Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 22. oktobra 2026(*)

„ Neizpolnitev obveznosti države – Člen 258 PDEU – Območje svobode, varnosti in pravice – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Direktiva 2013/48/EU – Pravica do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku – Člen 3(3)(b) – Pravica osumljenih in obdolženih oseb, da je njihov odvetnik navzoč na njihovem zaslišanju in na njem aktivno sodeluje – Pojma ,navzočnost‘ in ,aktivno sodelovanje‘ – Člen 3(6)(b) – Začasno odstopanje od pravice do dostopa do odvetnika – Nacionalna zakonodaja, ki omogoča zaslišanje osumljenih oseb in oseb, za katere obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, brez njihovega odvetnika, če ta ne pride v določenem roku – Nepravilen prenos – Člen 9 – Odpoved pravici do navzočnosti ali pomoči odvetnika – Obveščanje o vsebini te pravice in morebitnih posledicah odpovedi tej pravici – Neizvršitev prenosa “

V zadevi C‑660/24,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU, vložene 10. oktobra 2024,

Evropska komisija, ki jo zastopajo C. Kovács, P. Ondrůšek in M. Wasmeier, agenti,

tožeča stranka,

proti

Madžarski, ki jo zastopajo Zs. Biró‑Tóth, M. Z. Fehér in G. Koós, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

Češke republike, ki so jo sprva zastopali T. Müller, A. Pagáčová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti, nato T. Müller, J. Očková, A. Pagáčová in J. Vláčil, agenti,

intervenientka,

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi I. Jarukaitis, predsednik senata, R. Frendo (poročevalka), sodnica, N. Jääskinen, M. Condinanzi in A. Kornezov, sodniki,

generalna pravobranilka: T. Ćapeta,

sodna tajnica: E. Sartori, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. decembra 2025,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 12. marca 2026

izreka naslednjo

Sodbo

1 Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Madžarska s tem, da ni sprejela določb, potrebnih za uskladitev, prvič, s členom 3(6)(b) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti (UL 2013, L 294, str. 1) v povezavi s členom 3(3) te direktive in, drugič, s členom 9 te direktive, ni izpolnila svojih obveznosti iz navedene direktive.

Pravni okvir

Pravo Unije

2 V uvodnih izjavah 4, 6, 8, od 23 do 25, 28, od 30 do 32, 44, 52 in 54 Direktive 2013/48 je navedeno:

„(4) Izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah temelji na predpostavki, da države članice zaupajo v kazenskopravne sisteme drugih držav članic. Obseg vzajemnega priznavanja je močno odvisen od več elementov, ki vključujejo mehanizme za varovanje pravic osumljenih ali obdolženih oseb in skupne minimalne standarde, potrebne za lažje uresničevanje načela vzajemnega priznavanja.

[…]

(6) Vzajemno priznavanje odločb v kazenskih zadevah lahko deluje učinkovito le v duhu zaupanja, v katerem ne le pravosodni organi, temveč vsi udeleženci v kazenskem postopku priznavajo odločbe pravosodnih organov drugih držav članic kot enakovredne svojim lastnim, kar pomeni ne le zaupanja v ustreznost pravil drugih držav članic, ampak tudi zaupanje v pravilno uporabo teh pravil. Za okrepitev medsebojnega zaupanja so potrebna podrobna pravila o varstvu procesnih pravic in jamstev, ki izhajajo iz Listine [Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)], [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP)] in [Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov 16. decembra 1966 in ki je začel veljati 23. marca 1976]. Prav tako je treba s to direktivo in z drugimi ukrepi v [Evropski u]niji nadalje razviti minimalne standarde iz Listine in EKČP.

[…]

(8) Skupna minimalna pravila bi morala privesti do okrepljenega zaupanja v kazenskopravne sisteme vseh držav članic, to pa bi moralo voditi do učinkovitejšega pravosodnega sodelovanja v duhu medsebojnega zaupanja ter do spodbujanja kulture temeljnih pravic v Uniji. Takšna skupna minimalna pravila bi prav tako morala odpraviti ovire za prosto gibanje državljanov na ozemlju vseh držav članic. Takšna skupna minimalna pravila bi bilo treba uvesti v zvezi s pravico do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku, pravico do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in pravico do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti.

[…]

(23) Osumljene ali obdolžene osebe bi morale imeti pravico do komunikacije z odvetnikom, ki jih zastopa. Takšna komunikacija lahko poteka v kateri koli fazi, tudi pred uveljavljanjem pravice do srečanja z navedenim odvetnikom. Države članice lahko določijo praktično ureditev trajanja, pogostosti in sredstev takšne komunikacije, tudi glede uporabe videokonferenc in drugih komunikacijskih tehnologij, da omogočijo takšno komunikacijo. Takšna praktična ureditev ne bi smela posegati v učinkovito uveljavljanje ali v bistvo pravice osumljenih ali obdolženih oseb do komunikacije s svojim odvetnikom.

(24) V zvezi z nekaterimi manjšimi kršitvami ta direktiva državam članicam ne bi smela preprečevati, da uredijo vprašanje pravice osumljenih ali obdolženih oseb do dostopa do odvetnika prek telefona. Vendar bi morala biti takšna omejitev pravice dovoljena le, če policija ali drug organ kazenskega pregona osumljene ali obdolžene osebe ne bodo zaslišali.

(25) Države članice bi morale zagotoviti, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico, da je njihov odvetnik navzoč in aktivno sodeluje pri zaslišanjih, ki jih opravijo policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ, vključno s sodnimi obravnavami. Takšno sodelovanje bi moralo biti v skladu s kakršnimi koli postopki iz nacionalnega prava, ki lahko urejajo sodelovanje odvetnika pri zaslišanjih osumljene ali obdolžene osebe, ki jih opravijo policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ, vključno pri sodnih obravnavah, če takšni postopki ne posegajo v učinkovito uveljavljanje in v bistvo zadevne pravice. Odvetnik lahko med zaslišanjem osumljene ali obdolžene osebe s strani policije ali drugega organa kazenskega pregona ali pravosodnega organa ali med sodno obravnavo med drugim v skladu s takimi postopki postavlja vprašanja, zahteva pojasnila in daje izjave, ki bi jih bilo treba evidentirati v skladu s postopkom za evidentiranje v skladu z nacionalnim pravom.

[…]

(28) Če je bila osumljenim ali obdolženim osebam odvzeta prostost, bi morale države članice določiti ureditev, potrebno, da lahko takšne osebe učinkovito uveljavljajo pravico do dostopa do odvetnika, med drugim tako, da zadevni osebi uredijo pomoč odvetnika, če ga nima, razen če se je tej pravici odpovedala. Takšna ureditev bi lahko med drugim predvidevala, da pristojni organi zagotovijo pomoč odvetnika na podlagi seznama razpoložljivih odvetnikov, s katerega lahko osumljena ali obdolžena oseba izbira. Takšna ureditev bi lahko zajemala pravno pomoč, če je ta potrebna.

[…]

(30) V primerih geografske odročnosti osumljene ali obdolžene osebe, na primer na čezmorskih ozemljih ali če država članica izvaja vojaške operacije izven svojega ozemlja ali v njih sodeluje, lahko države članice začasno odstopajo od pravice osumljene ali obdolžene osebe do dostopa do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti. Med takšnim začasnim odstopanjem pristojni organi ne bi smeli zaslišati zadevne osebe ali opravljati kakršnih koli preiskovalnih dejanj ali dejanj zbiranja dokazov, določenih v tej direktivi. Če neposreden dostop do odvetnika zaradi geografske odročnosti osumljene ali obdolžene osebe ni mogoč, bi morale države članice omogočiti komunikacijo prek telefona ali videokonference, razen če je to nemogoče.

(31) Državam članicam bi bilo treba dovoliti, da v nujnih primerih začasno odstopajo od pravice do dostopa do odvetnika v predkazenskem postopku, če je to v nujnih primerih potrebno, da se preprečijo resne škodljive posledice za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost osebe. Med začasnim odstopanjem iz navedenega razloga lahko pristojni organi osumljene ali obdolžene osebe zaslišijo brez navzočnosti odvetnika, če so bile seznanjene z njihovo pravico do molka in lahko to pravico uveljavljajo ter če takšno zaslišanje ne posega v pravico do obrambe, tudi glede privilegija zoper samoobtožbo. Zaslišanje se lahko opravi le z namenom pridobitve informacij, ki so ključne za preprečitev resnih škodljivih posledic za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost osebe, in v obsegu, ki je za to potreben. Vsakršna zloraba tega odstopanja bi načeloma nepopravljivo posegala v pravico do obrambe.

(32) Državam članicam bi bilo treba tudi dovoliti, da začasno odstopajo od pravice do dostopa do odvetnika v predkazenskem postopku, če je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek, zlasti uničenje ali sprememba ključnih dokazov ali vplivanje na priče. Med začasnim odstopanjem iz navedenega razloga lahko pristojni organi osumljene ali obdolžene osebe zaslišijo brez navzočnosti odvetnika, če so bile seznanjene z njihovo pravico do molka in lahko to pravico uveljavljajo ter če takšno zaslišanje ne posega v pravico do obrambe, tudi glede privilegija zoper samoobtožbo. Zaslišanje se lahko opravi le z namenom pridobitve informacij, ki so ključne za preprečitev resnega tveganja za kazenski postopek, in v obsegu, ki je za to potreben. Vsakršna zloraba tega odstopanja bi načeloma nepopravljivo posegala v pravico do obrambe.

[…]

(44) Zahtevane osebe bi morale imeti pravico do komunikacije z odvetnikom, ki jih zastopa v izvršitveni državi članici. Takšna komunikacija bi morala biti omogočena v kateri koli fazi, tudi pred uveljavljanjem pravice do srečanja z odvetnikom. Države članice lahko določijo praktično ureditev glede trajanja, pogostosti in sredstev komunikacije med zahtevanimi osebami in njihovim odvetnikom, tudi glede uporabe videokonferenc in drugih komunikacijskih tehnologij, da omogočijo takšno komunikacijo. Takšna praktična ureditev ne bi smela posegati v učinkovito uveljavljanje in v bistvo pravice zahtevanih oseb do komunikacije z njihovim odvetnikom.

[…]

(52) Ta direktiva podpira temeljne pravice in načela, priznane z Listino, vključno […] s pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravico do poštenega sojenja, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe. To direktivo bi bilo treba izvajati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

[…]

(54) Ta direktiva določa minimalna pravila. Države članice lahko razširijo pravice iz te direktive, da zagotovijo višjo raven varstva. Takšna višja raven varstva pa ne bi smela ovirati vzajemnega priznavanja sodnih odločb, ki naj bi ga ta minimalna pravilna olajšala. Raven varstva ne bi smela biti nikoli nižja od standardov, ki so določeni z Listino ali EKČP, kot se razlagajo v sodni praksi Sodišča [Evropske unije] in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP)].“

3 Člen 3 te direktive, naslovljen „Pravica do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku“, določa:

„1. Države članice osumljenim in obdolženim osebam zagotovijo pravico do dostopa do odvetnika tako hitro in na takšen način, da se zadevnim osebam omogoči dejansko in učinkovito uveljavljanje njihove pravice do obrambe.

2. Osumljene ali obdolžene osebe imajo dostop do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja. V vsakem primeru imajo osumljene ali obdolžene osebe dostop do odvetnika od prvega od naslednjih dogodkov:

(a) preden jih zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ;

(b) od preiskovalnega dejanja ali drugega dejanja zbiranja dokazov, ki ga izvedejo preiskovalni ali drugi pristojni organi v skladu s točko (c) odstavka 3;

(d) kadar prejmejo poziv za zglasitev na sodišču, pristojnem za kazenske zadeve, v ustreznem roku, preden se zglasijo na tem sodišču.

3. Pravica do dostopa do odvetnika zajema naslednje:

(a) države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico do zasebnega srečanja in komunikacije z odvetnikom, ki jih zastopa, tudi preden jih zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ;

(b) države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico, da je njihov odvetnik navzoč pri njihovem zaslišanju in pri njem aktivno sodeluje. Takšno sodelovanje je v skladu s postopki iz nacionalnega prava, če se s tem ne posega v učinkovito uveljavljanje in v bistvo zadevne pravice. Kadar odvetnik sodeluje pri zaslišanju, se to evidentira po postopku za evidentiranje v skladu s pravom zadevne državne članice;

[…]

4. Države članice si prizadevajo dati na voljo splošne informacije, da osumljenim ali obdolženim osebam olajšajo poiskati odvetnika.

Države članice ne glede na določbe nacionalnega prava v zvezi z obvezno navzočnostjo odvetnika določijo ureditev, potrebno, da se osumljenim ali obdolženim osebam, ki jim je odvzeta prostost, zagotovi možnost učinkovitega uveljavljanja pravice do dostopa do odvetnika, razen če so se navedeni pravici odpovedale v skladu s členom 9.

5. V izjemnih okoliščinah in samo v predkazenskem postopku lahko države članice začasno odstopajo od uporabe točke (c) odstavka 2, kadar je zaradi geografske odročnosti osumljene ali obdolžene osebe nemogoče zagotoviti pravico do dostopa do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti.

6. V izjemnih okoliščinah in samo v predkazenskem postopku lahko države članice začasno odstopajo od uporabe pravic iz odstavka 3, kolikor je to glede na posebne okoliščine zadeve upravičeno na podlagi enega ali obeh naslednjih nujnih razlogov:

(a) kadar je nujno odvrniti resne škodljive posledice za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost osebe;

(b) kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek.“

4 Člen 8 navedene direktive, naslovljen „Splošni pogoji za uporabo začasnih odstopanj“, določa:

„1. Vsakršno začasno odstopanje iz člena 3(5) ali (6) […]

(a) je sorazmerno in ne presega tega, kar je potrebno;

(b) je strogo časovno omejeno;

(d) ne vpliva na splošno poštenost postopka.

2. Začasna odstopanja iz člena 3(5) ali (6) se lahko dovolijo le z ustrezno obrazloženo odločbo za vsak primer posebej, ki jo izda pravosodni organ ali, če je ta odločba lahko predmet sodne presoje, drug pristojni organ. Ustrezno obrazložena odločba se evidentira po postopku za evidentiranje v skladu s pravom zadevne države članice.

[…]“

5 Člen 9 te direktive, naslovljen „Odpoved pravici“, določa:

„1. Brez poseganja v nacionalno pravo, ki določa obvezno navzočnost ali pomoč odvetnika, države članice v zvezi z vsakršno odpovedjo pravici iz členov 3 in 10 zagotovijo:

(a) da je bila osumljena ali obdolžena oseba ustno ali pisno v preprostem in razumljivem jeziku jasno in dovolj dobro obveščena o vsebini zadevne pravice ter morebitnih posledicah odpovedi tej pravici ter

(b) da je bila odpoved pravici dana prostovoljno in nedvoumno.

2. Odpoved pravici, ki je lahko dana pisno ali ustno, in okoliščine, v katerih je bila dana, se evidentirajo po postopku za evidentiranje v skladu s pravom zadevne države članice.

3. Države članice zagotovijo, da lahko osumljene ali obdolžene osebe naknadno prekličejo odpoved pravici v kateri koli fazi kazenskega postopka in da so seznanjene s to možnostjo. Takšen preklic začne učinkovati od trenutka preklica.“

6 Člen 11 Direktive 2013/48, naslovljen „Pravna pomoč“, določa:

„Ta direktiva ne posega v nacionalno pravo, kar zadeva pravno pomoč, ki se uporablja v skladu z Listino in EKČP.“

Madžarsko pravo

7 Člen 3(1) in (2) a büntetőeljárásról szóló 2017. évi XC. törvény (zakon št. XC iz leta 2017 o zakoniku o kazenskem postopku) z dne 26. junija 2017 (Magyar Közlöny 2017/99.; v nadaljevanju: zakonik o kazenskem postopku) določa:

„1. Obdolženec ima pravico do učinkovitega varstva v vseh fazah kazenskega postopka.

2. Obdolženec ima pravico, da se brani sam ali da se za svojo obrambo obrne na odvetnika.“

8 Člen 39 zakonika o kazenskem postopku določa:

„1. Obdolženec ima te pravice:

[…]

(b) da mu sodišče, državno tožilstvo in preiskovalni organ zagotovijo čas in pogoje, potrebne za pripravo obrambe;

(c) da od sodišča, državnega tožilstva in preiskovalnega organa prejme informacije o pravicah in obveznostih, ki jih ima v kazenskem postopku;

(d) da si izbere odvetnika za svojo obrambo ali zaprosi za njegovo postavitev;

(e) da se brez nadzora posvetuje s svojim odvetnikom;

[…]

2. Obdolženec, ki je v priporu, ima te pravice:

[…]

(c) da brez nadzora stopi v stik s svojim odvetnikom – in konzularnim predstavnikom svoje države, če gre za tujega državljana – osebno, po pošti ali elektronsko;

[…]

4. Sodišče, državno tožilstvo ali preiskovalni organ mora obdolženca od začetka njegove udeležbe v kazenskem postopku seznaniti z njegovimi pravicami in ga opozoriti na njegove obveznosti. […]

5. Kadar je obdolženec v priporu, ga sodišče, državno tožilstvo ali preiskovalni organ o njegovih pravicah obvesti tudi pisno. Informacije se nanašajo na najdaljše možno trajanje pripora na podlagi zadevne odločbe ali zakona, na pravila glede podaljšanja, ohranitve in ponovnega preizkusa obstoja pripornih razlogov, na pravico do vložitve pravnega sredstva zoper te odločbe ter na pravico do vložitve zahteve za odpravo pripora.

[…]“

9 Člen 44(3) tega zakonika določa:

Udeležba odvetnika v kazenskem postopku je obvezna, kadar:

(a) se kaznivo dejanje kaznuje z zaporno kaznijo do pet let ali več;

(b) je zoper obdolženca ali osebo, za katero obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, odrejen prisilni ukrep, ki omejuje osebno svobodo, je bila pridržana v drugi zadevi, zanjo velja preventivni obvezni zdravstveni ukrep, prestaja kazen odvzema prostosti, je nameščena v zavodu, ki ga ne sme zapustiti brez dovoljenja, ali je bila nameščena v vzgojni zavod pod nadzorom;

(c) ima obdolženec ali oseba, za katero obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, okvaro sluha, je gluhoslepa ali slepa, ima govorne motnje, se iz drugih razlogov ne more izražati ali je pri komuniciranju znatno omejena ali ima ne glede na svojo sposobnost presoje duševne motnje;

(d) obdolženec ali oseba, za katero obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, ne razume madžarskega jezika;

(e) se obdolženec ali oseba, za katero obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, iz drugih razlogov ni sposobna braniti sama;

(f) je sodišče, državno tožilstvo ali preiskovalni organ postavil odvetnika bodisi na zahtevo obdolženca ali osebe, za katero obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, bodisi zato, ker je bilo to potrebno iz drugih razlogov;

(g) je to izrecno določeno v tem zakoniku.“

10 Člen 74(1) navedenega zakonika določa:

„Sodišče, državno tožilstvo in preiskovalni organ osebo, zoper katero poteka kazenski postopek, pred izvedbo procesnega dejanja, ki se nanaša nanjo, seznanijo o njenih pravicah in obveznostih, razen če ta zakonik določa drugače.“

11 Člen 274(3) tega zakonika določa:

„Policijsko pridržanje lahko traja do sprejetja odločitve o prisilnem ukrepu, ki omejuje osebno svobodo, vendar največ 72 ur.“

12 Člen 385(2) zakonika o kazenskem postopku določa:

„Osebo, ki je pridržana, je treba zaslišati v 24 urah od začetka njenega pridržanja.“

13 Člen 387(3) tega zakonika določa:

„Če želi osumljenec ali oseba, za katero obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, izbrati odvetnika ali če preiskovalni organ ali državno tožilstvo postavi odvetnika, preiskovalni organ ali državno tožilstvo o tem nemudoma obvesti odvetnika in odloži zaslišanje osumljenca do prihoda odvetnika oziroma vsaj za dve uri. Če v tem času:

(a) odvetnik ne pride ali

(b) osumljenec ali oseba, za katero obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, po posvetovanju z odvetnikom privoli v začetek zaslišanja,

preiskovalni organ ali državno tožilstvo začne zasliševati osumljenca.“

Predhodni postopek in postopek pred Sodiščem

14 Madžarska je 19. decembra 2016 Komisijo obvestila o sprejetju nacionalnih ukrepov za prenos Direktive 2013/48 v svoj pravni red.

15 Komisija je po preučitvi priglašenih ukrepov menila, da ti ne zagotavljajo uskladitve nacionalnega prava s členom 3(6)(b) ter členoma 9 in 10 Direktive 2013/48. Zato je Komisija 12. novembra 2021 Madžarski poslala uradni opomin, v katerem jo je pozvala, naj v dveh mesecih predloži pripombe.

16 Madžarska je na ta uradni opomin odgovorila z dopisom z dne 12. januarja 2022 in navedla, da meni, da je te določbe Direktive 2013/48 pravilno prenesla v svoj pravni red.

17 Komisija je po analizi tako podanih odgovorov menila, da ti odgovori niso zadovoljivi, vendar le v delu, v katerem se nanašajo na člen 3(6)(b) in člen 9 Direktive 2013/48. Ta institucija je zato 14. julija 2023 na Madžarsko naslovila obrazloženo mnenje, v katerem jo je pozvala, naj v dveh mesecih od njegovega prejema izpolni obveznosti iz tega mnenja.

18 Madžarska je v odgovoru z dne 13. septembra 2023 na obrazloženo mnenje ponovno navedla, da je člen 3(6)(b) Direktive 2013/48 pravilno prenesla v svoj pravni red. Glede neprenosa člena 9 te direktive je ta država članica navedla, da bi bilo mogoče madžarsko zakonodajo prilagoditi tako, da bi se očitana kršitev odpravila.

19 Madžarska je po sestanku, ki je potekal 5. aprila 2024, sporočila, da bo čim prej posredovala dodatne informacije o morebitnih spremembah svoje zakonodaje, ne da bi bilo treba predložiti konkretno besedilo.

20 Ker Komisija z odgovorom Madžarske ni bila zadovoljna, se je 10. oktobra 2024 odločila, da pri Sodišču vloži to tožbo.

21 Češki republiki je bila s sklepom predsednika Sodišča z dne 7. februarja 2025 dovoljena intervencija v podporo predlogom Madžarske.

Tožba

22 Komisija v utemeljitev tožbe navaja dva očitka, od katerih se prvi nanaša na nepravilen prenos člena 3(6)(b) Direktive 2013/48 v povezavi s členom 3(3) te direktive v madžarski pravni red, drugi pa na neprenos člena 9 te direktive.

Prvi očitek: nepravilen prenos člena 3(6)(b) Direktive 2013/48 v povezavi s členom 3(3) te direktive

Trditve strank

23 Komisija s prvim očitkom trdi, da je Madžarska v svoj pravni red nepravilno prenesla člen 3(6)(b) Direktive 2013/48 v povezavi s členom 3(3) te direktive, ker naj bi člen 387(3) zakonika o kazenskem postopku na splošno omogočal, da so osumljene osebe ali osebe, za katere obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, zaslišane brez navzočnosti odvetnika, če se ta ne udeleži zaslišanja v roku, ki ni krajši od dveh ur po tem, ko je bil obveščen.

24 Ta zakonodaja naj namreč ne bi bila združljiva s členom 3(3) Direktive 2013/48, v skladu s katerim je treba osumljenim ali obdolženim osebam priznati pravico do dostopa do odvetnika, in zlasti s točko (b) te določbe, ki določa, da imajo te osebe pravico, da je njihov odvetnik navzoč na njihovem zaslišanju in na njem aktivno sodeluje. Če ni podana odpoved pravici do dostopa do odvetnika v skladu s pogoji iz člena 9 te direktive, naj bi lahko države članice od uporabe pravice do navzočnosti odvetnika na zaslišanju zadevnih oseb odstopale le v izjemnih okoliščinah, ki so izrecno določene v členu 3(6) navedene direktive in zlasti v točki (b) te določbe, in sicer kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek.

25 Komisija trdi, da je pravica do komunikacije z odvetnikom pred zaslišanjem in do zaslišanja v njegovi navzočnosti, kot je določena v členu 3(3)(a) in (b) Direktive 2013/48, brezpogojna, saj so edina odstopanja od teh pravic izrecno določena v členu 3(6) te direktive. Tako naj bi po mnenju te institucije člen 3(3)(b) Direktive 2013/48 državam članicam nalagal, da zagotovijo, da je na zaslišanju navzoč odvetnik, razen če so izpolnjeni pogoji iz člena 3(6) te direktive.

26 Komisija meni, da je treba izraz „navzočnost“ iz člena 3(3)(b) Direktive 2013/48 razumeti tako, da se nanaša na fizično prisotnost odvetnika. Zahteva po „aktivnem sodelovanju“ odvetnika na zaslišanju iz te določbe naj bi potrjevala to razlago. V zvezi s tem naj se sklicevanje na nacionalno pravo v navedeni določbi ne bi nanašalo na navzočnost odvetnika, ampak le na način njegovega sodelovanja. Poleg tega naj v zvezi z zaslišanjem ali obravnavo v uvodni izjavi 25 Direktive 2013/48 ne bi bila omenjena komunikacija na daljavo. Iz uvodne izjave 24 te direktive naj bi izhajalo, da je pomoč odvetnika na daljavo, in sicer prek telefona, mogoče organizirati le izjemoma za manjše kršitve. Vendar naj bi bila ta možnost jasno omejena na postopke, v katerih organ kazenskega pregona obdolžene osebe ne zasliši.

27 Komisija nasprotuje tudi trditvi Madžarske, da bi ta razlaga člena 3(3)(b) Direktive 2013/48 povzročila tveganje zlorabe in položaj, v katerem zaslišanja ne bi bilo mogoče pravočasno opraviti, s čimer bi se zavlekel kazenski postopek in lahko vplivalo tudi na druge pravice osumljene ali obdolžene osebe ali na pravice drugih zadevnih oseb, kot so žrtve. Po mnenju Komisije zgolj tveganje zlorabe pravice ne more upravičiti, da je pravica do dostopa do odvetnika pogojena s splošnim pogojem, ki je v nasprotju z besedilom in ciljem člena 3 Direktive 2013/48. Ta institucija namreč meni, da bi bilo za obvladovanje tega tveganja zlorabe mogoče po uradni dolžnosti postaviti odvetnika za pomoč osumljenim ali obdolženim osebam.

28 Madžarska v odgovoru na tožbo trdi, da je madžarska zakonodaja v skladu z določbami Direktive 2013/48. Člen 3(3)(b) te direktive naj bi namreč zahteval le, da imajo osumljene ali obdolžene osebe dostop do odvetnika, če to želijo, ne da bi moral biti odvetnik na zaslišanju vedno fizično navzoč. Tako naj iz te določbe ne bi izhajalo, da če zadevna oseba ne želi uveljavljati svoje pravice, da je odvetnik navzoč na njenem zaslišanju, to zaslišanje v tem primeru ne bi moglo biti opravljeno. Poleg tega naj bi bilo iz besedila člena 3(3)(b) navedene direktive, natančneje iz izraza „[k]adar odvetnik sodeluje pri zaslišanju“, razvidno, da se od odvetnika ne pričakuje vedno, da je udeležen na zaslišanju.

29 Madžarska meni, da bi bila v skladu z razlago člena 3(3)(b) Direktive 2013/48, ki jo zagovarja Komisija, navzočnost odvetnika na zaslišanjih v praksi obvezna, razen če se zadevna oseba temu odpove. Dejstvo, da odvetnik dejansko ni navzoč pri procesnem dejanju, pa ne more pomeniti splošne ovire za izvedbo procesnih dejanj, ki so nujno potrebna v kateri koli fazi postopka. Pravo Unije naj ne bi moglo voditi do tega, da se državam članicam naloži obveznost, ki bi preprečevala izvedbo katerega koli procesnega dejanja v položaju, v katerem bi bila odsotnost odvetnika posledica tega, da je osumljena ali obdolžena oseba ravnala naklepno in v slabi veri. Zato pravica do navzočnosti odvetnika ne more biti absolutna pravica, sodna praksa ESČP pa naj ne bi nalagala absolutne zahteve po navzočnosti odvetnika na zaslišanju.

30 Madžarska meni, da člen 3(6) Direktive 2013/48 kot izjema od člena 3(3) te direktive ne našteva primerov, v katerih je mogoče odstopiti od obvezne navzočnosti odvetnika na zaslišanju osumljene ali obdolžene osebe, ampak primere, v katerih tej osebi ni treba ponuditi možnosti dostopa do odvetnika. Kadar je bila torej navedeni osebi dana možnost, da je odvetnik navzoč, vendar ta te pravice ni želela uveljavljati, naj nenavzočnost odvetnika na zaslišanju, ne glede na vzrok, ne bi pomenila odstopanja, ki bi moralo izpolnjevati pogoje iz člena 3(6) Direktive 2013/48. Za madžarsko zakonodajo naj se torej ne bi smelo šteti, da na podlagi te določbe odstopa od načela, določenega v členu 3(3)(b) te direktive, saj naj organov ne bi razbremenila obveznosti obvestitve odvetnika in naj ne bi omejevala možnosti zadevne osebe, da pooblasti odvetnika po lastni izbiri ali da zahteva, da se ji postavi v kateri koli fazi postopka.

31 Madžarska meni, da lahko zaslišanje osumljene ali osebe, za katero obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, poteka le, če je bilo odvetniku omogočeno, da dejansko sodeluje pri procesnem dejanju, vendar bodisi te pravice do navzočnosti ni želel uveljavljati bodisi zadevna oseba ni menila, da je njegovo sodelovanje potrebno. Tako naj bi madžarska zakonodaja izjemoma omogočala zaslišanje osumljene ali osebe, za katero obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, brez navzočnosti odvetnika, če se ta ne udeleži zaslišanja v roku, ki ni krajši od dveh ur po tem, ko je bil obveščen. Poleg tega naj iztek tega roka ne bi pomenil začetka zaslišanja, saj lahko zadevna oseba po tem, ko je bila poučena o svojih pravicah, zavrne podajo izjave.

32 Madžarska dodaja, da je nacionalni zakonodajalec zakonik o kazenskem postopku spremenil z zakonom, sprejetim 26. novembra 2024 in objavljenim 4. decembra 2024, s katerim je bil v ta zakonik vstavljen člen 387/A. Namen te nove določbe naj bi bil prav izpolniti pričakovanja Komisije v zvezi z Direktivo 2013/48, ker naj bi bil njen cilj okrepiti jamstva, ki morajo veljati za zaslišanja, ki potekajo brez navzočnosti odvetnika, čeprav so bila po mnenju te države članice taka jamstva v madžarski zakonodaji določena že pred to spremembo.

33 Komisija v repliki meni, da novi člen 387/A zakonika o kazenskem postopku še vedno ni v skladu z Direktivo 2013/48 in v ničemer ne spreminja dejstva, da člen 387(3) tega zakonika – mimo pogojev iz člena 3(6)(b) te direktive – dovoljuje zaslišanje osumljenca ali osebe, za katero obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, brez navzočnosti odvetnika. Ker je ta člen 387/A začel veljati 4. decembra 2024, to je skoraj dva meseca po vložitvi te tožbe, ga Sodišče nikakor ne more upoštevati, saj naj bi iz ustaljene sodne prakse izhajalo, da je treba obstoj neizpolnitve obveznosti presojati le glede na položaj zadevne države članice, kakršen je bil ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju.

34 Češka republika v intervencijski vlogi trdi, da Komisija sicer v utemeljitev tožbe trdi, da je pravico do navzočnosti odvetnika na zaslišanju mogoče omejiti le iz nujnih razlogov, vendar ta predpostavka ni potrjena s sodno prakso ESČP, na kateri temelji člen 3 Direktive 2013/48. V zvezi s tem naj bi iz sodbe ESČP z dne 23. februarja 2010, Yoldaș proti Turčiji (CE:ECHR:2010:0223JUD002750304, točka 52), izhajalo, da naj glede na cilj člena 6(3)(c) EKČP ne bi bila odločilna dejanska navzočnosti odvetnika na zaslišanju, ampak možnost zadevne osebe, da učinkovito uveljavlja svojo pravico do dostopa do odvetnika, da svobodno izbere odvetnika, ki bi lahko bil navzoč med zaslišanjem, in da je o tej pravici ustrezno obveščena.

35 Po mnenju te države članice bi trditev Komisije, da bi bilo to tveganje zlorabe mogoče odpraviti z zagotovitvijo, da se po uradni dolžnosti postavi odvetnik, ki je na voljo za zagotavljanje pravne pomoči, če odvetnik, ki ga je izbrala osumljena ali obdolžena oseba, ni na voljo, pomenila, da bi bile države članice na podlagi Direktive 2013/48 prisiljene tej osebi dodeliti odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti.

36 Komisija v odgovoru na to intervencijsko vlogo odgovarja, da ESČP, kadar odloča o konkretnem primeru, za vsak primer posebej presodi splošno poštenost nacionalnega postopka. Drugače pa naj bi bilo v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti države pred Sodiščem zaradi kršitve člena 3(6) Direktive 2013/48. Ker ta določba natančno opredeljuje pogoje, pod katerimi lahko države članice začasno odstopajo od uporabe pravic iz člena 3(3) te direktive, naj bi bila vsaka nacionalna ureditev, ki ne izpolnjuje teh pogojev, v nasprotju s tem členom 3(6). Tako naj bi že sama nezdružljivost nacionalne zakonodaje z navedeno direktivo zadostovala za ugotovitev kršitve te direktive, ne da bi bilo treba v vsakem posameznem primeru presoditi splošno poštenost postopka, ki poteka na podlagi te nacionalne zakonodaje.

Presoja Sodišča

37 Člen 3(1) Direktive 2013/48 določa „osnovno načelo“, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico do dostopa do odvetnika tako hitro in na takšen način, da se jim omogoči dejansko in učinkovito uveljavljanje njihove pravice do obrambe (sodba z dne 14. maja 2024, Stachev, C‑15/24 PPU, EU:C:2024:399, točka 47 in navedena sodna praksa).

38 To načelo je konkretizirano v členu 3(2) te direktive, v skladu s katerim morajo imeti osumljene ali obdolžene osebe dostop do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja in v vsakem primeru od prvega od štirih konkretnih dogodkov, ki so našteti v točkah od (a) do (d) te določbe. Poleg tega člen 3(3) navedene direktive v točkah od (a) do (c) natančneje določa elemente, ki jih zajema pravica do dostopa do odvetnika (sodba z dne 14. maja 2024, Stachev, C‑15/24 PPU, EU:C:2024:399, točka 48).

39 Tako v skladu s členom 3(3)(b) Direktive 2013/48 države članice zagotovijo, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico, da je njihov odvetnik navzoč na njihovem zaslišanju in na njem aktivno sodeluje. Takšno sodelovanje je v skladu s postopki iz nacionalnega prava, če se s tem ne posega v učinkovito uveljavljanje in v bistvo zadevne pravice.

40 Čeprav torej, kot pravilno trdi Madžarska, iz člena 3(3)(b), drugi stavek, Direktive 2013/48 v povezavi z uvodno izjavo 25 te direktive izhaja, da „aktivno sodelovanje“ odvetnika na zaslišanju poteka v skladu s postopkovnimi pravili, določenimi v nacionalnem pravu, se ta izrecna napotitev na pravo držav članic nanaša le na navedeno „aktivno sodelovanje“, ne pa na „navzočnost“.

41 Iz tega po eni strani izhaja, kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točkah 47 in 48 sklepnih predlogov, da se napotitev na nacionalna postopkovna pravila v členu 3(3)(b) Direktive 2013/48 nanaša le na aktivno sodelovanje odvetnika na zaslišanju osumljene ali obdolžene osebe. Namen te napotitve torej ni državam članicam omogočiti, da mimo pogojev, določenih v členu 3(3)(b) te direktive, omejijo samo navzočnost odvetnika na tem zaslišanju, kot meni Madžarska, ampak le, da določijo podrobna pravila za njegovo sodelovanje.

42 Na drugi strani, Direktiva 2013/48 ne vsebuje nobene opredelitve pojma „navzočnost“, zato je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pomen in obseg izrazov, ki jih pravo Unije ne opredeljuje in ne napotuje na pravo držav članic, določiti glede na njihov običajen pomen v vsakdanjem jeziku, ob upoštevanju konteksta, v katerem se uporabljajo, in ciljev, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del so (sodba z dne 16. julija 2026, Knocknamona in Massey, C‑27/25 in C‑356/25, EU:C:2026:596, točka 40 in navedena sodna praksa).

43 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da izraz „navzočnost“ v običajnem pomenu v vsakdanjem jeziku pomeni dejstvo, da je oseba načeloma fizično ali dejansko na določenem kraju ob določenem času, antonim tega izraza pa je izraz „odsotnost“.

44 Dalje, v zvezi s kontekstom, v katerem se uporablja navedeni izraz, je treba na eni strani navesti, da je ta izraz med drugim naveden v uvodni izjavi 25 Direktive 2013/48, v kateri je pojasnjeno, da bi morale države članice zagotoviti, da imajo osumljene ali obdolžene osebe pravico, da je njihov odvetnik navzoč in aktivno sodeluje na zaslišanjih, ki jih opravijo policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ, vključno s sodnimi obravnavami.

45 Na drugi strani je iz člena 3(5) te direktive v povezavi z njeno uvodno izjavo 30 razvidno, da lahko države članice v primeru geografske odročnosti osumljene ali obdolžene osebe začasno odstopajo od pravice te osebe do dostopa do odvetnika brez nepotrebnega odlašanja po odvzemu prostosti in samo v predkazenskem postopku, vendar pa pristojni organi med začasnim odstopanjem navedene osebe med drugim ne bi smeli zaslišati. Iz tega izhaja, da se za „dostop do odvetnika“ v smislu tega člena 3 zahteva njegova načeloma fizična navzočnost na zaslišanju osumljene ali obdolžene osebe.

46 Poleg tega člen 3(3)(a) navedene direktive v povezavi z njenima uvodnima izjavama 23 in 44 v bistvu določa, da morajo imeti osumljene ali obdolžene osebe pravico do zasebnega srečanja in komunikacije z odvetnikom v kateri koli fazi, tudi preden jih zasliši policija ali drug organ kazenskega pregona ali pravosodni organ. Iz tega sledi, da je zakonodajalec Unije želel razlikovati med „pravico do komunikacije“ teh oseb z svojim odvetnikom, ki se lahko uresničuje s telekomunikacijskimi sredstvi, in njihovo „pravico do srečanja“ s tem odvetnikom, ki, nasprotno, zahteva, da je ta odvetnik načeloma fizično prisoten. Enako velja za navzočnost odvetnika med zaslišanjem, na katerem mora imeti možnost, da aktivno sodeluje.

47 Nazadnje, glede ciljev Direktive 2013/48 je iz uvodnih izjav 4, 6 in 54 te direktive razvidno, da je njen namen med drugim izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah, ki temelji na predpostavki, da države članice zaupajo v kazenskopravne sisteme drugih držav članic. Iz tega izhaja tudi, da je zakonodajalec Unije upošteval dejstvo, da krepitev tega medsebojnega zaupanja zahteva podrobna pravila na področju varstva jamstev in postopkovnih pravic, ki izhajajo zlasti iz Listine in EKČP.

48 V zvezi s tem je ESČP razsodilo, da imajo osumljenci pravico, da je njihov odvetnik fizično navzoč, ko policija najprej od njih zbira obvestila, in vsakič, ko so zaslišani v poznejšem predobravnavnem postopku. Ta navzočnost mora odvetniku omogočiti, da tej osebi zagotovi pomoč, ki ni abstraktna, ampak učinkovita in dejanska, zlasti pa, da zagotovi, da pravice obrambe zaslišanega osumljenca niso ogrožene (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 9. novembra 2018, Beuze proti Belgiji, CE:ECHR:2018:1109JUD007140910, točka 134; sodbo ESČP z dne 23. maja 2019, Doyle proti Irski, CE:ECHR:2019:0523JUD005197917, točka 74; sodbo ESČP z dne 4. junija 2019, Farrugia proti Malti, CE:ECHR:2019:0604JUD006304113, točka 97, in sodbo ESČP z dne 18. januarja 2022, Atristain Gorosabel proti Španiji, CE:ECHR:2022:0118JUD001550815, točka 49).

49 V teh okoliščinah je treba šteti, da pojem „navzočnost“ odvetnika v smislu člena 3(3)(b) Direktive 2013/48 pomeni, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico do načeloma fizične prisotnosti svojega odvetnika med zaslišanjem.

50 Ni pa mogoče izključiti, da je v nekaterih izjemnih okoliščinah navzočnost odvetnika mogoče zagotoviti z drugimi sredstvi, zlasti digitalnimi, če zagotavljajo polno in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.

51 Vendar je za pravico do navzočnosti odvetnika na zaslišanju mogoče določiti začasna odstopanja. Tako lahko države članice v skladu s členom 3(6) Direktive 2013/48 v izjemnih okoliščinah in samo v predkazenskem postopku začasno odstopajo od uporabe pravic iz člena 3(3) te direktive, če je to glede na posebne okoliščine zadeve upravičeno na podlagi vsaj enega od dveh „nujnih razlogov“ iz točk (a) in (b) tega člena 3(6). Prvi od teh razlogov je povezan s tem, da je „nujno odvrniti resne škodljive posledice za življenje, svobodo ali telesno nedotakljivost osebe“. Drugi razlog se lahko pojavi, „kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek“.

52 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da madžarska ureditev določa, da lahko preiskovalni organ ali državno tožilstvo začne zaslišanje osumljenca, če izbrani ali postavljeni odvetnik ne pride v roku, ki ni krajši od dveh ur po tem, ko je bil obveščen.

53 Iz tega sledi, da ta ureditev – drugače kot pri zahtevah, ki izhajajo iz člena 3(3)(b) Direktive 2013/48 – ne zagotavlja navzočnosti odvetnika in njegovega aktivnega sodelovanja na zaslišanju.

54 Ugotoviti je treba še, ali je mogoče to zakonodajo obravnavati kot začasno odstopanje od obveznosti iz člena 3(3)(b) Direktive 2013/48, ki izpolnjuje pogoje iz člena 3(6) te direktive. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da navedena zakonodaja na splošno odstopa od pravice osumljenih ali oseb, za katere obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, do zaslišanja v navzočnosti odvetnika, če ta odvetnik ne pride na zaslišanje v roku, ki ni krajši od dveh ur po tem, ko je bil obveščen, ne da bi bili za to odstopanje določeni pogoji iz člena 3(6) Direktive 2013/48, zlasti pa eden od dveh nujnih razlogov iz točk (a) in (b) tega člena 3.

55 Iz sistematike in ciljev te direktive pa je razvidno, da so začasna odstopanja, ki jih lahko glede pravice do dostopa do odvetnika določijo države članice, izčrpno našteta v tem členu 3(5) in (6) (sodba z dne 12. marca 2020, VW (Pravica do dostopa do odvetnika, če se oseba ne udeleži sojenja), C‑659/18, EU:C:2020:201, točka 42).

56 Kar zadeva sistematiko Direktive 2013/48, je treba člen 3(6) te direktive kot določbo, ki odstopa od načel, določenih v njenem členu 3, od (1) do (3), razlagati ozko. Poleg tega se člen 8 te direktive, naslovljen „Splošni pogoji za uporabo začasnih odstopanj“, v zvezi s pravico do dostopa do odvetnika nanaša le na odstopanji iz člena 3(5) ali (6) te direktive. Tudi uvodne izjave od 30 do 32 Direktive 2013/48 napotujejo na zgolj ti odstopanji (sodba z dne 12. marca 2020, VW (Pravica do dostopa do odvetnika, če se oseba ne udeleži sojenja), C‑659/18, EU:C:2020:201, točka 43).

57 Kar zadeva cilje Direktive 2013/48, je po eni strani iz njenih uvodnih izjav 4 in 6 razvidno, da je njen namen med drugim okrepiti medsebojno zaupanje držav članic v njihove kazenskopravne sisteme, da bi se tako izvajalo načelo vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah, katerega obseg je močno odvisen od več elementov, ki vključujejo mehanizme za varovanje pravic osumljenih ali obdolženih oseb. Po drugi strani je iz uvodnih izjav 8 in 52 te direktive razvidno, da je njen namen tudi zagotoviti skupno raven pravice do poštenega sojenja za osumljene ali obdolžene osebe po vsej Uniji, zlasti kar zadeva pravico do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku.

58 Razlaga člena 3 Direktive 2013/48 v smislu, da ta člen 3 državam članicam dopušča, da poleg odstopanj od pravice do dostopa do odvetnika, ki so taksativno našteta v njem, določijo še druga, pa bi bila v nasprotju s temi cilji, sistematiko te direktive in besedilom tega člena 3 ter bi tej pravici odvzela polni učinek (sodba z dne 12. marca 2020, VW (Pravica do dostopa do odvetnika, če se oseba ne udeleži sojenja), C‑659/18, EU:C:2020:201, točka 45).

59 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da nacionalna zakonodaja, ki na splošno omogoča, da so osumljene osebe ali osebe, za katere obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, zaslišane brez navzočnosti odvetnika, če ta ne pride v roku, ki ni krajši od dveh ur po tem, ko je bil obveščen, ne spada med razloge za začasno odstopanje od te pravice, ki so izčrpno našteti v Direktivi 2013/48, in zato krši člen 3(6)(b) te direktive v povezavi z njenim členom 3(3), ker to odstopanje od pravice do navzočnosti odvetnika in njegovega aktivnega sodelovanja na zaslišanju ni pogojeno z ugotovitvijo, da je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek.

60 Te ugotovitve ni mogoče ovreči z nobeno trditvijo Madžarske.

61 Na eni strani je treba zavrniti trditev Madžarske, da je omejitev pravice do dostopa do odvetnika iz točke 59 te sodbe upravičena, kadar se osumljeno osebo ali osebo, za katero obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, pridrži, ker mora biti v tem primeru v skladu z madžarsko zakonodajo ta oseba zaslišana v 24 urah od začetka pridržanja, pridržanje pa ne sme trajati več kot 72 ur. Po mnenju te države članice zato obstaja nevarnost oviranja kazenskega postopka, ki upravičuje, da se zaslišanje opravi, če odvetnik ni izbran ali če ne pride v predpisanem roku.

62 Res je, da je iz uvodne izjave 28 Direktive 2013/48 razvidno, da je zakonodajalec Unije, če je bila osumljenim ali obdolženim osebam odvzeta prostost, želel, da države članice določijo ureditev, potrebno, da lahko takšne osebe učinkovito uveljavljajo pravico do dostopa do odvetnika, med drugim tako, da zadevni osebi uredijo pomoč odvetnika, če ga nima, razen če se je tej pravici odpovedala.

63 Vendar, kot pravilno trdi Komisija, ima zadevna država članica več možnosti, ki izpolnjujejo zahteve iz Direktive 2013/48, da bi se soočila s tveganjem oviranja kazenskega postopka, ki izhaja iz tega, da osumljena ali obdolžena oseba ne izbere odvetnika ali ker izbrani odvetnik ni prišel v predpisanem roku. Najprej, v izjemnih okoliščinah iz člena 3(6) Direktive 2013/48, med drugim kadar je takojšnje ukrepanje preiskovalnih organov nujno, da se prepreči resno tveganje za kazenski postopek, lahko ti organi zaslišanje opravijo brez navzočnosti odvetnika. Dalje, če ti pogoji niso izpolnjeni in pristojni organi menijo, da je zaslišanje vseeno potrebno, lahko za odpravo tega, da osumljena ali obdolžena oseba ni izbrala odvetnika ali da izbrani odvetnik na to zaslišanje ne more priti, po uradni dolžnosti postavijo odvetnika, ki je na voljo. Nazadnje, če se osumljena ali obdolžena oseba odpove pravici do dostopa do odvetnika pod pogoji iz člena 9 te direktive, se zaslišanje lahko opravi tudi v nenavzočnosti odvetnika.

64 Iz obstoja teh različnih možnosti izhaja, da spoštovanje pravice do dostopa do odvetnika iz člena 3(3)(b) Direktive 2013/48 ne pomeni nujno, da mora zadevna država članica po uradni dolžnosti postaviti odvetnika za pomoč pridržani osebi med zaslišanjem.

65 Zato ni mogoče trditi, da bi bilo nadaljevanje zaslišanja brez navzočnosti odvetnika mogoče upravičiti z okoliščino, da bi lahko to, da osumljena ali oseba, za katero obstaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, ni določila odvetnika ali da ta odvetnik ni prišel v predpisanem roku, pomenilo zavlačevanje te osumljene ali obdolžene osebe in bi lahko oviralo kazenski postopek.

66 Na drugi strani je treba v zvezi s trditvijo Madžarske, ki se nanaša na sprejetje novega člena 387/A v zakoniku o kazenskem postopku, opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso obstoj neizpolnitve obveznosti presojati glede na položaj države članice, kakršen je bil ta ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, naknadnih sprememb pa Sodišče ne more upoštevati (sodba z dne 1. avgusta 2025, Komisija/Španija (Direktiva o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja), C‑70/24, EU:C:2025:615, točka 58 in navedena sodna praksa).

67 V obravnavani zadevi je Komisija z obrazloženim mnenjem z dne 14. julija 2023 Madžarsko pozvala, naj izpolni svoje obveznosti iz tega mnenja v dveh mesecih od njegovega prejema.

68 Iz tega izhaja, da Madžarska v obravnavani zadevi neizpolnitve svojih obveznosti ne more uspešno izpodbijati s sklicevanjem na spremembo zakonika o kazenskem postopku, objavljeno 4. decembra 2024, torej po izteku tega roka.

69 Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da Madžarska s tem, da ni sprejela določb, potrebnih za uskladitev s členom 3(6)(b) Direktive 2013/48 v povezavi z njenim členom 3(3), ni izpolnila svojih obveznosti iz te direktive.

Drugi očitek: neprenos člena 9 Direktive 2013/48

Trditve strank

70 Komisija v tožbi trdi, da Madžarska ni izpolnila obveznosti iz Direktive 2013/48, ker člena 9 te direktive ni prenesla v svoj pravni red. Madžarsko pravo naj namreč ne bi določalo, da morajo biti osumljene ali obdolžene osebe obveščene o morebitnih posledicah odpovedi pravici do dostopa do odvetnika, kot je določeno v členu 9(1)(a) te direktive, in/ali o možnosti preklica njihove prvotne odločitve v skladu s členom 9(3) navedene direktive.

71 Po mnenju te institucije ima možnost, ki jo madžarsko pravo dopušča osumljenim in obdolženim osebam, da ne uveljavljajo svoje pravice do dostopa do odvetnika, enake posledice kot formalna odpoved tej pravici, tako da bi za tako možnost morale veljati zahteve v zvezi z vsako odpovedjo – med drugim odpovedjo tej pravici – določene v členu 9 Direktive 2013/48, sicer bi se te zahteve lahko zaobšle ali pa bi bile vsaj resno ogrožene.

72 Izraz „odpoved“ iz tega člena 9 naj bi bilo namreč treba razlagati tako, da zajema tako formalno kot tudi neformalno odpoved navedeni pravici.

73 Po mnenju Komisije morajo biti pravice, podeljene z Direktivo 2013/48, dejansko in učinkovito zagotovljene, s čimer se osumljenim in obdolženim osebam omogoči, da v vseh fazah postopka sprejmejo informirano odločitev glede svoje obrambe. Za to bi moral madžarski pravni sistem, ki se glede pravice do dostopa do odvetnika sklicuje na neodtujljivo pravico, za katero se lahko osumljena ali obdolžena oseba odloči, ali jo bo uveljavljala ali ne, tem osebam zagotoviti zadostna jamstva, kadar se odločijo, da te pravice ne bodo uveljavljale, saj je posledica take odločitve to, da so te osebe prikrajšane za učinkovito varstvo, ki ga zagotavlja odvetnik.

74 Madžarska v odgovoru na tožbo trdi, da določbe zakonika o kazenskem postopku določajo, da je treba osumljeno ali obdolženo osebo v celoti seznaniti z njenimi pravicami in obveznostmi. V zvezi s tem ta država članica trdi, da se osumljene in obdolžene osebe dejansko ne morejo odpovedati pravici do dostopa do odvetnika, saj je ta pravica v madžarskem pravu neodtujljiva pravica. Kadar je torej pravno zastopanje obvezno, naj bi pristojni organi postavili odvetnika, ki bi jim zagotavljal pomoč. Če pa zastopanje pred sodiščem ni obvezno, naj bi se osumljene ali obdolžene osebe lahko svobodno odločile, ali želijo prejeti pomoč odvetnika, ali pa bodo zaprosile za postavitev odvetnika. Odločitev teh oseb, da jim ne bo pomagal odvetnik, naj torej ne bi pomenila odpovedi pravici do dostopa do odvetnika, ampak bi pomenila le, da osumljene ali obdolžene osebe te pravice ne želijo uveljavljati.

75 Zato naj člena 9 Direktive 2013/48 ne bi bilo treba prenesti v madžarski pravni red, saj naj ne bi bilo položaja, v katerem bi se osumljene ali obdolžene osebe lahko veljavno odpovedale pravici do dostopa do odvetnika in v katerem bi jih bilo treba o tej možnosti obvestiti.

76 Poleg tega Madžarska trdi, da čeprav določbe zakonika o kazenskem postopku osumljenim ali obdolženim osebam že omogočajo, da so v celoti obveščene o svoji pravici do obrambe, je bil obseg informacij, ki jim morajo biti zagotovljene, pojasnjen v novem členu 387/A tega zakonika. Iz te določbe naj bi izhajalo, da morajo biti te osebe obveščene o svoji pravici, da zavrnejo podajo izjav – zlasti brez navzočnosti njihovega odvetnika – in da kadar koli zahtevajo navzočnost odvetnika. Če torej zadevna oseba izjavi, da ne želi podati izjave, naj bi ta novi člen 387/A določal, da se zaslišanje konča. Če pa ta oseba brez pomoči odvetnika poda izjavo po tem, ko je bila obveščena, da ima pravico do molka, naj bi bilo v tej novi določbi pojasnjeno, da se s tem ob popolni seznanjenosti z dejstvi odpoveduje navzočnosti odvetnika in tako pravici, da na vprašanja odgovarja le v njegovi navzočnosti. Cilj novega člena 387/A zakonika o kazenskem postopku naj bi bil tako okrepiti jamstva za osumljene ali obdolžene osebe na zaslišanjih, ki potekajo brez navzočnosti odvetnika, da bi madžarska zakonodaja bolje izpolnjevala zahteve Komisije.

Presoja Sodišča

77 Najprej je treba iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah od 66 do 68 te sodbe, zavrniti trditev Madžarske, ki se nanaša na sprejetje novega člena 387/A zakonika o kazenskem postopku.

78 Upoštevati je torej treba le nacionalno ureditev, ki je veljala pred iztekom roka, določenega v obrazloženem mnenju.

79 Člen 9(1) Direktive 2013/48 določa dva pogoja, ki morata urejati morebitno odpoved osumljene ali obdolžene osebe pravici do dostopa do odvetnika.

80 Tako je v skladu s točko (a) te določbe osumljena ali obdolžena oseba morala biti obveščena o vsebini pravice do dostopa do odvetnika ter morebitnih posledicah odpovedi tej pravici, pri čemer je natančneje navedeno, da mora to obveščanje, ki je lahko ustno ali pisno, biti jasno in dovolj dobro ter izvedeno v preprostem in razumljivem jeziku. Poleg tega mora biti v skladu s točko (b) navedene določbe odpoved pravici dana prostovoljno in nedvoumno.

81 V skladu s členom 9(3) Direktive 2013/48 države članice zagotovijo, da lahko osumljene ali obdolžene osebe naknadno prekličejo odpoved pravici v kateri koli fazi kazenskega postopka in da so seznanjene s to možnostjo.

82 V zvezi s tem, čeprav se v madžarskem pravu pravica do dostopa do odvetnika šteje za neodtujljivo pravico, ni sporno, da se lahko osumljene ali obdolžene osebe odločijo, da je ne bodo uveljavljale. Kot pa je pravilno trdila Komisija, je posledica odločitve obdolžene osebe, da te pravice ne bo uveljavljala, ta, da se mora ta oseba braniti brez pomoči odvetnika. Zato ima taka odločitev, kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 90 in 91 sklepnih predlogov, v praksi enak učinek kot odpoved pravici v smislu člena 9 Direktive 2013/48.

83 V zvezi s trditvijo Madžarske, da odpoved pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku v tej državi članici ni formalno priznana, je treba opozoriti, da okoliščina, da nekega pravnega pojma v določeni državi članici ni, navedene države članice ne razbremeni obveznosti, da sprejme zakone in druge predpise za zagotovitev ustreznega prenosa vseh določb te direktive. Zaradi načela pravne varnosti in potrebe po zagotavljanju popolne pravne, in ne zgolj dejanske, uporabe direktiv morajo namreč vse države članice prenesti pravila zadevne direktive v jasen, natančen in pregleden pravni okvir z zavezujočimi določbami za področje, na katero se direktiva nanaša. Takšna obveznost velja za države članice, da bi lahko predvidele vsakršno spremembo položaja, ki obstaja v teh državah v določenem trenutku, ter da bi lahko zagotovile, da vsi pravni subjekti v Uniji, vključno s tistimi v državah članicah, v katerih določen pravni pojem, na katerega se nanaša direktiva, ne obstaja, jasno in natančno vedo, kakšne so v vseh okoliščinah njihove pravice in obveznosti (glej po analogiji sodbo z dne 1. avgusta 2025, Komisija/Španija (Direktiva o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja), C‑70/24, EU:C:2025:615, točka 64).

84 Zato je treba ugotoviti, da Madžarska s tem, da do izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju, ni sprejela zakonskih določb, potrebnih za prenos člena 9 Direktive 2013/48 v svoj pravni red, ni izpolnila svojih obveznosti iz te direktive.

85 Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da Madžarska s tem, da ni sprejela določb, potrebnih za uskladitev, prvič, s členom 3(6)(b) Direktive 2013/48 v povezavi z njenim členom 3(3) in, drugič, s členom 9 te direktive, ni izpolnila svojih obveznosti iz navedene direktive.

Stroški

86 V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se Madžarski naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške te institucije.

87 V skladu s členom 140(1) tega poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Posledično Češka republika nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

1. Madžarska s tem, da ni sprejela določb, potrebnih za uskladitev, prvič, s členom 3(6)(b) Direktive 2013/48/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti v povezavi s členom 3(3) te direktive in, drugič, s členom 9 te direktive, ni izpolnila svojih obveznosti iz navedene direktive.

2. Madžarski se naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Evropske komisije.

3. Češka republika nosi svoje stroške.

Podpisi

* Jezik postopka: madžarščina.