1.

Pod katerimi pogoji se čas, ko je delavec v pripravljenosti, lahko šteje za delovni čas?

2.

Ali lahko pojem delovnega časa iz Direktive 2003/88/ES ( 2 ) zajema tudi primere, v katerih je delavec, ki sicer ni „na delovnem mestu“, v položaju, ki mu ne omogoča dejanskega počitka? Kakšne so značilnosti „dejanskega počitka“ v skladu s ciljema varovanja zdravja in varnosti delavcev iz te direktive?

3.

Ali si je mogoče predstavljati, da obstajajo „siva območja“, v katerih položaj delavca ne spada niti v delovni čas niti v čas počitka?

4.

To so vprašanja v tej zadevi, ki se obravnava vzporedno z zadevo C‑344/19 in v kateri ima Sodišče priložnost, da se sooči s pravno opredelitvijo obdobij dežurstva in pripravljenosti ob upoštevanju Direktive 2003/88.

5.

Sodišče se je o tem že večkrat izreklo, vendar je v obravnavani zadevi zaradi posebnosti konkretnega primera (neobstoj obveznosti fizične navzočnosti delavca na kraju, ki bi ga določil delodajalec, kratek odzivni čas na klic in nekatere dodatne zaveze, ki se zahtevajo zaradi posebnosti dela) potreben pregled do zdaj uveljavljenih načel, da se preuči, kakšen je mogoč razvoj.

6.

Natančneje, gre za vprašanje, ali je treba obdobja dežurstva, pri katerih mora delavec biti vedno dosegljiv in po potrebi ukrepati v roku dvajsetih minut, šteti za delovni čas ali za čas počitka v smislu navedenega člena 2 Direktive 2003/88.

7.

Pri tem je treba upoštevati zlasti okoliščino, da je za tožečo stranko, gasilca, v primeru klica veljala obveznost, da v navedenem omejenem odzivnem času v službeni uniformi in z intervencijskim vozilom pride do točke, na kateri se začne mesto, v katerem je opravljala delo.

I.

Pravni okvir

A.

Pravo Unije

8.

V uvodni izjavi 5 Direktive 2003/88 je navedeno:

9.

Člen 2 Direktive 2003/88 določa:

B.

Nemško pravo

10.

Priloga k Verordnung über die Organisation, Mindeststärke und Ausrüstung der öffentlichen Feuerwehren (uredba o organizaciji, minimalnem številu osebja in opremi javnih gasilskih služb) z dne 17. decembra 2003 določa:

11.

V skladu z Einsatzdienstverfügung der Feuerewehr Offenbach (operativna okrožnica javnih gasilskih služb mesta Offenbach am Main) v različici z dne 18. junija 2018 mora javni uslužbenec, ki opravlja službo „Beamter vom Einsatzleitdienst“ (v nadaljevanju: služba „BvE“), takoj oditi na kraj intervencije ter uporabiti svoje privilegije odstopanja od cestnoprometnih predpisov in pravice do prednosti.

12.

Glede obveznosti javnega uslužbenca, ki opravlja službo „BvE“, je v tej okrožnici na strani 6 posebej navedeno:

II.

Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

13.

RJ, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je javni uslužbenec in opravlja službo gasilca v gasilski službi mesta Offenbach am Main.

14.

Tožeča stranka mora poleg svoje redne službe na podlagi določb, ki veljajo za gasilsko službo mesta Offenbach am Main, kot vodja redno opravljati tako imenovano službo „BvE“ (v nadaljevanju: pripravljenost).

15.

V času te službe mora biti RJ vedno dosegljiv ter mora imeti pripravljena službeno uniformo in intervencijsko vozilo, ki ga da na voljo delodajalec. Odgovarjati mora na klice, ki jih prejme in s katerimi je obveščen o dogodkih, o katerih mora sprejemati odločitve. Včasih mora iti do operativne enote ali na svoje delovno mesto. Tožeča stranka mora biti med tem, ko je v stalni pripravljenosti, na kraju, s katerega lahko v delovni uniformi in z intervencijskim vozilom, če je intervencija potrebna, pride do točke, na kateri se začne mesto Offenbach am Main, v roku 20 minut.

16.

Med tednom traja stalna pripravljenost od 17. ure do 7. ure naslednjega dne, ob koncih tedna pa od 17. ure v petek do 7. ure v ponedeljek, in lahko se zgodi, da je ta pripravljenost dodana 42-urnemu delovnemu tednu.

17.

V povprečju je bila tožeča stranka v stalni pripravljenosti ob koncih tedna od 10‑ do 15-krat letno. V obdobju od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2015 je bila skupaj 126-krat v stalni pripravljenosti, v tem času pa se je morala odzivati na sprožitve alarma oziroma 20-krat fizično intervenirati.

18.

RJ je predlagal, naj se navedena obdobja, ko je bil v stalni pripravljenosti, priznajo kot delovni čas in ustrezno plačajo. Delodajalec pa je z odločbo z dne 6. avgusta 2014 te predloge zavrnil, ker je menil, da te pripravljenosti nikakor ni mogoče šteti za delovni čas.

19.

RJ je 31. julija 2015 pri predložitvenem sodišču vložil tožbo, v kateri je navedel, da je obdobja dežurstva mogoče šteti za delovni čas, tudi če delavcu sicer ni treba biti fizično prisoten na lokaciji, ki bi jo določil delodajalec, vendar ta določi zelo kratek rok, v katerem se mora delavec vrniti na delo. V obravnavani zadevi RJ trdi, da bi moral v primeru sprožitve alarma, da bi lahko spoštoval 20‑minutni rok, takoj zapustiti svoje prebivališče, tako da naj se ne bi mogel posvečati dejavnostim, ki jih ni mogoče prekiniti. Poleg tega naj bi se zunaj svojega prebivališča lahko ukvarjal samo z dejavnostmi, ki mu omogočajo, da je v neposredni bližini svojega vozila. Tako naj bi bila med stalno pripravljenostjo močno omejena njegova svoboda pri izbiri dejavnosti, ki bi se jim lahko posvečal, zlasti s svojimi otroki.

20.

Po mnenju delodajalca pa časa opravljanja službe „BvE“ ni mogoče šteti za delovni čas, saj naj RJ ni bilo treba biti na voljo na lokaciji, ki bi jo določil delodajalec in ki bi bila zunaj okvira njegovega zasebnega življenja. 20-minutni rok, ki ga ima tožeča stranka na voljo, da pride do točke, na kateri se začne mesto, naj bi RJ omogočal ustrezen geografski obseg, v katerem naj bi se lahko prosto gibal, zlasti glede na okoliščino, da za intervencijsko vozilo v primeru uporabe alarmnih signalov veljajo privilegiji odstopanja od cestnoprometnih predpisov.

21.

Predložitveno sodišče uvodoma meni, da v skladu s sodno prakso Sodišča na eni strani dejavnosti, ki jih opravljajo intervencijske sile državne gasilske enote, spadajo na področje uporabe Direktive 2003/88, ( 3 ) na drugi strani pa vprašanja v zvezi s plačilom dežurstev ne spadajo na njeno področje uporabe. ( 4 )

22.

Vendar je po njegovem mnenju vprašanje glede opredelitve stalne pripravljenosti kot delovnega časa v smislu Direktive 2003/88 odločilno za rešitev obravnavanega spora. V skladu z nacionalnim pravom je namreč delodajalec RJ dolžan plačati za stalno pripravljenost, kot to predlaga tožeča stranka, samo v primeru, v katerem je ta dejavnosti, ki spadajo v okvir delovnega časa, opravljala v nasprotju z najdaljšim tedenskim delovnim časom, ki ga določa Direktiva 2003/88. Poleg tega se predlog tožeče stranke, naj se prizna, da stanje pripravljenosti pomeni delovni čas, ne nanaša na uveljavljanje morebitnega različnega plačila, temveč je njegov namen preprečiti, da bi moral RJ v prihodnosti delati, če bi bil presežen najdaljši delovni čas, ki je dopusten na podlagi prava Unije.

23.

V zvezi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje predložitveno sodišče navaja, da se je dežurstvo v skladu s stališčem Sodišča do zdaj štelo za delovni čas le, če je moral biti delavec fizično prisoten na lokaciji, ki jo je določil delodajalec.

24.

Vendar poudarja, da je Sodišče v sodbi Matzak ( 5 ) ugotovilo, da je treba tudi dežurstvo, ki ga delavec opravlja na svojem domu, opredeliti kot delovni čas, pri čemer se je oprlo, prvič, na okoliščino, da je moral biti delavec fizično prisoten na lokaciji, ki jo je določil delodajalec (v obravnavanem primeru na svojem domu), in drugič, na omejitev možnosti delavca, da se posveča svojim osebnim in družbenim interesom, ta okoliščina in omejitev pa sta izhajali iz nujnosti, da delavec prispe na delovno mesto v roku 8 minut.

25.

Po mnenju predložitvenega sodišča ugotovitve Sodišča v sodbi Matzak ne izključujejo, da je tudi obdobja dežurstva, kakršna so ta v obravnavanem sporu – v katerih delodajalec delavcu sicer ne nalaga, da mora biti prisoten na določeni lokaciji, vendar je delavec vsekakor omejen pri svobodni izbiri kraja, na katerem bo, in pri organizaciji svojih prostočasnih dejavnosti – mogoče opredeliti kot delovni čas. Tako je na primer, kadar, kot v obravnavani zadevi, delodajalec s postavitvijo kratkega roka, v katerem se mora delavec vrniti na delo, določi geografsko območje, na katerem mora biti delavec fizično prisoten, s čimer omeji njegovo svobodno izbiro glede kraja, na katerem bo, in glede prostočasnih dejavnosti, ki se jim lahko posveča.

26.

Po mnenju predložitvenega sodišča je ta trditev potrjena s sklepnimi predlogi generalne pravobranilke v zadevi Matzak, saj se zdi, da je generalna pravobranilka položaj, v zvezi s katerim je bila izdana sodba Matzak, razumela tako, da ne pomeni, da je bil zadevni gasilec prisiljen ostati na svojem domu, temveč da je moral zgolj biti zmožen priti v gasilski dom v roku 8 minut.

27.

To sodišče se poleg tega sklicuje na točko 63 sodbe Matzak in na točko 66 sklepa Grigore ( 6 ), iz katerih izhaja, da je kakovost časa, ki je na voljo delavcu, upošteven dejavnik pri ugotavljanju, ali je treba obdobje stalne pripravljenosti opredeliti kot delovni čas.

28.

Poudarja tudi, da je Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija) potrdilo, da se obdobje stalne pripravljenosti šteje za delovni čas, če se mora delavec vrniti na delo v roku 20 minut, ne glede na to, ali je delodajalec določil natančno lokacijo, na kateri mora biti delavec v tem obdobju fizično prisoten. Odločilni dejavnik je namreč omejitev svobode delavca glede izbire kraja, na katerem bo, in glede organizacije njegovega prostega časa zaradi časovnih omejitev, ki jih postavi delodajalec.

29.

Po mnenju predložitvenega sodišča bi bilo diskriminatorno izključiti dežurstvo iz delovnega časa samo zato, ker delodajalec ni določil natančne lokacije, na kateri mora biti delavec fizično prisoten, saj ima za delavca obveznost, da v roku 20 minut v uniformi in z intervencijskim vozilom pride do določenega kraja (v tem primeru do točke, na kateri se začne mesto Offenbach am Main), glede organizacije njegovega prostega časa lahko učinek, ki je navsezadnje tako omejujoč kot tisti, ki izhaja iz obveznosti, da mora biti na lokaciji, ki jo določi delodajalec. Poleg tega trdi, da delodajalec s tem, da delavcu postavi kratek rok za intervencijo, posredno določi tudi kraj, na katerem mora biti delavec fizično prisoten, s čimer znatno omeji njegove možnosti, da živi svoje zasebno življenje tako, kot se mu zdi primerno.

30.

Predložitveno sodišče tudi meni, da je treba pri vprašanju opredelitve pojma delovnega časa upoštevati dejstvo, da bi moral biti element določitve konkretne lokacije, na kateri mora biti delavec, s strani delodajalca zaradi digitalizacije dela in možnosti dela na daljavo pri opredelitvi obravnavanega pojma drugotnega pomena.

31.

V zvezi z drugim vprašanjem za predhodno odločanje predložitveno sodišče opozarja, da je merilo, ki ga je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija) uporabilo pri ugotavljanju, ali dežurstvo spada v delovni čas, povezano s tem, ali je na podlagi izkušenj mogoče pričakovati klic, s katerim bo delavcu naloženo, da se vrne na delo. V tem okviru je odločilni dejavnik to, kako pogosto lahko delavec pričakuje, da bo med dežurstvom poklican, in če so torej prekinitve tega dežurstva zaradi nujnosti intervencije zgolj sporadične, ne gre za delovni čas.

32.

Če je odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje pritrdilen, se predložitveno sodišče torej sprašuje, ali je pri opredelitvi dežurstva – ki ga sicer ni treba nujno izvajati na delovnem mestu ali na domu, vendar to zaradi svojih drugih značilnosti vsebuje znatne omejitve pri organizaciji prostega časa delavcev – kot delovnega časa pogostost pozivov k interveniranju lahko upošteven element.

33.

V teh okoliščinah je Verwaltungsgericht Darmstadt (upravno sodišče v Darmstadtu, Nemčija) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

III.

Pravna presoja

A.

Uvodne ugotovitve

1.

Dopustnost

34.

Direktiva 2003/88, ki temelji na členu 153(2) PDEU, ureja le nekatere vidike organizacije delovnega časa zaradi varovanja varnosti in zdravja delavcev ter se v skladu z odstavkom 5 navedenega člena ne uporablja za vprašanja glede plače delavcev, ki spadajo na njegovo področje uporabe, razen v posebnem primeru plačanega letnega dopusta iz člena 7(1) te direktive; ( 7 ) zato se ta direktiva za plače delavcev načeloma ne uporablja.

35.

Dejstvo, da je predmet postopka v glavni stvari zahtevek za plačilo ur stalne pripravljenosti kot delovnega časa, ne pomeni, da na vprašanja za predhodno odločanje, ki so bila Sodišču postavljena v tej zadevi, ni treba odgovoriti.

36.

Iz predložitvene odločbe je namreč razvidno, da nacionalno sodišče prosi za napotke pri razlagi člena 2 Direktive 2003/88, ki se šteje za nujno za rešitev spora o glavni stvari. Dejstvo, da se navedeni spor navsezadnje nanaša na vprašanje glede plačila, ni upoštevno, saj mora nacionalno sodišče, in ne Sodišče, o tem vprašanju odločiti v okviru postopka v glavni stvari. ( 8 )

37.

Zato menim, da so vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, dopustna.

B.

Namen Direktive ter pojma delovnega časa in dežurstva

38.

Cilj Direktive 2003/88 je določitev minimalnih zahtev, namenjenih izboljšanju varovanja zdravja in varnosti pri delu, pri čemer je ta cilj med drugim mogoče doseči s približevanjem nacionalnih ureditev v zvezi z delovnim časom. ( 9 )

39.

To prizadevanje je ključni element pri vzpostavitvi evropskega socialnega prava. Zakonodajalec je po tem, ko je na podlagi člena 153 PDEU v Direktivi Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 določil splošna načela za varovanje varnosti in zdravja delavcev, te smernice konkretiziral s številnimi posebnimi direktivami. Med njimi je bila tudi Direktiva 2003/88, s katero je bila kodificirana prejšnja Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993. ( 10 )

40.

Za uresničitev navedenih ciljev določbe Direktive 2003/88 urejajo minimalni dnevni in tedenski počitek ter zgornjo mejo 48 ur za povprečni delovni teden, vključno z nadurami.

41.

Zgoraj navedene določbe so namenjene izvajanju člena 31 Listine o temeljnih pravicah, ki v odstavku 1 najprej priznava, da ima „[v]sak delavec pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo“, nato pa v odstavku 2 določa, da ima „[v]sak delavec pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta“. Ta pravica je neposredno povezana s spoštovanjem človekovega dostojanstva, ki je širše varovano v naslovu I Listine. ( 11 )

42.

Sodišče je v tem sistematičnem okviru razsodilo, da so zahteve, ki jih določa Direktiva 2003/88, posebno pomembna pravila socialnega prava Unije, ki morajo kot minimalne zahteve, potrebne za zaščito varnosti in zdravja delavcev, ( 12 ) veljati za vse delavce, pri čemer ta zaščita ni samo v posameznem interesu delavca, temveč tudi v interesu njegovega delodajalca in v splošnem interesu. ( 13 )

43.

Na podlagi funkcionalne povezanosti med Direktivo 2003/88 in temeljnimi socialnimi pravicami, priznanimi z Listino, je po mojem mnenju mogoče izpeljati prvo ugotovitev, in sicer da morata biti razlaga Direktive 2003/88 in opredelitev njenega področja uporabe takšni, da bosta omogočili polno in učinkovito uresničevanje osebnih pravic, ki jih navedena direktiva priznava delavcem, pri tem pa odpravili vse ovire, ki bi lahko dejansko omejile ali ogrozile uresničevanje teh pravic. ( 14 )

44.

Za to je treba pri razlagi in izvajanju Direktive 2003/88 upoštevati, da je treba delavca, kot je Sodišče že večkrat poudarilo, šteti za šibkejšo stranko v delovnem razmerju, zato je nujno preprečiti, da bi delodajalec imel možnost, da mu omeji njegove pravice. ( 15 )

45.

Tako je Sodišče pri razlagi Direktive 2003/88 vodil namen varovanja.

46.

Jasen in pomemben primer teleološke razlage Sodišča je razviden predvsem iz njegove razlage opredelitve pojmov „delovni čas“ in „čas počitka“; ta razlaga je imela škodljive posledice za regulativno ravnotežje številnih držav članic. ( 16 )

47.

Direktiva se pri opredelitvi pojma delovni čas, ki je koristen v okviru uporabe varstva, določenega v tej direktivi, namreč sklicuje na „vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti ( 17 ) […]“; nasprotno pa čas počitka pomeni „vsak čas, ki ni delovni čas“ (člen 2(1) in (2)).

48.

Kot je Sodišče že večkrat pojasnilo, sta pojma „delovni čas“ in „čas počitka“ v smislu Direktive 2003/88 pojma prava Unije, ki ju je treba opredeliti glede na objektivna merila, ob upoštevanju sistema in namena te direktive, katere namen je vzpostavitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev; ( 18 ) zato ju „ni mogoče razlagati glede na določbe različnih ureditev držav članic […]. Samo s tako avtonomno razlago se lahko zagotovi polna učinkovitost te direktive in enotna uporaba navedenih pojmov v vseh državah članicah. […] [D]ejstvo, da se opredelitev pojma delovni čas sklicuje na ‚nacionalne zakonodaje in/ali prakse‘, ne pomeni, da lahko države članice enostransko določijo njegov obseg. Te države torej ne morejo postaviti nobenega pogoja v zvezi s pravico delavcev, da se delovni čas in tudi čas počitka ustrezno upoštevata, saj ta pravica izhaja neposredno iz določb te direktive. Kakršna koli drugačna razlaga bi vodila k neuresničitvi cilja Direktive 93/104 ( 19 ), ki je uskladiti zaščito varnosti in zdravja delavcev s pomočjo minimalnih zahtev.“ ( 20 )

49.

Sodišče torej uporablja strogo binarni pristop: delavčev čas je bodisi delo bodisi počitek.

50.

Pojma „delovni čas“ in „čas počitka“ se namreč „izključujeta“. ( 21 ) Glede na trenutno stanje prava Unije je treba „čas dežurstva, ki ga delavec preživi v okviru dejavnosti, ki jih opravlja za delodajalca, šteti bodisi za ‚delovni čas‘ bodisi za ‚čas počitka‘“. ( 22 )

51.

V pravni teoriji se je zatrjevalo, da „je prednost tega binarnega sistema njegova preprostost, vendar ni brez pomanjkljivosti“. ( 23 ) Med drugim je bilo namreč navedeno, da so v obdobju pripravljenosti, tudi če delavec ne opravlja nobenega dela, njegova svoboda gibanja, kakovost njegovega počitka in sposobnost posvečanja njegovim interesom omejene, čeprav ne popolnoma izključene; če se obdobje pripravljenosti opredeli kot počitek, se lahko zgodi, da bo delavec med dvema obdobjema delovnega časa sistematično v pripravljenosti.

52.

V zvezi s tem je v pravni teoriji potekala široka razprava o možnosti opredelitve tertium genus med delovnim časom in počitkom. ( 24 )

53.

Glede na trenutno stanje sicer razumem zahteve, na katerih temeljijo predlogi za odpravo obstoječe toge dihotomije, ( 25 ) vendar menim, da lahko tako odpravo nazadnje uvede le evropski zakonodajalec.

54.

V zvezi s tem ugotavljam, da pri morebitni uvedbi „sivega območja“ med delom in počitkom ( 26 ) vidim nekaj tveganj, povezanih s konkretno uporabo v vseh državah in torej s pravno varnostjo.

55.

Vsekakor pa menim, da je to odpravo zelo težko doseči z razlago jasnega in nedvoumnega besedila: vsako obdobje, ki ni delovni čas, je čas počitka. ( 27 )

56.

Če se vrnem na elemente, značilne za pojem delovnega časa, ki so določeni v členu 2 Direktive 2003/88, so bili ti ustrezno povzeti s: (1) prostorskim merilom (biti na delovnem mestu); (2) merilom avtoritete (biti na voljo delodajalcu) in (3) poklicnim merilom (opravljati svoje delo oziroma naloge). ( 28 )

57.

Kot bomo videli, se je moralo Sodišče, da bi podalo teleološko razlago, oddaljiti od jezikovne razlage te določbe Direktive. ( 29 )

58.

Sodišče je namreč v sodbah na področju dežurstva zagotovilo dosleden razvoj in s tem ponudilo trden okvir za razlago pojmov delovnega časa in počitka, da bi obdobja, ki jih delavci preživijo v posameznem položaju, pripisalo enemu ali drugemu pojmu.

59.

Sodišče je že od prvih sodb v zvezi s tem ( 30 ) razlikovalo med dvema primeroma: (1) sistem dežurstva, ki zahteva fizično prisotnost na delovnem mestu (obdobje dežurstva na delovnem mestu), in (2) sistem dežurstva, ki zahteva stalno pripravljenost delavcev, ne da bi ti morali biti prisotni na delovnem mestu (obdobje stalne pripravljenosti).

60.

Prvi primer ne povzroča posebnih težav pri razlagi, saj zdaj ni sporno, da je treba šteti, da delavec, ki mora biti na delovnem mestu prisoten in na voljo za opravljanje dela, opravlja svoje naloge in da to torej počne v delovnem času, ( 31 ) tudi takrat, ko ne opravlja konkretnih delovnih obveznosti.

61.

Drugi primer, ki zajema tudi položaj iz obravnavane zadeve, pa je z vidika razlage precej bolj zapleten.

62.

Sodišče je namreč v primeru pripravljenosti med drugim glede na postavljena vprašanja za predhodno odločanje navedlo različna načela, ki jih je vseeno mogoče dosledno navezati na zgoraj navedeno teleološko perspektivo.

63.

Prvo izhodišče je bila sodba Simap, ki se je nanašala na dežurne zdravnike iz ekipe prve pomoči v zdravstvenem domu; ti so morali biti prisotni na delovnem mestu le del časa, v preostalem času pa so morali biti zgolj „v pripravljenosti“.

64.

V drugem primeru so zdravniki, čeprav so bili na voljo svojemu delodajalcu, ker so morali biti v pripravljenosti, lahko bolj svobodno razpolagali s svojim časom in se posvečali svojim interesom. Navedeni čas je zato spadal v kategorijo „čas počitka“, razen časa, ki so ga dejansko preživeli v službi po prejemu klica.

65.

Zadeva Matzak ( 32 ) se od zadeve Simap razlikuje po tem, da delavec ni bil na delovnem mestu, da bi se takoj odzval na klic, ampak je bil na lokaciji, ki jo je določil delodajalec ( 33 ) (v tem primeru doma), z obveznostjo, da se na poziv odzove v roku 8 minut.

66.

Sodišče je v bistvu menilo, da je treba stalno pripravljenost, v kakršni je bil R. Matzak, v celoti šteti za delovni čas, kajti čeprav se ta pripravljenost ni izvajala na delovnem mestu, so zanjo veljale geografske (pripravljenost na lokaciji, ki jo je določil delodajalec) in časovne omejitve (obveznost vrnitve na delovno mesto po prejemu klica v zelo kratkem času), ki so močno posegale v svobodo delavca, da se v času počitka posveti svojim osebnim in družbenim interesom.

67.

Sodišče je menilo, da je biti na „lokaciji, ki jo določi delodajalec“, enako kot biti „na delovnem mestu“, ker je moral biti odziv na klic tako hiter, da se je že približal „takojšnjemu“ odzivu.

68.

Sodišče je torej – kot je bilo že storjeno v zvezi z dežurstvom na delovnem mestu ( 34 ) – na podlagi soobstoja dveh elementov pojma delovnega časa sklepalo o obstoju tretjega elementa: biti prisoten na lokaciji, ki jo določi delodajalec, in biti na voljo za opravljanje delovnih obveznosti vključuje tudi opravljanje delovnih obveznosti le, če je odzivni čas na klic posebej kratek.

69.

Iz sodne prakse Sodišča je torej mogoče sklepati, da morajo biti za to, da bi se obdobje stalne pripravljenosti štelo za delovni čas, izpolnjeni trije pogoji: (1) da je delavec prisoten na lokaciji, ki jo določi delodajalec; (2) da je delavec na voljo delodajalcu za odziv na klic in (3) da je odzivni čas na klic posebej kratek.

70.

Danes se Sodišču predlaga, naj presodi, ali je glede na večkrat navedeno perspektivo teleološke razlage Direktive 2003/88 obstoj teh elementov vedno nujen za opredelitev obdobja pripravljenosti kot delovnega časa in ali je treba te obveznosti konkretno presojati ob upoštevanju zavez, ki bremenijo delavca, da bi se ugotovilo, ali lahko te zaveze ovirajo njegove dejanske možnosti, da se posveča svojim interesom v času počitka.

C.

Vprašanji za predhodno odločanje: zaveze, ki jih naloži delodajalec, in dejanski počitek

71.

Nacionalno sodišče želi z vprašanjema za predhodno odločanje v bistvu izvedeti, ali je treba člen 2(1) in (2) Direktive 2003/88 razlagati tako, da je treba dežurstvo, ki je delavcu naloženo v okoliščinah v obravnavani zadevi, opredeliti kot „delovni čas“ ali, nasprotno, kot „čas počitka“ v smislu opredelitev iz te direktive.

72.

Posebne okoliščine, ki jih je opisalo predložitveno sodišče in zaradi katerih to izraža dvome o tem, ali je primer, kakršnega obravnava, mogoče vključiti v okvir položajev, ki jih je Sodišče že analiziralo, so: (a) dejstvo, da je moral biti delavec dosegljiv po telefonu in po potrebi priti do točke, na kateri se začne mesto, v katerem je opravljal delo, v roku 20 minut; (b) dejstvo, da je moral delavec, če je bil pozvan k intervenciji, priti na ustrezen kraj v navedenem časovnem okviru v delovnih oblačilih; (c) dejstvo, da je imel delavec v tem obdobju pripravljenosti na voljo službeno vozilo, s katerim bi moral intervenirati in s katerim bi lahko uveljavljal privilegije odstopanja od cestnoprometnih predpisov, in (d) redkost poziva delavca oziroma obveznosti interveniranja med dežurstvom (20-krat v skupno 126 dežurstvih, opravljenih med letoma 2013 in 2015).

73.

Presoje, ki jih je treba opraviti ob upoštevanju zgoraj navedenega, se nanašajo na: (1) kraj, na katerem mora biti delavec prisoten v obdobju pripravljenosti; (2) odzivni čas na klic; (3) značilnosti načina izvajanja intervencije (obveznost nošenja delovnih oblačil in razpoložljivost službenega vozila) in (4) pogostost poziva delavca k intervenciji.

74.

V zvezi s prvim elementom, to je krajem zadrževanja med pripravljenostjo, je iz spisa jasno razvidno, da delavec ni bil pravno zavezan ostati niti na delovnem mestu niti na lokaciji, ki bi jo določil delodajalec: svoj čas je namreč lahko svobodno preživljal, kjer je želel, in edina zaveza, ki jo je moral spoštovati, je bila zmožnost priti do točke, na kateri se začne mesto Offenbach am Main, v odzivnem času dvajsetih minut.

75.

Drugi element, to je dvajsetminutni odzivni čas na klic, se zdi najbolj zapleten, saj ni mogoče šteti, da gre za odziv, ki se približuje „takojšnjemu“, vendar ta odzivni čas prav tako ni popolnoma tak, da bi delavcu omogočal načrtovanje obdobja počitka v pričakovanju klica.

76.

Ob upoštevanju prvih dveh elementov in glede na usmeritev sodne prakse Sodišča, ki je bila opisana zgoraj v točki 69, bi bilo treba izključiti, da obdobje pripravljenosti v primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, spada v delovni čas. Medtem ko je namreč drugi pogoj – da je delavec na voljo delodajalcu za odziv na klic – zagotovo izpolnjen, prvi pogoj – da je delavec prisoten na lokaciji, ki jo določi delodajalec – ni izpolnjen; dalje, tretji pogoj – da je odzivni čas na klic posebej kratek – je treba še preveriti, ker je odzivni čas sicer precej daljši od tistega v zadevi Matzak, vendar je vsekakor precej kratek.

77.

Tretji in četrti element – element obveznosti intervencije v uniformi in razpoložljivosti službenega vozila ter element predvidljivosti pogostosti pozivov k intervenciji med stalno pripravljenostjo – po mnenju predložitvenega sodišča zahtevata razmislek o dejanski opredelitvi časa, ki ga delavec preživi v stalni pripravljenosti. Kot je namreč razvidno, to sodišče dvomi o tem, da ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera dejstvo, da delavcu v obdobju stalne pripravljenosti ni treba biti na lokaciji, ki bi jo določil delodajalec, zadostuje za to, da se ta čas ne opredeli kot delovni čas.

78.

V zvezi s tretjim elementom – značilnosti načina izvajanja intervencije – je iz spisa razvidno, da mora delavec v obdobju stalne pripravljenosti ne le biti dosegljiv in izbrati kraj, s katerega bo lahko prišel do točke, na kateri se začne mesto Offenbach am Main, v roku 20 minut, temveč mu delodajalec poleg tega nalaga, da mora ukrepati v delovni uniformi in z intervencijskim vozilom, ki mu je dano na voljo. Zadnjenavedeni okoliščini, ki vplivata na dolžino odzivnega časa, sta zavezi, ki ju je določil delodajalec, in ne objektivna položaja, nepovezana z vodstvenimi pooblastili delodajalca (za razliko od zadeve C‑344/19 glede posebne geografske lege kraja opravljanja dela).

79.

Zahteva po interveniranju v uniformi povzroča skrajšanje odzivnega časa glede na zapletenost teh tehničnih oblačil in glede na čas, ki je potreben za njihovo oblačenje, pri čemer mora to okoliščino konkretno presoditi nacionalno sodišče.

80.

Dajanje na voljo službenega vozila za prevoz na kraj intervencije v primeru klica pa bi lahko, nasprotno, povečalo čas, ki je dejansko na voljo delavcu, če bi nacionalno sodišče ugotovilo, kar, kot se zdi, izhaja iz spisa, in sicer da gre za službeno vozilo s pravico do prednosti in s privilegiji odstopanja od cestnoprometnih predpisov glede na nujnost intervencije. To bi namreč delavcu omogočilo, da bi na kraj, na katerem se zahteva nujno ukrepanje, prišel hitreje, kot če bi imel na voljo le zasebno prevozno sredstvo ali običajna javna prevozna sredstva.

81.

Nazadnje, v zvezi s četrtim elementom, ki se nanaša na predvidljivost pogostosti poziva delavca k odgovoru na klic oziroma k intervenciji v obdobju pripravljenosti, menim, da gre prav tako za element, ki je vsaj deloma v rokah vodstvenih pooblastil delodajalca, ki lahko v okviru svoje poslovne organizacije vnaprej oceni potrebe po intervencijah. Iz spisa je razvidno, da se je moral delavec med letoma 2013 in 2015 v času stalne pripravljenosti na klic v povprečju odzvati 6,67-krat na leto. Taka pogostost zahtevanih intervencij po mojem mnenju ne more pripeljati do tega, da bi moral delavec običajno pričakovati, da bo v času stalne pripravljenosti poklican oziroma da bo moral intervenirati. Tudi glede te okoliščine bo moralo nacionalno sodišče podati vsebinske ugotovitve in povezane presoje.

82.

Pri reševanju obravnavanega primera je po mojem mnenju mogoče potrditi načela, ki jih je do zdaj izoblikovalo Sodišče: odločilni dejavniki za opredelitev obdobja pripravljenosti kot delovnega časa so zaveze, ki jih naloži delodajalec in ki delavcu onemogočajo, da bi ustrezno počival. ( 35 )

83.

Sodišče bi lahko danes – prav tako z vidika večkrat navedene teleološke razlage pojmov iz Direktive 2003/88 – dodalo še eno razsežnost, in sicer da dejstva, da je delavec na lokaciji, ki jo določi delodajalec, ne bi štelo za nujen element pri opredelitvi obdobja stalne pripravljenosti kot delovnega časa, ampak da bi štelo, da zadostuje, da je delavec na voljo delodajalcu in da mora za dejansko opravljanje svojih delovnih obveznosti ukrepati v zelo kratkem času. Poleg tega je v nekaterih primerih v okviru celovite presoje, ki je prepuščena nacionalnim sodiščem, odločilnim dejavnikom mogoče dodati nekatera subsidiarna merila, ki lahko pomagajo pri odločitvi v dvomu.

84.

Kot je razvidno iz nedavno izdane sodbe Matzak, se je Sodišče odločilo za prožno razlago izraza, uporabljenega v Direktivi, ki med zahteve glede delovnega časa uvaja zahtevo po tem, da delavec „dela“, s čimer ni mišljeno le delo na delovnem mestu, ampak tudi delo na drugi lokaciji, ki jo določi delodajalec.

85.

Kadar delavec ni na delovnem mestu, kar velja tudi za nekatere pretekle primere, ki jih je obravnavalo Sodišče, imajo odločilno vlogo zaveze, ki jih naloži delodajalec, zlasti odzivni čas na klic, ne pa dejstvo, da je delavec na lokaciji, ki jo določi delodajalec, ali v bližini kraja dela.

86.

V zadevah Grigore in Tyco se je namreč okoliščina, ali je bil delavec na specifičnem kraju, ki ga je določil delodajalec, ali v bližini kraja dela, štela za nevtralno pri opredelitvi obdobja pripravljenosti.

87.

Sodišče je v zadevi Grigore ob predpostavki, da dodelitev službenega stanovanja v bližini kraja dela ni odločilni dejavnik pri opredelitvi obdobja pripravljenosti kot dela ali kot počitka, nacionalnemu sodišču vseeno prepustilo presojo na podlagi tega merila: obdobje pripravljenosti se lahko šteje za delovni čas, če se ugotovi obstoj „obveznosti, ki zadevnemu delavcu onemogočajo izbiro kraja, na katerem se lahko zadržuje v obdobjih nedejavnosti“. Če so te obveznosti namreč dokazane, „je treba šteti, da spadajo v okvir opravljanja njegovih nalog“. ( 36 )

88.

V zadevi Tyco ( 37 ) pa je Sodišče razsodilo, da je treba v primeru, kakršen je bil ta v postopku v glavni stvari, čas, ki ga delavci brez stalnega kraja opravljanja dela porabijo za pot od svojega prebivališča do strank, ki jih določi delodajalec, šteti za delovni čas, ker so bili ti delavci, čeprav so imeli med potjo nekaj svobode, vseeno dolžni ravnati v skladu s posebnimi navodili delodajalca.

89.

Na podlagi sodne prakse Sodišča z vidika teleološke razlage, na katero sem se že večkrat skliceval, tako ugotavljam, da je pri opredelitvi obdobij stalne pripravljenosti odločilni dejavnik intenzivnost zavez, ki izhajajo iz dolžnosti delavca, da sledi navodilom delodajalca, zlasti pa odzivni čas na klic.

90.

Odzivni čas na klic je odločilni dejavnik, ker objektivno in nedvoumno neposredno vpliva na svobodo delavca, da se posveti svojim interesom in da v bistvu počiva: odzivni čas na klic v nekaj minutah ne omogoča nikakršnega – niti prilagodljivega – načrtovanja časa počitka.

91.

Razumen odzivni čas na klic pa delavcu omogoča, da se v obdobju pripravljenosti posveti drugim dejavnostim, čeprav se zaveda, da bo morda poklican v službo.

92.

Odzivni čas po mojem mnenju vpliva tudi na kraj, na katerem mora biti delavec v obdobju pripravljenosti: ( 38 ) očitno je, da zelo kratek odzivni čas delavca zavezuje, da je med pripravljenostjo na nekem geografskem območju, ki ga v bistvu določi delodajalec. ( 39 ) Tudi če zadnjenavedeni delavcu ne bi naročil, da mora biti na določenem kraju, bi mu – če bi mu naložil zelo kratek odzivni čas na klic – dejansko postavil tudi znatno omejitev svobode gibanja.

93.

Menim torej, da je pri opredelitvi obdobja pripravljenosti kot počitka ali kot dela bolj kot kraj, na katerem je delavec v tem obdobju, odločilna omejitev njegove svobode gibanja, ki izhaja iz naloženega odzivnega časa na klic.

94.

Z vidika zavez delavca namreč ne vidim velikih razlik med primerom, v katerem mora biti ta v obdobju pripravljenosti doma, in primerom, v katerem te obveznosti sicer nima, vendar se mora na klic odzvati v posebej kratkem času.

95.

Kot sem poudaril zgoraj, ima torej po mojem mnenju intenzivnost zavez, ki izhajajo iz dolžnosti delavca, da sledi navodilom delodajalca, odločilno vlogo pri opredelitvi obdobja pripravljenosti kot dela ali kot počitka. Zaveze, ki izhajajo iz take dolžnosti, so lahko zelo različne, vendar je treba šteti, da je odločilen predvsem odzivni čas na klic.

96.

Določitev kraja za preživljanje obdobja pripravljenosti je kot posledica navedene intenzivnosti zavezanosti navodilom delodajalca lahko pomembna le v okviru celovite presoje.

97.

Tudi ob analizi položaja z vidika delodajalca je zaradi dosegljivosti delavca prek prenosnih elektronskih sredstev (mobilnih telefonov, tablic, prenosnih računalnikov), s katerimi je mogoče kadar koli stopiti v stik z njim, manj upravičeno in razumljivo, da delodajalec od delavca zahteva, da mora biti v obdobju pripravljenosti fizično prisoten na lokaciji, ki jo določi delodajalec. Za delodajalca je ključnega pomena čas, v katerem mora biti delavec zmožen priti na lokacijo, ki jo je določil delodajalec, ne glede na to, kje je delavec.

98.

Po določitvi odločilnega dejavnika pri opredelitvi obdobja dežurstva kot dela ali kot počitka je treba nacionalnemu sodišču ponuditi nekatera dodatna merila, ki jih je treba uporabiti, kadar glavna zaveza, to je odzivni čas na klic, ni tako zelo časovno omejena, da bi delavcu onemogočala dejanski počitek.

99.

Kadar je odzivni čas na klic zelo kratek, torej omejen na nekaj minut, menim, da to zadostuje za opredelitev obdobja pripravljenosti kot delovnega časa, brez dodatnih preverjanj zaradi zgoraj navedenih preudarkov: svoboda gibanja delavca je v tem primeru očitno tako omejena, da je treba šteti, da je tudi kraj nastanitve vezan na zahteve delodajalca.

100.

Kadar pa je, kot v obravnavanem primeru, odzivni čas na klic sicer kratek, vendar ne tako, da bi delavcu skoraj absolutno onemogočal izbiro kraja, na katerem bo preživel čas pripravljenosti, so lahko v pomoč dodatna merila, ki jih je treba preučiti skupaj in se pri tem posebej osredotočiti na skupni učinek, ki ga lahko imajo vsi pogoji delovanja v okviru sistema pripravljenosti na počitek delavca: ali torej vse naložene zaveze zmanjšujejo možnosti delavca, da se posveti svojim osebnim in družinskim interesom, ter omejujejo njegovo svobodo gibanja s kraja opravljanja dela ali pa so te zaveze take, da mu te možnosti skoraj absolutno odvzemajo? To, da so z obdobjem pripravljenosti naložene nekatere zaveze in omejitve svobode delavca, je namreč običajno; namen prava Unije je preprečiti, da bi bile te omejitve tako invazivne, da delavcu ne bi omogočale dejanskega počitka.

101.

Razumem pozornost, ki jo je treba posvetiti dejanskemu počitku delavca. Previdnejši pa bi bil pri uporabi sicer odločno predlaganega merila „kakovosti časa“, ( 40 ) ki ga delavec lahko preživlja, ko je v pripravljenosti na poziv. Menim namreč, da se lahko tako merilo izkaže za preveč subjektivno in da ga nacionalna sodišča lahko torej razlagajo različno, tudi zaradi različne stopnje občutljivosti v posameznih državah, kar ne bi koristilo pravni varnosti.

102.

Stranke so v svojih pisnih stališčih in na obravnavi ( 41 ) predlagale številna merila, ki vključujejo zaveze, od katerih bi lahko bila odvisna opredelitev obdobja pripravljenosti kot dela ali počitka: (ne)obveznost odgovora na klic; manevrski prostor delavca v primeru tega klica (možnost intervencije na daljavo, možnost nadomestitve z drugim delavcem); določitev sankcij za opustitev intervencije ali za zamudo pri odzivu na klic; stopnja nujnosti intervencije, raven odgovornosti delavca, posebnosti poklica, razdalja med krajem, na katerem je delavec, in krajem, kamor se mora ta vrniti v službo, geografske ovire, ki lahko upočasnijo pot do kraja opravljanja dela, obveznost nošenja delovnih oblačil in razpoložljivost službenega vozila.

103.

Tem merilom se pridružuje merilo razumnega pričakovanja poziva nazaj v službo, ki je predmet drugega vprašanja za predhodno odločanje v obravnavani zadevi, za katero se zdi, da se nanaša na vpliv pogostosti intervencij na naravo dejanskega počitka v času pripravljenosti.

104.

Po mojem mnenju bi moralo Sodišče zgolj določiti splošna in objektivna merila, ne da bi se preveč osredotočalo na posebnosti posameznih položajev, ter nacionalnim sodiščem prepustiti presojo vseh dejanskih okoliščin.

105.

Menim, da se je mogoče omejiti na ponazoritev nekaterih dodatnih meril, ki jih je treba uporabiti v dvomu, kot je navedeno zgoraj, ter ki izhajajo iz izvrševanja vodstvenih pooblastil delodajalca – in iz s tem povezane podrejenosti delavca, ki je šibkejša stranka v razmerju – ne pa iz objektivnih položajev, ki niso povezani s področjem nadzora delodajalca.

106.

Zato menim, da okoliščine, kot so razdalja do kraja opravljanja delovnih obveznosti (razen če je ta kraj različen od običajnega kraja dela in torej ni odvisen od specifične volje delodajalca) ali geografske ovire, ki – kot rečeno – prav tako niso odvisne od delodajalčeve dobre volje, ne morejo biti predmet presoje.

107.

Poleg tega menim, da ravni odgovornosti in posebnim opravljenim nalogam ni mogoče pripisati posebnega pomena: pripravljenost je način organizacije dela, ki je prepuščen vodstvenim pooblastilom delodajalca. Za delavca odgovor na klic pomeni izpolnitev delovne obveznosti, za katero mora izkazati običajno skrbnost. Zato menim, da mora delavec opravljati delo v korist podjetja z enakim trudom, ne glede na njegovo delovno mesto in raven odgovornosti. Težko bi bilo namreč objektivno presoditi interes podjetja, saj se lahko nekatere stvari nekomu ne zdijo pomembne, drugemu pa izjemno pomembne. Podobno razlogovanje velja za merilo stopnje nujnosti intervencije ter za naravo in pomen interesov, prisotnih pri opravljenih dejavnostih.

108.

Res je, da je stopnja psihološkega pritiska na delavca lahko različna glede na raven odgovornosti, vendar je po mojem mnenju to preveč subjektiven element, da bi lahko bil upošteven pri opredelitvi.

109.

Menim, da drugače velja za nekatera merila, ki se nanašajo na okoliščine glede dobre volje delodajalca: manevrski prostor delavca v primeru klica bi se lahko na primer uporabljal kot dodatno merilo, bodisi kadar gre za časovno fleksibilnost pri odzivu na klic, bodisi kadar gre za možnost intervencije na daljavo, ne da bi se moral delavec zglasiti na delovnem mestu, bodisi kadar se lahko delavec zanaša na to, da ga bo mogoče nadomestiti z drugim delavcem, ki je že na delovnem mestu oziroma lahko tja lažje pride.

110.

To velja tudi za posledice, ki so določene za zamudo pri intervenciji ali njeno opustitev v primeru klica med obdobjem pripravljenosti.

111.

Kot sem že navedel, odgovor na klic v času pripravljenosti za delavca pomeni izpolnitev delovne obveznosti. Vendar lahko delodajalec določi bolj ali manj resne posledice za nepravilno izpolnitev. Dejstvo, da za opustitev ali zamudo pri izvršitvi ni izrecno določena sankcija, in strogost morebitnih sankcij bi lahko imela vlogo pri opredelitvi obdobja pripravljenosti.

112.

Tudi okoliščine, ki so na videz manj pomembne, kot so te, ki so podane v obravnavani zadevi, in sicer obveznost nošenja tehničnih oblačil pri delu in razpoložljivost službenega vozila za prevoz na kraj intervencije, bi lahko imele vlogo pri opredelitvi obdobja pripravljenosti, zlasti pri presoji ustreznosti časa, ki je na voljo za odziv na klic.

113.

Če bi delavec, kot je bilo navedeno v točkah od 77 do 79, imel na voljo razmeroma malo časa za odziv na poziv za prihod v službo v času stalne pripravljenosti in bi mu delodajalec odredil, da se mora v istem časovnem okviru obleči v točno določena oblačila, katerih oblačenje zahteva zelo veliko časa, bi ta okoliščina lahko vplivala na zgoraj navedeno presojo ustreznosti.

114.

Tako bi, nasprotno, dejstvo, da delodajalec da na voljo službeno vozilo za prevoz na kraj intervencije v primeru klica, ki po potrebi omogoča odstopanje od spoštovanja nekaterih cestnoprometnih predpisov zaradi pomembnosti interesov, ki so razlog za intervencijo, lahko vplivalo na presojo ustreznosti, tako da bi ta postala manj stroga, in bi torej omogočalo ugotovitev, da je celo odzivni čas, ki se brez te okoliščine morda sicer ne bi zdel primeren za omogočanje dejanskega počitka, razumen.

115.

Druga okoliščina, ki je prav tako na strani delodajalca in ki lahko po mojem mnenju v dvomu vpliva na opredelitev obdobja stalne pripravljenosti, se nanaša na časovni razpored in trajanje obdobja pripravljenosti. Če je to obdobje pripravljenosti namreč pogosto v nočnem času oziroma na dela proste dni ali pa je posebej dolgo, je stopnja neprijetnosti za delavca višja kot pri obdobju pripravljenosti v dnevnem času ali na delovne dni.

116.

Nazadnje, glede okoliščine, ki se nanaša na verjetno pogostost intervencij, ki je, kot je bilo navedeno, konkreten predmet drugega vprašanja za predhodno odločanje v obravnavani zadevi, menim, da ta lahko spada med okoliščine, o katerih je mogoče presojati v dvomu, vendar brez avtomatizmov: redkost intervencij ne omogoča, da se obdobje stalne pripravljenosti opredeli kot počitek, prav tako pa drugačna stopnja pogostosti ne omogoča, da se to obdobje opredeli kot delovni čas.

117.

Pri celoviti presoji je lahko pomembno, ali in kako pogosto mora delavec običajno pričakovati, da bo pozvan med dežurstvom. ( 42 )

118.

Ta okoliščina je vsaj deloma v rokah vodstvenih pooblastil delodajalca, ki lahko v okviru svoje poslovne organizacije vnaprej oceni potrebe po intervencijah.

119.

Če se intervencije v obdobjih pripravljenosti pogosto ponavljajo, je vključenost delavca tako velika, da skoraj popolnoma zmanjšuje njegovo možnost načrtovanja prostega časa v takih obdobjih, in če to spremlja še okoliščina kratkega odzivnega časa na klic, lahko to resno ogrozi dejanskost njegovega počitka.

120.

Na podlagi zgoraj navedenih meril bo moralo nacionalno sodišče – potem ko bo preverilo okoliščine konkretnega primera, pri čemer bo upoštevan skupni učinek, ki ga lahko imajo vsi pogoji delovanja v okviru sistema dežurstva na dejanskost počitka delavca – čas, ki ga je delavec preživel v pripravljenosti, opredeliti kot delovni čas ali kot čas počitka. Konkretno mora preveriti, ali je tako preživet čas, kot velja običajno, čas počitka ali pa je ta čas zaradi posebej strogih zavez, ki jih je uvedel delodajalec, izgubil svoje običajne lastnosti in se spremenil v delovni čas.

IV.

Predlog

121.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, odgovori tako: