1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1), člena 4(2) in člena 5 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288; v nadaljevanju: Direktiva iz leta 1993). S tem predlogom je Sodišče ponovno zaprošeno za preučitev delovanja Direktive iz leta 1993 v okviru posojilnih pogodb, ki jih nudijo kreditne institucije.

2.

Ta konkretni predlog je bil vložen v okviru spora med Gyulo Kissom, Emilom Kissom, Gyuláné Kiss in CIB Bank Zrt. (v nadaljevanju: banka) v zvezi s predlogom za ugotovitev domnevne nepoštenosti nekaterih pogojev iz posojilne pogodbe v tuji valuti. V tem okviru predložitveno sodišče sprašuje zlasti, ali bi bilo treba zahtevo iz členov 4(2) in 5 Direktive iz leta 1993, in sicer, da morajo biti nekateri pogoji sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku, razlagati tako, da morajo biti v vsakem pogodbenem določilu o ceni navedene konkretne storitve, ki se opravijo v zameno za to ceno. Pred obravnavo teh vprašanj pa je treba najprej opredeliti upoštevne pravne določbe.

I.

Pravni okvir

A.

Pravo Unije

1.

Direktiva iz leta 1993

3.

V dvanajsti, trinajsti, šestnajsti, devetnajsti in dvajseti uvodni izjavi Direktive iz leta 1993 je navedeno:

4.

Člen 3(1) in (2) Direktive iz leta 1993 določa:

5.

Člen 4(2) Direktive iz leta 1993 določa:

6.

Člen 5 Direktive iz leta 1993 določa:

7.

Člen 8 Direktive iz leta 1993 določa:

2.

Direktiva 2003/55

8.

Člen 3(3) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2003/55/ES z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 98/30/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 230) določa:

3.

Direktiva 2005/29

9.

Člen 6(1)(d) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju: Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22) določa:

4.

Direktiva 2014/17

10.

V uvodnih izjavah 4 in 30 Direktive 2014/17/ЕU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 60, str. 34) je navedeno:

11.

Člen 23 Direktive 2014/17, naslovljen „Posojila v tuji valuti“, določa:

B.

Nacionalno pravo

12.

Člen 209/B a Polgári Törvénykönyvről szóló 1959. évi IV. Törvény (zakon št. IV iz leta 1959 o potrditvi civilnega zakonika; v nadaljevanju: madžarski civilni zakonik), v različici, ki je veljala v času, ko so nastala dejstva iz zadeve v glavni stvari, je določal:

13.

Člen 523 madžarskega civilnega zakonika določa:

II.

Dejansko stanje

14.

Gyula Kiss in dve drugi osebi so 16. septembra 2005 s pravnim prednikom banke sklenile posojilno pogodbo o nenamenskem posojilu v višini 16.516 EUR z letno obrestno mero 5,4 % za obdobje 20 let. Poleg te obrestne mere so dolžniki morali plačati stroške upravljanja v višini 2,4 % letno in 40.000 madžarskih forintov (HUF) (približno 125 EUR) kot provizijo za izplačilo. Efektivna obrestna mera (EOM), določena v pogodbi, je bila 8,47 %.

15.

Posojilojemalec je vložil tožbo, s katero je predlagal ugotovitev, da so pogodbena določila, ki določajo znesek stroškov upravljanja in provizije za izplačilo, nepoštena, ker banka ni določila storitev, ponujenih v zameno.

16.

Banka ni izpodbijala dejstva, da storitve, ki jih je opravila za te stroške, niso bile posebej navedene. Vendar pa je trdila, da provizija za izplačilo ustreza stroškom formalnosti, ki jih mora opraviti pred sklenitvijo pogodbe, medtem ko stroški upravljanja zajemajo formalnosti, ki jih je treba izpolniti po sklenitvi pogodbe.

17.

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo ugotovilo nepoštenost določila glede provizije za izplačilo, tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti določila glede stroškov upravljanja pa je zavrnilo.

18.

Drugostopenjsko sodišče, ki je v zadevi odločalo na podlagi pritožb Gyule Kissa in banke, je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedlo je, da so določila v zvezi s stroški upravljanja sestavljena na jasen in razumljiv način, saj je bil znesek, ki ga mora posojilojemalec plačati v zvezi s tem, opredeljen in vrsta protidajatve znana. Ta naj bi vključevala storitve, kot so obdelava, upravljanje, evidentiranje in izterjava posojila. V zvezi s provizijo za izplačilo je drugostopenjsko sodišče menilo, da ni mogoče ugotoviti, za katero storitev se plača ta provizija. Glede na navedeno je te stroške štelo za nepoštene.

19.

Gyula Kiss in banka sta oba vložila revizijo pri Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska). Gyula Kiss trdi, da pogodba ni vsebovala jasne opredelitve, za katere storitve mora plačevati stroške upravljanja. Trdi, da banka ni dokazala, da bi imela zaradi obdelave in upravljanja posojila stroške, ki ne bi bili kriti že z obrestmi na izposojeni kapital.

20.

Banka v reviziji predlaga sprejetje zavrnilne odločitve glede provizije za izplačilo. Med drugim se banka sklicuje na to, da je v času sklenitve pogodbe zakonodaja ni zavezovala, da bi morala določiti konkretne storitve, opravljene v zameno za navedeno provizijo.

III.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem

21.

Nacionalno sodišče meni, da na podlagi obstoječe sodne prakse Sodišča ne more ugotoviti, ali sta obe pogodbeni določili sestavljeni na jasen in razumljiv način, in če je tako, presoditi, ali sta nepošteni, ter trdi, da sodna praksa madžarskih sodišč o tem vprašanju ni enotna. V večini zadev so navedena nacionalna sodišča razsodila, da mora biti za sklenitev posojilne pogodbe jasen samo skupni strošek posojila in da ni treba razdelati vseh storitev v zameno ter da je poleg tega ta pogoj izpolnjen, če je navedena EOM, saj se ta izračuna na osnovi dolgovanih obresti in pristojbin, kar posojilojemalcu omogoča primerjavo med različnimi posojilnimi ponudbami. Toda manjši del teh sodišč je menil, da bi morale biti storitve, opravljene v zameno, za vsak strošek podrobno razdelane in določene. Za potrošnika naj bi bilo namreč koristno, če bi lahko poleg EOM primerjal tudi storitve, ki so ponujene v zameno. Poleg tega naj umetna ločitev obresti v dve sestavini ne bi bila upravičena in po mnenju navedenih sodišč je osnova za stroške upravljanja drugačna od tiste, ki se uporablja za izračun obrestne mere.

22.

Po navedbah predložitvenega sodišča bi bilo mogoče člen 3(1) Direktive iz leta 1993 razlagati tako, da neobstoj podrobnosti o storitvah, opravljenih v zameno za pristojbino ali provizijo, pomeni kršitev zahteve dobre vere, ki je navedena v tem členu. Ostaja pa vprašanje, ali je še vedno treba oceniti, ali gre za neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki izhaja iz pogodbe, v škodo potrošnika. Če je ta presoja še vedno potrebna, Kúria (vrhovno sodišče) navaja, da dvomi o tem, ali je primerno preučiti samo storitve in nasprotne storitve, povezane z navedenimi pogodbenimi določili, ali pa je treba pri presoji vseh prednosti in pomanjkljivosti, ki izhajajo iz pogodbe, upoštevati vsa pogodbena določila.

23.

V teh okoliščinah je Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska) prekinilo odločanje in v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

IV.

Analiza

24.

Najprej je morda treba spomniti, da namen Direktive iz leta 1993 ni harmonizirati pogodbeno pravo na splošno ali celo posebej vprašanje soglasja. Namesto tega je namen Direktive predvsem prepovedati določila, ki v nasprotju z zahtevo dobre vere povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika. To je treba jasno povedati, saj čeprav je Direktiva iz leta 1993 vsekakor pomembna za varstvo potrošnikov, se v njej ne skušajo obravnavati prav vse možne vrste nedopustnega ravnanja trgovcev ali potrošnikov.

25.

Ker obstajajo še druge direktive, ki se nanašajo na potrošniško pravo, je zlasti pomembno, da Sodišče zaradi doslednosti ohranja strog pristop v zvezi z določitvijo področja uporabe vsakega od teh zakonodajnih aktov.

A.

Prvo vprašanje

26.

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(2) in člen 5 Direktive iz leta 1993 razlagati tako, da je pri potrošniški posojilni pogodbi zahteva, da morajo biti pogoji sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku, izpolnjena, če vsebuje pogodbeno določilo, o katerem se stranki nista dogovorili posamično in v katerem je določen točen znesek stroškov, ki jih bo nosil potrošnik, način njihovega izračuna in rok, v katerem morajo biti plačani, niso pa določene dejanske storitve, v zameno za katere se ti stroški plačajo.

27.

Čeprav tako člen 4(2) kot člen 5 Direktive iz leta 1993 določata, da morajo biti nekateri pogoji sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku, je okvir, v katerem je napoteno na to zahtevo, vseeno precej drugačen. Člen 4(2) v bistvu določa, da poštenosti pogojev, ki določajo bistvo pogodbe – kot je cena – ni mogoče oceniti, razen če ti pogoji niso sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Člen 5 pa določa, da morajo vsi pogodbeni pogoji izpolnjevati to zahtevo glede razumljivosti in da v primeru, da je ne, „[v] dvomu glede pomena pogoja, prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna“. ( 2 ) Zato predlagam, da se prvo vprašanje preuči zaporedoma z vidika člena 4(2) in člena 5 Direktive iz leta 1993.

1.

Člen 4(2)

28.

V skladu s členom 4(2) Direktive iz leta 1993 „[o]cena nedovoljenosti [nepoštenosti] pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku“. Ker člen 4(2) določa izjemi od mehanizma vsebinskega nadzora nad nepoštenimi pogoji, ki ga vzpostavlja ta direktiva, je treba to izjemo razlagati ozko. ( 3 ) Zato člen 4(2) dejansko določa, da pogodbena določila o ceni ne spadajo na področje uporabe te direktive, če so navedeni pogoji izraženi v jasnem in razumljivem jeziku. Kot bom skušal pokazati v nadaljevanju, pogodbena določila, v katerih so določeni stroški upravljanja, kot je to iz postopka v glavni stvari, spadajo na področje uporabe izjeme, ki je določena v členu 4(2), tako da se poštenost takih stroškov ne more obravnavati, razen če to pogodbeno določilo ni izraženo v jasnem in razumljivem jeziku.

29.

Prva izjema, določena v členu 4(2), se nanaša na pogoje v zvezi z „glavnim predmetom pogodbe“. V skladu s sodno prakso Sodišča je treba pogodbene pogoje, ki ustrezajo pojmu „glavni predmet pogodbe“ v smislu člena 4(2) Direktive iz leta 1993, razumeti kot pogoje, ki določajo bistvene dajatve iz te pogodbe in ki jo kot taki opredeljujejo. ( 4 ) Pogoji, ki so pomožni v primerjavi s pogoji, ki določajo bistvo pogodbenega razmerja, pa nasprotno ne morejo biti zajeti s pojmom „glavni predmet pogodbe“.

30.

Druga izjema se nanaša na „ustreznost[…] cen[e] in plačil[a] za izmenjane storitve ali blago“ ali, kot je navedeno v devetnajsti uvodni izjavi te direktive, na pogoje, ki „opisujejo […] razmerje med kakovostjo in ceno dobavljenega blaga ali storitev“. ( 5 ) Položaja, ki sta navedena v členu 4(2), torej nista enakovredna: prvi izključuje nekatera pogodbena določila zaradi njihovega predmeta, druga izjema pa sodišču preprečuje, da bi pogodbeno določilo o ceni razglasilo za nepošteno preprosto zato, ker je navedena cena neprimerna ali pretirana.

31.

Najprej bom preučil drugi položaj. Čeprav je namreč Gyula Kiss tako v pisni vlogi kot na obravnavi trdil, da so stroški upravljanja in provizija za izplačilo nesorazmerni z zneskom posojila, iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da pri vprašanju, ki se je zastavilo pred predložitvenim sodiščem, ne gre za primernost plačila glede na ponujeno posojilo ali za uporabljeno računsko metodo. Namesto tega gre za vprašanje, ali bi morale biti v posojilni pogodbi navedene „konkretne“ storitve, ki so bile opravljene v zameno za stroške upravljanja in provizijo za izplačilo. Zato se zdi, da druga izjema, ki jo določa člen 4(2) Direktive iz leta 1993, ni upoštevna.

32.

Kar zadeva prvo izjemo, je treba v skladu s sodno prakso Sodišča izraz „glavni predmet pogodbe“ razumeti, kot da se nanaša na obveznost, ki kot taka opredeljuje pogodbo. V primeru posojila je glavna obveznost posojilodajalca, da posojilojemalcu zagotovi določen znesek denarja. ( 6 )

33.

Vendar je treba dodati, da v sodbi Matei Sodišče ni izključilo možnosti, da bi pogodbena določila o ceni lahko spadala pod prvo okoliščino, navedeno v členu 4(2), temveč je namesto tega odločilo, da je to odvisno od tega, ali je bilo blago ali storitve, dobavljeno oziroma opravljene v zameno, glavni predmet pogodbe. ( 7 ) Skladno s tem so pogodbena določila, kot je to iz postopka v glavni stvari, ki določajo stroške ali provizije, del glavnega predmeta pogodbe, če so ti stroški ali provizije protidajatev za prvotno dobavljeno blago oziroma opravljene storitve. Vendar pa so to vprašanja, ki jih morajo nazadnje oceniti in preveriti nacionalna sodišča. ( 8 )

34.

V postopku v glavni stvari se stranke ne strinjajo glede tega, ali za, natančneje, stroške upravljanja obstaja protidajatev.

35.

Toda po mojem mnenju o tem skoraj ni dvoma. Če je namen tega stroška kritje upravnih stroškov, nastalih zaradi odobrenega posojila, ki je na podlagi predloženih informacij predložitvenega sodišča edina storitev, ki je določena v pogodbi, se morajo taki stroški šteti za del cene, plačane v zameno za navedeno posojilo.

36.

S tem, da izražam to stališče, nisem prezrl trditve Gyule Kissa, da bi takšno pogodbeno določilo pomenilo, da banka na potrošnike prenese svoje stroške poslovanja, vključno s tistimi, ki so povezani z njenimi pravnimi obveznostmi. Vendar dejstvo, da so potrošniki tisti, ki neposredno ali posredno plačajo stroške podjetja, preprosto odraža gospodarsko resničnost, saj je težko reči, kdo drug bi jih lahko plačal. Dejansko se torej Gyula Kiss s tem, da navaja to trditev, sprašuje o sorazmernosti plačila banki, kar je vprašanje, ki v skladu s členom 4(2) ne spada na področje uporabe preizkusa nepoštenosti, ki je določen v členu 3(1), seveda pod pogojem, da je to pogodbeno določilo izraženo v jasnem in razumljivem jeziku.

37.

Drži, da je cena, določena v tem pogodbenem določilu, izražena v obliki obrestne mere. Vendar to ne more spremeniti sklepa, da to pogodbeno določilo določa en element cene, ki se plača v zameno za posojilo, ki je bilo odobreno. Plačilo banki je namreč lahko v obliki spremenljivega ali fiksnega zneska oziroma oboje. Kakor je poudarila banka na obravnavi, je v večini primerov del cene, ki se plača za kritje upravnih stroškov, ki jih ima kreditna institucija, preprosto zajet v enotno obrestno mero. Čeprav je bila v obravnavani zadevi cena, ki se plača, razdeljena med tri pogodbena določila, to ne spremeni dejstva, da je v zameno za posojilo treba plačati vse dele skupne cene.

38.

Če bo Sodišče sledilo razlogovanju iz sodbe Matei, je skladno s tem mogoče šteti, da pogodbeno določilo, ki določa stroške upravljanja, načeloma ne spada na področje uporabe Direktive. Vendar, kakor bom pojasnil na koncu teh sklepnih predlogov, pa bi se v položaju, kakršen je obravnavani v postopku v glavni stvari, lahko uporabljale druge določbe prava Unije.

39.

Kakor koli, člen 4(2) določa, da mora biti sporni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, da bi se uporabljala ena od dveh izjem iz te določbe. Zato se postavi vprašanje, ali pogodbena določila iz obravnavane zadeve izpolnjujejo ta pogoj.

40.

V skladu s sodno prakso Sodišča ta pogoj odraža misel, da „je za potrošnika bistveno, da je pred sklenitvijo pogodbe seznanjen s pogodbenimi pogoji in posledicami navedene sklenitve. Potrošnik se med drugim na podlagi te seznanitve odloči, ali se želi pogodbeno zavezati s pogoji, ki jih je predhodno sestavil prodajalec oziroma ponudnik.“ Pogoja iz člena 4(2) zato ni mogoče zožiti zgolj na zahtevo, da so zadevni pogoji formalno in slovnično razumljivi. ( 9 ) Gre bolj za vprašanje, ali lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril oceni ekonomske posledice, ki iz tega zanj izhajajo. ( 10 )

41.

Ob upoštevanju te sodne prakse menim, da je treba takrat, ko je pogodba relativno dolga in je bila cena, ki se plača v zameno za različne opravljene storitve, razdeljena med več pogodbenih določil, pri čemer je bila za vsako uporabljena drugačna računska metoda – kakor se zdi, da je bilo v obravnavani zadevi – ta različna pogodbena določila zbrati na enem mestu v pogodbi ali pa vsaj mora biti pojasnjen njihov skupni učinek. Ni namreč mogoče šteti, da je potrošnik v položaju, da lahko na podlagi jasnih, razumljivih meril oceni ekonomske posledice, ki zanj nastanejo zaradi pogodbe, če je cena, ki se plača, na primer navedena delno na začetku, delno na sredini in delno na koncu zelo dolge pogodbe.

42.

Podobno v primerih, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, če se cena lahko spreminja, ker je vezana na menjalni tečaj tuje valute, menim, da se zahteva, da morajo biti pogoji sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku, lahko šteje za izpolnjeno le, če je uporabljena metoda za izračun cene jasno in natančno določena, tako da potrošnik lahko razume tveganje, ki mu je izpostavljen.

43.

Drži, da mora biti v skladu z Direktivo 2014/17 in Direktivo 2008/48/ES ( 11 ) v posojilni pogodbi omenjena EOM, ki se uporablja in ki se izračuna ne le na podlagi veljavnih obrestnih mer, temveč tudi pristojbin, ( 12 ) in da je cilj te obveznosti natanko ta, da se zagotovi, da posojilodajalci posojilojemalcem zagotovijo jasne in razumljive splošne informacije o kreditni pogodbi. ( 13 )

44.

Vendar pa menim, da z vidika zahteve po razumljivosti, ki je določena v členu 4(2), navedba EOM ne spremeni dejstva, da – če je bila cena razdeljena med različna pogodbena določila, od katerih je vsako temeljilo na drugačni metodi izračuna navedene cene, vsa pa so bila navedena v različnih delih pogodbe –ni mogoče šteti, da so bili pogodbeni pogoji glede cene sestavljeni na jasen in razumljiv način. Ugotavljam namreč, da je EOM le informativne narave. Kot je navedeno v členu 17(4) Direktive 2014/17, „[v] primeru kreditnih pogodb s klavzulami, ki dovoljujejo spremembe posojilne obrestne mere in, kadar je primerno, stroškov, ki so zajeti v efektivni obrestni meri, vendar jih pri izračunu ni mogoče številčno izraziti, se efektivna obrestna mera izračuna ob predpostavki, da bodo posojilna obrestna mera in drugi stroški ostali fiksni v višini, določeni ob sklenitvi pogodbe“. Dalje, EOM ne nudi nobenega podatka o tem, kako naj se plača cena. Nasprotno, lahko napeljuje na to, da je treba ceno plačati v obrokih, vendar pa ni nujno tako.

45.

Vseeno ne verjamem, da bi bilo treba člen 4(2) razlagati tako, da določa, da morajo biti v vsakem pogodbenem določilu o ceni navedene konkretne storitve ali blago, opravljene oziroma dobavljeno v zameno.

46.

Res je, da je Sodišče v svoji sodbi z dne 21. marca 2013, RWE Vertrieb (C‑92/11, EU:C:2013:180, točka 45), omenilo obstoj zahteve po preglednosti. A ker je v navedeni zadevi Sodišče uporabilo ta izraz za poimenovanje obveznosti, da se v primeru premalo natančnega pogoja, povezanega z glavnim predmetom pogodbe, potrošnikom zagotovijo informacije, ki jih potrebujejo za presojo ekonomskih posledic, ki izhajajo iz pogodbe, uporaba tega izraza ni imela širših posledic. ( 14 ) V sodbi Matei pa je Sodišče šlo še korak dlje in ugotovilo, da bi bilo treba ta pogoj razlagati tako, da zahteva, da mora biti potrošnik sposoben razumeti, s čim se sooča, poleg tega pa mora tudi poznati razloge za utemeljenost spornega pogoja. ( 15 )

47.

To ugotovitev je po mojem mnenju vseeno treba razumeti s sklicevanjem na konkretne okoliščine navedene zadeve. V točki 77 sodbe je namreč Sodišče navedlo, da je „dajalec kredita kreditojemalcema predlagal, naj se […] pogoji preimenujejo v ‚provizijo za vodenje kredita‘, ne da bi se ti vsebinsko spremenili“, zaradi česar se je pojavil upravičen dvom v obstoj storitve, ki je bila dejansko opravljena v zameno za ta strošek.

48.

Ta obstoječa sodna praksa me tudi ne prepriča, da bi bilo treba člen 4(2) razlagati tako, da bi morali dobavitelji za vsako pogodbeno določilo o ceni navesti konkretne opravljene storitve ali dobavljeno blago v zameno. Do te ugotovitve sem prišel iz teh razlogov.

49.

Prvič, Direktiva iz leta 1993 ne vsebuje nobene omembe take zahteve. Kot sem pravkar pojasnil, je bil obstoj zahteve po preglednosti prvič uporabljen v sodbi RWE Vertrieb. Toda v navedeni zadevi se je vprašanje nanašalo na razlago tako Direktive iz leta 1993 kot tudi Direktive 2003/55, pri čemer je v členu 3(3) zadnjenavedene direktive izrecno določena taka zahteva.

50.

Drugič, v nasprotju s tem, kar je navedeno v besedilu prvega vprašanja za predhodno odločanje, je mogoče, da ni nobenih specifičnih storitev, opravljenih v zameno za vsako pogodbeno določilo. ( 16 ) Za eno samo storitev se lahko namreč pojavi več pogodbenih določil o ceni. ( 17 ) Če ponudnik posojila zahteva, da se mu polovica plača v obliki obresti in polovica v obliki fiksne pristojbine, menim, da bi načeloma moral biti upravičen do tega, da to stori. ( 18 ) Po mojem mnenju je v takih položajih resnično pomembno to, da je bil potrošnik obveščen o obstoju različnih izbranih postopkov plačila in da torej lahko oceni učinke pogoja, povezanega z glavnim predmetom pogodbe, in ne njegovih vzrokov za obstoj.

51.

Tretjič, menim, da je treba člen 4(2) razlagati ob upoštevanju člena 3(1) Direktive iz leta 1993. V skladu s tem členom so preizkusu nepoštenosti, ki je določen v členu 3(1), podvrženi le pogoji, o katerih se stranki nista dogovorili posamično. ( 19 ) Zato menim, da je razlog za obstoj te zahteve ta, da se od potrošnikov – kadar so taki pogoji povezani z glavnim predmetom pogodbe – pričakuje, da so se pozanimali o njihovi vsebini in v pogodbo privolili ob upoštevanju teh elementov. Tudi če potrošnik ni sodeloval pri pripravi teh pogojev, ga – v nasprotju z drugimi pogoji tipske pogodbe, ki jih potrošniki običajno ne preberejo – verjetno ne bodo presenetili. V skladu z Direktivo pa je vseeno nujno, da je glavni predmet pogodbe jasno naveden v jasnem in razumljivem jeziku. Zato je, kot je navedeno v dvajseti uvodni izjavi Direktive iz leta 1993, treba potrošnikom zagotoviti vsaj možnost preučiti vse pogodbene pogoje. Zato člen 4(2) določa, da mora biti pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku. ( 20 ) Vendar to ne pomeni, da mora potrošnik razumeti konkreten razlog za vsako pogodbeno določilo: dovolj je, da lahko povprečen razumen potrošnik ustrezno razume učinke sklenitve pogodbe. ( 21 )

52.

Četrtič, če bi bilo treba člen 4(2) razlagati tako, da morajo za vsako pogodbeno določilo o ceni prodajalci navesti storitve, opravljene v zameno, bi to dobavitelje morda odvrnilo od tega, da bi podrobno razdelali ceno, ki se plača za opravljene storitve, da jim ne bi bilo treba utemeljiti vsakega pogodbenega določila o ceni. Takšna razlaga člena 4(2) bi bila tudi čezmerno normativna in obremenjujoča. Bila bi tudi v nasprotju z enim od ključnih ciljev potrošniškega prava EU ( 22 ), ki je zagotoviti, da lahko potrošnik, preden sklene pogodbo, sprejme ekonomsko odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev.

53.

Na podlagi teh preudarkov menim, da bi Sodišče moralo ohraniti svojo ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je treba določbo iz člena 4(2) o jasnem in razumljivem jeziku razlagati tako, da zahteva le, da je potrošnik sposoben oceniti ekonomske posledice, ki zanj izhajajo iz pogodbe, in ne razloga za obstoj vsakega pogoja.

54.

Vendar to ne pomeni, da naj storitve ali storitev, ki se upoštevajo za pogodbena določila o ceni, ne bi bilo mogoče prepoznati. Nacionalna sodišča bodo namreč morala določiti, katere so te storitve, in to ne zaradi zahteve po sestavi v jasnem in razumljivem jeziku, temveč zaradi področja uporabe člena 4(2). V skladu s sodbo Sodišča iz zadeve Matei namreč izhaja, da če se opravi več kot ena storitev – od tega nekaj primarnih in nekaj pomožnih storitev – bo nacionalno sodišče moralo ugotoviti, katera storitev ali katere storitve so bile opravljene oziroma katero blago dobavljeno v zameno za katero pogodbeno določilo o ceni, da bi ugotovilo, ali spada v „glavni predmet“ pogodbe. ( 23 )

55.

Vendar dejstvo, da morajo nacionalna sodišča to preveriti, ne pomeni, da mora dobavitelj navesti, katere storitve so opravljene oziroma katero blago je dobavljeno v zameno za vsako od pogodbenih določil o ceni. Kjer je opravljenih več storitev, zadostuje, da je mogoče o tisti, ki je opravljena v zameno za pogodbeno določilo o ceni, razumno sklepati iz vsebine pogodbe.

56.

Seveda je treba omeniti, da v skladu s členom 8 Direktive iz leta 1993 države članice lahko sprejmejo strožje pogoje od tistih, ki so določeni v tej direktivi, pod pogojem, da je njihov namen nuditi višjo stopnjo varstva potrošnikov. ( 24 ) Četudi ta direktiva torej ne določa, da morajo biti za uveljavljanje izjeme iz člena 4(2) v pogodbenih določilih o ceni navedene storitve, opravljene v zameno, lahko države članice načeloma takšno zahtevo določijo v svoji nacionalni zakonodaji o potrošnikih.

2.

Člen 5

57.

Člen 5 Direktive iz leta 1993 določa, da morajo biti „[p]ri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, […] ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku. V dvomu glede pomena pogoja, prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna.“

58.

V zvezi s tem je najprej treba poudariti, da namen Direktive iz leta 1993 ni obravnavati vprašanje neobstoja soglasja kot tako, še manj pa harmonizirati pogodbeno pravo: njen namen je odpraviti neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank, ki bi jih lahko povzročili nekateri pogoji.

59.

Drugič, kot sem pojasnil v sklepnih predlogih v zadevi Lovasné Tóth, ( 25 ) v členu 5 ni izrecno navedeno, da je dejstvo, da določilo ni sestavljeno v jasnem ali razumljivem jeziku, ločena podlaga za to, da se pogoj obravnava kot nepošten. Člen 5 nasprotno določa samo, da če pogodbeni pogoj ni sestavljen v „jasnem, razumljivem jeziku“, potem „[v] dvomu glede pomena pogoja“ prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna. Iz šestnajste uvodne izjave in člena 3(1) Direktive iz leta 1993 izhaja, da obstaja le en preizkus tega, kaj je nepošten pogodbeni pogoj, to je tisti iz samega člena 3(1).

60.

Zato menim, da člen 5, kot sem prav tako poudaril v zadevi Lovasné Tóth, ne pomeni alternativnega preizkusa nepoštenosti, ampak je z njim le določeno razlagalno pravilo za določitev pravnega učinka, ki ga povzročijo taki pogoji. Le če pogodbeni pogoj tudi v primeru razlage v skladu s posebnim razlagalnim pravilom iz člena 5 ustvari neravnotežje v škodo potrošnika, ga je mogoče obravnavati kot nepoštenega.

61.

V tem okviru je treba zahtevo, da je pogoj sestavljen v jasnem ali razumljivem jeziku, razumeti kot splošno izjavo, ki služi za uvod v razlagalno pravilo iz člena 5. Pomembno torej ni to, kako potrošnik razume pogoj, temveč to, ali je ta objektivno dvoumen. Iz vseh navedenih razlogov zato menim, da se člen 5 ne bi smel razlagati tako, da določa, da morajo biti v posojilni pogodbi, sklenjeni s potrošnikom, v vsakem določilu o ceni navedene storitve, opravljene v zameno.

62.

Tudi če bi Sodišče menilo, da člen 5 določa ločen preizkus nepoštenosti, ob upoštevanju sodne prakse, na katero napotujem zgoraj, menim, da je treba zahtevo po tem, da morajo biti pogoji sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku, v bistvu razumeti tako, da določa, da mora biti potrošnik sposoben razumeti ekonomske posledice, ki zanj izhajajo iz pogodbe. V skladu s tem ponavljam, da dejstvo, da pogodbeno določilo o ceni ne navaja, katera je konkretna storitev, opravljena v zameno, samo po sebi ne zadostuje, da se pogoj razglasi za nepošten. Da bi se to zgodilo, je nujno, da iz pogodbe kot celote ni mogoče razumeti ali ugotoviti narave dejansko opravljenih storitev.

63.

Glede na navedeno predlagam, naj se na prvo vprašanje odgovori, da se niti člen 4(2) niti člen 5 Direktive iz leta 1993 ne bi smel razlagati tako, da v potrošniški posojilni pogodbi zahteva, da morajo biti pogoji sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku, določa, da mora vsako pogodbeno določilo o ceni vsebovati konkretne storitve, opravljene v zameno, pod pogojem, da je naravo dejansko opravljenih storitev mogoče razumno ugotoviti ali o njej sklepati iz pogodbe kot celote.

B.

Drugo vprašanje

64.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, ali je treba člen 3(1) Direktive iz leta 1993 razlagati tako, da je – v primeru pogodbenih pogojev, ki določajo stroške, in če zgolj na podlagi izrecnega besedila pogodbe ni mogoče nedvoumno ugotoviti, katere so konkretne storitve, opravljene v zameno za te stroške – to v nasprotju z zahtevo dobre vere, ker v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

65.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 3(1) določa, da „[p]ogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega [nepoštenega], če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank“.

66.

Kot sem pojasnil v sklepnih predlogih v zadevi Lovasné Tóth, menim, da neobstoj dobre vere ni samostojen pogoj, ki ga je treba ugotoviti poleg obstoja znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Pravzaprav je tako, da obstoj takega neravnotežja sam po sebi kaže na neobstoj dobre vere v smislu Direktive iz leta 1993. Iz tega torej sledi, da zahteva dobre vere ne terja, da se dokaže namen ali namerna krivica.

67.

Ker preizkus nepoštenosti, ki je določen v navedenem členu, temelji na pravnih učinkih, ki jih povzroči zadevni pogoj, in sicer povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, se na prvi pogled ne zdi, da bi dejstvo, da v tem pogodbenem pogoju niso navedene konkretne storitve, ki se opravijo v zameno, privedlo do tega, da bi se ugotovila nepoštenost v smislu člena 3(1).

68.

Vendar če nacionalna sodišča ne morejo presoditi razmerja med plačano ceno in dejansko opravljeno storitvijo, pa lahko vendarle ugotovijo, da je pogodbeno določilo nepošteno za namene člena 3(1) iz drugih razlogov, ne cene, ki so navedeni v takem pogodbenem določilu. ( 26 ) Za tak primer bi lahko šlo, ko bi bila sporna cena določba o pogodbeni kazni, če se taka pogodbena kazen ne bi uporabljala tudi takrat, ko je dobavitelj tisti, ki ne izpolnjuje obveznosti. Sodišče je poleg tega odločilo, da spor o tem, ali posojilodajalec ne opravi nobene dejanske storitve v zameno za neki strošek, ne zadeva ustreznosti med plačano ceno in dejansko opravljeno storitvijo. ( 27 ) Skladno s tem morajo v določenih okoliščinah nacionalna sodišča morda določiti, katera storitev je bila opravljena v zameno za posamezno pogodbeno določilo. S tega vidika je zato nujno, da se takrat, kadar je opravljenih več storitev, o vsebini storitve oziroma storitev, ki so opravljene v zameno za pogodbeno določilo o ceni, lahko vsaj sklepa iz pogodbe.

69.

V zvezi s predmetom drugega postavljenega vprašanja zato predlagam, naj se na to vprašanje odgovori, da je člen 3(1) Direktive iz leta 1993 treba razlagati tako, da ne pomeni, da dejstvo – da pogodbeni pogoj, ki določa stroške, ne navaja specifičnih storitev, opravljenih v zameno – v nasprotju z zahtevo dobre vere povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika. Vendar če ni mogoče določiti storitev, opravljenih v zameno za dano nadomestilo, se tak pogoj lahko šteje za nepošten v smislu člena 3(1).

C.

Končne ugotovitve

70.

Nazadnje bi rad predstavil dve stališči o pogodbi iz postopka v glavni stvari.

71.

Prvič, iz predstavitve zadeve, ki jo je opravil Gyula Kiss na obravnavi – pri čemer mora dejstva preveriti predložitveno sodišče – se zdi, da je bil razlog, zaradi katerega je banka ceno, ki jo je treba plačati, razdelila med tri ločena pogodbena določila, prvo v obliki obresti na glavnico, drugo v obliki stroškov upravljanja in tretje v obliki provizije za izplačilo, ta, da je to banki omogočalo znižanje zahtevane obresti na glavnico in s tem predložitev posojilne ponudbe, ki bi se na videz zdela privlačnejša. Takšno ravnanje bi bilo treba obravnavati na podlagi člena 6(1)(d) Direktive 2005/29. Ta namreč določa, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, tudi če je informacija točna, glede cene ali načina izračuna cene ter povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel.

72.

Drugič, nacionalno sodišče bo morda želelo preučiti, ali bi se pogodbena določila o ceni, kot so tista iz postopka v glavni stvari, morala razglasiti za nepoštena, a ne zaradi neobstoja navedbe konkretne storitve, opravljene v zameno, ali zahtevane cene, temveč zaradi prenosa valutnega tveganja z banke – ki mora zato sama najverjetneje najeti posojilo v EUR – na potrošnika. Ta prenos namreč po mojem mnenju predstavlja vprašanje, ki se odvisno od okoliščin lahko ne šteje v glavni predmet pogodbe in se zato lahko presoja ločeno od ustreznosti navedene cene glede na opravljeno storitev. ( 28 )

73.

Res je sicer, da se tako pogodbeno določilo ne more razglasiti za nepošteno samo na tej podlagi, saj člen 23 Direktive 2014/17 izrecno določa možnost ponujanja potrošniških posojil za stanovanjske nepremičnine v tuji valuti. Vendar čeprav se ta direktiva ne uporablja, vseeno izpostavlja dejstvo, da bi se pogoji, ki povzročijo neomejen in nepovraten prenos valutnega tveganja, ne da bi imel potrošnik kakršno koli možnost omejiti svojo izpostavljenost temu tveganju, lahko šteli za povzročitelje znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank v škodo potrošnika.

V.

Predlog

74.

V skladu z navedenim Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je predložilo Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska), odgovori: