–

za špansko vlado L. Aguilera Ruiz, agent,

–

za Evropsko komisijo S. Pardo Quintillán in C. Cattabriga, agentki,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 6(1) Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 272).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov, in sicer med osebo UQ (zadeva C‑503/19) in osebo SI (zadeva C‑592/19) na eni strani ter Subdelegación del Gobierno en Barcelona (poddelegacija vlade v Barceloni, Španija) na drugi v zvezi z zavrnitvijo vlog za priznanje statusa rezidenta za daljši čas, ki sta ju vložili zadevni osebi.

Pravni okvir

Pravo Unije

3

Direktiva 2003/109 vsebuje poglavje II, naslovljeno „Status rezidenta za daljši čas v državi članici“, v katerem so členi od 4 do 13 te direktive. Člen 4(1) navedene direktive določa:

4

Člen 5 te direktive določa:

5

Člen 6(1) Direktive 2003/109 določa:

6

Člen 7(3) te direktive določa, da če so izpolnjeni pogoji iz njenih členov 4 in 5 in posameznik ne pomeni grožnje v smislu člena 6 navedene direktive, zadevna država članica državljanu tretje države podeli status rezidenta za daljši čas.

7

Člen 12(1) in (3) te direktive določa:

8

Poglavje III Direktive 2003/109 je naslovljeno „Prebivanje v drugi državi članici“. V skladu s členom 14(1) te direktive, ki spada v to poglavje, rezident za daljši čas pridobi pravico do prebivanja na ozemlju drugih držav članic, kot je tista, ki mu je podelila status rezidenta za daljši čas, za obdobje, daljše od treh mesecev, če so izpolnjeni pogoji iz navedenega poglavja.

9

Člen 17(1) navedene direktive, ki prav tako spada v to poglavje, določa:

Špansko pravo

Organski zakon 4/2000

10

Ley Orgánica 4/2000 sobre derechos y libertades de los extranjeros en España y su integración social (organski zakon 4/2000 o pravicah in svoboščinah tujcev v Španiji ter njihovem vključevanju v družbo) z dne 11. januarja 2000 (BOE št. 10 z dne 12. januarja 2000, str. 1139) v različici, ki se uporablja za spora o glavni stvari (v nadaljevanju: organski zakon 4/2000), vsebuje člen 31, naslovljen „Položaj začasnega prebivanja“. Člen 31(7) tega zakona določa:

11

Člen 32 organskega zakona 4/2000 se nanaša na prebivanje za daljši čas. Določa:

Uredba za izvajanje organskega zakona 4/2000

12

Člen 148 uredbe za izvajanje organskega zakona 4/2000, ki je bila potrjena z Real Decreto 557/2011 por el que se aprueba el Reglamento de la Ley Orgánica 4/2000, tras su reforma por Ley Orgánica 2/2009 (kraljeva uredba 557/2011 o potrditvi uredbe za izvajanje organskega zakona 4/2000 po njegovi spremembi z organskim zakonom 2/2009) z dne 20. aprila 2011 (BOE št. 103 z dne 30. aprila 2011, str. 43821) določa:

13

Člen 149 uredbe za izvajanje organskega zakona 4/2000 ureja postopek za pridobitev dovoljenja za prebivanje za daljši čas. Člen 149(2)(f) te uredbe določa, da je treba vlogi za pridobitev takega dovoljenja glede na primer priložiti izpis iz kazenske evidence ali enakovreden dokument, ki ga izdajo organi izvorne države ali države oziroma držav, v katerih je prosilec prebival v zadnjih petih letih, pri čemer iz tega dokumenta ne sme biti razvidna nobena obsodba za kaznivo dejanje, določeno v španskem pravnem redu.

Spora o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

Zadeva C‑503/19

14

Oseba UQ je državljan tretje države, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje v Španiji.

15

10. novembra 2014 je bil obsojen na 40-dnevno kazen opravljanja družbeno koristnega dela ter na odvzem vozniškega dovoljenja za osem mesecev in dva dni zaradi vožnje pod vplivom alkohola 2. novembra 2014.

16

Oseba UQ je 2. februarja 2018, ko je na podlagi svojega dovoljenja za prebivanje v Španiji zakonito prebivala že vsaj pet let, pri Oficina de extranjeros de Barcelona (urad za tujce v Barceloni, Španija) vložila vlogo za pridobitev pravice do prebivanja za daljši čas v smislu člena 32 organskega zakona 4/2000.

17

Urad za tujce v Barceloni je z odločbo z dne 27. marca 2018 to vlogo zavrnil zaradi predkaznovanosti osebe UQ, navedene v točki 15 te sodbe. Oseba UQ je zoper to odločbo vložila upravno pritožbo, ki je bila z odločbo z dne 6. julija 2018 prav tako zavrnjena.

18

Zato je oseba UQ zoper odločbo z dne 6. julija 2018 pri predložitvenem sodišču v zadevi C‑503/19 vložila tožbo.

19

To sodišče navaja, da je sodna praksa različnih španskih sodišč nejasna in protislovna glede vprašanja, ali predkaznovanost zadevne osebe zadostuje za to, da se ji zavrne podelitev statusa rezidenta za daljši čas, ali pa, nasprotno, taka zavrnitev zahteva presojo dejstev v vsakem posameznem primeru, da bi se ugotovilo, ali zadevna oseba pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za temeljni interes družbe.

20

Po mnenju predložitvenega sodišča v zadevi C‑503/19 pa je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) v sodbi z dne 5. julija 2018 odpravilo dvome, ki so se pojavljali v nejasni sodni praksi nižjih sodišč. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) naj bi se v tej sodbi oprlo zlasti na člen 149(2)(f) uredbe za izvajanje organskega zakona 4/2000 in v bistvu ugotovilo, da že sam obstoj predkaznovanosti zadevne osebe onemogoča priznanje statusa rezidenta za daljši čas tej osebi. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) naj bi poleg tega menilo, da ta razlaga ni v nasprotju niti s smislom niti z namenom določb Direktive 2003/109.

21

Prvič, predložitveno sodišče v zadevi C‑503/19 dvomi o skladnosti stališča Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), izraženega v sodbi, navedeni v prejšnji točki, z Direktivo 2003/109.

22

Drugič, dvomi tudi o skladnosti španske ureditve s to direktivo glede možnosti, da se državljanu tretje države ne podeli status rezidenta za daljši čas iz razlogov javnega reda ali javne varnosti v skladu s členom 6(1) navedene direktive. Ta določba naj bi vsebovala možnost, ne pa obveznost države članice, da iz teh razlogov ne podeli statusa rezidenta za daljši čas. Po mnenju predložitvenega sodišča v zadevi C‑503/19 mora biti ureditev države članice, da bi bila skladna Direktivo 2003/109, pregledna in razumljiva. Kraljevina Španija pa naj te možnosti ne bi izkoristila. Člena 149(2)(f) uredbe za izvajanje organskega zakona 4/2000 naj ne bi bilo mogoče razlagati tako, da določa tak razlog za zavrnitev.

23

Tretjič, predložitveno sodišče v zadevi C‑503/19 poudarja, da stališče, ki ga je zavzelo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) v sodbi, navedeni v točki 20 te sodbe, pomeni, da državljan tretje države lažje doseže podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Španiji kot priznanje statusa rezidenta za daljši čas. Predkaznovanost naj namreč ne bi bila absolutna ovira za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, saj člen 31(7)(a) organskega zakona 4/2000 določa le, da se ta „preuči“ za namene takega podaljšanja. To sodišče se sprašuje o skladnosti takega položaja s pravom Unije, ker naj bi bil državljan tretje države s kakršno koli predkaznovanostjo odvrnjen od tega, da bi zaprosil za podelitev statusa rezidenta za daljši čas in naj bi za nedoločen čas ohranjal položaj rezidenta za krajši čas.

24

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Contencioso-Administrativo no 17 de Barcelona (pokrajinsko upravno sodišče št. 17 v Barceloni, Španija), predložitveno sodišče v zadevi C‑503/19, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

Zadeva C‑592/19

25

Oseba SI je državljan tretje države. Ima dovoljenje za začasno prebivanje v Španiji, kjer je zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in kjer je vključena v sistem socialne varnosti.

26

S sodbo Juzgado de lo Penal no 18 de Barcelona (kazensko sodišče št. 18 v Barceloni, Španija) z dne 17. oktobra 2016 je bila oseba SI kot storilec kaznivega dejanja ponarejanja javnih listin in njihove uporabe pogojno obsojena na enajstmesečno kazen odvzema prostosti s preizkusno dobo dveh let od 17. oktobra 2016 zaradi dejanj, storjenih 30. novembra 2011.

27

Oseba SI je pri poddelegaciji vlade v Barceloni vložila vlogo za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas. Ta vloga je bila z odločbo poddelegacije vlade v Barceloni z dne 30. oktobra 2017 zavrnjena zlasti zaradi predkaznovanosti osebe SI. Ta je zoper to odločbo vložila upravno pritožbo, ki je bila z odločbo z dne 13. marca 2018 prav tako zavrnjena.

28

Oseba SI je zato pri predložitvenem sodišču v zadevi C‑592/19 vložila tožbo zoper odločbo z dne 13. marca 2018.

29

To sodišče v bistvu ponavlja navedbe predložitvenega sodišča v zadevi C‑503/19, ki so povzete v točkah 19 in 20 te sodbe. Navaja, da če bi moralo uporabiti špansko ureditev, kot je razložena v sodbi Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), navedeni v točki 20 te sodbe, ne bi moglo opraviti nikakršne presoje o osebnem položaju in integraciji osebe SI v Španiji, o statusu izvršitve kazni, ki ji je bila izrečena s sodbo Juzgado de lo Penal no 18 de Barcelona (kazensko sodišče št. 18 v Barceloni), navedene v točki 26 te sodbe, o storjenem kaznivem dejanju ali o drugih okoliščinah, saj bi bilo soočeno s predkaznovanostjo, ki ne bi bila izbrisana iz kazenske evidence zadevne osebe. To sodišče pa dvomi o skladnosti takega pristopa s pravom Unije in zlasti z Direktivo 2003/109.

30

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Contencioso-Administrativo no 5 de Barcelona (upravno sodišče št. 5 v Barceloni, Španija), predložitveno sodišče v zadevi C‑592/19, prav tako prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

Vprašanja za predhodno odločanje

31

Ker se je predložitveno sodišče v zadevi C‑503/19 v prvem, tretjem in četrtem vprašanju sklicevalo na člen 17 Direktive 2003/109, je treba najprej pojasniti, da se ta člen, ki je del poglavja III te direktive, naslovljenega „Prebivanje v drugi državi članici“, nanaša na položaj državljana tretje države, ki je pridobil status rezidenta za daljši čas v prvi državi članici in ki želi prebivati v drugi državi članici.

32

Navedeni člen zato ni upošteven v položaju, kakršen je ta v postopkih v glavni stvari, v katerih gre za zavrnitev države članice, da bi državljanu tretje države, ki je tik pred vložitvijo vloge zakonito in neprekinjeno pet let prebival na njenem ozemlju, priznala status rezidenta za daljši čas.

33

Po tem pojasnilu je treba ugotoviti, da želita predložitveni sodišči z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu izvedeti, ali je treba člen 6(1) Direktive 2003/109 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, kot jo razlagajo nekatera njena sodišča in ki določa, da je državljanu tretje države mogoče zavrniti priznanje statusa rezidenta za daljši čas v tej državi članici zgolj zaradi njegove predkaznovanosti, brez konkretne preučitve njegovega položaja zlasti glede na naravo kaznivega dejanja, ki ga je storil ta državljan, nevarnost, ki jo ta lahko pomeni za javni red ali javno varnost, trajanje njegovega prebivanja na ozemlju navedene države članice in obstoj povezav s to državo.

34

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da člen 6(1), prvi pododstavek, Direktive 2003/109 določa možnost, in ne obveznosti držav članic, da zavrnejo priznanje statusa rezidenta za daljši čas zaradi javnega reda ali javne varnosti.

35

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pa je treba določbe direktive prenesti z nesporno zavezujočo močjo, z zahtevano specifičnostjo, natančnostjo in jasnostjo, da bi bila izpolnjena zahteva po pravni varnosti (sodba z dne 11. septembra 2014, Komisija/Portugalska, C‑277/13, EU:C:2014:2208, točka 43 in navedena sodna praksa).

36

Iz tega izhaja, da mora država članica, da bi pravilno prenesla člen 6(1), prvi pododstavek, Direktive 2003/109, v svojem nacionalnem pravu določiti možnost, da se državljanu tretje države zavrne priznanje statusa rezidenta za daljši čas zaradi javnega reda ali javne varnosti, s potrebno specifičnostjo, natančnostjo in jasnostjo, da se izpolni zahteva po pravni varnosti.

37

Predložitvena sodišča, ki so edina pristojna za razlago nacionalnega prava v okviru postopka, določenega v členu 267 PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 16. junija 2015, Gauweiler in drugi, C‑62/14, EU:C:2015:400, točka 28, in z dne 21. novembra 2018, De Diego Porras, C‑619/17, EU:C:2018:936, točka 80) morajo zato preveriti, ali špansko pravo vsebuje določbo z značilnostmi, navedenimi v prejšnji točki te sodbe.

38

V zvezi z vprašanjem, ali lahko v skladu s tako določbo zgolj predkaznovanost zadevne osebe zadostuje za to, da se ji iz razlogov javnega reda ali javne varnosti zavrne priznanje statusa rezidenta za daljši čas, iz besedila člena 6(1), drugi pododstavek, Direktive 2003/109 izhaja, da se za tako zavrnitev zahteva upoštevanje in tehtanje nekaterih elementov, in sicer po eni strani resnosti ali narave kaznivega dejanja, ki ga je storila zadevna oseba, nevarnosti, ki jo ta pomeni za javni red ali javno varnost, po drugi strani pa trajanja njenega prebivanja v državi članici gostiteljici in njenih morebitnih povezav s to državo članico.

39

Upoštevanje vseh teh elementov zahteva presojo od primera do primera, kar izključuje, da bi se proti zadevni osebi lahko uveljavljala zavrnitev priznanja statusa rezidenta za daljši čas zgolj zaradi predkaznovanosti te osebe, ne glede na naravo storjenih kaznivih dejanj.

40

Taka razlaga člena 6(1) Direktive 2003/109 je potrjena z ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se lahko ukrepi, upravičeni z razlogi javnega reda in javne varnosti, sprejmejo, samo če se po tem, ko pristojni nacionalni organi presodijo vsak primer posebej, izkaže, da individualno ravnanje zadevne osebe zares pomeni dejansko in dovolj resno nevarnost za temeljni interes družbe (sodba z dne 2. maja 2018, K. in H. F. (Pravica do prebivanja in obtožbe o vojnih zločinih), C‑331/16 in C‑366/16, EU:C:2018:296, točka 52 in navedena sodna praksa).

41

Tako je bilo v zvezi s členom 12(3) Direktive 2003/109, katerega besedilo je zelo podobno besedilu člena 6(1), drugi pododstavek, te direktive, razsojeno, da odločbe o izgonu državljana tretje države, ki je rezident za daljši čas, ni mogoče sprejeti samo zato, ker je bil obsojen na zaporno kazen, daljšo od enega leta (sodba z dne 7. decembra 2017, López Pastuzano, C‑636/16, EU:C:2017:949, točka 28).

42

Iz tega izhaja, da pristojni organi držav članic ne morejo samodejno šteti, da je treba državljanu tretje države zavrniti priznanje statusa rezidenta za daljši čas iz razlogov javnega reda v skladu s členom 6(1) Direktive 2003/109 zgolj zato, ker je bil obsojen zaradi kakršnega koli kaznivega dejanja (glej po analogiji sodbo z dne 12. decembra 2019, G. S. in V. G. (Grožnja javnemu redu), C‑381/18 in C‑382/18, EU:C:2019:1072, točka 65).

43

Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih preudarkov je treba na postavljena vprašanja za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) Direktive 2003/109 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, kot jo razlagajo nekatera njena sodišča in ki določa, da je državljanu tretje države mogoče zavrniti priznanje statusa rezidenta za daljši čas v tej državi članici zgolj zaradi njegove predkaznovanosti, brez konkretne preučitve njegovega položaja zlasti glede na naravo kaznivega dejanja, ki ga je storil ta državljan, nevarnost, ki jo ta lahko pomeni za javni red ali javno varnost, trajanje njegovega prebivanja na ozemlju navedene države članice in obstoj povezav s to državo.

Stroški

44

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.