SODBA SODIŠČA (sedmi senat)

z dne 8. junija 2023(*)

„Pritožba – Damping – Izvedbena uredba (EU) 2016/1328 – Uvoz nekaterih hladno valjanih ploščatih izdelkov iz jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Ruske federacije – Dokončna protidampinška dajatev – Uredba (ES) št. 1225/2009 – Člen 18(1) – Potrebne informacije – Neobstoj – Člen 9(4) – ,Pravilo nižje dajatve‘ – Ciljna cena – Stopnja dobička industrije Evropske unije – Določitev – Izbira zadnjega reprezentativnega leta – Člen 2(9) – Računska določitev izvozne cene – Škoda, povzročena industriji Unije – Uporaba po analogiji – Izračun stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen – Obrazložitev“

V združenih zadevah C‑747/21 P in C‑748/21 P,

zaradi dveh pritožb na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vloženih 3. decembra 2021,

PAO Severstal s sedežem v Cherepovetsu (Rusija) (C‑747/21 P),

Novolipetsk Steel PJSC (NLMK) s sedežem v Lipetsku (Rusija) (C‑748/21 P),

ki ju zastopata M. Krestiyanova, avocate, in N. Tuominen, avocată,

pritožnici,

drugi stranki v postopku sta:

Evropska komisija, ki sta jo sprva zastopala K. Blanck in J.-F. Brakeland, nato J.-F. Brakeland, agenta,

tožena stranka na prvi stopnji,

Eurofer, Association européenne de l’acier, ASBL s sedežem v Luxembourgu (Luksemburg),

intervenient na prvi stopnji,

SODIŠČE (sedmi senat),

v sestavi M. L. Arastey Sahún, predsednica senata, A. Prechal (poročevalka), predsednica drugega senata, in N. Wahl, sodnik,

generalni pravobranilec: N. Emiliou,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 12. januarja 2023

izreka naslednjo

Sodbo

1        Družbi PAO Severstal (C‑747/21 P) in Novolipetsk Steel PJSC (v nadaljevanju: NLMK) (C‑748/21 P) s pritožbama predlagata razveljavitev sodb Splošnega sodišča Evropske unije z dne 22. septembra 2021, Severstal/Komisija (T‑753/16, neobjavljena, EU:T:2021:612, v nadaljevanju: sodba Severstal/Komisija (T‑753/16)), in z dne 22. septembra 2021, NLMK/Komisija (T‑752/16, neobjavljena, EU:T:2021:611, v nadaljevanju: sodba NLMK/Komisija (T‑752/16)) (v nadaljevanju skupaj: izpodbijani sodbi), s katerima je to sodišče zavrnilo tožbo družbe Severstal oziroma tožbo družbe NLMK za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2016/1328 z dne 29. julija 2016 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz nekaterih hladno valjanih ploščatih izdelkov iz jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Ruske federacije (UL 2016, L 210, str. 1, v nadaljevanju: sporna uredba), v delu, v katerem se ta uredba nanaša nanju.

 Pravni okvir

2        Ne glede na to, da je pred sprejetjem sporne uredbe začela veljati Uredba (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 21), s katero je bila razveljavljena in nadomeščena Uredba Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 343, str. 51), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 37/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2014 (UL 2014, L 18, str. 1) (v nadaljevanju: osnovna uredba), so se pravila materialnega prava iz osnovne uredbe še naprej uporabljala za določitev dampinga in škode, obravnavane v teh združenih zadevah, ker se je preiskava dampinga in škode, zaradi katere je bila sprejeta sporna uredba, nanašala na obdobje od 1. aprila 2014 do 31. marca 2015. Ker pa imajo ta pravila enako vsebino kot ustrezna pravila, določena z Uredbo 2016/1036, uporaba ali sklicevanje nanje v postopkih, v katerih sta bili vloženi ti pritožbi, nima posledic.

3        Člen 2(9) osnovne uredbe je določal:

„V primerih, kadar izvozne cene ni ali kadar se zdi, da je izvozna cena nezanesljiva zaradi kake povezave ali kompenzacijskega dogovora med izvoznikom in uvoznikom iz tretje države, se izvozna cena lahko računsko določi na osnovi cene, po kateri so uvoženi izdelki prvič preprodani neodvisnemu kupcu ali, če se izdelki ne preprodajajo neodvisnemu kupcu ali se ne preprodajajo v enakem stanju, kot so bili uvoženi, na kateri koli razumni osnovi.

V teh primerih se naredi prilagoditev za vse stroške, vključno s dajatvami in davki, plačanimi med uvozom in preprodajo, kakor tudi za nastale dobičke, na ta način, da se ugotovi zanesljiva izvozna cena na ravni meja [Unije].

Postavke, za katere se delajo prilagoditve, vsebujejo tiste, ki jih običajno nosi uvoznik, vendar plačuje katera koli stran, bodisi znotraj ali zunaj [Unije], ki se zdi, da je povezana z uvoznikom ali izvoznikom ali ima z njim kompenzacijski dogovor; sem sodijo: običajni prevoz, zavarovanje, manipuliranje, natovarjanje in drugi tozadevni stroški, carine, protidampinške dajatve in drugi davki, ki se plačujejo v državah uvoznicah zaradi uvoza ali prodaje blaga, in razumna stopnja za prodajne, splošne in upravne stroške in dobiček.“

4        Člen 9(4) te uredbe je določal:

„Kadar končno ugotovljena dejstva kažejo na obstoj dampinga in s tem povzročene škode ter interes [Evropske] unije zahteva intervencijo v skladu s členom 21, [Evropska] komisija uvede dokončno protidampinško dajatev v skladu s postopkom pregleda iz člena 15(3). Kadar veljajo začasne dajatve, Komisija začne ta postopek najpozneje en mesec pred iztekom veljavnosti takih dajatev. Znesek protidampinške dajatve ne presega ugotovljene stopnje dampinga, moral pa bi biti manjši od te stopnje, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode, povzročene industriji Unije.“

5        Člen 18(1) navedene uredbe je določal:

„V primerih, ko katera koli stranka ne dovoli dostopa do informacij ali na kak drug način ne dobavi potrebnih informacij v rokih, ki jih navaja ta uredba, ali pa močno ovira preiskavo, se lahko začasne ali dokončne ugotovitve, bodisi pozitivne ali negativne, naredijo na osnovi dostopnih dejstev. Če se ugotovi, da je katera koli zainteresirana stranka dostavila napačne ali zavajajoče informacije, se te informacije ne upoštevajo in se lahko uporabijo dostopna dejstva. […]“.

 Dejansko stanje

6        Dejansko stanje sporov, kot je predstavljeno v izpodbijanih sodbah, je za namene te sodbe mogoče povzeti, kot sledi.

7        Severstal in NLMK sta družbi ruskega prava, dejavni na trgu proizvodnje in distribucije jeklenih izdelkov in med drugim hladno valjanih ploščatih izdelkov iz jekla.

8        Komisija je 14. maja 2015 na podlagi pritožbe, ki jo je vložilo združenje Eurofer, Association européenne de l’acier, ASBL, objavila Obvestilo o začetku protidampinškega postopka za uvoz nekaterih hladno valjanih ploščatih izdelkov iz jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Ruske federacije (UL 2015, C 161, str. 9).

9        Preiskava dampinga in povzročene škode je zajela obdobje od 1. aprila 2014 do 31. marca 2015. Preučitev gibanj, pomembnih za oceno škode, je zajemala obdobje od 1. januarja 2011 do 31. marca 2015 (v nadaljevanju: obravnavano obdobje).

10      Potem ko sta družbi Severstal in NLMK predložili odgovore na protidampinški vprašalnik in po preveritvenih obiskih na kraju samem, ki jih je Komisija opravila v prostorih teh podjetij in trgovcev, povezanih z njima, je Komisija z dopisoma z dne 30. oktobra 2015 navedeni družbi obvestila, da namerava uporabiti člen 18 osnovne uredbe, ker v teh odgovorih v predpisanih rokih nista predložili potrebnih informacij in sta ovirali učinkovit potek preiskave s tem, da ob začetku preveritvenega obiska nista predložili zahtevane dokumentacije.

11      Družbi Severstal in NLMK sta z ločenima dopisoma z dne 13. novembra 2015 nasprotovali uporabi tega člena in izrazili pripravljenost, da še naprej sodelujeta.

12      Komisija je 29. julija 2016 sprejela sporno uredbo, katere člen 1 je določal, prvič, da se uvede dokončna protidampinška dajatev na uvoz valjanih ploščatih izdelkov iz železa ali nelegiranega jekla ali drugega legiranega jekla, razen nerjavnega jekla, vseh širin, hladno valjanih, neplatiranih, neprevlečenih, enostavno hladno valjanih, uvrščenih pod nekatere oznake KN (v nadaljevanju: zadevni izdelek) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Ruske federacije in, drugič, da stopnja te dajatve znaša 34 % za uvoz od družbe Severstal in 36,1 % za uvoz od družbe NLMK.

 Postopka pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sodbi

13      Družbi Severstal et NLMK sta s tožbama, ki sta ju 21. decembra 2007 vložili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, predlagali razglasitev ničnosti sporne uredbe.

14      Predsednik drugega senata je s sklepoma z dne 31. maja 2017 združenju Eurofer dovolil intervencijo v podporo predlogom Komisije v obeh postopkih, ki sta ju sprožili družbi Severstal in NLMK.

15      Družbi Severstal in NLMK sta v utemeljitev tožb navedli šest oziroma pet tožbenih razlogov. Za obravnavani pritožbi sta upoštevna le presoja Splošnega sodišča glede prvega in šestega tožbenega razloga, ki ju je družba Severstal navedla v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba Severstal/Komisija (T‑753/16), ter drugega in petega tožbenega razloga, ki ju je družba NLMK navedla v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba NLKM/Komisija (T‑752/16).

16      Družbi Severstal in NLMK sta s prvim oziroma drugim tožbenim razlogom Komisiji v bistvu očitali, da je kršila člen 18 osnovne uredbe, člen 6.8 Sporazuma o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (GATT) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189), Prilogo II k temu sporazumu in načelo sorazmernosti ter da je storila očitno napako pri presoji s tem, da je menila, da nista v celoti sodelovali, tako da je bilo treba upoštevati dostopne podatke. Splošno sodišče je z izpodbijanima sodbama zavrnilo ta tožbena razloga in v bistvu potrdilo, da družbi Severstal in NLMK nista predložili vseh zanesljivih in potrebnih informacij za preiskavo Komisije, tako da je ta lahko uporabila člen 18 osnovne uredbe, ne da bi storila napako.

17      Družbi Severstal in NLMK sta s šestim oziroma petim tožbenim razlogom, navedenima v točki 15 te sodbe, Komisiji v bistvu očitali, da je kršila člena 2(9) in 9(4) osnovne uredbe ter storila očitne napake pri presoji pri določitvi stopnje odprave škode. Zlasti trdita, da je Komisija določila nerazumno in previsoko stopnjo dobička za industrijo Unije ter da je storila napako, ker je za izračun stopnje škode po analogiji uporabila člen 2(9) osnovne uredbe. Splošno sodišče je z izpodbijanima sodbama zavrnilo ta tožbena razloga, ker je menilo, da je Komisija določila stopnjo odprave škode, ne da bi storila napako.

 Predlogi strank in postopek pred Sodiščem

18      Družba Severstal s pritožbo v zadevi C‑747/21 P Sodišču predlaga, naj:

–        sodbo Severstal/Komisija (T‑753/16) razveljavi;

–        dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje;

–        podredno, zadevo vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov postopka pred Sodiščem in Splošnim sodiščem.

19      Družba NLMK s pritožbo v zadevi C‑748/21 P Sodišču predlaga, naj:

–        sodbo NLMK/Komisija (T‑752/16) razveljavi;

–        dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje;

–        podredno, zadevo vrne Splošnemu sodišču v ponovno odločanje;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov postopka pred Sodiščem in Splošnim sodiščem.

20      Komisija Sodišču predlaga, naj ti pritožbi zavrne kot neutemeljeni in družbama Severstal in NLMK naloži plačilo stroškov.

21      Predsednik Sodišča je 21. septembra 2022 stranke pozval, naj se opredelijo glede morebitne združitve zadev C‑747/21 P in C‑748/21 P za nadaljevanje postopka in izdajo sodbe.

22      Komisija je z dopisoma z dne 22. septembra 2022 Sodišče obvestila, da ne nasprotuje združitvi teh zadev. Družba Severstal je z dopisom z dne 28. septembra 2022 Sodišču sporočila, da se strinja s to združitvijo. Družba NLMK je z dopisom z istega dne nasprotovala navedeni združitvi za nadaljevanje postopka, ne da bi v zvezi s tem navedla razloge.

23      S sklepom predsednika Sodišča z dne 18. oktobra 2022, sprejetim na podlagi člena 54 Poslovnika Sodišča, sta bili zadevi C‑747/21 P in C‑748/21 P združeni za nadaljevanje postopka in izdajo sodbe.

24      Stranke so bile z dopisom z dne 24. oktobra 2022 pozvane, naj odgovorijo na nekatera vprašanja Sodišča v okviru ukrepov procesnega vodstva. Komisija je na ta vprašanja odgovorila 24. novembra 2022. Družbi Severstal in NLMK sta nanje odgovorili 1. decembra 2022.

 Pritožbi

25      Družbi Severstal in NLMK v utemeljitev pritožb navajata tri pritožbene razloge, od katerih se prvi v bistvu nanaša na napačno uporabo prava pri razlagi člena 18(1) osnovne uredbe, izkrivljanje dokazov in ugotovitev dejansko napačnih dejstev, drugi na napačno uporabo prava pri uporabi in razlagi člena 9(4) te uredbe ter tretji na napačno uporabo prava pri uporabi in razlagi člena 2(9) navedene uredbe.

26      Ker se ti pritožbeni razlogi, ki jih navajata tako družba Severstal kot družba NLMK, v veliki meri prekrivajo, bodo obravnavani skupaj.

 Prva pritožbena razloga

 Trditve strank

27      Na prvem mestu, pritožnici trdita, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 18(1) osnovne uredbe, ko je presojalo, kako je Komisija v sporni uredbi uporabila to določbo, ne da bi se prej izreklo o vprašanju, ali je bil zadevni izdelek končni izdelek ali polizdelek. Merila za nadzor uporabe člena 18(1) osnovne uredbe pa naj bi bila odvisna od odgovora na to vprašanje. Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi obrazložilo svoje odločitve, da zadevne proizvode opredeli kot polizdelke, in naj bi napačno omejilo svoj nadzor nad preiskavami Komisije. Iz teh razlogov družbi Severstal in NLMK izpodbijata točke 32, 56, 58 in 68 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16) ter točke 33, 50, 56, 79, 80 in 163 sodbe NLKM/Komisija (T‑752/16).

28      Na drugem mestu, pritožnici trdita, da je Splošno sodišče v izpodbijanih sodbah izkrivilo dokaze in ugotovilo dejansko napačna dejstva.

29      Natančneje, družba Severstal izpodbija zlasti točke 70, 72, 80, 81, 83, 84, od 90 do 94, 97 in 102 sodbe (Severstal/Komisija) T‑753/16, pri čemer navaja te trditve:

–        presoja iz točk 70 in 81 te sodbe, da Komisija ni mogla preveriti, ali so bili skupni stroški nakupa surovin natančno izraženi v računovodskih izkazih družbe Severstal, je dejansko napačna glede na vsebino priloge F‑14b k njenem odgovoru na protidampinški vprašalnik in dokazilo za preveritev št. 11;

–        presoja iz točke 72 navedene sodbe, da družba Severstal svojih proizvodnih stroškov v prilogi F‑14 A k temu odgovoru ni prijavila v skladu z razvrstitvijo stroškov med različne kontrolne številke proizvodov (v nadaljevanju: PCN), ki jih je sprejela Komisija, je dejansko nepravilna, ker je v tej točki navedeno, da je družba Severstal med preveritvenim obiskom na kraju samem predložila uskladitev med svojo razvrstitvijo in strukturo PCN, ki jo je zahtevala Komisija;

–        presoja iz točk 80 in 89 iste sodbe, v skladu s katero družba Severstal ni dokazala, da ni imela potrebnih podatkov, naj bi bila napačna, ker je dokazala, da njen sistem internega računalniškega računovodstva SAP ERP (v nadaljevanju: sistem SAP) stroška surovin ni „pripisal“ zadevnemu izdelku, ampak je bil „združen“ na vsaki stopnji proizvodnje za vsako individualno kodo proizvodnje, in

–        presoja iz točk od 90 do 93 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16), v skladu s katero je družba Severstal sprejela dva različna razdelitvena ključa za stroške surovin, je dejansko napačna glede na njen odgovor na dopis Komisije z dne 10. septembra 2015, s katerim je bila pozvana, naj odpravi nekatere pomanjkljivosti, in glede na dokazilo št. 16, ki ga je družba Severstal predložila med preverjanjem na kraju samem.

30      Družba NLMK izpodbija točke od 54 do 57, 68 in od 77 do 79 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16), ker naj bi Splošno sodišče v njih izkrivilo dokaze ali ugotovilo dejansko napačna dejstva glede dokazil št. 23, 25, 28 in 34.

31      Natančneje, družba NLMK trdi, da presoje Splošnega sodišča iz točk 55, 68 in 123 te sodbe izkrivljajo dejstva, navedena v dokazilu št. 34. Tako naj bi imelo to dokazilo, v nasprotju s tem, kar izhaja iz teh točk, enako vsebino kot dokazilo št. 23, ki je bilo prejeto in preverjeno med preveritvenim obiskom v kraju samem in v katerem naj bi bile navedene količine in skupni preneseni stroški nedokončanih proizvodov. Zato naj v zvezi s tem ne bi bilo mogoče šteti, da je to dokazilo št. 34 vsebovalo nove informacije niti da je bilo predloženo prepozno. Poleg tega naj bi Komisija navedeno dokazilo št. 34 uporabila le za določitev skupnih količin in zneskov, in ne za uporabo, za katero je bilo zahtevano, in sicer za razporeditev podatkov po kodah. Zaradi take uporabe naj bi Komisija storila napako pri presoji uskladitve izračunov in prišla do absurdne ugotovitve, da je družba NLMK prodajala več, kot je proizvedla.

32      Družba NLMK prav tako izpodbija točki 81 in 116 navedene sodbe, ker je, v nasprotju s presojo Splošnega sodišča v teh točkah, predložila ustrezne, popolne in preverljive informacije. Po mnenju družbe NLMK je bilo na podlagi preučitve informacij, navedenih v dokazilih št. 23 in št. 34, mogoče ugotoviti, da so bile primerjave, ki jih je opravila, podprte z dokazi o sistemu SAP, ki je bil preverjen med obiski na kraju samem, da so bila pojasnila logična in ne protislovna ter da odražajo zapleteno računovodsko strukturo integrirane jeklarne. Komisija naj ne bi razumela, da je potreben dodaten odbitek stroškov brez količin (ki so bili že prej odbiti) za prilagoditev stroškov proizvodnje odpadkov, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, to je odpadne kovine, na njihovo tržno vrednost, po kateri je ta odpadna kovina dana v proizvodnjo. Tako nerazumevanje naj bi bilo podlaga za napačen sklep, prvič, da je prodajala več, kot je proizvajala, in drugič, da so bili vsi podatki nezanesljivi.

33      Komisija meni, da sta prva pritožbena razloga nedopustna, ker se z njima želi doseči ponovna preučitev dejanskega stanja s strani Sodišča, v preostalem pa sta neutemeljena.

 Presoja Sodišča

34      Na prvem mestu, v delu, v katerem pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da je napačno razlagalo člen 18(1) osnovne uredbe, ker naj pred presojo, kako je Komisija uporabila to določbo v sporni uredbi, ne bi niti preučilo niti obrazložilo opredelitve zadevnega izdelka kot končnega ali polizdelka, čeprav naj bi se merila za preverjanje potrebnih informacij iz navedene določbe razlikovala glede na to opredelitev, je treba zavrniti ugovore Komisije v zvezi z dopustnostjo tega očitka. V nasprotju s trditvami Komisije se namreč z navedenim očitkom postavlja pravno in ne dejansko vprašanje, ker se nanaša na merila, ki urejajo uporabo člena 18(1) osnovne uredbe.

35      V zvezi z utemeljenostjo tega očitka je treba opozoriti, da ta določba Komisiji omogoča, da svoje ugotovitve v zvezi z dampingom in škodo sprejme na podlagi dostopnih dejstev, če zainteresirana stranka ne sodeluje v protidampinški preiskavi tako, da zavrne dostop do potrebnih informacij ali da jih ne predloži v rokih, določenih s to uredbo, ali če znatno ovira to preiskavo.

36      Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da pojem „potrebne informacije“ iz navedene določbe ustreza informacijam, ki jih imajo zainteresirane stranke in ki Komisiji omogočajo uspešno izvedbo protidampinških preiskav z oblikovanjem začasnih ali dokončnih ugotovitev, bodisi pozitivnih bodisi negativnih (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2017, EBMA/Giant (China), C‑61/16 P, EU:C:2017:968, točke od 47 do 49 in 57).

37      Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da je treba presojo, na podlagi katere je mogoče ugotoviti, ali neka informacija pomeni „potrebno informacijo“ v smislu člena 18(1) osnovne uredbe, opraviti ob upoštevanju posebnih okoliščin vsake preiskave, in ne abstraktno (sodba z dne 14. decembra 2017, EBMA/Giant (China), C‑61/16 P, EU:C:2017:968, točka 49).

38      Iz tega sledi, da je treba to presojo opraviti za vsak primer posebej, ob upoštevanju dejstva, da morajo take informacije Komisiji omogočiti, da uspešno izvede svoje protidampinške preiskave.

39      Tako je upoštevno merilo za presojo, ali je informacija, ki jo ima zainteresirana stranka, potrebna v smislu člena 18(1) osnovne uredbe, enako ne glede na posebne okoliščine vsake preiskave. V vseh primerih je treba namreč ugotoviti, ali lahko Komisija na podlagi te informacije sprejme sklepe, ki jih mora sprejeti v okviru zadevne protidampinške preiskave. To, ali gre za končni izdelek ali polizdelek, torej ne more vplivati na merilo presoje za uporabo te določbe.

40      Poleg tega je treba, ker pritožnici navajata, da je Splošno sodišče kršilo svojo obveznost obrazložitve, opozoriti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso iz obrazložitve sodbe jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje Splošnega sodišča, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da lahko Sodišče opravi sodni nadzor (sodba z dne 13. decembra 2018, Evropska unija/Kendrion, C‑150/17 P, EU:C:2018:1014, točka 80 in navedena sodna praksa).

41      V nasprotju s trditvami pritožnic pa iz besedila točk od 46 do 102 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16) in točk od 38 do 91 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16) izhaja, da je Splošno sodišče zadostno navedlo razloge, zaradi katerih je menilo, da je treba to, da je Komisija v postopku, v katerem je bila sprejeta sporna uredba, za družbi Severstal in NLMK uporabila člen 18(1) osnovne uredbe, potrditi. Ta navedba pritožnicam omogoča, da se seznanijo z utemeljitvijo odločitve Splošnega sodišča, Sodišču pa, da opravi nadzor.

42      Zato je treba očitek pritožnic, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 18(1) osnovne uredbe, ker pred presojo, kako je Komisija to določbo za pritožnici uporabila v sporni uredbi, ni niti preučilo niti obrazložilo opredelitve zadevnega izdelka kot polizdelka, zavrniti kot neutemeljen.

43      Na drugem mestu, v delu, v katerem se družba Severstal sklicuje na sodni nadzor diskrecijske pravice Komisije in meni, da Splošno sodišče v tem primeru ni pravilno razlagalo in uporabilo člena 18(1) osnovne uredbe s tem, da je pretirano omejilo obseg svojega nadzora nad preiskavo Komisije, je treba ugotoviti, da družba Severstal ni zadostno navedla domnevne napačne uporabe prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo. Zato je treba ta očitek zavreči kot nedopusten.

44      Na tretjem mestu je treba v delu, v katerem pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da je izkrivilo nekatere dokaze in da je podalo dejansko napačne ugotovitve dejstev, opozoriti, da je v skladu s členom 256(1) PDEU in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije pritožba omejena na pravna vprašanja.

45      V primeru pritožbe Sodišče zato ni pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja in načeloma niti za presojo dokazov, ki jih je Splošno sodišče sprejelo v podporo tem dejstvom. Če so bili namreč ti dokazi pravilno pridobljeni ter če so bila spoštovana splošna pravna načela in postopkovna pravila glede dokaznega bremena in izvajanja dokazov, je samo Splošno sodišče pristojno presojati vrednost dokazov, ki so mu bili predloženi (sodba z dne 11. maja 2017, Dyson/Komisija, C‑44/16 P, EU:C:2017:357, točka 30 in navedena sodna praksa).

46      Splošno sodišče izvaja tako izključno pristojnost, s pridržkom dejanske napačnosti ugotovitev dejstev, ki jih poda, in izkrivljanja dokazov, ki so mu bili predloženi. V okviru pritožbe se namreč pristojnost Sodišča za nadzor v zvezi z ugotavljanjem dejstev razteza na dejansko nepravilnost teh ugotovitev, ki izhaja iz listin v spisu, in, glede presoje dejstev, na izkrivljanje teh dokazov s strani Splošnega sodišča (glej v tem smislu sodbi z dne 6. januarja 2004, BAI in Komisija/Bayer, C‑2/01 P in C‑3/01 P, EU:C:2004:2, točka 47, in z dne 11. maja 2017, Dyson/Komisija, C‑44/16 P, EU:C:2017:357, točka 31 in navedena sodna praksa).

47      Opozoriti je tudi treba, da kadar pritožnik trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, mora v skladu s členom 256 PDEU, členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in členom 168(1)(d) Poslovnika natančno navesti dokaze, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki so po njegovem mnenju povzročile, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze. Poleg tega mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 10. novembra 2022, Komisija/Valencia Club de Fútbol, C‑211/20 P, EU:C:2022:862, točka 55 in navedena sodna praksa). Enako velja za dejanske netočnosti ugotovljenih dejstev, ki jih zatrjuje pritožnica.

48      Družba Severstal v zadevi C‑747/21 P trdi, prvič, da je Splošno sodišče v točkah 70 in 81 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16) dejansko nepravilno ugotovilo dejstvo, ko je navedlo, da Komisija ni mogla preveriti, ali so bili skupni stroški nakupa surovin natančno izraženi v njenih računovodskih izkazih in ali so bili dejansko vključeni v proizvodne stroške zadevnega izdelka, ker priloga F‑14b k njenemu odgovoru na protidampinški vprašalnik, naslovljena „List prvotnih stroškov“ in dokazilo za preveritev št. 11, ki je referencirano na seznamu dokazil Komisije pod naslovom „Uskladitev rednih stroškov s sistemom SAP“ izkazujeta celoten strošek teh surovin.

49      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz točk 70 in 81 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16) razvidno, da presoja Splošnega sodišča temelji na dejstvu, da ni sporno, da so prijavljeni stroški vključevali le stroške v zvezi s „prodajo“ zadevnega izdelka, ne pa tudi stroškov izdelkov za lastne potrebe. Iz te priloge F‑14b pa ni očitno razvidno, da so bili vključeni stroški izdelkov za lastne potrebe in da jih je bilo zato mogoče preveriti. Glede dokazila za preveritev št. 11, ki naj bi bilo referencirano na seznamu dokazil Komisije pod naslovom „Uskladitev rednih stroškov s sistemom SAP“, družba Severstal ni niti predložila niti podala pojasnila glede tega seznama. Poleg tega tega dokazila ni med opisi prilog k pisanjem strank v zadevi T‑753/16. Zato družba Severstal ni dokazala, da je bilo očitno, da stroški, navedeni v tem dokazilu, vključujejo stroške proizvodov za lastne potrebe.

50      Drugič, v zvezi s trditvijo družbe Severstal, da je ugotovitev Splošnega sodišča v točki 72 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16), da svojih proizvodnih stroškov v prilogi F‑14 A k odgovoru na protidampinški vprašalnik ni prijavila v skladu z razvrstitvijo stroškov v različnih PCN, ki jih je sprejela Komisija, dejansko napačna, ker je v tej točki navedeno, da je družba Severstal med preveritvenim obiskom na kraju samem predložila uskladitev med svojo razvrstitvijo in strukturo PCN, ki jo je zahtevala Komisija, je treba ugotoviti, da je družba Severstal navedeno točko navedla okrnjeno. V njej je namreč pojasnjeno, da so informacije, predložene med tem obiskom, „vseeno omejene, kot je tožeča stranka potrdila na obravnavi, na stroške proizvodnje ,prodanih‘ proizvodov, z izključitvijo proizvodnih stroškov v zvezi s proizvodi, predelanimi v podjetju“. Iz tega sledi, da družba Severstal dejansko ni prijavila vseh svojih proizvodnih stroškov v skladu z razvrstitvijo stroškov v različne PCN, ki jih je sprejela Komisija, in da ni dokazano, da so ugotovitve iz točke 72 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16) dejansko netočne.

51      Tretjič, v delu, v katerem družba Severstal izpodbija presojo iz točk 80 in 89 te sodbe, da ni dokazala, da nima potrebnih podatkov, je treba tako izpodbijanje zavrniti, ker družba Severstal ne navaja zadostno zadevnih dejanskih netočnosti ali dokazov, ki naj bi jih v zvezi s tem Splošno sodišče izkrivilo.

52      Četrtič, v delu, v katerem družba Severstal izpodbija presojo iz točk od 90 do 93 navedene sodbe, ker je Splošno sodišče napačno presodilo, da je sprejela dva različna razdelitvena ključa v zvezi s stroški surovin in ker je nezakonito potrdilo prilagoditve njenih stroškov proizvodnje zadevnega proizvoda, je treba ugotoviti, da družba Severstal dejansko predlaga novo presojo dejstev in dokazov, ne da bi dovolj natančno navedla dejanske nepravilnosti ali izkrivljanja, ki se očitajo Splošnemu sodišču, niti dokazala napake pri analizi, ki naj bi po njenem mnenju to sodišče pripeljale do tega izkrivljanja. Tako izpodbijanje je zato nedopustno.

53      Nazadnje, petič, v delu, v katerem družba Severstal izpodbija točke 94, 97 in 102 iste sodbe, je treba ugotoviti, da ne navaja razlogov, zaradi katerih naj bi bilo pri presojah iz teh točk pravo napačno uporabljeno, tako da tako izpodbijanje prav tako ni dopustno.

54      Družba NLMK v zadevi C‑748/21 P meni, da je Splošno sodišče v točkah 55, 68 in 123 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16) izkrivilo dokaze s tem, da je v bistvu menilo, da ni predložila informacij o skupnih količinah in stroških proizvodnje zadevnega izdelka, in sicer tako končnega izdelka kot polizdelka, čeprav so te informacije navedene v dokazilih št. 23 in št. 34, ki so bili Komisiji predloženi med preverjanjem na kraju samem.

55      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da družba NLMK, kot je razvidno iz točke 54 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16), ni prerekala, da v svojem odgovoru na protidampinški vprašalnik ni navedla celotnega obsega proizvodnje zadevnega izdelka. Kot navaja Komisija, ne da bi ji kdo ugovarjal, je do take ugotovitve prišla po tem, ko je bilo dokazilo št. 23 predloženo med preveritvenim obiskom na kraju samem, da bi preverila odbitek stroškov za nihanje zalog proizvodov v proizvodnji, za katerega se je izkazalo, da se nanaša na polizdelke, katerih količina v tem odgovoru ni bila navedena. Zaradi te ugotovitve je Komisija od družbe NLMK zahtevala, naj ji predloži podatke o stroških po vrsti izdelka za polizdelek, ki je bil predmet preiskave. V odgovor na to zahtevo je družba NLMK na koncu tega obiska predložila dokazilo št. 34. Vsebini dokazil št. 23 in št. 34 se deloma prekrivata, ker obe vsebujeta podatke o skupni količini in stroških proizvodnje zadevnega izdelka, tako končnega izdelka kot polizdelka. Vendar se razlikujeta po tem, da dokazilo št. 34 vsebuje tudi podatke o stroških in količini po vrsti polizdelka.

56      Vendar Splošno sodišče teh dokazov ni izkrivilo, ko je presodilo, prvič, v točki 68 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16), da je bilo dokazilo št. 34 predloženo prepozno, da ga po obisku na kraju samem ni bilo mogoče preveriti in da ni šlo zgolj za razčlenitev po proizvodni kodi informacij, navedenih v dokazilu št. 23, ampak je bilo predloženo v drugačnih okoliščinah, da bi se uskladili odbitki stroškov za nihanje zalog, zaradi tekoče proizvodnje, kot so bili navedeni v odgovoru na protidampinški vprašalnik, drugič, v točki 55 te sodbe, da informacije v dokazilu št. 34 niso odpravile pomanjkljivosti družbe NLMK, ki ni prijavila celotne proizvodnje in zmogljivosti za celoten zadevni izdelek, ampak so Komisiji omogočile, da je ugotovila neskladnost podatkov o proizvodnji, ki jih je sporočila družba NLMK, ker so dokazovali, da je ta prijavila skupno prodano količino, ki je na splošno večja od te, ki jo omogoča proizvodnja, ob upoštevanju nihanja zalog, izpustov in odpadkov, kot jih je prijavila, in tretjič, v točki 123 navedene sodbe navedlo, da družba NLMK ni mogla utemeljiti svojih trditev, da je bilo treba upoštevati njene podatke o prodanih količinah glede na informacije, ki so že vsebovane v tem odgovoru, in glede na informacije, ki so bile v dokazilih, zbranih na kraju samem.

57      Taka presoja Splošnega sodišča se namreč nanaša na dokazno vrednost dokazil št. 23 in št. 34, ob upoštevanju, da je Komisija preverila podatke iz teh dokazil, potem ko so bili predloženi v upravnem postopku, v katerem je bila sprejeta sporna uredba. Ta presoja pa je presoja dejstev, ki razen ob njihovem izkrivljanju ni predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe.

58      Družba NLMK prav tako napačno trdi, da je Splošno sodišče v točkah 81 in 116 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16) izkrivilo informacije, ki jih je predložila v okviru dvojnega odbitka odpadkov in izpustov, ker je menilo, da te informacije niso zanesljive. Družba NLMK se namreč s temi trditvami omejuje na izpodbijanje presoje dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ne da bi se dokazal obstoj kakršnega koli izkrivljanja niti dejansko napačnih ugotovitev dejstev.

59      Nazadnje, v delu, v katerem se družba NLMK v podporo svojim očitkom sklicuje na dokazili št. 25 in št. 28, je treba ugotoviti, da ne navaja razlogov, zaradi katerih naj bi bila vsebina teh dokazil izkrivljena.

60      Glede na navedeno je treba očitke pritožnic, ki se nanašajo na izkrivljanje dokazov s strani Splošnega sodišča in na dejansko nepravilnost njegovih dejanskih ugotovitev, zavrniti.

61      Zato je treba prva pritožbena razloga zavrniti.

 Druga pritožbena razloga

 Trditve strank

62      Družbi Severstal in NLMK trdita, da je Splošno sodišče v točkah od 243 do 257 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16) oziroma v točkah od 209 do 223 sodbe NLMK/Komisija T‑752/16 storilo napake pri razlagi in nadzoru uporabe člena 9(4) osnovne uredbe s strani Komisije, napako pa je storilo tudi s tem, da ni odgovorilo na njune trditve. Poleg tega menita, da Splošno sodišče glede na trditve, ki sta jih navedli v zvezi s tem, ni izpolnilo svoje obveznosti obrazložitve.

63      Pritožnici Splošnemu sodišču zlasti očitata, da je potrdilo, da je Komisija lahko zaradi svetovne finančne krize kot zadnje reprezentativno leto za določitev ciljne stopnje dobička industrije Unije za namene uporabe člena 9(4) uporabila leto 2008, čeprav to leto ni bilo del obravnavanega obdobja. V obravnavanem primeru naj bi bilo navedeno leto preveč oddaljeno, da bi ga bilo mogoče šteti za tako, njegova izbira pa naj bi izhajala iz napačne uporabe navedenega člena 9(4).

64      Poleg tega pritožnici menita, da je Splošno sodišče kršilo načelo varstva legitimnih pričakovanj s tem, da je presodilo, da Komisija ni vezana na obravnavano obdobje glede določitve zadnjega reprezentativnega leta za določitev zadevne stopnje dobička.

65      Poleg tega naj bi bila izbira leta 2008 za določitev te stopnje dobička zaradi finančne krize nezdružljiva s presojo iz točk 151 in 152 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16) ter točk 185 in 186 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16). Splošno sodišče naj bi namreč v teh točkah zavrnilo odgovor na trditve pritožnic, ki se nanašajo na upoštevanje te krize pri presoji proizvodnih stroškov industrije Unije zaradi presoje škode, povzročene industriji Unije. Tako naj bi Splošno sodišče samovoljno potrdilo pristop Komisije, v skladu s katerim je treba navedeno krizo upoštevati pri določitvi ciljne stopnje dobička industrije Unije za namene uporabe člena 9(4) osnovne uredbe, ne pa pri presoji te škode. Ta stopnja dobička pa naj ne bi ustrezala tisti, ki bi bila zaželena za zagotovitev preživetja industrije Unije in/ali ustreznega nadomestila za kapital po nastopu zunanjega dogodka, kot je svetovna finančna kriza.

66      Pritožnici primarno navajata, da je lahko finančna kriza element, ki ga je treba upoštevati pri izračunu navedene škode, tako da uvoz iz zadevnih držav ne more biti edini upoštevni dejavnik za škodo, ki jo je utrpela industrija Unije. Splošno sodišče naj bi s tem, da ni odgovorilo na te trditve, storilo očitno napako pri presoji in kršilo svojo obveznost obrazložitve.

67      Podredno trdita, da če finančna kriza ni upošteven dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri presoji vzročne zveze med to škodo in tem uvozom, bi moralo Splošno sodišče ugotoviti, da Komisija leta 2008 ni mogla izbrati kot referenčno leto za izračun stopnje dobička industrije Unije.

68      Komisija meni, da sta druga pritožbena razloga brezpredmetna v delu, v katerem se nanašata na točki 151 in 152 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16) ter točki 185 in 186 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16), v preostalem pa neutemeljena.

 Presoja Sodišča

69      Pritožnici z drugima pritožbenima razlogoma v bistvu trdita, prvič, da je Splošno sodišče pri razlagi in uporabi člena 9(4) osnovne uredbe napačno uporabilo pravo ter, drugič, kršilo načelo varstva legitimnih pričakovanj in svojo obveznost obrazložitve, ker kot zadnje reprezentativno leto za določitev ciljne stopnje dobička industrije Unije ni sprejelo leta, ki je del obravnavanega obdobja, ampak leto 2008.

70      Na prvem mestu je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso pristojnost Sodišča v okviru pritožbe načeloma omejena na presojo pravne rešitve, ki je bila podana glede razlogov, o katerih se je razpravljalo na prvi stopnji (sodba z dne 12. septembra 2017, Anagnostakis/Komisija, C‑589/15 P, EU:C:2017:663, točka 55 in navedena sodna praksa). Trditev pritožnic, da je bilo načelo varstva legitimnih pričakovanj kršeno zaradi izbire leta 2008 kot zadnjega reprezentativnega leta za določitev ciljnega dobička industrije Unije, pa je bila prvič navedena v fazi pritožbe. Zato je ta trditev nedopustna.

71      Na drugem mestu je treba za brezpredmetne opredeliti trditve pritožnic, ki se nanašajo na to, da je Splošno sodišče pri presoji škode, ki je nastala industriji Unije, in vzročne zveze med to škodo in zadevnim uvozom, kot izhaja iz točk 151 in 152 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16) ter točk 185 in 186 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16), zavrnilo upoštevanje učinkov finančne krize. Splošno sodišče je namreč to škodo in to vzročno zvezo presodilo v okviru svoje obravnave tretjega in četrtega tožbenega razloga, ki ju je NLMK navajala v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba NLMK/Komisija (T‑752/16), ter četrtega in petega razloga, ki ju je družba Severstal navajala v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba Severstal/Komisija (T‑753/16). Obravnava teh tožbenih razlogov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, pa ni predmet zadevnih pritožb. Zato trditve pritožnic, usmerjene zoper te točke izpodbijanih sodb, ne glede na njihovo utemeljenost, nikakor ne morejo povzročiti razveljavitve teh sodb. Iz istih razlogov je treba tudi očitke pritožnic, ki se nanašajo na to, da Splošno sodišče ni obrazložilo zavrnitve njunih trditev v zvezi z učinki finančne krize na presojo navedene škode in navedene vzročne zveze, razglasiti za brezpredmetne.

72      Na tretjem mestu, v zvezi s trditvami pritožnic, da je Splošno sodišče pri razlagi in uporabi člena 9(4) osnovne uredbe napačno uporabilo pravo, je treba opozoriti, da je v zadnjem stavku te določbe navedeno „pravilo nižje dajatve“, v skladu s katerim mora biti znesek protidampinške dajatve nižji od ugotovljene stopnje dampinga, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode, povzročene industriji Unije.

73      Tako je, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 52 sklepnih predlogov, namen tega pravila preprečiti, da bi naložena protidampinška dajatev presegla tisto, kar je nujno za odpravo škode, ki jo je dampinški uvoz povzročil tej industriji. Tako pravilo je utemeljeno z naravo in namenom protidampinških dajatev, ki niso niti sankcije niti izravnalni ukrepi za povrnitev nastale škode, temveč zaščitni ukrepi proti nelojalni konkurenci zaradi dampinškega uvoza (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2000, Industrie des poudres sphériques/Svet, C‑458/98 P, EU:C:2000:531, točka 91). Namen teh dajatev je le preprečiti ali narediti ekonomsko nezanimiv dampinški uvoz in tako odpraviti neravnovesje na domačem trgu, ki ga povzroča ta damping.

74      Iz uvodne izjave 175 in člena 1 sporne uredbe izhaja, da je Komisija uporabila navedeno pravilo za določitev stopnje dokončne protidampinške dajatve v višini 34 % za uvoz zadevnega izdelka s strani družbe Severstal in 36,1 % za uvoz zadevnega izdelka s strani družbe NLMK. Komisija je za izračun teh stopenj uporabila metodo, imenovano „nelojalno nižanje ciljnih cen“. V skladu s to metodologijo se stopnja škode izračuna tako, da se primerja cena dampinškega uvoza s ciljno prodajno ceno industrije Unije. Zadnjenavedena cena je enaka ceni, za katero bi ta industrija lahko razumno pričakovala, da jo bo uporabila na trgu Unije, če takega uvoza ne bi bilo. Za določitev take hipotetične cene se ciljni dobiček prišteje proizvodnim stroškom industrije Unije. Ta ciljni dobiček je enak stopnji dobička, ki bi jo lahko industrija Unije razumno pričakovala pod običajnimi tržnimi pogoji.

75      Komisija je na podlagi navedene metodologije upoštevala stopnjo dobička industrije Unije, ki je bila uporabljena leta 2008. Po mnenju Komisije je bilo v obravnavani zadevi to leto zadnje reprezentativno leto za določitev ciljnega dobička industrije Unije, ker je bilo iz njene preiskave razvidno, prvič, da je v celotnem obravnavanem obdobju obstajal znaten obseg uvoza po nizkih cenah, ki je negativno vplival na dobičkonosnost industrije Unije, in drugič, da za leti 2009 in 2010 glede na finančno krizo ni bilo mogoče šteti, da odražata običajne konkurenčne pogoje (glej v tem smislu točke od 154 do 157 sporne uredbe). Splošno sodišče je v točkah od 217 do 223 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16) in v točkah od 251 do 257 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16) potrdilo tak pristop Komisije.

76      Glede na trditve pritožnic je treba najprej poudariti, da ker osnovna uredba ne določa metode za izračun stopnje škode, na katero se nanaša pravilo nižje dajatve, ima Komisija široko diskrecijsko pravico pri izbiri take metode izračuna. Vendar mora Komisija to diskrecijsko pravico izvajati ob spoštovanju jamstev, ki jih pravni red Unije zagotavlja v upravnih postopkih, in se prepričati, da njena izbira privede do verjetnih rezultatov.

77      Komisija s tem, da je v obravnavanem primeru izbrala metodo, ki temelji na ciljnih cenah, ni prekoračila te diskrecijske pravice. Kot je namreč Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 214 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16) in v točki 248 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16), uporaba ciljne cene namesto dejanske prodajne cene industrije Unije za določitev stopnje škode omogoča upoštevanje pritiska za znižanje prodajnih cen industrije Unije, ki ga izvaja dampinški uvoz. Upoštevanje tega pritiska pa prispeva k verjetnosti rezultatov, dobljenih z uporabo te metode.

78      Dalje, v delu, v katerem pritožnici menita, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 9(4) osnovne uredbe, ker je za določitev ciljnega dobička industrije Unije za zadnje reprezentativno leto izbralo leto, ki ni del obravnavanega obdobja, je treba poudariti, da ima Komisija, kot je v bistvu presodilo Splošno sodišče v točki 218 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16) in v točki 252 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16), ker z osnovno uredbo ni določena metodologija za določitev ciljne stopnje dobička, diskrecijsko pravico tudi pri določitvi tega dobička.

79      Poleg tega je treba ugotoviti, da je cilj opredelitve ciljne stopnje dobička industrije Unije, da se kar najbolj verjetno odraža dobiček te industrije pod običajnimi tržnimi pogoji, da se določijo protidampinške dajatve, ki jih je treba naložiti v skladu z naravo in namenom teh dajatev, navedenima v točki 73 te sodbe, ne da bi se preseglo to, kar je potrebno za odpravo neravnovesja, ki ga povzroča dampinški uvoz na trgu Unije.

80      Zato, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 55 sklepnih predlogov, podatki iz zadnjega reprezentativnega leta za določitev ciljnega dobička ne morajo izhajati iz obravnavanega obdobja, če ti podatki ne morejo podati ustrezne slike tega, kar je potrebno za ponovno vzpostavitev lojalne konkurence v obdobju po preiskavi. Kot je Splošno sodišče razsodilo v sodbi z dne 28. oktobra 1999, EFMA/Svet (T‑210/95, EU:T:1999:273, točka 60), na katero se je pravilno sklicevalo v točkah 215 in 218 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16) ter v točkah 249 in 252 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16), mora stopnja dobička, ki jo je treba uporabiti za izračun ciljne cene, ustrezati stopnji dobička, ki bi jo industrija Unije lahko razumno pričakovala v običajnih konkurenčnih pogojih, če ne bi bilo dampinškega uvoza, saj izbira take stopnje dobička prispeva k temu, da se z naložitvijo protidampinških dajatev v obdobju po preiskavi ponovno vzpostavi lojalna konkurenca.

81      Zato Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je pravilo nižje dajatve iz člena 9(4) osnovne uredbe razlagalo tako, da Komisiji omogoča, da na podlagi metode nelojalnega nižanja ciljnih cen za določitev ciljnega dobička industrije Unije za zadnje reprezentativno leto upošteva leto, ki ni del obravnavanega obdobja, da bi zagotovila, da ta dobiček ustreza dobičku, ki bi ga industrija Unije lahko razumno pričakovala pod običajnimi konkurenčnimi pogoji, če ne bi bilo dampinškega uvoza.

82      Poleg tega, ker dejanske presoje, v skladu s katerimi je, prvič, v celotnem obravnavanem obdobju prišlo do znatnega obsega uvoza po nizkih cenah iz zadevnih držav, drugič, sektor od leta 2009 močno prizadela svetovna gospodarska kriza, in tretjič, za leta od 2005 do 2008 značilna velika konkurenca, ne da bi bili zanje značilni izjemno ugodni tržni pogoji, niso bile izpodbijane, je Splošno sodišče lahko v točkah od 219 do 222 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16) in v točkah od 253 do 256 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16) na podlagi teh presoj leto 2008 opredelilo kot zadnje reprezentativno leto, ne da bi napačno uporabilo pravo pri uporabi člena 9(4) osnovne uredbe.

83      Nazadnje, v delu, v katerem pritožnici Splošnemu sodišču očitata, da izpodbijanih sodb ni ustrezno obrazložilo glede razlogov, zaradi katerih je zavrnilo njune očitke v zvezi z napačno razlago ali uporabo člena 9(4) osnovne uredbe, je treba opozoriti, da obveznost obrazložitve, kot je bilo navedeno v točki 40 te sodbe, zahteva, da je iz zadevne sodbe jasno in nedvoumno razvidno sklepanje Splošnega sodišča, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da Sodišče opravi sodni nadzor. V točkah od 217 do 223 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16) in točkah od 251 do 257 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16) pa so zadostno navedeni razlogi, zaradi katerih je Splošno sodišče zavrnilo očitke pritožnic glede izbire zadnjega reprezentativnega leta s strani Komisije za določitev ciljnega dobička zaradi uporabe člena 9(4) osnovne uredbe.

84      Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je treba druga pritožbena razloga zavrniti.

 Tretja pritožbena razloga

 Trditve strank

85      Pritožnici trdita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je potrdilo pristop Komisije v sporni uredbi, v skladu s katerim se lahko člen 2(9) osnovne uredbe pri presoji škode, povzročene industriji Unije, po analogiji uporabi za določitev izvozne cene preprodajalcev, povezanih s proizvajalcem izvoznikom. V zvezi s tem se družba Severstal sklicuje na presojo Splošnega sodišča iz točk od 260 do 272 sodbe Severstal/Komisija (T‑753/16), družba NLMK pa na tisto iz točk od 226 do 239 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16).

86      Po mnenju pritožnic je izvozna cena, ki jo je treba upoštevati pri presoji nelojalnega nižanja prodajnih cen s strani družb, povezanih s proizvajalcem izvoznikom, izvozna cena (CIF) (stroški, zavarovanje in prevoznine), kot se dejansko zaračunava na meji Unije prvi neodvisni stranki, ne da bi se na podlagi uporabe člena 2(9) osnovne uredbe po analogiji ta cena prilagodila ob upoštevanju prodajnih, administrativnih in splošnih stroškov (stroški PSA) ter razumnega dobička. Navedena cena naj bi namreč odražala cenovno konkurenco med zadevnim uvozom in podobnim izdelkom industrije Unije. Nasprotno pa bi taka prilagoditev privedla do določitve umetne stopnje škode in pomenila primerjavo med uvoznimi cenami in cenami Unije, ki niso na isti trgovinski ravni.

87      Pritožnici se v utemeljitev svoje trditve sklicujeta na sodbe Splošnega sodišča z dne 30. novembra 2011, Transnational Company „Kazchrome“ in ENRC Marketing/Svet in Komisija (T‑107/08, EU:T:2011:704); z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija (T‑301/16, EU:T:2019:234), in z dne 2. aprila 2020, Hansol Paper/Komisija (T‑383/17, neobjavljena, EU:T:2020:139), ter na sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Pikamäeja v zadevi Komisija/Hansol Paper (C‑260/20 P, EU:C:2022:13).

88      Poleg tega pritožnici trdita, da Splošno sodišče s tem, da ni upoštevalo sodbe z dne 2. aprila 2020, Hansol Paper/Komisija (T‑383/17, neobjavljena, EU:T:2020:139), na katero sta se sklicevali v postopku pred njim, ni izpolnilo obveznosti obrazložitve.

89      Komisija meni, da je treba tretja pritožbena razloga zavrniti kot neutemeljena.

 Presoja Sodišča

90      Na prvem mestu, v delu, v katerem pritožnici menita, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je potrdilo to, da je Komisija pri presoji škode, povzročene industriji Unije, člen 2(9) osnovne uredbe po analogiji uporabila za določitev izvozne cene preprodajalcev, povezanih s proizvajalcem izvoznikom, je treba poudariti, da je Sodišče s sodbo z dne 12. maja 2022, Komisija/Hansol Paper (C‑260/20 P, EU:C:2022:370), razsodilo, da taka uporaba po analogiji ne pomeni napačne uporabe prava.

91      Sodišče je namreč menilo, da ker je preučitev obstoja nelojalnega nižanja cen ekonomsko zapleteno vprašanje, za katero osnovna uredba ne določa nobene posebne metode, ima Komisija v zvezi s tem široko diskrecijsko pravico, tako da je mogoče za preučitev nelojalnega nižanja prodajnih cen po analogiji uporabiti metodo računskega določanja cen iz člena 2(9) osnovne uredbe, če ta metoda spada v pravni okvir, določen s to uredbo, in ne vodi do očitno napačnega rezultata. Glej v tem smislu sodbo z dne 23. februarja 2022, Komisija/Madžarska (C‑179/20, EU:C:2016:370, točka 99).

92      Zato Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točkah 233 in 234 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16) ter v točkah 266 in 267 sodbe Severstal/Komisija T‑753/16 presodilo, da je Komisija v okviru te široke diskrecijske pravice lahko menila, da je treba za izračun stopnje nelojalnega nižanja ciljnih cen v primeru prodaje prek povezanih uvoznikov določiti izvozno ceno z uporabo člena 2(9) osnovne uredbe po analogiji, saj je pravilno poudarila, prvič, da je bila ta določba edina, ki zagotavlja smernice za izračun zanesljive izvozne cene, kadar je bila izvozna prodaja opravljena prek povezanih uvoznikov, in drugič, da navedena določba odraža načelo nezanesljivosti transfernih cen, ki se lahko uporabi tako za določitev stopnje škode kot za izračun stopnje dampinga.

93      Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da iz člena 1(1) v povezavi s členom 3(2) osnovne uredbe izhaja, da je treba škodo presojati ob „sprostitvi“ dampinškega izdelka „v prosti promet v Uniji“, tako da mora biti izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen načeloma opravljen na ravni dampinškega uvoza. Iz tega je sklepalo, da lahko Komisija, da bi zagotovila objektivno primerjavo cen na ravni prve sprostitve zadevnega izdelka v prosti promet v Uniji, to ceno CIF „meja Unije“ računsko določi tako, da od preprodajne cene tega proizvoda neodvisnim strankam odšteje stroške PSA in stopnjo dobička (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2022, Komisija/Hansol Paper, C‑260/20 P, EU:C:2022:370, točki 102 in 105).

94      Splošno sodišče zato ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točkah 236 in 237 sodbe NLMK/Komisija (T‑752/16) ter v točkah 269 in 270 sodbe Severstal/Komisija T‑273/16, menilo, prvič, da je v obravnavani zadevi utemeljeno, da se ocena zadostnosti nižje stopnje dajatve za odpravo škode, povzročene z uvozom, opre na izvozno ceno „meja Unije“, za katero se šteje, da je na primerljivi ravni s ceno „franko tovarna“ v Uniji, in sicer ciljno prodajno ceno industrije Unije prvi neodvisni stranki, zmanjšani za različne stroške, ki so nastali od izstopa iz tovarne, kot so stroški prevoza ali zavarovanja, da bi se dosegla raven cene zadevnega izdelka ob izstopu iz tovarne, in drugič, da je uporaba trgovinske ravni „meja Unije“ v obravnavanem primeru, namesto trgovinske ravni preprodaje prvemu neodvisnemu kupcu, kot referenčne točke za izračun stopnje škode mogoče utemeljiti tako s členom 1(1) osnovne uredbe kot z vidika člena 3(3) te uredbe.

95      Zgornjih presoj ne omaje odgovor pritožnic na vprašanje Sodišča, postavljeno v okviru ukrepa procesnega vodstva, v zvezi s posledicami, ki jih je treba iz sodbe z dne 12. maja 2022, Komisija/Hansol Paper (C‑260/20 P, EU:C:2022:370), izpeljati za presojo njunih tretjih pritožbenih razlogov.

96      V tem odgovoru namreč pritožnici v bistvu menita, da se dejansko stanje sporov, obravnavanih v teh združenih zadevah, razlikuje od dejanskega stanja spora, obravnavanega v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, kar naj bi upravičevalo, da se rešitev iz te zadeve v obravnavani zadevi ne uporabi. Natančneje, Komisija naj bi napačno menila, da so trgovci, povezani s pritožnicama, delovali kot uvozniki, tako da naj bi Splošno sodišče storilo očitno napako pri presoji s tem, da je v obravnavani zadevi potrdilo uporabo člena 2(9) osnovne uredbe po analogiji. Vendar se s tako trditvijo izpodbija dejanska presoja, ki jo je opravilo Splošno sodišče. Kot pa je razvidno iz točk od 44 do 46 te sodbe, taka presoja, razen v primeru izkrivljanja dokazov, ni predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe. Ker ni bilo zatrjevano nobeno izkrivljanje, je treba to trditev zavreči kot nedopustno.

97      Na drugem mestu, v delu, v katerem pritožnici trdita, da Splošno sodišče ni izpolnilo obveznosti obrazložitve, ker ni upoštevalo presoje iz sodbe z dne 2. aprila 2020, Hansol Paper/Komisija (T‑383/17, neobjavljena, EU:T:2020:139), je treba opozoriti, da je Sodišče že večkrat razsodilo, da obveznosti Splošnega sodišča, da obrazloži svoje odločbe, ni mogoče razlagati tako, da pomeni, da mora to podrobno odgovoriti na vsako trditev, ki jo je navedla tožeča stranka (sodba z dne 15. aprila 2010, Gualtieri/Komisija, C‑485/08 P, EU:C:2010:188, točka 41 in navedena sodna praksa). Take presoje poleg tega ne omaje okoliščina, da je Splošno sodišče samo vprašalo stranke o morebitnem vplivu sodbe z dne 2. aprila 2020, Hansol Paper/Komisija (T‑383/17, neobjavljena, EU:T:2020:139). Zato je treba očitek pritožnic, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, prav tako zavrniti.

98      Glede na vse navedeno je treba tudi tretja pritožbena razloga in zato pritožbi v celoti zavrniti.

 Stroški

99      Člen 184(2) Poslovnika določa, da kadar pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

100    Ker je v obravnavanem primeru Komisija predlagala, naj se pritožnicama naloži plačilo stroškov, in ker ti s pritožbenimi razlogi nista uspeli, se jima naloži plačilo stroškov v zvezi z njunima pritožbama.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:

1.      Pritožba se zavrne.

2.      PAO Severstal se naloži plačilo stroškov v zadevi C‑747/21 P.

3.      Novolipetsk Steel PJSC (NLMK) se naloži plačilo stroškov v zadevi C‑748/21 P.

Podpisi


*      Jezik postopka: angleščina.