Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
TAMARE ĆAPETA,
predstavljeni 1. avgusta 2025(1)
Zadeva C-799/23
Evropska komisija
proti
Slovaški republiki
„ Neizpolnitev obveznosti države – Socialna politika – Direktiva 2000/43/ES – Enako obravnavanje oseb ne glede na raso ali narodnost – Posredna diskriminacija romskih otrok na področju izobraževanja “
I. Uvod
1. Evropska komisija s to tožbo na podlagi člena 258 PDEU Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Slovaška republika ni izpolnila svojih obveznosti na podlagi Direktive 2000/43(2), saj obstaja diskriminacija romskih otrok na področju izobraževanja.
2. Natančneje, Komisija v okviru prvega tožbenega razloga trdi, da se romske otroke v znatno večjem številu kot druge otroke umešča v posebne šole oziroma posebne razrede za otroke z umskimi ali drugimi motnjami. V okviru drugega tožbenega razloga Komisija trdi, da so romski otroci v rednih osnovnih šolah ločeni od ostalih otrok, saj se jih umešča v šole, v katerih so le romski učenci, v ločene razrede ali ločena nadstropja oziroma da se jih ločuje v šolskih jedilnicah.
3. Komisija trdi, da je taka škodljiva obravnava romskih otrok posledica dolgo obstoječih praks, ki jih Slovaška republika ni odpravila. Navedene prakse so zelo razširjene, saj pomenijo diskriminacijo romskih otrok na področju izobraževanja po vsej državi.
4. Slovaška republika sicer ne zanika take diskriminacije, vendar trdi, da je posledica strukturnih težav, ki izhajajo iz zakoreninjene diskriminacije Romov v slovaški družbi, te pa ni mogoče hitro odpraviti. Navedena država članica tudi trdi, da je dokazala, da je sprejela več ukrepov za obravnavo navedene težave.
5. V obravnavani zadevi, pri kateri gre za prvo tožbo glede kršitve, ki izhaja iz strukturne neenakosti, zakoreninjene v družbi, se postavlja novo vprašanje, kako naj Sodišče obravnava te vrste tožb. Komisija ne graja Slovaške republike zaradi konkretnih zakonodajnih ali drugih diskriminatornih ukrepov oziroma ukrepov, katerih posledica je diskriminacija, ampak za nadaljevan obstoj diskriminacije v slovaški družbi.
6. Zato menim, da se je treba vprašati, ali ima Slovaška republika obveznost doseči določen rezultat, torej odpraviti etnično diskriminacijo na področju izobraževanja, oziroma obveznost določenega ravnanja, torej zgolj po najboljših močeh si prizadevati odpraviti tako diskriminacijo. Dokazi, ki bodo upoštevni za Sodišče pri presoji te zadeve, bodo odvisni od odgovora na vprašanje, ali Direktiva 2000/43 nalaga obveznost doseči določen rezultat ali obveznost določenega ravnanja.
II. Predhodni postopek in postopek pred Sodiščem
7. Po poizvedovanjih v obliki postopka EU Pilot je Komisija Slovaški republiki 30. aprila 2015 poslala uradni opomin.
8. V njem je Komisija trdila, da obstajajo prepričljivi dokazi, da so romski otroci v Slovaški republiki podvrženi znatni diskriminaciji na področju izobraževanja. Komisija je zlasti trdila, da je nesorazmerno veliko romskih otrok umeščenih v posebne šole oziroma razrede za otroke z umskimi ali drugimi motnjami ter da so romski otroci v rednih šolah marginalizirani tudi na druge načine na podlagi segregacije, saj so umeščeni v ločene razrede ali v ločene šole. Komisija meni, da je navedena diskriminacija posledica nezadostnih zakonodajnih ukrepov pri prenosu Direktive 2000/43, nezadostnega izvajanja obstoječih ukrepov ter napačnih upravnih in družbenih praks.
9. Slovaška republika je 16. avgusta 2015 odgovorila na uradni opomin ter navedla, da je sprejela zakonodajne spremembe. Vključila je na primer opredelitev pojma segregacija v zadevno zakonodajo ter uvedla izrecno obveznost, naj se otroci iz socialno prikrajšanih okolij umestijo v skupine z drugimi otroki, da se prepreči segregacija. Uvedla je tudi pravni mehanizem, ki omogoča pregled diagnostičnih postopkov, na podlagi katerih je bilo nesorazmerno število romskih otrok umeščenih v posebne šole. Nadalje, navedena država članica je zavrnila trditev, da obstoječa zakonodaja ni bila pravilno uporabljena, in navedla, da še naprej postopno uvaja več dodatnih ukrepov za odpravo težav, navedenih v uradnem opominu.
10. Med decembrom 2015 in decembrom 2017 so bile poslane zahteve za predložitev dodatnih informacij in je bil organiziran sestanek med Komisijo in predstavniki Slovaške republike.
11. Komisija je 11. oktobra 2019 Slovaški republiki poslala obrazloženo mnenje, v katerem je ugotovila, da čeprav so nedavne spremembe upoštevne zakonodaje zagotovo pomemben napredek, pa še ostajajo dokazi o diskriminatornih praksah, ki se niso spremenile.
12. Posledično je Komisija umaknila svoje trditve glede neustreznega prenosa Direktive 2000/43. Trdila pa je, da iz podatkov še vedno izhaja, da Slovaška republika ni učinkovito obravnavala diskriminacije romskih otrok na področju izobraževanja, saj je še vedno nesorazmerno veliko romskih otrok v posebnih šolah in posebnih razredih. Komisija trdi, da je to večinoma posledica neustrezne diagnostične metodologije in težav pri preverjanju diagnoz, ko so te enkrat postavljene. Prav tako ni umaknila trditev glede segregacije romskih otrok v rednih šolah. Čeprav so vzroki različni, pa nadaljnje segregacije ni mogoče upravičiti.
13. Komisija je v obrazloženem mnenju postavila rok 11. december 2019, do katerega bi morala Slovaška republika odpraviti domnevne kršitve.
14. Slovaška republika je 6. decembra 2019 odgovorila na navedeno obrazloženo mnenje.
15. V njem je trdila, da statistični podatki o Romih, ki jih je predložila Komisija, niso zanesljivi, zlasti zaradi težav pri zbiranju takih podatkov o etnični pripadnosti. Nato je navedla nedavno sprejete zakonodajne in nezakonodajne ukrepe za odpravo diskriminacije romskih otrok v šolskem sistemu ter posebne projekte, predlagane na navedenem področju. Nazadnje je Slovaška republika zagotovila Komisiji, da si bo prizadevala čim prej sprejeti konkretne zakonodajne ukrepe, ki jih je navedla v odgovoru na obrazloženo mnenje Komisije, ter se zavezala postopno in vztrajno izvajati druge zadevne kratkoročne in dolgoročne ukrepe.
16. Po navedenem odgovoru sta bili Komisija in Slovaška republika v obdobju med letoma 2020 in 2022 večkrat v stiku, predvsem septembra 2022, ko je Helena Dalli, evropska komisarka za enakost, obiskala šole v vzhodni Slovaški in se srečala s predstavniki Slovaške republike, vključno s predsednikom vlade Eduardom Hegerjem.
17. Komisija je 22. decembra 2023 vložila obravnavano tožbo pri Sodišču na podlagi člena 258 PDEU.
18. Slovaška republika je 26. marca 2024 vložila odgovor na tožbo.
19. Komisija je 7. maja 2024 vložila repliko, Slovaška republika pa je 17. junija 2024 vložila dupliko.
20. Na obravnavi, ki je potekala 8. aprila 2025, sta svoja stališča ustno predstavili Komisija in Slovaška republika.
III. Analiza
21. V obravnavani tožbi Komisija predlaga Sodišču, naj ugotovi, da Slovaška republika:
– z umeščanjem nesorazmerno velikega števila romskih otrok v posebne šole ali v posebne razrede za otroke z umskimi ali drugimi motnjami, v katerih se ti učijo po preprostejšem učnem programu; ter
– s segregacijo romskih otrok v ločene razrede v rednih šolah oziroma v ločene šole,
sistematično in trajno ni izpolnjevala svojih obveznosti na podlagi člena 2(1) Direktive 2000/43 v povezavi s členoma 2(2)(b) in 3(1)(g) navedene direktive.
22. V postopku glede neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU mora Komisija dokazati svoje trditve, da obveznost ni bila izpolnjena.(3)
23. Menim, da bi moralo Sodišče pred presojo argumentov strank obravnavati vprašanje, katere vrste dokazov bi morala Komisija v tovrstni zadevi predložiti v podporo svojim tožbenim razlogom.
24. Menim, da je to odvisno od tega, ali je obveznost, ki izhaja iz člena 2(1) Direktive 2000/43 v povezavi s členom 2(2) navedene direktive, obveznost doseči določen rezultat ali obveznost določenega ravnanja.
25. Zato se bom analize lotila kot sledi.
26. V oddelku A bom navedla, kako se posledice ugotovitve, da gre za obveznost doseči določen rezultat, razlikujejo od ugotovitve, da gre za obveznost določenega ravnanja.
27. V oddelku B bom Sodišču predlagala, naj člen 2(1) Direktive 2000/43 v povezavi s členom 1 in členom 2(2) navedene direktive razlaga tako, da se državi članici nalaga obveznost doseči določen rezultat. Posledično bi morala Komisija dokazati, da zadevna država članica ni dosegla želenega rezultata – nediskriminacije na področju izobraževanja.
28. V skladu s tem, kot bom predlagala v oddelku C, so statistični ali drugi podatki, ki dokazujejo obstoj očitane diskriminacije, ustrezen način dokazovanja, da država članica ni izpolnila svojih obveznosti, kot trdi Komisija. Drugi dokazi, ki se nanašajo na ukrepe, sprejete za odpravljanje diskriminacije, in njihovo učinkovitost ali neučinkovitost, pa niso upoštevni za dokazovanje oziroma ovrženje dokazov glede neizpolnitve obveznosti doseči določen rezultat.
29. V oddelku D bom opredelila svoje mnenje, da je Komisija v okviru obeh svojih tožbenih razlogov v zadostni meri dokazala diskriminacijo romskih otrok. Odgovor Slovaške republike na tožbo, s katerim želi Sodišče prepričati, da bo na podlagi ukrepov, ki jih je sprejela, doseženo želeno izboljšanje, ne zadošča za ovrženje dokazov, da po izteku roka iz obrazloženega mnenja še naprej obstajata obe obliki domnevne diskriminacije romskih otrok.
A. Obveznost doseči določen rezultat v primerjavi z obveznostjo določenega ravnanja
30. Komisija je v obravnavani zadevi v podporo svojim trditvam Sodišču kot dokaz predložila različne statistične in druge podatke iz poročil mednarodnih organizacij, nevladnih organizacij (NVO) in slovaških organov. Iz navedenih dokumentov izhaja, prvič, da je bilo na datum izteka roka iz obrazloženega mnenja in tudi po njem v posebnih šolah ali posebnih razredih nesorazmerno veliko romskih otrok, in, drugič, da so v številnih okoliščinah romski otroci umeščeni v ločene šole ali ločene razrede v okviru rednih šol.(4) Navedeni podatki so predloženi z namenom dokazati obstoj oziroma nadaljnji obstoj diskriminacije romskih otrok v slovaškem izobraževalnem sistemu.
31. Slovaška republika načeloma(5) ne zavrača očitkov, da diskriminacija še obstaja. Trdi pa, da je sprejela več ukrepov in programov za spoprijemanje z obstoječo diskriminacijo.(6) Nekateri od teh ukrepov so bili uvedeni pred iztekom roka iz obrazloženega mnenja, nekateri pa so bili sprejeti pozneje. Slovaška republika trdi, da se je na podlagi navedenih ukrepov že pokazalo določeno izboljšanje. Vendar pa navedena država članica poudarja, da zaradi dolgoročne strukturne neenakosti Romov v slovaški družbi sprejeti ukrepi niso mogli spremeniti družbenih vzorcev v tako kratkem času, kot je bil določen.
32. Komisija potrjuje, da je Slovaška republika sprejela več ukrepov, ki bi lahko prispevali k odpravi diskriminacije. Hkrati pa meni, da so številni od navedenih ukrepov nezadostni ali nezadostno izvedeni.(7) Pomembno je, da Komisija trdi, da se z navedenimi ukrepi še ni odpravila ali vsaj zmanjšala stopnja diskriminacije romskih otrok v slovaškem izobraževalnem sistemu.(8)
33. Menim, da je upoštevnost navedenih trditev v okviru odločanja o vprašanju, ali obveznosti res niso bile izpolnjene, odvisna od vrste obveznosti, ki jih imajo države članice na podlagi določb, na katere se sklicuje Komisija. Upoštevni so različni argumenti, odvisno od tega, ali se tožba Komisije nanaša na neizpolnitev obveznosti doseči določen rezultat ali obveznosti določenega ravnanja.
34. Obveznost doseči določen rezultat pomeni, da mora država članica uresničiti določen izid ali okoliščine. Bistvo je v rezultatu, ne glede na način, kako je dosežen. Če rezultat ni dosežen, obveznost ni bila izpolnjena, razen če lahko država članica dokaže, da gre za višjo silo ali druge izjemne okoliščine. Nasprotno pa obveznost določenega ravnanja pomeni, da mora država članica sprejeti vse ustrezne ukrepe za dosego določenega cilja, pri čemer ni zagotovljeno, da bo navedeni cilj dosežen. Bistvo je v prizadevanju, tudi če cilj (še) ni bil dosežen.(9)
35. V skladu s tem velja, da če Direktiva 2000/43 nalaga obveznost doseči določen rezultat, zadošča, če Komisija dokaže, da diskriminacija romskih otrok v šolah preprosto obstaja. V takem primeru trditve Slovaške republike glede ukrepov, ki jih je sprejela za doseganje rezultata, ne pomenijo upoštevne obrambe, saj z njimi ni mogoče zavreči trditve, da obveznost ni bila izpolnjena.
36. Če pa gre za obveznost določenega ravnanja, tudi če rezultat še ni dosežen, je dejstvo, da si je država članica po svojih najboljših močeh prizadevala odpraviti diskriminacijo, upošteven argument. V takem primeru bi morala Komisija dokazati, zakaj ukrepi, ki jih je sprejela Slovaška republika, ne pomenijo prizadevanj po njenih najboljših močeh za odpravo diskriminacije.(10)
37. Poleg tega je treba spomniti, da Komisija ni dolžna začeti postopka zaradi ugotavljanja kršitev in se lahko v celoti prosto odloči, ali bo začela postopek ter kdaj in o čem ga bo začela.(11) Komisija se lahko prav tako povsem prosto odloči, ali bo tak postopek nadaljevala vse do Sodišča.(12)
38. Komisija je na vprašanje na obravnavi o tem pojasnila, da se je odločila začeti postopek pred Sodiščem proti Slovaški republiki, čeprav podobne težave obstajajo tudi v drugih državah članicah,(13) saj je ocenila, da ni bil dosežen noben pomemben napredek pri odpravi diskriminacije romskih otrok v navedeni državi članici.
39. Čeprav se lahko Komisija v okviru postopka za ugotavljanje kršitev v celoti odloča po prosti presoji, pa velja, da ko je zadeva v obravnavi pred Sodiščem, mora to odločiti na podlagi pravnih meril(14) in ni pristojno za presojo ustreznosti odločitve Komisije, da zoper državo članico začne postopek pred Sodiščem.(15)
40. V skladu z navedenim velja, da če se postopek pred Sodiščem nanaša na trditev, da ni bila izpolnjena obveznost doseči določen rezultat, in če Komisija dokaže, da rezultat ni bil dosežen, Sodišče ne more odločiti drugače kot da ugotovi, da je bila navedena obveznost kršena.
41. Na podlagi take ugotovitve Komisija nato spremlja napredek države članice pri uresničevanju sodbe Sodišča in se lahko prosto odloči ali, kdaj in pod katerimi pogoji bo nadaljevala postopek z vložitvijo tožbe na podlagi člena 260 PDEU.(16)
42. V obravnavani zadevi se zdi, da je Komisija vložila tožbo na podlagi domnevnega nedoseganja rezultata. Komisija namreč trdi, da v šolah dejansko obstaja diskriminacija romskih otrok, ne pa, da si Slovaška republika ne prizadeva odpraviti take diskriminacije.
43. Glavne trditve Komisije se torej nanašajo na to, da rezultat ni bil dosežen, torej da se v posebne šole še vedno vpisuje nesorazmerno veliko romskih otrok in da so v rednih šolah romski otroci segregirani.
44. Pred analizo, ali je Komisija svoje trditve dokazala, pa je treba ugotoviti tudi, ali je Komisija upravičena začeti obravnavani postopek za ugotavljanje kršitev na podlagi člena 2(1) Direktive 2000/43 v povezavi s členom 2(2)(b) navedene direktive.
B. Odprava diskriminacije kot obveznost doseganja rezultata
45. Ali člen 2(1) Direktive 2000/43 vsebuje obveznost doseganja rezultata, na podlagi katere mora država članica odpraviti neposredno in posredno diskriminacijo na področju izobraževanja?(17)
46. Kot bom zagovarjala v nadaljevanju, Direktiva 2000/43 dejansko določa obveznost doseči rezultat in ne zgolj obveznost določenega ravnanja.
47. Kot je določeno v členu 1 je namen Direktive 2000/43 „določiti okvir za boj proti diskriminaciji na podlagi rase ali narodnosti, da bi v državah članicah uveljavili načelo enakega obravnavanja“. Iz izraza „uveljaviti“ izhaja, da ne gre zgolj za prizadevanje, ampak za dejanski rezultat.
48. Člen 2(1) Direktive 2000/43 določa, da „[v] tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne sme biti nobene neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti“. Iz izraza „ne sme biti nobene [...] diskriminacije“ izhaja, da gre za obveznost doseči določen rezultat.
49. V členu 2(2)(a) in (b) navedene direktive sta nato opredeljena pojma neposredna in posredna diskriminacija. Na ta način je opredeljeno zaželeno stanje, v katerem se upošteva načelo enakega obravnavanja.
50. Posledično torej velja, da je treba za uresničenje navedenega načela, ki je cilj Direktive 2000/43, v državah članicah odpraviti neposredno ali posredno diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti, tudi na področju izobraževanja, kot v obravnavani zadevi.
51. Slovaška republika pa v svojih pisnih stališčih(18) trdi, da iz določb Direktive 2000/43, na katere se sklicuje Komisija, nikakor ne izhaja obveznost držav članic, ampak da sta zgolj opredeljena načelo enakega obravnavanja ter pojem posredne diskriminacije.
52. Res je, da navedene določbe niso oblikovane tako, da bi iz njih izrecno izhajale obveznosti za države članice. Kljub temu pa so direktive na splošno instrumenti Unije, na podlagi katerih morajo države članice doseči regulativne rezultate, pri čemer jim je prepuščena svoboda izbrati načine, na katere bodo te rezultate dosegle.(19)
53. Direktiva 2000/43 jasno opredeljuje rezultat, ki ga mora doseči vsaka država članica: enakost v družbi z odpravo neposredne in posredne diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti. V skladu s tem velja, da iz pravilne razlage navedene direktive izhaja domneva, da diskriminacija v državi članici ne obstaja.
54. Navedeno se ne nanaša le na posamezne primere diskriminacije,(20) ampak tudi na odpravo strukturnih neenakosti.
55. Komisija je obravnavano tožbo vložila na podlagi očitka posredne diskriminacije, kot je opredeljena v členu 2(2)(b) Direktive 2000/43. Na podlagi navedene določbe se šteje, da obstaja posredna diskriminacija, če na videz nevtralna določba, merilo ali praksa postavlja osebe neke rase ali narodnosti v neugoden položaj v primerjavi z drugimi osebami.
56. Menim, da prav iz dejstva, da je v direktivo vključena posredna diskriminacija kot eno od prepovedanih stanj, jasno izhaja, da je zakonodajalec Unije želel odpraviti strukturne neenakosti v državah članicah.(21)
57. Posredna diskriminacija je še posebno velika težava, kadar zakoreninjene strukturne neenakosti vplivajo na eno skupino v družbi. V takih primerih lahko pravila, ki so na videz nevtralna glede narodnosti, hitro nesorazmerno vplivajo na etnično skupino, ki se že spoprijema z diskriminacijo.(22)
58. Točno za to gre v obravnavani zadevi. Kot potrjuje tudi Slovaška republika je v družbi v navedeni državi članici že dolgo prisotna določena oblika posredne diskriminacije, segregacija Romov. Težava ni de jure segregacija, kot v zadevi Brown v Board of Education,(23) na katero se sklicujejo nekateri udeleženci tega postopka. Take vrste diskriminacijo je lažje obravnavati, saj je treba odpraviti zakone in druge predpise države članice, ki niso v skladu z načelom enakega obravnavanja. Člen 14(a) Direktive 2000/43 to izrecno zahteva.(24)
59. V obravnavani zadevi gre torej za de facto segregacijo, ki izhaja iz praks in ne iz črke zakona. V Direktivi 2000/43 ni bilo mogoče določiti specifičnih ukrepov za odpravo take de facto segregacije, saj rešitve ni mogoče doseči s sprejetjem posebnega predpisa ali celo več predpisov. Poleg tega se načini odprave de facto segregacije razlikujejo glede na okoliščine v posamezni državi članici. Navedeno pojasnjuje, zakaj Direktiva 2000/43 ne določa specifičnih ukrepov za odpravo zakoreninjene diskriminacije zoper posamezno etnično skupino.
60. Vendar pa dejstva, da specifični ukrepi niso določeni, ni mogoče razlagati tako, da Direktiva 2000/43 državam članicam ne nalaga obveznosti odprave de facto diskriminacije, ki izhaja iz strukturne neenakosti. Države članice imajo pozitivno obveznost sprejeti katere koli ukrepe, ki so potrebni za odpravo zakoreninjene etnične diskriminacije. Navedena obveznost ni izražena v obliki specifičnih ukrepov, ki jih morajo države članice sprejeti, saj to ne bi bilo mogoče.
61. Nadalje, v uvodni izjavi 12 Direktive 2000/43 je navedeno, da so potrebni posebni ukrepi na področju diskriminacije, ki temelji na rasi ali narodnosti, da se zagotovi razvoj demokratičnih in strpnih družb, ki omogočajo sodelovanje vseh oseb ne glede na njihovo raso ali narodnost.(25) Navedeno potrjuje, da je cilj akta odprava zakoreninjenih družbenih neenakosti.
62. Tako razumevanje pojma diskriminacije izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča.
63. To je v svojih sodbah večkrat ugotovilo, da je načelo enakega obravnavanja, kot izhaja iz Pogodb in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, temeljno splošno načelo prava Unije. Z instrumenti sekundarne zakonodaje, kot je Direktiva 2000/43, se to načelo uresničuje.(26) Uresničevanje navedenega načela pa pomeni dolžnost, ki presega zgolj obveznost države članice, da si „prizadeva po najboljših močeh“.
64. Če bi Direktiva 2000/43 nalagala zgolj obveznost določenega ravnanja, bi to pomenilo, da je njena effet utile (učinkovitost) pri spoprijemanju z diskriminacijo znatno okrnjena. Iz ugotovitev Sodišča glede razlage pojma diskriminacija izhaja, da se osredotoča predvsem na preprečevanje diskriminatornih rezultatov. Tako je v primeru neposredne(27) in posredne diskriminacije.(28) Enako velja tudi za spoprijemanje z obstoječo zakoreninjeno diskriminacijo.
65. Poleg tega je razlaga obveznosti držav članic na podlagi členov 1 in 2 Direktive 2000/43 kot obveznost doseganja določenega rezultata, ki pomeni pozitivno dolžnost odpraviti diskriminacijo romskih otrok v šolah, v skladu s stališčem Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) iz njegovih nedavnih sodb v zvezi s segregacijo romskih otrok v šolah.(29) Navedeno sodišče je ugotovilo, da če se ugotovi, da obstaja segregacija, imajo države pozitivno dolžnost tako segregacijo odpraviti.
66. Nazadnje je treba navesti, da posebno na področju izobraževanja velja dodaten argument, zakaj zakonodajalec Unije ni mogel določiti specifičnih ukrepov, ki naj jih sprejmejo države članice, ampak je lahko določil le obveznost doseganja določenega rezultata. Navedeni argument je povezan z razmejitvijo pristojnosti med Evropsko unijo in njenimi državami članicami, kot je bilo obravnavano na obravnavi.
67. Evropska unija nima regulativnih pristojnosti na področju izobraževanja; kot izhaja iz členov 6 in 165 PDEU, ima le podporno pristojnost. Unija torej ne more določiti ukrepov, ki naj jih države članice sprejmejo glede organizacije svojega šolskega sistema ali učne vsebine.
68. Na podlagi svojih pristojnosti iz člena 19 PDEU pa Unija lahko sprejme ukrepe za spoprijemanje z diskriminacijo na podlagi narodnosti, s čimer omeji pristojnosti držav članic pri organizaciji svojih izobraževalnih sistemov.(30) V skladu z navedenim velja, da ker Unija nima pristojnosti za določanje specifičnih ukrepov, je mogoče odpravo diskriminacije v izobraževanju doseči le z določitvijo obveznosti doseganja določenega rezultata. Ukrepi, s katerimi se rezultat doseže, pa so v pristojnosti držav članic.
69. Zdi se, da Slovaška republika, kljub svojim prvotnim trditvam, da člen 2 Direktive 2000/43 vsebuje le opredelitve pojmov, sprejema stališče, da direktiva nalaga obveznost doseganja rezultata. V odgovoru na tožbo je navedla: „Direktiva 2000/43 torej določa, da morajo države članice zagotoviti uresničitev načela enakega obravnavanja, tudi na področju izobraževanja.“(31)
70. Če povzamem, člena 1 in 2 Direktive 2000/43 v povezavi s členom 3(1)(g) navedene direktive državam članicam nalagajo obveznost doseganja določenega rezultata, torej odprave diskriminacije na podlagi narodnosti na področju izobraževanja. Navedena obveznost ne prepoveduje le diskriminacije s strani držav članic, ampak nalaga tudi dolžnost sprejeti specifične in konkretne ukrepe za odpravo obstoječih neenakosti, ki izhajajo iz zakoreninjenih predsodkov v družbi.
71. Če je rezultat družba, v kateri ni diskriminacije zoper določeno etnično skupino na področju izobraževanja, lahko Sodišče s proučitvijo dokazov in ugotavljanjem na njihovi podlagi, ali obstaja diskriminacija romskih otrok v šolah, ugotovi, ali je bila navedena obveznost doseganja rezultata kršena. Pri tem pa se postavlja naslednje vprašanje glede vrste dokazov, ki morajo biti predloženi Sodišču, da se dokaže, da obveznost doseganja rezultata ni bila izpolnjena.
C. Dokazovanje, da obveznost doseganja rezultata ni bila izpolnjena
72. Če želi Komisija dokazati, da obveznost doseganja rezultata odprave diskriminacije romskih otrok v šolah ni bila izpolnjena, mora Sodišču predložiti dokaze, da so romski otroci v slovaškem šolskem sistemu postavljeni v neugoden položaj. Če Komisija v zadostni meri dokaže tako diskriminacijo, mora Slovaška republika predložiti dokaze, ki nasprotujejo dokazom Komisije, in dokazati, da ni razlikovanja pri obravnavi romskih otrok, zaradi katerega bi bili ti v slabšem položaju. V nasprotnem primeru pa mora dokazati upravičenost take diskriminatorne obravnave.
73. Menim, da večina dokazov, ki sta jih Sodišču predložili obe stranki v obravnavanem postopku, ni upoštevnih za odločanje, ali je ob izteku roka iz obrazloženega mnenja obstajala diskriminacija, kot trdi Komisija v okviru svojih dveh tožbenih razlogov.
74. Komisija je na obravnavi pojasnila, da je po njenem mnenju Slovaška republika kršila svoje obveznosti zaradi diskriminatornih praks, ki so dejavno prispevale k diskriminaciji, in ker ni sprejela ustreznih ukrepov za odpravo zakoreninjene diskriminacije v družbi.
75. Menim, da čeprav je zagotovo pomembno opredeliti vzroke zakoreninjene diskriminacije, pa v okviru tožbe glede kršitve obveznosti doseganja rezultata ni treba dokazati, kateri ukrepi državnih organov so prispevali k domnevni diskriminaciji oziroma kateri ukrepi niso bili uspešni pri odpravi diskriminacije. Država članica lahko namreč prosto izbira, kako bo odpravila diskriminacijo. Ali so ti načini ustrezni in učinkoviti, pa je za namene odločanja Sodišča upoštevno le, če dokaže, ali je bil rezultat dosežen ali ne.(32)
76. Če povzamem, vsi argumenti in dokazila, ki sta jih predložili stranki glede vprašanja, ali so različni ukrepi, ki jih je sprejela Slovaška republika, ustrezni in učinkoviti za obravnavo vprašanj iz obeh tožbenih razlogov, so zelo pomembni v okviru politike preprečevanja diskriminacije ter prizadevanj navedene države članice in Komisije doseči enakost. Vendar pa navedeni argumenti niso upoštevni za Sodišče, kadar to obravnava vprašanje, ali je ob izteku roka, ki ga je Komisija postavila v svojem obrazloženem mnenju, obstajala kršitev.
77. Za Sodišče sta upoštevni zgolj vprašanji, ali je na podlagi dokazil Komisije mogoče ugotoviti obstoj diskriminacije v zadevnem trenutku ter ali je Slovaška republika dokazala, da je bila na podlagi ukrepov, ki jih je sprejela, diskriminacija odpravljena v roku.
D. Ali je Komisija v obravnavani zadevi dokazala očitane kršitve?
1. Prvi tožbeni razlog: nesorazmerno število romskih otrok v posebnih šolah ali posebnih razredih
78. Komisija trdi, da iz uradnih podatkov glede datuma 11. december 2019, ko se je iztekel rok iz obrazloženega mnenja, in obdobja za tem izhaja, da je bilo v Slovaški republiki nesorazmerno veliko romskih otrok umeščenih v posebne šole ali posebne razrede. Navedene posebne programe je obiskovalo približno trikrat več romskih otrok kot drugih otrok.(33)
79. Komisija se ne sklicuje le na različna poročila organov Unije, mednarodnih organizacij in NVO, ampak tudi na poročila slovaških organov. Čeprav je bila v slednjih uporabljena drugačna metodologija in iz njih izhajajo nekoliko drugačni rezultati, pa iz vseh izhaja, da je v posebne šole umeščenih nesorazmerno veliko romskih otrok. Menim, da so navedeni dokazi zadostni dokaz prima facie, da se dokazno breme prenese na državo članico, ki mora dokazati netočnost oziroma neupoštevnost navedenih dokazov.
80. Slovaška republika v bistvu ne nasprotuje navedenemu očitku diskriminacije, trdi pa, da je bil dosežen napredek na podlagi več ukrepov, ki jih je sprejela, in da se številke zmanjšujejo.(34) Vendar pa navedena država članica pojasnjuje, da navedenega zmanjšanja ne more dokazati s številkami na podlagi istih podatkov in metodologije, kot je bila uporabljena v poročilih, ki jih je predložila Komisija, saj ne razpolaga z navedenimi podatki niti z navedeno metodologijo.(35)
81. Kot pravilno poudarja Komisija velja, da čeprav obstajajo razlike v metodologiji, bi se znatno zmanjšanje deleža romskih otrok v posebnih šolah, če bi res obstajalo, pokazalo kot pozitiven trend v različnih poročilih, tudi če so ta pripravljena na podlagi različnih metodologij.
82. Vendar pa statistični podatki različnih organov v Slovaški republiki ne kažejo znatnih sprememb, ampak potrjujejo, da je decembra 2019, ob izteku roka iz obrazloženega mnenja, obstajalo znatno nesorazmerje.
83. V dokumentu, ki ga je leta 2011 izdalo ministrstvo za izobraževanje Slovaške republike, torej v načrtu nacionalne strategije, je potrjeno, da obstaja diskriminacija zaradi napačnih diagnoz otrok.(36) Iz navedenega dokumenta namreč izhaja, da čeprav se na splošno umske motnje kažejo pri zgolj manjšem odstotku katere koli populacije (med 1 in 3 %), pa je delež romskih otrok v posebnih šolah ali posebnih razredih v Slovaški republiki med 16 in 17 %. Poleg tega je 60 % otrok v posebnih razredih in 80 % otrok v posebnih šolah romskega porekla, čeprav je Romov med prebivalstvom zgolj približno 8 %.
84. V atlasu romskih skupnosti, ki ga je leta 2020 pripravil namestnik ministra vlade Slovaške republike, odgovoren za romske skupnosti, so navedeni podobni podatki. Iz navedenega dokumenta izhaja,(37) da je 17 % otrok, starih med 6 in 15 let iz marginaliziranih romskih skupnosti, umeščenih v posebne programe izobraževanja. V primeru romskih otrok, ki živijo v integriranih gospodinjstvih, je navedeni delež nekoliko nižji, 14 %. Kot izhaja iz navedenega dokumenta, so navedeni deleži znatno višji od deležev v splošni populaciji – leta 2019 je bilo le 5,7 % vseh šoloobveznih otrok v Slovaški republiki umeščenih v posebne programe izobraževanja.
85. Na splošno je mogoče razpravljati o točnosti enih in drugih podatkov in/ali o učinkovitosti metodologije, uporabljene v eni ali drugi študiji.(38) Vendar pa je bilo kljub temu dokazano, da je nesorazmerje, ki izhaja iz podatkov o izkušnjah romskih otrok v primerjavi z neromskimi otroki, preveč očitno, da bi ga bilo mogoče spregledati.(39)
86. Nesporno je, da je napačno umeščanje otrok v posebne razrede ali šole kazalnik diskriminacije. Posebne šole imajo preprostejši učni načrt, kar pomeni, da imajo otroci manj možnosti za nadaljevanje izobraževanja, to pa posledično zmanjšuje njihovo enako vključevanje v družbo kot odrasli.
87. Romski otroci so zato v posebno neugodnem položaju v primerjavi z drugimi otroki v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2000/43.
88. V skladu z ustaljeno sodno prakso je mogoče upravičiti posredno diskriminacijo, če ima zadevno pravilo ali praksa legitimen cilj, ki se dosega sorazmerno. Vendar je treba navedeni pojem legitimnega cilja, s katerim je mogoče upravičiti etnično diskriminacijo, razlagati ozko.(40)
89. V zvezi s tem Slovaška republika trdi, da je mogoče nesorazmerje, ki izhaja iz podatkov, pojasniti z dejstvom, da veliko romskih otrok iz marginaliziranih romskih skupnosti prihaja iz tako zelo prikrajšanih družbeno-ekonomskih okolij, da na preizkuse ob vstopu v osnovno šolo niso tako dobro pripravljeni kot drugi otroci. Navedena država članica nadalje pojasnjuje, da je sprejela ukrepe, kot so obvezna predšolska vzgoja in pomočniki staršev, katerih namen je premostiti navedeno vrzel.
90. Po eni strani okoliščina, da velik delež romskih otrok živi v prikrajšanih družbeno-ekonomskih okoljih v marginaliziranih romskih skupnostih ne more biti upravičen razlog za njihovo diskriminacijo v šolah. Taka zakoreninjena neenakost, tudi če je z njo mogoče pojasniti nesorazmerno veliko otrok v posebnih šolah, ne more biti upravičen razlog za še en primer škodljivega vpliva. Po drugi strani pa se je mogoče na ukrepe, sprejete za odpravo obstoječega nesorazmerja, sklicevati le, če navedeni ukrepi dosežejo svoj cilj.
91. Posledično torej menim, da je Komisija v zadostni meri dokazala, da obstaja razlikovanje v obravnavi, ki izhaja iz nesorazmernega števila romskih otrok, umeščenih v posebne šole ali razrede, ob izteku roka iz obrazloženega mnenja. Slovaška republika pa ni ovrgla dokazov Komisije ali navedla kakršnega koli upravičenega cilja take diskriminacije.
92. Zato predlagam, naj Sodišče ugotovi, da je prvi tožbeni razlog Komisije utemeljen.
2. Drugi tožbeni razlog: de facto segregacija
93. Drugi tožbeni razlog Komisije se nanaša na segregacijo romskih otrok v okviru rednih šol.
94. Neizpolnitev obveznosti odprave segregacije kot neizpolnitev obveznosti doseči določen rezultat je mogoče dokazati z zanesljivimi podatki, iz katerih izhaja, da taka segregacija v praksi obstaja.
95. V zvezi s tem Komisija trdi, da je ne samo ob izteku roka iz obrazloženega mnenja, ampak trudi po navedenem datumu,(41) obstajala široko razširjena segregacija romskih otrok od njihovih neromskih sošolcev v slovaških šolah. Navedena segregacija ima več oblik – ločene šole, razredi ali jedilnice. Komisija navedeno trditev dokazuje s statističnimi podatki in drugimi dokazili.
96. Komisija se v tožbi znova sklicuje na različne dokumente nacionalnih in mednarodnih organov ter NVO.
97. V zvezi s tem je Slovaška republika že leta 2012, še pred začetkov predsodnega postopka, potrdila etnično segregacijo romskih otrok.(42)
98. V predsodnem postopku je bilo predloženih več drugih uradnih poročil, v katerih je bila potrjena etnična segregacija romskih otrok. V poročilu Štátna školská inšpekcia (akademski šolski inšpektorat) za obdobje 2017/2018 je bilo ugotovljeno, da „v štirih šolah organizacija učnega procesa kaže znake segregacije z oblikovanjem ločenih razredov za otroke iz marginaliziranih romskih skupnosti ter s prostorskim ločevanjem garderob in jedilnic“.(43)
99. Slovaški organi so tudi po izteku roka iz obrazloženega mnenja večkrat potrdili, da segregacija obstaja. Junija 2020 je ministrstvo slovaške vlade za izobraževanje, znanost, raziskave in šport potrdilo, da je segregacija romskih otrok v šolah težava, ki obstaja že dolgo.(44) V strategiji za enakost, vključevanje in udeležbo Romov do leta 2030, ki so jo slovaški organi sprejeli aprila 2021, je bilo navedeno, da s predhodno strategijo cilji niso bili doseženi.(45)
100. Podobno so v preteklih letih tudi slovaška sodišča, predvsem Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike), večkrat ugotovila, da so bili romski učenci v več šolah podvrženi de facto segregaciji.(46) Čeprav takih sodb samih po sebi ni mogoče uporabiti kot dokaz splošne segregacije, ampak posamičnih primerov diskriminacije, pa skupaj z drugimi predloženimi podatki pomenijo upošteven dokaz.
101. Nazadnje, leta 2023 je ministrstvo slovaške vlade za izobraževanje, znanost, raziskave in šport sprejelo smernice glede desegregacije,(47) ki jih je posodobilo leta 2024.(48) V času priprave teh sklepnih predlogov je na spletišču ministrstva slovaške republike za izobraževanje eden od zavihkov namenjen desegregaciji, kjer je navedeno, da „za ministrstvo slovaške republike za izobraževanje, raziskave, razvoj in mlade desegregacija ni le strateška prednostna naloga, ampak tudi pogoj za oblikovanje pravičnejšega in bolj vključujočega sistema izobraževanja na Slovaškem. Cilj je vse otroke vključiti v izobraževalni sistem ter vsakemu otroku zagotoviti izobraževanje v skladu z njegovimi specifičnimi potrebami, da se lahko polno vključi v družbo.“(49)
102. Iz navedenega izhaja, da si Slovaška republika prizadeva rešiti težavo, ter jasno kaže, da se obravnavana zadeva ne nanaša na negacijo vrednot Unije iz člena 2 PEU.(50)
103. Kljub temu pa velja, da če iz dokazov, predloženih Sodišču, izhaja, da je ob izteku roka iz obrazloženega mnenja obstajala segregacija romskih otrok, mora Sodišče ugotoviti obstoj kršitve.(51)
104. Vsi dokumenti, ki jih je predložila Komisija, kažejo na obstoj de facto segregacije, Slovaška republika pa takih dokazov ne izpodbija.
105. Nadaljnje vprašanje je, ali segregacija nujno pomeni škodljivo ravnanje, ki posledično pomeni diskriminacijo.
106. Menim, da segregacija že sama po sebi pomeni diskriminacijo.
107. Čeprav učni načrt, ki se uporablja za romske otroke v ločenih šolah ali razredih ni slabše kakovosti od učnega načrta v mešanih razredih,(52) pa družbeno in kulturno ločevanje ene etnične skupine krepi obstoječo stigmatizacijo v družbi. Posledično se zmanjšajo možnosti navedenih otrok poiskati si svoje mesto v slovaški družbi, saj nimajo enakih možnosti kot njihovi neromski sošolci. Segregacija prav tako škodi neromskim otrokom, saj se nimajo priložnosti srečati s kulturo, drugačno od svoje, kar ovira njihovo izobraževanje in družbeno rast.
108. Prav to je po mojem mnenju razlog, zakaj je segregacija sama po sebi oblika diskriminacije in je nikoli ni mogoče upravičiti.
109. Slovaška republika pa trdi, da ne more biti odgovorna za segregacijo, na katero nima vpliva.
110. Navedla je na primer, da so pogosto starši neromskih otrok tisti, ki nasprotujejo vključitvi romskih otrok v razrede oziroma ki svoje otroke prepišejo na drugo šolo, če so v razredu romski otroci. Navedeni pojav, znan tudi kot „belski beg“ (angl. white flight),(53) je bil obravnavan kot morebitno opravičilo Slovaške republike.
111. Tega dejstva ni mogoče sprejeti kot upravičen razlog za diskriminacijo.(54) Dolžnosti ukrepanja, ki jih državam članicam nalaga Direktiva 2000/43, zahtevajo, da države sprejmejo in izvedejo ukrepe za preprečevanje segregacije v šolah, ki je posledica predsodkov v družbi v zvezi z eno od etničnih skupin.(55)
112. Enako velja v nasprotnem primeru, v katerem se straši romskih otrok strinjajo s segregacijo. Kot je ESČP ugotovilo v zadevi Salay proti Slovaški, soglasje staršev ne sme posegati v pravico otroka do enakega dostopa do izobraževanja oziroma legitimizirati dejanj, katerih posledica je neenako obravnavanje otrok v sistemu izobraževanja.(56)
113. Slovaška republika je trdila tudi, da so nekatere romske skupnosti, pogosto tiste, ki so marginalizirane, ozemeljsko ločene od preostalega prebivalstva, zato so tudi otroci, vpisani v take šole, zgolj romski otroci.
114. Čeprav lahko razumem, da je to dejstvo resna ovira odpravi šol, v katere so vpisani le romski otroci, pa kljub temu menim, da take segregacije otrok v šolah ni mogoče upravičiti s splošno segregacijo Romov v Slovaški republiki.(57)
115. Zaradi okoliščin na terenu pa je res, kot trdi Slovaška republika, da odprava težav v zvezi z zakoreninjeno diskriminacijo zahteva svoj čas. Kljub temu težave pri odpravi segregacije in čas, ki je za to potreben, ne morejo biti uporabljene kot obramba v primeru tožbe glede kršitev v zvezi z obstojem diskriminacije.
116. Ni namreč mogoče spregledati žalostnega dejstva, da vsako leto, ko segregacija še obstaja, vsaka skupina romskih otrok, ki je na ta način neugodno obravnavana, zamudi priložnost za svojo prihodnost. To pa je težko, če ne celo nemogoče, popraviti.
117. Če povzamem, menim torej, da je Komisija v zadostni meri dokazala, da obstaja široko razširjena praksa segregacije romskih otrok v ločene razrede v rednih šolah oziroma v ločene šole. Slovaška republika pa ni ovrgla navedenih ugotovitev, prav tako take segregacije ni mogoče upravičiti.
118. Zato predlagam, naj Sodišče ugotovi, da je drugi tožbeni razlog Komisije utemeljen.
IV. Stroški
119. Komisija predlaga, naj se Slovaški republiki naloži plačilo stroškov. V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Slovaška republika v postopku ni uspela, ji je treba naložiti plačilo stroškov.
V. Predlog
120. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj:
1. ugotovi, da je Slovaška republika:
– z umestitvijo nesorazmerno velikega števila romskih otrok v posebne šole ali v posebne razrede za otroke z umskimi ali drugimi motnjami, v katerih se ti učijo po preprostejšem učnem programu, ter
– s segregiranjem romskih otrok v ločene razrede v rednih šolah oziroma v ločene šole,
sistematično in trajno kršila svoje obveznosti na podlagi člena 2(1) Direktive Sveta 2000/42/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost v povezavi s členoma 2(2)(b) in 3(1)(g) navedene direktive;
2. Slovaški republiki naloži, naj nosi svoje stroške in ji naloži plačilo stroškov Evropske komisije.
1 Jezik izvirnika: angleščina.
2 Direktiva Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 20, zvezek 1, str. 23).
3 Glej v tem smislu sodbi z dne 4. maja 2006, Komisija/Združeno kraljestvo (C-508/03, EU:C:2006:287, točka 77 in navedena sodna praksa), in z dne 11. julija 2013, Komisija/Češka republika (C-545/10, EU:C:2013:509, točka 70 in navedena sodna praksa).
4 V zvezi s prvim tožbenim razlogom glej točko 48 tožbe Komisije, v zvezi z drugim pa točki 82 in 83 tožbe Komisije. Komisija je v prilogah k tožbi in v repliki predložila številne dokumente, na katere se sklicuje v tožbi.
5 Kljub temu pa se Slovaška republika sklicuje na težave pri izpodbijanju statističnih podatkov, ki jih je predložila Komisija, saj so številna poročila, na katera se sklicuje, zunanja in je bila pri njih uporabljena drugačna metodologija, kar pomeni, da Slovaška republika ne more dokazati izboljšanja statističnih podatkov z uporabo iste metodologije.
6 Glej v zvezi s tem točko 74 odgovora na tožbo. Slovaška republika je predložila tudi številne dokumente v podporo svojim prizadevanjem za uvedbo ustreznih ukrepov in programov.
7 Glej repliko Komisije, točka 53.
8 Glej repliko Komisije, točka 35.
9 V mednarodnem pravu velja, da obstaja obveznost doseči določen rezultat „kadar morajo države doseči določeno dejansko stanje, pri čemer je to lahko opredeljeno kot tisto, kar je prepovedano, ali kot tisto, kar je zapovedano.“ Glej Wolfrum, R., „Obligation of result versus obligation of conduct Some thoughts about the implementation of international obligations“, v Arsanjani, M. H. in drugi (ur.), Looking to the Future. Essays on International Law in Honor of W. Michael Reisman, Martinus Nijhoff Publishers, Leiden/Boston, 2011, str. 366, na str. 369. Glej tudi Nový, Z., „The dichotomy of obligations of conduct and result in international investment law“, Cofola International, 2022, str. 170, na str. 172.
10 V mednarodnem pravu je običajno razlikovanje med obveznostjo ravnanja in obveznostjo doseganja rezultata. Vendar pa Wolfrum meni, da imajo države na podlagi mednarodnega prava tudi druge vrste obveznosti. Ena od njih je „obveznost usmerjenosti v cilj“, kot jo imenuje. Taka obveznost se razlikuje od obveznosti doseči rezultat, saj se države „zavežejo začeti postopek razvoja v določeno smer“, vendar brez vnaprejšnje določitve konkretnega rezultata (Wolfrum, op. cit., str. 366). Menim, da obveznosti iz člena 2(1) Direktive 2000/43 ne bi smeli razlagati kot usmerjene v cilj, saj je jasno določen rezultat, ki mora biti dosežen – odprava neposredne in posredne diskriminacije.
11 Glej v tem smislu sodbo z dne 14. februarja 1989, Star Fruit/Komisija (247/87, EU:C:1989:58), in sklep z dne 4. oktobra 2024, Fass/Nemčija in Komisija (C-187/24 P, EU:C:2024:872, točka 33 in navedena sodna praksa).
12 Obstajajo tudi drugi primeri zakoreninjene diskriminacije, glede katerih se je Komisija zaenkrat odločila, da jih ne bo obravnavala. Na primer diskriminacija med moškimi in ženskami glede enakega plačila za enako delo oziroma delo primerljive vrednosti je, kot je mogoče trditi, prisotna v skoraj vseh državah članicah Unije. Glej v tem smislu: https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Gender_pay_gap_statistics. Vendar Komisija glede tega nikoli ni začela postopka za ugotavljanje kršitev.
13 Začela je tudi postopek za ugotavljanje kršitev proti Madžarski (INFR(2015)2206) in Češki republiki (INFR(2014)2174). Vendar pa se Komisija (še) ni odločila začeti navedenih postopkov pred Sodiščem.
14 Glej, ex multis, sodbi z dne 10. novembra 2020, Komisija/Italija (Mejne vrednosti – PM10) (C-644/18, EU:C:2020:895, točka 70 in navedena sodna praksa), in z dne 28. januarja 2020, Komisija/Italija (Direktiva o boju proti zamudam pri plačilih) (C-122/18, EU:C:2020:41, točka 64 in navedena sodna praksa). Če Komisija trdi, da je bila določena pravna določba kršena, mora Sodišče v pravnem in dejanskem smislu preveriti, ali je res tako, ne glede na razloge, zakaj je Komisija začela postopek. Glej v zvezi s tem sodbo z dne 6. oktobra 2020, Komisija/Madžarska (Visokošolsko izobraževanje) (C-66/18, EU:C:2020:792, točka 56).
15 Kot je navedlo Sodišče, se lahko Komisija prosto odloči, ali bo začela postopek za ugotavljanje kršitev, Sodišče pa ne more presojati, ali je bila taka odločitev smotrna. Glej v tem smislu sodbo z dne 6. julija 2000, Komisija/Belgija (C-236/99, EU:C:2000:374, točka 28).
16 Sodišče je potrdilo, da tako kot v primeru postopka na podlagi člena 258 PDEU, se lahko Komisija prosto odloči, ali bo začela postopek tudi na podlagi člena 260 PDEU, Sodišče pa pri tem ni pristojno preverjati razlogov za tako odločitev. Glej na primer sodbo z dne 16. julija 2020, Komisija/Romunija (Preprečevanje pranja denarja) (C-549/18, EU:C:2020:563, točka 49 in navedena sodna praksa).
17 Izobraževanje spada na področje uporabe Direktive 2000/43 na podlagi člena 3(1)(g) navedene direktive, zato se Komisija sklicuje na kršitev člena 2(2) navedene direktive v povezavi s členom 3(1)(g) navedene direktive.
18 Glej točko 33 odgovora Slovaške republike na tožbo.
19 Glej člen 288 PDEU.
20 V primerih posamične diskriminacije direktiva določa, da morajo biti prizadetim posameznikom na voljo učinkovita pravna sredstva. Glej v zvezi s tem člena 7 in 8 Direktive 2000/43.
21 Menim, da takšno stališče podpira tudi člen 5 Direktive 2000/43. Zakonodajalec Unije je z omogočanjem sprejemanja pozitivnih ukrepov, „[d]a bi zagotovili popolno enakopravnost v praksi“, zagotovil orodje prav za spoprijemanje z zakoreninjenimi neenakostmi.
22 Glej na primer Fredman, S., „The Reason Why: Unravelling Indirect Discrimination“, Industrial Law Journal, 2016, str. 231.
23 347 U.S. 483 (1954) (v nadaljevanju: zadeva Brown v. Board of Education). V navedeni zadevi je Supreme Court of the United States (vrhovno sodišče ZDA) ugotovilo, da so zakoni, ki so jih sprejele zvezne države ZDA in ki določajo rasno segregacijo, neustavni. Navedeno sodišče je ugotovilo, da ločene izobraževalne ustanove v svojem bistvu pomenijo neenakost, zato zakoni, ki jih določajo, kršijo določbo o enakem varstvu iz štirinajstega amandmaja k ustavi ZDA (člen 459).
24 Drugače kot v okoliščinah v ZDA v času obravnave zadeve Brown v. Board of Education, Slovaška republika nima zakonodaje, ki bi določala segregacijo, in se strinja, da je treba segregacijo odpraviti. Ukrep Komisije ni usmerjen proti slovaški zakonodaji, ampak proti dejanskim okoliščinam.
25 Glej v tem smislu sodbe z dne 12. maja 2011, Runevič-Vardyn in Wardyn (C-391/09, EU:C:2011:291, točka41); z dne 16. julija 2015, CHEZ Razpredelenie Bulgaria (C-83/14, EU:C:2015:480, točka 40), in z dne 15. novembra 2018, Maniero (C-457/17, EU:C:2018:912, točka 35).
26 Sodba z dne 15. novembra 2018, Maniero (C-457/17, EU:C:2018:912, točka 36).
27 Sodba z dne 10. julija 2008, Feryn (C-54/07, EU:C:2008:397).
28 Sodba z dne 16. julija 2015, CHEZ Razpredelenie Bulgaria (C-83/14, EU:C:2015:480).
29 Glej sodbe ESČP z dne 31. maja 2022, X in drugi proti Albaniji (CE:ECHR:2022:0531JUD007354817, točke od 84 do 87); z dne 13. decembra 2022, Elmazova in drugi proti Severni Makedoniji (CE:ECHR:2022:1213JUD001181120, točka 74), in z dne 30. marca 2023, Szolcsán proti Madžarski (CE:ECHR:2023:0330JUD002440816, točka 69). Za pregled razvoja sodne prakse ESČP do priznanja dolžnosti desegregacije glej Vrancken, M., „Segregation in education and a duty of desegregation under the ECHR“, European Human Rights Law Review, 2024, str. 112.
30 V zvezi s tem je Sodišče že ugotovilo, da „[č]eprav pravo Unije ne posega v to pristojnost držav članic glede, na eni strani, vsebine poučevanja in organizacije izobraževalnega sistema ter njihove kulturne in jezikovne raznolikosti [...], ostaja dejstvo, da morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo Unije“. Glej na primer sodbo z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi (C-391/20, EU:C:2022:638, točka 59 in navedena sodna praksa).
31 Točka 34 odgovora na tožbo (moj prevod v angleščino iz francoščine). Navedla je tudi, da „je za učinkovito uresničevanje navedenega načela treba vsakemu otroku, ne glede na njegovo narodnost, zagotoviti enake možnosti dostopa do visokokakovostnega izobraževanja, na podlagi katerega bo lahko otrok čim bolj razvil svoj naravni potencial.“
32 Ta ugotovitev je tudi v skladu s stališčem ESČP v nedavnih zadevah s področja diskriminacije v izobraževanju. ESČP na primer v sodbah z dne 30. maja 2013, Lavida in drugi proti Grčiji (CE:ECHR:2013:0530JUD000797310), in z dne 30. marca 2023, Szolcsán proti Madžarski (CE:ECHR:2023:0330JUD002440816) ni niti poskušalo ugotavljati, kateri ukrep države je povzročil segregacijo. Dejstvo, da je segregacija obstajala, je bil zadosten dokaz prima facie, da gre za diskriminacijo.
33 Poleg tega Komisija trdi, da uvedene reforme diagnostičnih postopkov niso veliko vplivale na rezultat in da podatki ostajajo večinoma nespremenjeni.
34 Vendar se vse navedene trditve nanašajo na obdobje po izteku roka iz obrazloženega mnenja.
35 Glej dupliko Slovaške republike, točka 6.
36 Glej vladni urad Slovaške republike, urad pooblaščenca vlade Slovaške republike za področje romskih skupnosti, Strategija Slovaške republike za integracijo Romov do leta 2020, 2012, str. 15; na voljo na: https://www.employment.gov.sk/files/legislativa/dokumenty-zoznamy-pod/strategyoftheslovakrepublicforintegrationof-romaupto2020.pdf.
37 Úrad splnomocnenca vlády SR pre rómske komunity (urad pooblaščenca vlade Slovaške republike za področje romskih skupnosti), Príjmy a životné podmienky v marginalizovaných rómskych komunitách: Vybrané ukazovatele zo zisťovania EU SILC_MRK 2020 (Prihodkovne in življenjske razmere v marginaliziranih romskih skupnostih izbrani kazalniki iz raziskave Unije SILC_MRK 2020); na voljo na naslovu: https://www.romovia.vlada.gov.sk/site/assets/files/1561/analyticka_sprava_eu_silc_mrk_2020_elektronicka_final.pdf, str. 34 (priloga A.32 k tožbi, str. 1878).
38 Eno od vprašanj glede točnosti statističnih podatkov se je nanašalo na neujemanje med številom Romov, ki živijo na Slovaškem, kot je navedeno v popisih prebivalstva in kot je uporabljeno v različnih poročilih. Čeprav se zdi, da so podatki iz popisov prebivalstva dejansko netočni, pa so različni organi prišli do primerljivih ugotovitev in število Romov na Slovaškem ocenili na približno pol milijona (za več podrobnosti o tej temi glej, z nadaljnjimi sklici, Council of Europe Advisory Committee on the Framework Convention for the Protection of National Minorities (Svetovalni odbor Sveta Evrope za področje Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin), Fifth Opinion on the Slovak Republic (Peto mnenje o Slovaški republiki), 2022, opomba 26; na voljo na: https://rm.coe.int/5th-op-slovak-republic-en/1680a6e4ee).
39 Glej podobno tudi v sodbi ESČP z dne 13. novembra 2007, D.H. in drugi proti Češki republiki (CE:ECHR:2007:1113JUD005732500, točka 191).
40 Glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, CHEZ Razpredelenie Bulgaria (C-83/14, EU:C:2015:480, točka 112). Za podobno obrazložitev glede take možnosti upravičiti cilj glej sodbo ESČP z dne 11. decembra 2012, Sampanis in drugi proti Grčiji (Sampanis II), (CE:ECHR:2012:1211JUD005960809, točka 91).
41 V zvezi s tem Komisija meni, da kljub nekaterim zakonodajnim spremembam od leta 2015 ukrepi še vedno ne zadoščajo in niso učinkoviti, iz statističnih podatkov pa ne izhaja dejansko izboljšanje razmer. Agencija Evropske unije za temeljne pravice se na primer v svojem poročilu (na voljo na naslovu: https://fra.europa.eu/en/publication/2022/roma-survey-findings) sklicuje na podatke iz leta 2021, iz katerih izhaja, da 65 % romskih otrok, starih od 6 do15 let, obiskuje šole, v katerih je večina otrok romskega porekla (včasih tudi vsi). Poleg tega velja, da čeprav so slovaški organi in sodišča potrdili, da ta težava ostaja, nacionalna zakonodaja ne zahteva konkretnega ukrepanja zoper tako segregacijo.
42 Glej zgoraj opombo 36, op. cit., str. 4.
43 Štátna školská inšpekcia, Správa o stave a úrovni výchovy a vzdelávania v školách a školských zariadeniach v Slovenskej republike v školskom roku 2017/2018, priloga A.44 k tožbi, str. 32.
44 Filipová, M., ministrstvo slovaške vlade za izobraževanje, znanost, raziskave in šport: „Naším cieľom je odstrániť segregáciu rómskych detí“ („Naš cilj je odpraviti segregacijo romskih učencev“), izjava za javnost, 17. junij 2020; na voljo na naslovu: https://www.minedu.sk/m-filipova-nasim-cielom-je-odstranit-segregaciu-romskych-deti/.
45 Úrad splnomocnenca vlády SR pre rómske komunity (urad pooblaščenca vlade Slovaške republike za področje romskih skupnosti), Stratégia rovnosti, inklúzie a participácie Rómov do roku 2030, 2021; na voljo na naslovu: https://www.romovia.vlada.gov.sk/strategie/strategia-pre-rovnost-inkluziu-a-participaciu-romov-do-roku-2030/.
46 Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike), sodbe z dne 15. decemrba 2022, ref. 5Cdo/102/2020 (priloga A.52 k tožbi); z dne 28. marca 2023, ref. 4Cdo/112/2021 (priloga A.53 k tožbi), in z dne 12. julija 2023, ref. 5Cdo/220/2022 (priloga A.54 k tožbi).
47 Ministerstvo školstva, vedy, výskumu a športu SR, Metodická príručka desegregácie vo výchove a vzdelávaní, 2023; na voljo na naslovu: https://www.minedu.sk/data/att/71e/30599.332e7e.pdf.
48 Ministerstvo školstva, výskumu, vývoja a mládeže SR, Manuál a monitoring uplatňovania štandardov dodržiavania zákazu segregácie vo výchove a vzdelávaní, 2024; na voljo na naslovu: https://www.minedu.sk/data/att/629/31682.beb17a.pdf.
49 Na voljo na naslovu: https://www.minedu.sk/desegregacia/ (zadnji vpogled dne 9. junija 2025).
50 Glej v tem smislu moje sklepne predloge v zadevi Komisija/Madžarska (Vrednote Evropske unije) (C-769/22, EU:C:2025:408, točka 237 in naslednje).
51 Ukrepi, sprejeti za odpravo diskriminacije, lahko vplivajo na odločanje o sankcijah, če se Komisija odloči za vložitev tožbe na podlagi člena 260 PDEU.
52 Iz dokazov, ki so na voljo Sodišču, pa izhaja, da so učni načrti, ki se uporabljajo v segregiranih razredih oziroma šolah, dejansko slabše kakovosti. Glej na primer Evropska komisija: Generalni direktorat za pravosodje in potrošnike, Skupina za migracijsko politiko, Universiteit Utrecht in Durbáková, V., Country report non-discrimination – Transposition and implementation at national level of Council Directives 2000/43 and 2000/78 – Slovakia 2023, Urad za publikacije Evropske unije, 2023; na voljo na naslovu: https://data.europa.eu/doi/10.2838/45886 Priloga A.51 k tožbi, str. 49.
53 Navedeni pojem se nanaša na pojav, pri katerem „belske“ oziroma privilegirane družine svoje otroke prepišejo iz javnih šol, zlasti iz tistih, v katerih je več rasne raznolikosti, v zasebne šole ali šole v območjih, kjer večinoma živijo belci. Do tega pogosto pride kot odziv na okoliščine, ki jih dojemajo kot upad kakovosti šol, na to pa lahko vplivajo dejavniki, kot so integracijske politike ali demografske spremembe.
54 ESČP pojava „belskega bega“ ni sprejelo kot možnost, na katero bi se država lahko upravičeno sklicevala v svoji obrambi zoper očitke segregacije. V sodbi z dne 13. decembra 2022, Elmazova in drugi proti Severni Makedoniji (CE:ECHR:2022:1213JUD001181120, točke od 72 do 79), je ESČP ugotovilo, da država morda ni edina, ki ji je mogoče pripisati vzroke za segregacijo, zlasti v primeru staršev neromskih otrok, ki ne želijo vpisati svojih otrok v šolo, v kateri je veliko romskih otrok. Kljub temu pa je navedeno sodišče ugotovilo obstoj kršitve pravil o prepovedi diskriminacije, četudi država ni ravnala namerno, saj segregacije, ki je bila v navedeni zadevi očitna, ni bilo mogoče objektivno in razumno upravičiti. Glej tudi sodbo z dne 30. maja 2013, Lavida in drugi proti Grčiji (CE:ECHR:2013:0530JUD000797310, točka 72).
55 Glej podobno ESČP, sodba z dne 13. decembra 2022, Elmazova in drugi proti Severni Makedoniji (CE:ECHR:2022:1213JUD001181120, točki 77 in 78), v kateri je ESČP ugotovilo, da „belski beg“ omogoča struktura regulativnega okvira glede pravil o vpisu in prešolanju otrok, ki privilegiranim staršem omogočajo tako izbiro.
56 ESČP, sodba z dne 27. februarja 2025, Salay proti Slovaški (CE:ECHR:2025:0227JUD002935922, točka 112).
57 Glej podobno ESČP, sodbi z dne 13. decembra 2022, Elmazova in drugi proti Severni Makedoniji (CE:ECHR:2022:1213JUD001181120, točka 73), in z dne 30. marca 2023, Szolcsán proti Madžarski (CE:ECHR:2023:0330JUD002440816, točke 54, 55 in 57).