Začasna izdaja
SLSODBA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 10. septembra 2026(*)
„ Predhodno odločanje – Približevanje zakonodaj – Telekomunikacijski sektor – Direktiva (EU) 2018/1972 – Evropski zakonik o elektronskih komunikacijah – Pogodba o elektronskih komunikacijskih storitvah – Pravica ponudnika do enostranske spremembe pogodbenih pogojev – Člen 105(4), prvi pododstavek – Pravica končnih uporabnikov do odpovedi pogodbe “
V zadevi C‑669/24,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) z odločbo z dne 26. septembra 2024, ki je na Sodišče prispela 11. oktobra 2024, v postopku
Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände – Verbraucherzentrale Bundesverband e.V.
proti
Vodafone GmbH,
ob udeležbi
Bundesnetzagentur für Elektrizität, Gas, Telekommunikation und Eisenbahnen,
SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi F. Schalin, predsednik senata, M. Gavalec (poročevalec) in Z. Csehi, sodnika,
generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez‑Bordona,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände – Verbraucherzentrale Bundesverband e.V. T. Rader, Rechtsanwalt,
– za Vodafone GmbH C. Rohnke, Rechtsanwalt,
– za italijansko vlado S. Fiorentino, agent, skupaj z E. Manzom, avvocato dello Stato,
– za romunsko vlado E. Gane, R. Antonie in L. Ghiță, agentke,
– za Evropsko komisijo G. Conte, O. Gariazzo in G. Meeßen, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 105(4), prvi pododstavek, Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (UL 2018, L 321, str. 36).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände – Verbraucherzentrale Bundesverband e.V. (zvezno združenje centrov in združenj potrošnikov, Nemčija; v nadaljevanju: BV) in družbo Vodafone GmbH, ponudnikom telekomunikacijskih storitev, v zvezi z uporabo določila v splošnih pogojih poslovanja te družbe, ki daje tej družbi pravico do enostranske spremembe pogodbenih pogojev.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 93/13/EGS
3 Člen 3 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25) določa:
„1. Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
[…]
3. Priloga vsebuje okvirni in nedokončani seznam pogojev, ki lahko štejejo za nepoštene.“
4 Priloga k tej direktivi, naslovljena „Pogoji, navedeni v členu 3(3)“, določa:
„1. Pogoji, katerih cilj ali učinek je:
[…]
(j) omogočanje prodajalcu ali ponudniku, da enostransko spremeni pogodbene pogoje brez tehtnega razloga, ki mora biti določen v pogodbi;
[…]
2. Področje uporabe pododstavkov (g), (j) in (l)
[…]
(b) […]
Pododstavek (j) prav tako ni v nasprotju s pogoji, pod katerimi si prodajalec ali ponudnik pridrži pravico, da enostransko spremeni pogoje pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, pod pogojem, da mora o tem obvestiti potrošnika v ustreznem roku in da ima potrošnik pravico odpovedi pogodbe.
[…]“
Direktiva 2018/1972
5 V uvodnih izjavah 257, 258, 275 in 276 Direktive 2018/1972 je navedeno:
„(257) Različno izvajanje pravil o varstvu končnih uporabnikov je povzročilo znatne ovire na notranjem trgu, ki vplivajo tako na ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev kot tudi na končne uporabnike. Te ovire bi bilo treba zmanjšati z uporabo istih pravil, ki zagotavljajo visoko skupno raven varstva v [Evropski u]niji. Umerjena popolna harmonizacija pravic končnega uporabnika, zajetih v tej direktivi, bi morala znatno povečati pravno varnost za končne uporabnike in ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev ter znatno zmanjšati ovire za vstop na trg ter nepotrebna bremena zagotavljanja skladnosti, ki izhajajo iz razdrobljenosti pravil. […] Popolna harmonizacija bi morala zajeti samo področja, ki jih urejajo določbe o pravicah končnih uporabnikov iz te direktive. […]
(258) Pogodbe so pomembno orodje za končne uporabnike, da se zagotovita preglednost informacij in pravna varnost. Večina ponudnikov storitev bo v konkurenčnem okolju sklepala pogodbe s svojimi strankami, ker je to zaželeno iz poslovnih razlogov. Poleg te direktive se za transakcije potrošnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami uporabljajo zahteve veljavnega prava Unije o varstvu potrošnikov v zvezi s pogodbami, zlasti Direktiva [93/13] ter Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta [z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 302, str. 64)]. […]
[…]
(275) Vse spremembe pogodbenih pogojev, ki jih predlagajo ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, in niso v korist končnega uporabnika, na primer v zvezi s stroški, tarifami, omejitvami količine podatkov, hitrostmi prenosa podatkov, pokritostjo ali obdelavo osebnih podatkov, bi morale biti razlogi, zaradi katerih ima končni uporabnik pravico prekiniti pogodbo brez kakršnih koli stroškov, tudi če so te spremembe povezane z nekaterimi spremembami v korist uporabnikov. Ob vsaki spremembi pogodbenih pogojev s strani ponudnika bi torej moral končni uporabnik imeti pravico, da prekine pogodbo, razen če je sprememba sama po sebi v korist končnega uporabnika ali če so spremembe zgolj administrativne narave, kot je sprememba ponudnikovega naslova, in nimajo negativnih posledic za končnega uporabnika ali če so spremembe nujne zaradi zakonodajnih ali regulativnih sprememb, kot so nove zahteve glede informacij o pogodbi, ki jih nalaga pravo Unije ali nacionalno pravo. Ali je sprememba izključno v korist končnega uporabnika, bi bilo treba oceniti na podlagi objektivnih meril. Pravico končnega uporabnika do prekinitve pogodbe bi bilo možno izključiti samo, če ponudnik lahko dokaže, da so vse spremembe pogodbe izključno v korist končnega uporabnika ali da so zgolj administrativne narave in nimajo negativnih posledic za končnega uporabnika.
(276) Končni uporabniki bi morali biti o vsaki spremembi pogodbenih pogojev obveščeni prek trajnega nosilca podatkov. Kar zadeva storitve prenosa, ki se uporabljajo za storitve stroj–stroj, pravice do prekinitve v primeru spremembe pogodbe ne bi smele veljati za končne uporabnike, ki niso potrošniki, mikropodjetja ali mala podjetja ali neprofitne organizacije. Države članice bi morale biti sposobne zagotoviti posebno varstvo končnih uporabnikov v zvezi s prekinitvijo pogodbe, če končni uporabniki spremenijo kraj prebivališča. Določbe o prekinitvi pogodbe ne bi smele posegati v druge določbe prava Unije ali nacionalnega prava v zvezi z razlogi, zaradi katerih lahko ponudniki storitev ali končni uporabniki prekinejo pogodbe ali spremenijo pogodbene pogoje.“
6 Člen 3 Direktive 2018/1972, naslovljen „Splošni cilji“, v odstavku 2(d) določa:
„Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi ter [Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC)], Komisija in države članice si v okviru te direktive prizadevajo uresničiti naslednje splošne cilje, ki niso navedeni v prednostnem vrstnem redu:
[…]
(d) podpirajo interese državljanov Unije z zagotavljanjem povezljivosti ter splošne razpoložljivosti in uporabe zelo visokozmogljivih omrežij, vključno s fiksnimi, mobilnimi in brezžičnimi omrežji, in elektronskih komunikacijskih storitev, z omogočanjem čim večjih koristi pri izbiri, ceni in kakovosti na podlagi učinkovite konkurence, z ohranjanjem varnosti omrežij in storitev, z zagotavljanjem visoke in skupne stopnje zaščite končnih uporabnikov s potrebnimi sektorskimi pravili, z upoštevanjem potreb – kot so dostopne cene – posebnih družbenih skupin, zlasti končnih uporabnikov invalidov, starejših končnih uporabnikov in končnih uporabnikov s posebnimi socialnimi potrebami, ter z zagotavljanjem možnosti izbire in enakovrednega dostopa za končne uporabnike invalide.“
7 Člen 101(1) te direktive določa:
„Države članice v svojem nacionalnem pravu ne ohranijo ali vanj ne uvedejo določb o zaščiti končnih uporabnikov, ki bi se razlikovale od členov 102 do 115 te direktive, vključno z bolj ali manj strogimi določbami za zagotovitev drugačne ravni zaščite, razen če ta naslov ne določa drugače.“
8 Člen 105 navedene direktive, naslovljen „Trajanje in prekinitev pogodbe“, v odstavku 4 določa:
„Končni uporabniki imajo pravico prekiniti pogodbo brez kakršnih koli dodatnih stroškov, ko so obveščeni o spremembah pogodbenih pogojev s strani ponudnika javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, razen če so predlagane spremembe izključno v korist končnega uporabnika, so zgolj administrativne narave in nimajo negativnih posledic za končnega uporabnika ali so neposredno naložene s pravom Unije ali nacionalnim pravom.
Ponudniki o vsaki spremembi pogodbenih pogojev obvestijo končne uporabnike najmanj en mesec vnaprej in jih hkrati seznanijo s pravico do prekinitve pogodbe brez vsakršnih dodatnih stroškov, če novih pogojev ne sprejmejo. Pravica do odpovedi pogodbe se lahko uveljavlja v roku enega meseca od prejetja obvestila. Države članice lahko ta rok podaljšajo za največ tri mesece. Države članice zagotovijo, da se uradno obvestilo poda na jasen in razumljiv način na trajnem nosilcu podatkov.“
Nemško pravo
9 Člen 57(1) Telekommunikationsgesetz (zakon o telekomunikacijah) z dne 23. junija 2021 (BGBl. 2021 I, str. 1858), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: TKG), določa:
„Če si je ponudnik javno dostopnih telekomunikacijskih storitev v splošnih pogojih poslovanja pridržal pravico do enostranske spremembe pogodbe in enostransko spremeni pogodbene pogoje, lahko končni uporabnik odpove pogodbo brez odpovednega roka in brez stroškov, razen če so spremembe:
1. izključno v korist končnega uporabnika,
2. zgolj administrativne narave in ne vplivajo negativno na končnega uporabnika
3. ali jih neposredno nalaga pravo Unije ali nacionalno pravo.“
10 Člen 307 Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: BGB), določa:
„(1) Določbe v splošnih pogojih poslovanja so neveljavne, če sopogodbenika uporabnika teh pogojev poslovanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja postavijo v neupravičeno slabši položaj. Neupravičeno slabši položaj lahko izhaja tudi iz tega, da določba ni jasna in razumljiva.
(2) Neupravičeno slabši položaj se ob dvomu domneva, če določba
1. ni združljiva z bistveno idejo zakonske ureditve, od katere odstopa, ali
2. omejuje bistvene pravice ali obveznosti, ki izhajajo iz narave pogodbe, tako da je ogroženo doseganje namena pogodbe.
(3) Odstavka 1 in 2 ter člena 308 in 309 veljajo le za določbe v splošnih pogojih poslovanja, s katerimi so dogovorjena pravila, ki odstopajo od zakonov ali drugih predpisov ali jih dopolnjujejo. Druge določbe so lahko neveljavne na podlagi odstavka 1, drugi stavek, v povezavi z odstavkom 1, prvi stavek.“
11 Člen 308 BGB določa:
Pri splošnih pogojih poslovanja je zlasti neveljavno […]
4. [...] določilo, v skladu s katerim si pogodbena stranka, ki uporablja splošne pogoje poslovanja, pridržuje pravico, da spremeni dogovorjeno izpolnitveno ravnanje ali od njega odstopi, razen če je taka sprememba ali odstop ob upoštevanju interesov uporabnika za drugo pogodbeno stranko razumno sprejemljiva.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
12 BV, združenje za varstvo potrošnikov, ki deluje kot subjekt, upravičen za vložitev tožb za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov, je pri Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) zoper družbo Vodafone vložilo opustitveno tožbo. S to opustitveno tožbo naj bi se tej družbi prepovedalo, da v splošnih pogojih poslovanja, ki se uporabljajo za pogodbe, sklenjene z njenimi strankami v zvezi z nekaterimi elektronskimi telekomunikacijskimi storitvami, uporablja med drugim določilo, v skladu s katerim si ta družba pridržuje pravico do enostranske spremembe pogodbenih pogojev na podlagi lastne presoje, pri čemer upošteva vidike pravičnosti.
13 Združenje BV je v utemeljitev opustitvene tožbe navedlo, da je to določilo v nasprotju s členom 307(1), prvi in drugi stavek, in členom 308, točka 4, BGB ter da ga ni mogoče upravičiti s členom 57(1), prvi stavek, TKG. V zvezi s tem je združenje BV zlasti trdilo, da iz člena 308, točka 4, BGB izhaja, da je določilo o enostranski spremembi pogodbenih pogojev, ki se uporablja v splošnih pogojih poslovanja, veljavno le, če je taka sprememba ali odstop ob upoštevanju interesov uporabnika za drugo pogodbeno stranko razumno sprejemljiva.
14 Družba Vodafone je ugovarjala, da je izpodbijano določilo v skladu s členom 57(1), prvi stavek, TKG, ki ponudnikom daje pravico, da si v splošnih pogojih poslovanja pridržijo pravico do enostranske spremembe pogodbenih pogojev. Po mnenju te družbe ta določba predstavlja izčrpno ureditev. Ker naj bi torej izpodbijano določilo zgolj povzelo besedilo te določbe, naj ne bi moglo biti predmet nadzora veljavnosti glede na posebne določbe v zvezi s splošnimi pogoji poslovanja. Družba Vodafone je vsekakor trdila, da navedeno določilo stranke ne postavlja v neupravičeno slabši položaj zaradi, na eni strani, zahteve po upoštevanju vidikov pravičnosti in, na drugi strani, posebne pravice do odpovedi, podeljene stranki v zameno. Nazadnje, člen 57(1), prvi stavek, TKG naj bi bil v delu, v katerem se s to določbo zahteva, da je pravica do spremembe navedena v splošnih pogojih poslovanja, v nasprotju z zahtevo po popolni harmonizaciji iz člena 101(1) Direktive 2018/1972. Zato naj bi bilo treba to določbo razlagati v skladu s to direktivo tako, da podeljuje pravico do enostranske spremembe pogodbenih pogojev brez omejitev iz člena 308, točka 4, BGB.
15 Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) je tožbo zavrnilo, pri čemer je navedlo, da namen izpodbijanega določila ni niti odstopanje od zakonskih določb niti njihova dopolnitev, tako da je na podlagi člena 307(3) BGB nadzor nad njegovo vsebino izključen. Po mnenju navedenega sodišča bi bilo izpodbijano določilo, tudi če bi se priznala možnost takega nadzora, zakonito, ker končnim uporabnikom daje posebno pravico do brezplačne odpovedi, s katero lahko ti uporabniki odpovejo pogodbo, preden napovedane spremembe začnejo veljati. Poleg tega je navedeno sodišče ugotovilo, da se s členom 57(1), prvi stavek, TKG predpostavlja, da je v splošnih pogojih poslovanja mogoče določiti enostransko pravico do spremembe pogodbenih pogojev in da ta določba v zameno za to pravico ureja pogoje odpovedi, ki jo lahko uveljavljajo sopogodbeniki.
16 Združenje BV je zoper navedeno sodbo vložilo pritožbo pri Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, pri čemer je trdilo, da člen 105(4), prvi pododstavek, Direktive 2018/1972 in člen 57(1), prvi stavek, TKG ponudniku ne dajeta pravice do enostranske spremembe pogodbenih pogojev, temveč zgolj urejata pravne posledice obstoječe pravice do spremembe. Družba Vodafone je predlagala, naj se pritožba zavrne.
17 Predložitveno sodišče se sprašuje o razlagi člena 105(4), prvi pododstavek, Direktive 2018/1972. Mani, da bi bilo mogoče to določbo razlagati na več načinov. V zvezi s tem predložitveno sodišče poudarja, da se v Nemčiji ta določba pogosto razlaga tako, da ponudniku podeljuje pravico do enostranske spremembe pogodbenih pogojev na podlagi zakona. Vendar bi bila mogoča tudi nasprotna razlaga, v skladu s katero naj bi navedena določba urejala le pravne posledice pravice do enostranske spremembe pogodbenih pogojev, ki jo ima ponudnik in katere pravna podlaga naj bi bila urejena z drugimi pravili.
18 V teh okoliščinah je Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 105(4), prvi pododstavek, [Direktive 2018/1972] razlagati tako, da imajo ponudniki drugih javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, pravico do enostranske spremembe pogodbenih pogojev na podlagi zakona, v zameno pa je končnim uporabnikom dodeljena posebna pravica do odstopa od pogodbe, ali pa določba predpostavlja, da ima ponudnik pravico do enostranske spremembe pogodbenih pogojev že iz drugih razlogov, in zgolj ureja iz tega izhajajočo posebno pravico končnega uporabnika do odstopa od pogodbe?“
Vprašanje za predhodno odločanje
19 Predložitveno sodišče z edinim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 105(4), prvi pododstavek, Direktive 2018/1972 razlagati tako, da ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev podeljuje pravico, da enostransko spremenijo pogodbene pogoje, ali pa predpostavlja obstoj take pravice in zgolj ureja pravico do odpovedi pogodbe, ki je priznana končnim uporabnikom, kadar je ponudnik uveljavljal to pravico do enostranske spremembe pogodbenih pogojev.
20 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je (sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck, 292/82, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 12. marca 2026, Magyar Telekom, C‑514/24, EU:C:2026:184, točka 30 in navedena sodna praksa).
21 Na prvem mestu, člen 105(4), prvi pododstavek, Direktive 2018/1972 določa, da imajo končni uporabniki pravico prekiniti pogodbo brez kakršnih koli dodatnih stroškov, ko so obveščeni o spremembah pogodbenih pogojev s strani ponudnika javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev. V tej določbi je določeno, da jim ta pravica vseeno ni priznana, če so predlagane spremembe izključno v korist končnega uporabnika, so zgolj administrativne narave in ne vplivajo negativno na te uporabnike ali so neposredno naložene s pravom Unije ali nacionalnim pravom.
22 V uvodni izjavi 275 te direktive je v istem smislu navedeno, da bi morale biti vse spremembe pogodbenih pogojev, ki jih predlagajo ponudniki, razlogi, zaradi katerih ima končni uporabnik pravico prekiniti pogodbo brez kakršnih koli stroškov, ob upoštevanju istih izjem, kot so navedene v prejšnji točki te sodbe.
23 Iz besedila člena 105(4), prvi pododstavek, navedene direktive v povezavi s to uvodno izjavo 275 tako izhaja, da ta določba ureja posledice spremembe pogodbenih pogojev, ki jo namerava izvesti ponudnik elektronskih komunikacijskih storitev, za končnega uporabnika. Ta določba določa primer, v katerem taka sprememba daje pravico do odstopa od pogodbe brez stroškov, in izjeme od te pravice. Ne določa pa niti pravne podlage za enostransko spremembo pogodbenih pogojev niti pogojev, pod katerimi sme dobavitelj enostransko spremeniti pogodbo. Navedena določba tako predpostavlja obstoj take pravice, ne da bi jo podelila.
24 Na drugem mestu, to razlago potrjuje kontekst, v katerega je umeščen člen 105(4), prvi pododstavek, Direktive 2018/1972.
25 Člen 105 te direktive, naslovljen „Trajanje in prekinitev pogodbe“, ki je del naslova III navedene direktive, naslovljenega „Pravice končnega uporabnika“, namreč določa splošno pravilo, katerega glavni namen je urejati različne primere in pogoje za uveljavljanje pravice končnih uporabnikov do odpovedi njihovih pogodb. Vendar je treba poudariti, da ta člen ne ureja pravic ponudnikov, še manj pa jim podeljuje pravico do enostranske spremembe pogodbenih pogojev.
26 Navesti je treba tudi, da člen 101 Direktive 2018/1972 določa, da se s členom 105 te direktive uvaja popolna harmonizacija le v delu, v katerem se nanaša na varstvo končnih uporabnikov, ne pa tudi varstvo ponudnikov. Prav tako je v uvodni izjavi 257 navedene direktive pojasnjeno, da bi morala ta popolna harmonizacija zajeti samo področja, ki jih urejajo določbe o pravicah končnih uporabnikov iz te direktive.
27 Poleg tega je iz uvodne izjave 258 Direktive 2018/1972 razvidno, da se za transakcije potrošnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami uporabljajo zahteve veljavnega prava Unije o varstvu potrošnikov v zvezi s pogodbami, zlasti Direktiva 93/13 ter Direktiva 2011/83.
28 V zvezi s tem se točka 1(j) Priloge k Direktivi 93/13 med pogoji, ki se lahko štejejo za nepoštene na podlagi člena 3(1) in (3) te direktive, nanaša na pogoje, katerih cilj ali učinek je omogočanje prodajalcu ali ponudniku, da enostransko spremeni pogodbene pogoje brez tehtnega razloga, ki mora biti določen v pogodbi. Vendar je v točki 2(b) te priloge pojasnjeno, da ta točka 1(j) ni v nasprotju s pogoji, pod katerimi si prodajalec ali ponudnik pridrži pravico, da enostransko spremeni pogoje pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, pod pogojem, da mora o tem obvestiti potrošnika v ustreznem roku in da ima potrošnik pravico odpovedi pogodbe.
29 Iz tega sledi, da pogoji, pod katerimi si ponudnik lahko pridrži pravico do enostranske spremembe pogodbenih pogojev, spadajo na področje uporabe Direktive 93/13, ne pa Direktive 2018/1972. Poleg tega člen 8 Direktive 93/13 državam članicam omogoča, da sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo PEU, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov.
30 Zato analiza konteksta potrjuje jezikovno razlago člena 105(4), prvi pododstavek, Direktive 2018/1972, v skladu s katero ta določba ponudnikom ne podeljuje pravice do enostranske spremembe pogodb, ampak predpostavlja obstoj take pravice na podlagi drugih predpisov, ki se uporabljajo. Zato za uveljavljanje te pravice do spremembe še naprej veljajo pogoji in zahteve, ki izhajajo iz prava Unije in nacionalnega prava na področju varstva potrošnikov.
31 V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora v skladu s sodno prakso Sodišča določilo o enostranski spremembi pogodbenih pogojev, čeprav lahko ustreza legitimnemu interesu ponudnika, vseeno izpolnjevati zahteve po dobri veri, uravnoteženosti in preglednosti, ki izhajajo zlasti iz Direktive 93/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 21. marca 2013, RWE Vertrieb, C‑92/11, EU:C:2013:180, točki 46 in 47).
32 Uvodna izjava 276 Direktive 2018/1972 to razlago potrjuje s tem, da je v njej navedeno, da določbe o prekinitvi pogodbe ne bi smele posegati v druge določbe prava Unije ali nacionalnega prava v zvezi z razlogi, zaradi katerih lahko ponudniki storitev ali končni uporabniki prekinejo pogodbe ali spremenijo pogodbene pogoje.
33 Na tretjem in zadnjem mestu, razlaga iz točke 30 te sodbe je v skladu s ciljem varstva končnih uporabnikov, navedenim v členu 3(2)(d) Direktive 2018/1972. Posebno varstvo, ki ga ta direktiva zagotavlja končnim uporabnikom v zvezi z odpovedjo pogodb, tako dopolnjuje jamstva, ki izhajajo iz drugih določb prava Unije in nacionalnega prava, ki se uporabljajo za spremembe pogodbe. V zvezi s tem je treba navesti, da bi moral končni uporabnik kot šibkejša stranka v pogodbenem razmerju s ponudnikom uživati večje varstvo. Učinkovitost takega varstva naj bi bilo mogoče zagotoviti le z vsemi ukrepi, določenimi z različnimi predpisi. Ta ugotovitev je potrjena tudi v uvodni izjavi 276 te direktive, v kateri je navedeno, da določbe o prekinitvi pogodbe ne bi smele posegati v druge določbe prava Unije ali nacionalnega prava.
34 Razlaga, v skladu s katero bi člen 105(4), prvi pododstavek, Direktive 2018/1972 ponudnikom sam po sebi dajal pravico do enostranske spremembe pogodbenih pogojev, pa bi lahko uveljavljanje te pravice izvzela iz pogojev, določenih s splošnimi pravili prava Unije ali nacionalnega prava o varstvu potrošnikov. Takšna razlaga bi bila v nasprotju tako s ciljem, ki ga uresničuje ta direktiva, kot z njeno uvodno izjavo 276, zato je ni mogoče sprejeti.
35 Glede na zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 105(4), prvi pododstavek, Direktive 2018/1972 razlagati tako, da ponudnikom javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, ne podeljuje pravice, da enostransko spremenijo pogodbene pogoje, temveč predpostavlja obstoj take pravice na podlagi drugih pravil, ki se uporabljajo, in zgolj ureja pravico do odpovedi pogodbe, priznano končnim uporabnikom, kadar je ponudnik uveljavljal pravico do enostranske spremembe pogodbenih pogojev, brez poseganja v pogoje in zahteve, ki so za to določene s pravom Unije in nacionalnim pravom na področju varstva potrošnikov.
Stroški
36 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:
Člen 105(4), prvi pododstavek, Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah
je treba razlagati tako, da
ponudnikom javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, ne podeljuje pravice, da enostransko spremenijo pogodbene pogoje, temveč predpostavlja obstoj take pravice na podlagi drugih pravil, ki se uporabljajo, in zgolj ureja pravico do odpovedi pogodbe, priznano končnim uporabnikom, kadar je ponudnik uveljavljal pravico do enostranske spremembe pogodbenih pogojev, brez poseganja v pogoje in zahteve, ki so za to določene s pravom Unije in nacionalnim pravom na področju varstva potrošnikov.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.