–

za A T. Gønge, T. Kári Kristjánsson in J. Nymand Hounsgaard, advokater,

–

za B C. Bachmann in P. Hansen, advokater,

–

za Foreningen C C. Holberg, advokat,

–

za dansko vlado D. Elkan in C. Maertens, agentki, skupaj z B. Søes Petersen, advokat,

–

za francosko vlado R. Bénard, A. Daniel in O. Duprat-Mazaré, agenti,

–

za Evropsko komisijo J. Jokubauskaitė in U. Nielsen, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(1)(c) in člena 370 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o DDV) v povezavi s Prilogo X, del A, točka 2, k tej direktivi.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med A, B in Foreningen C na eni strani ter Skatteministeriet (ministrstvo za davke, Danska) na drugi strani glede zahteve prvonavedenih za vračilo davka na dodano vrednost (DDV), obračunanega na prispevek, ki ga morajo plačati imetniki naprav, ki lahko sprejemajo avdiovizualne programe.

Pravni okvir

Pravo Unije

3

Člen 1(1) Direktive o DDV določa:

4

Člen 2(1)(c) te direktive določa, da so predmet DDV storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo.

5

Člen 370 navedene direktive določa:

6

Člen 378 iste direktive v odstavku 1 določa:

7

Točka 2 dela A Priloge X k Direktivi o DDV se nanaša na „dejavnosti javnih radijskih in televizijskih ustanov, razen komercialnih“.

Dansko pravo

8

Na Danskem se je od leta 1926 dalje na podlagi posedovanja radijskih sprejemnikov pobiral prispevek, ki je bil namenjen financiranju institucije, danes znane kot „Danmarks Radio (DR)“. Od leta 1951, ko je DR začela oddajati televizijske programe, se je ta prispevek zaračunaval tudi za televizijske sprejemnike. Na podlagi lov nr. 215 om radiospredning (zakon št. 215 o radiodifuziji) z dne 11. junija 1959 je bil navedeni prispevek spremenjen v „avdiovizualni prispevek“, ki se plačuje na podlagi posedovanja televizijskega ali radijskega sprejemnika. Ta zadnjenavedeni zakon je bil razveljavljen in nadomeščen z lov nr. 421 om radio- og fjernsynsvirksomhed (zakon št. 421 o radijski in televizijski dejavnosti) z dne 15. junija 1973, s katerim je bil ohranjen avdiovizualni prispevek, ki je bil odtlej opredeljen kot „prispevek za uporabo radijskih in televizijskih sprejemnikov“.

9

Na podlagi lov nr. 589 om ændring af lov om radio- og fjernsynsvirksomhed (zakon št. 589 o spremembi zakona o radijski in televizijski dejavnosti) z dne 19. decembra 1985 je bila „izključna pravica“ DR do razširjanja radijskih in televizijskih programov za splošno javnost spremenjena v zgolj „pravico“. Poleg tega je bilo na podlagi bekendtgørelse št. 640 (odlok št. 640) z dne 20. decembra 1985 ime prispevka iz prejšnje točke spremenjeno v „prispevek za radio in televizijo (avdiovizualni prispevek)“.

10

Z lov nr. 335 om ændring af lov om radio- og fjernsynsvirksomhed (zakon št. 335 o spremembi zakona o radijski in televizijski dejavnosti) z dne 4. junija 1986 je bilo razširjanje avdiovizualnih programov za širšo javnost dovoljeno tudi novi javni televizijski postaji, imenovani TV2, ki se je delno financirala s prihodki iz avdiovizualnega prispevka.

11

V bekendtgørelse nr. 15 (odlok št. 15) z dne 11. januarja 1995 je bilo natančno določeno, da je treba avdiovizualni prispevek plačati ne glede na uporabo zadevne sprejemne naprave in ne glede na to, kako so bili programi prejeti, če je ta naprava lahko reproducirala avdiovizualne programe.

12

Lov nr. 1208 om ændring af lov om radio- og fjernsynsvirksomhed (zakon št. 1208 o spremembi zakona o radijski in televizijski dejavnosti) z dne 27. decembra 1996 je določal, da se lahko prihodki iz avdiovizualnega prispevka v skladu s postopki, ki jih določi pristojni minister, uporabijo ne le za financiranje DR in TV 2, temveč tudi za „vse druge namene, povezane z dejavnostjo medijev“.

13

Z lov nr. 1569 om ændring af lov om radio- og fjernsynsvirksomhed (zakon št. 1569 o spremembi zakona o radijski in televizijski dejavnosti) z dne 20. decembra 2006 je bil avdiovizualni prispevek nadomeščen s „prispevkom za medije“ za „naprave, s katerimi se lahko sprejemajo in predvajajo avdiovizualni programi in storitve, ki se razširjajo za splošno javnost“, vključno z radii.

14

Z lov nr. 513 om ændring af lov om radio- og fjernsynsvirksomhed (zakon št. 513 o spremembi zakona o radijski in televizijski dejavnosti) z dne 27. maja 2013 je bil prispevek za medije ukinjen v delu, ki se je nanašal na radijske postaje. Na podlagi lov nr. 1517 om ændring af lov om radio- og fjernsynsvirksomhed (zakon št. 1517 o spremembi zakona o radijski in televizijski dejavnosti) z dne 27. decembra 2014 je bil ukinjen prispevek za medije za komercialna podjetja in je bil ohranjen le za zasebna gospodinjstva. Nazadnje, z lov nr. 1548 om ændring af lov om radio- og fjernsynsvirksomhed (zakon št. 1548 o spremembi zakona o radijski in televizijski dejavnosti) z dne 18. decembra 2018 je bilo določeno, da se v obdobju treh let postopno odpravi prispevek za medije, in sicer od leta 2019 do leta 2021, tako da je bil ta prispevek 1. januarja 2022 v celoti ukinjen.

15

Od uvedbe DDV na Danskem leta 1967 danski predpisi o DDV določajo, da so „radijski in televizijski programi“ obdavčeni z DDV. Zato je bil prispevek, naveden v točkah od 8 do 14 te sodbe, z DDV obdavčen do odprave tega prispevka.

Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

16

A in B, fizični osebi, ter Foreningen C, skupina fizičnih oseb, ki so vložile kolektivno tožbo, so pri Østre Landsret (višje sodišče za vzhodno regijo, Danska), ki je predložitveno sodišče, vložile tožbe zoper ministrstvo za davke, in sicer za vračilo zneskov, ki so jih plačale iz naslova DDV od prispevka za medije za obdobje od leta 2007 do leta 2017. V utemeljitev svojih tožb v bistvu navajajo, da možnost Danske, da za obdavčitev tega prispevka z DDV uporabi člen 370 Direktive o DDV, predpostavlja obstoj odplačne storitve v smislu člena 2(1)(c) te direktive, v obravnavanem primeru pa takšna storitev ne obstaja.

17

Ministrstvo za davke pa trdi, da je člen 370 Direktive o DDV posebna določba, ki Kraljevini Danski dovoljuje, da ohrani nacionalno davčno ureditev, ki je veljala 1. januarja 1978, ne glede na področje uporabe splošnega harmoniziranega sistema DDV.

18

Predložitveno sodišče izhaja iz načela, da ob upoštevanju spoznanj iz sodbe z dne 22. junija 2016, Český rozhlas (C‑11/15, EU:C:2016:470), prispevek za medije ni plačilo za storitve, ki se opravijo za plačilo, v smislu člena 2(1)(c) Direktive o DDV. Navedeno sodišče torej meni, da je glavno pravno vprašanje, ki se postavlja v zadevi, o kateri odloča, to, ali je treba člen 370 Direktive o DDV razlagati tako, da državam članicam omogoča, da pobirajo DDV od prispevka, ki ni takšna protidajatev in katerega pobiranje je odvisno le od same posesti naprave za sprejem radijskih ali televizijskih programov.

19

Predložitveno sodišče v primeru pritrdilnega odgovora na to vprašanje dvomi o tem, da se člen 370 Direktive o DDV – glede na spremembe nacionalne zakonodaje v zvezi s tem prispevkom v obdobju, ki ga zajema postopek v glavni stvari – uporabi za prispevek za medije. Na eni strani je bil namreč prispevek, ki se pobira na podlagi posedovanja radijskih in televizijskih sprejemnikov, nadomeščen s prispevkom, ki se pobira na podlagi posedovanja katere koli naprave, ki lahko neposredno sprejema programe in slikovne storitve. Po drugi strani pa je navedena ureditev omogočala, da se majhen del prihodkov od prispevkov za medije po presoji pristojnega ministra uporabi za financiranje, na prvem mestu, izvajalcev radiodifuznih storitev, ki so, ne da bi bili javni izvajalci radiodifuznih storitev, opravljali dejavnost javne službe in so zanje veljale podobne omejitve, kot veljajo za javne radiodifuzne ustanove, in na drugem mestu, financiranje Danske Filminstitut (danski inštitut za film), ki je javni inštitut, katerega cilj je spodbujanje filmske umetnosti in kulture na Danskem, ter filmske šole za otroke in mlade, ki jo upravlja neprofitna fundacija, ki so jo ustanovile javne radijske in televizijske ustanove v sodelovanju z drugimi akterji.

20

Østre Landsret (višje sodišče za vzhodno regijo) je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

Postopek pred Sodiščem

21

S sklepom predsednika Sodišča z dne 20. januarja 2023 je bil postopek v tej zadevi prekinjen do razglasitve sodbe z dne 26. oktobra 2023, GIS (C‑249/22, EU:C:2023:813). Postopek se je nadaljeval po razglasitvi te sodbe.

Vprašanja za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

22

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(1)(c) in člen 370 Direktive o DDV v povezavi s Prilogo X, del A, točka 2, k tej direktivi razlagati tako, da nasprotujeta temu, da lahko država članica – ki je 1. januarja 1978 z DDV obdavčila dejavnost javne radiodifuzije, ki se financira z obveznim zakonsko določenim prispevkom, ki ga plača vsaka oseba, ki ima v lasti opremo za sprejemanje radiodifuznih programov – še naprej obdavčuje to dejavnost, ne glede na to, ali je navedena dejavnost zajeta s pojmom „storitve […] za plačilo“ v smislu tega člena 2(1)(c).

23

Poudariti je treba, da so v skladu s členom 2(1)(c) Direktive o DDV, ki spada pod naslov I te direktive, „Predmet in področje uporabe“, z DDV obdavčene storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo.

24

Če je torej neka dejavnost opredeljena kot transakcija, ki je opravljena „za plačilo“ v smislu te določbe, zaradi tega spada na področje uporabe Direktive o DDV. Nasprotno pa dejavnost, ki ni opredeljena kot taka, ne spada na področje uporabe te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2023, GIS, C‑249/22, EU:C:2023:813, točka 34 in navedena sodna praksa).

25

Vendar pa člen 370 Direktive o DDV v povezavi s Prilogo X, del A, k tej direktivi državam članicam – ki so 1. januarja 1978 obdavčevale dejavnosti javnih radijskih in televizijskih ustanov, ki niso komercialne narave – omogoča odstopanje od člena 2(1)(c) navedene direktive, tako da jim daje možnost, da te dejavnosti še naprej obdavčujejo.

26

Poleg tega je treba poudariti, da je to odstopanje v bistvu enako tistemu, ki je za Republiko Avstrijo določeno v členu 378(1) Direktive o DDV.

27

V zvezi s tem pa je Sodišče v bistvu v točkah 36, 37, 42 in 51 sodbe z dne 26. oktobra 2023, GIS (C‑249/22, EU:C:2023:813), že razsodilo, da člen 378(1) Direktive o DDV Republiki Avstriji omogoča, da odstopa med drugim od določb člena 2(1)(c) te direktive, tako da ohrani že obstoječi sistem obdavčitve zadevnih dejavnosti, če podrobna pravila, ki urejajo to obdavčitev, ostanejo v bistvu nespremenjena. To kaže na to, da se harmonizacija nacionalnih zakonodaj o DDV izvaja postopoma in še vedno zgolj delno. Poleg tega je v naravi določbe, kot je ta člen 378(1), da se uvedejo izjeme od področja uporabe ureditve, katere del je. Obdavčitev, ki jo dopušča ta določba, namreč ni harmonizirana obdavčitev, ki je sestavni del ureditve DDV, kot je urejena z navedeno direktivo. Nasprotno, možnost, ki je določena v navedeni določbi, navedeni državi članici omogoča, da ohrani svojo zakonodajo o obdavčitvi zadevnih storitev, ne da bi bile razlike med določbami te države in določbami drugih držav članic, ki lahko iz tega izhajajo, v nasprotju s pravom Unije.

28

Sodišče je zlasti na podlagi teh razlogov, navedenih v točki 52 sodbe z dne 26. oktobra 2023, GIS (C‑249/22, EU:C:2023:813), razsodilo, da je treba člen 2(1)(c) in člen 378(1) Direktive o DDV razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da Republika Avstrija z DDV obdavči dejavnost javne radiodifuzije, ki se financira z obveznim zakonsko določenim prispevkom in ki jo plača vsaka oseba, ki uporablja opremo za sprejem radiodifuzije v zgradbi, ki je na območju, pokritem s prizemnim radiodifuznim signalom zadevne javne radiodifuzne ustanove, ne glede na to, ali zadevna dejavnost javne radiodifuzije spada pod pojem „storitve […] za plačilo“ v smislu tega člena 2(1)(c).

29

Glede na ugotovitev iz točke 26 te sodbe je treba člen 370 Direktive o DDV razlagati podobno.

30

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(1)(c) in člen 370 Direktive o DDV v povezavi s Prilogo X, del A, točka 2, k tej direktivi razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da lahko država članica – ki je 1. januarja 1978 z DDV obdavčila dejavnost javne radiodifuzije, ki se financira z obveznim zakonsko določenim prispevkom, ki ga plača vsaka oseba, ki ima v lasti opremo za sprejemanje radiodifuznih programov – še naprej obdavčuje to dejavnost, ne glede na to, ali je navedena dejavnost zajeta s pojmom „storitve […] za plačilo“ v smislu tega člena 2(1)(c).

Drugo vprašanje

31

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 370 Direktive o DDV v povezavi s Prilogo X, del A, točka 2, k tej direktivi razlagati tako, da nasprotuje temu, da lahko država članica – ki je 1. januarja 1978 z DDV obdavčila dejavnost javne radiodifuzije, ki se je financirala z obveznim zakonsko določenim prispevkom, ki ga plača vsaka oseba, ki ima v lasti radijski sprejemnik ali televizijo – še naprej obdavčuje to dejavnost, če je bila ureditev tega prispevka po tem datumu spremenjena tako, da se navedeni prispevek pobira na podlagi posedovanja katere koli naprave, ki lahko sprejema radiodifuzne programe, vključno s pametnim telefonom ali računalnikom.

32

V skladu z besedilom teh določb lahko države članice še naprej obdavčujejo „dejavnosti javnih radijskih in televizijskih ustanov, razen komercialnih“, če so jih te države članice z DDV obdavčevale dne 1. januarja 1978.

33

Na podlagi navedenih določb lahko torej države članice, na katere se te določbe nanašajo, zgolj ohranijo že obstoječi sistem obdavčitve zgoraj navedenih dejavnosti, ne morejo pa uvesti nove obdavčitve teh dejavnosti, kar pomeni, da morajo podrobna pravila za obdavčitev navedenih dejavnosti, ki so veljala od 1. januarja 1978, ostati v bistvu nespremenjena, da bi za to obdavčitev še naprej veljalo odstopanje, določeno v členu 370 Direktive o DDV (glej po analogiji sodbo z dne 26. oktobra 2023, GIS, C‑249/22, EU:C:2023:813, točki 42 in 43).

34

Sprememba podrobnih pravil za navedeno obdavčitev – pri kateri so bile zgolj upoštevane tehnološke inovacije, do katerih je prišlo po 1. januarju 1978, ne da bi se pri tem spremenil obdavčljivi dogodek za obveznost plačila prispevka za financiranje dejavnosti javne radiodifuzije – pa ne izključuje uporabe določbe o odstopanju, kot je člen 370 Direktive o DDV (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2023, GIS, C‑249/22, EU:C:2023:813, točka 45).

35

Za tak primer gre pri spremembi teh podrobnih pravil, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari in katere učinek je ta, da obveznost plačila prispevka, namenjenega financiranju dejavnosti javne radiodifuzije, povezuje ne le s posedovanjem radijskega sprejemnika ali televizorja, ampak tudi s katero koli napravo, ki lahko sprejema programe javnih radiodifuznih ustanov, vključno s pametnimi telefoni ali računalniki. Taka sprememba namreč odraža tehnološki razvoj, do katerega je prišlo po uvedbi zadevnega odstopanja.

36

Poleg tega, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 27 do 29 sklepnih predlogov, ugotovitev, povzetih v prejšnji točki te sodbe, ne omaja niti dejstvo, da je razširitev kategorije naprav – katerih posedovanje povzroči obveznost plačila prispevka za financiranje dejavnosti javne radiodifuzije – lahko hkrati povzročila razširitev števila oseb, ki morajo plačati ta prispevek, in niti dejstvo, da je sprejem radijskih ali televizijskih programov mogoče opredeliti kot pomožno funkcijo naprav, kot so pametni telefoni ali računalniki.

37

Po eni strani člen 370 Direktive o DDV ne zahteva, da ostane število ali obseg transakcij, ki jih je država članica obdavčila 1. januarja 1978, nespremenjen. Ugotoviti je treba, da bi se tudi brez spremembe narave opreme – katere posedovanje povzroči obveznost plačevanja prispevka, namenjenega financiranju dejavnosti javne radiodifuzije – število oseb, ki morajo plačevati ta prispevek, verjetno povečalo zaradi povečanja števila radijskih in televizijskih sprejemnikov v lasti zasebnikov, in sicer zaradi večje dostopnosti in nižjih stroškov nabave takih naprav.

38

Po drugi strani pa – ker obdavčljivi dogodek za prispevek, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ni vezan na to, da osebe, za katere velja ta obveznost, uporabljajo storitve javne radiodifuzije, ampak le na posedovanje naprave, s katero se lahko sprejema programe radiodifuzne ustanove – ni pomembno, da nekatere od teh naprav, kot so pametni telefoni ali računalniki, opravljajo tudi druge funkcije, ki jih je, odvisno od primera, mogoče šteti za njihove glavne funkcije.

39

Poleg tega je treba v zvezi s tem ugotoviti, da se lahko radijski in televizijski sprejemniki uporabljajo tudi za druge funkcije, ne le za sprejemanje programov javnih radiodifuznih ustanov, kot je sprejemanje komercialnih radijskih ali televizijskih programov ali predvajanje plošč ali drugih digitalnih medijev (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2016, Český rozhlas, C‑11/15, EU:C:2016:470, točka 26).

40

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 370 Direktive o DDV v povezavi s Prilogo X, del A, točka 2, k tej direktivi razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da lahko država članica – ki je 1. januarja 1978 z DDV obdavčila dejavnost javne radiodifuzije, ki se je financirala z obveznim zakonsko določenim prispevkom, ki ga plača vsaka oseba, ki ima v lasti radijski sprejemnik ali televizijo – še naprej obdavčuje to dejavnost, če je bila ureditev tega prispevka po tem datumu spremenjena tako, da se navedeni prispevek pobira na podlagi posedovanja katere koli naprave, ki lahko sprejema radiodifuzne programe, vključno s pametnim telefonom ali računalnikom.

Tretje vprašanje

41

Najprej je treba ugotoviti, da čeprav se tretje vprašanje v skladu s svojim besedilom nanaša na uporabo člena 370 Direktive o DDV, zlasti dejstvo, da se majhen del prispevka, kot je ta iz postopka v glavni stvari, uporabi za financiranje „medijskih in filmskih organizacij, ki prispevajo k opravljanju radijske in televizijske dejavnosti, a je same ne opravljajo“, je iz podatkov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče in ki so povzeti v točki 19 te sodbe, razvidno, da se navedeno sodišče še posebej sprašuje glede takšnih organizacij, ki so javni subjekti ali so jih ustanovile javne radiodifuzne ustanove, po potrebi skupaj z drugimi akterji.

42

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 370 Direktive o DDV v povezavi s Prilogo X, del A, točka 2, k tej direktivi razlagati tako, da nasprotuje temu, da lahko država članica – ki je 1. januarja 1978 z DDV obdavčila dejavnost javne radiodifuzije, ki se je financirala z obveznim zakonsko določenim prispevkom – še naprej obdavčuje to dejavnost, če je bila ureditev tega prispevka po tem datumu spremenjena tako, da je omogočala, da se majhen del prihodkov iz tega prispevka nameni financiranju na eni strani radiodifuznih organizacij, ki, čeprav niso javne ustanove, opravljajo javno dejavnost radiodifuzije, in na drugi strani medijskih ali filmskih podjetij, ki so javni subjekti ali so jih ustanovile javne radiodifuzne ustanove in ki prispevajo k dejavnosti radiodifuzije, ne da bi sama opravljala tako dejavnost.

43

V zvezi s tem je treba spomniti, da – kot je v bistvu razvidno iz točk 32 in 33 te sodbe – člen 370 Direktive o DDV v povezavi s Prilogo X, del A, točka 2, k tej direktivi državam članicam dovoljuje le, da ohranijo sistem obdavčitve nekomercialnih dejavnosti javnih radijskih in televizijskih ustanov, ki je obstajal na datum, določen v tem členu 370, kar pomeni, da morajo podrobna pravila za obdavčitev teh dejavnosti v bistvu ostati nespremenjena.

44

Iz tega sledi, da je bil prispevek, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v obdobju, na katero se nanaša spor o glavni stvari, lahko obdavčen z DDV na podlagi člena 370 Direktive o DDV le, če je bil ta prispevek namenjen financiranju dejavnosti teh ustanov (glej po analogiji sodbo z dne 26. oktobra 2023, GIS, C‑249/22, EU:C:2023:813, točke od 46 do 49).

45

Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da člen 370 Direktive o DDV nasprotuje obdavčitvi prispevka, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, zgolj zato, ker prihodki od tega prispevka niso v celoti nakazani javnim radijskim ali televizijskim ustanovam.

46

V obravnavani zadevi je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je sprememba nacionalne ureditve, s katero je bil uveden prispevek iz postopka v glavni stvari, po 1. januarju 1978 omogočala, da se majhen del prihodkov iz tega prispevka nameni financiranju subjektov, ki niso javne radijske ali televizijske ustanove. Natančneje, ta del prihodkov je bil dodeljen, prvič, radiodifuzni ustanovi, ki je – čeprav je zasebni subjekt – izpolnjevala takšno nalogo, kot jo izpolnjujejo javni mediji, in so zanjo veljale pravne zahteve, podobne tistim, ki veljajo za javne radijske ali televizijske ustanove, ter se je večinoma financirala s prihodki iz tega prispevka, drugič, subjektu, katerega vloga je bila finančno podpirati filmsko produkcijo, in tretjič, filmski šoli za otroke in mlade, ki jo upravlja fundacija, katere ustanovitelji so med drugim javne radijske ali televizijske ustanove.

47

Na podlagi dejstva, da se majhen del prispevka, kot je ta iz postopka v glavni stvari, plačuje drugim javnim subjektom ali subjektom, ki jih ustanovijo javne radiodifuzne ustanove same, po potrebi skupaj z drugimi akterji, za financiranje dejavnosti, kot je filmska produkcija, in ki se izvajajo časovno pred dejavnostmi radiodifuzije ter so z njo tesno povezane, pa ni mogoče šteti, da ta prispevek ni več namenjen financiranju dejavnosti javnih radiodifuznih ustanov.

48

Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 37 in 38 sklepnih predlogov, člen 370 Direktive o DDV v povezavi s Prilogo X, del A, točka 2, k tej direktivi namreč ne določa pravne oblike, ki jo morajo imeti zadevne javne ustanove, niti se ta člen ne uporablja zgolj za dejavnosti radiodifuzije, ki jih opravljajo te ustanove, saj v drugi od teh določb ni uporabljen pojem „izvajalec radiodifuznih storitev“, ampak širši pojem „ustanova“. Iz tega sledi, da je treba te določbe razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da so druge vrste dejavnosti, kakršne so naštete v prejšnji točki te sodbe, zajete z odstopanjem, določenim v navedenih določbah, če te dejavnosti spadajo v okvir naloge, zaupane javnim radijskim ali televizijskim ustanovam, in če se financirajo z obveznim prispevkom, kot je ta iz postopka v glavni stvari.

49

Ob upoštevanju vsega navedenega je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 370 Direktive o DDV v povezavi s Prilogo X, del A, točka 2, k tej direktivi razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da lahko država članica – ki je 1. januarja 1978 z DDV obdavčila dejavnost javne radiodifuzije, ki se je financirala z obveznim zakonsko določenim prispevkom – še naprej obdavčuje to dejavnost, če je bila ureditev tega prispevka po tem datumu spremenjena tako, da je omogočala, da se majhen del prihodkov iz tega prispevka nameni financiranju na eni strani izvajalcev radiodifuznih storitev, ki, čeprav niso javne ustanove, opravljajo javno dejavnost radiodifuzije, in na drugi strani medijskih ali filmskih podjetij, ki so javni subjekti ali so jih ustanovile javne radiodifuzne ustanove in ki prispevajo k dejavnosti radiodifuzije, ne da bi sama opravljala tako dejavnost.

Stroški

50

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

1.

Člen 2(1)(c) in člen 370 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v povezavi s Prilogo X, del A, točka 2, k tej direktivi

2.

Člen 370 Direktive 2006/112 v povezavi s Prilogo X, del A, točka 2, k tej direktivi

3.

Člen 370 Direktive 2006/112 v povezavi s Prilogo X, del A, točka 2, k tej direktivi