z dne 9. oktobra 2025 ( *1 )
„Predhodno odločanje – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Področje uporabe – Člen 25 – Dogovor o pristojnosti – Stranke pogodbe s sedežem v isti tretji državi – Dodelitev pristojnosti sodiščem države članice za odločanje o sporih, ki izhajajo iz te pogodbe – Tuji element – Posledice izstopa Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije“
V zadevi C‑540/24,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija) z odločbo z dne 1. avgusta 2024, ki je na Sodišče prispela 8. avgusta 2024, v postopku
Cabris Investments Ltd
proti
Revetas Capital Advisors LLP,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi F. Biltgen (poročevalec), predsednik senata, T. von Danwitz, podpredsednik Sodišča v funkciji sodnika prvega senata, I. Ziemele, sodnica, A. Kumin in S. Gervasoni, sodnika,
generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez-Bordona,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
|
– |
za Revetas Capital Advisors LLP B. Knötzl in B. Ortner, Rechtsanwälte, |
|
– |
za Evropsko komisijo S. Noë in J. Vondung, agenta, |
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
|
1 |
Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 50(3) PEU, členov 25 in od 68 do 70 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1, v nadaljevanju: Uredba Bruselj Ia) ter členov 17, 18, 55, 56 in 66 Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena s poznejšimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija). |
|
2 |
Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Cabris lnvestments Ltd in Revetas Capital Advisors LLP, družbama angleškega prava, glede zahtevka za plačilo zneska za izpolnitev pogodbene obveznosti, ki ga je prva družba vložila zoper drugo pri avstrijskem sodišču. |
Pravni okvir
Pogodba EU
|
3 |
Člen 50(3) PEU določa: „Pogodbi se za zadevno državo prenehata uporabljati z dnem začetka veljavnosti sporazuma o izstopu, sicer pa dve leti po uradnem obvestilu iz odstavka 2, razen če Evropski svet po dogovoru z zadevno državo članico soglasno ne sklene, da se to obdobje podaljša.“ |
Sporazum o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo
|
4 |
Člen 126 Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2020, L 29, str. 7; v nadaljevanju: Sporazum o izstopu), ki je bil sprejet 17. oktobra 2019 in je začel veljati 1. februarja 2020 ter je bil v imenu Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (ESAE) odobren s Sklepom Sveta (EU) 2020/135 z dne 30. januarja 2020 (UL 2020, L 29, str. 1), določa: „Prehodno obdobje oziroma obdobje izvajanja se začne na datum začetka veljavnosti tega sporazuma in konča 31. decembra 2020.“ |
Bruseljska konvencija
|
5 |
Člen 17 Bruseljske konvencije določa: „Če so se stranke, od katerih ima vsaj ena svoj sedež ali stalno prebivališče v državi pogodbenici, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države pogodbenice, je pristojno samo to sodišče oziroma so pristojna samo sodišča te države pogodbenice. […]“ |
|
6 |
Člen 18 te konvencije določa: „Poleg pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te konvencije, je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To pravilo pa ne velja, če se je spustil v postopek, da bi ugovarjal pristojnosti ali če je v skladu s členom 16 izključno pristojno drugo sodišče.“ |
|
7 |
Člen 55 navedene konvencije določa: „Brez poseganja v določbe člena 54, drugi odstavek, in člena 56 ta konvencija med državami pogodbenicami nadomesti konvencije, sklenjene med dvema ali več od teh držav, in sicer: […]
[…]“ |
|
8 |
Člen 56 iste konvencije določa: „Pogodba in konvencije iz člena 55 bodo še naprej učinkovale v zvezi z zadevami, za katere se ne uporablja ta konvencija. Še naprej bodo učinkovale v zvezi s sodnimi odločbami, ki so bile izdane, in listinami, ki so bile prejete pred začetkom veljavnosti te konvencije.“ |
|
9 |
Člen 66 Bruseljske konvencije določa: „Ta konvencija je sklenjena za nedoločen čas.“ |
Uredba Bruselj I
|
10 |
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42; v nadaljevanju: Uredba Bruselj I) je začela veljati 1. marca 2002 in je med državami članicami nadomestila Bruseljsko konvencijo. Ta uredba pa je bila z učinkom od 10. januarja 2015 razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Bruselj Ia. |
|
11 |
Člen 23(1) Uredbe Bruselj I je določal: „Če so se stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice. […]“ |
Uredba Bruselj Ia
|
12 |
V uvodnih izjavah 3, 13, 14, 15, 19 in 21 Uredbe Bruselj Ia je navedeno:
|
|
13 |
Člen 4(1) te uredbe določa: „Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“ |
|
14 |
Člen 6(1) navedene uredbe določa: „Če toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, se pristojnost sodišč vsake države članice ob upoštevanju člena 18(1), člena 21(2), členov 24 in 25 določi po pravu te države članice.“ |
|
15 |
Člen 25(1) iste uredbe, ki je v poglavju II, oddelek 7, naslovljen „Dogovor o pristojnosti“, določa: „Če so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. […]“ |
|
16 |
Člen 31(2) Uredbe Bruselj Ia določa: „Če postopek začne sodišče države članice, ki mu je izključna pristojnost podeljena z dogovorom iz člena 25, sodišča druge države članice ne glede na člen 26 prekinejo postopek, dokler sodišče, ki je začelo postopek na podlagi dogovora, ne izjavi, da ni pristojno na podlagi dogovora.“ |
|
17 |
Poglavje VII te uredbe, naslovljeno „Razmerje do drugih pravnih aktov“, med drugim vsebuje člene od 68 do 70. Člen 68 te uredbe določa: „1. Ta uredba med državami članicami nadomešča Bruseljsko konvencijo, razen za ozemlja držav članic, ki sodijo na ozemeljsko področje uporabe te konvencije in ki so v skladu s členom 355 [PDEU] izključena iz te uredbe. 2. V obsegu, v katerem ta uredba med državami članicami nadomešča določbe Bruseljske konvencije, se vsako sklicevanje na to konvencijo razume kot sklicevanje na to uredbo.“ |
|
18 |
Člen 69 navedene uredbe določa: „Ob upoštevanju členov 70 in 71 so s to uredbo med državami članicami nadomeščene konvencije, ki urejajo ista področja kot ta uredba. Zlasti so nadomeščene konvencije s seznama, ki ga je pripravila [Evropska k]omisija v skladu s točko (c) člena 76(1) in členom 76(2).“ |
|
19 |
Člen 70(1) iste uredbe določa: „Konvencije iz člena 69 bodo še naprej učinkovale v zvezi z zadevami, za katere se ne uporablja ta uredba.“ |
|
20 |
V skladu s členom 76(2) Uredbe Bruselj Ia Komisija sestavi seznam konvencij iz člena 69 te uredbe na podlagi uradnih obvestil držav članic v skladu s členom 76(1)(c) te uredbe. V skladu s členom 76(4) navedene uredbe Komisija sezname in njihove morebitne naknadne spremembe objavi v Uradnem listu Evropske unije. |
|
21 |
Komisija je na podlagi uradnih obvestil iz člena 76 iste uredbe pripravila in objavila tri sezname (UL 2015, C 4, str. 2), od katerih tretji (v nadaljevanju: seznam 3) določa: „Konvencije iz člena 69:
[…]
[…]
[…]
[…]“ |
Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
|
22 |
Družbi Cabris lnvestments in Revetas Capital Advisors, ki imata sedež v Združenem kraljestvu, sta 6. maja 2020 sklenili pogodbo o svetovanju, skupaj s spremnim dopisom, v katerih je bil dogovor o pristojnosti (v nadaljevanju: zadevni dogovor o pristojnosti), ki je določal: „To pogodbo in razmerja med strankama ureja avstrijsko pravo in jih je treba razlagati v skladu z njim. Handelsgericht Wien [(gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija)] je edino pristojno za odločanje o sporih, ki izhajajo iz te pogodbe ali so z njo povezani, ali v sporih v zvezi z njeno izpolnitvijo ali veljavnostjo.“ |
|
23 |
Družba Cabris lnvestments je 30. junija 2023 pri Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se družbi Revetas Capital Advisors naloži, naj ji plača znesek 360.000 EUR, povečan za zamudne obresti, za izpolnitev pogodbene obveznosti plačila, ki izhaja iz te pogodbe in je povezana z opravljanjem funkcije finančnega direktorja. |
|
24 |
Iz predložitvene odločbe je razvidno, da razen zadevnega dogovora o pristojnosti med strankama v postopku v glavni stvari in Republiko Avstrijo ni očitne povezave. |
|
25 |
Družba Revetas Capital Advisors je izpodbijala mednarodno pristojnost predložitvenega sodišča in trdila, da se glede na to, da se Uredba Bruselj Ia ne uporablja več za pravna razmerja, katerih del je Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, od konca prehodnega obdobja, določenega s Sporazumom o izstopu, ki je bil določen na 31. december 2020 (v nadaljevanju: prehodno obdobje), člen 25 te uredbe, kot ga je Sodišče razložilo v sodbi z dne 8. februarja 2024, Inkreal (C‑566/22, EU:C:2024:123), ne uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari. Tako naj bi bil zadevni dogovor o pristojnosti brezpredmeten in predložitveno sodišče naj zato ne bi bilo mednarodno pristojno za odločanje o sporu, ki mu je bil predložen. |
|
26 |
Na prvem mestu, predložitveno sodišče dvomi o tem, ali se člen 25 Uredbe Bruselj Ia in načela, ki jih je Sodišče določilo v sodbi z dne 8. februarja 2024, Inkreal (C‑566/22, EU:C:2024:123), še naprej uporabljajo v primeru dogovora o pristojnosti, ki je bil v prehodnem obdobju sklenjen med strankama, ki imata sedež v Združenem kraljestvu, in s katerim je za odločanje o njunem sporu določeno sodišče države članice, če je bila pri tem sodišču vložena tožba tako po izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije kot po koncu prehodnega obdobja in če pogodbeno razmerje, ki je podlaga za spor, ni nikakor povezano s to državo članico. Predložitveno sodišče iz uvodnih izjav 13 in 14 te uredbe, člena 50(3) PEU in zgoraj navedene sodbe sklepa, da se taka povezava zahteva. |
|
27 |
Če bi Sodišče ugotovilo, da se člen 25 Uredbe Bruselj Ia v takem položaju ne uporablja, se predložitveno sodišče sprašuje, na drugem mestu, o uporabi Bruseljske konvencije, zlasti njenih členov 17 in 18, ali – če to ne velja – britansko-avstrijske konvencije. Po mnenju predložitvenega sodišča je odgovor na to vprašanje odvisen od tega, ali sta bili s členoma 68 in 69 Uredbe Bruselj Ia ti konvenciji dokončno razveljavljeni. Navedeno sodišče meni, da načela mednarodnega javnega prava, ki urejajo prenehanje veljavnosti pogodb, in okoliščina, da ti različni pravni instrumenti urejajo tesno povezana vprašanja, govorijo v prid razlagi, v skladu s katero je uporaba navedenih konvencij za pravna razmerja, ki vključujejo Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, izključena. |
|
28 |
Na tretjem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali člen 50(3) PEU in člen 82(1)(b)(i) dela 4 Civil Jurisdiction and Judgments (Amendment) (EU Exit) Regulations 2019 (predpisi iz leta 2019 o sodni pristojnosti v civilnih zadevah in sodbah (sprememba) (brexit)) z dne 4. marca 2019 (Statutory Instruments 2019, št. 479) na splošno izključujeta uporabo Bruseljske konvencije. |
|
29 |
V teh okoliščinah je Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
|
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
|
30 |
Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 25(1) Uredbe Bruselj Ia razlagati tako, da položaj, v katerem se stranki pogodbe s sedežem v Združenem kraljestvu z dogovorom o pristojnosti, sklenjenim v prehodnem obdobju, določenem s Sporazumom o izstopu, dogovorita o pristojnosti sodišča države članice za odločanje o sporih, ki izhajajo iz te pogodbe, spada na področje uporabe te določbe, kadar to sodišče o sporu med tema strankama odloča po koncu tega obdobja. |
|
31 |
Uvodoma je treba opozoriti, da je treba dogovor o pristojnosti – ki je po svoji naravi izbira glede pristojnosti, ki nima pravnega učinka, dokler ni sprožen sodni postopek, in ima lahko posledice šele takrat, ko se začne obravnavanje tožbe – presojati na datum, ko je vložena tožba (glej v tem smislu sodbi z dne 13. novembra 1979, Sanicentral,25/79, EU:C:1979:255, točka 6, in z dne 24. novembra 2022, Tilman,C‑358/21, EU:C:2022:923, točka 30). |
|
32 |
Zato je treba za odgovor na postavljeno vprašanje ugotoviti, ali spor med strankama pogodbe, ki imata od 1. februarja 2020 sedež v isti tretji državi, kot je Združeno kraljestvo, in ki sta za odločanje o njem določili sodišče države članice, spada na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia in njenega člena 25(1). |
|
33 |
V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst, v katerega je umeščena, ter cilje in namen, ki jim sledi akt, katerega del je (glej sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck,292/82, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 8. februarja 2024, Inkreal,C‑566/22, EU:C:2024:123, točka 15 in navedena sodna praksa). |
|
34 |
Na prvem mestu, kar zadeva besedilo, je v prvem stavku člena 25(1) Uredbe Bruselj Ia določeno, da če so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oziroma so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu te države članice materialna veljavnost dogovora o pristojnosti nična. |
|
35 |
Tako je iz samega besedila te določbe razvidno, da se pravilo, ki ga uvaja, uporablja ne glede na stalno prebivališče strank. Natančneje, za uporabo tega pravila ni določen noben pogoj, ki bi se nanašal na kraj stalnega prebivališča strank ali ene od njiju na ozemlju države članice. |
|
36 |
Na drugem mestu, v zvezi s kontekstom, v katerega se umešča člen 25(1) Uredbe Bruselj Ia, je treba, prvič, poudariti, da se ta določba razlikuje od tiste, ki je veljala pred njo, in sicer od člena 23(1) Uredbe Bruselj I, v skladu s katerim se je za uporabo pravila o pristojnosti, ki temelji na dogovoru o pristojnosti, zahtevalo, da ima vsaj ena od strank te konvencije stalno prebivališče na ozemlju države članice. |
|
37 |
Drugič, spomniti je treba, da je ureditev pristojnosti, vzpostavljena z Uredbo Bruselj Ia, notranja ureditev v Uniji in sledi lastnim ciljem, kot sta pravilno delovanje notranjega trga in vzpostavitev območja svobode, varnosti in pravice, kot je razvidno iz uvodne izjave 3 te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 25. februarja 2025, BSH Hausgeräte,C‑339/22, EU:C:2025:108, točka 55). V uvodni izjavi 13 navedene uredbe je poleg tega navedeno, da „[mora] med postopki, za katere se uporablja ta uredba, in ozemljem držav članic […] biti povezava“ in da „[bi se zato] morala skupna pravila o pristojnosti praviloma uporabljati, če ima toženec stalno prebivališče v eni od držav članic“. Vendar je v uvodni izjavi 14 iste uredbe navedeno, da bi morala, zato da „[bi] spoštovali avtonomnost strank, […] določena pravila o pristojnosti iz te uredbe veljati ne glede na to, kje ima toženec stalno prebivališče“. |
|
38 |
V ta namen člen 6(1) Uredbe Bruselj Ia v povezavi z njeno uvodno izjavo 14, drugače kot pravilo iz člena 4(1) te uredbe v povezavi z njeno uvodno izjavo 13, v skladu s katerim se pristojnost določi na podlagi splošnega načela stalnega prebivališča toženca, če ima toženec stalno prebivališče v državi članici, določa, da se, če toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, pristojnost sodišč vsake države članice ob upoštevanju nekaterih določb navedene uredbe, med katerimi je njen člen 25, določi po pravu te države članice. |
|
39 |
Zato je iz člena 6(1) Uredbe Bruselj Ia v povezavi s členom 25(1) te uredbe razvidno, da za položaj, v katerem toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, vendar sta se pogodbeni stranki dogovorili za sodišče ali sodišča države članice, ki bodo odločala o njunih pogodbenih sporih, velja pravilo o pristojnosti, ki izhaja iz dogovora o pristojnosti iz tega člena 25(1), in ne pravila o pristojnosti prava vsake države članice iz tega člena 6(1). Ta razlaga tako potrjuje jezikovno razlago, ki izhaja iz točke 35 te sodbe, v skladu s katero se ta člen 25(1) uporablja, tudi če imajo vse stranke v sporu stalno prebivališče v tretji državi. |
|
40 |
Tretjič, v skladu s sodno prakso Sodišča mora zadevni položaj, da bi spadal na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia, vsebovati tuji element. Ta tuji element lahko izhaja tako iz kraja stalnega prebivališča toženca na ozemlju države članice, ki ni država članica sodišča, pred katerim poteka postopek, kot tudi iz drugih dejavnikov, povezanih zlasti z vsebino spora, ki so lahko celo v tretji državi. Tak položaj lahko namreč sproži vprašanja v zvezi z določitvijo pristojnosti sodišč v mednarodnem pravnem redu (glej v tem smislu sodbe z dne 1. marca 2005, Owusu,C‑281/02, EU:C:2005:120, točka 26; z dne 8. septembra 2022, IRnova,C‑399/21, EU:C:2022:648, točka 28; z dne 29. julija 2024, FTI Touristik (Tuj element), C‑774/22, EU:C:2024:646, točke 26, 28 in 29, in z dne 25. februarja 2025, BSH Hausgeräte,C‑339/22, EU:C:2025:108, točki 59 in 60). |
|
41 |
Poleg tega je Sodišče že pojasnilo, da ima položaj, v katerem se stranke pogodbe s sedežem v isti državi članici dogovorijo o pristojnosti sodišč druge države članice za odločanje o sporih, ki izhajajo iz te pogodbe, tudi če navedena pogodba nima nobene druge navezne okoliščine s to drugo državo članico, tuji element. V takem položaju namreč obstoj dogovora o pristojnosti sodišč države članice, ki ni država članica, v kateri imajo pogodbene stranke sedež, sam po sebi dokazuje mednarodni značaj zadevnega položaja (glej v tem smislu sodbo z dne 8. februarja 2024, Inkreal,C‑566/22, EU:C:2024:123, točki 25 in 39). |
|
42 |
Po analogiji z rešitvijo, ki jo je Sodišče sprejelo v sodni praksi, navedeni v točkah 40 in 41 te sodbe, je treba ugotoviti, da obstoj dogovora o pristojnosti sodišč države članice, medtem ko imata pogodbeni stranki sedež v tretji državi, odpira vprašanje v zvezi z določitvijo pristojnosti sodišč v mednarodnem redu in je zato tak položaj tuji element, ki se zahteva v smislu te sodne prakse. |
|
43 |
Na tretjem mestu, tako razlago potrjujejo cilji, ki se uresničujejo s členom 25 Uredbe Bruselj Ia, in sicer spoštovanje avtonomije strank in povečanje učinkovitosti dogovorov o izključni pristojnosti sodišča iz uvodnih izjav 15, 19 in 22 te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 8. februarja 2024, Inkreal,C‑566/22, EU:C:2024:123, točka 26). |
|
44 |
Prav tako je ta razlaga v skladu s ciljem Uredbe Bruselj Ia, katere namen je z zelo predvidljivimi pravili o pristojnosti poenotiti kolizijska pravila glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah in tako sledi cilju pravne varnosti. Možnost strank pogodbe s sedežem v isti tretji državi, da se dogovorijo o pristojnosti sodišč države članice, namreč prispeva k zagotavljanju, da tožnik ve, pri katerem sodišču lahko sproži postopek, in da tožnik predvidi, pri katerem sodišču je lahko tožen. V tem okviru mora biti nacionalnemu sodišču, pred katerim poteka postopek, v skladu s ciljem pravne varnosti brez težav omogočeno, da se izreče o lastni pristojnosti, ne da bi moralo vsebinsko odločati o zadevi (glej po analogiji sodbo z dne 29. julija 2024, FTI Touristik (Tuj element), C‑774/22, EU:C:2024:646, točka 33 in navedena sodna praksa). |
|
45 |
Uporaba harmoniziranih pravil iz člena 25 Uredbe Bruselj Ia poleg tega prispeva k temu, da se na ozemlju držav članic preprečijo spori o pristojnosti, ki bi lahko škodovali pravni varnosti, do katerih bi lahko prišlo, če bi zadevni položaj urejala nacionalna pravila mednarodnega zasebnega prava držav članic. Poleg tega uporaba teh harmoniziranih pravil zmanjšuje možnost sočasnih postopkov in preprečuje, da bi bile nezdružljive sodne odločbe izdane v različnih državah članicah, kot to zahteva cilj usklajenega delovanja pravosodja iz uvodne izjave 21 te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 8. februarja 2024, Inkreal,C‑566/22, EU:C:2024:123, točka 30). |
|
46 |
Zato spor, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, med pogodbenima strankama s sedežem v tretji državi, ki sta za odločanje o svojih pogodbenih sporih določili sodišče države članice, spada na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia in njenega člena 25(1). |
|
47 |
Okoliščina, da je bil dogovor o pristojnosti, s katerim sta stranki pogodbe s sedežem v Združenem kraljestvu določili sodišče države članice, v obravnavanem primeru predložitveno sodišče, za odločanje o svojih sporih, sklenjen v prehodnem obdobju in da je bil spor temu sodišču predložen po koncu tega obdobja, ne more spremeniti odgovora, ki ga je treba podati na to vprašanje. |
|
48 |
Namreč, ne le, da Sporazum o izstopu ne ureja takega položaja, ampak je iz preudarkov v točkah od 31 do 46 te sodbe razvidno, da spor o glavni stvari ne glede na kraj stalnega prebivališča strank v sporu v tretji državi, kot je Združeno kraljestvo od 1. februarja 2020, spada na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia in njenega člena 25(1). |
|
49 |
Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 25(1) Uredbe Bruselj Ia razlagati tako, da ta določba zajema položaj, v katerem se stranki pogodbe s sedežem v Združenem kraljestvu z dogovorom o pristojnosti, sklenjenim v prehodnem obdobju, dogovorita o pristojnosti sodišča države članice za odločanje o sporih, ki izhajajo iz te pogodbe, tudi če je bil spor med tema strankama temu sodišču predložen po koncu tega obdobja. |
Drugo, tretje, četrto in peto vprašanje
|
50 |
Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje, da položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe Uredbe Bruselj Ia in njenega člena 25(1), na drugo, tretje, četrto in peto vprašanje ni več treba odgovoriti. |
Stroški
|
51 |
Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo. |
|
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: |
|
Člen 25(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah |
|
je treba razlagati tako, da |
|
ta določba zajema položaj, v katerem se stranki pogodbe s sedežem v Združenem kraljestvu z dogovorom o pristojnosti, sklenjenim v prehodnem obdobju, določenem s Sporazumom o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo, dogovorita o pristojnosti sodišča države članice za odločanje o sporih, ki izhajajo iz te pogodbe, tudi če je bil spor med tema strankama temu sodišču predložen po koncu tega obdobja. |
|
Podpisi |
( *1 ) Jezik postopka: nemščina.