Opozarjam, da v obravnavani zadevi romunsko pravo omogoča razveljavitev pravnomočnih sodb, ki se zdijo na podlagi poznejše sodne prakse Sodišča neskladne s pravom Unije. Vendar to velja za sodne odločbe, izdane v upravnem sporu. Ni ga mogoče uporabiti za razveljavitev sodb, izdanih v civilnem postopku. Tako je kljub temu, da je z romunskim pravom določeno, da je mogoče razveljaviti tudi civilne sodbe, za katere se zaradi (poznejše) odločitve romunskega ustavnega sodišča naknadno ugotovi, da je z njimi kršeno romunsko ustavno pravo.

Na začetku se je treba zavedati zunanjih meja dolžnosti lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU, ki zavezuje države članice in tudi njihova sodišča. Z njo se od njih zahteva, da „sprejemajo vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb“, in da „se vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili uresničevanje ciljev Unije“. To obveznost je treba razlagati v povezavi s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU. V njem je navedeno, da „[d]ržave članice vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije“.

Sodišče je razsodilo, da „[g]lede pravnih sredstev, ki jih morajo predvideti države članice, pa namen Pogodbe DEU in člena 19 PEU ni bil […] ustvariti druga pravna sredstva za zagotavljanje spoštovanja prava Unije pred nacionalnimi sodišči od tistih, ki jih določa nacionalno pravo“. 24 –Sodba Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet (C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 103), ki navaja sodbo Unibet (C‑432/05, EU:C:2007:163, točka 40). Sodišče je dodalo, da bi bilo drugače „lahko le, če bi bilo iz sistematike zadevnega nacionalnega pravnega reda razvidno, da ni nobenega pravnega sredstva, ki bi lahko, čeprav posredno zagotovilo spoštovanje pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, ali pa če bi pravni subjekti lahko dostopali do sodišča le, če bi morali kršiti pravo“ (moj poudarek). 25  –Sodba Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet (C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 104).

Pravica do učinkovitega pravnega sredstva je poleg tega s členom 47(1) Listine zagotovljena vsakomur, čigar pravice, zagotovljene s pravom Unije, so kršene. Nedvomno so romunski organi izvajali pravo Unije v smislu člena 51(1) Listine, ko so zavrnili vračilo dela posebne dajatve na vozila, ki je ustrezal dajatvi za onesnaževanje, in pri tem kršili člen 110 PDEU. Zahtevana vsebinska povezava med izpodbijanimi ukrepi držav članic in materialnimi določbami prava Unije 26  –Sodba Åkerberg Fransson (C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 24). nedvomno obstaja, če država članica pobere dajatev ter pri tem krši primarno in sekundarno pravo Unije. S sodno prakso Sodišča je tudi potrjeno, da kadar posameznik zahteva pravno varstvo zaradi poprave kršitve prava Unije, ki zadeva kršitev držav članic pri izvrševanju tega prava, zahteve iz člena 47 Listine zavezujejo sodišča države članice. 27  –Sodba DEB (C‑279/09, EU:C:2010:811).

Opozarjam, da če ni pravil o vračilu neupravičeno pobranih nacionalnih dajatev, mora domači pravni sistem vsake države članice v skladu z načelom njihove procesne avtonomije določiti pristojna sodišča in postopkovna pravila o pravnih sredstvih, ki zagotavljajo varstvo pravic, ki jih posameznikom daje pravo Unije. Vendar so države članice odgovorne za to, da vsekakor zagotovijo učinkovito varstvo teh pravic. Postopkovna pravila o pravnih sredstvih, ki zagotavljajo varstvo pravic, ki jih posameznikom daje pravo Unije, tako ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali znatno otežila izvajanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije. 28  –Sodba Test Claimants in the Franked Investment Income Group Litigation (C‑362/12, EU:C:2013:834, točki 31 in 32).

V zvezi s tem je z romunsko zakonodajo, natančneje z zakonikom o davčnem postopku določen dostop do upravnih in davčnih sodišč ali upravnih in davčnih senatov pritožbenih sodišč 29  –Razdelitev pristojnosti med upravnimi in davčnimi sodišči ter upravnimi in davčnimi senati pritožbenih sodišč je določena v členu 10 zakona št. 544/2004 o upravnem postopku. v položajih, ko se izpodbijajo odločbe davčnih organov, vključno z zahtevki za vračilo nezakonito pobranih dajatev. 30  –Členi 21(4), 113, 175 in 188 zakonika o davčnem postopku. Zdi se, da se te možnosti poprave škode uporabljajo tudi v položajih, ko se davčne odločbe izpodbijajo s sklicevanjem na pravice iz prava Unije. Tako je z romunsko zakonodajo na prvi pogled zagotovljeno učinkovito pravno varstvo teh pravic.

Poleg tega člen 21(2) zakona št. 544/2004 o upravnem postopku omogoča razveljavitev pravnomočnih odločb organov v upravnem sporu, če se zaradi poznejše sodbe Sodišča zdi, da so neskladne s pravom Unije. Ob upoštevanju zgoraj navedene sodne prakse Sodišča o konkretnem vprašanju res judicata je to več, kot je zahtevano s pravom Unije. 31  –Glej točko 20.

Vendar morajo biti, kot sem že navedel, vsa nacionalna postopkovna pravila, ki so upoštevna za uveljavljanje prava Unije, vključno z izjemami od res judicata, skladna s pravico do učinkovitega pravnega sredstva ter z načeloma učinkovitosti in enakovrednosti. V obravnavani zadevi se težava pojavi v zvezi z nezadostno jasnostjo romunskega procesnega prava v času, ko je D. C. Târșia pred civilnim sodiščem prvič vložil tožbo za vračilo posebne dajatve na motorna vozila, plačane v juniju 2007. 32  –V spisu ni naveden datum začetka postopka.

Menim, da je mogoče trditi, da nezadostna jasnost v romunskem procesnem pravu ni skladna s členom 47 Listine, pri čemer se zahteve prava Unije nanašajo na pravno varnost, in je lahko povzročila, da je bilo vračilo dajatve za onesnaževanje na vozila, neskladne s pravom Unije, v praksi nemogoče ali pretežko uveljaviti.

Spomniti je treba, da je sodno odločbo, ki preprečuje vračilo dajatve za onesnaževanje in ki je bila izdana pred sodbo Sodišča v zadevi Tatu (C‑402/09, EU:C:2011:219), izdalo civilno pritožbeno sodišče (Tribunalul Sibiu) v civilnem postopku na podlagi pritožbe Romunije zoper civilno sodbo, ki jo je na prvi stopnji izdalo Judecătoria Sibiu. Postopek v glavni stvari je prav tako potekal pri istem civilnem pritožbenem sodišču, namreč Tribunalul Sibiu.

Komisija v pisnih stališčih opozarja, da so se take tožbe v Romuniji vlagale pred upravnimi in civilnimi sodišči. Glede na to je presenetljivo, da je romunska vlada na obravnavi trdila, da civilna sodišča nikakor nimajo pristojnosti za obravnavo takih zadev in da ima civilno sodišče, pri katerem je vložena taka tožba, možnost oziroma celo dolžnost, da po uradni dolžnosti sproži spor o pristojnosti.

Tako zagotovo obstaja precejšnja zmeda glede tega, kateri je pravi sodni postopek, ki se uporablja za vračilo sporne dajatve v tej zadevi. 33  –D. C. Târșia je na obravnavi trdil, da je bila ta nejasnost odpravljena z odločbo št. 24/2011 romunskega vrhovnega kasacijskega sodišča, preden je sprožil drugi postopek, v katerem se je skliceval na izjemo od res judicata, toda šele po tem, ko je vložil prvo tožbo v zvezi s plačilom posebne dajatve za onesnaževanje. Ne glede na to, kateri postopek je zdaj pravilen, ostaja dejstvo, da je pravnomočna (romunska) civilna sodba (odločba št. 401/2008, ki jo je izdalo Tribunalul Sibiu), s katero je bilo zavrnjeno vračilo dela posebne dajatve na motorna vozila, ki je ustrezal dajatvi za onesnaževanje, res judicata. To je povzročilo pravni problem, ki ga je treba obravnavati.

Zato je mogoče dvomiti o tem, katera romunska sodišča so (ali so bila) v upoštevnem času pristojna za obravnavo zahtevkov za vračilo nezakonito pobrane dajatve za onesnaževanje za vozila. Sklepam, da romunsko pravo glede tega ni jasno. V tem je težava, zlasti glede na člen 47 Listine.

Člen 47(1) Listine določa, da ima vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, so kršene, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. 34  –V členu 47 Listine je navedena posebna vrsta varstva, kot so zahteve, da odloča pravično, javno in v razumnem roku neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče, da so spoštovane pravice do obrambe in da je na voljo pravna pomoč. V skladu s pojasnili k členu 47 temelji prvi odstavek, v katerem je določena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, na varstvu, ki je zagotovljeno s členom 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), a ga presega. 35  –V pojasnilih je nadalje navedeno, da člen 47, drugi odstavek, v katerem je med drugim določena poštenost obravnavanja, ustreza členu 6(1) EKČP. Dalje ugotavljam, da sta v skladu s členom 52(3) Listine – v obsegu, v katerem v njem vsebovane pravice ustrezajo tistim, zagotovljenim z EKČP – pomen in obseg teh pravic enaka kot pri pravicah, določenih v EKČP, čeprav Uniji ni preprečeno, da zagotovi širše varstvo.

V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 6(1) EKČP morajo biti sistemi sodnega nadzora „dovolj koherentni in jasni“, da zagotovijo „izvedljivo in učinkovito pravico do dostopa“ do sodišča. 36  –De Geouffre de la Pradelle proti Franciji, 16. december 1992, točka 35, serija A, št. 253-B. Če so pravila „tako zapletena“, da povzročijo „pravno negotovost“, gre za kršitev člena 6(1). 37  –Prav tam, točka 33. Glej tudi Maširević proti Srbiji, št. 30671/08, točka 48, 11. februar 2014. Sodišče za človekove pravice je prav tako razsodilo, da morajo biti pravna sredstva „dovolj opremljena z zagotovili, da se preprečijo nesporazumi glede postopkov za uveljavljanje pravnih sredstev, ki so na voljo“. 38  –Bellet proti Franciji, 4. december 1995, točka 37, serija A, št. 333-B. Dalje, nerazumna sestava procesne zahteve lahko pomeni kršitev pravice do dostopa do Sodišča. 39  –Běleš in drugi proti Češki republiki, št. 47273/99, točki 50 in 51, ECHR 2002‑IX. Omerović proti Hrvaški (št. 2), št. 229898, točka 39, 5. december 2013, v kateri je to sodišče opozorilo, da „lahko posebej stroga razlaga procesnega pravila pritožniku prepreči dostop do sodišča“. Evropsko sodišče za človekove pravice je pred kratkim ponovilo, da „bi morale oblasti predvidljivo in konsistentno spoštovati in uporabljati notranjo zakonodajo“ ter da „bi morali biti predpisani elementi dovolj razdelani in v praksi pregledni, da se zagotovita pravna in postopkovna varnost“. 40  –Maširević proti Srbiji, št. 30671/08, točka 50 in navedena sodna praksa, 11. februar 2014. Ta zadeva se nanaša na razlago, ki jo je podalo vrhovno sodišče glede postopkovnega pravila, ki je pomenilo pravno negotovost celo za pravnike. Glej zlasti točko 51. Postopkovna pravila morajo služiti namenom pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti. Ne smejo „pomeniti ovire, ki stranki preprečuje, da bi o njeni zadevi vsebinsko odločalo pristojno sodišče“. 41  –Omerović proti Hrvaški (št. 2), št. 22980/09, točka 39, 5. december 2013.

Dalje opozarjam, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča „[pravna varnost] splošno načelo prava Evropske unije, ki zahteva zlasti, da so predpisi z neugodnimi posledicami za posameznike jasni in natančni in da je njihova uporaba za upravičence predvidljiva“ (moj poudarek). 42 –Sodba Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija (C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točka 100 in navedena sodna praksa).

Po mojem mnenju in glede na navedeno kaže nezadostna jasnost glede pravilnega sodnega postopka, ki se uporablja za vračilo dajatev, pobranih v nasprotju s pravom Unije, na kršitev člena 47 Listine glede pravice do učinkovitega pravnega sredstva in dostopa do sodnega varstva. To velja toliko bolj, če lahko odločba, ki jo izda absolutno nepristojno civilno sodišče, postane res judicata v smislu, da bi preprečevala vložitev nadaljnjega pravnega sredstva za vračilo pred pristojnim civilnim ali upravnim sodiščem. Po mojem mnenju mora nacionalno predložitveno sodišče v obravnavani zadevi opraviti presojo romunskega procesnega prava kot celote glede učinkovitega sodnega varstva v zvezi z vračilom nepravilno plačane dajatve za onesnaževanje za motorna vozila. 43  –Kljub temu opozarjam, da je Sodišče v točki 60 sodbe DEB (C‑279/09, EU:C:2010:811) razsodilo, da za načelo učinkovitega sodnega varstva veljajo razumne omejitve.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča „je treba vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali pretirano otežuje uresničevanje pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi pravnega reda Unije, preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi organi. V zvezi s tem je treba upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so varstvo pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in pravilen potek postopka“. 44  –Sodba Surgicare – Unidades de Saúde (C‑662/13, EU:C:2015:89, točka 28 in navedena sodna praksa).

Tu je treba najprej opozoriti, da se zdi, da nacionalno sodišče in vse stranke, ki so predstavile stališča, menijo, da člena 21(2) zakona št. 554/2004 v civilnem postopku ni mogoče uporabiti. To se mi zdi logično, ker v romunskem procesnem pravu obstajajo jasne razlike med različnimi vrstami sodnih postopkov. V takem primeru tako določb, s katerimi je opredeljen obseg uporabe zakona št. 554/2004, ne bi bilo mogoče razlagati na način, ki bi omogočil, da ga uporabljajo civilna sodišča v sporih, ki so ratione materiae upravne ali davčne narave. Če pa bi obstajala taka možnost, bi moralo nacionalno predložitveno sodišče razlagati upoštevne nacionalne določbe na način, katerega namen bi bil doseči skladnost s pravom Unije. 45  –Na primer sodba Impact (C‑268/06, EU:C:2008:223, točka 54).

Nacionalno predložitveno sodišče mora presoditi, ali je zaradi spornih romunskih določb vračilo dajatve za onesnaževanje, ki je bila pobrana v nasprotju s pravom Unije, v praksi nemogoče ali čezmerno težko uveljaviti. Vendar zadošča ugotoviti, da ima zmeda glede tega, ali je treba za vračilo dajatve za onesnaževanje za vozila uporabiti civilna ali upravna pravna sredstva, tak učinek.

D. C. Târșia trdi, da izključitev uporabe izjeme iz člena 21(2) zakona št. 554/2004 za res judicata v civilnih postopkih ne bi bila skladna z enakostjo pred zakonom, kot se kaže v členu 20 Listine, in načelom enakovrednosti.

Spoštovanje načela enakovrednosti pomeni, da zadevno nacionalno pravilo velja brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, s podobnim predmetom in podlago. 46  –Sodba Surgicare – Unidades de Saúde (C‑662/13, EU:C:2015:89, točka 30).

Po mojem mnenju to pomeni, da pravo Unije v okviru načela enakovrednosti ne bi nasprotovalo temu, da bi bila z romunskim pravom dovoljena izjema od res judicata v upravnem sporu, ki se nanaša na pravo Unije, ne pa tudi v civilnem postopku z isto vsebino. Načelo enakovrednosti zahteva enako obravnavanje med primerljivimi zahtevki, ki temeljijo na nacionalnem pravu, in tistimi, ki temeljijo na pravu Unije, ne pa enakosti med različnimi oblikami postopka na podlagi nacionalnega prava. 47  –Sodba ÖBB Personenverkehr (C‑417/13, EU:C:2015:38, točka 74).

Vsekakor je razumno, da za odstopanje od načela res judicata v primeru pravnomočnih civilnih, kazenskih in upravnih sodb obstajajo različni razlogi. 48  –Glede na vire, ki so na voljo, se zdi, da večina nacionalnih pravnih redov v Uniji nima enakih razlogov za izjeme od res judicata v civilnih in kazenskih postopkih ter upravnih sporih. Učinek teh sodb je različen in prav tako so različni interesi pravne politike, ki se nanašajo na opredelitev izjem (če sploh kakšnih) od res judicata. Pri civilnih sodbah sta izjemno pomembni pravna varnost in stabilnost pravnih razmerij, ki so urejena s pravnomočno sodbo. Nasprotno pa pogoji za revizijo kazenske sodbe v interesu napačno obsojene osebe ne bi smeli biti prestrogi. V upravnem pravu je lahko z interesom varstva pravic posameznikov in načelom zakonitosti upravičeno prožnejše stališče do revizije pravnomočnih sodb kot pri civilnih sodbah.

Zato navedba D. C. Târșie, da omejitev izjeme na res judicata na upravni spor, ki se nanaša na pravo Unije, ni skladna z enakostjo pred pravom, ni utemeljena. Opozarjam, da lahko pride do neenakega obravnavanja pred zakonom le, če so upoštevni položaji primerljivi. 49  –Opozarjam, da načelo enakega obravnavanja, katerega temeljna narava je potrjena v členu 20 Listine, ne zahteva le, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno, ampak tudi, da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno. Glej sodbo Chatzi (C‑149/10, EU:C:2010:534, točki 63 in 64 in navedena sodna praksa). Pri razlogih za razveljavitev pravnomočnih civilnih in upravnih sodb ni tako. V položajih, v katerih je zaradi poznejše sodbe Sodišča nacionalna določba postala neskladna s pravom Unije, je lahko razveljavitev pravnomočne odločbe upravnega prava v škodo države članice upravičena, razveljavitev pravnomočne civilne sodbe v škodo zasebnega pravnega razmerja med posameznikoma pa je lahko neprimerna iz razlogov pravne varnosti. Zato zakonodajna rešitev, veljavna v Romuniji, ki daje to možnost v upravnem sporu in jo izključuje v civilnem, kot taka ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom.

Vendar je enakost pred zakonom drugo pravno pravilo kot načelo enakovrednosti. Kot je opozorjeno v pisnih stališčih Komisije, če je z romunskim pravom predvidena izjema od res judicata tudi v zvezi s poznejšo sodno prakso ustavnega sodišča, s katero se izpodbija pravilnost prejšnjih sodnih odločb (in preseže vsa domača sodišča), 50  –Opozarjam, da tak rezultat izhaja iz člena 322(10) zakonika o civilnem postopku, ki se na podlagi člena 21(1) zakona št. 554/2004 uporablja tudi v upravnem sporu. se z načelom enakovrednosti verjetno zahteva, da velja enako tudi za odločbe Sodišča, ki se nanašajo na pravo Unije. 51  –Komisija se tu sklicuje na sodbo Weber’s Wine World Handels-GmbH in drugi (C‑147/01, EU:C:2003:533).

Čeprav priznam, da se lahko s tem razprava oddalji od obsega vprašanja za predhodno odločanje, 52  –Opozarjam, da lahko Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso pri odgovoru na vprašanja za predhodno odločanje upošteva vse upoštevne določbe prava Unije, čeprav jih nacionalno predložitveno sodišče ni omenilo. Glej na primer sodbo Efir (C‑19/12, EU:C:2013:148, točka 27). menim, da ni skladno z načelom enakovrednosti, če lahko poznejša odločba nacionalnega ustavnega sodišča vodi do revizije prejšnje pravnomočne civilne sodbe in tako omogoči vračilo nepravilno pobrane dajatve, sodba Sodišča pa ne. V takem položaju bi pravice iz nacionalne ustave uživale večje varstvo od pravic iz prava Unije in bi tako slednje ne uživale varstva, ki je enakovredno tistemu, ki ga uživajo pravice, ki temeljijo na isti kategoriji nacionalnega prava. Podobna asimetrija prevlada na podlagi člena 322(9) romunskega zakonika o civilnem postopku glede učinkov sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v primerjavi z učinki sodb Sodišča.