom, v katerem se družbi Infineon sklicujeta na neobstoj obveznosti pobiranja sporne dodatne dajatve pred letom 2012, zadošča ugotovitev, da se sporni sklep, kot izhaja iz točke 24 te sodbe, nanaša le na obdobje od 1. januarja 2012 do 31. decembra 2013.

148

Na tretjem mestu, kar zadeva nadomestitev stroškov, nastalih zaradi sporne oprostitve, na eni strani, je Splošno sodišče s sklicevanjem na odločbo BNetzA iz leta 2011 v točkah 91, 92 in 95 izpodbijane sodbe potrdilo ugotovitev Komisije v spornem sklepu, da je mehanizem sporne dodatne dajatve operaterjem omrežja zagotavljal popolno nadomestitev izgub, ki so jim nastale zaradi sporne oprostitve, ker je bil znesek te dodatne dajatve prilagojen znesku sredstev, potrebnih zaradi te oprostitve.

149

Presoja, da je morala metoda določitve zneska sporne dodatne dajatve, predvidena v odločbi BNetzA iz leta 2011, omogočiti pokritje vseh stroškov, povezanih s sporno oprostitvijo, je dejanska presoja Splošnega sodišča, ki je Sodišče v skladu s sodno prakso iz točke 141 te sodbe v pritožbeni fazi ne more nadzirati, če ni očitka o izkrivljanju.

150

Na drugi strani je Splošno sodišče, kar zadeva izgube prihodkov zaradi plačilne nesposobnosti, ki jih ekonomsko krijejo operaterji distribucijskega sistema, v točki 95 izpodbijane sodbe odločilo, da taka izguba ne pomeni izgube prihodkov v smislu zadevne sheme in je upravičena, ker so razmerja med operaterji omrežja in končnimi dolžniki sporne dodatne dajatve zasebnopravna razmerja.

151

Vendar iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je mogoče denarna sredstva, ki se zbirajo z obveznimi prispevki, ki so predpisani z zakonodajo države članice ter se upravljajo in razdeljujejo v skladu s to zakonodajo, šteti za „državna sredstva“ v smislu člena 107(1) PDEU, tudi če jih upravljajo subjekti, ki so ločeni od javnih organov (sodbi z dne 19. decembra 2013, Association Vent De Colère! in drugi, C‑262/12, EU:C:2013:851, točka 25, in z dne 15. maja 2019, Achema in drugi, C‑706/17, EU:C:2019:407, točka 54).

152

Zato in kolikor so ti subjekti, tako kot operaterji omrežja, zavezani pobirati zadevne dajatve, dejstvo, da so razmerja med temi operaterji in končnimi dolžniki sporne dodatne dajatve zasebnopravna razmerja, ne preprečuje, da bi se sredstva, ki se zbirajo s to dodatno dajatvijo, štela za državna sredstva. Enako velja za okoliščino, da v primeru plačilne nesposobnosti izgube prihodkov, vključno z neplačano dodatno dajatvijo, krijejo navedeni operaterji. Družbi Infineon vsekakor nista navedli nobenega argumenta, ki bi posebej dokazoval, da je Splošno sodišče pri ugotovitvi, da te izgube ne pomenijo izgube prihodkov v smislu zadevne sheme, napačno uporabilo pravo.

153

Na četrtem mestu, v zvezi s trditvami družb Infineon o neobstoju kazni ali javnega jamstva v primeru neplačila sporne dodatne dajatve in o tem, da država nima pristojnosti, da neposredno razpolaga z zbranimi zneski, zadostuje ugotovitev, da glede na sodno prakso, navedeno v točki 106 te sodbe, ti dejavniki niso nujno potrebni za ugotovitev obstoja pristojbine ali drugih obveznih dajatev, ki vključujejo uporabo državnih sredstev, v smislu sodne prakse, navedene v točki 105 te sodbe.

154

Glede na navedene razloge je treba drugi del edinega pritožbenega razloga, ki ga je navedla Zvezna republika Nemčija ob podpori družb Infineon, zavrniti kot neutemeljen. Četrti očitek prvega pritožbenega razloga, ki sta ga navedli družbi Infineon, je brezpredmeten, zato je treba ta pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

Državni nadzor

–

Trditve strank

155

Zvezna republika Nemčija v tretjem delu edinega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je napačno uporabilo pravo, ko je razsodilo, da obstaja državni nadzor nad sredstvi, ustvarjenimi s sporno dodatno dajatvijo.

156

Komisija meni, da je ta del neutemeljen in vsekakor brezpredmeten.

–

Presoja Sodišča

157

Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah od 104 do 108 te sodbe, obstoj pristojbine ali drugih dajatev, ki so obvezne na podlagi nacionalne zakonodaje ter se upravljajo in razdeljujejo v skladu s to zakonodajo, ter obstoj državnega nadzora nad zadevnimi zneski pomenita dve alternativni merili, na podlagi katerih je mogoče določiti, ali gre za „državna sredstva“ v smislu člena 107(1) PDEU.

158

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točki 97 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sporna dodatna dajatev pomeni davku podobno dajatev ali obvezno breme, ki vključuje uporabo „državnih sredstev“, v smislu te sodne prakse. Kot je razvidno iz točk od 127 do 154 te sodbe, Zvezna republika Nemčija ni uspela dokazati, da gre pri tej ugotovitvi Splošnega sodišča za napačno uporabo prava.

159

Že ta ugotovitev zadostuje, da se šteje, da je bil zadevni ukrep dodeljen iz „državnih sredstev“ v smislu člena 107(1) PDEU, ne da bi bilo treba preveriti, ali so bili zadevni zneski pod državnim nadzorom.

160

Zato je tretji del edinega pritožbenega razloga Zvezne republike Nemčije brezpredmeten.

161

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov izhaja, da je treba edini pritožbeni razlog, naveden v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑794/21 P, v celoti zavrniti, ker je delno brezpredmeten in delno neutemeljen.

Drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑800/21 P

Trditve strank

162

Družbi Infineon trdita, da je Splošno sodišče večkrat izkrivilo dejstva in nacionalno pravo.

163

Prvič, v nasprotju z navedbami v točkah 12, 66, 93 in 99 izpodbijane sodbe naj BNetzA ne bi določila zneska sporne dodatne dajatve. Nasprotno, to dodatno dajatev naj bi določali operaterji omrežja, kot naj bi izhajalo iz točk 61, 75 in 123 obrazložitve spornega sklepa.

164

Drugič, v nasprotju z ugotovitvijo Splošnega sodišča v točki 92 izpodbijane sodbe naj BNetzA operaterjem prenosnega sistema ne bi predpisala zelo natančne metode za izračun te dodatne dajatve. Odločba BNetzA iz leta 2011 naj bi v zvezi s tem vsebovala le zelo splošne zahteve, kot naj bi bilo razvidno iz točk 61, 75 in 123 obrazložitve spornega sklepa.

165

Tretjič, v nasprotju z ugotovitvami iz točk 93, 99, 106 in naslednjih izpodbijane sodbe naj izgube prihodkov operaterjev omrežja zaradi oprostitev omrežnin ne bi bile v celoti financirane s sporno dodatno dajatvijo. Splošno sodišče naj v zvezi s tem ne bi upoštevalo dejstva, da se odločba BNetzA iz leta 2011 nanaša le na ukrepe izterjave za plačilno nesposobne uporabnike omrežja, ki ne izpolnjujejo pogojev za oprostitev omrežnin. Nasprotno, operaterji omrežja naj bi nosili posledice, če uporabniki omrežja ne bi plačali sporne dodatne dajatve.

166

Četrtič, v nasprotju z navedbami Splošnega sodišča v točki 85 izpodbijane sodbe naj operaterji omrežja v skladu z nacionalnim pravom ne bi bili dolžni pobirati sporne dodatne dajatve. Po eni strani naj bi bila odločba BNetzA iz leta 2011 razglašena za nično in naj ne bi mogla imeti nobenih pravnih učinkov. Po drugi strani naj ta odločba na podlagi nacionalnega prava ne bi mogla imeti nobenih učinkov v zvezi z uporabniki omrežja.

167

Komisija meni, da je treba ta pritožbeni razlog zavrniti kot očitno neutemeljen.

Presoja Sodišča

168

Kot je bilo navedeno v točki 141 te sodbe, je pritožba omejena na pravna vprašanja. Ker je Splošno sodišče edino pristojno za ugotavljanje in presojo dejstev ter za presojo dokazov, presoja teh dejstev in dokazov, razen v primeru njihovega izkrivljanja, ni pravno vprašanje, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe.

169

Sodišče je zato načeloma glede preizkusa presoje Splošnega sodišča v zvezi z nacionalnim pravom, ki na področju državnih pomoči pomeni presojo dejstev, v okviru pritožbe pristojno le za to, da preveri, ali je prišlo do izkrivljanja tega prava (sodbi z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija, C‑559/12 P, EU:C:2014:217, točka 79, in z dne 14. decembra 2023, Komisija/Amazon.com in drugi, C‑457/21 P, EU:C:2023:985, točka 20 in navedena sodna praksa). Izkrivljanje mora biti očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 3. aprila, Francija/Komisija, C‑559/12 P, EU:C:2014:217, točka 80).

170

Poleg tega, kadar pritožnik trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, mora v skladu s členom 256 PDEU, členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 168(1)(d) Poslovnika Sodišča natančno navesti dokaze, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, zaradi katerih je Splošno sodišče po njegovem mnenju izkrivilo dokaze (sodbi z dne 30. novembra 2016, Komisija/Francija in Orange, C‑486/15 P, EU:C:2016:912, točka 99, in z dne 28. aprila 2022, Yieh United Steel/Komisija, C‑79/20 P, EU:C:2022:305, točka 53).

171

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da čeprav družbi Infineon v svojem drugem pritožbenem razlogu Splošnemu sodišču očitata več izkrivljanj okoliščin nacionalnega prava in dejanskih okoliščin, sta navedli le trditve, povzete v točkah od 163 do 166 te sodbe. Brez najmanjše razlage ali dokaza tako zatrjujeta domnevna protislovja med trditvami Splošnega sodišča in trditvami iz spornega sklepa oziroma vsebino odločbe BNetzA iz leta 2011. Take nejasne trditve ne zadostujejo za ugotovitev obstoja izkrivljanja.

172

Iz tega izhaja, da je treba drugi pritožbeni razlog, naveden v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑800/21 P, zavrniti kot očitno neutemeljen.

173

Ker so bili vsi pritožbeni razlogi, navedeni v utemeljitev glavnih pritožb v zadevah C‑794/21 P in C‑800/21 P, zavrnjeni, je treba ti pritožbi v celoti zavrniti.

Stroški

174

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da kadar pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. Člen 138(1) in (2) tega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki in da, če je neuspelih strank več, Sodišče odloči o porazdelitvi stroškov.

175

V tej zadevi Zvezna republika Nemčija in družbi Infineon niso uspele z vsemi svojimi predlogi v zvezi z glavno pritožbo v zadevi C‑794/21 P in glavno pritožbo v zadevi C‑800/21 P, Komisija pa ni uspela z vsemi svojimi predlogi v zvezi z nasprotnima pritožbama v teh zadevah.

176

V teh okoliščinah je treba na podlagi pravične presoje okoliščin obravnavane zadeve odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

1.

Glavni pritožbi in nasprotni pritožbi se zavrnejo.

2.

Zvezna republika Nemčija, družbi Infineon Technologies Dresden GmbH & Co. KG in Infineon Technologies AG ter Evropska komisija nosijo svoje stroške.