Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MANUELA CAMPOSA SÁNCHEZ-BORDONE,
predstavljeni 8. maja 2025(1)
Zadeva C-698/23 P
Evropski nadzornik za varstvo podatkov (ENVP)
proti
Evropskemu parlamentu,
Svetu Evropske unije
ob udeležbi
Zvezne republike Nemčije,
Francoske republike,
Evropske komisije
„ Pritožba – Pravo institucij – Obdelava osebnih podatkov s strani Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) – Uredba (EU) 2016/794 – Uredba (EU) 2022/991 – Institucionalne prerogative Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (ENVP) – Ničnostna tožba – Procesno upravičenje – Člen 263 PDEU “
1. Ta pritožba se nanaša na sklep Splošnega sodišča z dne 6. septembra 2023, ENVP/Parlament in Svet,(2) s katerim je bila kot nedopustna zavržena ničnostna tožba, ki jo je Evropski nadzornik za varstvo podatkov (ENVP) vložil zoper člena 74a in 74b Uredbe (EU) 2016/794,(3) kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2022/991(4).
2. ENVP je v tožbi pred Splošnim sodiščem trdil, da izpodbijani določbi retroaktivno uzakonjata nekatere prakse Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) na področju varstva podatkov, na katere se je ENVP sam odzval v odločbi z dne 3. januarja 2022.
3. ENVP je menil, da je učinek njegove odločbe z dne 3. januarja 2022 zoper Europol zaradi spremembe Uredbe 2016/794, izvedene z Uredbo 2022/991, de facto izničen. Novi določbi(5) naj bi ogrozili njegovo neodvisnost in posegali v pristojnosti, ki jih ima kot nadzorni organ.
4. Splošno sodišče je v zdaj izpodbijanem sklepu v bistvu razsodilo, da ENVP:
– nima procesnega upravičenja, ki je državam članicam in nekaterim institucijam Unije priznano s členom 263, drugi in tretji odstavek, PDEU;
– bi lahko veljavnost spornih določb izpodbijal le, če bi bili izpolnjeni pogoji iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, kar pa v obravnavani zadevi ne drži.
I. Dejansko stanje
5. Dejansko stanje spora je opisano v točkah od 2 do 13 izpodbijanega sklepa, iz katerih povzemam naslednje:
„2 Po preiskavi na lastno pobudo in opominu z dne 17. septembra 2020 je ENVP 3. januarja 2022 proti [Europolu] sprejel odločbo na podlagi člena 43(3)(e) prvotne uredbe o Europolu, v kateri je ugotovil, da ,[s] tem, da predvideva neprekinjeno shranjevanje nizov podatkov brez kategorizacije, akcijski načrt, ki ga je predstavil Europol, ne obravnava kršitve, ugotovljene v opominu z dne 17. septembra 2020‘, ter da ,[o]bdelava nizov podatkov brez kategorizacije s strani Europola […] le zato, da se pridobijo relevantne informacije v skladu s členom 18(3) in (5) [prvotne] uredbe o Europolu[(6)] in Prilogo II.B k tej uredbi ter načeloma najmanjšega obsega podatkov in omejitve hrambe podatkov (člen 28(1)(c) in (e) [prvotne] uredbe o Europolu), ne more trajati dlje od najdaljšega obdobja šestih mesecev od datuma prejema prispevka‘.
– 3 Za to razlogovanje je ENVP med drugim pojasnil, da je ,[z]aradi neobstoja izrecne zakonske določbe, ki bi določala trajanje hrambe osebnih podatkov, ki se obdelujejo v ta namen, […] treba člen 18(6) [prvotne uredbe o Europolu] razlagati po analogiji‘.[(7)]
– 4 Tako iz odločbe z dne 3. januarja 2022 izhaja, da je ENVP Europolu v bistvu odredil, naj za vsak prispevek, prejet od 4. januarja 2022, opravi kategorizacijo posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, v smislu člena 18(5) prvotne uredbe o Europolu v šestih mesecih od datuma prejema prispevka in v dvanajstih mesecih za nize podatkov, ki so obstajali na dan 3. januarja 2022, po izteku teh rokov pa je Europol moral te podatke izbrisati.
[…]
– 8 Evropski parlament in Svet Evropske unije sta 8. junija 2022 sprejela spremenjeno uredbo o Europolu. V tej uredbi je bilo potrjeno besedilo členov 74a in 74b.
– 9 Ta člena v bistvu določata pogoje, pod katerimi Europol v določenem roku opravi kategorizacijo nizov podatkov, ki jih je že imel ob začetku veljavnosti spremenjene uredbe o Europolu, ter natančneje opredeljujeta pogoje in postopke, v katerih je obdelava osebnih podatkov, ki se ne nanašajo na kategorije posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, navedene v Prilogi II k spremenjeni uredbi o Europolu, in ki so bili Europolu zagotovljeni pred 28. junijem 2022, dovoljena v podporo tekoči določeni preiskavi kaznivega dejanja.
[…]
– 10 Ker je ENVP menil, da obseg njegove odločbe z dne 3. januarja 2022 ter členov 74a in 74b spremenjene uredbe o Europolu ni enak, je 15. junija 2022 Parlament, Svet in Komisijo zaprosil, naj mu zagotovijo dokumente v zvezi z obstojem povezave med določbami spremenjene uredbe o Europolu in prejšnjim izvajanjem njegovih nadzornih pooblastil. Parlament in Svet sta na to prošnjo odgovorila z dopisoma z dne 12. julija oziroma 25. julija 2022.
– 11 V dokumentu Sveta št. 5370/22 z dne 24. januarja 2022 o pripravi trialoga je pojasnjeno, da ,[n]edavna odločba [ENVP], ki bi lahko imela operativne posledice za delovanje Europola, potrjuje nujnost hitrega sprejetja uredbe‘, da je ,[p]redsedstvo […] delegacijam predlagalo, naj vstavijo nov člen 74[a], katerega namen bi bil nadalje razjasniti položaj podatkov, ki jih ima zdaj Europol, zlasti v okviru zgoraj navedene odločbe ENVP z dne 3. januarja 2022‘, ter da so ,[š]tevilne delegacije […] naklonjeno sprejele načela tega predloga na seji 19. januarja [2022], vendar je odobritev odbora potrebna zaradi njegove nedavne predstavitve in pomena, ki jo ima ta tema po odločbi ENVP‘.
– 12 ENVP je v dopisu z dne 15. julija 2022 Europol vprašal, ali se ob upoštevanju členov 74a in 74b spremenjene uredbe o Europolu njegova odločba z dne 3. januarja 2022 še vedno izvaja in ali Europol meni, da sta navedena člena nadomestila ali spremenila obseg te odločbe.
– 13 Europol je v dopisu z dne 22. avgusta 2022 v bistvu ENVP odgovoril, da še naprej izvaja nekatere točke odločbe z dne 3. januarja 2022, vendar v tej fazi ne more komentirati položaja na dan 3. januarja 2023 in predložitve novih poročil o izvajanju na podlagi te odločbe. V tem dopisu je omenjeno tudi, da se člena 74a in 74b spremenjene uredbe o Europolu nista uporabljala za nekatere prispevke, ki so bili izbrisani.“
II. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijani sklep
6. ENVP je v tožbi pred Splošnim sodiščem predlagal razglasitev ničnosti spornih prehodnih določb.
7. Parlament je v odgovoru na tožbo Splošnemu sodišču predlagal, naj tožbo zavrne.
8. Svet je vložil ugovor nedopustnosti tožbe, ki je temeljil na „[…] dveh razlog[ih]. [P]rvič, da je tožba nedopustna, ker ENVP ni omenjen v členu 263, drugi in tretji odstavek, PDEU ali celo v sodbi […] Parlament/Svet[(8)] […], ter drugič, da ni neposrednega in posamičnega nanašanja na ENVP v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU(9).“
9. ENVP je v zvezi s tem ugovorom nedopustnosti trdil:
– „primarno […], da je njegovo procesno upravičenje za vložitev ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU utemeljeno s potrebo, da ima na voljo pravno sredstvo za obrambo svojih institucionalnih prerogativ, zlasti svoje neodvisnosti kot nadzorni organ na podlagi člena 8(3) Listine, in institucionalnega ravnovesja med vlogo nadzornih organov in vlogo zakonodajalca. V zvezi s tem pojasnjuje, da ima procesno upravičenje na podlagi sodne prakse, ki izhaja iz sodbe [Parlament/Svet], ki bi jo bilo treba v tem primeru uporabiti po analogiji, ker ta sodba dokazuje, da varstvo institucionalnih prerogativ instituciji izjemoma omogoča, da jih brani, ne da bi morala izpolnjevati pogoje za dopustnost, ki se uporabljajo za fizične ali pravne osebe na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.“(10)
– „[…] ENVP podredno trdi, da se izpodbijani določbi nanj neposredno in posamično nanašata, zato ima očiten in dejanski interes za razglasitev njune ničnosti […]“.(11)
10. Splošno sodišče je tožbo ENVP zavrglo kot nedopustno iz teh razlogov:
– na prvem mestu, ENVP, čeprav je organ Unije s posebnim statusom, ni naveden niti med tožečimi strankami, navedenimi v členu 263, drugi in tretji odstavek, PDEU, niti na seznamu institucij iz člena 13(1) PEU;
– na drugem mestu, v delu, v katerem se ENVP sklicuje na sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Parlament/Svet, je mogoče procesno upravičenje, ki je bilo tedaj priznano Parlamentu, pojasniti s potrebo po zapolnitvi pomanjkljivosti, ki jo je takrat pomenil neobstoj pravnih sredstev zoper akte drugih institucij, ki bi lahko posegali v prerogative Parlamenta. Vendar lahko ENVP zdaj vloži ničnostno tožbo na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU, ker je organ, ustanovljen z aktom sekundarne zakonodaje, ki ga je mogoče enačiti s pravno osebo;
– na tretjem mestu, ENVP je kot organ Unije mogoče enačiti s pravno osebo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, tako da ima kot tak procesno upravičenje za vložitev ničnostne tožbe zoper sporni prehodni določbi pod pogojem, da se ti nanj neposredno in posamično nanašata;
– v zvezi z zadnjenavedenim vidikom sporni prehodni določbi spreminjata pravno ureditev varstva podatkov, za nadzor katere je pristojen ENVP, vendar ne vplivata na naravo ali obseg pristojnosti, ki so tožeči stranki podeljene z zakonodajo Unije, tako da pogoj neposrednega nanašanja ni izpolnjen;
– posledično je Splošno sodišče, ker sporni prehodni določbi ne vplivata neposredno na pravni položaj ENVP in ker sta pogoja neposrednega in posamičnega nanašanja akta, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, kumulativna, ugotovilo, da je tožba delno nedopustna in delno očitno nedopustna.
III. Pritožba in postopek pred Sodiščem
11. ENVP v pritožbi Sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijani sklep;
– razglasi ničnost spornih prehodnih določb;
– toženima strankama na prvi stopnji naloži plačilo stroškov.
12. ENVP v tožbi navaja glavni in podredni pritožbeni razlog:
– primarno trdi, da sta bili kršena načelo institucionalnega ravnovesja v smislu sodbe Parlament/Svet in njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva za varstvo prerogative neodvisnosti;
– podredno trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da se sporni prehodni določbi na ENVP ne nanašata neposredno, kot je to zahtevano v členu 263, četrti odstavek, PDEU.
13. Parlament predlaga, naj se:
– pritožba zavrne;
– ENVP naloži plačilo stroškov.
14. Svet predlaga, naj se:
– pritožba zavrže kot očitno nedopustna ali, podredno, zavrne kot očitno neutemeljena;
– ENVP naloži plačilo stroškov.
15. Francoska republika in Komisija sta predložili pisni stališči v podporo Parlamentu in Svetu.
16. Po vložitvi replike in duplike je 11. marca 2025 potekala javna obravnava, ki so se je udeležili ENVP, Parlament, Svet in Komisija.
IV. Presoja
A. Glavni pritožbeni razlog
1. Trditve strank
a) Dopustnost
17. Svet zatrjuje, da ta pritožbeni razlog ni dopusten, ker naj bi ENVP zgolj ponovil trditve, ki jih je že navedel na prvi stopnji, in izrazil nestrinjanje z izpodbijanim sklepom, ne da bi jasno opredelil očitano napačno uporabo prava.
18. ENVP odgovarja, da so v pritožbi izrecno opredeljene sporne točke in da na tej stopnji postopka lahko izpodbija razlago prava, ki jo je podalo Splošno sodišče, katere obrazložitev naj bi bila poleg tega nezadostna.
b) Vsebinska presoja
19. ENVP trdi, da bi mu Splošno sodišče moralo priznati procesno upravičenje za izpodbijanje spornih prehodnih določb ne glede na zahteve iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, saj bi bila sicer neodvisnemu nadzornemu organu v smislu člena 8(3) Listine odvzeta pravica do vložitve tožbe pri sodišču za ohranitev institucionalnega ravnovesja.
20. ENVP se je v utemeljitev te trditve skliceval na sodbo Parlament/Svet, za katero je Splošno sodišče menilo, da ni upoštevna iz razlogov, ki po mnenju ENVP niso utemeljeni. Tako kot Parlament v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, ENVP trenutno nima na voljo nobenega pravnega sredstva, s katerim bi lahko branil svojo neodvisnost, ki je s členom 8(3) Listine varovana kot bistveni sestavni del varstva osebnih podatkov.
21. ENVP meni, da mu zaradi dejstva, da ima za razliko od Parlamenta v primeru iz sodbe Parlament/Svet pravno osebnost, ni mogoče odvzeti možnosti, da brani svojo neodvisnost, ki je zaradi retroaktivnosti spornih prehodnih določb neizogibno ogrožena.
22. Po mnenju ENVP je odločilno, da se, kot je ugotovilo Sodišče, zagotovi celovitost sistema razdelitve pristojnosti, vzpostavljenega s Pogodbama. V skladu s to predpostavko bi moral imeti zaradi načela ravnotežja med vejami oblasti poleg institucij tudi organ, kot je ENVP, na voljo pravna sredstva.
23. Dejstvo, da je Splošno sodišče dostop do pravnega sredstva, ki je na voljo ENVP, omejilo na člen 263, četrti odstavek, PDEU, je po mnenju ENVP povzročilo nastanek pomanjkljivosti v celotnem sodnem sistemu, vzpostavljenem s Pogodbama. Samo splošno in samostojno procesno upravičenje naj bi lahko zagotavljalo sodno obrambo prerogativ ENVP v vseh okoliščinah, ne da bi bila ta odvisna od izpolnjevanja pogojev, ki so, tako kot tisti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, izpolnjeni le v zelo izjemnih primerih. Na neodvisnost ENVP naj bi lahko vplivali ukrepi, ki se nanj ne nanašajo neposredno in posamično, vendar lahko spodbujajo tveganje „vnaprejšnje poslušnosti“.
24. ENVP Splošnemu sodišču očita tudi, da mu je pripisalo zahtevo za „privilegirano“ pravico do izpodbijanja vsakršne zakonodaje na področju obdelave osebnih podatkov. Njegov edini namen naj bi bil, nasprotno, da se mu v skladu s sodbo Parlament/Svet prizna pravica, da brani svojo prerogativo neodvisnosti in da v tem ozkem obsegu nasprotuje vsebini zakonodajnega akta, določeni v zelo posebnih okoliščinah.
25. Parlament in Svet ob podpori Komisije in francoske vlade predlagata zavrnitev glavnega pritožbenega razloga, ker ENVP ne more predlagati razglasitve ničnosti, če niso izpolnjeni pogoji iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.
26. Po mnenju Parlamenta in Sveta so pogoji iz člena 263 PDEU jasni: ENVP po volji avtorjev Pogodb ne spada med subjekte, ki imajo procesno upravičenje za vložitev pravnega sredstva, ne da bi morali biti izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka navedenega člena.
27. Svet zavrača obstoj pomanjkljivosti, ki jo očita ENVP, in trdi, da bi ugoditev njegovemu predlogu omogočila, da bi ENVP potencialno izpodbijal vsak zakonodajni akt na področju varstva podatkov, kar bi otežilo spremembo zakonodaje o varstvu podatkov.
28. Parlament, Svet in Komisija se strinjajo z razlago sodbe Parlament/Svet, ki jo je podalo Splošno sodišče. Poudarjajo, da ENVP (organu, ustanovljenemu na podlagi sekundarne zakonodaje, ki je delno odgovoren za nadzor prava Unije na področju varstva podatkov) s Pogodbama ni podeljena prerogativa, primerljiva s tisto, ki je bila obravnavana v navedeni zadevi.
29. Komisija trdi, da bi se razlaga, ki jo zagovarja ENVP, lahko uporabljala za vse organe, urade in agencije Unije v škodo pogojev iz člena 263, četrti odstavek, PDEU. Ti pogoji naj ob upoštevanju pravice do učinkovitega sodnega varstva ne bi preprečevali ustreznega varstva osebnih podatkov, ki je bistveni razlog za neodvisnost ENVP, zato naj mu ne bi bilo treba priznati neposrednega in splošnega procesnega upravičenja.
30. Parlament trdi, da neodvisnost ENVP v nobenem primeru ni bila ogrožena, temveč je šlo za zakonito izvajanje zakonodajne pristojnosti za spremembo regulativnega okvira varstva osebnih podatkov.
2. Analiza
a) Dopustnost
31. V nasprotju s stališčem Sveta menim, da glavni pritožbeni razlog ni nedopusten.
32. Res je, da pritožba, v kateri bi bili samo ponovljeni ali dobesedno navedeni razlogi in trditve, ki so bili navedeni pred Splošnim sodiščem, ne bi izpolnjevala zahtev po obrazložitvi iz člena 168(1)(d) in člena 169(2) Poslovnika Sodišča.(12)
33. Vendar se v skladu s sodbo Nemčija/Komisija „pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, lahko ponovno obravnavajo v pritožbenem postopku, če pritožnik izpodbija to, kako je Splošno sodišče razlagalo ali uporabilo pravo Unije“.(13)
34. V obravnavanem primeru je tako. Čeprav ENVP ponavlja trditve, ki jih je navedel na prvi stopnji, da bi utemeljil dopustnost svoje ničnostne tožbe, to počne tako, da zdaj graja razlago člena 263 PDEU, ki jo je podalo Splošno sodišče. ENVP opredeli (in graja) obrazložitev izpodbijanega sklepa, pri čemer natančno navede pravne trditve v podporo svojemu predlogu.
b) Vsebinska presoja
35. V točkah od 26 do 35 izpodbijanega sklepa so navedeni razlogi, zaradi katerih po mnenju Splošnega sodišča ENVP ne more vložiti tožbe, če niso izpolnjeni pogoji iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.
36. Splošno sodišče poudarja, da ENVP ni med institucijami, ki so v skladu s členom 263 PDEU izrecno upravičene, da (a) začnejo postopek zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodb ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njuno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil (drugi odstavek) ter (b) v primeru nekaterih institucij začnejo postopek zaradi varovanja svojih prerogativ (tretji odstavek).
37. Natančneje, tako procesno upravičenje imajo:
– države članice, Parlament, Svet in Komisija, ki jim člen 263, drugi odstavek, PDEU daje splošno procesno upravičenje;
– Računsko sodišče, Evropska centralna banka in Odbor regij, ki lahko v skladu s členom 263, tretji odstavek, PDEU sprožijo postopek zaradi varovanja svojih prerogativ.
38. Poleg tega, da ENVP ni med strankami, navedenimi v členu 263, drugi in tretji odstavek, PDEU, tudi ni na seznamu institucij, ki je naveden v členu 13(1) PEU. Z izjemo Odbora regij so to iste institucije, kot so tiste, ki jim je bilo s Pogodbo DEU priznano procesno upravičenje, ki ga zdaj želi pridobiti ENVP, ki ni na tem seznamu.(14)
39. ENVP je organ Unije, ustanovljen z določbo sekundarne zakonodaje.(15) Na podlagi tega in v skladu s sodno prakso Sodišča ni mogoče šteti, da spada pod pojem „institucije“: v skladu s členom 13(1) PEU se ta pojem nanaša na natančen seznam subjektov, ki ne vključuje organov, uradov in agencij Unije.(16)
40. V skladu s členom 263, prvi odstavek, in fine, PDEU je predmet nadzora Sodišča „zakonitost aktov organov, uradov ali agencij Unije s pravnim učinkom za tretje osebe“. Vendar ti organi, uradi in agencije niso med subjekti, ki so na podlagi člena 263, drugi in tretji odstavek, PDEU upravičeni zahtevati izvrševanje pristojnosti Sodišča.
41. Gre za namerno izključitev, saj – kot pravilno poudarja Splošno sodišče – uvrstitev Odbora regij med tožeče stranke iz člena 263, tretji odstavek, PDEU dokazuje, da „tudi če so avtorji Pogodbe upoštevali druge subjekte poleg institucij na seznamu oseb, ki lahko branijo svoje prerogative na podlagi te določbe, so se odločili, da mednje ne vključijo ENVP“.(17)
42. ENVP je neodvisen organ, ki v skladu s členom 16(2) PDEU nadzira, ali institucije, organi, uradi in agencije Unije upoštevajo pravila Unije na zadevnem področju.(18) To pomeni, da je ENVP neodvisen organ Unije, ne pa institucija Unije.
43. ENVP ni vložil tožbe pri Sodišču, da bi izpodbijal novi določbi, kar bi bilo nujno, če bi bil institucija Unije. Na podlagi člena 51(b) Statuta Sodišča Evropske unije je namreč Sodišču pridržana pristojnost za tožbe iz člena 263 PDEU, ki jih zoper zakonodajni akt vloži zlasti institucija Unije. Tako ravnanje razkriva, da se ENVP sam ni štel za institucijo Unije.
44. Namesto tega ENVP izpodbija trditve Splošnega sodišča, s katerimi je to zavrnilo uporabo sodbe Parlament/Svet po analogiji in ki so predstavljene v točkah od 38 do 55 izpodbijanega sklepa.
45. Zdi se torej, da ENVP vsaj implicitno priznava, da bi člen 263, drugi in tretji odstavek, PDEU privedel do rešitve, sprejete v izpodbijanem sklepu. Vseeno meni, da bi morali v nasprotju z besedilom navedenih dveh določb prevladati preudarki, zaradi katerih je Sodišče v sodbi Parlament/Svet priznalo procesno upravičenje Parlamenta, ki je bilo takrat sporno.
46. Vendar se glede tega vprašanja strinjam s Splošnim sodiščem.
47. Splošno sodišče je ob razlagi sodbe Parlament/Svet „opozorilo“, da je v tej sodbi Sodišče „ugotovilo, da besedilo člena 173 Pogodbe EGS Parlamentu ne daje nobene možnosti, da pred sodišči Unije izpodbija akte, ki jih sprejmejo druge institucije in bi lahko posegali v njegove prerogative, to pomanjkljivost pa se je odločilo zapolniti z uporabo splošnega načela institucionalnega ravnovesja“.(19)
48. Sodišče je v sodbi Parlament/Svet razsodilo, da:
– so prerogative Parlamenta „en od dejavnikov institucionalnega ravnovesja, ki ga ustvarjata Pogodbi[, ki] vzpostavljata sistem delitve oblasti med različnimi institucijami [Unije] tako, da vsaki instituciji podeljujeta lastno vlogo v institucionalni zgradbi [Unije] in uresničevanju nalog, ki so ji zaupane“;(20)
– je bilo treba zagotavljati „vzdrževanje institucionalnega ravnovesja ter posledično sodni nadzor spoštovanja posebnih pravic Parlamenta, če se ta […] obrne [na Sodišče], s pravnim sredstvom, ki je prilagojeno cilju, ki ga ta zasleduje“;(21)
– je moralo v skladu s to obveznostjo Sodišče samo „zagotoviti polno uporabo določb Pogodb, ki se nanašajo na institucionalno ravnovesje, ter poskrbeti, da ni mogoče kršiti posebnih pravic Parlamenta – tako kot drugih institucij –, ne da bi ta imel na voljo pravno sredstvo izmed tistih, ki jih določata pogodbi, katerega uporaba je zanesljiva in učinkovita“;(22)
– „[d]ejstvo, da v Pogodbah ni določbe, ki bi na kakršenkoli način podelila Parlamentu pravico za vložitev ničnostne tožbe, lahko pomeni postopkovno pomanjkljivost, vendar ta pomanjkljivost ne more prevladati nad temeljnim interesom glede vzdrževanja in spoštovanja institucionalnega ravnovesja, določenega v ustanovitvenih pogodbah Evropskih skupnosti.“(23)
49. Zato je Sodišče Parlamentu priznalo procesno upravičenje za vložitev „ničnostn[e] tožb[e] zoper akt Sveta ali Komisije […], pod pogojem, da je tožba namenjena le varstvu njegovih posebnih pravic in da temelji le na […] tožbenih razlogih[, ki se nanašajo na kršitev teh posebnih pravic]“.(24)
50. Položaj ENVP se zelo razlikuje od položaja Parlamenta v času izdaje sodbe Parlament/Svet.
51. Prvič, sodba Parlament/Svet napotuje na institucionalno ravnovesje v zvezi z razdelitvijo pristojnosti „med različnimi institucijami [Unije]“. Kot sem že navedel, ENVP ni institucija Unije.
52. Drugič, po scenariju, obravnavanem v sodbi Parlament/Svet, je imel Parlament na voljo le „neučinkovite ali negotove“ postopkovne možnosti za obrambo svojih prerogativ. Nasprotno ima ENVP zdaj na voljo učinkovito in zanesljivo pravno sredstvo. ENVP trdi(25), da lahko dokaže, da izpolnjuje pogoje za procesno upravičenje na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.(26)
53. S priznanjem te možnosti prav za to zadevo ENVP v veliki meri onemogoča svoj prvi pritožbeni razlog, kar zadeva uporabo sodne prakse iz sodbe Parlament/Svet. Naj ponovim, da je bilo izhodišče zadnjenavedene, da Parlament ni imel na voljo učinkovitih in zanesljivih pravnih sredstev.
54. Glede na navedeno ni pomembno, ali obstajajo drugi položaji, v katerih ENVP tudi v primeru poseganja v njegove prerogative ne bi imel pravice do dostopa do Sodišča na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.(27) Ne glede na to, ali so hipotetični primeri, kot jih je izpostavil ENVP, mogoči ali ne, je tu pomemben le konkreten in dejanski primer, ki ga je obravnavalo Splošno sodišče. Le v zvezi s tem primerom je treba ugotoviti, ali ENVP izpolnjuje pogoje za izpodbijanje spornih prehodnih določb.
55. Skratka, menim, da ENVP nima procesnega upravičenja na podlagi člena 263, drugi in tretji odstavek, PDEU, zaradi česar je treba njegov glavni pritožbeni razlog zavrniti.
B. Podredni pritožbeni razlog
1. Trditve strank
a) Dopustnost
56. Svet meni, da je tudi ta pritožbeni razlog nedopusten, in sicer iz istih razlogov, iz katerih naj bi bilo treba kot nedopusten zavreči glavni pritožbeni razlog.
b) Vsebinska presoja
57. Najprej, ENVP graja nejasnost točk 76 in 77 izpodbijanega sklepa, v katerih je navedeno, da je odločba z dne 3. januarja 2022 „upravna odločba, ki ne more vplivati na zakonodajne akte, kot je spremenjena uredba o Europolu, ali na njihovo vsebino“, ter da „[č]eprav izpodbijani določbi spreminjata pravni okvir, ki se uporablja, katerega spoštovanje mora spremljati ENVP, in nimata popolnoma enakega obsega kot odločba z dne 3. januarja 2022, […] vseeno ne vplivata na njegov pravni položaj“.
58. ENVP meni, da te trditve vsebujejo dve napaki. Na eni strani naj se v njih ne bi upoštevalo, da je za izvajanje pooblastil ENVP potrebna pravna varnost in da so bila ta pooblastila ogrožena s sprejetjem retroaktivnih ukrepov. Na drugi strani pa naj se ne bi priznavalo, da sta sporni prehodni določbi namenjeni nevtralizaciji sedanjih učinkov konkretne odločbe ter sta zato naslovljeni na ENVP in Europol.
59. ENVP meni, da je prav retroaktivnost spornih prehodnih določb tista, ki vzbuja dvom o njegovi neodvisnosti, ki nikakor ne bi bila ogrožena, če bi se zakonodajna sprememba uporabljala za naprej.
60. ENVP dodaja, da ti določbi tudi pri izvajanju njegove nadzorne funkcije na področju varstva podatkov vplivata posebej nanj. Tu gre za osebne podatke, katerih varstvo je ogroženo zaradi prehodnih določb, ki se iz istega razloga nujno nanašata na samega ENVP.
61. Parlament in Svet ob podpori Komisije in francoske vlade v bistvu pritrjujeta trditvam Splošnega sodišča.
62. Natančneje, Parlament trdi, da če bi se priznalo, da vsaka sprememba določb, ki jih je ENVP že uporabil, nanj neposredno vpliva, bi mu bil v nasprotju s členom 263 PDEU priznan status privilegirane pritožnice. Podobno francoska vlada poudarja, da bi to merilu neposrednega nanašanja odvzelo pomen.
2. Analiza
a) Dopustnost
63. Razloge, ki sem jih navedel za zavrnitev nedopustnosti glavnega pritožbenega razloga Sveta, je mogoče razširiti na podredni pritožbeni razlog.
b) Vsebinska presoja
64. Splošno sodišče in institucije, ki so se udeležile tega postopka, se strinjajo, da ENVP nima procesnega upravičenja na podlagi člena 263, drugi in tretji odstavek, PDEU (privilegirano procesno upravičenje). Strinjajo se tudi, da je procesno upravičenje ENVP odvisno od izpolnjenosti pogojev iz člena 263, četrti odstavek, PDEU. Do tod se z njihovimi trditvami strinjam.
65. Vendar se ne strinjam, da ENVP v obravnavani zadevi ne izpolnjuje pogojev iz člena 263, četrti odstavek, PDEU.
66. Če se izvzame privilegirano procesno upravičenje, za katerega si prizadeva ENVP, menim, da bi morala narava nalog nadzora nad predpisi o varstvu podatkov, ki so zaupane temu organu, odvračati od pretirano stroge razlage njegovega neprivilegiranega procesnega upravičenja za dostop do sodišča.
67. Čeprav sem prej navedel, da ENVP nima statusa institucije Unije, naj zdaj poudarim, da ima pomembno nalogo, določeno v Pogodbi DEU, pri zagotavljanju, da institucije, organi, uradi in agencije Unije spoštujejo pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov. Opravljanje teh nalog v obliki izpodbijanja pred sodišči Unije ne bi smelo biti ogroženo brez zelo trdnih razlogov.
68. Iz razlogov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju, menim, da bi celo ozka razlaga pogojev iz člena 263, četrti odstavek, PDEU omogočila, da se ENVP prizna procesno upravičenje, ki mu je bilo zavrnjeno v izpodbijanem sklepu.
69. Rešitev, ki jo zagovarjam, ne vključuje prejudiciranja utemeljenosti ničnostne tožbe. V fazi preizkusa dopustnosti tožbe ni treba predvideti vsebinske odločitve: zadostuje, da se preveri, ali je pritožnik ustrezno navedel razloge, zaradi kateri ima izpodbijana določba učinke na njegov pravni položaj.(28)
70. Splošno sodišče je izključilo, da bi se sporni prehodni določbi neposredno nanašali na ENVP, kot to zahteva člen 263, četrti odstavek, PDEU. Po eni strani, ker naj bi bila s tema določbama spremenjena ureditev, za nadzor nad katero je ENVP pristojen, ne pa njegove pristojnosti.(29) Po drugi strani, ker ti določbi Europolu puščata „določeno diskrecijsko pravico“.(30)
71. Pristop, ki ga je Splošno sodišče uporabilo pri določitvi meril za ugotavljanje, ali gre za „neposredno nanašanje“, je načeloma pravilen. Sodišče je opozorilo, da morata biti za izpodbijanje danega ukrepa kumulativno izpolnjena dva pogoja, „[…] in sicer, prvič, da ima ta ukrep neposredne učinke na pravni položaj te osebe in, drugič, da naslovnikom, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne pušča nobene proste presoje, saj je ta izvedba povsem samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije, brez uporabe drugih vmesnih pravil“.(31)
72. Vendar menim, da Splošno sodišče pri presoji, ali sporni prehodni določbi vplivata na pravni položaj ENVP v obravnavani zadevi, dejansko ni odločalo o dopustnosti, ampak o vsebini tožbe: njegovi ključni preudarki se nanašajo na morebitne učinke spornih prehodnih določb na neodvisnost evropskega nadzornika za varstvo podatkov. Natančneje, Splošno sodišče izključuje, da bi (zatrjevana) retroaktivnost spornih prehodnih določb lahko ogrozila neodvisnost ENVP.
73. Menim, da bi moralo Splošno sodišče v tej fazi postopka le preveriti, ali je ENVP ustrezno (to je razumno in verjetno) navedel razloge, iz katerih bi ti določbi lahko imeli tak učinek.
74. Enako velja za drugega od navedenih pogojev: Splošno sodišče meni, da sporni prehodni določbi Europolu puščata diskrecijsko pravico pri odločanju, „ali se obdelava nekaterih podatkov nadaljuje ali ne“, kar naj bi kazalo na to, da „[izpodbijani določbi] nista povsem samodejni“.(32)
75. Splošno sodišče je zavrnilo trditev ENVP (kar zadeva posledice izvajanja te diskrecijske pravice v zvezi z njegovo odločbo z dne 3. januarja 2022), pri čemer je navedlo, da „izpodbijani določbi ENVP ne preprečujeta, da svoje pristojnosti izvaja, kot želi“.(33)
76. Vendar sta v zvezi s to presojo mogoča dva ugovora:
– na eni strani ta presoja ponovno prehiteva vsebinsko razpravo in na stopnji presoje dopustnosti prejudicira pravne učinke, ki jih imata sporni prehodni določbi na položaj osebe, ki ju poskuša izpodbijati.(34) Poleg tega prehiteva tudi s sklicevanjem na teoretično možnost, da bo Europol ukrepal na določen način, čeprav je iz odgovora, ki ga je Europol 22. avgusta 2022(35) podal ENVP, razvidno, da Europol vsaj dela sklepa ENVP z dne 3. januarja 2022 ne uporablja več;
– na drugi strani pa problem preusmerja na morebitni odziv ENVP zoper (prihodnje) odločitve Europola, čeprav je bilo za rešitev spora odločilno ugotoviti, ali sporni prehodni določbi sami po sebi in ad hoc prevladata nad posamičnimi odločbami, ki jih je ENVP predhodno sprejel in so bile usmerjene proti določenemu, prav tako preteklemu, ravnanju Europola. V teh okoliščinah je bilo mogoče zagovarjati, da podeljena „diskrecijska pravica“ Europolu eo ipso omogoča, da ne ravna v skladu z odločbo ENVP z dne 3. januarja 2022.
77. Ne glede na navedeno nisem povsem prepričan, ali se mora zahteva po diskrecijski pravici v okoliščinah obravnavane zadeve nanašati na ravnanje Europola. Če se, kot razumem, sporni prehodni določbi neposredno in, kot bomo videli, tudi posamično nanašata na ENVP, je to zato, ker imata pravne učinke na konkretno odločbo ENVP in sta v tem smislu naslovljeni na ENVP. ENVP ni imel nobenega manevrskega prostora glede predmeta te odločbe, po tem ko je bilo treba njegovo ukrepanje zaradi spornih prehodnih določb nujno prilagoditi temu, kar izhaja iz teh določb.
78. Menim, da iz predstavitve dejanskega stanja, ki jo je podal ENVP, in predstavitve dejanskega stanja v izpodbijanem sklepu izhaja, da se sporni prehodni določbi neposredno nanašata na ENVP. Ponavljam, da je vprašanje, ali se s tem posega v njegove pristojnosti ali njegovo neodvisnost, vsebinski problem, ki ga je ENVP izpostavil pred Splošnim sodiščem.
79. Nasprotje med vsebino odločbe ENVP z dne 3. januarja 2022 in vsebino spornih prehodnih določb kaže, da je bilo vsaj legitimno trditi, da je zakonodajalec s spremenjeno uredbo o Europolu želel „popraviti“ odločbo ENVP, ki je postala pravnomočna (Europol se nanjo ni pritožil).
80. Namreč:
– po eni strani je ENVP Europol pozval, naj v 12 mesecih kategorizira nize podatkov, ki jih je imel 3. januarja 2022;
– po drugi strani so bili s spornima prehodnima določbama: (a) podaljšan rok, v katerem mora Europol kategorizirati podatke, ki jih je imel ob začetku njune veljavnosti, to je 28. junija 2022, na 18 mesecev, z možnostjo podaljšanja; ter (b) natančneje opredeljeni pogoji in postopki, v katerih je obdelava osebnih podatkov, ki se ne nanašajo na kategorije posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, navedene v Prilogi II k spremenjeni uredbi o Europolu, in ki so bili Europolu zagotovljeni pred 28. junijem 2022, dovoljena v podporo tekoči določeni preiskavi kaznivega dejanja.
81. ENVP skrbno zatrjuje, da si ne prizadeva za procesno upravičenje za izpodbijanje vseh sprememb regulativnega okvira, v katerega spada vsebina njegovih nalog. Poleg tega brez težav priznava, kot je to storil na obravnavi, da novim pravilom ne bi nasprotoval, če bi se uporabljala le za naprej.
82. Vendar trdi, da se v obravnavanem primeru sprememba nanaša nanj, ker spreminja vsebino njegove prejšnje odločbe, ki je postala pravnomočna in ki je bila sprejeta v skladu z veljavno zakonodajo, s čimer je povzročeno tveganje vnaprejšnje poslušnosti, ki bi lahko ogrozilo njegovo neodvisnost.
83. Mogoče je izpodbijati, kot to počne Parlament, da imata sporni prehodni določbi retroaktivni učinek. Prav tako je sporno, ali bi, tudi če se sprejme, da učinkujeta retroaktivno, negativno vplivali na neodvisnost ENVP. Na splošno menim, da če zakonodajalec spremeni materialnopravno vsebino določb, ki jih mora uporabljati upravni organ, to samo po sebi ne posega v neodvisnost tega organa.(36)
84. Toda ponavljam, da je to vsebinsko vprašanje, ki ga je ENVP postavil v svoji ničnostni tožbo in ki se mu ni mogoče izogniti z njegovo vnaprejšnjo zavrnitvijo. Splošno sodišče je namreč svoje vsebinske razloge glede vsebinskega zahtevka ENVP navedlo kot podlago za odločitev, da se ničnostna tožba zavrže kot nedopustna.
85. Na podlagi ad hoc narave spornih prehodnih določb je mogoče šteti tudi, da je izpolnjen pogoj posamičnega nanašanja, kar je vidik, o katerem se Splošno sodišče sicer ni izreklo, vendar je o njem treba odločiti na tej stopnji.(37)
86. Posamično nanašanje se po mojem mnenju kaže že v samem opisu faz zakonodajnega postopka, v katerem sta bili sprejeti sporni prehodni določbi. Splošno sodišče jih je podrobno opisalo v točkah od 5 do 11 izpodbijanega sklepa.
87. Iz teh točk je mogoče razbrati, kako se je zakonodajni postopek začel pred sprejetjem odločbe ENVP z dne 3. januarja 2022, in sicer 9. decembra 2020 s predlogom za spremembo prvotne uredbe o Europolu, ki ga je predložila Komisija. ENVP je v mnenju 4/2021(38) sam izrazil naklonjenost temu predlogu z nekaterimi pridržki.
88. Pomembno je, da sta bili kmalu po sprejetju odločbe ENVP z dne 3. januarja 2022, to je 1. februarja 2022, po zadnjih tristranskih pogajanjih dodani sporni prehodni določbi. Vse kaže na to, da ta vključitev izhaja iz dokumenta Sveta št. 5370/22 z dne 24. januarja 2022 o pripravi trialoga.(39) V njem je navedeno, da:
– „[n]edavna odločba [ENVP], ki bi lahko imela operativne posledice za delovanje Europola, potrjuje nujnost hitrega sprejetja uredbe“;
– je „[p]redsedstvo […] delegacijam predlagalo, naj vstavijo nov člen 74[a], katerega namen bi bil nadalje razjasniti položaj podatkov, ki jih ima zdaj Europol, zlasti v okviru zgoraj navedene odločbe ENVP z dne 3. januarja 2022“; ter
– so „[š]tevilne delegacije […] naklonjeno sprejele načela tega predloga na seji 19. januarja [2022], vendar je odobritev odbora potrebna zaradi njegove nedavne predstavitve in pomena, ki jo ima ta tema po odločbi ENVP“.(40)
89. Težko je zanikati, da sta sporni prehodni določbi odziv na ukrep iz odločbe ENVP z dne 3. januarja 2022 in sta zato posamično naslovljeni na ENVP. Gre za pravila, s katerimi se glede na izziv, ki ga predstavlja ta odločba ENVP, ki je bila zaradi svoje pravnomočnosti že neizpodbojna, poskušajo preseči njena vsebina in posledice.
90. Ne razumem, kako je v tem okviru mogoče sprejeti, da se sporni prehodni določbi ne nanašata neposredno in posamično na ENVP, saj sta posebej namenjeni nasprotovanju posamični odločbi, ki jo je sprejel ENVP in je že pravnomočna.
91. ENVP mora zagotavljati in spremljati uporabo določb Uredbe (EU) 2018/1725(41) „in vseh drugih aktov Unije v zvezi z varstvom temeljnih pravic in svoboščin posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v instituciji ali organu Unije“.(42)
92. Če ENVP pri izvajanju te pristojnosti organu Unije naloži nek poseben ukrep in če se kot odgovor na to odločbo (ki je postala pravnomočna) naknadno sprejme pravilo, katerega namen je nevtralizirati to odločbo, menim, da je treba ENVP omogočiti, da zadevo predloži sodišču Unije, da presodi veljavnost (novega) pravila.
93. Skratka, ne da bi prejudiciral vsebino vprašanja, ki ga je ENVP postavil pred Splošnim sodiščem v zvezi z veljavnostjo spornih prehodnih določb, menim, da se ti določbi nanj nanašata v zadostni meri, da je upravičeno procesno upravičenje, ki mu je bilo z izpodbijanim sklepom zavrnjeno.
C. Dokončna rešitev spora
94. Sodišče v skladu s členom 61 Statuta Sodišča Evropske unije v primeru, da je pritožba utemeljena, razveljavi odločbo Splošnega sodišča, pri čemer lahko samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.
95. ENVP Sodišču predlaga, naj dokončno odloči o vsebinskem vprašanju, ki je bilo postavljeno na prvi stopnji.
96. Menim, da stanje postopka ne dovoljuje, da bi Sodišče odločilo o zadevi. Dejansko to priznava sam ENVP, ki želi, da se izda „pravnomočna sodba, potem ko je bila vsem strankam dana možnost, da predstavijo svoja stališča o vsakem vidiku zadeve“.(43)
97. Razprava na prvi stopnji se je osredotočila na dopustnost tožbe, ki jo je ENVP vložil zoper sporni prehodni določbi. In čeprav je bilo to vprašanje rešeno, kot sem pravkar pojasnil, s predvidevanjem presoje o nekaterih vidikih vsebinskega vprašanja, o njem ni bila opravljena celovita, ampak zgolj instrumentalna razprava, in sicer izključno za namen odločitve o procesnem upravičenju ENVP, ki sta ga Parlament in Svet izpodbijala. Zato je treba zadevo vrniti Splošnemu sodišču, da po ustrezni kontradiktorni razpravi odloči o njej.
D. Stroški
98. V skladu s členom 184 Poslovnika Sodišča in glede na predloge ENVP je treba Evropskemu parlamentu in Svetu naložiti plačilo stroškov tega postopka, Zvezna republika Nemčija in Francoska republika pa nosita svoje stroške.
V. Predlog
99. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj:
– pritožbi ugodi;
– razveljavi sklep Splošnega sodišča z dne 6. septembra 2023, ENVP/Parlament in Svet (T-578/22, EU:T:2023:522);
– v skladu s členom 61 Statuta Sodišča Evropske unije zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da to vsebinsko odloči;
– Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije naloži plačilo stroškov;
– odloči, da Zvezna republika Nemčija in Francoska republika nosita svoje stroške.
1 Jezik izvirnika: španščina.
2 Zadeva T-578/22, EU:T:2023:522. V nadaljevanju: izpodbijani sklep.
3 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) ter nadomestitvi in razveljavitvi sklepov Sveta 2009/371/PNZ, 2009/934/PNZ, 2009/935/PNZ, 2009/936/PNZ in 2009/968/PNZ (UL 2016, L 135, str. 53). V nadaljevanju: prvotna uredba o Europolu.
4 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2022 v zvezi s sodelovanjem Europola z zasebnimi strankami, obdelavo osebnih podatkov s strani Europola pri podpiranju preiskav kaznivih dejanj in vlogo Europola pri raziskavah in inovacijah (UL 2022, L 169, str. 1). V nadaljevanju se bom na različico prvotne uredbe o Europolu, ki izhaja iz te spremembe, skliceval kot na spremenjeno uredbo o Europolu.
5 Gre za prehodni določbi (člena 74a in 74b, v nadaljevanju: sporni prehodni določbi), ki se nanašata, kolikor je tu upoštevno, na obdelavo osebnih podatkov v podporo določeni tekoči preiskavi kaznivega dejanja in na obdelavo osebnih podatkov, ki jih ima Europol.
6 Člen 18 prvotne uredbe o Europolu, naslovljen „Nameni dejavnosti obdelave informacij“, je v odstavkih 3 in 5 določal:
„3. Obdelava za namene operativnih analiz iz točke (c) odstavka 2 se opravi s projekti operativne analize, v zvezi s katerimi veljajo naslednji posebni zaščitni ukrepi:
(a) izvršni direktor za vsak projekt operativne analize opredeli posebne namene, kategorije osebnih podatkov in kategorije posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, udeležence, trajanje hrambe ter pogoje za dostop, prenos in uporabo zadevnih podatkov, o tem pa obvesti upravni odbor in Evropskega nadzornika za varstvo podatkov;
(b) osebni podatki se lahko zbirajo in obdelujejo samo za namen določenega projekta operativne analize. Če se izkaže, da bi bili osebni podatki lahko pomembni za drug projekt operativne analize, se nadaljnja obdelava zadevnih osebnih podatkov dovoli samo, če je ta potrebna in sorazmerna, osebni podatki pa so skladni z določbami iz točke (a), ki se uporabljajo za drug projekt analize;
(c) do podatkov v okviru zadevnega projekta lahko dostopa in jih obdeluje samo pooblaščeno osebje.
[…]
5. Kategorije osebnih podatkov in kategorije posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ki se lahko zbirajo in obdelujejo za katerega od namenov iz odstavka 2, so navedene v Prilogi II.“
7 Člen 18(6) prvotne uredbe o Europolu določa: „Europol lahko začasno obdeluje podatke, da določi, ali so takšni podatki pomembni za njegove naloge, in če so, za kateri namen iz odstavka 2. Upravni odbor na predlog izvršnega direktorja in po posvetovanju z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov podrobneje opredeli pogoje za obdelavo takih podatkov, zlasti glede dostopa do teh podatkov in njihove uporabe, ter roke za hrambo in izbris podatkov, ki ne smejo biti daljši od šest mesecev, pri čemer je treba ustrezno upoštevati načela iz člena 28.“
8 Vmesna sodba z dne 22. maja 1990, Parlament/Svet (C-70/88, EU:C:1990:217, v nadaljevanju: sodba Parlament/Svet).
9 Točka 23 izpodbijanega sklepa.
10 Točka 21 izpodbijanega sklepa.
11 Točka 22 izpodbijanega sklepa.
12 Sodba z dne 17. decembra 2020, Nemčija/Komisija (C-475/19 P in C-688/19 P, EU:C:2020:1036, v nadaljevanju: sodba Nemčija/Komisija, točka 33), na katero se sklicuje Svet.
13 Prav tam, s sklicevanjem na sodno prakso.
14 Na to je opozorilo Splošno sodišče v točki 27 izpodbijanega sklepa.
15 Člen 41(1) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 26, str. 102).
16 Točka 29 izpodbijanega sklepa, v kateri je navedena sodba z dne 14. julija 2022, Italija in Comune di Milano/Svet in Parlament (Sedež Evropske agencije za zdravila) (C-106/19 in C-232/19, EU:C:2022:568, točki 113 in 116).
17 Točka 32 izpodbijanega sklepa.
18 V točki 33 izpodbijanega sklepa je navedeno: „status ENVP kot neodvisnega nadzornega organa [je] omenjen v členu 16(2) PDEU, ki določa, da upoštevanje pravil o varstvu fizičnih oseb pri obdelavi osebnih podatkov s strani institucij, organov, uradov in agencij Unije nadzirajo neodvisni organi, in členu 8(3) Listine, ki določa, da spoštovanje pravil o varstvu osebnih podatkov nadzira neodvisen organ“.
19 Točka 41 izpodbijanega sklepa. V sodbi Parlament/Svet je bilo priznano (točka 16), da se lahko za „neučinkovita in negotova“ izkažejo številna pravna sredstva, ki so se v sodbi z dne 27. septembra 1988, Parlament/Svet (302/87, EU:C:1988:461), štele za zadostne za to, da se akti Sveta ali Komisije, ki so bili sprejeti s kršitvijo prerogativ Parlamenta, predložijo v sodni nadzor Sodišču.
20 Sodba Parlament/Svet (točka 21).
21 Sodba Parlament/Svet (točka 23).
22 Sodba Parlament/Svet (točka 25).
23 Sodba Parlament/Svet (točka 26).
24 Sodba Parlament/Svet (točka 27). Moj poudarek.
25 Točka 30 pritožbe.
26 S tega vidika ni pomembno, da je za ENVP izpolnitev teh pogojev posledica „zelo izjemnih“ okoliščin obravnavane zadeve.
27 Točki 32 in 33 pritožbe.
28 Sodba z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci (od C-622/16 P do C-624/16 P, EU:C:2018:873, točka 47): „Ker se s pogojem v zvezi z neposrednim nanašanjem zahteva, da mora izpodbijani akt imeti neposredne učinke na pravni položaj tožeče stranke, mora […] sodišče Unije preveriti, ali je ta ustrezno navedla razloge, zaradi katerih jo lahko sklep Komisije postavi v slabši konkurenčni položaj in zaradi katerih lahko ima zato učinke na njen pravni položaj“. Moj poudarek.
29 Točka 74 izpodbijanega sklepa.
30 Točka 78 izpodbijanega sklepa.
31 Glej med drugim sodbo z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet (C-348/20 P, EU:C:2022:548, točki 43 in 44 ter navedena sodna praksa).
32 Točki 80 in 82 izpodbijanega sklepa.
33 Točka 83 izpodbijanega sklepa.
34 Sodba z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet (C-348/20 P, EU:C:2022:548, točka 98 in navedena sodna praksa).
35 Točka 13 izpodbijanega sklepa.
36 Na obravnavi je potekala dolga razprava o tem vprašanju, ki po mojem mnenju sodi v okvir vsebinske obravnave zahtevkov ENVP in ne v okvir presoje dopustnosti tožbe.
37 Tudi če bi Splošno sodišče zavrnilo obstoj neposrednega nanašanja, bi bilo njegovo odločitev, da tožbo ENVP zavrže kot nedopustno, na koncu mogoče utemeljiti z drugimi pravnimi razlogi; zlasti če pogoj posamičnega nanašanja ne bi bil izpolnjen. Glej med drugim sodbe z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci (od C-622/16 P do C-624/16 P, EU:C:2018:873), in z dne 22. junija 2021, Venezuela/Svet (Nanašanje na tretjo državo) (C-872/19 P, EU:C:2021:507, točki 86 in 87).
38 Mnenje Evropskega nadzornika za varstvo podatkov z dne 8. marca 2021 o predlogu za spremembo uredbe o Europolu, na voljo na spletnem naslovu https://www.edps.europa.eu/data-protection/our-work/publications/opinions/edps-opinion-proposal-amendment-europol-regulation_en.
39 Na voljo na spletnem naslovu https://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-5370-2022-INIT/fr/pdf.
40 Točka 11 izpodbijanega sklepa.
41 Uredba (EU) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL 2018, L 295, str. 39).
42 Člen 52(3) Uredbe št. 2018/1725.
43 Točka 68, in fine, njegove pritožbe.