Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
JEANA RICHARDA DE LA TOURA,
predstavljeni 2. julija 2026(1)
Zadeva C‑300/25, [Duftošek](i)
SQ
proti
YR
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Nejvyšší soud (vrhovno sodišče, Češka republika))
„ Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Uredba (EU) 2016/1103 – Pristojnost, pravo, ki se uporablja, ter priznavanje in izvrševanje odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema – Člen 1(1), prvi pododstavek, in (2)(g) – Člen 3(1)(a) – Pojem ‚premoženjska razmerja med zakoncema‘ – Zakonca, ki sta izbrala režim ločenega premoženja zakoncev – Nepremičnina, ki sta jo ta zakonca v času trajanja zakonske zveze pridobila kot solastnino – Tožba za likvidacijo in razdelitev te solastnine, vložena po razvezi zakonske zveze “
I. Uvod
1. Zakonca s stalnim prebivališčem v Češki republiki, ki sta se odločila za pogodbeni režim ločenega premoženja, sta skupaj kot solastnino pridobila nepremičninski kompleks v Franciji. Po razvezi zakonske zveze je eden od njiju na podlagi pravil češkega splošnega prava pri češkem sodišču začel postopek za likvidacijo in razdelitev tega skupnega premoženja.
2. Nejvyšší soud (vrhovno sodišče, Češka republika), ki je predložitveno sodišče, mora odločiti o mednarodni pristojnosti sodišča, ki odloča v postopku. Sprašuje se o vplivu povezave med sporom in zakonsko zvezo na odločitev, ali spor spada na področje uporabe Uredbe (EU) 2016/1103(2), v kateri je bil opredeljen pojem „premoženjska razmerja med zakoncema“, ali Uredbe (EU) št. 1215/2012(3), ker sta zakonca izbrala premoženjski režim, ki ne ureja njunih premoženjskih razmerij, in ker obstoj solastnine med njima ni odvisen od ohranitve njune zakonske vezi.
3. Ta predlog za razlago pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“ je podan v novem kontekstu, ob upoštevanju sodne prakse Sodišča s področja civilnih in gospodarskih zadev, ki je veljala pred Uredbo 2016/1103, ki se uporablja na področju premoženjskih razmerij med zakoncema, in odločitev zakonodajalca Unije, ki izhajajo iz nje.
4. Ker so s področja uporabe te uredbe izključena vprašanja v zvezi z „naravo stvarnih pravic na nepremičnini“,(4) ker so na podlagi člena 24, točka 1, Uredbe Bruselj Ia v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah, izključno pristojna sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina, in ker je zadevna solastnina urejena s takimi pravicami, je problematika takoj očitna. Jasno je, da si nasprotujeta dve sili, in sicer pravo, ki ureja premoženjska razmerja med zakoncema, in stvarno pravo.
5. Sodišče ima torej priložnost, da natančno opredeli, kaj spada v premoženjske odnose med zakoncema v povezavi s sklenitvijo zakonske zveze ali njenim prenehanjem v zelo pogostem dejanskem okviru, ko zakonca, ki imata ločeno premoženje, pridobita skupno nepremičnino. Naloga je kompleksna, saj bi bilo treba to opredelitev uskladiti z opredelitvijo, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča na področju stvarnih pravic na nepremičninah, ki opredeljuje področje uporabe Uredbe Bruselj Ia in Uredbe (EU) št. 650/2012.(5) Poleg tega je potrebna previdnost zaradi vpliva razmejitve področja uporabe Uredbe 2016/1103 na druge vrste solastnine, ki lahko obstajajo med (nekdanjima) zakoncema, po potrebi glede na to, kdaj pride do likvidacije solastnine (med trajanjem zakonske zveze ali po njenem prenehanju), in na pravice tretjih oseb.
6. Ker je treba obseg pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“ preučiti z vidika njegove opredelitve iz člena 3(1)(a) Uredbe 2016/1103 in izključitve, določene v členu 1(2)(g) te uredbe, bom pojasnil razloge, iz katerih menim, da:
– ta pojem zajema premoženjske odnose med zakoncema, organizirane v okviru solastnine, ki ni urejena s pogodbenim premoženjskim režimom, ki sta ga izbrala, in
– se spor v zvezi z likvidacijo in razdelitvijo solastnine na nepremičnini ne nanaša na naravo stvarnih pravic na tej nepremičnini v smislu te uredbe.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Uredba Bruselj Ia
7. Člen 1 Uredbe Bruselj Ia, ki spada v poglavje I z naslovom „Področje uporabe in opredelitve pojmov“, določa:
„1. Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. […]
2. Ta uredba se ne uporablja za:
(a) osebna stanja ali pravno in poslovno sposobnost fizičnih oseb, za premoženjska razmerja iz zakonske zveze ali razmerje, za katerega se v skladu z zakonom, ki se zanj uporablja, šteje, da ima primerljiv učinek kot zakonska zveza;
[…].“
8. Poglavje II te uredbe, naslovljeno „Pristojnost“, vsebuje več oddelkov, med drugim oddelek 6 z naslovom „Izključna pristojnost“. Člen 24, točka 1, prvi pododstavek, ki je v tem oddelku, določa:
„Ne glede na stalno prebivališče strank so izključno pristojna naslednja sodišča države članice:
1. v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnin, sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina.“
2. Uredba 2016/1103
9. V uvodnih izjavah 15, 18 in 52 Uredbe 2016/1103 je navedeno:
„(15) Da bi se poročenim parom zagotovila pravna varnost glede njihovega premoženja in omogočila neka raven predvidljivosti, bi bilo treba vsa pravila, ki se uporabljajo za premoženjska razmerja med zakoncema, združiti v enem samem instrumentu.
[…]
(18) Področje uporabe te uredbe bi moralo zajemati vsa civilnopravna vprašanja premoženjskih razmerij med zakoncema, tako glede vsakodnevnega upravljanja premoženja zakoncev kot glede likvidacije njunih premoženjskih razmerij, zlasti ob razvezi ali smrti enega od zakoncev. V tej uredbi bi se moral izraz ‚premoženjska razmerja med zakoncema‘ razlagati kot avtonomen pojem in ne bi smel zajemati le pravil, od katerih zakonca ne smeta odstopati, temveč tudi vsa neobvezna pravila, o katerih se lahko dogovorita po pravu, ki se uporablja, in vsa dispozitivna pravila prava, ki se uporablja. Ne vključuje le ureditve premoženjskih razmerij, ki jo za zakonsko zvezo posebej in izključno predvidevajo nekateri nacionalni pravni sistemi, temveč tudi vse premoženjske odnose med zakoncema in v njunem razmerju do tretjih oseb, ki neposredno izvirajo iz sklenitve zakonske zveze ali njenega prenehanja.
[…]
(52) Pravo, ki je bilo določeno kot pravo, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, bi moralo urejati celoten proces, od razvrstitve premoženja enega ali obeh zakoncev v različne kategorije med trajanjem zakonske zveze in po njenem prenehanju do likvidacije premoženjskih razmerij. Vključevati bi moralo učinke premoženjskih razmerij med zakoncema na pravno razmerje med zakoncem in tretjimi osebami. Vendar bi lahko zakonec pravo, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, za takšne učinke uporabil proti tretji osebi samo, če je tretja oseba v času nastanka pravnega razmerja med zakoncem in njo vedela ali bi morala vedeti za to pravo.“
10. Člen 1 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, določa:
„1. Ta uredba se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema.
Ne uporablja se v davčnih, carinskih ali upravnih zadevah.
2. Iz področja uporabe te uredbe so izključeni:
[…]
(c) preživninske obveznosti;
(d) dedovanje po umrlem zakoncu;
[…]
(f) upravičenost prenosa ali prilagoditev pravic do starostne ali invalidske pokojnine, ki so bile pridobljene v času zakonske zveze in na podlagi katerih v času zakonske zveze ni prišlo do izplačila pokojnine, med zakoncema v primeru razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze;
(g) narava stvarnih pravic na premoženju in
(h) vpis pravic na nepremičnini ali premičnini v register, vključno s pravnimi zahtevami za takšen vpis, in učinki vpisa ali nevpisa takšnih pravic v register.“
11. Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v odstavku 1 določa:
„V tej uredbi:
(a) ‚premoženjska razmerja med zakoncema‘ pomeni celoto pravil, ki veljajo za premoženjske odnose med zakoncema in v njunem razmerju do tretjih oseb zaradi sklenitve ali prenehanja zakonske zveze;
(b) ‚dogovor o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema‘ pomeni vsak dogovor med zakoncema ali bodočima zakoncema, s katerim uredita svoja premoženjska razmerja;
[…].“
12. Člen 6 te uredbe, naslovljen „Pristojnost v drugih primerih“, v točki (b) določa:
„Če ni pristojno nobeno sodišče države članice na podlagi člena 4 ali 5, ali v primerih, ki niso zajeti v navedenih členih, so za odločanje o premoženjskih razmerjih med zakoncema pristojna sodišča države članice:
[…]
(b) na katere ozemlju sta imela zakonca zadnje običajno prebivališče, če eden od zakoncev še vedno prebiva tam v času, ko sodišče začne postopek, […].“
13. Člen 21 Uredbe 2016/1103, naslovljen „Enotnost prava, ki se uporablja“, določa:
„Pravo, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema na podlagi člena 22 ali 26, se uporablja za celotno premoženje, ki je urejeno s premoženjskimi razmerji med zakoncema, ne glede na to, kje se premoženje nahaja.“
14. Člen 27 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe prava, ki se uporablja“, določa:
„Pravo, ki se na podlagi te uredbe uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, med drugim ureja:
(a) razvrstitev premoženja enega ali obeh zakoncev v različne kategorije med trajanjem zakonske zveze in po njenem koncu;
(b) prehod premoženja iz ene kategorije v drugo;
(c) odgovornost enega zakonca za obveznosti in dolgove drugega zakonca;
(d) pooblastila, pravice in obveznosti enega ali obeh zakoncev v zvezi s premoženjem;
(e) prenehanje premoženjskih razmerij med zakoncema ter razdelitev ali likvidacijo premoženja;
(f) učinke premoženjskih razmerij med zakoncema na pravno razmerje med zakoncem in tretjimi osebami ter
(g) materialno veljavnost dogovora o ureditvi premoženjskih razmer[ij] med zakoncema.“
B. Češko pravo
15. Zákon č. 89/2012 Sb., občanský zákoník (zakon št. 89/2012 o civilnem zakoniku) (v nadaljevanju: civilni zakonik) v svojem členu 708 določa, da je tisto, kar pripada zakoncema, ima premoženjsko vrednost in je lahko predmet pravnih razmerij, del skupnega premoženja zakoncev. V skladu z odstavkom 2 tega člena je to skupno premoženje predmet premoženjskopravnega režima, določenega z zakonom, pogodbo ali sodno odločbo.
16. V skladu s členom 709(1) civilnega zakonika v okviru zakonskega premoženjskega režima skupno premoženje vključuje premoženje, ki ga je pridobil eden od zakoncev ali ki sta ga oba zakonca pridobila skupaj v času trajanja zakonske zveze, razen premoženja, navedenega v tej določbi.
17. Člen 716(1), prvi stavek, tega zakonika določa, da se zakonca lahko dogovorita o drugačnem premoženjskem režimu zakoncev od zakonskega.
18. V skladu s členom 717(1), prvi stavek, navedenega zakonika je med pogodbenimi premoženjskimi režimi režim ločenega premoženja.
19. V skladu s členom 729 tega zakonika lahko zakonec v režimu ločenega premoženja razpolaga s svojim premoženjem brez soglasja drugega zakonca.
20. Člen 1115(1) civilnega zakonika določa, da se osebe, ki imajo skupno lastninsko pravico na stvari, štejejo za solastnike.
21. Člen 1140 tega zakonika določa, da nikogar ni mogoče prisiliti, da ostane v solastnini ter da lahko vsak solastnik kadar koli zahteva izločitev svojega deleža iz solastnine, če je predmet solastnine mogoče razdeliti, ali prenehanje solastnine.
22. V skladu s členom 1143 navedenega zakonika sodišče, če se solastniki ne sporazumejo o prenehanju solastnine, odloči o prenehanju solastnine na zahtevo enega od solastnikov. Če sodišče odloči o prenehanju solastnine, hkrati odloči o načinu poravnave solastnikov.
III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
23. Tožeča stranka, SQ, in tožena stranka, YR, sta 1. maja 2015 sklenili zakonsko zvezo in se odločili, da se za njune premoženjske odnose uporabljata pogodbeni režim ločenega premoženja(6) in češko pravo.
24. Med trajanjem zakonske zveze sta ti osebi skupaj pridobili nepremičnino(7) v Parizu (Francija), pri čemer je bila po mnenju SQ vsaka od njiju lastnica idealne polovice solastnine.(8) Leta 2020 je njuna zakonska zveza prenehala. Zadnje običajno prebivališče zakoncev je bilo v Češki republiki. Predmet spora med nekdanjima zakoncema sta likvidacija in razdelitev solastnine na nepremičnini.(9)
25. Obvodní soud pro Prahu 5 (okrajno sodišče za Prago 5, Češka republika), ki je odločalo na prvi stopnji, je s sklepom z dne 26. oktobra 2022 odločilo, da je postopek za likvidacijo in razdelitev te solastnine zajet s splošnim pravnim razmerjem in zato spada na stvarno področje uporabe Uredbe Bruselj Ia. V skladu s členom 24, točka 1, te uredbe naj bi bila za odločanje o takem postopku pristojna sodišča države članice, v kateri se nahaja nepremičnina, v tem primeru francoska sodišča.
26. Ta sklep je razveljavilo Městský soud v Praze (mestno sodišče v Pragi, Češka republika), pri katerem je tožeča stranka, SQ, vložila pritožbo. Menilo je, da spor spada na področje uporabe Uredbe 2016/1103, ker pojem „premoženjska razmerja med zakoncema“, ki je avtonomen pojem prava Unije, zajema vsa neobvezna pravila, o katerih se zakonca lahko dogovorita v skladu s pravom, ki se uporablja. Zato tudi režim ločenega premoženja pomeni premoženjska razmerja med zakoncema v smislu te uredbe v delu, v katerem se nanaša na premoženjske pravice, ki izhajajo iz zakonske zveze. Zato naj bi bila na podlagi člena 6(b) navedene uredbe češka sodišča mednarodno pristojna za odločanje o tej zadevi.
27. Tožena stranka, YR, je zoper to odločbo vložila kasacijsko pritožbo pri Nejvyšší soud (vrhovno sodišče).
28. To sodišče poudarja, da spor v zvezi z likvidacijo in razdelitvijo solastnine, ki med bivšima zakoncema obstaja na nepremičnini, ki jima pripada, urejajo splošna pravna pravila, določena z nacionalnim zasebnim pravom,(10) brez povezave z zakonsko zvezo ali pravom, ki ureja premoženjske odnose med zakoncema, in da je splošno sprejeto, da tak postopek spada med civilne in gospodarske zadeve v smislu člena 1(1) Uredbe Bruselj Ia. Glede solastnine, katere predmet je nepremičnina, naj bi v skladu s členom 24, točka 1, te uredbe izključno mednarodno sodno pristojnost imela sodišča države članice, v kateri se nahaja nepremičnina.
29. Vendar se predložitveno sodišče sprašuje o vplivu obstoja zakonske zveze na odločitev o sporu ter vplivu tega, da solastnina obstaja zgolj med (nekdanjima) zakoncema in da je posledica njune izbire pogodbenega režima ločenega premoženja.
30. V zvezi s tem pojasnjuje, da se v skladu s češkim pravom solastnina med zakoncema, ki sta izbrala režim ločenega premoženja, ne razlikuje od drugih oblik solastnine, ki jih prav tako urejajo splošna pravna pravila, vključno z razlogi, ki lahko upravičijo njeno likvidacijo, ali načini njene razdelitve in rokom, v katerem pride do likvidacije ali razdelitve.
31. Ugotavlja, da se Sodišče še ni izreklo o vprašanju, ali gre v položaju, kot je obravnavani, za poseben premoženjski spor med zakoncema, ki izhaja neposredno iz sklenitve zakonske zveze ali njenega prenehanja(11) in bi torej spadal na področje premoženjskih razmerij med zakoncema v smislu Uredbe 2016/1103, ali za splošen premoženjski spor med zakoncema, ki ni povezan z zakonsko zvezo in bi torej spadal med civilne in gospodarske zadeve v smislu Uredbe Bruselj Ia.
32. V teh okoliščinah je Nejvyšší soud (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je postopek za likvidacijo in razdelitev solastnine na nepremičnini, ki sta jo zakonca kot tako pridobila zaradi pogodbene vzpostavitve režima ločenega premoženja, postopek v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema v smislu člena 1 in člena 3(1)(a) Uredbe [2016/1103]?“
33. SQ, YR, češka vlada in Evropska komisija so predložili pisna stališča in se udeležili obravnave 16. aprila 2026, na kateri so odgovorili na vprašanja za ustni odgovor, ki jih je postavilo Sodišče.
IV. Analiza
34. Namen vprašanja za predhodno odločanje je ugotoviti mednarodno pristojnost češkega sodišča, pri katerem je bil na podlagi člena 6 Uredbe 2016/1103(12) vložen predlog za likvidacijo(13) in razdelitev solastnine, ki izhaja iz nakupa nepremičnine v Franciji s strani zakoncev, ki imata ločeno premoženje.(14) To vprašanje se nanaša na področje uporabe te uredbe,(15) zaradi česar je treba pojasniti obseg pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“, kot je opredeljen v členu 3(1)(a) navedene uredbe in ki ga je mogoče izpeljati iz izključitve, določene v členu 1(2)(g) te uredbe.
35. Merila bi bilo treba določiti ob upoštevanju omejitev, ki za sodišče veljajo v fazi preizkusa njegove mednarodne pristojnosti. Iz sodne prakse Sodišča v zvezi z uredbami Unije v civilnih in gospodarskih zadevah je namreč razvidno, da sodišče, pred katerim poteka postopek, ne presoja niti dopustnosti niti utemeljenosti zahtevka, ampak opredeli le elemente, ki v danem pravnem položaju in v skladu z uveljavljanim pravom utemeljujejo njegovo pristojnost.(16)
36. Naj pojasnim, da na podlagi predstavitve okoliščin zadeve v glavni stvari, dopolnjene na obravnavi,(17) že takoj iz razmišljanja izločam pojem „dogovor o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema“, določen v členu 3(1)(b) Uredbe 2016/1103, ker zakonca nista sklenila nobenega dogovora za ureditev solastnine, ki obstaja med njima, da bi prilagodila režim ločenega premoženja, ki sta ga izbrala.(18)
A. Uvodne metodološke opombe za razlago pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“
37. Prvič, kot več avtorjev(19) je treba ugotoviti, da se pojem „premoženjska razmerja med zakoncema“ uporablja v večini drugih uredb Evropske unije kot merilo za izvzetje ali razmejitev, med drugim v členu 1(2)(a) Uredbe Bruselj Ia(20), členu 1(2)(c) Uredbe Rim I(21), členu 1(2)(b) Uredbe Rim II(22) in členu 1(2)(d) Uredbe št. 650/2012. Najbolj natančna določba je člen 1(2)(e) Uredbe Rim III(23). Določa, da se ta uredba ne uporablja za premoženjskopravne posledice zakonske zveze. Zato se je za opredelitev pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“ mogoče sklicevati na sodno prakso in komentarje v zvezi s temi členi.
38. Drugič, Sodišče je v sodbi z dne 1. marca 2018, Mahnkopf,(24) opredelilo, kaj omogoča razlikovanje med področjema uporabe dveh uredb, ki se nanašata na zadeve, izključene iz Uredbe Bruselj Ia, in sicer dedovanje in premoženjska razmerja med zakoncema. Zato se mi zdi pomembno takoj poudariti, da se predlog za razlago, ki je bil vložen pri Sodišču, umešča v drugačen okvir. Uredba Bruselj Ia, ki je podlaga za sodelovanje v civilnih zadevah,(25) se namreč uporablja v vseh državah članicah. To ne velja za Uredbo 2016/1103, ki v okviru okrepljenega sodelovanja zavezuje le 18 držav članic.(26) Zato se pravila o pristojnosti sodišč in priznavanju izdanih sodnih odločb, ki temeljijo na načelu vzajemnega zaupanja, uporabljajo le med državami članicami, ki jih ta uredba zavezuje. Široka razlaga področja uporabe navedene uredbe bo privedla do tega, da bo področje uporabe Uredbe Bruselj Ia omejeno in da ne bo ugotovljena izključna pristojnost sodišča države članice, v kateri se nahaja zadevna nepremičnina. Sodišča držav, ki jih Uredba 2016/1103 ne zavezuje, bodo zato morala za določitev svoje mednarodne pristojnosti in priznavanje izdanih sodnih odločb uporabiti nacionalna pravila. Po mojem mnenju te posledice ne bi smele vplivati na razlago pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“.(27) V zvezi s tem dodajam, da je treba upoštevati dejstvo, da se nekatera pravila o pristojnosti uporabljajo v položajih, ki se nanašajo na države, ki jih Uredba 2016/1103 ne zavezuje,(28) ali na tretje države(29), ter da se določbe o koliziji zakonov uporabljajo tudi v odnosih z državami, ki jih ta uredba ne zavezuje.(30)
39. Tretjič, poglavje I Uredbe 2016/1103 vsebuje člene od 1 do 3, ki se nanašajo na razmejitev njenega področja uporabe in opredelitve pojmov, kar je pomembna razlika v primerjavi s Konvencijo o pravu, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema(31).
40. Člen 1 te uredbe, ki v odstavku 1, prvi pododstavek, opredeljuje njeno področje uporabe ratione materiae, ki se nanaša na „premoženjska razmerja med zakoncema“, je v pravni teoriji predstavljen kot odločilen za razlago te uredbe, ker izčrpno določa zadeve, ki so izključene z njenega področja uporabe.(32) Za zadeve, ki niso navedene v tej določbi, se šteje, da so vključene, če spadajo na področje uporabe navedene uredbe.(33)
41. V členu 3(1)(a) Uredbe 2016/1103 so „premoženjska razmerja med zakoncema“ opredeljena kot „celota pravil, ki veljajo za premoženjske odnose med zakoncema in v njunem razmerju do tretjih oseb zaradi sklenitve ali prenehanja zakonske zveze“.(34)
42. Četrtič, v uvodni izjavi 18 te uredbe je navedeno, da:
– „bi se moral izraz ‚premoženjska razmerja med zakoncema‘ razlagati kot avtonomen pojem“;
– „ne bi smel zajemati le pravil, od katerih zakonca ne smeta odstopati, temveč tudi vsa neobvezna pravila, o katerih se lahko dogovorita po pravu, ki se uporablja, in vsa dispozitivna pravila prava, ki se uporablja“, ter
– „[n]e vključuje le ureditve premoženjskih razmerij, ki jo za zakonsko zvezo posebej in izključno predvidevajo nekateri nacionalni pravni sistemi, temveč tudi vse premoženjske odnose med zakoncema in v njunem razmerju do tretjih oseb, ki neposredno izvirajo iz sklenitve zakonske zveze ali njenega prenehanja“.
43. Petič, člen 3(1)(a) in uvodna izjava 18 Uredbe 2016/1103 sledita sodni praksi Sodišča, ki se nanaša na izključitev premoženjskih razmerij med zakoncema s področja uporabe evropskih instrumentov v civilnih in gospodarskih zadevah. Poleg tega zajemata razmerja zakoncev s tretjimi osebami, ki neposredno izvirajo iz sklenitve zakonske zveze ali njenega prenehanja.
44. Zato je treba opozoriti na to sodno prakso, da bi se ugotovilo, kako se ta lahko v posebnih okoliščinah postopka v glavni stvari uporabi za razlago člena 3(1)(a) Uredbe 2016/1103 (B), nato pa pojasniti, kaj izhaja iz okvira, določenega s to uredbo, tako glede njenega področja uporabe (C) kot glede omejitev, ki jih določa na področju stvarnih pravic glede na predmet vprašanja, ki ga je treba obravnavati, in določitev prava, ki se uporablja (D).
B. Sodna praksa pred členom 3(1)(a) Uredbe 2016/1103
45. Predložitveno sodišče pravilno navaja dve odločbi Sodišča, v katerih je opredeljen pojem „premoženjska razmerja med zakoncema“ v okviru izključitve s področja uporabe Bruseljske konvencije, in sicer v členu 1, drugi odstavek, točka 1, te konvencije,(35) in s področja uporabe Uredbe Bruselj Ia, in sicer v členu 1(2)(a) te uredbe.
46. Sodišče je v sodbi de Cavel razsodilo, da „pojem ‚premoženjska razmerja iz zakonske zveze‘ zajema ne le premoženjske režime, ki so bili v nekaterih nacionalnih zakonodajah zasnovani posebej in izključno zaradi zakonske zveze, temveč tudi vse premoženjske odnose, ki neposredno izvirajo iz sklenitve zakonske zveze ali njenega prenehanja; spori, ki se nanašajo na premoženje zakoncev v postopku za razvezo zakonske zveze[(36)], zato lahko glede na okoliščine zadevajo ali se tesno navezujejo na: (1) vprašanja osebnega stanja; (2) premoženjskopravna razmerja med zakoncema, ki neposredno izvirajo iz sklenitve zakonske zveze ali njenega prenehanja; in (3) premoženjskopravna razmerja, ki obstajajo med njima, vendar niso povezana z zakonsko zvezo, [ter] če spori v zvezi z zadnjenavedeno kategorijo spadajo na področje uporabe [Bruseljske konvencije], je treba spore v zvezi s prvima dvema kategorijama izključiti z njenega področja uporabe“.(37)
47. Sodišče je v sklepu Iliev pri uporabi drugega od teh meril ugotovilo, da se spor med nekdanjima zakoncema v zvezi z razdelitvijo premičnine, pridobljene med trajanjem zakonske zveze, nanaša na premoženjskopravna razmerja, ki izhajajo neposredno iz prenehanja zakonske zveze, in torej ne spada na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia.(38)
48. V zvezi z zadevama, v katerih sta bili izdani ti odločbi, so bila premoženjska vprašanja, o katerih sta odločali predložitveni sodišči, povezana s postopkom za razvezo zakonske zveze, kar zadeva prvo od teh zadev. V drugi zadevi se je spor, ki je nastal po razvezi zakonske zveze, nanašal na to, ali je vozilo, pridobljeno in registrirano na ime žene, skupno ali ne, to pa je bilo treba za namene likvidacije določiti v skladu s posebnimi pravili družinskega zakonika o skupaj pridobljenem premoženju.(39)
49. Ker je merilo, ki se nanaša na premoženjskopravna razmerja med zakoncema, ki izhajajo iz sklenitve zakonske zveze ali njenega prenehanja, določeno v členu 3(1)(a) Uredbe 2016/1103, se je treba vprašati, ali se v obravnavani zadevi po analogiji uporabljata sodba de Cavel in sklep Iliev.
50. Predložitveno sodišče je upravičeno poudarilo, zakaj je treba izraziti zadržke.
51. V obravnavani zadevi je namreč položaj drugačen iz dveh razlogov. Na eni strani se spor nanaša na nepremičnino, katere skupna narava ni neposredno povezana z izbranim premoženjskim režimom, saj sta se zakonca odločila za režim ločenega premoženja, ki po definiciji ne ureja nobenega skupnega premoženja. Na drugi strani je pravna ureditev, ki ureja to nepremičnino, splošna, zakonska ureditev solastnine, ki se uporablja za vse osebe ne glede na to, ali so sklenile zakonsko zvezo ali ne.(40)
52. Naj dodam, da čeprav je premoženjskopravno razmerje med nekdanjima zakoncema, ki ga predstavlja solastnina, nastalo med trajanjem zakonske zveze, se zdi kočljivo šteti, da izhaja neposredno iz zakonske zveze, zaradi odločitve zakoncev, da že ob začetku zveze ločita svoji premoženji.(41) Ali ne bi bila v teh okoliščinah premoženjskopravna razmerja med njima nepovezana z zakonsko zvezo? Zaradi take ugotovitve bi se bilo treba sklicevati na tretje merilo iz sodbe de Cavel(42), na podlagi katerega spor ne bi bil izključen iz civilnih in gospodarskih zadev.
53. Zato je Sodišče pozvano, naj odloči, ali dejstvo, da ta solastnina obstaja zgolj med zakoncema in da je nujno povezana z njuno izbiro pogodbenega premoženjskega režima, ki izključuje vsakršno skupno premoženje, zadostuje za ugotovitev, da ta položaj spada na področje uporabe Uredbe 2016/1103.
54. Za odgovor na to vprašanje je treba ugotoviti, v kolikšni meri se je zakonodajalec Unije oprl na sodno prakso Sodišča in sprejel široko pojmovanje pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“, ko ga je opredelil v tej uredbi.
C. Pojem „premoženjska razmerja med zakoncema“ v okviru Uredbe 2016/1103
55. Različni razlogi, ki izhajajo iz metod razlage, ki jih uporablja Sodišče, upravičujejo široko razumevanje tega pojma.
1. Besedilo člena 3(1)(a) Uredbe 2016/1103
56. Prvič, opredelitev pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“ iz tega člena je treba primerjati s sodbo de Cavel, v kateri je odločeno, da ta pojem zajema „vse premoženjske odnose, ki neposredno izvirajo iz sklenitve zakonske zveze ali njenega prenehanja“.(43) Ta navedba se zgleduje po izrazu, uporabljenem v Schlosserjevem poročilu, in sicer „premoženjske pravice, ki izhajajo iz zakonske zveze“.(44) V tem poročilu je pojasnjeno, da „[v]zajemne pravice zakoncev, ki so nastale na podlagi premoženjskih razmerij med zakoncema, v zelo velikem obsegu ustrezajo temu, kar je zelo dobro izraženo z angleškim izrazom ,rights in property arising out of a relationship‘ (lastninska pravica, ki izhaja iz zakonskih vezi)“.(45)
57. V zvezi s tem so omenjene težave, ki jih povzroča pojem „premoženjska razmerja med zakoncema“, ker v Združenem kraljestvu in na Irskem ni primerljivega pravnega instituta. Premoženjski odnosi med zakoncema so v teh državah načeloma urejeni z splošnimi pravnimi pravili.(46)
58. Ugotovljeno je tudi, da pojem „premoženjska razmerja med zakoncema“ ne zajema istih pravnih razmerij v vseh „izvornih državah članicah“.(47) P. Schlosser je tako poudaril obstoj različnih vrst neizključnih sistemov, saj so te države lahko izoblikovale pravne institute, ki so specifični za razmerja med zakoncema, katerih glavna posebnost je oblikovanje celovitega, vendar ne enega premoženjskega režima, ki je lahko pogodben ali zakonski in ki je glede na okoliščine primera dopolnjen s pravili glede premoženjskih razmerij, ki se uporabljajo za vse zakonce, ne glede na posebej sprejeti premoženjski režim .(48)
59. Ti elementi iz Schlosserjevega poročila o raznolikosti pravnih sistemov, ki so še vedno aktualni,(49) se mi zdijo bistveni. Iz tega povzemam, da opredelitev pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“ zajema premoženjska razmerja med zakoncema, ki jih urejajo splošna pravna pravila, in ne le celovit pravni sistem.
60. Sodišče še ni imelo priložnosti odločiti o tem vprašanju, saj se je izreklo glede na okoliščine, ki so spadale na področje posebnih določb, ki urejajo premoženjska razmerja med zakoncema, in sicer bodisi ukrepe zavarovanja med postopkom za razvezo zakonske zveze (sodba de Cavel) bodisi spor o skupni naravi premoženja, pridobljenega med trajanjem zakonske zveze (sklep Iliev).(50)
61. Drugič, poudarjam, da čeprav se uvodna izjava 18 Uredbe 2016/1103 nanaša na vse premoženjske odnose med zakoncema, „ki neposredno izvirajo iz sklenitve zakonske zveze ali njenega prenehanja“,(51) tega prislova ni v opredelitvi pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“ v členu 3(1)(a) te uredbe.
62. Tako kot Dirk Looschelders(52) menim, da je treba iz besedila te določbe, ki je v različnih jezikovnih različicah podobno,(53) sklepati, da je zgolj vzročnost zakonske zveze ali njenega prenehanja zadostno merilo. Zato je mogoče ugotoviti, da neposredne narave povezave, navedene v sodbi de Cavel in sklepu Iliev,(54) ni več treba iskati.
63. V teh okoliščinah se je treba prepričati, da je široka razlaga pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“ zaradi besedila člena 3(1)(a) Uredbe 2016/1103 upravičena tudi glede na cilje, ki jim sledi zakonodajalec Unije, sistematiko te uredbe in njen kontekst.
2. Cilji Uredbe 2016/1103, njena sistematika in kontekst
64. Prvič, zakonodajalec Unije je jasno izrazil namero sprejeti instrument, ki bo omogočil odpravo težav, s katerimi se srečujejo pari pri upravljanju ali delitvi svojega premoženja,(55) tako da je v Uredbi 2016/1103 združil vsa pravila, ki se uporabljajo za premoženjska razmerja med zakoncema, in sicer določbe o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju oziroma, glede na okoliščine, sprejemljivosti, izvršljivosti in izvrševanju odločb, javnih listin in sodnih poravnav.(56)
65. Uredba 2016/1103 temelji na temeljnem načelu enotnosti: načeloma je samo en organ pristojen za odločanje o vseh vprašanjih v zvezi s premoženjskimi odnosi med zakoncema, ta organ pa uporablja enotno pravo,(57) ki ga izbereta zakonca(58) ali je določeno v skladu z objektivnimi naveznimi okoliščinami, opredeljenimi v tej uredbi,(59) ki imajo pod določenimi pogoji učinke za tretje osebe.(60) To pravo se uporablja za vse njuno premoženje, in sicer ne glede na to, kje se nahaja,(61) in za njune dolgove.
66. Cilj poenostavitve pravnega položaja zakoncev se zelo jasno odraža v posledicah tega načela enotnosti na področju pristojnosti in prava, ki se uporablja.
67. Tako je v zvezi s pristojnostjo, zlasti kadar je predmet spora nepremičnina, želja po ohranitvi enotnosti te nepremičnine(62) in prava, ki se uporablja za celotno premoženje,(63) prevladala nad utemeljitvami pristojnosti sodišč države članice, v kateri se nahaja nepremičnina. Ta pristojnost je bila v Uredbi 2016/1103 zasnovana kot subsidiarna,(64) medtem ko je Sodišče v sodbi z dne 17. decembra 2015, Komu in drugi,(65) ki se nanaša na razlago člena 22, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe št. 44/2001,(66) razsodilo, da tožba za prenehanje solastnine več oseb s prodajo v zvezi z nepremičninama v Španiji, ki so jo pri finskem sodišču vložili solastniki s prebivališčem na Finskem,(67) spada v kategorijo sporov, katerih predmet so stvarne pravice na nepremičninah, ki so v izključni pristojnosti sodišč države članice, v kateri je nepremičnina,(68) pri čemer je upoštevalo predvsem ugotovitve o učinkovitem izvajanju sodne oblasti.(69)
68. Kar zadeva pravo, ki se uporablja za premoženjska razmerja para, nespremenljivost(70) tega prava krepi načelo enotnosti. Poleg tega je treba v zvezi z nepremičninami ugotoviti neobstoj posebne povezave s pravom kraja, kjer se nahaja nepremičnina, za ureditev zaščite družinskega prebivališča.(71) Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 53, drugi stavek, Uredbe 2016/1103, pravila v zvezi s tem prebivališčem spadajo na področje uporabe te uredbe.(72) Poleg tega ni dovoljeno določiti, da se za določeno premoženje ali glede na to, za kakšno premoženje gre, uporablja različno pravo.(73) Nazadnje, s splošnejšega vidika je treba ugotoviti, da navedena uredba ne zajema le obveznih pravil, ampak tudi fakultativna in dispozitivna pravila.(74)
69. Zato je očitno, da bi moral pojem „premoženjska razmerja med zakoncema“ v smislu Uredbe 2016/1103 zajemati vse premoženjske posledice zakonske zveze, če te ne spadajo v poseben režim, kot je med drugim ureditev preživninskih obveznosti ali nadomestila pokojninskih pravic(75) ali dedovanja po pokojnem zakoncu(76).
70. Drugič, druge trditve, ki se nanašajo na sistematiko Uredbe 2016/1103, podpirajo razlago, v skladu s katero je opredelitev avtonomnega pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“ iz člena 3(1)(a) te uredbe namerno široka. Izpeljati jih je mogoče iz razmerja med to opredelitvijo in členom 27 navedene uredbe, ki ureja področje uporabe prava, ki se uporablja,(77) med trajanjem zakonske zveze in po njenem prenehanju.
71. Peter Mankowski(78) meni, da je v členu 27 Uredbe 2016/1103 na pozitivnem in neizčrpnem seznamu navedeno, kaj mora vsekakor spadati na področje premoženjskih razmerij med zakoncema. Dodaja, da ta člen 27 jasno potrjuje celovito ureditev in načelo enotnosti ureditve. Pojem „premoženjska razmerja med zakoncema“ v smislu te uredbe je po svoji zasnovi izredno širok in zelo raznolik.(79)
72. Natančneje, člen 27(d) navedene uredbe določa, da se za „pooblastila, pravice in obveznosti enega ali obeh zakoncev v zvezi s premoženjem“ uporablja pravo, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema. Sara Godechot‑Patris in Patrick Wautelet(80) izražata mnenje, da se ta določba uporablja v primeru pridobitve nepremičnine v solastnini, zlasti če je ta solastnina urejena s pogodbenim režimom ločenega premoženja. S tem zadržkom se ne strinjam zaradi pristopa, ki ga zahteva Uredba 2016/1103. V primeru solastnine so lahko premoženjska razmerja med zakoncema, ki sta se odločila za režim ločenega premoženja, za katera ne veljajo kogentne določbe prava premoženjskih razmerij med zakoncema, urejena le s splošnimi pravnimi pravili. Če se ne bi upoštevalo dejstvo, da je ta posledica značilna za ta režim, bi bilo področje uporabe te uredbe omejeno.
73. Poleg tega člen 27(e) navedene uredbe določa, da pravo, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, ureja „prenehanje premoženjskih razmerij med zakoncema ter razdelitev ali likvidacijo premoženja“.
74. Nekateri avtorji na tej podlagi trdijo, da se Uredba 2016/1103 uporablja za razdelitev premoženja med zakoncema ne glede na to, ali ta temelji na določbah posebnega premoženjskega režima ali na splošnih podlagah obligacijskega ali stvarnega prava, dokler obstaja tesna povezava z zakonsko zvezo,(81) in da ureditev premoženjskih razmerij zadostuje, ne da bi bilo treba zahtevati poseben režim, ki bi nujno vključeval združevanje premoženja zakoncev.(82)
75. Zato je mogoče v zvezi s položajem, v katerem sta zakonca ob sklenitvi zakonske zveze izbrala režim ločenega premoženja in sta izključno skupaj pridobila premoženje v solastnini, iz člena 3(1)(a) Uredbe 2016/1103, razlaganega v povezavi z njenim členom 27, sklepati, da razdelitev te solastnine spada na področje uporabe te uredbe in da bi jo moralo urejati pravo, določeno z navedeno uredbo, ne glede na to, ali je do nje prišlo pred prenehanjem zakonske zveze ali ne.
76. Tretjič, kontekst, v katerega se umešča cilj zakonodajalca Unije, ki je obširno konkretizirati načelo enotnosti pravil o ureditvi premoženjskih odnosov parov,(83) prav tako govori v prid širokemu pojmovanju pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“. V določeni meri je namreč treba upoštevati, da je Uredba 2016/1103 nadaljevanje Uredbe št. 650/2012. Sodišče je potrdilo, da je „načel[o] enotnosti sodne in zakonodajne pristojnosti […] vodilo te uredbe“ v večini primerov(84) in da na njem temelji tudi pravilo iz člena 4 navedene uredbe, saj ta člen pojasnjuje, da navedeno pravilo določa pristojnost sodišč držav članic za odločanje o „celotnem dedovanju“.(85) Vendar, kot poudarjajo nekateri avtorji,(86) ima skladnost med Uredbo št. 650/2012 in Uredbo 2016/1103 v praksi omejitve, saj se zaradi različnih naveznih okoliščin, določenih v teh uredbah, lahko na eni strani za premoženjska razmerja para in na drugi strani za dedovanje uporabljata različni zakonodaji. Poleg tega eden od ciljev Uredbe št. 650/2012, ki je zagotoviti, da sodišče, pred katerim poteka postopek, uporablja svoje pravo, v okviru Uredbe 2016/1103 ni vedno dosežen zaradi načela nespremenljivosti prava, ki se uporablja.(87)
77. Nazadnje je treba poudariti konkretne rezultate načela enotnosti na področju pristojnosti in prava, ki se uporablja, ki potrjujejo pomen široke razlage pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“ v položajih, podobnih tistim iz postopka v glavni stvari. Kadar sta tako zakonca, ki imata ločeno premoženje, solastnika več nepremičnin, ki se nahajajo v različnih državah članicah, in je predmet spora likvidacija in razdelitev vsake od teh nepremičnin v solastnini, je to, da Uredba 2016/1103 ureja določitev pristojnega sodišča in pravo, ki se uporablja, zelo pomembno.(88) Poleg tega se lahko pri likvidaciji in razdelitvi solastnine med zakoncema, ki imata ločeno premoženje, pojavijo tudi vprašanja v zvezi z družinskimi in premoženjskimi razmerji, kar upravičuje koncentracijo reševanja sporov. Lahko gre za morebitne obračune med zakoncema, na primer če je en zakonec financiral nepremičnino v drugačnem deležu, kot je bil določen ob pridobitvi nepremičnine pod pogoji, ki so značilni za skupno življenje, ali ob dodelitvi družinskega stanovanja.(89)
78. Na podlagi razlage pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“, kot je opredeljen v členu 3(1)(a) Uredbe 2016/1103, menim, da mora ta pojem zajemati premoženjsko razmerje, ustvarjeno s solastnino po splošnih pravnih pravilih med zakoncema, ki imata ločeno premoženje.
79. Vendar ugotovitev, da za nepremičnine v pravu Unije veljajo posebne določbe,(90) zahteva, da se poudarijo nekatere omejitve, ki jih je treba upoštevati pri razlagi pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“.
D. Omejitve stvarnih pravic
80. Z metodološkega vidika(91) zaradi izključitev, navedenih v členu 1(2) Uredbe 2016/1103, po mojem mnenju ni dovolj ugotoviti, da solastnina zakoncev, ki imata ločeno premoženje, na splošno spada pod pojem „premoženjska razmerja med zakoncema“, kot ta pojem izhaja iz te uredbe. Glede na vprašanje, o katerem mora odločiti sodišče, pri katerem je bila vložena tožba, se je treba prepričati, da ni omejitev v zvezi s predmetom spora in pravom, ki se uporablja.
1. Predmet spora in povezava z „naravo stvarnih pravic“
81. Menim, da dejstvo, da je predmet spora solastnina (nekdanjih) zakoncev, ne pomeni nujno, da spada na področje uporabe Uredbe 2016/1103, ne glede na vložene zahtevke.(92) Zaradi tesnih povezav med pravom premoženjskih razmerij med zakoncema in stvarnimi pravicami(93) ter zlasti v takem sporu se je namreč treba vprašati o področju uporabe izključitve, ki jo določa člen 1(2)(g) te uredbe in se nanaša na vprašanja, povezana z „naravo stvarnih pravic na premoženju“.
82. Najprej je mogoče ugotoviti, da čeprav druge uredbe stvarne pravice obravnavajo kot razlog za izključnost ali izključitev,(94) pa ne vsebujejo njihove opredelitve.(95)
83. Dalje, Sodišče je opredelilo tožbe, katerih predmet so „stvarne pravice na nepremičninah“ v smislu člena 24, točka 1, Uredbe Bruselj Ia. Razsodilo je, da izključna pristojnost sodišč države pogodbenice, v kateri je nepremičnina, ne zajema vseh tožb glede stvarnih pravic na nepremičninah, ampak samo tiste, ki spadajo na področje uporabe te uredbe ter s katerimi se poskuša po eni strani določiti obseg, vsebina, lastništvo, posest nepremičnine ali obstoj drugih stvarnih pravic na teh nepremičninah in po drugi zagotoviti imetnikom teh pravic varstvo s temi nepremičninami povezanih pravic.(96) Najpomembnejše merilo je merilo možnosti, da se zoper tretje osebe uveljavljajo prednostne pravice, podeljene s pravom.(97)
84. Nazadnje, glede „narave stvarnih pravic“, ki je kot izključitev določena tudi v členu 1(2)(k) Uredbe št. 650/2012, je Sodišče razsodilo, da se ta določba nanaša na opredelitev stvari in pravic ter določitev prednostnih upravičenj imetnika takih pravic(98) in da na področje uporabe te določbe spadata obstoj in število stvarnih pravic v pravnem redu držav članic (numerus clausus).(99)
85. Poleg tega povezava izključitve, določene v členu 1(2)(g) Uredbe 2016/1103, s členom 29 te uredbe,(100) naslovljenim „Prilagoditev stvarnih pravic“, potrjuje, da je namen teh določb zagotoviti avtonomijo držav članic na področju stvarnih pravic, da se ne bi zahtevalo priznanje pravic, uveljavljanih na podlagi tujega prava, ki bi bile neznane.
86. Zato se ob upoštevanju uvodne izjave 24 Uredbe 2016/1103 izključitev, določena v njenem členu 1(2)(g), ne uporablja, če se na primer postavlja vprašanje, ali je premoženje, ki sta ga skupaj pridobila zakonca, ki imata ločeno premoženje, njuna solastnina.(101) Tako je tudi v primeru zahtevka, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki se nanaša na likvidacijo in razdelitev solastnine, ker vodi do določitve pravic vsakega od nekdanjih zakoncev v skladu s pravom, ki se uporablja za njuna premoženjska razmerja.(102) Poleg tega je iz člena 29 te uredbe, katerega predmet so stvarne pravice, ki izhajajo iz premoženjskega razmerja med zakoncema, mogoče sklepati, da ugotovitev, da so te pravice urejene z določbami, ki niso določbe o premoženjskih razmerjih med zakoncema v ožjem smislu, ni pomembna.(103) Nazadnje, mehanizem prilagoditve, ki ga uvaja, upravičuje, da se v premoženjskih razmerjih med zakoncema išče funkcija uveljavljane stvarne pravice.
87. Zato menim, da je taka analiza stvarnih pravic del opredelitve pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“, kot jo je sprejel zakonodajalec Unije. Tako je očitno, da je treba izključitev „narave stvarnih pravic“ razlagati ozko na podlagi meril, ki sodišču, ki odloča o tožbi, ne nalagajo ravni preizkusa tožbe, ki bi presegala tisto, kar se zahteva za preizkus njegove pristojnosti ab initio.
88. Poleg tega, čeprav se v obravnavanem primeru druge omejitve v zvezi s pravom, ki se uporablja, zaradi predmeta spora ne uporabljajo, se mi zdi, da jih je treba poudariti, ker izpostavljajo dejstvo, da nekatera vprašanja, ki se ne nanašajo na „naravo stvarnih pravic“, vseeno spadajo na področje stvarnega prava in so zato izključena s področja uporabe Uredbe 2016/1103.
2. Predmet spora in področje stvarnega prava
89. Omeniti je mogoče več omejitev. Patrick Wautelet tako navaja, da so načini pridobitve stvarne pravice na premoženju s strani enega od zakoncev urejeni tako s stvarnim pravom kot s pravom, ki ureja način pridobitve premoženja.(104) Tako kot drugi avtorji tudi meni, da bi lahko bila uporaba stvarnega prava pridržana za dejanja, s katerimi se konkretno izvede razdelitev premoženja.(105)
90. Zadržek je treba izraziti tudi v zvezi z izvršitvijo take razdelitve, ki bi vključevala vpis v register. V skladu s členom 1(2)(h) Uredbe 2016/1103 so formalnosti registracije izključene s področja uporabe te uredbe.(106)
91. Po preučitvi različnih elementov presoje področja uporabe Uredbe 2016/1103 za namene razlage pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“ v bistvu ugotavljam, da:
– je načelo enotnosti na področju pristojnosti in prava, ki se uporablja, opredeljeno in konkretizirano v tej uredbi, da bi se poenostavilo obravnavanje premoženjskih razmerij med (nekdanjima) zakoncema zaradi posebnosti teh razmerij, ki so neločljivo povezane s skupnim življenjem;
– je izključena razdrobljenost spora zaradi kraja, kjer se nahaja premoženje para;
– pridobitev skupnega premoženja s strani zakoncev, ki sta zakonsko zvezo sklenila v okviru režima ločenega premoženja, izhaja iz zakonske zveze in a fortiori iz tega režima;
– dejstvo, da se uporablja splošno premoženjsko pravo, ni pomembno, ker je to edini pravni okvir, ki ga imata zakonca na voljo v primeru režima ločenega premoženja, in ker je njegov namen urediti premoženjsko razmerje, ki izhaja iz sklenitve zakonske zveze ali njenega prenehanja, ali, drugače povedano, urediti solastnino zakoncev. V obravnavanem primeru se za rešitev spora to pravo uporablja pri razdelitvi premoženja med zakoncema;
– vprašanje likvidacije in razdelitve nepremičnin, ki so del solastnine zakoncev, ne spada pod izključitev v zvezi z „naravo stvarnih pravic“, ki ima omejeno področje uporabe, in
– člen 27(e) Uredbe 2016/1103 določa, da pravo, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, ureja „prenehanje premoženjskih razmerij med zakoncema ter razdelitev ali likvidacijo premoženja“.
Zato bi bilo treba te postopke opraviti na podlagi člena 27 Uredbe 2016/1103, pri čemer je pravo, ki se uporablja v obravnavani zadevi, pravo, ki sta ga zakonca določila za svoj premoženjski režim ločenega premoženja.
92. Nazadnje, s tem zelo vključujočim pristopom je po mojem mnenju izpolnjena zahteva, da se preizkus mednarodne pristojnosti sodišča v fazi, ko mu je zadeva predložena, ne zapleta z več merili.
93. Zato Sodišču predlagam, naj na vprašanje predložitvenega sodišča odgovori pritrdilno, zaradi česar bi bilo torej mednarodno pristojno sodišče tisto, pri katerem je bila vložena tožba v Češki republiki.
V. Predlog
94. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Nejvyšší soud (vrhovno sodišče, Češka republika), odgovori:
Člen 1(1), prvi pododstavek, in člen 3(1)(a) Uredbe Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema
je treba razlagati tako, da
postopek likvidacije in razdelitve nepremičnine, ki sta jo zakonca, ki sta izbrala pogodbeni režim ločenega premoženja, pridobila kot solastnino med trajanjem zakonske zveze, spada na področje uporabe te uredbe.
1 Jezik izvirnika: francoščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.
2 Uredba Sveta z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema (UL 2016, L 183, str. 1).
3 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1), v nadaljevanju: Uredba Bruselj Ia.
4 Glej člen 1(2)(g) Uredbe 2016/1103.
5 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (UL 2012, L 201, str. 107, in popravka v UL 2012, L 344, str. 3, in UL 2013, L 60, str. 140).
6 Češka vlada pojasnjuje, da se ta režim razlikuje od splošnega premoženjskega režima. V zvezi s tem, da se ta režim, ki ureja skupno premoženje, uporablja, če ni bil izbran pogodbeni režim, glej komentar k členu 708 civilnega zakonika, ki ga je podala Zuklínová, M., „§ 708“, v: Zuklínová, M., in drugi, Občanský zákoník, Komentář, Svazek II, Wolters Kluwer, Praga, 2023.
7 V tožbi, vloženi v spis, ki je bil posredovan Sodišču, je pojasnjeno, da gre za nepremičninski kompleks, ki zajema stanovanje, klet in sobo. V predlogu za sprejetje predhodne odločbe je naveden kot „nepremičnina“.
8 Akta o prodaji, ki je bil priložen tožbi SQ, ni v nacionalnem spisu, posredovanem Sodišču. Na obravnavi je bilo navedeno, da je v tem aktu opozorjeno, da sta zakonca izbrala režim ločenega premoženja. Omenjena so bila pravila francoskega prava, ki se uporabljajo za likvidacijo solastnine, in z odstopanjem od teh pravil še člen 1469, tretji odstavek, francoskega code civil (civilni zakonik), ki ureja izračun nadomestil v primeru likvidacije zakonskega režima skupnega premoženja.
9 Iz tožbe, vložene v spis, ki je bil posredovan Sodišču, je razvidno, da je bil predlog vložen po prenehanju zveze in je utemeljen z nemožnostjo sklenitve sporazuma med nekdanjima zakoncema o likvidaciji in razdelitvi solastnine. Tožeča stranka predlaga, naj se ji premoženje dodeli v zameno za nadomestilo.
10 Predložitveno sodišče se sklicuje na člen 1140(1) in člen 1143 civilnega zakonika.
11 Po mnenju predložitvenega sodišča to merilo izhaja iz sodbe z dne 27. marca 1979, de Cavel (143/78, v nadaljevanju: sodba de Cavel, EU:C:1979:83), in sklepa z dne 14. junija 2017, Iliev (C‑67/17, v nadaljevanju: sklep Iliev, EU:C:2017:459, točka 30). Čeprav zadnjenavedeni sklep spada v okvir prenehanja zveze, pa naj bi se nanašal na drugačen položaj od tega, ki se obravnava v postopku v glavni stvari.
12 Ta določba ureja le mednarodno pristojnost. Nato se na podlagi nacionalne zakonodaje zadevne države članice določi posebej pristojno sodišče. V skladu s členom 15 Uredbe 2016/1103 mora sodišče, ki začne postopek, preizkusiti svojo pristojnost.
13 V češkem pravu sta likvidacija in razdelitev solastnine urejena s členi od 1140 do 1149 civilnega zakonika. V francoskem pravu, ki je pravo kraja, kjer se nahaja nepremičnina, je namen likvidacije solastnine, kot opozarja Stéphane David („La liquidation de l’indivision“, La Semaine Juridique – Notariale et Immobilière, št. 30–34, LexisNexis, Pariz, 26. julij 2019, spis št. 1259, str. 43–49), opredeliti in ovrednotiti na eni strani solastnino, sestavljeno iz sredstev in obveznosti, ocenjenih na dan, ki je najbližji razdelitvi v skladu s členom 829 francoskega civilnega zakonika, ter na drugi strani različne prenose vrednosti, ki so se lahko zgodili med solastnino in enim od solastnikov (na primer dolg v primeru uživanja premoženja v solastnini ali prejemanja dohodkov od tega premoženja ali terjatev, ki izhaja iz upravljanja ali izboljšanja tega premoženja), v obliki obračunov solastnine. Poleg tega je treba to likvidacijo razlikovati od likvidacije v okviru premoženjskih razmerij med zakoncema, ki v teoriji ni predvidena za zakonca, ki imata ločeno premoženje. Vendar v praksi zakonci pogosto potrjujejo obračune. Glej Collard, F., „Synthèse – Séparation de biens“, JurisClasseur Notarial Formulaire, LexisNexis, Pariz, zadnjič posodobljeno 25. marca 2025, točke od 18 do 27. Glej tudi člen 730 češkega civilnega zakonika o delitvi dohodkov iz dejavnosti, ki jo skupaj opravljata zakonca, za katera velja režim ločenega premoženja, ali ki jo eden od zakoncev opravlja s pomočjo drugega.
14 V premoženjskem družinskem pravu lahko solastniški položaj obstaja, ker sta zakonca, ki nista izbrala premoženjskega režima skupnega premoženja, skupaj kupila premoženje. Ta položaj je lahko tudi zakonski po prenehanju zakonske vezi zaradi razveze zakonske zveze (solastnina po življenjski skupnosti) ali smrti (solastnina iz dedovanja).
15 Uredba 2016/1103 se med nekaterimi državami članicami, med drugim Češko republiko, uporablja od 29. januarja 2019. Glej v zvezi s prehodnimi določbami in datumom začetka uporabe te uredbe člena 69 in 70 ter Joubert, N., „La dernière pierre (provisoire?) à l’édifice du droit international privé européen en matière familiale“, Revue critique de droit international privé, št. 1, Dalloz, Pariz, 2017, str. 1–26, točka 10 o sklicevanju na ta datum za sodne postopke in sklenitev zakonske zveze.
16 Glej v tem smislu sodbi z dne 16. junija 2016, Universal Music International Holding (C‑12/15, EU:C:2016:449, točka 44 in navedena sodna praksa), ter z dne 13. februarja 2025, Athenian Brewery in Heineken (C‑393/23, EU:C:2025:85, točke od 41 do 43 in navedena sodna praksa).
17 Glej opombo 8 teh sklepnih predlogov.
18 V zvezi z merilom ureditve premoženjskih razmerij med zakoncema, ki opredeljuje pojem „dogovor o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema“, ki izhaja iz besedila člena 3(1)(b) Uredbe 2016/1103, ki z njenega področja uporabe izključuje posamične pogodbe, sklenjene med zakoncema, glej Ancel, B., „Article 3“, v: Corneloup, S., in drugi, Le droit européen des régimes patrimoniaux des couples: commentaire des règlements 2016/1103 et 2016/1104, Société de législation comparée, Pariz, 2018, str. 34–42, zlasti točka 7.ii. Glej tudi Wautelet, P., „Article 3. – Définitions“, v: Bonomi, A., Wautelet, P., Le droit européen des relations patrimoniales de couple: Commentaire des Règlements (UE) 2016/1103 et 2016/1104, Bruylant, Namur, 2021, str. 209–346, točka 147 in naslednje, zlasti točke 156, 177 in 180.
19 Glej med drugim Erbarth, A., „Die Auswirkungen der EuGüVO auf das Internationale Privatrecht und die Internationale Zuständigkeit der Wirkungen der Ehe im Allgemeinen (§§ 1353 ff. BGB)“, Neue Zeitschrift für Familienrecht, C.H. Beck, München, 2018, št. 6, str. 249–253, zlasti str. 252, in Looschelders, D., „Art. 1 EuGüVO Anwendungsbereich“, zlasti točka 1, naslovljena „Eheliche Güterstände“, v razdelku II, naslovljenem „Sachlicher Anwendungsbereich“, v: Münchener Kommentar zum BGB, zv. 12, C.H. Beck, München, 2024, točka 8.
20 Glej točko 7 teh sklepnih predlogov.
21 Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL 2008, L 177, str. 6).
22 Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“) (UL 2007, L 199, str. 40).
23 Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20. decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (UL 2010, L 343, str. 10), splošno znana kot „Rim III“.
24 C‑558/16, v nadaljevanju: sodba Mahnkopf, EU:C:2018:138.
25 Glej sodbo z dne 9. marca 2017, Pula Parking (C‑551/15, EU:C:2017:193, točke od 51 do 53).
26 Glej Sklep Sveta (EU) 2016/954 z dne 9. junija 2016 o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij mednarodnih parov, ki zajema tako področje premoženjskih razmerij med zakoncema kot premoženjskopravne posledice registriranih partnerskih skupnosti (UL 2016, L 159, str. 16). Pri tem ne sodelujejo naslednje države članice: Kraljevina Danska, Republika Estonija, Irska, Republika Latvija, Republika Litva, Madžarska, Republika Poljska, Romunija in Slovaška republika. Število držav, vključenih v okrepljeno sodelovanje, je omejeno tudi v okviru Uredbe Rim III, vendar ni enako kot pri Uredbi 2016/1103.
27 Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Mahnkopf (C‑558/16, EU:C:2017:965, točka 73).
28 Glej člena 10 in 11 ter uvodno izjavo 40 Uredbe 2016/1103.
29 Glej v zvezi z uporabo „erga omnes“ pravil o pristojnosti iz Uredbe 2016/1103 Bonomi, A., in Wautelet, P., „Introduction“, v: Bonomi, A., in Wautelet, P., op. cit., str. 21–106, točka 74 in sklicevanje na sodbo z dne 1. marca 2005, Owusu (C‑281/02, EU:C:2005:120).
30 Glej člen 20 Uredbe 2016/1103, ki določa univerzalno uporabo teh pravil.
31 Sklenjena 14. marca 1978 v Haagu, v nadaljevanju: Haaška konvencija iz leta 1978. Ta konvencija, ki so jo ratificirali Francoska republika, Veliko vojvodstvo Luksemburg in Kraljevina Nizozemska, je začela veljati 1. septembra 1992. Glej v zvezi s to konvencijo Niboyet, M.-L., de Geouffre de la Pradelle, G., in Fulli-Lemaire, S., Droit international privé, 8. izdaja, LGDJ, Pariz, 2023, oddelek 4 dela „Premiers repères“, naslovljen „Rapports de famille patrimoniaux“, str. 126–142, zlasti točka 138 in naslednje; za primerjavo z Uredbo 2016/1103 pa točko 141 in naslednje. V zvezi z razmerjem med to uredbo in veljavnimi mednarodnimi konvencijami glej člen 62 te uredbe. Nazadnje, v zvezi z zakonodajno zgodovino opredelitve pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“ glej Wautelet, P., „Article 3. – Définitions“, op. cit., točka 59 in naslednje.
32 Glej Lagarde, P., Bergquist, U., in drugi, Commentaire des règlements européens sur les régimes matrimoniaux et les partenariats enregistrés, 2. izdaja, Dalloz, Pariz, 2018, točki 1.7 in 1.8 (str. 32 in 33).
33 Glej Lagarde, P., Bergquist, U., in drugi, op. cit., točka 1.8 (str. 33). Po mnenju Andree Bonomija, „Article 1. – Champ d’application“, v: Bonomi, A., in Wautelet, P., op. cit., str. 107–201, zlasti točka 10, „te izključitve pomenijo le negativne omejitve področja uporabe [Uredbe 2016/1103], pri čemer je to področje najprej opredeljeno s pozitivnim pojmom premoženjskih razmerij med zakoncema. […] Zato vprašanja, ki jih ta pojem ne zajema, ne spadajo na področje uporabe [te uredbe], čeprav niso navedena v členu 1(2) [navedene uredbe]“. Za ponazoritev glej Wautelet, P., „Article 3. – Définitions“, op. cit., o razmerjih med zakonci in pravnimi osebami, točke od 132 do 139.
34 Moj poudarek. Po mnenju Patricka Wauteleta, „Article 3. – Définitions“, op. cit., točka 80, ta izraz „pravila“, ki se pojavlja tudi v uvodni izjavi 18 Uredbe 2016/1103, ne izraža želje po sprejetju opredelitve, ki bi se razlikovala od običajnega pristopa v mednarodnem zasebnem pravu, če ne bi bila funkcionalna (glej v zvezi s tako metodo, po kateri se „preučijo funkcija in cilji, ki jih uresničuje institut ali mehanizem, vzpostavljen z nacionalnim zakonom“, prav tam, točki 78 in 79). Za primerjavo glej člen 3(1)(a) Uredbe št. 650/2012. Po mojem mnenju je treba iz sodne prakse Sodišča, ki se nanaša na področje uporabe Konvencije o pristojnosti in izvrševanju sodb v civilnih in trgovinskih zadevah, podpisane 27. septembra 1968 v Bruslju (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena z zaporednimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji (UL 1998, C 27, str. 1), v nadaljevanju: Bruseljska konvencija, in uredb, ki so jo nasledile, izpeljati spoznanja v zvezi z vprašanji o premoženjskih razmerjih med zakoncema. Iz te sodne prakse izhaja, da je Sodišče raziskalo naravo premoženjskopravnih razmerij med strankama v sporu ali predmet tega spora v povezavi z zakonsko zvezo ali brez povezave z njo. Glej sodbo de Cavel (točka 7), sodbo z dne 31. marca 1982, W. (25/81, EU:C:1982:116, točki 7 in 8), in sklep Iliev (točka 30). Sodišče se je izreklo tudi ob upoštevanju namena zadevne odločbe ali pravila (glej sodbo z dne 27. februarja 1997, van den Boogaard (C‑220/95, EU:C:1997:91, točka 22), in sodbo Mahnkopf (točka 40)). V obravnavanem primeru bi bilo treba v posebnem pravnem položaju solastnine zakoncev preučiti, ali glede na namen uveljavljanega prava spor spada na področje uporabe Uredbe 2016/1103 ali pa je z njega izključen zaradi ene od pravnih kategorij, naštetih v členu 1 te uredbe.
35 Ker je bila z Uredbo Bruselj Ia razveljavljena in nadomeščena Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42), ki je nadomestila Bruseljsko konvencijo, se razlaga, ki jo je Sodišče podalo v zvezi z določbami teh drugih dveh pravnih instrumentov, uporablja tudi za razlago Uredbe Bruselj Ia, kadar je te določbe mogoče opredeliti kot „enakovredne“ določbam te zadnjenavedene uredbe. Glej med drugim sodbo z dne 16. maja 2024, Toplofikatsia Sofia (Pojem stalnega prebivališča toženca) (C‑222/23, EU:C:2024:405, točka 49 in navedena sodna praksa).
36 V tej zadevi se je spor nanašal na začasno ureditev premoženjskopravnih razmerij med zakoncema, ki je bila potrebna v tem postopku, ki je potekal. Glej sodbo de Cavel (točka 7, prvi odstavek).
37 Sodba de Cavel (točka 7, drugi, tretji in četrti odstavek).
38 Glej sklep Iliev (točka 30). V zvezi s tem Dirk Looschelders, „Internationale Zuständigkeit für die Auseinandersetzung von Miteigentum bei ehegüterrechtlichem Bezug“, Praxis des internationalen Privat- und Verfahrensrechts, Gieseking, Bielefeld, 2018, št. 6, str. 591–594, zlasti str. 593 in 594, pojasnjuje, da je prenehanje zakonske zveze v bolgarskem pravu, ki se uporablja v tej zadevi, neposredno povzročilo le nastanek solastnine in da je spor v zvezi z njeno razdelitvijo le posredna posledica razveze. Iz tega sklepa, da je to, da je nastanek navedene solastnine med nekdanjima zakoncema odvisen od vidikov v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema, zgolj predhodno vprašanje, ki ne nasprotuje uporabi Uredbe Bruselj Ia. Vendar ugotavlja, da je z vidika prava Unije pomembno le, ali je razdelitev solastnine utemeljena s prenehanjem zakonske zveze ali pa nima nobene zveze z njo, in da dejstvo, da ta razdelitev spada na področje stvarnega prava, ne nasprotuje opredelitvi na področju premoženjskih razmerij med zakoncema. To ugotovitev je namreč mogoče izpeljati iz ugotovitve, da je odgovor Sodišča na vprašanja o razdelitvi premoženja osredotočen na njegovo likvidacijo (glej sklep Iliev, točki 19 in 22).
39 Glej sklep Iliev (točka 15 v povezavi s točkama 10 in 11 ter točka 22).
40 Glej v zvezi s takimi zadržki Farnoux, E., „Improbable retour en grâce de la théorie générale des conflits de juridictions: naissance d’une règle de compétence purement internationale s’agissant d’une action en partage d’un bien immobilier situé en France“, Revue critique de droit international privé, št. 1, Dalloz, Pariz, 2021, str. 106–127 in zlasti str. 125 in 126.
41 Na obravnavi se je celo zatrjevalo, da je načrt za pridobitev skupnega premoženja nastal pred sklenitvijo zakonske zveze in je bil izveden kmalu po izbiri premoženjskega režima.
42 Glej sodbo de Cavel (točka 7, tretji odstavek) in točko 46 teh sklepnih predlogov.
43 Glej sodbo de Cavel (točka 7, drugi odstavek). Točka 7, tretji odstavek, te sodbe se nanaša na spore, ki zadevajo ali se tesno navezujejo na „premoženjskopravna razmerja med zakoncema, ki neposredno izvirajo iz sklenitve zakonske zveze ali njenega prenehanja“ (moj poudarek).
44 Glej Schlosserjevo poročilo o Konvenciji z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska h Konvenciji o pristojnosti in izvrševanju sodb v civilnih in trgovinskih zadevah ter k Protokolu o razlagi te konvencije s strani Sodišča (UL 1979, C 59, str. 71), v nadaljevanju: Schlosserjevo poročilo, točka 50. V zvezi s povezavo s tem poročilom glej Farnoux, E., op. cit., str. 125.
45 Schlosserjevo poročilo (točka 50).
46 Glej Schlosserjevo poročilo (točka 43).
47 Prav tam (točka 43).
48 Prav tam (točki 45 in 46).
49 Glej Wautelet, P., „Article 3. – Définitions“, op. cit., točka 64.
50 Glej točko 48 teh sklepnih predlogov.
51 Moj poudarek. Opozoriti moram, da so merila, upoštevana v sodbi de Cavel (točka 7), navedena tako: spor, ki zadeva ali se tesno navezuje na premoženjskopravna razmerja med zakoncema, ki neposredno izvirajo iz sklenitve zakonske zveze ali njenega prenehanja.
52 Glej Looschelders, D., „Art. 1 EuGüVO Anwendungsbereich“, op. cit., točka 10. Po mnenju tega avtorja dejstvo, da je to merilo navedeno le v uvodni izjavi, govori v prid razlagi, da neposredna narava ni osrednje merilo pri opredelitvi pojma „premoženjska razmerja med zakoncema“.
53 Glej špansko („como resultado“), nemško („aufgrund“), angleško („as a result“), italijansko („in conseguenza“) in poljsko („wynikających“) različico, ki sem jih lahko preveril.
54 Glej točko 47 teh sklepnih predlogov.
55 Glej uvodno izjavo 8 Uredbe 2016/1103.
56 Glej uvodni izjavi 15 in 16 Uredbe 2016/1103.
57 Glej člena 21 in 27 ter uvodno izjavo 52 Uredbe 2016/1103.
58 Glej člen 22 Uredbe 2016/1103.
59 Glej člen 26 Uredbe 2016/1103.
60 Glej člen 28 in uvodno izjavo 52 Uredbe 2016/1103.
61 Glej člen 21 Uredbe 2016/1103.
62 Glej tudi v primeru postopka, ki poteka v zvezi z dedovanjem po zakoncu ali zakonskimi vezmi, uvodni izjavi 33 oziroma 34 Uredbe 2016/1103.
63 Glej Looschelders, D., „Internationale Zuständigkeit für die Auseinandersetzung von Miteigentum bei ehegüterrechtlichem Bezug“, op. cit., zlasti str. 591 in 594.
64 Glej člen 10 Uredbe 2016/1103.
65 C‑605/14, v nadaljevanju: sodba Komu in drugi, EU:C:2015:833.
66 Ta člen določa, da so ne glede na stalno prebivališče v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnin, izključno pristojna sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina. Ta določba je bila prevzeta v členu 24, točka 1, prvi pododstavek, Uredbe Bruselj Ia. Glede njene razlage glej točko 83 teh sklepnih predlogov.
67 Glej sodbo Komu in drugi (točke od 13 do 15).
68 Glej sodbo Komu in drugi (točka 28).
69 Glej sodbo Komu in drugi (točka 30).
70 Glej člen 26 Uredbe 2016/1103, ki se nanaša na prvo skupno običajno prebivališče.
71 Glej v zvezi s tem Chikoc Barreda, N., „Entre la lex causae et les lois de police de la lex fori: quelle alternative pour la protection du logement familial dans le règlement ‚régimes matrimoniaux‘?“, European Review of Private Law, št. 3, Kluwer Academic Publishers, Dordrecht, 2019, str. 583–615, zlasti točka 4. Avtorica poudarja (točka 5) razliko v primerjavi s Haaško konvencijo iz leta 1978, saj v primeru, da pravo ni izbrano, člen 26 Uredbe 2016/1103 določa povezavo s pravom države prvega skupnega običajnega prebivališča zakoncev po sklenitvi zakonske zveze, kar v primeru mobilnosti poročenih parov lahko povzroča nevšečnosti (točka 6).
72 Glej tudi Erbarth, A., op. cit., str. 252.
73 Glej člen 21 in uvodno izjavo 43 Uredbe 2016/1103. V zvezi z razliko v primerjavi s Haaško konvencijo iz leta 1978 in enako izbiro v Uredbi št. 650/2012 glej Wautelet, P., „Article 22. – Choix de la loi applicable“, v: Bonomi, A., in Wautelet, P., op. cit., str. 577–676, točki 79 in 81.
74 Glej uvodno izjavo 18 Uredbe 2016/1103. Nathalie Joubert, op. cit., točka 16, poudarja, da vključitev primarnega režima omogoča poenotenje prava, ki se uporablja za vsa premoženjska razmerja para, tudi v primerih, v katerih določeno pravo ne bi poznalo samih pojmov „premoženjskih razmerij med zakoncema“ in „primarnega režima“, kar je velika razlika v primerjavi s Haaško konvencijo iz leta 1978. Poleg tega je treba poudariti, da se tak primarni režim uporablja za vse zakonce ne glede na premoženjski režim, vključno z režimom ločenega premoženja.
75 Ti vprašanji sta izključeni s področja uporabe Uredbe 2016/1103 (glej člen 1(2)(c) in (f) te uredbe). Po mnenju Johannesa Webra, „Die Europäischen Güterrechtsverordnungen: Eine erste Annäherung“, Deutsche Notar-Zeitschrift, 2016, št. 9, str. 659–697, zlasti str. 665, „premoženjski režim tako pridobi funkcijo približevanja kot splošni standard mednarodnega prava o družinskem premoženju“ (prosti prevod).
76 Glej člen 1(2)(d) Uredbe 2016/1103 in sodbo Mahnkopf (točka 41). Glej tudi opombo 85 teh sklepnih predlogov.
77 Glej Bonomi, A., „Article 1. – Champ d’application“, op. cit., točka 3; Wautelet, P., „Article 27. – Portée de la loi applicable“, v: Bonomi, A., in Wautelet, P., op. cit., str. 845–915, točka 6; Lagarde, P., Bergquist, U., in drugi, op. cit., točka 3.2 (str. 40); Gallant, E., „Union européenne. – Règlements no 2016/1103 et 2016/1104 sur les régimes matrimoniaux et les régimes partenariaux“, JurisClasseur Procédure civile, LexisNexis, Pariz, 17. junij 2021, zvezek 3000-80, točka 43, in Weber, J., op. cit., str. 665. Glej v tem smislu tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Mahnkopf (C‑558/16, EU:C:2017:965, točka 76 in – glede merila za razdelitev premoženja med zakoncema – točka 91).
78 Glej Mankowski, P., „Verschiebungen bei der Qualifikation vermögensrechtlicher Beziehungen zwischen den Ehegatten durch die EuGüVO“, Neue Zeitschrift für Familienrecht, C.H. Beck, München, 2021, št. 17, str. 757–764, zlasti str. 758.
79 V istem smislu glej v zvezi z režimom solastnine med zakoncema, ki imata ločeno premoženje, za vprašanja, ki se nanašajo na primer na dolgove iz solastnine ali odškodnino za solastnika, Wautelet, P., „Article 27. – Portée de la loi applicable“, op. cit., točka 67.
80 Glej Godechot-Patris, S., „Réglementation depuis le 29 janvier 2019“, JurisClasseur Notarial Formulaire, LexisNexis, Pariz, 15. september 2023, zvezek 320, točka 111, in Wautelet, P., „Article 27. – Portée de la loi applicable“, op. cit., točka 74. Kar zadeva splošni režim solastnine, izražata dvome, pri čemer se sklicujeta na pravo kraja, kjer se nahaja nepremičnina. V zvezi s priporočilom pristopa, pri katerem se obravnava vsak primer posebej, glej Wautelet, P., „Article 1. – Champ d’application“, v: Bonomi, A., in Wautelet, P., op. cit., točki 176 in 177.
81 Glej Hausmann, R., Internationales und Europäisches Familienrecht, 3. izdaja, C.H. Beck, München, 2024, točka 355. Glej tudi Godechot-Patris, S., „Compétence juridictionnelle en matière d’action en partage d’un immeuble situé en France“, Revue Juridique Personnes et Famille, št. 5, Lamy, Pariz, 2020. Glej poleg tega točko 86 teh sklepnih predlogov o povezavi, ki jo je mogoče vzpostaviti s členom 29 Uredbe 2016/1103. Zato naj bi ob neobstoju zakonske zveze prenehanje solastništva spadalo na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia. Glej nazadnje točko 68 teh sklepnih predlogov v zvezi z družinskim prebivališčem.
82 Glej Mankowski, P., op. cit., str. 758. Vendar ta avtor pojasnjuje, da obstoj denarnega zahtevka enega zakonca do drugega sam po sebi ne zadostuje za opredelitev statusa premoženja v zakonski zvezi, če ta terjatev nima nobene zveze s premoženjskim razmerjem med zakoncema.
83 Za neporočene pare glej Uredbo Sveta (EU) 2016/1104 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskopravnih posledic registriranih partnerskih skupnosti (UL 2016, L 183, str. 30).
84 Sodba z dne 7. aprila 2022, V A in Z A (Subsidiarna pristojnost v dednih zadevah) (C‑645/20, EU:C:2022:267, točka 21, primerjaj točke 37, 38, 44 in 45). Sodišče je odločilo, da iz tega načela izhaja, da na področje uporabe Uredbe št. 650/2012 spada nacionalno pravilo, katerega glavni namen je določitev obsega dednega deleža, ki ga je treba dodeliti preživelemu zakoncu v razmerju do drugih dedičev, in ne razdelitev premoženja med zakoncema. Glej sodbo Mahnkopf (točka 40). Iz tega sklepam, da bi morala v skladu z navedenim načelom razdelitev solastnine iz dedovanja med preživelega zakonca in dediče preminulega zakonca prav tako urejati Uredba št. 650/2012. Glej Lardeux, G., „De certaines hypothèses délicates du droit international privé des immeubles“, Journal du droit international (Clunet), LexisNexis, Pariz, št. 4, 2021, str. 1259–1275, opomba 28, ter Péroz, H. in Fongaro, É., „Mai 2019-mai 2020: le droit international privé n’est pas près d’être confiné“, Droit et Patrimoine, št. 304, Lamy, Pariz, 2020, zlasti del III, ki se nanaša na „[o]bveznosti in premoženje“.
85 Glej sodbo z dne 26. marca 2026, Isergartler (C‑618/24, EU:C:2026:251, točka 43 in navedena sodna praksa). Sodišče je svojo odločitev obrazložilo s sklicevanjem na „načelo enotne dediščine, konkretizirano zlasti v členu 23(1) Uredbe št. 650/2012, ki pojasnjuje, da je pravo, ki se uporablja v skladu s to uredbo, namenjeno urejanju ‚celotnega dedovanja‘“ (moj poudarek). V zvezi s tem razmerjem med pravom, ki se uporablja, in pristojnostjo glej Peroz, H., in Fongaro, É., op. cit. Hélène Peroz poudarja, da je delitev zapuščine zajeta le v členu 23(2)(j) Uredbe št. 650/2012, ki se nanaša na področje uporabe prava, ki se uporablja, in ne na pravila o pristojnosti sodišč. Vendar meni, da če se ta uredba uporablja za pravo, ki se uporablja za delitev zapuščine, se za te zadeve a fortiori uporabljajo pravila o pristojnosti iz navedene uredbe. Glede analogije s členom 23(2)(e) in (j) iste uredbe glej tudi Looschelders, D., „Internationale Zuständigkeit für die Auseinandersetzung von Miteigentum bei ehegüterrechtlichem Bezug“, op. cit., str. 594.
86 Glej Bonomi, A., in Wautelet, P., „Introduction“, op. cit., točka 38, in Bonomi, A., „Article 21. – Unité de la loi applicable“, v: Bonomi, A., in Wautelet, P., op. cit., točka 5.
87 Glej Bonomi, A., in Wautelet, P., „Introduction“, op. cit., točki 43 in 60.
88 Glej člen 21 Uredbe 2016/1103, ki ne vsebuje nobene omejitve glede narave in kraja premoženja.
89 Zdi se mi, da je mogoče opraviti primerjavo z merili za likvidacijo skupnega premoženja na podlagi češkega prava. Glej informacije, zagotovljene v skladu s členom 63 Uredbe 2016/1103, ki so na voljo na spletnem naslovu: https://e-justice.europa.eu/topics/family-matters-inheritance/property-marriage-civil-partnerships/matrimonial-property-regimes/cz_sl. V zvezi s češkimi predpisi o likvidaciji režima ločenega premoženja zakoncev glej tudi Zuklínová, M., „§ 729“, v: Zuklínová, M., in drugi, op. cit., zlasti III o skupnih pravicah in obveznostih zakoncev v režimu ločenega premoženja. Za povzetek francoskega prava zlasti v zvezi z likvidacijo režima ločenega premoženja in solastnine glej Collard, F., op. cit., točka 18 in naslednje. Patrick Wautelet je poudaril, da se ob obstoju solastnine, kadar ta povezuje (nekdanja) zakonca, pojavljajo posebna vprašanja, na katera je odgovor podan v posebnem pravu premoženjskih razmerij parov („Article 1. – Champd’application“, op. cit., točka 176, in „Article 27. – Portée de la loiapplicable“, op. cit. točka 67).
90 Glej zlasti člen 24, točka 1, Uredbe Bruselj Ia ter člen 1(2)(g) in (h) Uredbe 2016/1103.
91 Glej točko 40 in opombo 34 teh sklepnih predlogov.
92 V istem smislu glej Wautelet, P., „Article 1. – Champ d’application“, op. cit., točka 130, ki predlaga upoštevanje različnih povezav in medsebojnih učinkov med stvarnim pravom na eni strani in pravom, ki se uporablja za premoženjska razmerja parov, na drugi strani, da bi se natančno določil obseg izključitve, navedene v členu 1(2)(g) Uredbe 2016/1103.
93 Glej Wautelet, P., „Article 1. – Champ d’application“, op. cit., točki 129 in 181. V točki 129 navaja, da so „vprašanja lastništva in prilastitve osrednjega pomena in oblikujejo pravo premoženjskih razmerij“, v točkah 173 in 177 pa, da za solastnino veljajo pravila, ki so pomemben del prava stvarnih pravic, kar pa ne izključuje ipso facto uporabe Uredbe 2016/1103.
94 Glej člen 24, točka 1, Uredbe Bruselj Ia in člen 1(2)(k) Uredbe št. 650/2012.
95 V zvezi s tem, da je v nekaterih primerih težko ugotoviti, ali neka pravica spada v kategorijo stvarnih pravic iz člena 29 Uredbe 2016/1103, glej Wautelet, P., „Article 29. – Adaptation des droits réels“, v: Bonomi, A., in Wautelet, P., op. cit., str. 993–1023, točka 23.
96 Glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 1994, Webb (C‑294/92, EU:C:1994:193, točka 14), ter sodbo Komu in drugi (točka 26 in navedena sodna praksa). Glej tudi sodbo z dne 10. julija 2019, Reitbauer in drugi (C‑722/17, EU:C:2019:577, točka 45).
97 Glej Schlosserjevo poročilo (točka 166) ter sodbi z dne 10. januarja 1990, Reichert in Kockler (C‑115/88, EU:C:1990:3, točka 12), ter z dne 10. julija 2019, Reitbauer in drugi (C‑722/17, EU:C:2019:577, točka 48).
98 Glej sodbo z dne 12. oktobra 2017, Kubicka (C‑218/16, EU:C:2017:755, točka 47). Sodišče je to opredelitev izpeljalo iz obrazložitvenega memoranduma predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb in javnih listin v zapuščinskih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (COM(2009) 154 final), str. 5. V predlogu uredbe Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, ter priznavanju in izvrševanju sodnih odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema (COM(2016) 106 final) je v zvezi s členom 1 pojasnjeno, da „[t]a uredba ne zadeva narave stvarnih pravic na premoženju, opredelitve premoženja in pravic ter določitve prednostnih pravic imetnika takih pravic“, točka 5.1 (str. 7).
99 Glej sodbo z dne 12. oktobra 2017, Kubicka (C‑218/16, EU:C:2017:755, točka 48). Sodišče se opira na pojasnila iz uvodne izjave 15 Uredbe št. 650/2012, ki so z enakim besedilom navedena v uvodni izjavi 24 Uredbe 2016/1103.
100 Podobne določbe so navedene v členu 31 Uredbe št. 650/2012, katerega področje uporabe je Sodišče v sodbi z dne 12. oktobra 2017, Kubicka (C‑218/16, EU:C:2017:755, točka 63), opredelilo kot omejeno na vsebino stvarnih pravic in njihov prevzem v pravnem redu države članice, v kateri so uveljavljane. Tega člena ni mogoče uporabiti, če je stvarna pravica, ki preide z vindikacijskim volilom, lastninska pravica in država članica, ki mora priznati njene učinke, pozna tako pravico (točki 64 in 65 te sodbe).
101 Glej Wautelet, P., „Article 1. – Champ d’application“, op. cit., točka 174 in primer 14.
102 Glej uvodno izjavo 52 Uredbe 2016/1103. Glej tudi Wautelet, P., „Article 1. – Champ d’application“, op. cit., točki 176 in 177.
103 Glej Wautelet, P., „Article 29. – Adaptation des droits réels“, op. cit., točka 26. Pri vprašanjih v zvezi s prenehanjem solastnine zakoncev glej v zvezi z načelom povezanega branja členov 27 in 29 Uredbe 2016/1103, ki pa ga je treba še omiliti v primeru nerazlikovanja med pravom, ki se uporablja za premoženjska razmerja med zakoncema, in splošnim režimom solastnine, tudi Godechot-Patris, S., „Article 27“, v: Corneloup, S., in drugi, op. cit., str. 267–281, zlasti točka 39.
104 Glej Wautelet, P., „Article 1. – Champ d’application“, op. cit., točke od 131 do 133.
105 Prav tam, točka 179. Glej tudi Looschelders, D., „Art. 1 EuGüVO Anwendungsbereich“, op. cit., 2024, točka 11.
106 Glej uvodni izjavi 27 in 28 Uredbe 2016/1103. Poleg tega so v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb pristojna le sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena. Glej člen 24, točka 5, Uredbe Bruselj Ia. V sodbi z dne 26. marca 1992, Reichert in Kockler (C‑261/90, EU:C:1992:149, točki 26 in 27), ki se opira na poročilo P. Jenarda o Bruseljski konvenciji (UL 1979, C 59, str. 1), se zahteva tesna povezava z „uporabo prisilnih sredstev, omejevanja ali rubeža na premičnem ali nepremičnem premoženju za zagotovitev učinkovitega izvrševanja sodnih odločb in javnih listin“.