Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NICHOLASA EMILIOUJA,
predstavljeni 1. avgusta 2025(1)
Zadeva C-748/23 [Gekus](i)
C. Limited
proti
M. S.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska))
„ Predhodno odločanje – Člen 267 PDEU – Člen 19(1) PEU – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Postopek imenovanja nacionalnega sodnika – Neodvisnost in nepristranskost sodišč – Nemo iudex in causa sua “
I. Uvod
1. Dobro znani latinski rek „nemo iudex in causa sua“ (nihče ne more biti sodnik v lastni zadevi) se na splošno pripisuje Edwardu Coku, britanskemu odvetniku, ki je živel na prelomu 17. stoletja(2) in je navdih med drugim črpal iz dela cesarja Justinijana Corpus Juris Civilis iz leta 529 našega štetja(3). Težko bi rekli, da so antične korenine tega reka presenetljive, saj je zahteva po nepristranskosti sodnikov eden od temeljnih stebrov vsakega sodnega sistema.(4)
2. Še danes je zahteva po nepristranskosti ena od ključnih sestavin „pravice do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“, določene v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ter „pravice do poštenega sojenja“ iz člena 6(1) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), pri čemer je v obeh napoteno na „neodvisno in nepristransko z zakonom [predhodno] ustanovljeno sodišče“.(5) Zapisana je tudi v številnih nacionalnih ustavah(6) in mednarodnih instrumentih(7).
3. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska), izpostavlja pomen in obseg načela nepristranskosti. Obravnavana zadeva se umešča v okvir reforme poljskega pravosodnega sistema, ki se je začela leta 2017 in je bila predmet kar nekaj sodb Sodišča(8) in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP(9). V teh sodbah je bilo opredeljenih nekaj pomanjkljivosti reforme, zaradi katerih se spodkopava neodvisnost sodstva.
4. Zaradi teh sodb je poljski zakonodajalec leta 2022 uvedel poseben mehanizem – preizkus neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov (v nadaljevanju: preizkus neodvisnosti in nepristranskosti) – za obravnavo takih vprašanj, ko je to potrebno. Ta preizkus opravi poseben sodni senat v ad hoc fazi postopka. Njegov namen je v bistvu opredeliti, ali bi lahko zatrjevane nepravilnosti pri imenovanju sodnikov vplivale na zakonitost sestave nacionalnega sodišča v obravnavanih zadevah. Vprašanja, ki jih je predložilo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), se nanašajo na to, ali je s pravom Unije združljiva nacionalna določba ali sodna praksa v zvezi z uveljavitvijo tega preizkusa.
II. Nacionalno pravo
5. Člen 29 ustawa o Sądzie Najwyższym (zakon o vrhovnem sodišču) z dne 8. decembra 2017,(10) kakor je bil spremenjen z ustawa o zmianie ustawy o Sądzie Najwyższym oraz niektórych innych ustaw (zakon o spremembi zakona o vrhovnem sodišču in nekaterih drugih zakonov) z dne 9. junija 2022(11) (v nadaljevanju: zakon o vrhovnem sodišču), določa:
„[…]
2. V okviru dejavnosti [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] ali njegovih organov ni dovoljeno podvomiti o legitimnosti [sodišč], ustavnih organov države in organov za nadzor in zaščito prava.
3. [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] ali drug organ oblasti ne more ugotoviti ali presojati zakonitosti imenovanja sodnika ali pristojnosti za opravljanje nalog v zvezi z izvajanjem sodne oblasti, ki izhaja iz tega imenovanja.
4. Okoliščine, povezane z imenovanjem sodnika [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)], ne morejo biti izključni razlog za izpodbijanje odločbe, sprejete s sodelovanjem tega sodnika, ali za dvom o njegovi neodvisnosti in nepristranskosti.
5. Ali sodnik [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] ali dodeljeni sodnik [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] izpolnjuje zahteve po neodvisnosti in nepristranskosti, se lahko preuči ob upoštevanju okoliščin njegovega imenovanja in njegovega ravnanja po imenovanju na predlog posameznika iz odstavka 7, če to v okoliščinah posamezne zadeve lahko privede do kršitve načela neodvisnosti ali nepristranskosti, ki vpliva na izid zadeve, ob upoštevanju okoliščin posameznika in narave zadeve.
6. Predlog za ugotovitev izpolnjevanja zahtev iz odstavka 5 se lahko vloži zoper sodnika [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] ali sodnika, dodeljenega temu sodišču, ki je razporejen v sestavo sodišča, ki obravnava:
(1) tožbo;
[…]
7. Vsaka stranka v postopku pred [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] ima v primerih iz odstavka 6 pravico vložiti tak predlog.
[…]
15. [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] obravnava predlog na nejavni seji v sestavi petih sodnikov, izbranih z žrebom med vsemi člani [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)], po zaslišanju sodnika, na katerega se nanaša predlog, razen če zaslišanje ni mogoče ali zelo težavno. Sodišče lahko svoja stališča predloži v pisni obliki. Zadevni sodnik je izključen iz žrebanja.
[…]
21. Zoper sklep, izdan po obravnavi predloga, se lahko vloži pritožba na [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] v sestavi sedmih sodnikov, ki so bili z žrebom izbrani izmed vseh članov [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)]. Zadevni sodnik in sodnik, ki je sodeloval pri izpodbijanem sklepu, sta izključena iz žrebanja.“
III. Dejansko stanje, nacionalni postopek in vprašanja za predhodno odločanje
6. Spor o glavni stvari poteka med C. Limited, družbo s sedežem na Irskem (v nadaljevanju: pritožnica), in irskim posameznikom M. S. (v nadaljevanju: nasprotna stranka v pritožbenem postopku). Nanaša se na obveznosti strank in njihovo odgovornost za nekatera dejanja, opravljena na poljskem ozemlju.
7. Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi, Poljska) je 10. junija 2021 nasprotni stranki naložilo, naj pritožnici plača denarni znesek.
8. Nasprotna stranka je 29. julija 2021 High Court (višje sodišče, Irska) na podlagi člena 46 v povezavi s členom 45(1)(a) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(12) predlagala, naj zavrne priznanje in izvršitev sodbe, ki jo je izdalo Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi). Trdila je, da je bila kršena njena pravica do z zakonom ustanovljenega sodišča, ker je bil v sodnem senatu, ki je izdal to sodbo, navzoč sodnik, ki ga je nezakonito dodelil Minister Sprawiedliwosci (minister za pravosodje, Poljska).
9. Hkrati je nasprotna stranka v pritožbenem postopku pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) vložila kasacijsko pritožbo zoper sodbo Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi). Za obravnavo pritožbe je bil imenovan tričlanski senat, v katerega sestavi je bil sodnik JG.
10. Pritožnica je 27. septembra 2023 vložila predlog za preizkus neodvisnosti in nepristranskosti, ki naj bi se izvedel v zvezi s sodnikom JG v skladu s postopkom iz člena 29 zakona o vrhovnem sodišču. V zvezi s tem se je sklicevala na okoliščine, ki so se nanašale predvsem na njegovo imenovanje. Sodnik JG je bil imenovan – kot je izpostavila pritožnica – kot sodnik pri Izba Cywilna Sądu Najwyższego (civilni oddelek vrhovnega sodišča) na podlagi sklepa Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet, Poljska, v nadaljevanju: KRS). Vendar je bila uveljavitev tega sklepa – zaradi nove sestave KRS – po odredbi Naczelny Sąd Administracyjny (vrhovno upravno sodišče, Poljska) odložena. To sodišče je nazadnje sklep razveljavilo. Poleg tega se je pritožnica sklicevala tudi na ravnanje sodnika JG po imenovanju za sodnika.
11. Pet sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) je bilo izžrebanih v petčlanski senat, ki je obravnaval predlog za preizkus neodvisnosti in nepristranskosti. Ta senat sestavljajo dva sodnika pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), imenovana pred letom 2018, in trije sodniki, imenovani na predlog KRS v novi sestavi.
12. Med formalnim preizkusom dopustnosti predloga je predložitveno sodišče – v sestavi sodnika posameznika, to je sodnika poročevalca, ki je tudi predsednik petčlanskega senata – izrazilo dvome o tem, kako razlagati člen 29(5) zakona o vrhovnem sodišču in kako ga uporabiti, da se zagotovi njegova združljivost s členom 19(1) PEU in členom 47 Listine.
13. Natančneje, predložitveno sodišče dvomi o tem, ali zahtevo po neodvisnem, nepristranskem in z zakonom ustanovljenem sodišču izpolnjujejo trije člani petčlanskega sodnega senata, izžrebani za obravnavo predloga pritožnice, saj naj bi bili zaradi načina, kako so bili imenovani, v položaju, zelo podobnem položaju sodnika, ki ga obravnavajo.
14. V teh okoliščinah je Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) v sestavi sodnika posameznika prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, razlagan ob upoštevanju člena 47 Listine, razumeti tako, da je lahko že iz samih okoliščin imenovanja na sodniško mesto razvidno, da sodnik ne izpolnjuje zahtev po neodvisnosti in nepristranskosti, če zaradi teh okoliščin pride do oblikovanja sodišča, ki pomeni kršitev pravice pravnega subjekta do sodišča, oziroma, podredno, da je za obstoj neizpolnjevanja teh zahtev odločilno že to, da zadevni sodnik (s tem, da razsoja) molče sprejema nepravilnosti postopka, v katerem je bil imenovan na sodniško mesto, zaradi katerih je prišlo do oblikovanja sodišča, ki pomeni kršitev pravice pravnega subjekta do sodišča?
2. Ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, razlagan ob upoštevanju člena 47 Listine, razumeti tako, da o tako imenovanem preizkusu nepristranskosti sodnika Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) ne smejo odločati sodniki, katerih udeležba pri razsojanju zato, ker so bili na položaj sodnika Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) imenovani na predlog Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet), oblikovanega po postopku, opredeljenem z določbami ustawa z dnia 8 grudnia 2017 r. o zmianie ustawy o Krajowej Radzie Sądownictwa oraz niektórych innych ustaw (zakon z dne 8. decembra 2017 o spremembi zakona o nacionalnem sodnem svetu in nekaterih drugih zakonov), pomeni kršitev pravice pravnega subjekta do sodišča?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, razlagan ob upoštevanju člena 47 Listine, razumeti tako, da mora Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) senat za odločanje o tako imenovanem preizkusu nepristranskosti oblikovati tako, da v njem ni takih sodnikov, v skrajnem primeru pa spregledati nacionalno določbo, v skladu s katero v takih zadevah odloča petčlanski senat, in o predlogu odločiti brez udeležbe teh sodnikov in v drugačni sestavi, ki je določena z nacionalno zakonodajo?“
15. Pisna stališča so v tem postopku predložile pritožnica, nasprotna stranka v pritožbenem postopku, nizozemska, belgijska in poljska vlada ter Evropska komisija. Nasprotna stranka v pritožbenem postopku, poljska vlada in Komisija so na obravnavi 4. junija 2025 tudi ustno predstavile stališča.
IV. Analiza
16. V oddelkih v nadaljevanju bom najprej preučil dopustnost vprašanj (A), nato pa še njihovo utemeljenost (B). Vendar se bom v skladu z zahtevo Sodišča pri analizi osredotočil predvsem na dva vidika: (i) dopustnost drugega in tretjega vprašanja za predhodno odločanje; in (ii) utemeljenost drugega vprašanja.
A. Dopustnost
17. Najprej naj spomnim, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso načeloma nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču.(13)
18. Iz tega izhaja, da za vprašanja v zvezi s pravom Unije velja domneva upoštevnosti: Sodišče lahko odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore.(14) Natančneje, Sodišče je opozorilo, da postopek predhodnega odločanja predpostavlja, da pred nacionalnimi sodišči dejansko poteka spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati sodbo, izdano v postopku predhodnega odločanja.(15)
19. Ob upoštevanju te sodne prakse bom zdaj preučil dopustnost treh vprašanj za predhodno odločanje v obravnavani zadevi.
20. Pritožnica je vložila ugovor v zvezi z dopustnostjo prvega vprašanja, saj meni, da odgovor na to vprašanje ni upošteven za preučitev njenega predloga za preizkus neodvisnosti in nepristranskosti. Pri tem poudarja, da njen predlog ne temelji le na okoliščinah imenovanja zadevnega sodnika na sodniško mesto, ampak tudi na drugih elementih, kot je sodnikovo ravnanje po imenovanju.
21. Ta ugovor me ne prepriča. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1) PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da lahko okoliščine imenovanja sodnika same po sebi kažejo na to, da sodnik ne izpolnjuje zahtev po neodvisnosti in nepristranskosti iz teh določb.
22. Če bi Sodišče na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, bi lahko predložitveno sodišče, če so upoštevni pogoji izpolnjeni, predlogu pritožnice ugodilo, ne da bi moralo preučiti, ali so drugi elementi, ki jih je izpostavilo, kakor koli pomembni. Zato se zdi prvo vprašanje za predhodno odločanje upoštevno za rešitev spora, o katerem odloča predložitveno sodišče.
23. Stranke so na obravnavi razpravljale tudi o dopustnosti drugega in tretjega vprašanja za predhodno odločanje. Glavna tema, ki so jo obravnavale, je bila, ali bi predložitveno sodišče lahko upoštevalo odgovore, ki jih je dalo Sodišče. Nekaj dvomov v zvezi s tem bi namreč lahko vzbudilo dejstvo, da je predložitveno sodišče v obravnavani zadevi sodišče v sestavi sodnika posameznika, to je sodnika poročevalca, ki je hkrati predsednik petčlanskega senata, pristojnega za preučitev predloga, ki ga je vložila pritožnica. Dalje, zakon o vrhovnem sodišču ne vsebuje posebnih pravil o samoizločitvi in izločitvi sodnikov, ki so na podlagi žreba izbrani za sodelovanje v senatu, ki preuči predlog za preizkus neodvisnosti in nepristranskosti. V bistvu je bila razprava osredotočena na to, ali bi bilo predložitveno sodišče zmožno odpraviti kakršno koli morebitno težavo, ki bi jo ugotovilo Sodišče pri obravnavi predloženih vprašanj.
24. V zvezi s tem so vse stranke, ki so sodelovale na razpravi, menile, da sta drugo in tretje vprašanje dopustni. Natančneje, poudarile so, da se pravila in načela nacionalnega prava, ki zahtevajo spoštovanje pravice do poštenega sojenja, uporabljajo v kateri koli fazi nacionalnega postopka, vključno s predhodno in stransko fazo, na katero se nanaša postopek v glavni stvari. V primeru neobstoja posebnih določb, na podlagi katerih bi lahko predložitveno sodišče odpravilo vsakršno morebitno kršitev te pravice, bi – kot trdijo te stranke – lahko uporabilo in moralo uporabiti splošna načela in pravila nacionalnega prava. Ta načela in pravila – še toliko bolj, če se razlagajo ob upoštevanju člena 19(1) PEU in člena 47 Listine ter člena 6(1) EKČP – naj bi privedla do izključitve iz senata katerega koli sodnika, o čigar neodvisnosti ali nepristranskosti bi javnost lahko podvomila.
25. Tudi sam menim, da sta drugo in tretje vprašanje dopustni.
26. Na tem mestu naj spomnim, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča med sporom o glavni stvari in določbami prava Unije, katerih razlaga se zahteva, obstajati taka povezava, da je ta razlaga objektivno potrebna za odločitev, ki jo mora sprejeti predložitveno sodišče.(16)
27. Čeprav se vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, ne nanaša na materialnopravno določbo prava Unije, ki bi se lahko uporabila v razmerjih med pritožnico in nasprotno stranko v pritožbenem postopku, obstaja očitna povezava med določbami prava Unije, na katere se nanašajo vprašanja za predhodno odločanje, in sporom o glavni stvari.(17) Ni sporno, da pred predložitvenim sodiščem trenutno poteka spor, v katerem se je in limine litis postavilo resnično vprašanje postopkovne narave, ki se nanaša na ustrezno sestavo tega sodišča za obravnavo konkretnega zahtevka ene od strank in odločanje o njem.
28. Sodišče se je dosledno strinjalo, da v navedenih okoliščinah odgovori na predložena vprašanja, ker lahko razlaga prava Unije, za katero je zaprosilo predložitveno sodišče, prispeva k rešitvi postopkovnih težav, s katerimi se sooča to sodišče, preden lahko vsebinsko odloči o sporu.(18)
29. Ta pristop je še toliko ustreznejši v obravnavani zadevi, saj se zahtevek pritožnice, ki ga mora preučiti predložitveno sodišče, nanaša na neodvisnost ali nepristranskost sodnika, ki bo zadevo obravnaval v pritožbenem postopku. V praksi bi zavrnitev odločanja o drugem in tretjem vprašanju za predhodno odločanje pomenila, da bi moralo predložitveno sodišče obravnavati morebitno vprašanje neodvisnosti ali nepristranskosti sodstva, kar zadeva dani sodni senat, čeprav bi lahko samo imelo enako težavo. Tak pristop Sodišča bi bil paradoksalen.
30. Obravnavana zadeva se tako razlikuje od zadev, v katerih so nacionalna sodišča poslala predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevah, za obravnavo katerih očitno niso bila pristojna,(19) ki jih niso več obravnavala ali ki so postale brezpredmetne(20). Razlikovati jo je treba tudi od zadev, v katerih je Sodišče ugotovilo, da se vprašanja za predhodno odločanje nanašajo na teme, o katerih je bilo dokončno odločeno, ali ki so se navezovala na fazo postopka, ki je bila pravnomočno končana.(21) Podobno obravnavana zadeva ne spominja niti na zadeve, v katerih so se vprašanja za predhodno odločanje nanašala na določbe prava Unije, ki se niso uporabljale v postopku v glavni stvari, čeprav so bile upoštevne v podobnih sodnih postopkih, ki so bili takrat v obravnavi,(22) ali v hipotetičnih prihodnjih sodnih postopkih, povezanih s postopkom v glavni stvari(23).
31. Splošneje, ta zadeva ni ena tistih, v katerih nacionalno sodišče izkoristi priložnost, ki jo ponuja zadeva – v kateri se načeloma ne postavlja nikakršno resnično vprašanje prava Unije –, da bi Sodišču postavilo splošna ali strukturna vprašanja o nacionalnem sodnem sistemu. Težave, ki jih je izpostavilo predložitveno sodišče, so v celoti upoštevne za obravnavano zadevo in bi lahko odločile o usodi spora, kar nato neposredno vpliva na postopek za priznanje in izvršitev, začet na Irskem na podlagi Uredbe št. 1215/2012. Tudi to je element, ki ga ni mogoče spregledati.(24)
32. Zgornje ugotovitve upoštevnosti ni mogoče ovreči s trditvami, o katerih se je razpravljalo na obravnavi.
33. Prvič, to, da je predložitveno sodišče in casu sestavljeno iz sodnika posameznika, to je sodnika poročevalca, ki je hkrati predsednik petčlanskega senata, pristojnega za preizkus predloga pritožnice, ni pomembno. Sodišče se je v sodbi Prokuratura Rejonowa srečalo z zelo podobnim položajem, pri čemer ni menilo, da je ta vidik ovira za dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe.(25)
34. Seveda je dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe v takih primerih odvisna od tega, ali sodni senat, ki ga pošlje v skladu s členom 267 PDEU, deluje kot „sodišče države članice“. Eden ali več sodnikov, ki delujejo posamično ali skupaj, se ne morejo šteti za take. Formalno morajo biti zadolženi za nalogo obravnave konkretnega spora, ki trenutno poteka in za odločanje o katerem so pristojni. Torej je sodnik posameznik lahko „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU ali ne, odvisno od okoliščin zadeve in upoštevnih nacionalnih pravil.
35. To je bilo pred nedavnim potrjeno v sodbi G. in drugi: zgolj dejstvo, da je posamezni sodnik v zadevi deloval kot sodnik poročevalec, še ni pomenilo, da je, če je deloval sam, imel pristojnost Sodišču poslati predlog za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 267 PDEU. Kot je ugotovilo Sodišče, navedeni sodnik ne bi mogel „sam upošteva[ti] morebitn[ih] odgovor[ov] Sodišča na njegovi vprašanji za predhodno odločanje“.(26)
36. Vendar je položaj v obravnavani zadevi drugačen od tistega v zadevi, v kateri je bila izdana sodba G. in drugi. Predsednik sodnega senata, pristojnega v zadevi, je tisti, ki v predhodni fazi postopka Sodišču predlaga, naj odloči o vprašanju, ki in limine litis lahko vpliva na pravilno sestavo senata in posledično na zakonitost njegovih prihodnjih dejavnosti. Kot namreč razumem, je predložitveno sodišče trenutno v fazi postopka, v kateri se presoja zgolj o dopustnosti predloga pritožnice za uporabo mehanizma za neodvisnost in nepristranskost.
37. Generalni pravobranilec M. Bobek je v sklepnih predlogih v zadevi Prokuratura Rejonowa poudaril, da predsedniki sodnih organov in, kar zadeva obravnavani postopek, predsedniki sodnih senatov običajno nimajo le dodatnih pristojnosti, temveč so jim zaupane tudi dodatne odgovornosti. Med drugim morajo nadzorovati postopek in notranje posvetovanje senatov, ki jim predsedujejo. Zato je menil, da je smiselno, da predsednik sodnega senata meni, da mora kot predhodni vidik zagotoviti pravilno sestavo tega senata.(27)
38. Ko je bilo poljski vladi na obravnavi postavljeno vprašanje, ali se ti preudarki uporabljajo v nacionalnih postopkih, kakršen je obravnavani, je odgovorila pritrdilno. Ta vlada je tudi potrdila, da lahko predsednik sodnega senata na podlagi nacionalnega prava sprejme različne ukrepe, da prepreči nezakonito sestavo senata, ki mu mora predsedovati. Lahko bi na primer od predsednika vrhovnega sodišča zahteval, naj z novim žrebanjem nadomesti sodnike, ki ne morejo zasedati v senatu.
39. To me vodi k naslednji točki.
40. Zgornje ugotovitve upoštevnosti ni mogoče ovreči niti z dejstvom, da nobena nacionalna določba (ali nacionalna sodna praksa) predložitvenemu sodišču izrecno ne dovoljuje sprejetja ukrepov za odpravo morebitnega položaja nezdružljivosti med upoštevnimi nacionalnimi postopkovnimi pravili in pravom Unije, ki bi jo lahko ugotovilo Sodišče.
41. Sodišče je dopustnost vprašanj za predhodno odločanje na podlagi člena 267 PDEU vedno presojalo ne glede na možnosti pravnega postopanja, ki so v nacionalnem pravu na voljo za odpravo morebitne nezdružljivosti med nacionalnim pravom in pravom Unije.(28) Ni sporno, da „je kakršna koli določba nacionalnega pravnega reda ali kakršna koli zakonodajna, upravna ali sodna praksa, zaradi katere bi se zmanjšala učinkovitost prava Unije, ker bi sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, preprečila, da bi ob tej uporabi storilo vse potrebno, da ne bi uporabilo nacionalnih zakonodajnih določb, ki bi lahko pomenile oviro polni učinkovitosti neposredno uporabljivih norm prava Unije, neskladna z zahtevami, ki so neločljivo povezane s pravom Unije“.(29)
42. Predmet tretjega vprašanja za predhodno odločanje se namreč nanaša prav na to. Na kratko, predložitveno sodišče Sodišče sprašuje, kako bi bilo treba odpraviti morebitni položaj nezdružljivosti med določbami člena 29 zakona o vrhovnem sodišču in člena 19(1) PEU. Trditve v zvezi s tem, da naj predložitveno sodišče v nacionalnem pravu v sedanji različici ne bi moglo sprejeti popravnih ukrepov, se torej navezuje na učinke, ki lahko izhajajo iz določb prava Unije, na kar se nanaša tretje vprašanje za predhodno odločanje, zlasti ob upoštevanju primarnosti prava Unije. Take trditve se jasno nanašajo na vsebino postavljenega vprašanja in torej ne morejo povzročiti nedopustnosti vprašanj.(30)
43. V tem okviru želim dodati, da je poljska vlada na obravnavi še poudarila, da stranki de jure nič ne preprečuje, da izloči enega ali več sodnikov tega senata, kar bi sprožilo ustrezen postopek za obravnavo te zahteve. Dalje, domnevam, da se nacionalna pravila o samoizločitvi prav tako v celoti uporabljajo v tej fazi postopka. Zaradi tega bi se moral vsak sodnik, ki bi ob upoštevanju sodbe Sodišča v obravnavani zadevi morda menil, da v zvezi z njim obstaja težava glede nepristranskosti, prostovoljno samoizločiti iz sodelovanja v senatu.
44. Skratka, v spisu zadeve ne vidim ničesar, s čimer bi bilo mogoče ovreči domnevo upoštevnosti, na katero je bilo napoteno v točki 18 zgoraj. Zato menim, da sta tudi drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje dopustni.
B. Vsebinska presoja
1. Prvo vprašanje
45. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1) PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da lahko okoliščine imenovanja sodnika same po sebi kažejo na to, da sodnik ne izpolnjuje zahtev po neodvisnosti in nepristranskosti, kar vodi do kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem.
46. Predložitveno sodišče navaja, da na nacionalni ravni obstajata dve usmeritvi sodne prakse v zvezi z dopustnostjo predloga za preizkus neodvisnosti in nepristranskosti pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče). V skladu z eno od razlag zadevnih nacionalnih določb (to je člena 29 zakona o vrhovnem sodišču) morajo biti v predlogu za tak preizkus ne le navedene (in dokazane) nezakonite okoliščine pri imenovanju sodnika, ampak morata biti v njem upoštevana tudi ravnanje tega sodnika po imenovanju in vpliv, ki ga je imela neizpolnitev standarda neodvisnosti in nepristranskosti na izid obravnavane zadeve. V skladu z drugo razlago te nacionalne določbe lahko že samo okoliščine imenovanja sodnika zadostujejo za vzbuditev dvoma o nepristranskosti ali neodvisnosti sodnika, zato se predlagatelju v ta namen ni treba sklicevati na dodatne elemente.
47. Zdi se mi, da je odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, mogoče najti v sodni praksi Sodišča.
48. Sodišče je v sodbi Simpson razsodilo, da lahko nepravilnost pri imenovanju sodnikov sama po sebi pomeni kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred neodvisnim, nepristranskim in z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem. Tako je, če „je ta nepravilnost po naravi in teži taka, da ustvarja dejansko nevarnost, da lahko druge veje oblasti, zlasti izvršilna, izvajajo neupravičeno diskrecijsko pravico, ki ogroža celovitost rezultata, do katerega pripelje postopek imenovanja, in ki tako pri pravnih subjektih vzbudi upravičen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti enega ali več zadevnih sodnikov, kar se zgodi, če so vprašljiva temeljna pravila, ki so sestavni del vzpostavitve in delovanja tega sodnega sistema“.(31)
49. Zelo podobno je ugotovil veliki senat ESČP v sodbi Ástráðsson. Z uporabo tridelnega preizkusa je opredelil, ali nezakonito imenovanje sodnika samo po sebi povzroči kršitev pravice do „z zakonom ustanovljenega sodišča“ iz člena 6(1) EKČP. ESČP je v bistvu preverilo, ali: (i) je prišlo do očitne kršitve nacionalnih predpisov v zvezi z imenovanjem sodnikov, (ii) je bila kršitev povezana s predpisom, ki je temeljnega pomena za imenovanje sodnikov, in (iii) so nacionalna sodišča nad to kršitvijo dejansko opravila nadzor in jo odpravila. Natančneje, ESČP je poudarilo, da je treba presojo kršitve opraviti „glede na predmet in cilj zahteve po ‚z zakonom ustanovljenem sodišču‘, kar pomeni, da je treba zagotoviti, da lahko sodstvo svoje naloge opravlja brez neupravičenega vmešavanja, ter tako ohraniti pravno državo in delitev oblasti“. ESČP je zato razsodilo, da „je treba šteti, da kršitve, ki so povsem tehnične narave in nikakor ne vplivajo na legitimnost postopka imenovanja, ne dosegajo zadevnega praga“.(32)
50. Navedena načela so bila dosledno potrjena v poznejši sodni praksi Sodišča(33) in so bila posebej uporabljena v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Krajowa Rada Sądownictwa. V tej zadevi je Sodišče predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Najwyższy (Izba Kontroli Nadzwyczajnej i Spraw Publicznych) (vrhovno sodišče (senat za izredni nadzor in javne zadeve), Poljska), razglasilo za nedopusten. Sodišče je razsodilo, da zadevna sestava zaradi podrobnih pravil, ki so urejala imenovanje sodnikov, ki jo sestavljajo, nima statusa neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, tako da ni „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU.(34)
51. V tem okviru je morda koristno opozoriti, da je Sodišče v svoji sodni praksi redno poudarjalo pomen postopka imenovanja sodnikov. Sodišče je pojasnilo, da je postopek imenovanja sodnikov glede na bistvene posledice, ki jih ima za pravilno delovanje in legitimnost sodne oblasti v demokratični državi, v kateri velja vladavina prava, nujno neločljiv element pojma „z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče“.(35)
52. Ob upoštevanju navedenega menim, da lahko nekatere pomanjkljivosti v postopku imenovanja sodnikov že same po sebi kažejo na to, da zadevni sodniki ne izpolnjujejo zahtev po neodvisnosti in nepristranskosti. V takih primerih od stranke, ki v zvezi s tem opozori na težavo, ni mogoče zahtevati predložitve dodatnih elementov v podporo neizpolnjevanju navedene zahteve. V zvezi s tem ugotavljam, da se vse stranke, ki so predložile stališča v tem postopku, – z nekaj odtenki – strinjajo s to ugotovitvijo.
53. Vendar se zdi, da je Komisija na obravnavi nekoliko spremenila stališče, ki ga je zavzela v pisnih stališčih. Glede tega je poudarila pomen obravnave vpliva, ki bi ga lahko nezakonito imenovanje imelo na konkreten spor, pri čemer se je sklicevala na sodbi Sodišča v zadevi Openbaar Ministerie, na kateri je napoteno v opombi 37 teh sklepnih predlogov. Opozoriti je treba, da sta se ti zadevi nanašali na izvršitev evropskega naloga za prijetje (ENP) na podlagi Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ.(36)Sodišče je v svojih sodbah v bistvu ugotovilo, da lahko izvršitveni pravosodni organ, kadar razpolaga z elementi, ki kažejo na sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodstva v odreditveni državi članici, vključno s postopkom imenovanja članov sodstva, izvršitev zavrne le, če ugotovi, da v posebnih okoliščinah primera obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da so take pomanjkljivosti privedle do resničnega tveganja kršitve pravice zadevne osebe do poštenega sojenja, in sicer pred neodvisnim, nepristranskim in z zakonom predhodno ustanovljenim sodiščem.(37)
54. Težko razumem, na kakšni podlagi je Komisija povlekla vzporednice z obravnavano zadevo.
55. Dvofazni preizkus je bil sprava zasnovan v položajih, ki so vključevali zaščito oseb, ki bi bile lahko izpostavljene kršitvi absolutne prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja,(38) nato pa je bil razširjen na položaje, v katerih bi bila lahko ogrožena temeljna pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja(39). Ta preizkus je bil izoblikovan in se uporablja na točno določenem pravnem področju, harmoniziranem na ravni Unije. Sodišče je s to sodno prakso po sodni poti uvedlo nenapisano podlago za to, da se izjemoma zavrne izvršitev ENP.(40)
56. Vendar je Sodišče v sodbah Openbaar Ministerie jasno navedlo, da izvršitveni pravosodni organ, ki razpolaga z elementi, ki kažejo na sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodstva v odreditveni državi članici, ne sme zavrniti statusa „odreditvenega pravosodnega organa“ v smislu Okvirnega sklepa 2002/584 vsakemu sodniku ali sodišču te države članice, ki po naravi deluje popolnoma neodvisno od izvršilne oblasti. Obstoj takih pomanjkljivosti namreč ne vpliva nujno na vse odločitve, ki jih sodišča navedene države članice lahko sprejmejo v vsakem posameznem primeru. Z nasprotno razlago bi po mnenju Sodišča prišlo do razširitve omejitev, dovoljenih pri načelih vzajemnega zaupanja in medsebojnega priznavanja, prek „izjemnih okoliščin“, kar bi privedlo do splošne izključitve uporabe teh načel za celotno državo članico. To bi med drugim ogrozilo uresničitev cilja Okvirnega sklepa 2002/584 ter postavilo pod vprašaj načeli vzajemnega zaupanja in medsebojnega priznavanja, na katerih temelji ta okvirni sklep.(41)
57. Jasno je torej, da v položajih, kakršna sta tista iz zadev Openbaar Ministerie, sistemska pomanjkljivost v sodnem sistemu dane države članice lahko vpliva ali ne vpliva na način, kako bo odločeno v sporu iz postopka v glavni stvari. Nasprotno pa bi bile lahko v obravnavani zadevi te posledice neločljivo povezane s položajem iz zadeve, ki jo obravnava predložitveno sodišče. Kot bo pojasnjeno v naslednjem oddelku teh sklepnih predlogov, bi lahko nekateri sodniki, ki zasedajo v senatu, odločali o pravnem vprašanju, glede katerega imajo potencialno osebni interes, saj bi lahko njihova sodba vplivala na njihov lastni pravni položaj. Čeprav bi torej uporabili logiko, na kateri temeljita sodbi Openbaar Ministerie, tveganje morebitnega škodljivega vpliva zatrjevane pomanjkljive nepristranskosti zadevnih sodnikov na spore, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, obstaja in re ipsa.
58. Glede na navedeno menim, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19(1) PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da lahko okoliščine imenovanja sodnika že same po sebi kažejo na to, da sodnik ne izpolnjuje zahtev po neodvisnosti in nepristranskosti, če te okoliščine povzročijo take vrste in tako resno nepravilnost, da pri pravnih subjektih vzbudi razumen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti zadevnega sodnika.
2. Drugo vprašanje
59. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1) PEU, razlagan ob upoštevanju člena 47 Listine, razumeti tako, da prepoveduje preučitev, ali nacionalni sodnik izpolnjuje zahtevo po neodvisnosti in nepristranskosti, ki jo opravi sodni senat, v katerem so sodniki, ki bi bili zaradi načina, kako so bili imenovani, lahko v položaju, podobnem položaju preučevanega sodnika.
60. Menim, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno.
61. Najprej, najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da mora – v skladu s členom 19(1) PEU in členom 47 Listine – kateri koli sodni senat s pristojnostjo na področjih, zajetih s pravom Unije, ki deluje v kateri koli fazi postopka v katerem koli pravnem sporu, izpolnjevati zahtevo po neodvisnosti sodstva.
62. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se s členom 19 PEU uresničuje vrednota pravne države iz člena 2 PEU.(42) Za pravico do učinkovitega sodnega nadzora neodvisnega sodišča, ki je zdaj določena v členu 47 Listine, Sodišče pojasnjuje, da je „neločljivo povezan[a] s pravno državo“.(43) Jamstva za dostop do neodvisnega in nepristranskega sodišča pa so temelj pravice do poštenega sojenja.(44)
63. V skladu z ustaljeno sodno prakso zajema pojem „neodvisnost sodstva“ v pravu Unije dva vidika. Prvi, zunanji vidik zahteva, da zadevno sodišče svoje funkcije izvaja povsem samostojno, ne da bi bilo s komer koli kakor koli hierarhično povezano ali mu bilo podrejeno in ne da bi prejemalo kakršne koli ukaze ali navodila, ter da je s tem zaščiteno pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njegovih članov in vplivajo na njihove odločitve.(45)
64. Drugi, notranji vidik – ki je upošteven v obravnavani zadevi – je povezan s pojmom „nepristranskosti“. Njegov namen je zagotoviti enako distanco do strank spora in njihovih posamičnih interesov glede predmeta spora. Ta vidik zahteva spoštovanje objektivnosti in neobstoj kakršnega koli interesa za izid spora, razen stroge uporabe pravnega pravila.(46)
65. Kot je generalni pravobranilec D. Ruiz-Jarabo Colomer poudaril v sklepnih predlogih v zadevi De Coster, nepristranskost od sodnikov zahteva „sprva ravnodušno psihološko držo“ v razmerju do sporov, da bi zagotovili (in dajali vtis, da zagotavljajo) enako distanco do strank.(47) Širše bi dejal, da nepristranskost od sodnikov zahteva, da nimajo nikakršnega osebnega interesa, da niso neobjektivni oziroma nimajo nikakršnega predsodka v sporih, ki jih obravnavajo, kar pomeni, da vse stranke obravnavajo enako in pošteno. Ta načela se odražajo v latinskem reku, navedenem v uvodu k tem sklepnim predlogom, nemo iudex in causa sua – na katerega je bilo napoteno v kar nekaj sklepnih predlogih generalnih pravobranilcev(48) in v sodbah ESČP(49).
66. Zdi se mi samoumevno, da v zadevi, v kateri sodni senat preučuje vprašanja glede neodvisnosti danega sodnika, člani tega senata ne morejo biti sami v položaju, v katerem se postavlja isto vprašanje. To pomeni, da v primeru, ko se pod vprašaj postavi neodvisnost sodnika zaradi domnevno nezakonitega postopka imenovanja, sodniki, ki preučujejo zadevo, ne morejo biti imenovani po istem (ali enakovrednem) postopku.
67. V nasprotnem primeru lahko niso – ali, če smo že pri tem, ne dajejo vtisa, da so – ravnodušni do obravnavanih pravnih vprašanj, saj bi odločali o zadevi, ki jih neposredno zadeva. Če bi namreč upoštevali težave, na katere je opozorila stranka, bi bil lahko pod vprašaj postavljen njihov lastni status neodvisnega sodnika. Torej bi večina pravnih subjektov verjetno menila, da imajo ti sodniki osebni interes glede izida postopka in kot taki ne morejo biti v celoti nepristranski.
68. Zato menim, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19(1) PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da v primeru, ko sodni senat preizkuša neodvisnost ali nepristranskost sodnika zaradi zatrjevano nezakonitega postopka imenovanja, sodniki, ki preučujejo zadevo, ne smejo biti imenovani po istem ali enakovrednem postopku.
3. Tretje vprašanje
69. Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje, ali je treba člen 19(1) PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da nacionalno sodišče, ki preizkuša neodvisnost nekaterih sodnikov, v sodni senat, ki izvaja presojo, ne sme vključiti sodnikov, ki lahko niso – ali ne dajejo vtisa, da so – nepristranski in, če je tako, katere ukrepe je treba sprejeti v ta namen.
70. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ima člen 19(1) PEU, kot se razlaga z vidika člena 47 Listine, neposredni učinek.(50)
71. Če sta torej nacionalna zakonodaja ali praksa v nasprotju z zahtevami iz člena 19(1) PEU in člena 47 Listine, mora predložitveno sodišče storiti vse, kar je mogoče, da odpravi to nezdružljivost, da bi zagotovilo polni učinek zahtev prava Unije v zadevi, o kateri odloča, s čimer se zadevnim strankam zagotovi pravica do poštenega sojenja.(51)
72. Katere konkretne ukrepe bi predložitveno sodišče lahko dejansko sprejelo (ali bi jih moralo sprejeti) v obravnavani zadevi, je večinoma odvisno od nacionalnega prava. V skladu z načelom procesne avtonomije namreč velja, da kadar nacionalni postopki niso harmonizirani, se v nacionalnem pravnem redu vsake države članice določijo pristojna sodišča in postopkovna pravila za pravna sredstva, ki zagotavljajo varstvo pravic, ki jih posameznikom daje pravo Unije. To velja pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da v praksi ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih zagotavlja pravo Unije (načelo učinkovitosti).(52)
73. Če bi torej predložitveno sodišče ugotovilo, da bi uporaba upoštevne nacionalne zakonodaje – kot je določena ali zgolj kot se trenutno razlaga – privedla do kršitve pravice pravnega subjekta do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, bi lahko to sodišče nacionalna pravila razložilo v skladu s pravom Unije(53) ali, kadar je to primerno, ne bi uporabilo zadevnih nacionalnih določb(54), da bi tako izključilo sodnike, ki bi jim v obravnavani zadevi lahko primanjkovalo – ali bi dajali vtis, da jim primanjkuje – potrebne nepristranskosti.
74. To bi lahko na primer pomenilo, da bi predlog iz postopka v glavni stvari obravnaval senat, sestavljen iz manj sodnikov, ali da bi bili lahko po ponovnem žrebanju izbrani drugi sodniki za dopolnitev petčlanskega senata. Seveda bi bilo mogoče predvideti še druge ukrepe. Pravo Unije načeloma ne zahteva nikakršnega posebnega ukrepa, če ukrep, določen z nacionalnim pravom, zagotavlja učinkovitost načel, ki izhajajo iz člena 19(1) PEU in člena 47 Listine.
75. Kot je bilo navedeno v točkah 24, 38 in 43 zgoraj, se zdi, da obstajajo splošna načela in pravila nacionalnega prava, ki lahko zapolnijo morebitno vrzel zaradi neobstoja posebnih pravil v zakonu o vrhovnem sodišču, v skladu s katerimi je mogoče obravnavati položaje, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari.
76. Glede na navedeno menim, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19(1) PEU v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da je treba sodnike, ki bi jim lahko primanjkovalo – ali bi dajali vtis, da jim primanjkuje – potrebne nepristranskosti za preučitev zadeve v zvezi z neodvisnostjo sodstva, izključiti iz sodnega senata, ki obravnava zadevo. V nacionalnem pravnem sistemu zadevne države članice je treba določiti podrobna postopkovna pravila za zagotovitev, da tako zadevo obravnava sodni senat, ki izpolnjuje zahteve, ki izhajajo iz temeljne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja.
V. Predlog
77. Skratka, Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska), odgovori:
Člen 19(1) PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
(1) lahko okoliščine imenovanja sodnika že same po sebi kažejo na to, da sodnik ne izpolnjuje zahtev po neodvisnosti in nepristranskosti, če te okoliščine povzročijo take vrste in tako resno nepravilnost, da pri pravnih subjektih vzbudi razumen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti zadevnega sodnika;
(2) v primeru, ko sodni senat preizkuša neodvisnost ali nepristranskost sodnika zaradi domnevno nezakonitega postopka imenovanja, sodniki, ki preučujejo zadevo, ne smejo biti imenovani po istem ali enakovrednem postopku;
(3) je treba sodnike, ki bi jim lahko primanjkovalo – ali bi dajali vtis, da jim primanjkuje – potrebne nepristranskosti za preučitev zadeve v zvezi z neodvisnostjo sodstva, izključiti iz sodnega senata, ki obravnava zadevo. V nacionalnem pravnem sistemu zadevne države članice je treba določiti podrobna postopkovna pravila za zagotovitev, da tako zadevo obravnava sodni senat, ki izpolnjuje zahteve, ki izhajajo iz temeljne pravice do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja.
1 Jezik izvirnika: angleščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.
2 Glej med drugim Yale, D.E.C., „Iudex in propria causa“: An historical excursus“, The Cambridge Law Journal, zvezek 33, izdaja 1, 1974, str. od 80 do 96, in Neudorf, L., „Judicial independence: The judge as a third party to the dispute“, Oxford University Comparative Law Forum 2, 2015.
3 Kodeks 3.5.1: „neminem sibi esse iudicem vel ius sibi dicere debere“ (nihče ne more odločati o svoji zadevi ali razlagati zakona zase).
4 Glej tudi sklepne predloge generalne pravobranilke T. Ćapeta v zadevi Vivacom Bulgaria (C-369/23, EU:C:2024:612, točka 1).
5 Izraz „predhodno“ je uporabljen le v členu 47 Listine.
6 Na primer v členu 30(2) ustave Republike Ciper.
7 Na primer v načelu 2 temeljnih načel Združenih narodov o neodvisnosti sodstva, ki so bila sprejeta 6. septembra 1985 na sedmem kongresu Združenih narodov o preprečevanju kriminala in ravnanju z obtoženimi, ki je potekal v Milanu med 26. avgustom in 6. septembrom 1985.
8 Glej med drugim sodbe z dne 24. junija 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča) (C-619/18, EU:C:2019:531); z dne 5. novembra 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost splošnih sodišč) (C-192/18, EU:C:2019:924), in z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča) (C-585/18, C-624/18 in C-625/18, EU:C:2019:982).
9 Glej med drugim sodbe ESČP z dne 22. julija 2021, Reczkowicz proti Poljski (CE:ECHR:2021:0722JUD004344719); z dne 8. novembra 2021, Dolińska-Ficek in Ozimek proti Poljski (CE:ECHR:2021:1108JUD004986819), in z dne 15. marca 2022, Grzęda proti Poljski (CE:ECHR:2022:0315JUD004357218).
10 Dz. U. iz leta 2018, pozicija 5.
11 Dz. U. iz leta 2022, pozicija 1259.
12 UL 2012, L 351, str. 1.
13 Glej v tem smislu sodbo z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė (C-146/23 in C-374/23, EU:C:2025:109, točka 37 in navedena sodna praksa).
14 Prav tam.
15 Glej v tem smislu sodbo z dne 9. januarja 2024, G. in drugi (Imenovanje sodnikov splošnih sodišč na Poljskem) (C-181/21 in C-269/21, EU:C:2024:1, točka 64 in navedena sodna praksa, v nadaljevanju: sodba G. in drugi).
16 Glej v zvezi s tem sodbo z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny (C-558/18 in C-563/18, EU:C:2020:234, točka 48 in navedena sodna praksa, v nadaljevanju: sodba Miasto Łowicz).
17 Glej v zvezi s tem sodbo Miasto Łowicz (točke od 49 do 52).
18 Glej na primer sodbe z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča) (C-585/18, C-624/18 in C-625/18, EU:C:2019:982, točki 99 in 100); z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje) (C-487/19, EU:C:2021:798, točki 93 in 94), ter z dne 16. novembra 2021, Prokuratura Rejonowa w Mińsku Mazowieckim in drugi (od C-748/19 do C-754/19, EU:C:2021:931, točki 48 in 49, v nadaljevanju: sodba Prokuratura Rejonowa).
19 Glej na primer sklepa z dne 6. septembra 2018, Di Girolamo (C-472/17, EU:C:2018:684), in z dne 17. decembra 2019, Di Girolamo (C-618/18, EU:C:2019:1090).
20 Glej med drugim sodbo z dne 12. marca 1998, Djabali (C-314/96, EU:C:1998:104, točki 21 in 22).
21 Glej zlasti sodbo G. in drugi (točke od 74 do 80).
22 Glej na primer sklepa z dne 5. junija 2014, Antonio Gramsci Shipping in drugi (C-350/13, EU:C:2014:1516, točki 11 in 12), in z dne 10. februarja 2015, Liivimaa Lihaveis (C-175/13, EU:C:2015:80, točka 20).
23 Glej na primer sklep z dne 16. maja 1994, Monin Automobiles (C-428/93, EU:C:1994:192, točke od 12 do 15), in sodbo Prokuratura Rejonowa (točki 93 in 94).
24 Glej v tem smislu sodbo Miasto Łowicz (točka 49 in navedena sodna praksa).
25 Glej točke od 40 do 50 sodbe Prokuratura Rejonowa. Glej tudi podrobno sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Bobka v istih zadevah (EU:C:2021:403, točke od 48 do 66 in od 73 do 129, v nadaljevanju: sklepni predlogi v zadevi Prokuratura Rejonowa).
26 Točke od 69 do 72 sodbe G. in drugi.
27 Sklepni predlogi v združenih zadevah Prokuratura Rejonowa w Mińsku Mazowieckim in drugi (od C-748/19 do C-754/19, EU:C:2021:403, točke od 63 do 66).
28 Glej sklepne predloge v zadevi Prokuratura Rejonowa (točka 90).
29 Glej na primer sodbi z dne 9. marca 1978, Simmenthal (106/77, EU:C:1978:49, točki 22 in 23), in z dne 8. septembra 2010, Winner Wetten (C-409/06, EU:C:2010:503, točki 56 in 57).
30 Glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje) (C-487/19, EU:C:2021:798, točka 90 in navedena sodna praksa).
31 Sodba z dne 26. marca 2020, Preveritev Simpson/Svet in HG/Komisija (C-542/18 RX-II in C-543/18 RX-II, EU:C:2020:232, točka 75).
32 ESČP, 1. december 2020, Guðmundur Andri Ástráðsson proti Islandiji (CE:ECHR:2020:1201JUD002637418, točke od 244 do 252).
33 Glej zlasti sodbi z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje) (C-487/19, EU:C:2021:798, točka 130), in z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank (C-132/20, EU:C:2022:235, točka 122).
34 Sodba z dne 21. decembra 2023, Krajowa Rada Sądownictwa (Nadaljnje opravljanje sodniške funkcije) (C-718/21, EU:C:2023:1015, točke od 30 do 78).
35 Prav tam (točka 60 in navedena sodna praksa).
36 Okvirni sklep Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen.
37 Sodbi z dne 17. decembra 2020, Openbaar Ministerie (Neodvisnost odreditvenega pravosodnega organa) (C-354/20 PPU in C-412/20 PPU, EU:C:2020:1033), in z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici) (C-562/21 PPU in C-563/21 PPU, EU:C:2022:100).
38 Glej zlasti sodbo z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C-404/15 in C-659/15 PPU, EU:C:2016:198).
39 Sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu) (C-216/18 PPU, EU:C:2018:586).
40 Glej v zvezi s tem moje sklepne predloge v zadevi M. D. (C-819/21, EU:C:2023:386, točke od 30 do 34).
41 Glej v tem smislu sodbi z dne 17. decembra 2020, Openbaar Ministerie (Neodvisnost odreditvenega pravosodnega organa) (C-354/20 PPU in C-412/20 PPU, EU:C:2020:1033, točke od 41 do 43), in z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici) (C-562/21 PPU in C-563/21 PPU, EU:C:2022:100, točke 63 in od 82 do 102).
42 Glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov) (C-204/21, EU:C:2023:442, točka 69 in navedena sodna praksa).
43 Glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C-64/16, EU:C:2018:117, točka 36 in navedena sodna praksa).
44 Glej na primer sodbo z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov) (C-204/21, EU:C:2023:442, točka 71).
45 Glej nedavno sodbo z dne 19. decembra 2024, Vivacom Bulgaria (C-369/23, EU:C:2024:1043, točka 30 in navedena sodna praksa).
46 Prav tam (točka 31 in navedena sodna praksa).
47 C-17/00, EU:C:2001:366, točka 93, s sklicevanjem na dela pravnika P. Calamandreija.
48 Glej zlasti sklepne predloge generalnega pravobranilca G. Hogana v zadevi Banco de Santander (C-274/14, EU:C:2019:802, točka 31); sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi Adler Real Estate in drugi (C-546/18, EU:C:2021:219, točka 64); sklepne predloge generalnega pravobranilca E. Tancheva v zadevi A.B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo) (C-824/18, EU:C:2020:1053, točka 134), in sklepne predloge generalne pravobranilke T. Ćapeta v zadevi Vivacom Bulgaria (C-369/23, EU:C:2024:612, točka 28).
49 Glej zlasti sodbo ESČP z dne 23. novembra 2023, Wałęsa proti Poljski (CE:ECHR:2023:1123JUD005084921, točka 180).
50 Glej na primer sodbo z dne 5. junija 2023, Komisija/Poljska (Neodvisnost in zasebno življenje sodnikov) (C-204/21, EU:C:2023:442, točka 78 in navedena sodna praksa).
51 Prav tam (točka 228 in navedena sodna praksa).
52 Glej nedavno sodbo z dne 3. aprila 2025, Kypriaki Dimokratia (C-283/24, EU:C:2025:236, točka 37 in navedena sodna praksa).
53 V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da obveznost skladne razlage vključuje obveznost nacionalnih sodišč, vključno s sodišči, ki odločajo na zadnji stopnji, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji prava Unije. Zato nacionalno sodišče zlasti ne more upravičeno trditi, da zadevne nacionalne določbe ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker se je ta določba dosledno razlagala v smislu, ki ni združljiv s tem pravom. Glej v tem smislu sodbo z dne 30. aprila 2025, CT (C-370/24, EU:C:2025:300, točki 44 in 45 ter navedena sodna praksa).
54 Glej z nadaljnjimi sklicevanji sodbo z dne 24. junija 2019, Popławski (C-573/17, EU:C:2019:530, točka 58).