1

Kraljevina Španija je zaradi krize, povezane z dolgovi javnih subjektov v euroobmočju, tako imenovane „krize državnega dolga“, v prvem četrtletju leta 2012 vzpostavila izjemni mehanizem, namenjen zagotavljanju trajnosti gospodarskih odnosov med avtonomnimi španskimi skupnostmi in njihovimi dobavitelji. Mehanizem je vključeval odpis dolgov in plačilna jamstva.

2

Ob uvedbi tega posebnega mehanizma je bilo ugotovljeno, da nekateri izdatki avtonomnih španskih skupnosti s konca leta 2011 niso bili upoštevani pri podatkih, sporočenih Evropski komisiji v okviru postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem.

3

Kraljevina Španija navaja, da so španski organi, pristojni za določanje in razširjanje statističnih podatkov, statistični urad Evropske unije (Eurostat) uradno obvestili o novih podatkih, takoj ko so za njih izvedeli, in sicer maja 2012. Ta popravek se je oktobra 2012 upošteval v okviru postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem.

4

Po prejemu obvestila maja 2012 je Eurostat med 24. majem 2012 ter 26. in 27. septembrom 2013 v Španiji opravil vrsto obiskov.

5

Eurostat je 5. decembra 2013 Instituto Nacional de Estadística (španski nacionalni statistični urad) poslal osnutek poročila in ga pozval, naj predloži svoja stališča.

6

Instituto Nacional de Estadística je Eurostatu 10. decembra 2013 predložil vrsto pripomb, zlasti glede določitve upoštevanega referenčnega obdobja.

7

Komisija je 11. julija 2014 sprejela Sklep C(2014) 4856 final o začetku preiskave v zvezi z izkrivljanjem statističnih podatkov v Španiji v skladu z Uredbo (EU) št. 1173/2011 Parlamenta in Sveta o učinkovitem izvrševanju proračunskega nadzora v euroobmočju (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

8

Kraljevina Španija je 22. septembra 2014 vložila tožbo zoper izpodbijani sklep. Splošnemu sodišču predlaga, naj razsodi, da:

9

Komisija je 11. novembra 2014 vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991. Splošnemu sodišču predlaga, naj:

10

Kraljevina Španija je 7. januarja 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča predložila svoja stališča o ugovoru nedopustnosti in menila, da je njena tožba popolnoma dopustna.

11

Splošno sodišče lahko na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča na predlog ene od strank, kot v obravnavanem primeru, odloči o nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. V skladu z odstavkom 6 istega člena se ustni del postopka izvede le, če Splošno sodišče tako odloči. V obravnavanem primeru Splošno sodišče meni, da ima dovolj informacij iz listin in pojasnil, ki so jih stranke predložile v pisnem delu postopka. Ker ima Splošno sodišče na voljo vse, kar je potrebno za odločanje, se je odločilo, da ni treba začeti ustnega dela postopka.

12

Treba je opozoriti, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso fizične ali pravne osebe na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU izpodbijajo samo akte, ki imajo zavezujoče pravne učinke, ki posegajo v interese tožeče stranke tako, da znatno spreminjajo njen pravni položaj (sklepa z dne 30. aprila 2003, Schmitz-Gotha Fahrzeugwerke/Komisija, T‑167/01, Recueil, EU:T:2003:121, točka 46, in z dne 31. januarja 2006, Schneider Electric/Komisija, T‑48/03, ZOdl., EU:T:2006:34, točka 44).

13

Kadar gre za akte, ki so pripravljeni v več fazah notranjega postopka, se lahko načeloma izpodbijajo samo ukrepi, v katerih je izraženo dokončno stališče ustanove na koncu postopka, ne pa tudi vmesni ukrepi, katerih namen je pripraviti končno odločbo in na nezakonitost katerih se je mogoče učinkovito sklicevati v okviru postopka zoper to odločbo (sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, Recueil, EU:C:1981:264, točke od 10 do 12, in z dne 27. junija 1995, Guérin automobiles/Komisija, T‑186/94, Recueil, EU:T:1995:114, točka 39, ter zgoraj v točki 12 navedeni sklep Schneider Electric/Komisija, EU:T:2006:34, točka 45).

14

Drugače bi bilo le, če bi se s samimi akti ali odločbami, sprejetimi v pripravljalnem postopku, dokončno končal poseben postopek, ki je ločen od tistega, ki instituciji omogoči, da odloči po vsebini (zgoraj v točki 13 navedena sodba IBM/Komisija, EU:C:1981:264, točka 11, in sklep z dne 9. junija 2004, Camós Grau/Komisija, T‑96/03, ZOdl., EU:T:2004:172, točka 30).

15

Kot upravičeno navaja Komisija, so ukrepi, s katerimi se odloči začeti preiskavo, zgolj pripravljalni akti in zato nimajo zavezujočih pravnih učinkov, ki vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj v smislu člena 263 PDEU. To velja zlasti za izdajo obrazloženega mnenja Komisije in njen sklep o tem, da zadevo v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti iz člena 258 PDEU predloži Sodišču Evropske unije (sodba z dne 29. septembra 1998, Komisija/Nemčija, C‑191/95, Recueil, EU:C:1998:441, točke od 44 do 47), za sklep o začetku postopka na podlagi člena 102 PDEU (zgoraj v točki 13 navedena sodba IBM/Komisija, EU:C:1981:264, točka 21) ali za sklep Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) o tem, da začne preiskavo (zgoraj v točki 14 navedeni sklep Camós Grau/Komisija, EU:T:2004:172, točke od 33 do 36).

16

Na podlagi sistema, ki ga je v okviru Uredbe (EU) št. 1173/2011 Parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o učinkovitem izvrševanju proračunskega nadzora v euroobmočju (UL L 306, str. 1) uvedel zakonodajalec Unije, ni mogoče izpeljati drugačnega zaključka od tistega iz točke 15 tega sklepa, kar zadeva preiskave, ki jih je v skladu s členom 8(3) navedene uredbe začela Komisija. Komisija lahko v skladu s to določbo opravi vse potrebne preiskave, da ugotovi obstoj napačnega prikazovanja podatkov o primanjkljaju in dolgu, ki so pomembni za uporabo členov 121 PDEU ali 126 PDEU ali za uporabo Protokola o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, priloženega Pogodbi EU in Pogodbi DEU. Za začetek preiskave se lahko odloči, če meni, da obstaja resen sum o obstoju dejstev, ki bi se lahko izkazala za takšno napačno prikazovanje.

17

Država članica lahko torej na podlagi člena 263 PDEU vloži tožbo le zoper odločbo, ki posega v položaj, to pa je glede na samo besedilo člena 8(1) in (5) Uredbe št. 1173/2011 odločba Sveta Evropske unije, da državi članici naloži globo, k čemur je treba dodati, da člen 8(5) navedene uredbe sodišču Unije v skladu s členom 261 PDEU na tem področju podeljuje neomejeno sodno pristojnost, ki mu omogoča, da lahko „naloženo globo […] prekliče, zniža ali zviša“. Na morebitne nezakonitosti ukrepov, ki so veljali, preden je Svet sprejel tako odločbo – predvsem tistih v zvezi z začetkom preiskave s strani Komisije – se je torej mogoče sklicevati le v utemeljitev zgoraj navedene tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 1965, Weighardt/Komisija EGSA, 11/64, Recueil, EU:C:1965:38, zgoraj v točki 13 navedeno sodbo IBM/Komisija, EU:C:1981:264, točka 12, in zgoraj v točki 12 navedeni sklep Schneider Electric/Komisija, EU:T:2006:34, točka 45). V nasprotju s tem, kar trdi Kraljevina Španija, bi bilo torej le v taki fazi po potrebi mogoče preučiti vprašanje pravne podlage, ki je Komisiji omogočila preiskavo dejstev pred 13. decembrom 2011, ko je začela veljati Uredba št. 1173/2011.

18

Kar zadeva trditev Kraljevine Španije, ki se navezuje na okoliščino, da je predmet te zadeve prvi sklep Komisije o začetku preiskave v zvezi z izkrivljanjem statističnih podatkov s strani države članice, ki je bil deležen široke javne objave, zaradi česar ji je povzročil škodo na mednarodnih finančnih trgih, jo je treba zavrniti, ker taki preudarki ne morejo vplivati na analizo pravne narave izpodbijanega sklepa, saj to ni akt, ki posega v položaj, v smislu člena 263 PDEU. Ker trditev Kraljevine Španije ni povezana z vprašanjem dopustnosti, postavljenim pred Splošnim sodiščem, in ne more spremeniti narave te tožbe, jo je treba zavrniti kot brezpredmetno.

19

Sprejeti je torej treba ugovor nedopustnosti, ki ga je navedla Komisija, in tožbo zato zavreči kot nedopustno.

20

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov.

21

Ker Kraljevina Španija ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

sklenilo:

V Luxembourgu, 3. septembra 2015.