Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
DEANA SPIELMANNA,
predstavljeni 18. decembra 2025(1)
Zadeva C-580/24 [Tsachkov](i)
Kazenski postopek
proti
LY
ob udeležbi
Sofiyska gradska prokuratura
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sofijski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija))
„ Predhodno odločanje – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 6 – Pravica do svobode in varnosti – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Člen 12 in člen 23(5) – Pridržanje zahtevane osebe v priporu – Člen 5(1)(f) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice “
Uvod
1. Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija) je Sodišču v tej zadevi predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe o razlagi Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami(2), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009(3) (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584). Natančneje, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je s členom 12 in členom 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584 združljiva nacionalna ureditev, ki samodejno in na splošno določa, da izvršitveni pravosodni organ odredi pripor zahtevane osebe v zavodu za prestajanje kazni zapora od odločbe o izvršitvi evropskega naloga za prijetje do njene dejanske predaje odreditveni državi članici brez upoštevanja individualnih okoliščin.
2. Predlog za sprejetje predhodne odločbe spada v okvir izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki ga je izdal pristojni pravosodni organ Republike Avstrije zaradi kazenskega pregona zaradi velike tatvine zoper bolgarskega državljana s stalnim prebivališčem v Bolgariji. Natančneje, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali mora ob izdaji odločbe o izvršitvi evropskega naloga za prijetje uporabiti svojo nacionalno ureditev in hkrati odrediti pripor zahtevane osebe in ali pravo Unije temu nasprotuje z vidika obveznosti, ki izhajajo iz člena 12 Okvirnega sklepa 2002/584 v zvezi s pridržanjem v priporu ali izpustitvijo ob upoštevanju ukrepov za preprečitev pobega in člena 23(5) navedenega okvirnega sklepa v zvezi z izpustitvijo ob izteku rokov za predajo.
3. Zadeva tako Sodišču ponuja priložnost, da natančneje pojasni obseg pooblastil izvršitvenega pravosodnega organa na področju odvzema prostosti v fazi predaje in obravnava vprašanje, ali se zahteva ali ne posamična presoja zadevnega primera.
Pravni okvir
Pravo Unije
4. V uvodnih izjavah 5 in 6 Okvirnega sklepa 2002/584 je navedeno:
„(5) Zastavljeni cilj Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, prinaša odpravo postopka izročitve med državami članicami in njegovo nadomestitev s sistemom predaje oseb med pravosodnimi organi. Nadalje uvedba novega poenostavljenega sistema predaje osumljenih ali obsojenih oseb zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni omogoča, da se odpravijo sedaj zapleteni in zamudni postopki izročitve. Tradicionalno sodelovanje, ki je doslej vladalo med državami članicami, bi moralo, v območju svobode, varnosti in pravice, v kazenskopravnih zadevah nadomestiti sistem prostega pretoka pravosodnih odločitev, ki obsegajo odločitve pred izrekom kazni in pravnomočne odločbe.
(6) Evropski nalog za prijetje, kot ga predvideva ta okvirni sklep, je na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je ‚temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja.“
5. Člen 1 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji.“
6. Člen 12 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Pridržanje osebe v priporu“, določa:
„Kadar je oseba prijeta na podlagi evropskega naloga za prijetje, izvršitveni pravosodni organ v skladu z zakonodajo izvršitvene države članice odloči, ali bo oseba ostala v priporu. Oseba je lahko kadarkoli začasno izpuščena na prostost v skladu z notranjim pravom izvršitvene države članice, pod pogojem, da pristojni organ te države z vsemi potrebnimi ukrepi osebi prepreči pobeg.“
7. Člen 17 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Časovni roki in postopki pri odločitvi o izvršitvi evropskega naloga za prijetje“, določa:
„1. Evropski nalog za prijetje je treba obravnavati in izvršiti kot nujno zadevo.
2. V primeru, ko zahtevana oseba soglaša s predajo, mora biti končna odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje sprejeta v 10 dneh po soglasju.
3. V drugih primerih mora biti končna odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje sprejeta v 60 dneh po prijetju zahtevane osebe.
4. Kadar se v posebnih primerih evropski nalog za prijetje ne more izvršiti v časovnih rokih iz odstavkov 2 in 3, izvršitveni pravosodni organ o tem nemudoma obvesti odreditveni pravosodni organ in pojasni razloge za zamudo. V takem primeru se časovni rok lahko podaljša za dodatnih 30 dni.
[…]“
8. Člen 23 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Časovni roki za predajo osebe“, določa:
„1. Zahtevana oseba se preda v najkrajšem možnem času na dan, o katerem se dogovorita pravosodna organa.
2. Oseba se preda najpozneje v 10 dneh po končni odločitvi o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.
3. Če predajo zahtevane osebe v časovnem roku iz odstavka 2 preprečijo okoliščine, na katere državi članici nimata vpliva, se izvršitvena in odreditvena pravosodna organa takoj povežeta med seboj in se dogovorita o novem datumu. V tem primeru se predaja opravi v roku 10 dni po dogovorjenem novem datumu.
4. Predaja se lahko izjemoma začasno preloži iz resnih humanitarnih razlogov, na primer kadar obstaja upravičen razlog za prepričanje, da bo očitno ogrozila življenje ali zdravje zahtevane osebe. Evropski nalog za prijetje se izvrši, kakor hitro ti razlogi prenehajo. Izvršitveni pravosodni organ nemudoma obvesti odreditveni pravosodni organ in se dogovori o novem dnevu predaje. V tem primeru se predaja opravi v roku 10 dni po dogovorjenem novem datumu.
5. Če je po poteku časovnih rokov iz odstavkov 2 do 4 oseba še vedno v priporu, se oseba izpusti.“
9. Člen 24 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Preložena ali pogojna predaja“, v odstavku 1 določa:
„Izvršitveni pravosodni organ lahko potem, ko se odloči za izvršitev evropskega naloga za prijetje, preloži predajo zahtevane osebe, da bi ji lahko sodili v izvršitveni državi članici ali, če je oseba že obsojena, da bi lahko na ozemlju te države prestala kazen, ki ji je bila izrečena za neko drugo dejanje, kot je tisto v evropskem nalogu za prijetje.“
10. Člen 26 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Vštevanje pripora prebitega v izvršitveni državi članici“, v odstavku 1 določa:
„Odreditvena država članica odšteje celoten čas pripora, ki je bil prebit pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje, od celotnega časa pripora, ki ga mora oseba prestati v odreditveni državi članici po izrečeni kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti.“
Bolgarsko pravo
ZEEZA
11. Okvirni sklep 2002/584 se izvaja z zakon za ekstraditsiata i evropeyskata zapoved za arest (zakon o izročitvi in evropskem nalogu za prijetje, v nadaljevanju: ZEEZA)(4). ZEEZA v členu 42(1) in (2) določa, da se ob dejanskem prejemu evropskega naloga za prijetje zahtevana oseba pridrži v priporu za obdobje do 72 ur, če je evropski nalog za prijetje formalno pravilen.
12. V skladu s členom 43(1) in (2) ZEEZA sodišče na začetku postopka za izvršitev evropskega naloga za prijetje odloči, ali mora zahtevana oseba ostati v priporu. Med tem postopkom osebe ni treba obvezno pridržati v priporu.
13. V skladu s členom 43(7) ZEEZA lahko zahtevana oseba, če je priprta, zahteva svojo izpustitev, dokler postopek za priznanje evropskega naloga za prijetje še poteka. Tej zahtevi se ugodi, če se izkaže, da pripor ni potreben.
14. Člen 44(7), drugi stavek, ZEEZA določa:
„V vseh primerih, ko sodišče dovoli izvršitev evropskega naloga za prijetje, kot ukrep zavarovanja odredi pripor zahtevane osebe do dejanske predaje odreditveni državi.“
15. V skladu s členom 54(1) ZEEZA je treba predajo opraviti v 10 dneh od pravnomočnosti odločbe o predaji. V skladu s členom 54(2) ZEEZA se lahko ta rok podaljša, če obstaja objektivna ovira za predajo. Izpustitev zahtevane osebe na prostost je dopustna le, če predaje ni mogoče izvesti.
ZINZS
16. Člen 260 zakon za izpalnenie na nakazaniata i zadarzhaneto pod strazha (zakon o izvršitvi kazni in priporu, v nadaljevanju: ZINZS)(5) določa:
„1. V zavod za prestajanje kazni zapora se namestijo tudi osebe, ki so pridržane na zahtevo tuje države zaradi predaje […]
2. Osebe iz odstavka 1 imajo do izvršitve odločbe o predaji tuji državi […] pravice obdolženca ali obtoženca v skladu s tem zakonom.“
Spor o glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
17. Državno tožilstvo v Eisenstadtu (Avstrija) je pri Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji), ki je predložitveno sodišče, vložilo evropski nalog za prijetje z dne 4. julija 2024, s katerim je zahtevalo predajo LY (v nadaljevanju: zahtevana oseba), bolgarskega državljana s stalnim prebivališčem v Bolgariji, zaradi izvedbe kazenskega postopka zaradi velike tatvine 61 setov kompletnih koles v vrednosti 150.990 EUR.
18. V postopku za izvršitev evropskega naloga za prijetje je izvršitveni pravosodni organ 26. julija 2024 izdal nalog za prijetje zahtevane osebe na ozemlju Republike Bolgarije. Oseba je bila prijeta 4. avgusta 2024. Predložitveno sodišče je dne 7. avgusta 2024 ugotovilo, da ni nevarnosti pobega, zato je kot začasni ukrep zavarovanja določilo varščino v višini 1000 bolgarskih levov (BGN, približno 511 EUR). Zahtevana oseba je bila izpuščena.
19. Na sodnih obravnavah 9. avgusta 2024 in 30. avgusta 2024 je bila zahtevana oseba osebno prisotna s svojim zagovornikom. Prek zagovornika je navedla, da bi soglašala s svojo takojšnjo predajo avstrijskim pravosodnim organom, hkrati pa je pojasnila, da če tega soglasja ne da, je to zaradi tveganja, da bo do predaje zanjo odrejen potencialno dolgotrajen pripor. Zato je zaprosila za dovoljenje, da sama odpotuje v Avstrijo, kjer ima pooblaščenega odvetnika, da bi se ob njegovi pomoči prostovoljno zglasila pri pravosodnih organih te države članice.
20. Predložitveno sodišče poudarja, da je predlog zahtevane osebe v nasprotju z naravo mehanizma pravosodnega sodelovanja iz Okvirnega sklepa 2002/584, v skladu s katerim sodišče najprej odloči o predaji zahtevane osebe, nato pa jo pristojni organi izvršitvene države predajo pristojnim organom odreditvene države.
21. Predložitveno sodišče se strinja z analizo obrambe, v skladu s katero pripora zahtevane osebe takoj po izdaji odločbe o predaji ni mogoče šteti za nujnega za njeno dejansko izvršitev. Tak ukrep, ki lahko traja več dni ali celo več kot en teden in se izvaja v zavodu za prestajanje kazni zapora, naj bi pomenil nesorazmeren poseg v osebno svobodo glede na zastavljeni cilj.
22. Bolgarsko pravo naj bi predložitvenemu sodišču nalagalo, da zahtevano osebo ob izdaji odločbe o priznanju in izvršitvi evropskega naloga za prijetje pripre in namesti v zavodu za prestajanje kazni zapora. Predložitveno sodišče dvomi o tem, ali je ta način izvršitve v skladu z Okvirnim sklepom 2002/584.
23. Na prvem mestu, kar zadeva obvezni pripor, naj bi že sama narava evropskega naloga za prijetje nujno predpostavljala prijetje zahtevane osebe, ki ga ni mogoče enačiti s predajo. Iz tega naj bi sledilo, da mora biti zahtevana oseba, vsaj ob predaji, nujno v priporu. Vendar naj nobena določba Okvirnega sklepa 2002/584 ne bi zahtevala, da se ta pripor obvezno izvrši v zgodnejši procesni fazi, pred dejansko fizično predajo zahtevane osebe.
24. Prvič, člen 12 Okvirnega sklepa 2002/584 naj bi kot splošno pravilo določal možnost pridržanja v priporu ali izpustitve na prostost; pri tem naj bi bila izbira potrebnega ukrepa zavarovanja odvisna od posebnosti posameznega primera. Zato naj bi bilo pridržanje v priporu možno, ne pa nujno.
25. Drugič, izraz „[o]seba je lahko kadarkoli začasno izpuščena na prostost v skladu z notranjim pravom izvršitvene države članice“ naj bi pomenil, da mora nacionalni zakon o prenosu določati možnost, da je oseba „kadar koli“ izpuščena na prostost.
26. Tretjič, navedba v členu 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584, ki se nanaša na obdobje po izdaji končne odločbe o predaji do dejanske predaje, „[č]e je […] oseba še vedno v priporu“, naj bi pomenila, da je mogoče, da zahtevana oseba v tem obdobju ni v priporu.
27. Iz teh razlogov in ob upoštevanju upoštevne sodne prakse Sodišča predložitveno sodišče meni, da je člen 44(7), drugi stavek, ZEEZA v nasprotju s členom 12 in členom 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584, ker zadnjenavedeni določbi nasprotujeta obveznemu priporu zahtevane osebe v obdobju od izdaje sodne odločbe o predaji do dejanske fizične predaje, če že od začetka ne obstaja nevarnost pobega ali nevarnost preprečitve predaje. V takem primeru bi bil ta pripor objektivno potreben šele ob predaji.
28. Na drugem mestu, kar zadeva pridržanje v zavodu za prestajanje kazni zapora, naj bi bila zahtevana oseba v skladu z bolgarskim pravom, če ji predložitveno sodišče odredi pripor, do dejanske predaje nameščena v zavodu za prestajanje kazni zapora. Posledično naj bi ta oseba tam preživela nekaj dni, teden dni ali dlje in naj bi zanjo veljali enaki pogoji kot za osebe, priprte v skladu z določbami člena 5(1)(c) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin(6). Postavljalo naj bi se vprašanje, ali namestitev v zavodu za prestajanje kazni zapora ustreza vrsti pripora, ki je dovoljen s členom 12 in členom 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584.
29. Predložitveno sodišče kljub zgornjim ugotovitvam meni, da obstajajo tudi argumenti v prid skladnosti bolgarskega zakona z Okvirnim sklepom 2002/584.
30. Natančneje, po mnenju predložitvenega sodišča bi bilo mogoče šteti, da obvezni pripor pri izdani odločbi o priznanju in izvršitvi evropskega naloga za prijetje pomeni izvršitev pripora, odrejenega z nacionalnim nalogom za prijetje za namene kazenskega postopka v odreditveni državi članici. Evropski nalog za prijetje naj bi namreč temeljil na nacionalnem nalogu za prijetje in naj bi bil zgolj instrument za izvršitev nacionalnega naloga za prijetje na ozemlju druge države članice. Ta nacionalni nalog za prijetje naj bi bil prek evropskega naloga za prijetje (in s tem povezanega mehanizma pravosodnega sodelovanja iz Okvirnega sklepa 2002/584) predmet omejenega nadzora zakonitosti s strani izvršitvenega pravosodnega organa.
31. Sistem Okvirnega sklepa 2002/584 naj bi vzpostavljal kakovostno drugačen postopek predaje zahtevanih oseb zaradi kazenskega pregona v primerjavi s tradicionalno izročitvijo, saj naj bi temeljil na vzajemnem zaupanju in vzajemnem priznavanju sodnih nalogov za prijetje. Iz tega naj bi izhajalo načelo iz člena 1(2) navedenega okvirnega sklepa, v skladu s katerim je treba izvršiti vsak evropski nalog za prijetje, razen če obstajajo razlogi za zavrnitev, ki so taksativno našteti in jih je treba razlagati ozko. Tako načelo naj na področju izročitve ne bi obstajalo.
32. Na podlagi teh argumentov naj bi bilo mogoče sklepati, da je po sprejetju sodne odločbe izvršitvenega pravosodnega organa o priznanju evropskega naloga za prijetje in predaji zahtevane osebe običajno in logično, da se zahtevano osebo obvezno pripre in namesti v zavod za prestajanje kazni zapora.
33. V teh okoliščinah je Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je nacionalni zakon, v skladu s katerim je treba v primeru, ko izvršitveni pravosodni organ odloči o priznanju evropskega naloga za prijetje zaradi izvedbe kazenskega postopka in o predaji zahtevane osebe, obvezno odrediti njeno prijetje, pri čemer zahtevana oseba ostane v priporu v zavodu za prestajanje kazni zapora do njene predaje, v skladu s členom 12 in členom 23(5) [Okvirnega sklepa 2002/584]?“
34. Pisna stališča so predložile bolgarska in madžarska vlada ter Evropska komisija. Bolgarska, češka in madžarska vlada ter Komisija so na obravnavi 2. oktobra 2025 ustno podale navedbe.
Analiza
Uvodne ugotovitve
35. Ugotoviti je treba, da predložitveno sodišče postavlja samo eno vprašanje, katerega besedilo vsebuje dva dela, čeprav med njima izrecno ne razlikuje. To vprašanje se nanaša predvsem na samodejnost pridržanja zahtevane osebe v priporu. Poleg tega predložitveno sodišče pojasnjuje, da bi ta samodejnost povzročila, da bi bila ta oseba priprta in nameščena v zavodu za prestajanje kazni zapora. To pojasnilo nakazuje, da je pripor v zaporniškem okolju neposredna posledica samodejnosti pridržanja v priporu oziroma, povedano drugače, dodaten učinek, ki izhaja iz obveznosti sodišča, da odredi odvzem prostosti od odločbe o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.
36. Zato in ker predložitveno sodišče pridržanje v priporu v zavodu za prestajanje kazni zapora obravnava kot nujni učinek te obveznosti, se mi zdi mogoče vprašanje razdeliti na dva dela: prvega, ki se nanaša na samodejnost pridržanja v priporu, in drugega, ki se nanaša na združljivost pridržanja v priporu v zavodu za prestajanje kazni zapora do dejanske predaje zahtevane osebe z Okvirnim sklepom 2002/584.
Prvi del postavljenega vprašanja
37. Predložitveno sodišče se sprašuje o združljivosti nacionalnega pravila, ki nalaga samodejno priprtje zahtevane osebe od odločbe o izvršitvi evropskega naloga za prijetje do njene dejanske predaje, s členom 12 in členom 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in členom 5 EKČP.
38. Najprej je treba opozoriti na položaj zahtevane osebe v zvezi z izvršitvijo evropskega naloga za prijetje, kot je razviden iz postopka v glavni stvari, da bi se opredelile upoštevne določbe Okvirnega sklepa 2002/584. Zoper zahtevano osebo, ki je bolgarski državljan, je Republika Avstrija izdala evropski nalog za prijetje za namene kazenskega pregona zaradi vlomne tatvine. Zahtevana oseba je bila najprej prijeta v Bolgariji in nato izpuščena na prostost ob plačilu varščine, ker je predložitveno sodišče presodilo, da ni nevarnosti pobega.
39. Nacionalno pravo, ki se uporablja, v tem primeru člen 44(7) ZEEZA, predložitvenemu sodišču nalaga, da odredi prijetje in pripor zahtevane osebe od izdaje odločbe o izvršitvi evropskega naloga za prijetje do njene dejanske predaje odreditveni državi članici. Povedano drugače, v skladu z nacionalnim pravom odločba o predaji samodejno zahteva prijetje in pridržanje zahtevane osebe v priporu. Predložitveno sodišče se zato sprašuje, ali je taka obveznost pripora, ki zajema obdobje med odločitvijo o izvršitvi in dejansko predajo, združljiva s členom 12 in členom 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584.
40. Ker izvršitev evropskega naloga za prijetje s strani bolgarskih organov nujno zahteva prijetje zahtevane osebe,(7) se v glavnem uporablja člen 12 Okvirnega sklepa 2002/584, ki ureja položaj te osebe po njenem prijetju.(8) Dodatno je treba upoštevati člen 23(5) tega okvirnega sklepa, ker ureja pripor, do katerega pride po odločbi o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.
41. Že zdaj predlagam, naj se na prvi del vprašanja predložitvenega sodišča odgovori nikalno.
42. Okvirni sklep 2002/584 po mojem mnenju zahteva posamičen sodni nadzor nad vsakim odvzemom prostosti v fazi izvršitve evropskega naloga za prijetje. Tako je namreč razumevanje, ki v skladu z jezikovno, sistematično in teleološko razlago izhaja iz člena 12 in člena 23(5) tega okvirnega sklepa. Nasprotni pristop bi odstopal od zahtev, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP).
43. Zaporedoma bom preučil razloge, iz katerih po mojem mnenju ta ugotovitev očitno izhaja iz naprej jezikovne, nato sistematične in nazadnje teleološke razlage navedenih določb.
44. Na prvem mestu, kar zadeva jezikovno razlago, člen 12 Okvirnega sklepa 2002/584 določa, da kadar je oseba prijeta na podlagi evropskega naloga za prijetje, „izvršitveni pravosodni organ v skladu z zakonodajo izvršitvene države članice odloči, ali bo oseba ostala v priporu“,(9) pri čemer je oseba „lahko kadarkoli“ začasno izpuščena na prostost. Menim, da odgovor na prvi del vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, jasno izhaja iz tega besedila. Izraz „odloči“, ki je neposredno povezan z „izvršitvenim pravosodnim organom“,(10) temu izrecno nalaga skrb za odločitev o pridržanju v priporu. Glagol „odločiti“ torej vključuje resnično polje proste presoje, ki ga ima sodišče.
45. Seveda drži, da kot zlasti poudarja bolgarska vlada, člen 12 Okvirnega sklepa 2002/584 izrecno določa, da izvršitveni pravosodni organ v skladu z zakonodajo izvršitvene države članice odloči, ali bo zadevna oseba ostala v priporu. Ali je iz tega stavka mogoče sklepati, da Okvirni sklep 2002/584 državam članicam prepušča prosto presojo pri odločitvi, ali bodo pravosodnemu organu zaupale presojo nujnosti pripora ali pa z zakonom uvedle samodejnost? Po mojem mnenju ne.
46. Sklicevanja na zakonodajo izvršitvene države članice namreč v nasprotju s tezo, ki jo zagovarja zlasti bolgarska vlada, ni mogoče razlagati tako, da tej državi daje možnost, da uvede samodejni pripor brez učinkovitega sodnega nadzora. Nasprotno, pomeni, da je za presojo nujnosti in podrobnih pravil pripora pristojen pravosodni organ, ki deluje v skladu s pogoji in postopki, določenimi v nacionalnem pravu. Vsaka druga razlaga bi izrazu „odloči“, ki stoji za navedbo „v skladu z zakonodajo izvršitvene države članice“, odvzela bistvo. Sistematika člena 12 Okvirnega sklepa 2002/584 tako vodi do ugotovitve, da posredovanje sodišča v vsakem primeru ostaja nujno, tudi če se, kot je na obravnavi poudarila Komisija, izvaja v skladu z merili in postopki, določenimi v nacionalnem pravu.
47. Iz tega sklepam, da je glede na jezikovni pristop v členu 12 Okvirnega sklepa 2002/584 zakonodajalec Unije pravosodnemu organu nujno zaupal nalogo, da oceni, ali mora zahtevana oseba v fazi postopka med njenim prijetjem in predajo odreditveni državi članici ostati v priporu ali ne.
48. Na drugem mestu, kar zadeva razlago člena 12 Okvirnega sklepa 2002/584 ob upoštevanju njegovega konteksta menim, da njegova splošna sistematika in upoštevna sodna praksa Sodišča potrjujeta pomen vloge pravosodnega organa pri presoji nujnosti pridržanja zahtevane osebe v priporu med celotnim postopkom izvršitve evropskega naloga za prijetje.
49. Prvič, kot poudarja predložitveno sodišče, je treba člen 12 Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati skupaj s členom 23(5) tega okvirnega sklepa. Naj spomnim, da sta ti določbi vstavljeni v poglavje, naslovljeno „Postopek predaje“, ki ureja fazo predaje zahtevane osebe odreditveni državi članici. Člen 23(5) pa določa, da se po poteku časovnih rokov iz odstavkov od 2 do 4 „[oseba, če je] še vedno v priporu, […] izpusti“.(11) Iz tega jasno izhaja, da v tem vmesnem obdobju pripor ni obvezen: zakonodajalec Unije izrecno priznava, da glede na okoliščine zahtevana oseba lahko ostane v priporu ali pa je izpuščena.
50. Ta določba je v skladu z logiko člena 12 Okvirnega sklepa 2002/584. Če se sprejme kronološka razlaga poteka postopka, je ta sestavljen iz treh zaporednih faz: naprej prijetja zahtevane osebe, čemur sledi odločitev pristojnega pravosodnega organa o nujnosti pripora; nato možnosti, da ta organ kadar koli odredi izpustitev te osebe na prostost; nazadnje, če ta oseba ostane v priporu, člen 23(5) navedenega okvirnega sklepa v skladu s členom 12 določa, da se po poteku navedenih časovnih rokov, „[č]e je […] oseba še vedno v priporu“, ta oseba izpusti.
51. Drugič, pomen sodnega nadzora nad pridržanjem v priporu je razviden iz sodne prakse Sodišča. Najprej, Sodišče je v sodbi Lanigan(12) razsodilo, da prekoračitev rokov iz člena 17 Okvirnega sklepa 2002/584 s strani izvršitvene države članice sama po sebi ne prepoveduje nadaljnjega pripora zahtevane osebe. Vendar je opozorilo na zahtevo, ki izhaja iz člena 6 Listine, da mora biti zagotovljen učinkovit sodni nadzor, ki zagotavlja, da pripor ni predolg glede na potek postopka.(13)
52. Ta pristop je potrjen v sodbi Vilkas(14). Sodišče je v njej pojasnilo, da člen 23(3) Okvirnega sklepa 2002/584 ne nalaga nujno izpustitve, če zaradi okoliščin, na katere državi članici nimata vpliva, predaje ni mogoče opraviti v desetih dneh po dogovorjenem novem datumu. Vendar mora izvršitveni pravosodni organ na podlagi člena 12 Okvirnega sklepa 2002/584 v skladu z nacionalnim pravom presoditi, ali je treba zadevno osebo pridržati v priporu.(15)
53. Sodba TC(16) ponazarja tudi osrednjo vlogo sodišča pri presoji nadaljevanja pripora glede na rok 90 dni, določen v členu 17(3) in (4) Okvirnega sklepa 2002/584. Sodišče po sodbi Lanigan v navedeni sodbi priznava, da se postopek za izvršitev evropskega naloga za prijetje lahko nadaljuje po izteku roka iz Okvirnega sklepa 2002/584. Meni, da bi splošna in brezpogojna obveznost začasne izpustitve na prostost v tej fazi ogrozila učinkovitost mehanizma predaje.(17) Vendar Sodišče poudarja, da je treba nadaljevanje pripora po tem roku uskladiti z jamstvi iz člena 6 Listine in člena 5 EKČP. Ob sklicevanju na točke od 57 do 59 sodbe Lanigan pojasnjuje, da je pripor mogoče podaljšati le „pod nekaterimi pogoji“, kar zahteva konkreten, stalen in obrazložen nadzor nad nujnostjo in sorazmernostjo ukrepa odvzema prostosti, ki ga izvaja izvršitveni pravosodni organ.(18) Iz sodbe TC je tako razvidno, da zahteva po posamičnem sodnem preizkusu nadaljevanja pripora velja v celotni fazi izvršitve in pri vsakem koraku zahteva dejansko preverjanje utemeljitve odvzema prostosti.
54. Ta pristop je potrjen v sodbi CJ, v kateri je Sodišče razsodilo, da je odločitev o preložitvi predaje zahtevane osebe v skladu s členom 24 Okvirnega sklepa 2002/584, da se omogoči ali pregon ali izvršitev kazni v izvršitveni državi članici, v izključni pristojnosti izvršitvenega pravosodnega organa, kot izrecno določa člen 24(1) tega okvirnega sklepa.(19)
55. Iz vse te sodne prakse je razvidno, da člen 12 Okvirnega sklepa 2002/584 določa zahtevo, da se v zvezi z nujnostjo pridržanja v priporu opravi obrazložena posamična sodna presoja, ki je lahko predmet preveritve. Ta presoja mora temeljiti na konkretnih okoliščinah postopka ob upoštevanju možnosti uporabe manj omejevalnih ukrepov. Nacionalna zakonodaja, ki pripor določa kot samodejno posledico odločbe o izvršitvi evropskega naloga za prijetje, naj tako ne bi upoštevala sistematike Okvirnega sklepa 2002/584 in naj bi členu 12 tega okvirnega sklepa odvzemala njegovo bistvo.
56. Na tretjem in zadnjem mestu, ugotovitev, ki izhaja iz sistematične razlage člena 12 navedenega okvirnega sklepa, pojasnjena s sodno prakso Sodišča, je podprta s teleološko razlago tega člena, ki poudarja lasten cilj mehanizma, uvedenega z Okvirnim sklepom 2002/584.(20)
57. Na teleološki ravni je treba opozoriti, da je treba razlago člena 12 Okvirnega sklepa 2002/584 in njegovo uporabo v postopku v glavni stvari razumeti z vidika temeljnega ravnovesja, na katerem temelji evropski nalog za prijetje: na eni strani sta hitrost in preprostost postopka, ki sta zagotovljeni z načelom medsebojnega priznavanja, na drugi strani pa dejansko varstvo temeljnih pravic in pravnih jamstev.(21)
58. Kar zadeva prvi vidik, je v uvodni izjavi 5 Okvirnega sklepa 2002/584 poudarjeno, da je namen tega okvirnega sklepa uvesti nov poenostavljen sistem predaje med pravosodnimi organi, da se odpravijo nekdanji zapleteni in zamudni postopki izročitve.(22) S tega vidika v skladu z načelom medsebojnega priznavanja, ki je temeljni kamen pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah,(23) člen 1(2) Okvirnega sklepa 2002/584 kot načelo določa samodejno priznavanje in izvrševanje evropskih nalogov za prijetje, ki jih izda druga država članica.(24)
59. Vendar to načelo medsebojnega zaupanja v bistvu zahteva spoštovanje temeljnih pravic. V členu 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 je izrecno opozorjeno, da ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in splošnih pravnih načel iz člena 6 PEU.(25) Te pravice vključujejo predvsem pravico do svobode, zagotovljeno s členom 6 Listine, z vidika katere je treba razlagati člen 12 Okvirnega sklepa 2002/584.(26) V skladu s členom 52(1) Listine mora biti vsaka omejitev te pravice potrebna, sorazmerna z zastavljenim ciljem in zanjo morajo veljati učinkovita jamstva glede nadzora.
60. Poleg tega je treba v skladu s členom 52(3) Listine pravicam, ki jih vsebuje in ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, pripisati enako vsebino in pomen. Člen 53 Listine potrjuje, da zadnjenavedene ni mogoče razlagati tako, da omejuje pravice, priznane z EKČP. Evropski nalog za prijetje pa spada pod primer iz člena 5(1)(f) EKČP, ki se nanaša na zakonit pripor osebe, zoper katero teče postopek za izgon ali za izročitev.(27)
61. V skladu z ustaljeno sodno prakso ESČP mora biti vsak odvzem prostosti „zakonit“, kar ne pomeni le, da mora imeti zakonsko podlago, ampak tudi to, da mora biti zakon dovolj dostopen in natančen, njegova uporaba pa predvidljiva, da se prepreči kakršna koli nevarnost samovoljnega ravnanja.(28)
62. Natančneje, člen 5(1)(f) EKČP se nanaša na odvzem prostosti osebi bodisi zaradi preprečitve nedovoljenega vstopa v državo bodisi zaradi priprave izgona ali izročitve.
63. V primeru iz člena 5(1)(f) EKČP, ki je podoben primeru iz obravnavane zadeve, ESČP izvaja omejen nadzor nad utemeljenostjo razloga za pripor, in sicer nad obstojem postopka za izgon ali izročitev. Nasprotno pa zagotavlja strogo spoštovanje materialnopravnih in postopkovnih jamstev, ki morajo urejati ta odvzem prostosti, zlasti načela sorazmernosti. Kot je opozorilo v zadevi, ki se je nanašala posebej na izvršitev evropskega naloga za prijetje: „na področju ‚zakonitosti‘ pripora, vključno s spoštovanjem ‚pravnih sredstev‘, [EKČP] v bistvu napotuje na obveznost spoštovanja materialnih in postopkovnih pravil nacionalne zakonodaje, vendar poleg tega zahteva skladnost vsakega odvzema prostosti s ciljem iz člena 5: ščititi posameznika pred samovoljnim ravnanjem“.(29)
64. V skladu s sodno prakso ESČP člen 5(1)(f) EKČP zlasti ne zahteva, da se pripor razumno šteje za nujen, na primer za preprečitev storitve kaznivega dejanja ali nevarnosti pobega. ESČP je pojasnilo, da člen 5(1)(f) zagotavlja drugačno raven varstva od tiste iz člena 5(1)(c)(30): na podlagi pododstavka (f) se zahteva le, da „se sprejmejo ukrepi za izgon ali izročitev“. ESČP je tako večkrat razsodilo, da za namene uporabe te določbe ni pomembno, da je osnovna odločitev o izgonu ali izročitvi lahko utemeljena z vidika nacionalnega prava ali EKČP.(31)
65. ESČP kljub temu v zvezi s členom 5(1)(f) EKČP izvaja poseben, čeprav ne izčrpen nadzor sorazmernosti. ESČP tako meni, da se mora pripor na podlagi člena 5(1)(f) nadaljevati v dobri veri, da mora biti tesno povezan z navedenim razlogom za pripor, da morajo biti kraj in pogoji pripora primerni ter da trajanje tega ukrepa ne sme preseči razumnega roka, potrebnega za dosego zastavljenega cilja.(32) Poleg tega je pripor utemeljen le, dokler se postopek za izgon ali izročitev izvaja skrbno; če so organi nedejavni, odvzem prostosti ni več zajet s to določbo.(33)
66. Nazadnje, ESČP poudarja – kar je pomembno za vprašanje, postavljeno v postopku v glavni stvari –, da EKČP določa tudi postopkovna jamstva, ki zadevni osebi omogočajo, da izpodbija zakonitost in trajanje svojega pripora, s čimer se preprečuje vsakršna nevarnost samovoljnega ravnanja.(34)
67. Zato vloga sodišča ostaja temeljnega pomena – tudi v okviru člena 5(1)(f) EKČP, ki ne nalaga nobenega intenzivnega nadzora sorazmernosti –, ker je s sodnim nadzorom mogoče ugotoviti, ali je pripor, odrejen v okviru izvršitve odločbe o izgonu ali izročitvi, skladen z zahtevami iz te določbe.
68. Naj zdaj preidem na kontekst zadeve v glavni stvari in vprašanje, ali zadevna nacionalna ureditev izpolnjuje zahteve, ki izhajajo iz člena 6 Listine, kot ga je treba razlagati z vidika člena 5(1)(f) EKČP. Ni mogoče zanikati, da splošna zakonodajna določba, kot je obravnavana, dozdevno izpolnjuje zahteve glede jasnosti, predvidljivosti in dostopnosti.(35) Vendar se mi zdi, da omejevanja pravice do svobode, ki jo uvaja, ni mogoče šteti za sorazmerno z zastavljenim ciljem.
69. Da bi bil namreč pripor sorazmeren z zastavljenim ciljem, se mora postopek predaje izvajati skrbno, odvzem prostosti mora biti nujno potreben za dosego tega cilja in organi so morali pred uporabo pripora upoštevati druge manj vsiljive ukrepe. Te zahteve pa se lahko zagotovijo le z učinkovitim sodnim nadzorom, s katerim je edino mogoče zadevni osebi zagotoviti dejansko uporabo načela sorazmernosti.
70. Povedano drugače, nacionalna določba, zaradi katere ima „sodišče zvezane roke“ in je pridržanje v priporu posledica samodejnosti, po naravi ne more biti združljiva z načelom sorazmernosti. Tako pravilo izključuje vsakršno preučitev elementov, potrebnih za ugotovitev, da je pripor sorazmeren s ciljem, ki mu sledita predaja in Okvirni sklep 2002/584.
71. Skratka, sistematična in še bolj teleološka razlaga Okvirnega sklepa 2002/584 vodita do ugotovitve, da tudi če ne bi bilo člena 12, nacionalne določbe, kot je ta iz postopka v glavni stvari, nikakor ni mogoče šteti za skladno z načelom sorazmernosti. Povedano drugače, hitrosti in učinkovitosti pravosodnega sodelovanja ni mogoče doseči s samodejnostjo odvzema prostosti.
72. V zvezi s tem je treba zavrniti trditev, ki jo je na obravnavi navedla zlasti češka vlada, da bi bil „načelni“ odvzem prostosti utemeljen s kratkimi roki za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ter tudi trditev bolgarske in madžarske vlade, ki temelji na nujnosti zagotovitve predaje zahtevane osebe. Po mojem mnenju ni noben odvzem prostosti upravičen sam po sebi. Upravičen je le pod pogojem, da ga je mogoče kadar koli spremeniti in da je omejen na to, kar je nujno potrebno, kadar zastavljenega cilja ni mogoče doseči z ukrepom, ki manj posega v pravice.
73. Ni dvoma, da so postopkovna jamstva iz Okvirnega sklepa 2002/584, ki jih v svojih stališčih navajajo zlasti bolgarska, madžarska in češka vlada, kot so kratki roki, ki so v členu 17 Okvirnega sklepa 2002/584 določeni za odločitev o izvršitvi, obveznost izpustitve na prostost iz člena 23(5) navedenega okvirnega sklepa ali celo upoštevanje trajanja pripora v izvršitveni državi članici s strani odreditvene države članice, pomembna jamstva. Vendar iz že navedenih razlogov ne morejo nadomestiti neobstoja učinkovitega sodnega nadzora nad pridržanjem zadevne osebe v priporu. Samo posamična preučitev, ki jo opravi sodišče, lahko zagotovi polni učinek člena 12 Okvirnega sklepa 2002/584 in konkretno izvajanje načela sorazmernosti s tem, da se preveri, ali je pripor resnično nujen ali ne.
74. Skratka, menim, da člen 12 in člen 23(5) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 6 Listine in členom 5 EKČP nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki izvršitvenemu pravosodnemu organu nalaga, da pri odločanju o priznanju evropskega naloga za prijetje in odreditvi njegove izvršitve samodejno izda odločbo o pridržanju zahtevane osebe v priporu do njene dejanske predaje, ne da bi posamično preučilo okoliščine obravnavanega primera.
Drugi del postavljenega vprašanja
75. Ugotoviti je treba, ali Okvirni sklep 2002/584 dovoljuje pridržanje v priporu v zavodu za prestajanje kazni zapora do predaje zadevne osebe v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje.
76. Menim, da je treba na to vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, odgovoriti pritrdilno.
77. Na prvem mestu, v nasprotju z drugimi akti prava Unije(36) nobena določba Okvirnega sklepa 2002/584 ne določa, da mora pripor za namene izvršitve evropskega naloga za prijetje potekati v zavodu, ki ni zavod za prestajanje kazni zapora.
78. Na drugem mestu, kot je razvidno iz točke 10 teh sklepnih predlogov, odreditvena država članica v skladu s členom 26(1) Okvirnega sklepa 2002/584 od celotnega časa odvzema prostosti, ki ga mora oseba prestati v odreditveni državi članici po izrečeni kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, odšteje celoten čas pripora, ki je bil prebit pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje. To po mojem mnenju pomeni, da je pripor v izvršitveni državi članici za namene izvršitve evropskega naloga za prijetje mogoče enačiti s priporom v zavodu za prestajanje kazni zapora odreditvene države članice za namene izvršitve kazni odvzema prostosti.
79. Na tretjem mestu je treba opozoriti, kot je navedeno v točki 60 teh sklepnih predlogov, da kolikor Listina določa pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, člen 52(3) te listine določa, da sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa ta konvencija. Zato je treba pri razlagi člena 6 Listine upoštevati člen 5(1) EKČP.
80. Sodna praksa ESČP namreč potrjuje razlogovanje, predstavljeno v točkah 77 in 78 teh sklepnih predlogov.(37) Drži, kot je bilo opozorjeno v točki 65 teh sklepnih predlogov, da morajo biti v okviru člena 5(1)(f) EKČP kraj in pogoji pripora zadevne osebe „primerni“ za zastavljeni cilj. Ta zahteva je del sodne prakse, ki zlasti na področju odstranitve poudarja, da se ukrep nanaša na tujce, ki niso priprti zaradi kaznivega dejanja in ki so pogosto zbežali iz svoje države iz strahu za svoje življenje.(38)
81. Ali je treba vseeno iz tega sklepati, da naj bi bila namestitev v zavodu za prestajanje kazni zapora načeloma prepovedana? Mislim, da ne. Ta sodna praksa ESČP namesto tega zahteva, da ureditev pripora odraža nekaznovalno naravo ukrepa in da je prilagojena svojemu upravnemu cilju, kar predpostavlja upoštevanje dostojnih materialnih razmer in morebitne ranljivosti zadevne osebe.(39)
82. Sodna praksa ESČP poleg tega potrjuje, da so ugotovljene kršitve povezane predvsem s konkretnimi razmerami, v katerih poteka pripor, kot so prezasedenost zaporov, higiena, dostop do oskrbe, svežega zraka ali ohranjanja družinskih vezi, in z nezadostnimi postopkovnimi jamstvi, manj pa s pravno opredelitvijo ureditve, ki se uporablja. Tako je ESČP na primer v sodbi Suso Musa proti Malti pri preučitvi podaljšanega pripora prosilca za azil ugotovilo, da je kršitev izhajala iz nerazumnega trajanja pripora in skrb vzbujajočih materialnih razmer, kar je bilo ugotovljeno v več mednarodnih poročilih, ne da bi sicer pod vprašaj postavilo vrsto zavoda, v katerem je bila zadevna oseba pridržana.(40)
83. Poleg tega je ESČP v sodbi Zaloilo proti Nizozemski z dne 12. junija 2018 potrdilo ta funkcionalni pristop. Ugotovilo je, da so bili v času dejanskega stanja na Nizozemskem trije centri posebej namenjeni za pridržanje tujcev, da pa je nacionalno pravo vseeno glede na okoliščine omogočalo njihovo namestitev v navadnem zavodu za prestajanje kazni zapora. V obravnavani zadevi je pritožbena komisija razsodila, da je bila premestitev pritožnika utemeljena iz operativnih preudarkov, povezanih z njegovim ravnanjem, saj ni bilo več mogoče, da ostane v centru v Rotterdamu, hkrati pa je bilo zagotovljeno upoštevanje njegovega statusa pripornika zaradi priseljevanja. V teh okoliščinah ESČP ni odkrilo nobenega očitnega samovoljnega ravnanja.(41)
84. Iz sodne prakse ESČP je razvidno, da namestitev v zavodu, ki spada pod upravo za izvrševanje kazenskih sankcij, sama po sebi ni v nasprotju z EKČP. Za to sodišče so pomembni skladnost ukrepa z njegovim ciljem odstranitve, materialne razmere, v katerih poteka pripor, in skrbno ravnanje organov pri izvajanju postopka. Poudarek je torej na konkretnem ujemanju med upravno naravo odvzema prostosti in podrobnimi pravili za njegovo izvajanje.
85. Glede na vse navedeno menim, da Okvirni sklep 2002/584 ne nasprotuje temu, da zahtevana oseba do predaje odreditveni državi članici pripor prebije v zavodu za prestajanje kazni zapora. To ne spremeni dejstva, da morajo organi izvršitvene države članice spoštovati obveznosti, ki izhajajo iz člena 4 Listine v povezavi s členom 3 EKČP, in zagotoviti, da se med priporom spoštujeta človekovo dostojanstvo in nekaznovalna narava ukrepa.
Predlog
86. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija), odgovori:
Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 v povezavi s členom 6 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členom 5 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin
je treba razlagati tako, da
– nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki izvršitvenemu pravosodnemu organu nalaga, da pri odločanju o priznanju evropskega naloga za prijetje in odreditvi njegove izvršitve samodejno izda odločbo o pridržanju zahtevane osebe v priporu do njene dejanske predaje, ne da bi posamično preučilo okoliščine obravnavanega primera;
– ne nasprotuje temu, da je zahtevana oseba do predaje odreditveni državi članici pripor prebije v zavodu za prestajanje kazni zapora. To ne spremeni dejstva, da morajo organi izvršitvene države članice spoštovati obveznosti, ki izhajajo iz člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 3 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, in zagotoviti, da se med priporom spoštujeta človekovo dostojanstvo in nekaznovalna narava ukrepa.
1 Jezik izvirnika: francoščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.
2 UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34.
3 UL 2009, L 81, str. 24.
4 DV št. 46 z dne 3. junija 2005, v zadnji različici, objavljeni v DV št. 18 z dne 1. marca 2024.
5 DV št. 25 z dne 3. aprila 2009 v različici, objavljeni v DV št. 84 z dne 6. oktobra 2023.
6 Podpisana 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP). Člen 5(1)(c) EKČP določa: „Vsakdo ima pravico do svobode in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom:
[…]
c. zakonit odvzem prostosti, ki je potreben zato, da bi osebo privedli pred pristojno sodno oblast ob utemeljenem sumu, da je storila kaznivo dejanje, ali kadar je to nujno utemeljeno zato, da bi preprečili storitev kaznivega dejanja ali beg po storjenem kaznivem dejanju“.
7 Glej člen 1(1) Okvirnega sklepa 2002/584.
8 Glej v zvezi s tem Bot, S., Le mandat d’arrêt européen, Larcier, Bruselj, 2009, zlasti str. 427, št. 551, ki navaja nekaj primerov v zvezi s prenosom te določbe v nacionalno pravo.
9 Moj poudarek.
10 Moj poudarek.
11 Moj poudarek.
12 Sodba z dne 16. julija 2015, Lanigan (C-237/15 PPU, v nadaljevanju: sodba Lanigan, EU:C:2015:474).
13 Sodba Lanigan (točki 54 in 58).
14 Sodba z dne 25. januarja 2017, Vilkas (C-640/15, v nadaljevanju: sodba Vilkas, EU:C:2017:39).
15 Sodba Vilkas (točki 41 in 42).
16 Sodba z dne 12. februarja 2019, TC (C‑492/18 PPU, v nadaljevanju: sodba TC, EU:C:2019:108)
17 Sodba TC (točki 49 in 50).
18 Sodba TC (točka 64).
19 Sodba z dne 8. decembra 2022, CJ (Odločba o predaji, odložena zaradi kazenskega pregona) (C-492/22 PPU, v nadaljevanju: sodba CJ, EU:C:2022:964). S sklicevanjem na točko 43 sodbe Vilkas je Sodišče menilo, da mora v skladu s členom 6 Listine izvršitveni pravosodni organ opraviti konkreten pregled zadevnega položaja, da se prepriča, da „se je postopek predaje vodil dovolj skrbno in torej trajanje pripora ni pretirano“ (točka 82).
20 Kot navajata Lenaerts, K., in Gutiérrez-Fons, J.-A., v Les méthodes d’interprétation de la Cour de justice de l’Union européenne, Bruylant, Bruselj, 2020, str. 55, št. 58: „teleološka in sistematična metoda sta pogosto tesno povezani, saj zadnjenavedena pomaga pri odkrivanju cilja zadevne določbe prava Unije. Povedano drugače, splošna sistematika Pogodbe (ali zadevnega akta sekundarne zakonodaje) Sodišču omogoča, da pojasni njen oziroma njegov cilj.“
21 V zvezi z vprašanjem spoštovanja temeljnih pravic pri izvršitvi evropskega naloga za prijetje glej Bot, S., Le mandat d’arrêt européen, Larcier, Bruselj 2009, str. od 410 do 433.
22 Glej v zvezi s tem sodbo Vilkas (točka 31).
23 Glej uvodno izjavo 6 Okvirnega sklepa 2002/584.
24 Glej sodbo Lanigan (točka 36 in navedena sodna praksa).
25 Glej sodbo CJ (točka 87), v kateri je Sodišče ugotovilo, da medtem ko besedilo člena 24(1) Okvirnega sklepa 2002/584 izvršitvenemu pravosodnemu organu ne nalaga nobenega dodatnega pogoja za to, da lahko sprejme odločbo o preložitvi predaje (razen pogoja, da ta odločba omogoči izvajanje kazenskega pregona ali izvršitev kazni za neko drugo dejanje, kot je tisto v evropskem nalogu za prijetje), je treba ta okvirni sklep razlagati v skladu s temeljnimi pravicami.
26 Glej sodbo Lanigan (točki 53 in 54).
27 Glej sodbe z dne 28. januarja 2021, Spetsializirana prokuratura (Obvestilo o pravicah) (C-649/19, EU:C:2021:75, točka 55); z dne 30. junija 2022, Spetsializirana prokuratura (Informacije o nacionalni odločbi za prijetje) (C-105/21, EU:C:2022:511, točki 55 in 56), in CJ (točka 80).
28 Glej sodbo TC (točka 58). Glej tudi sodbo ESČP z dne 19. maja 2016, J. N. proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:2016:0519JUD003728912, točka 77). Na splošno v zvezi s členom 5 EKČP glej von Arnim, D., „Artikel 5. Recht auf Freiheit und Sicherheit“, v Frowein/Peukert, Europäische MenschenRechtsKonvention. EMRK-Kommentar, N. P. Engel Verlag, Kehl am Rhein, 2024, 4. izdaja, str. od 181 do 287.
29 Glej sodbo ESČP z dne 17. aprila 2018, Pirozzi proti Belgiji (CE:ECHR:2018:0417JUD002105511, točka 45).
30 Za vsebino tega člena glej opombo 6 k točki 28 teh sklepnih predlogov.
31 Glej sodbi ESČP z dne 15. novembra 1996, Chahal proti Združenemu kraljestvu (GC) (CE:ECHR:1996:1115JUD002241493, točka 112), in z dne 23. oktobra 2008, Soldatenko proti Ukrajini (CE:ECHR:2008:1023JUD000244007, točka 109).
32 Glej sodbi ESČP z dne 20. decembra 2011, Yoh-Ekale Mwanje proti Belgiji (CE:ECHR:2011:1220JUD001048610, točke od 117 do 119), in z dne 9. aprila 2024, Lazăr proti Romuniji (CE:ECHR:2024:0409JUD002018321, točke od 108 do 111).
33 Glej sodbi ESČP z dne 15. decembra 2016, Khlaifia in drugi proti Italiji (CE:ECHR:2016:1215JUD001648312, točka 90), in z dne 24. januarja 2022, Sy proti Italiji (CE:ECHR:2022:0124JUD001179120, točka 79) (zadeva se je nanašala prav na pripor na podlagi evropskega naloga za prijetje).
34 Glej med drugim sodbo ESČP z dne 17. julija 2014, Kim proti Rusiji (CE:ECHR:2014:0717JUD004426013, točka 53).Zadeva se je nanašala na pripor med postopkom za izgon osebe brez državljanstva, rojene v Sovjetski socialistični republiki Uzbekistan, kljub neobstoju realne možnosti za izvršitev izgona in pomanjkljive skrbnosti organov pri izvajanju postopka. ESČP je med drugim priznalo, da morajo ruski organi najprej preučiti, ali pripor za namene izgona je oziroma ostaja utemeljen. Ta obveznost je bila posebej pomembna v primeru pritožnika, ki je bil oseba brez državljanstva in brez sredstev ter v zelo ranljivem položaju. Kljub temu ni imel na voljo nobenega učinkovitega pravnega sredstva za izpodbijanje zakonitosti ali trajanja svojega pripora, prav tako pa ni bilo predvideno nobeno pravno ali praktično jamstvo za preprečitev nevarnosti samovoljnega ravnanja. Ruski sistem tako ni določal nobenega mehanizma sodnega nadzora, ki bi preprečeval samovoljen pripor, medtem ko se je tako imenovani „preventivni“ ukrep izkazal za strožjega od najvišje kazni 30 dni, določene za kaznivo dejanje.
35 Glej po analogiji sodbe z dne 15. marca 2017, Al Chodor (C-528/15, EU:C:2017:213, točka 43); z dne 12. februarja 2019, TC (točki 61 in 66), in z dne 10. marca 2022, Landkreis Gifhorn (C-519/20, EU:C:2022:178, točka 62).
36 Glej na primer sodbo z dne 10. marca 2022, Landkreis Gifhorn (C-519/20, EU:C:2022:178, točke 34, 36 in 45), v kateri je Sodišče ugotovilo, da člen 16(1), prvi stavek, Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98) določa načelo, v skladu s katerim se pridržanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav z namenom odstranitve izvaja v teh posebnih centrih za pridržanje. Sodišče je razsodilo, da se taki centri razlikujejo od zavodov za prestajanje kazni zapora, kar pomeni, da morajo imeti pogoji pridržanja v teh centrih nekatere posebnosti glede na običajne pogoje izvrševanja kazni zapora v zavodih za prestajanje kazni zapora, da bi se štelo, da je ureditev prilagojena pravnemu statusu teh državljanov. Natančneje, pogoji pridržanja, ki veljajo v takem centru, morajo biti taki, da kar najbolj preprečujejo, da bi bilo pridržanje tega državljana podobno nastanitvi v zaporniškem okolju, ki je značilno za prestajanje kazni zapora.
37 Glede sodne prakse ESČP v zvezi s členom 5(1)(f) EKČP glej med drugim von Arnim, D., „Artikel 5. Recht auf Freiheit und Sicherheit“, v Frowein/Peukert, Europäische MenschenRechtsKonvention. EMRK-Kommentar, N. P. Engel Verlag, Kehl am Rhein, 2024, 4. izdaja, str. od 236 do 238, številke od 151 do 158.
38 Glej sodbe ESČP z dne 29. januarja 2008, Saadi proti Združenemu kraljestvu (GC) (CE:ECHR:2006:0711JUD001322903, točka 74); z dne 23. julija 2013, Suso Musa proti Malti (CE:ECHR:2013:0723JUD004233712, točka 93); z dne 4. aprila 2017, Thimothawes proti Belgiji (CE:ECHR:2017:0404JUD003906111, točka 64), in z dne 25. januarja 2018, J. R. in drugi proti Grčiji (CE:ECHR:2018:0125JUD002269616, točka 110).
39 Glej sodbo ESČP z dne 4. aprila 2017, Thimothawes proti Belgiji (CE:ECHR:2017:0404JUD003906111, točke 73, 79 in 80).
40 ESČP, 23. julij 2013, Suso Musa proti Malti (CE:ECHR:2013:0723JUD004233712, točka 101).
41 ESČP, 12. junij 2018, Zaloilo proti Nizozemski (CE:ECHR:2018:0612DEC006003512, točke od 39 do 41).