V teh sklepnih predlogih bom navajal sodno prakso Sodišča v zvezi s Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah 4  —UL 1972, L 299, str. 32. , kakor je bila spremenjena s poznejšimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), saj ob tem, da je bila Bruseljska konvencija nadomeščena z Uredbo št. 44/2001, razlaga Sodišča v zvezi z določbami te konvencije velja tudi za določbe te uredbe, kadar je mogoče določbe navedenih aktov opredeliti kot enakovredne. 5  —Sodba TNT Express Nederland (C‑533/08, EU:C:2010:243, točka 36 in navedena sodna praksa). Ključna določba v tej zadevi, in sicer člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, ima namreč skoraj enako besedilo kot njej ustrezna določba v Bruseljski konvenciji, katere strukturo ta uredba povzema. Glede na to enakovrednost je treba v skladu z uvodno izjavo 19 Uredbe št. 44/2001 zagotoviti kontinuiteto pri razlagi teh dveh aktov. 6  —Kar zadeva prav člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, glej tudi sodbo Zuid-Chemie (C‑189/08, EU:C:2009:475, točka 19).

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je mogoče za „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, šteti kraj v državi članici, kjer je nastala škoda, 7  —Opomba, ki zadeva izključno različice sklepnih predlogov, ki za škodo uporabljajo dva izraza. če gre pri tej škodi izključno za premoženjsko škodo, ki je neposredna posledica protipravnega ravnanja, ki je bilo storjeno v drugi državi članici.

Predložitveno sodišče torej v bistvu želi izvedeti, ali je premoženjska škoda, nastala v državi članici, zadostna navezna okoliščina za določitev pristojnega sodišča na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001.

Z odstopanjem od temeljnega načela, določenega v členu 2(1) Uredbe št. 44/2001, da so pristojna sodišča države članice, na ozemlju katere ima tožena stranka stalno prebivališče, je v poglavju II, oddelek 2, te uredbe določenih nekaj posebnih pristojnosti, med katerimi je pristojnost iz člena 5, točka 3, navedene uredbe. 8  —Glej med drugim sodbi Coty Germany (C‑360/12, EU:C:2014:1318, točka 44) in Melzer (C‑228/11, EU:C:2013:305, točka 23). Ker je pristojnost sodišč kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer grozi škodni dogodek, posebno pravilo o pristojnosti, ga je treba razlagati avtonomno in restriktivno, 9  —V skladu z ustaljeno sodno prakso. Glej med drugim sodbe Holterman Ferho Exploitatie in drugi (C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 72); CDC Hydrogen Peroxide (C‑352/13, EU:C:2015:335, točka 37) in Kolassa (C‑375/13, EU:C:2015:37, točka 43). zato razlaga zunaj primerov, ki jih ta uredba izrecno določa, ni dopustna. 10  —Glej med drugim sodbi Coty Germany (C‑360/12, EU:C:2014:1318, točka 45) in Melzer (C‑228/11, EU:C:2013:305, točka 24).

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da glavni smisel posebnega pravila o pristojnosti iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodiščem kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka, kar utemeljuje podelitev pristojnosti temu sodišču zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in učinkovitega procesnega vodstva. 11  —Glej sodbo Zuid-Chemie (C‑189/08, EU:C:2009:475, točka 24 in navedena sodna praksa). Sodišče kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka, je namreč običajno najprimernejše za odločanje, predvsem zaradi bližine spora in lažjega dokaznega postopka. 12  —Sodba Zuid-Chemie (C‑189/08, EU:C:2009:475, točka 24 in navedena sodna praksa).

Člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 torej določa, da je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi z delikti pred sodišči kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek.

Opozarjam, da ta določba nikakor ne govori o škodi, temveč o škodnem dogodku. Besedilo člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 se torej v prvi vrsti ne nanaša na škodo, temveč na dogodek, iz katerega škoda izvira. Logika te določbe se mi zdi očitna: sodišče bo običajno v najboljšem položaju, da ugotovi dejstva, zasliši priče in sprejme kakršen koli ukrep procesnega vodstva v kraju, kjer je bila škoda dejansko povzročena.

Ob tem pa je dobro znano, da Sodišče od zadeve, ki je izpostavila načelno vprašanje in v kateri je bila izdana sodba Bier, imenovana „Mines de potasse d’Alsace“ 13  —21/76, EU:C:1976:166. , dikcijo „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ razlaga tako, da zajema dva različna kraja, in sicer kraj, kjer je škoda nastala 14  —V nemški doktrini imenovan „Erfolgsort“. , in kraj vzročnega dogodka 15  —V nemški doktrini imenovan „Handlungsort“. , ki je razlog za to škodo. 16  —21/76, EU:C:1976:166, točka 24. Glej tudi sodbi Zuid-Chemie (EU:C:2009:475, točka 23) in Kainz (C‑45/13, EU:C:2014:7, točka 23).

Kar zadeva premoženjsko škodo, je Sodišče v sodbi Marinari 17  —C‑364/93, EU:C:1995:289. razsodilo, da pojem „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ ne zajema kraja, za katerega oškodovanec trdi, da mu je tam nastala premoženjska škoda, ki je posledica prvotne škode, ki je nastala in jo je ta utrpel v drugi državi članici. 18  —Glej sodbo Marinari (C‑364/93, EU:C:1995:289, točka 21). V navedeni zadevi je tožeča stranka pri hčerinski družbi banke v Združenem kraljestvu predložila sveženj zadolžnic, ki jih uslužbenci banke niso želeli plačati in so policiji naznanili njihov obstoj ter zanje navedli, da so sumljivega porekla, zaradi česar je bila tožeči stranki odvzeta prostost, zadolžnice pa so bile zasežene. Potem ko jo je angleško sodišče izpustilo, je tožeča stranka pri italijanskem sodišču zahtevala, naj se banki naloži povrnitev škode, ki so jo povzročili njeni zaposleni. Tožeča stranka je s tožbo predlagala izplačilo protivrednosti zadolžnic in odškodnino za škodo, ki jo je utrpela zaradi pridržanja, razdrtja več pogodb in okrnitve njenega ugleda.

V zadevi v glavni stvari je bila pogodba, v kateri je bilo napačno določilo, izpogajana in podpisana v Češki republiki. Pravice in obveznosti strank so bile opredeljene v tej državi članici, vključno z obveznostjo družbe Universal Music, da za 30 % preostalih delnic plača višji znesek, kot je bil prvotno predviden. Ta pogodbena obveznost, ki je pogodbene stranke niso nameravale določiti, je nastala v Češki republiki. V tej državi članici je torej obveznost plačila višje cene, kot je bila predvidena, postala nepovratna in neizogibna, po mojem mnenju pa je v tej državi članici tudi nastala škoda.

Ta ugotovitev bi pomenila, da prvo in drugo vprašanje postaneta hipotetični, saj je v skladu z ustaljeno sodno prakso „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, v Češki republiki.

Predložitveno sodišče pa vseeno navaja, da v sodni praksi Sodišča ni našlo odgovora na vprašanje, ali lahko zgolj premoženjska škoda predstavlja „Erfolgsort“ in je torej temelj za pristojnost na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Povedano drugače, sprašuje se, ali je podana pristojnost na podlagi prej navedene določbe, kadar ni bilo že prvotne škode kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Marinari 19  —C‑364/93, EU:C:1995:289. .

Podredno in v primeru, da je to podano, je torej ključno vprašanje v tej zadevi, ali ugotovitev Sodišča v sodbi Mines de potasse d’Alsace 20  —21/76, EU:C:1976:166. , da dikcija „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ zajema oba kraja, velja tudi, kadar je škoda izključno premoženjska.

Menim, da ne.

Kadar je podana premoženjska škoda, in sicer škoda, ki zajema le zmanjšanje finančnih sredstev 21  —„Vermogensschade“ v terminologiji predložitvenega sodišča. , menim, da pojem „Erfolgsort“ ni v celoti upošteven. 22  —Očitno pa je drugače, če je premoženje kot tako tisto, na katero se nanaša delikt. V takem položaju menim, da je jasno, da je „Erfolgsort“ vsekakor lahko kraj, kjer je bila utrpljena premoženjska škoda. Glej v tem smislu tudi Mankowski, P., v Magnus, U., in Mankowski, P., Brussels Ibis Regulation‑Commentary, Verlag Dr. Otto Schmidt, Köln, 2016, članek 7, točka 328. V nekaterih primerih pojma „Handlungsort“ in „Erfolgsort“ ne moreta biti ločena. Za določitev morebitnega „Erfolgsort“ bi bilo v takem primeru vse odvisno od vprašanja, kje so finančna sredstva, ta kraj pa običajno ustreza kraju stalnega prebivališča ali, v primeru pravne osebe, kraju sedeža. Odgovor na to vprašanje pa je pogosto naključen in vezan na preudarke, ki nimajo nobene zveze z zadevnim dejanskim stanjem.

Zato bi bil previden pri dobesedni uporabi sodne prakse iz sodbe Mines de potasse d’Alsace 23  —21/76, EU:C:1976:166. za položaj, v katerem je škoda premoženjska. Kot je Komisija upravičeno podarila v svojem stališču, Sodišče v sodbi Mines de potasse d’Alsace 24  —21/76, EU:C:1976:166. tožeči stranki ni priznalo možnosti, da izbere med krajem, kjer je škoda nastala, in krajem, kjer je prišlo do vzročnega dogodka, ki je razlog za škodo, zato da bi razširilo izjemo od splošnega pravila o pristojnosti. Razlog za tako izbiro je nujnost, da se ostane čim bližje kraju dejanskega stanja spora in da se določi sodišče, ki je v najboljšem položaju za obravnavo zadeve in, v tem kontekstu, učinkovito vodenje postopka, na primer z zbiranjem dokazov in zasliševanjem prič.

Kot je bilo prikazano zgoraj, so vsi dejavniki, ki sodišču omogočajo učinkovito vodenje postopka, v Češki republiki.

Povedano drugače, zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in ekonomičnosti postopka zgolj dejstvo, da je znesek poravnave nosila družba s sedežem na Nizozemskem, ne zadošča za utemeljitev pristojnosti nizozemskega sodišča.

Analiza sodne prakse Sodišča po mojem tega pristopa ne omaje.

V zadevi, v kateri je bila izdana sodba Kronhofer 25  —C‑168/02, EU:C:2004:364. , je oškodovanec, ki je imel stalno prebivališče v Avstriji, odgovoril na ponudbo za odprtje računa v Nemčiji, na katerega je prenesel kapital. Sodišče je odločilo, da je treba člen 5, točka 3, Bruseljske konvencije razlagati tako, da besedna zveza „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ ne pomeni kraja prebivališča tožeče stranke, v katerem naj bi bil „center njenega premoženja“, samo zato, ker naj bi tam utrpela finančno škodo zaradi izgube delov premoženja, ki je nastala in jo je utrpela v drugi državi pogodbenici. 26  —Sodba Kronhofer (C‑168/02, EU:C:2004:364, točka 21). Ta ugotovitev je prepričljiva, saj je ta kraj pogosto naključen in ni nujno zanesljiva navezna okoliščina.

V zadevi, v kateri je bila izdana sodba Kolassa 27  —C‑375/13, EU:C:2015:37. , je vlagatelj v svoji državi, Avstriji, investiral določen znesek pri banki. Sodišče je presodilo, da je škoda nastala v kraju, kjer jo je vlagatelj utrpel, 28  —Sodba Kolassa (C‑375/13, EU:C:2015:37, točka 54). in sicer v Avstriji. Tako je Sodišče odločilo, da je podana pristojnost na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. 29  —Sodba Kolassa (C‑375/13, EU:C:2015:37, točka 57).

Vendar menim, da iz te zadeve ni mogoče izpeljati splošnega pravila, da za namene prej navedene določbe premoženjska škoda zadošča kot navezna okoliščina. Dejansko stanje v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Kolassa 30  —C‑375/13, EU:C:2015:37. , je bilo namreč specifično. Tožena stranka v navedeni zadevi, britanska banka, je prospekt glede zadevnih finančnih certifikatov objavila v Avstriji, 31  —Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Kolassa (C‑375/13, EU:C:2014:2135, točka 64). te certifikate pa je (naprej) prodala avstrijska banka.

V zadevi, v kateri je bila izdana sodba CDC Hydrogen Peroxide, ki se je nanašala na pravo konkurence in v kateri so bili oškodovanci v več državah članicah, je Sodišče odločilo, da so ti različni kraji lahko navezna okoliščina. 32  —C‑352/13 P, EU:C:2015:335 (točka 52). Sodišče je razsodilo, da „[k]er gre za škodo, ki se izraža v povečanih stroških, nastalih zaradi umetno povišanih cen, […] je ta kraj mogoče določiti samo za vsakega posameznega domnevnega oškodovanca in je načeloma v kraju njegovega sedeža“. 33  —Sodba CDC Hydrogen Peroxide (C‑352/13, EU:C:2015:335).

Menim, da ta trditev ne more biti podlaga za splošno pravilo, da sedež oškodovanega podjetja pomeni kraj, kjer je škoda nastala. Nasprotno, razlog za to ugotovitev so zopet posebnosti navedene zadeve, v kateri je bilo oškodovanih veliko oseb. Zato ni bilo mogoče določiti enega kraja, kar zadeva kraj, kjer je bil omejevalni sporazum sklenjen, niti torej kraja vzročnega dogodka. Poleg tega menim, da sedež podjetja običajno sovpada z njegovimi gospodarskimi dejavnostmi.

Skratka, ne predstavljam si, kako bi bil lahko člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 podlaga za pristojnost sodišča v državi članici, s katero ima spor edino navezno okoliščino dejstvo, da je v njej oškodovanec utrpel premoženjsko škodo.

Zato predlagam, da se na prvo vprašanje odgovori, da je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da za „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, če ni drugih naveznih okoliščin, ni mogoče šteti kraja v državi članici, kjer je nastala škoda, če gre pri tej škodi izključno za premoženjsko škodo, ki je posledica protipravnega ravnanja, ki je bilo storjeno v drugi državi članici.

Glede na ta predlog drugega vprašanja ni treba obravnavati.

S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je nacionalno sodišče, ki mora presoditi, ali je na podlagi te določbe pristojno, dolžno svojo presojo opreti na trditve tožeče stranke ali pa mora to sodišče upoštevati tudi navedbe tožene stranke, s katerimi ta oporeka tem trditvam.

Čeprav predložitveno sodišče to vprašanje zastavlja le v primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje, menim, da obstaja interes za odgovor nanj, saj je to vprašanje splošno in se nanaša na presojo pristojnosti, in ne le na vprašanje, ali premoženjska škoda zadošča kot podlaga za pristojnost.

Uvodoma je treba opozoriti, 34  —Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Kolassa (C‑375/13, EU:C:2014:2135, točka 69). da se pristojnost sodišča opredeli na podlagi avtonomnih pravil iz Uredbe št. 44/2001, medtem ko se vsebinsko zadeva presoja v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporabi in ki se določi na podlagi pravil o koliziji zakonov o pogodbenih obligacijskih razmerjih 35  —Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL L 177, str. 6). ali nepogodbenih obveznostih 36  —Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) (UL L 199, str. 40). .

Menim, da obstoječa sodna praksa že zagotavlja več vodil, ki omogočajo odgovor na to vprašanje.

V Uredbi št. 44/2001 ni natančno opredeljen obseg obveznosti nadzora, naloženih nacionalnemu sodišču, ko preizkuša svojo pristojnost. Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da namen Bruseljske konvencije ni bil poenotenje procesnih pravil držav pogodbenic, temveč porazdelitev sodnih pristojnosti za rešitev sporov v civilnih in gospodarskih zadevah v okviru odnosov med državami pogodbenicami ter poenostavitev izvrševanja sodnih odločb. 37  —Glej v zvezi s tem sodbe Shevill in drugi (C‑68/93, EU:C:1995:61, točka 35); Italian Leather (C‑80/00, EU:C:2002:342, točka 43) in DFDS Torline (C‑18/02, EU:C:2004:74, točka 23). Iz ustaljene sodne prakse je tudi razvidno, da se je treba v zvezi s procesnimi pravili opreti na nacionalna pravila, ki jih mora uporabiti sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, razen če je zaradi uporabe teh pravil ogrožen polni učinek Bruseljske konvencije. 38  —Sodbi Hagen (C‑365/88, EU:C:1990:203, točki 19 in 20) ter Shevill in drugi (C‑68/93, EU:C:1995:61, točka 36).

Tako je Sodišče presodilo, da se tožeči stranki priznava pristojnost sodišča v kraju izpolnitve pogodbe na podlagi člena 5(1) Bruseljske konvencije, čeprav med strankami obstaja spor glede sklenitve pogodbe, ki je podlaga za tožbo. 39  —Sodba Effer (38/81, EU:C:1982:79, točka 8). Hkrati je še pojasnilo, da se to, da se lahko nacionalno sodišče, ki mu je zadeva predložena, brez težav izreče o svoji pristojnosti na podlagi pravil te konvencije, ne da bi moralo ob tem vsebinsko preučiti zadevo, sklada z načelom pravne varnosti. 40  —Sodba Benincasa (C‑269/95, EU:C:1997:337, točka 27).

Sodišče je tudi presodilo, da sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, v fazi preizkušanja mednarodne pristojnosti ne presoja niti dopustnosti niti utemeljenosti negativne ugotovitvene tožbe v skladu s pravili nacionalnega prava, ampak samo opredeli navezne okoliščine z državo sodišča, ki utemeljujejo njegovo pristojnost na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. 41  —Sodba Folien Fischer in Fofitec (C‑133/11, EU:C:2012:664, točka 50). Presodilo je tudi, da lahko sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, za uporabo člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 zgolj za preizkus svoje pristojnosti na podlagi te določbe šteje za dokazane trditve tožeče stranke glede pogojev za deliktno ali kvazideliktno odgovornost. 42  —Sodba Hi Hotel HCF (C‑387/12, EU:C:2014:215, točka 20). Nazadnje, odločilo je, da v okviru preizkusa pristojnosti v skladu z Uredbo št. 44/2001 ni treba izvesti obsežnega dokaznega postopka glede spornih dejstev, ki so pomembna tako glede vprašanja pristojnosti kot tudi za obstoj uveljavljane pravice, vendar pa lahko sodišče, pred katerim poteka postopek, svojo mednarodno pristojnost preizkusi na podlagi vseh podatkov, ki so mu na voljo, vključno z ugovori tožene stranke, če so podani. 43  —Sodba Kolassa (C‑375/13, EU:C:2015:37, točka 65).

Zato Sodišču predlagam, naj na tretje vprašanje odgovori, da mora sodišče, ki mu je bil spor predložen, za ugotovitev svoje pristojnosti na podlagi določb Uredbe št. 44/2001 presoditi vse elemente, ki jih ima na voljo, tudi tiste, ki jih morda predloži tožena stranka.