I.

Uvod

1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(a) in (d) ter člena 5 Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah. ( 2 )

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med R, ki prebiva v Združenem kraljestvu, in P, ki prebiva v Romuniji, v zvezi z zahtevkom za preživnino za vzdrževanje skupnega otroka, ki je bil vložen med postopkom za razvezo zakonske zveze, in v zvezi s starševsko odgovornostjo.

3.

Zadeva v postopku v glavni stvari je za Sodišče po eni strani priložnost, da pojasni pogoje uporabe člena 3(a) in (d) ter člena 5 Uredbe št. 4/2009, ter po drugi strani, da odloči o obveznosti pristojnega sodišča na področju preživninskih obveznosti, da spodbudi centralizacijo spora, s katero se upoštevajo otrokove koristi, ki jih je že upoštevalo takrat, ko se je izreklo za nepristojno za odločanje o starševski odgovornosti.

II.

Pravni okvir

A.

Pravo Unije

1.

Uredba (ES) št. 2201/2003

4.

V uvodnih izjavah 5, 11 in 12 Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 ( 3 ) je navedeno:

5.

Člen 1 te uredbe določa:

6.

Člen 2, točka 7, navedene uredbe se glasi:

7.

V skladu s členom 3(1)(b) iste uredbe so za odločanje o vprašanjih glede razveze zakonske zveze pristojna sodišča države članice, katere državljana sta zakonca.

8.

Člen 8 Uredbe št. 2201/2003 določa:

9.

Člen 12(1) te uredbe določa:

2.

Uredba št. 4/2009

10.

Ta uredba nadomešča določbe Uredbe št. 44/2001 o preživninskih obveznostih. ( 5 ) Na področju preživninskih obveznosti nadomešča tudi Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov ( 6 ), z izjemo evropskih nalogov za izvršbo v zvezi s preživninskimi obveznostmi, izdanimi v državah članicah, ki jih ne zavezuje Haaški protokol z dne 23. novembra 2007, odobren v imenu Evropske skupnosti s Sklepom Sveta 2009/941/ES z dne 30. novembra 2009, ( 7 ) in sicer v Združenem kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska ter na Danskem. ( 8 )

11.

Uredba št. 4/2009 se zaradi datuma izvajanja Haaškega protokola iz leta 2007 v Uniji uporablja od 18. junija 2011. ( 9 )

12.

V njenih uvodnih izjavah 1 in 2 je navedeno, da je namen Uredbe št. 4/2009 in tudi uredb št. 44/2001 in 2201/2003 sprejetje ukrepov v zvezi s pravosodnim sodelovanjem v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, ki se med drugim nanašajo na združljivost predpisov, ki se uporabljajo v državah članicah glede kolizije zakonov in sporov o pristojnosti.

13.

V uvodnih izjavah 9, 10 in 15 Uredbe št. 4/2009 je navedeno:

14.

V členu 2(1), točka 10, Uredbe št. 4/2009 je izraz „upravičenec“ opredeljen kot „vsak[a] fizičn[a] oseb[a,] ki ima pravico do preživnine ali to pravico uveljavlja“.

15.

Člen 3 navedene uredbe določa:

16.

Člen 5 navedene uredbe, naslovljen „Pristojnost sodišča pred katerim se stranka spusti v postopek“, določa:

17.

Člen 10 iste uredbe, naslovljen „Preizkus pristojnosti“, določa:

18.

V členih 12, 13 in 14 Uredbe št. 4/2009 so navedena pravila, ki se nanašajo na litispendenco, sorodne pravde ter začasne ukrepe in ukrepe zavarovanja.

B.

Romunsko pravo

19.

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da lahko romunsko sodišče, ki se je izreklo za pristojno, v vsaki fazi spora po uradni dolžnosti ali na zahtevo strank ponovno preuči svojo pristojnost. ( 10 )

III.

Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

20.

R in P, ki sta romunska državljana, sta se poročila 15. avgusta 2015 v Romuniji. R je mati in P oče otroka, rojenega 8. novembra 2015 v Belfastu (Združeno kraljestvo), kjer sta živela, preden sta se leta 2016 ločila. P se je vrnil v Romunijo, R pa je ostala v Belfastu z otrokom.

21.

R je 29. septembra 2016 proti P vložila tožbo na Judecătoria Constanța (prvostopenjsko sodišče v Constanți, Romunija), s katero je zahtevala razvezo zakonske zveze, določitev stalnega prebivališča otroka pri njej, odobritev, da bi sama izvajala starševsko pravico, in naložitev plačevanja preživnine za otroka P.

22.

P je ugovarjal pristojnosti tega sodišča. To se je zaradi državljanstva zakoncev na podlagi člena 3(b) Uredbe št. 2201/2003 izreklo za pristojno za odločanje o zahtevku za razvezo zakonske zveze.

23.

Potem ko je navedeno sodišče 8. junija 2017 sprejelo odločbo o razdružitvi zahtevkov R, sta se začela dva nova postopka, katerih predmet je bil na eni strani starševska odgovornost v zvezi z otrokom in določitev njegovega stalnega prebivališča pri tožeči stranki ter na drugi strani naložitev plačila preživnine za tega otroka P.

24.

V zadevi, ki se nanaša na izvajanje starševske odgovornosti, se je Judecătoria Constanța (prvostopenjsko sodišče v Constanți) izreklo za nepristojno v skladu s členom 12(1) Uredbe št. 2201/2003, pri čemer je upoštevalo otrokovo korist. To sodišče je poleg tega menilo, da so sodišča Združenega kraljestva v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 2201/2003 pristojna za odločanje o tem zahtevku zaradi običajnega prebivališča otroka v tej državi članici, in sicer od njegovega rojstva. Stranki zoper ta sklep o nepristojnosti nista vložili pritožbe.

25.

V zvezi z zadevo, katere predmet je preživnina za otroka, se je predložitveno sodišče izreklo za pristojno na podlagi člena 3(a) Uredbe št. 4/2009 zaradi običajnega prebivališča tožene stranke, P. To sodišče poudarja, da se je P spustil v postopek pred njim, pri čemer naj ne bi navedel ugovora nepristojnosti, temveč to, da je treba pri Sodišču vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe.

26.

Navedeno sodišče dodaja, da sta se stranki v postopku, R in P, strinjali, da se lahko vloži ta predlog za razlago veljavnih določb prava Unije. Navedeno sodišče se strinja s to analizo, saj meni, da pred vsako vsebinsko obravnavo zahtevka glede preživninske obveznosti v zvezi z otrokom in v vsaki fazi postopka lahko še preveri svojo pristojnost.

27.

Predložitveno sodišče se namreč sprašuje o razmerju med tremi določbami Uredbe št. 4/2009, in sicer člena 3(a) in (d) ter člena 5.

28.

To sodišče želi izvedeti, ali je zato, ker je zahtevek glede preživninske obveznosti povezan z zahtevkom glede starševske odgovornosti, kot edino merilo za določitev pristojnega sodišča v državah članicah mogoče uporabiti tisto, ki je določeno s členom 3(d) Uredbe št. 4/2009, s čimer sta izključeni preostali merili iz člena 3(a) ali člena 5 te uredbe, s katerima bi bilo mogoče utemeljiti njegovo pristojnost, in sicer običajno prebivališče tožene stranke ali dejstvo, da se je tožena stranka spustila v postopek pred tem sodiščem.

29.

Predložitveno sodišče navaja stališče, v skladu s katerim bi rešitev, ki bi vključevala uporabo teh zadnjih dveh meril v zvezi s pristojnostjo, omajala akcesornost zahtevka za preživnino in bi bila v nasprotju z otrokovo koristjo, ki jo je upoštevalo za zavrnitev svoje pristojnosti na področju starševske odgovornosti. To stališče naj bi podpirali tudi praktični razlogi, ki se nanašajo na pridobivanje dokazov in hitrost postopkov.

30.

To sodišče poleg tega v zvezi z uporabo člena 5 Uredbe št. 4/2009 meni, da bi bila taka pristojnost izključena, če bi dejstvo, da je zahtevek glede preživninske obveznosti akcesoren glede na zahtevek glede starševske odgovornosti, posledično vplivalo na to, da je P ugovarjal njegovi pristojnosti med preučitvijo tega zahtevka glede starševske odgovornosti. ( 11 )

31.

Predložitveno sodišče se v utemeljitev teh argumentov sklicuje na sodbo z dne 16. julija 2015, A, ( 12 ) vendar navaja dvome, kar zadeva njen obseg, ker naj bi se nekatere dejanske okoliščine razlikovale od tistih iz postopka v glavni stvari. Poudarja, da tožena stranka, P, ni ugovarjala njegovi pristojnosti, in da mu je kljub njegovemu sklepu o nepristojnosti, ki temelji na kraju običajnega prebivališča otroka, edinemu v obravnavo predložen družinski spor.

32.

V teh okoliščinah je Judecătoria Constanța (sodišče prve stopnje v Constanți, Romunija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

IV.

Analiza

33.

Predložitveno sodišče s svojimi vprašanji za predhodno odločanje, za katera predlagam, da se preučijo skupaj, v bistvu želi izvedeti, ali je treba člen 3(a) in člen 5 Uredbe št. 4/2009 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da sodišče države članice, ki je pristojno za odločanje o tožbi v zvezi s preživninsko obveznostjo, vloženo proti toženi stranki, ki običajno prebiva v tej državi članici ali ki je bila navzoča na obravnavi pred tem sodiščem, zavrne izvajanje te pristojnosti, ker je tak zahtevek akcesoren glede na zahtevek glede starševske odgovornosti, v smislu člena 3(d) te uredbe, in da bi bilo za odločanje o teh zahtevkih ustreznejše sodišče, pristojno za odločanje o zadnjenavedenem zahtevku, ob upoštevanju otrokove koristi.

A.

Uvodne ugotovitve

34.

Najprej je treba izpostaviti nekaj vidikov, ki se nanašajo na okoliščine, zaradi katerih je bilo postavljeno to vprašanje.

35.

V tej zadevi je bila tako kot v številnih predhodnih zadevah ( 13 ) na sodišču, pristojnem za odločanje o razvezi zakonske zveze, vložena tožba za razvezo zakonske zveze – v obravnavanem primeru ločitev – ter za ureditev njenih posledic za otroka zakonskega para, in sicer je bila pri tem sodišču vložena zaradi skupnega državljanstva zakoncev, medtem ko je bilo običajno prebivališče vsaj enega od njiju in običajno prebivališče otroka določeno v drugi državi članici.

36.

V takem primeru izbiro tožeče stranke, da zadevo predloži enemu samemu sodišču za vse zahtevke, običajno vodi želja, da bi bila deležna prednosti, izhajajoče iz centralizacije spora. ( 14 ) Ker gre za zakonski spor, ki ima čezmejne posledice, tožeči stranki omogočajo dosego tega cilja člen 12 Uredbe št. 2201/2003, ki določa razširitev pristojnosti na področju starševske odgovornosti, in določbe člena 3(d) Uredbe št. 4/2009.

37.

V obravnavanem primeru se je predložitveno sodišče, to je romunsko sodišče, potem ko je tožena stranka, P, ki je otrokov oče, ( 15 ) najprej ugovarjala njegovi pristojnosti, izreklo za pristojno glede razveze zakonske zveze in nepristojno za odločanje o izvajanju starševske odgovornosti ob upoštevanju otrokove koristi.

38.

Zato je treba preveriti, po katerih merilih, izhajajočih iz členov 3 in 5 Uredbe št. 4/2009, ki se v obravnavanem primeru edina uporabljata, ( 16 ) lahko to sodišče še odloča o tožbi glede preživninske obveznosti. ( 17 )

B.

Pogoji za uporabo meril, ki izhajajo iz členov 3 in 5 Uredbe št. 4/2009

39.

Člen 3 te uredbe vsebuje dve kategoriji meril, pri čemer se prva nanaša na kraj prebivanja ene od strank (v točki (a) za toženo stranko ali v točki (b) za upravičenca), ( 18 ) druga pa ureja centralizacijo spora (v točki (c) v primeru tožbe glede statusa oseb ali v točki (d) v primeru tožbe v zvezi s starševsko odgovornostjo).

40.

Ker ima preživninski upravičenec, v obravnavanem primeru mladoletni otrok, ( 19 ) v zvezi s katerim je njegova mati, R, vložila tožbo, običajno prebivališče v Združenem kraljestvu, se je torej predložitveno sodišče po razdružitvi zadev ( 20 ) veljavno izreklo za pristojno za odločanje o zahtevku za preživnino v skladu z merilom, določenim v členu 3(a) Uredbe št. 4/2009, na podlagi kraja, v katerem ima tožena stranka, P, običajno prebivališče. ( 21 )

41.

Ker je otrok prebival v drugi državi članici, pristojnost predložitvenega sodišča ni mogla temeljiti na členu 3(b) te uredbe. Ali je mogoče uporabiti druga postopkovna merila, na podlagi katerih je mogoče utemeljiti pristojnost predložitvenega sodišča?

42.

Ker je moralo sodišče Združenega kraljestva odločati o zahtevku glede starševske odgovornosti, ( 22 ) naj bi pristojnost predložitvenega sodišča, ki je pristojno za odločanje o razvezi zakonske zveze, še naprej temeljila na členu 3(c) te uredbe. Sodišče je izključilo to možnost v sodbi A, ki se je nanašala na podobne dejanske okoliščine kot obravnavani postopek. To je bistveni obseg te sodbe, izdane v drugačnem postopkovnem okviru, v katerem je Sodišče moralo določiti, glede na katero tožbo je bila akcesorna tožba glede preživnine za otroka. ( 23 )

43.

Sodišče je tako razsodilo, da „je treba člen 3(c) in (d) Uredbe št. 4/2009 razlagati tako, da je v primeru, ko sodišče ene države članice odloča o tožbi glede prenehanja življenjske skupnosti ali razvezi zakonske zveze staršev mladoletnega otroka, sodišče druge države članice pa o tožbi v zvezi s starševsko odgovornostjo za tega otroka, zahtevek glede preživnine, ki se nanaša na istega otroka, v smislu člena 3(d) te uredbe akcesoren le glede na tožbo v zvezi s starševsko odgovornostjo“. ( 24 )

44.

Iz analize meril, določenih v členu 3 Uredbe št. 4/2009, torej izhaja, da v postopku v glavni stvari le eno od njiju, to je merilo, določeno v tem členu v točki (a), dovoljuje, da predložitveno sodišče odloča v zvezi s preživninskimi obveznostmi.

45.

Zato je treba na prvem mestu pojasniti, da se člen 5 te uredbe, na katerega se predložitveno sodišče sklicuje, ker se je tožena stranka spustila v postopek, ne more uporabljati, ker je v tej določbi navedena pristojnost, ki velja, če sodišče, pri katerem je vložena tožba, ni pristojno. ( 25 )

46.

V zvezi s tem postopek v glavni stvari v popolnosti ponazarja dejstvo, da kadar je sodišče pristojno zaradi običajnega prebivališča tožene stranke, to merilo, ki izhaja iz dejstva, da se je ta stranka spustila v postopek pred sodiščem, pri katerem je bila vložena tožba brez ugovarjanja njegovi pristojnosti, ( 26 ) ni preveč upoštevno.

47.

Na drugem mestu, kar zadeva učinke, ki jih namerava predložitveno sodišče izpeljati iz akcesornosti zahtevka glede preživninske obveznosti glede na zahtevek glede starševske odgovornosti, je treba najprej poudariti, da v obravnavani zadevi ugotovitev, da ta zahtevek in po potrebi zahtevek glede preživninske obveznosti nista bila predložena v odločanje sodišču Združenega kraljestva po ločitvi prvotnih zahtevkov, zadostuje za odpravo vseh dvomov v zvezi z uporabo edinega merila pristojnosti, ki je izpolnjeno, in sicer tistega iz člena 3(a) Uredbe št. 4/2009.

48.

Dalje je mogoče ugotoviti, da sodišču, ki mu je zadeva predložena, v teh okoliščinah ni treba obravnavati vprašanja glede morebitnih posledic uporabe določb v zvezi z litispendenco ( 27 ) in sorodnimi pravdami ( 28 ).

49.

Nazadnje, rešitve ni mogoče izpeljati niti iz take obrazložitve sodbe A, kot je predlagalo predložitveno sodišče in kar podpira tudi romunska vlada. Navedeno sodišče in navedena vlada namreč menita, da je v primeru združenih zahtevkov, ki se nanašajo na skupnega otroka, starševsko odgovornost in preživninsko obveznost, pristojno le sodišče države članice, v kateri ima otrok običajno prebivališče.

50.

Predložitveno sodišče je poudarilo, da je Sodišče navedlo, da „[je] [z]ahtevek glede preživninskih obveznosti za mladoletne otroke […] neločljivo povezan s tožbo v zvezi s starševsko odgovornostjo,“ in da je „sodišče, ki je pristojno za odločanje glede tožb v zvezi s starševsko odgovornostjo, v smislu člena 2, točka 7, Uredbe št. 2201/2003, v najboljšem položaju, da in concreto presodi podrobnosti zahtevka glede preživninske obveznosti za mladoletnega otroka, da določi znesek te obveznosti, ki naj bi pomagal kriti stroške vzdrževanja in izobraževanja otroka, pri tem pa prilagodi znesek glede na skupno ali samostojno skrbništvo, pravico do stikov z otrokom, trajanje te pravice in druge dejanske elemente v zvezi z izvrševanjem starševske pravice“. ( 29 )

51.

Ali je Sodišče s tem implicitno menilo, da je treba v vseh okoliščinah dati prednost merilu običajnega prebivališča otroka in s tem preživninskega upravičenca zaradi nevarnosti neskladnosti med odločbo sodišča, pristojnega v zvezi s preživninskimi obveznostmi, in odločbo sodišča, ki je izključno pristojno za odločanje o starševski odgovornosti? ( 30 )

52.

Povedano drugače, ali je treba na podlagi sodbe A sklepati, da se mora sodišče, ki ni pristojno za odločanje o zahtevku glede starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, odreči izvajanju svoje pristojnosti na področju preživninskih obveznosti v zvezi s tem otrokom in imenovati sodišče, ki je po njegovem mnenju primernejše za odločanje o tem zahtevku?

53.

Menim, da ne. Čeprav je v sodbi A pojasnjeno razmerje med merili, navedenimi v členu 3(c) in (d) Uredbe št. 4/2009, v njej ni odločitve glede drugih meril v zvezi s pristojnostjo, določenih v tem členu 3 ali členu 5 navedene uredbe. Preučitev teh dveh členov namreč ni bila koristna za predložitveno sodišče, ker sta v nasprotju z dejanskimi okoliščinami postopka v glavni stvari zakonca, ki sta starša otrok, upravičenih do preživnine, imela običajno prebivališče v isti državi kot otroka.

54.

Tako je bilo treba za razlago določb člena 3(c) in (d) Uredbe št. 4/2009 upoštevati otrokovo korist, da se ju obravnava ločeno. ( 31 )

55.

Ta analiza obsega sodbe A je podprta z nedavnima sklepoma z dne 16. januarja 2018, PM, ( 32 ) in z dne 10. aprila 2018, CV. ( 33 ) Iz navedenega izhaja, da čeprav sodišče ni pristojno za odločanje o zahtevku glede starševske odgovornosti v zvezi z mladoletnim otrokom in torej ni pristojno na podlagi člena 3(d) Uredbe št. 4/2009 za odločanje o zahtevku glede preživninske obveznosti do tega otroka, je vseeno treba preveriti, ali v skladu s to uredbo ne more biti pristojno za odločanje o zadnjenavedenem zahtevku na drugi podlagi. ( 34 )

56.

Poleg tega bi vsaka druga razlaga sodbe A, kot jo je predlagalo predložitveno sodišče, vodila po eni strani do neupoštevanja, da je namen obrazložitve te sodbe zlasti utemeljiti povezavo zahtevka glede preživninske obveznosti z zahtevkom glede starševske odgovornosti, in ne z zahtevkom, ki se nanaša na zakonsko zvezo. Po drugi strani naj se s tem obsegom, pripisanim navedeni sodbi, ne bi upoštevali niti besedilo in okvir Uredbe št. 4/2009 niti njeni cilji. ( 35 )

57.

Kar zadeva besedilo člena 3 te uredbe, je Sodišče v sodbi A že ugotovilo, da so merila v zvezi s pristojnostjo alternativna, in od tedaj, torej od te sodbe, je odpravljen vsak dvom glede razlage te določbe, kadar se pri sodišču vloži tožba v zvezi s statusom oseb in starševsko odgovornostjo. ( 36 )

58.

Kar zadeva kontekst in zastavljene cilje, je treba na prvem mestu spomniti, da je edini cilj dodajanja člena 3(d) k prejšnjim določbam Uredbe št. 4/2009, prenesenim iz člena 5(2) Uredbe št. 44/2001, ( 37 ) urediti centralizacijo pristojnosti sodišča, kadar ni mogoče uporabiti merila običajnega prebivališča upravičenca, to je merila iz člena 3(b) Uredbe št. 4/2009. ( 38 )

59.

Na drugem mestu so bila od Bruseljske konvencije, s katero so bile uvedene možnosti v zvezi s pristojnostjo, in sicer tako, da so bila določena posebna merila v zvezi s pristojnostjo, ki odstopajo od merila stalnega prebivališča tožene stranke, pri čemer je bila dana prednost „krajevni bližini ali bližini postopka, odvisno od primera“, ( 39 ) določena merila v zvezi s pristojnostjo, specifična za spor v zvezi s preživninskimi obveznostmi, da bi se izpolnila dva cilja, in sicer, prvič, varovanje interesov upravičencev, kot je spomnilo Sodišče, in drugič, da bi se spodbujalo ustrezno sodno varstvo. ( 40 ) Treba je torej ugotoviti, da so merila o pristojnosti alternativna in da je treba dati prednost izbiri tožeče stranke. ( 41 )

60.

Na tretjem mestu naj podobno kot Komisija poudarim, da bi dajanje posebne prednosti centralizaciji spora ob upoštevanju kraja prebivališča otroka, ker v zadevni državi članici ni bila vložena nobena druga tožba glede starševske odgovornosti, povzročilo odrekanje sodnega varstva, kar zadeva še nerešen zahtevek glede preživninske obveznosti, ki bi bilo v nasprotju s koristjo otroka in bi posegalo v načelo predvidljivosti pravil o pristojnosti.

61.

Zato je treba ugotoviti, da je cilj določb Uredbe št. 4/2009, zlasti tistih, ki se nanašajo na pristojnost, preživninskemu upravičencu omogočiti, da dobi zadoščenje v varnih pogojih na podlagi ozkih in nehierarhiziranih pravil.

62.

Poleg tega je treba poudariti razliko med členom 10 Uredbe št. 4/2009 in členom 17 Uredbe št. 2201/2003. Čeprav določata, da se mora sodišče, ki mu je zadeva predložena, po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, v primeru tožbe sodišču ni treba preveriti, ali je pristojno sodišče druge države članice. Zaradi izčrpnosti meril glede pristojnosti ( 42 ) mora odločati sodišče, pristojno v zvezi s preživninami. V nasprotnem primeru lahko odloča tudi o predlogu za sprejetje začasnih ukrepov ali ukrepov zavarovanja, kot so določeni z zakonom zadevne države članice. ( 43 )

63.

Tako mora v primeru, da tožeča stranka nima možnosti izbrati drugega merila v zvezi s pristojnostjo, ki je podobno tistemu iz člena 15 Uredbe št. 2201/2003, sodišče, ki odloča o zahtevku za preživnino, razdrobiti spor.

64.

V nasprotju s trditvijo predložitvenega sodišča in romunske vlade, zlasti kar zadeva dokazne zahteve, ( 44 ) je za utemeljitev uporabe merila v zvezi s pristojnostjo, določenega v členu 3(a) Uredbe št. 4/2009, v postopku v glavni stvari mogoče navesti več argumentov, skladnih s cilji te uredbe.

C.

Argumenti, ki utemeljujejo uporabo člena 3(a) Uredbe št. 4/2009

65.

Prvič, kot poudarja Komisija, je merilo stalnega prebivališča tožene stranke lahko zavestno izbral upravičenec, ki ga zastopa eden od staršev.

66.

Drugič, to izbiro je mogoče utemeljiti z zagotovitvijo dobre seznanjenosti sodišča v kraju starša, ki ima preživninsko obveznost, z njegovo finančno zmožnostjo.

67.

Tretjič, v zvezi z elementi, ki jih je treba upoštevati pri določitvi zneska preživnine, ki se zahteva, je očitno, da je lažje poznati otrokove potrebe kot preveriti plačilno zmožnost zavezanca. Če je namreč vložena tožba v zvezi s starševsko odgovornostjo, mora sodišče, ki je pristojno za odločanje o preživninskih obveznostih, zgolj prekiniti postopek in počakati na odločbo, ki bo podlaga za preživninski zahtevek upravičenca. Nasprotno pa je sodišče, ki je pristojno v zvezi s starševsko odgovornostjo, lahko soočeno z resnimi težavami pri zbiranju in preverjanju dokazov v zvezi z viri in stroški starša, ki ima preživninsko obveznost, zlasti če bi ta starš lažno prikazal svojo nezmožnost plačila.

68.

Četrtič, čeprav ni bila sprejeta odločitev v zvezi s starševsko odgovornostjo, to sodišču ne preprečuje, da bi presodilo potrebe otroka, kot je med drugim razvidno iz drugih meril v zvezi s pristojnostjo, ki jih je določil zakonodajalec Unije. Upoštevati je mogoče tudi dogovor staršev o ohranitvi običajnega prebivališča otroka.

69.

Izpostavimo lahko tudi druge argumente, ki se nanašajo na pravila o vsebini odločbe in njeni izvršitvi.

70.

Treba je namreč spomniti, da Združeno kraljestvo tako kot Kraljevina Danska ni pristopilo k Haaškemu protokolu iz leta 2007. ( 45 ) Zato po eni strani teh držav ne zavezujejo v njem navedena pravila za določitev prava, ki se uporablja. ( 46 ) Po drugi strani za odločbe, sprejete v teh državah, ne velja odprava postopka exequatur v drugih državah članicah. V teh državah je treba v zvezi z njimi vložiti zahtevo za razglasitev izvršljivosti. ( 47 )

71.

Tako lahko izbiro merila prebivališča tožene stranke vodijo pomisleki, povezani z izterjavo preživninskega dolga v ugodnih pogojih, ( 48 ) pri čemer se ta izterjava ne sme odložiti zaradi razprave o priznavanju ali izvršljivosti odločbe, izdane v drugi državi članici. ( 49 )

72.

Zato ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih elementov menim, da je treba člen 3 Uredbe št. 4/2009 razlagati tako, da dejstvo, da je zahtevek glede preživninske obveznosti povezan z zahtevkom glede starševske odgovornosti v smislu člena 3(d) te uredbe, ne izključuje pristojnosti sodišča države članice, ki temelji na členu 3(a) navedene uredbe oziroma na členu 5 te uredbe.

73.

Vendar se je treba prepričati, da taka razlaga pravil o pristojnosti ne nasprotuje otrokovi koristi.

D.

Upoštevanje otrokove koristi

74.

Kot je Sodišče opozorilo v sodbi A, „je treba Uredbo št. 4/2009 izvajati v skladu s členom 24(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s katero se morajo pri vseh ukrepih javnih organov ali zasebnih ustanov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka“. ( 50 )

75.

Kot pa je paradoksalno razvidno iz postopka v glavni stvari, je vlagatelju zahtevka za preživnino ob upoštevanju otrokove koristi mogoče naložiti, naj loči zahtevke, ki jih je vložil le pred enim sodiščem, potem ko je to izdalo sklep o nepristojnosti za odločanje v zvezi s starševsko odgovornostjo.

76.

Čeprav menim, da je treba nevšečnosti odločbe o nemožnosti razširitve pristojnosti na podlagi člena 12 Uredbe št. 2201/2003 abstraktno relativizirati, kot je že bilo poudarjeno zgoraj, nujnost upoštevanja otrokove koristi upravičuje konkretno preučitev posledic dejstva, da je treba zahtevke vložiti pri dveh sodiščih, da bi dosegli najprej izdajo odločbe o zahtevku glede starševske odgovornosti, nato pa izdajo odločbe glede preživninskega zahtevka, čeprav je slednji povezan s prvim.

77.

Natančneje, v obravnavanem primeru stališče R, tožeče stranke, o primernosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču, odraža njeno željo, da potrdi svojo prvotno izbiro, da zadevo obravnava eno samo pristojno sodišče, ki naj bi odločilo o zahtevku za razvezo zakonske zveze ter tudi o vseh njenih posledicah za skupnega otroka.

78.

Kot je poleg tega romunska vlada poudarila v svojih pisnih stališčih, ( 51 ) je treba upoštevati dejstvo, da lahko nov zahtevek za preživnino, vložen pri drugem sodišču, upravičencu odvzame pravico do preživnine od datuma njegovega prvega zahtevka, to je 29. septembra 2016.

79.

Zato ta razdrobitev spora, v katero je primoran preživninski upravičenec, ( 52 ) zaradi neobstoja dogovora o pristojnosti sodišča, ki odloča o zahtevku za razvezo zakonske zveze, glede starševske odgovornosti, in nevšečnosti, povezane z odstopom od prvotnega zahtevka, če je ta v skladu s pravom sodišča, pred katerim poteka postopek, dopusten, ( 53 ) zbujajo velike dvome glede zadostitve interesom preživninskega upravičenca. V teh okoliščinah se strinjam s pomisleki, ki sta jih izrazila predložitveno sodišče in romunska vlada.

80.

Zato je treba po mojem mnenju poiskati rešitev, ki ščiti interese upravičenca v skladu s cilji Uredbe št. 4/2009 in s členom 24(2) Listine o temeljnih pravicah.

81.

V zvezi s tem je bila sodba A upoštevni steber pri oblikovanju sodne prakse Sodišča v zvezi z razlago Uredbe št. 4/2009, ker je v njej poudarjen interes centralizacije sporov, povezanih s finančnimi posledicami razveze zakonske zveze staršev za otroke. ( 54 ) Enako velja za ugotovitev neusklajenosti med to uredbo in členom 12 Uredbe št. 2201/2003 ter tudi za neučinkovitost pravil o litispendenci ali sorodnih pravdah v takem primeru. ( 55 )

82.

Zato se mi zdi, da je mogoče ob upoštevanju logike Uredbe št. 4/2009 in otrokove koristi ugotoviti, da lahko sodišče, ki odloča o preživninski obveznosti, katere upravičenec je navedeni otrok, zaradi sklepa o nepristojnosti, ki ga je sprejelo v zvezi s starševsko odgovornostjo, tožečo stranko obvesti o tem, da je pristojno na podlagi člena 3(a) te uredbe, in jo vpraša, ali vztraja pri svojem zahtevku glede preživnine.

83.

Ker zakonodajalec Unije v Uredbi št. 4/2009 ( 56 ) ni sprejel nobenih posebnih določb, kot so tiste iz člena 15 Uredbe št. 2201/2003 ( 57 ), oziroma določb, ki bi zagotavljale uskladitev s členom 12 te uredbe, se predložitveno sodišče ne more odreči izvajanju svoje pristojnosti in imenovati sodišča, ki je po njegovem mnenju primernejše za odločanje o vseh zahtevkih, ki se nanašajo na otroka.

84.

Poleg tega, tudi če bi bilo sodišče, ki je pristojno za odločanje o tožbi v zvezi s starševsko odgovornostjo, primernejše za odločanje o zahtevku v zvezi s preživninsko obveznostjo, ki bi bil z navedeno tožbo povezan, ne razumem, kako bi bilo na podlagi otrokove koristi mogoče utemeljiti obveznost preživninskega upravičenca, da spremeni svojo izbiro pristojnega sodišča.

85.

Ta ugotovitev velja še toliko bolj, kadar – tako kot v obravnavani zadevi – tožba ni bila vložena pred nobenim drugim sodiščem.

V.

Predlog

86.

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Judecătoria Constanța (prvostopenjsko sodišče v Constanți, Romunija), odgovori: