1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(2) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med A. L., državljanom tretje države, ki nezakonito prebiva na Švedskem, in Migrationsverket (agencija za priseljevanje, Švedska) v zvezi z odločitvijo slednjega, da zavrne pritožbo A. L. zoper odločbo o vrnitvi, ki jo je zoper njega sprejel švedski policijski organ, in zoper prepoved vstopa na Švedsko, priloženo tej odločbi.

Pravni okvir

Pravo Unije

3

Člen 1 Direktive 2008/115, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

4

Člen 2 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 2 določa:

5

Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Ugodnejše določbe“, določa:

6

Člen 6 iste direktive, naslovljen „Odločba o vrnitvi“, določa:

7

Člen 11 Direktive 2008/115, naslovljen „Prepoved vstopa“, določa:

Švedsko pravo

8

Člen 6a poglavja 8 Utlänningslag (2005:716) (zakon o tujcih (2005:716)) določa:

Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

9

V zvezi z A. L., državljanom tretje države, je bil 23. marca 2022 na Švedskem izveden nadzor prometa. Švedski policijski organ je med tem nadzorom ugotovil, da A. L. ni imel niti dovoljenja za prebivanje niti dovoljenja za delo na Švedskem. Vendar pa je predložil hrvaško dovoljenje za prebivanje, ki je veljalo do 25. junija 2022, pri čemer je trdil, da je delal za hrvaško agencijo, ki je nato posredovala njegovo delo švedski družbi.

10

Istega dne je ta policijski organ izdal odločbo, s katero je A. L. odredil, naj zapusti švedsko ozemlje. Tej odločbi je bila priložena triletna prepoved vstopa na Švedsko. Iz predložitvene odločbe izhaja, da navedeni policijski organ ni zahteval, naj se A. L. prostovoljno vrne na Hrvaško, ker je bilo po navedbah tega organa verjetno, da A. L. take zahteve ne bo izpolnil.

11

A. L. je 1. aprila 2022 odšel v Zagreb (Hrvaška).

12

A. L. je pri agenciji za priseljevanje vložil pritožbo zoper odločbo iz točke 10 tega sklepa. Ker je agencija to pritožbo zavrnila, je A. L. zoper odločbo o zavrnitvi vložil pravno sredstvo pri Förvaltningsrätten i Göteborg, migrationsdomstolen (upravno sodišče, ki na prvi stopnji odloča o zadevah na področju priseljevanja, Göteborg, Švedska), ki je predložitveno sodišče.

13

To sodišče se sprašuje, ali je člen 6a poglavja 8 zakona o tujcih (2005:716), s katerim je v švedski pravni red prenesen člen 6(2) Direktive 2008/115, združljiv s to direktivo.

14

Člen 6a, prvi odstavek, v skladu s členom 6(2) navedene direktive naj bi sicer določal, da mora pristojni nacionalni organ državljanu tretje države, ki ima pravico do prebivanja v državi članici, dovoliti, da prostovoljno odide v to državo, preden odloči o njegovi morebitni vrnitvi. Vendar naj bi navedeni člen 6a, drugi odstavek, točka 5, določal izjemo, ki ni predvidena v členu 6(2) navedene direktive, in sicer, da se lahko, kadar je verjetno, da ta državljan tretje države ne bo odšel v to državo članico, zoper njega sprejme odločba o vrnitvi, ne da bi mu ta organ predhodno dovolil, da odide v navedeno državo članico.

15

V teh okoliščinah je Förvaltningsrätten i Göteborg, migrationsdomstolen (upravno sodišče, ki na prvi stopnji odloča o zadevah na področju priseljevanja, Göteborg, Švedska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

Vprašanja za predhodno odločanje

16

Člen 99 Poslovnika Sodišča določa, da če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje, predloženo v predhodno odločanje, ali če odgovor na tako vprašanje ne dopušča nobenega razumnega dvoma, lahko Sodišče na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

17

To določbo je treba uporabiti v tej zadevi.

Prvo in četrto vprašanje

18

Predložitveno sodišče s prvim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj in na prvem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(2) Direktive 2008/115 razlagati tako, da morajo pristojni organi države članice državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju te države članice in ima veljavno dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki mu daje pravico do prebivanja, ki ga je izdala druga država članica, dovoliti, da odide v to državo članico, preden zoper njega po potrebi sprejmejo odločbo o vrnitvi, čeprav ti organi menijo, da je verjetno, da ta državljan ne bo izpolnil zahteve po odhodu v to drugo državo članico.

19

V skladu s členom 6(2) Direktive 2008/115 morajo državljani tretje države, ki nezakonito prebivajo na ozemlju države članice in imajo veljavno dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki jim daje pravico do prebivanja, ki ga je izdala druga država članica, takoj oditi na ozemlje te druge države članice. Če zadevni državljan tretje države ne izpolni te zahteve ali če se njegov takojšnji odhod zahteva zaradi javnega reda ali državne varnosti, se uporabi odstavek 1 tega člena 6. Ta zadnja določba določa, da države članice izdajo odločbo o vrnitvi vsakemu državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju.

20

Iz navedenega člena 6(2) izhaja, da je treba državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju ene države članice, pri čemer ima veljavno dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki mu daje pravico do prebivanja, ki ga je izdala druga država članica, dovoliti, da odide v to državo, ne pa zoper njega takoj sprejeti odločbe o vrnitvi, razen če to ne zahteva javni red ali nacionalna varnost (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2021, M in drugi (Predaja državi članici), C‑673/19, EU:C:2021:127, točka 35 in navedena sodna praksa).

21

Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da določa izjemo od področja uporabe Direktive 2008/115 – poleg tistih iz njenega člena 2(2) – ki bi državam članicam omogočala, da od skupnih standardov in postopkov za vračanje izključijo državljane tretjih držav, ki v njih nezakonito prebivajo, kadar se ti državljani ne želijo nemudoma vrniti na ozemlje države članice, ki jim priznava pravico do prebivanja (sodba z dne 24. februarja 2021, M in drugi (Predaja državi članici), C‑673/19, EU:C:2021:127, točka 36).

22

Nasprotno, če se ti državljani ne želijo nemudoma vrniti na to ozemlje, so države članice, na ozemlju katerih navedeni državljani prebivajo nezakonito, načeloma zavezane, da na podlagi člena 6(2) Direktive 2008/115 v povezavi z odstavkom 1 tega člena sprejmejo odločbo o vrnitvi, s katero je navedenim državljanom naloženo, naj zapustijo ozemlje Unije (sodba z dne 24. februarja 2021, M in drugi (Predaja državi članici), C‑673/19, EU:C:2021:127, točka 37 in navedena sodna praksa).

23

Poleg tega, kot je razvidno tako iz naslova Direktive 2008/115 kot tudi iz besedila njenega člena 1, navedena direktiva določa „skupne standarde in postopke“, ki jih morajo vse države članice upoštevati pri vračanju nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Iz zgoraj navedenega izraza in iz splošne sistematike te direktive je razvidno, da lahko države članice odstopajo od teh standardov in postopkov samo pod pogoji, ki jih določa navedena direktiva, zlasti pogoji iz njenega člena 4 (sodba z dne 28. aprila 2011, El Dridi, C‑61/11 PPU, EU:C:2011:268, točka 32).

24

Ta člen 4 v odstavku 3 državam članicam omogoča sprejetje ali ohranitev določb za nezakonito prebivajoče državljane tretjih držav, ki so ugodnejše od tistih iz Direktive 2008/11, če so z njo združljive. Vendar pa ta direktiva tem državam ne dovoljuje uporabe strožjih določb na področju, ki ga ureja (sodba z dne 28. aprila 2011, El Dridi, C‑61/11 PPU, EU:C:2011:268, točka 33).

25

Glede tega je Sodišče prav tako poudarilo, da Direktiva 2008/155 natančno določa postopek, ki ga mora vsaka država članica uporabiti pri vračanju državljanov tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na njihovem ozemlju, in določa vrstni red poteka različnih zaporednih faz tega postopka (sodba z dne 28. aprila 2011, El Dridi, C‑61/11 PPU, EU:C:2011:268, točka 34).

26

Glede na te preudarke je treba ugotoviti, da bi razlaga člena 6(2) Direktive 2008/115, v skladu s katero bi ta določba pristojnim organom držav članic omogočala sprejetje odločbe o vrnitvi, kadar je „verjetno“, da zadevni državljan tretje države ne bo izpolnil zahteve, da nemudoma odide na ozemlje države članice, ki mu je izdala veljavno dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki mu daje pravico do prebivanja, pomenila uvedbo izjeme, ki je člen 6(2) ne določa, in torej tej določbi odvzela polni učinek.

27

Glede na te razloge je treba na prvo in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(2) Direktive 2008/115 razlagati tako, da morajo pristojni organi države članice državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju te države članice in ima veljavno dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki mu daje pravico do prebivanja, ki ga je izdala druga država članica, dovoliti, da odide v to drugo državo članico, preden zoper njega po potrebi sprejmejo odločbo o vrnitvi, čeprav ti organi menijo, da je verjetno, da ta državljan ne bo izpolnil zahteve po odhodu v to drugo državo članico.

Tretje vprašanje

28

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, ki ga je treba preučiti na drugem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(2) Direktive 2008/115 razlagati tako, da ima v delu, v katerem državam članicam nalaga, da državljanom tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na njihovem ozemlju, dovolijo, da odidejo v državo članico, ki jim je izdala veljavno dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki jim daje pravico do prebivanja, preden zoper njih po potrebi sprejmejo odločbo o vrnitvi, neposredni učinek in se zato lahko posamezniki sklicujejo nanj pred nacionalnimi sodišči.

29

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se lahko posamezniki v vseh primerih, v katerih se določbe direktive z vidika vsebine izkažejo za brezpogojne in dovolj natančne, nanje sklicujejo pred nacionalnimi sodišči zoper zadevno državo članico, če ta v predpisanem roku te direktive ni prenesla v nacionalno pravo ali če je ni pravilno prenesla (sodba z dne 1. avgusta 2022, TL (Nezagotovitev tolmača in neobstoj prevoda), C‑242/22 PPU, EU:C:2022:611, točka 49 in navedena sodna praksa).

30

V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da je določba prava Unije na eni strani brezpogojna, če določa obveznost, ki ne vsebuje nobenega pogoja, in njena izvršitev ali učinki niso odvisni od nobenega akta institucij Unije ali držav članic, ter na drugi strani dovolj natančna, da se nanjo lahko sklicuje upravičenec in jo uporabi sodišče, če določa obveznost z nedvoumnimi izrazi (sodba z dne 1. avgusta 2022, TL (Nezagotovitev tolmača in neobstoj prevoda), C‑242/22 PPU, EU:C:2022:611, točka 50 in navedena sodna praksa).

31

Sodišče je poleg tega razsodilo, da tudi če direktiva državam članicam dopušča določeno diskrecijsko pravico pri sprejemanju pravil za izvajanje navedene direktive, je mogoče za določbo te direktive šteti, da je brezpogojna in natančna, ker državam članicam z nedvoumnimi izrazi nalaga obveznost rezultata in ni odvisna od nikakršnega pogoja glede uporabe pravila, ki ga navaja (sodba z dne 1. avgusta 2022, TL (Nezagotovitev tolmača in neobstoj prevoda), C‑242/22 PPU, EU:C:2022:611, točka 51 in navedena sodna praksa).

32

V obravnavanem primeru, kot je bilo navedeno v točki 25 tega sklepa, Direktiva 2008/155 natančno določa postopek, ki ga mora vsaka država članica uporabiti pri vračanju nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav in določa vrstni red poteka različnih zaporednih faz tega postopka.

33

V zvezi s tem iz besedila člena 6(2) Direktive 2008/115 izhaja, da samo če zadevni državljan tretje države ne izpolni zahteve po takojšnjem odhodu na ozemlje države članice, ki mu je izdala veljavno dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki mu daje pravico do prebivanja, ali se njegov takojšnji odhod zahteva zaradi javnega reda ali državne varnosti, država članica, na ozemlju katere ta državljan nezakonito prebiva, izda odločbo o vrnitvi v skladu z odstavkom 1 tega člena 6.

34

Po eni strani je treba opozoriti, da je obveznost držav članic, da državljanom tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na njihovem ozemlju, dovolijo, da odidejo v državo članico, ki jim je izdala veljavno dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki jim daje pravico do prebivanja, brezpogojna, saj člen 6(2) Direktive 2008/115 te obveznosti ne pogojuje s sprejetjem akta Unije in državam članicam ne omogoča, da bi pogojevale ali omejile obseg navedene obveznosti.

35

Po drugi strani, čeprav Direktiva 2008/115 državam članicam pušča določeno polje proste presoje pri sprejemanju praktične ureditve za izvajanje postopka iz člena 6(2) te direktive, ta določba državam članicam z nedvoumnimi izrazi nalaga obveznost, da državljanom tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na njihovem ozemlju, dovolijo odhod v državo članico, ki jim je izdala veljavno dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki jim daje pravico do prebivanja, preden zoper njih sprejmejo odločbo o vrnitvi.

36

Glede na te razloge je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(2) Direktive 2008/115 razlagati tako, da ima v delu, v katerem državam članicam nalaga, da državljanom tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na njihovem ozemlju, dovolijo, da odidejo v državo članico, ki jim je izdala veljavno dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki jim daje pravico do prebivanja, preden zoper njih po potrebi sprejmejo odločbo o vrnitvi, neposredni učinek in se zato lahko posamezniki sklicujejo nanj pred nacionalnimi sodišči.

Drugo vprašanje

37

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, ki ga je treba preučiti na zadnjem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(2) Direktive 2008/115 razlagati tako, da sta, kadar država članica v nasprotju s to določbo državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njenem ozemlju, ne dovoli, da bi takoj odšel v državo članico, ki mu je izdala veljavno dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki mu daje pravico do prebivanja, preden zoper njega sprejme odločbo o vrnitvi, ta odločba o vrnitvi in priložena prepoved vstopa nični.

38

V skladu z načelom primarnosti prava Unije je vsako nacionalno sodišče, ki odloča v okviru svoje pristojnosti, če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila skladna z zahtevami prava Unije, kot organ države članice dolžno, da v sporu, ki mu je predložen, ne uporabi nobene nacionalne določbe, ki je v nasprotju z določbo tega prava z neposrednim učinkom, kot je v obravnavanem primeru člen 6(2) Direktive 2008/115 (glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 2022, Landkreis Gifhorn, C‑519/20, EU:C:2022:178, točka 101 in navedena sodna praksa).

39

Iz tega sledi, da ne sme nobeno nacionalno sodišče, ki odloča v okviru svoje pristojnosti, če nacionalne ureditve, kot je ta v postopku v glavni stvari, ne more razlagati v skladu s pravom Unije, take ureditve uporabiti v sporu, ki mu je predložen v odločanje (glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 2022, Landkreis Gifhorn, C‑519/20, EU:C:2022:178, točka 102).

40

V zvezi s tem mora nacionalno sodišče med drugim upoštevati, da to v ustreznih okoliščinah primera pomeni obveznost, da se uporabijo vsi ukrepi, da bi se omogočila uresničitev polnega učinka prava Unije (sodba z dne 16. decembra 2010, Seydaland Vereinigte Agrarbetriebe, C‑239/09, EU:C:2010:778, točka 53 in navedena sodna praksa).

41

V skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU morajo namreč države članice odpraviti nezakonite posledice kršitve prava Unije (sodba z dne 25. junija 2020, A in drugi (Vetrne elektrarne v občinah Aalter in Nevele), C‑24/19, EU:C:2020:503, točka 83). Iz tega izhaja, da morajo pristojni nacionalni organi, vključno z nacionalnimi sodišči, pri katerih je vložena tožba zoper akt nacionalnega prava, sprejet v nasprotju s členom 6(2) Direktive 2008/115, v okviru izvajanja svojih pristojnosti sprejeti vse potrebne ukrepe za odpravo neizpolnjevanja obveznosti nacionalnega organa, ki izhajajo iz zadnjenavedene določbe. To lahko na primer v skladu z nacionalnim pravom povzroči ničnost odločbe o vrnitvi in s tem tudi priložene odločbe, kot je prepoved vstopa v skladu s členom 11 navedene direktive.

42

Glede na te razloge je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(2) Direktive 2008/115 razlagati tako, da kadar država članica v nasprotju s to določbo državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njenem ozemlju, ne dovoli, da bi takoj odšel v državo članico, ki mu je izdala veljavno dovoljenje za prebivanje ali drugo dovoljenje, ki mu daje pravico do prebivanja, preden zoper njega sprejme odločbo o vrnitvi, morajo pristojni nacionalni organi, vključno z nacionalnimi sodišči, pri katerih je vložena tožba zoper to odločbo o vrnitvi in priloženo prepoved vstopa, sprejeti vse potrebne ukrepe za odpravo neizpolnjevanja obveznosti nacionalnega organa, ki izhajajo iz navedene določbe.

Stroški

43

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

1.

Člen 6(2) Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav

2.

Člen 6(2) Direktive 2008/115

3.

Člen 6(2) Direktive 2008/115