–

za Telefónica Germany GmbH & Co. OHG H. Plassmeier, Rechtsanwalt,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Gentili, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo G. Braun in L. Nicolae, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6a in člena 6e(3) Uredbe (EU) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji (UL 2012, L 172, str. 10), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 (UL 2015, L 310, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 531/2012).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Telefónica Germany GmbH & Co. OHG, ponudnico telekomunikacijskih storitev, ki med drugim deluje pod imenom „O2“, in Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände – Verbraucherzentrale Bundesverband eV (zvezno združenje uradov in združenj za varstvo potrošnikov, Nemčija) (v nadaljevanju: Bundesverband) zaradi opustitvene tožbe, ki jo je zadnjenavedeno vložilo zoper prakse družbe O2 v zvezi z načinom prehoda na novo tarifo gostovanja, urejeno na ravni Evropske unije, po odpravi maloprodajnih pribitkov za gostovanje znotraj Unije z učinkom od 15. junija 2017.

Pravni okvir

Uredba št. 531/2012

3

Člen 2(2)(r) Uredbe št. 531/2012 določa, da „domača maloprodajna cena“:

4

Člen 6a te uredbe, naslovljen „Odprava maloprodajnih pribitkov za gostovanje“, določa:

5

Člen 6b navedene uredbe, naslovljen „Poštena uporaba“, določa:

6

Člen 6c(1) Uredbe št. 531/2012, naslovljen „Vzdržnost odprave maloprodajnih pribitkov za gostovanje“, določa:

7

Člen 6e te uredbe, naslovljen „Zagotavljanje reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja“, v odstavkih 1 in 3 določa:

8

Člen 6f navedene uredbe, naslovljen „Prehodne maloprodajne cene gostovanja“, določa:

9

Člen 14 Uredbe št. 531/2012, naslovljen „Preglednost maloprodajnih cen za gostujoče klice in sporočila SMS“, v odstavku 3 določa:

Uredba št. 2015/2120

10

V uvodnih izjavah 21 in 25 Uredbe št. 2015/2120 je navedeno:

Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

11

Družba Telefónica Germany je ponudnica telekomunikacijskih storitev, ki med drugim ponuja mobilne komunikacijske storitve pod imenom „O2“.

12

Po sprejetju Uredbe 2015/2120 je družba O2 na svojem spletnem mestu www.o2online.de objavila informacije o načinu prehoda na novo tarifo gostovanja, urejeno na ravni Unije, ki načeloma ustreza storitvi „Roam like at home“ (gostovanje kot doma) (v nadaljevanju: RLAH). Natančneje, pod zavihkom na tem mestu, naslovljenim „Splošne informacije“, je navedeno:

13

Iz zavihka na navedenem mestu, naslovljenega „Kaj moram storiti, da se bo zame začela uporabljati regulirana tarifa gostovanja v EU?“, izhaja, da:

14

Bundesverband meni, da način prehoda na novo regulirano tarifo gostovanja, kakor je naveden na spletnem mestu družbe O2, od uporabnikov storitev družbe O2, za katere se je pred 15. junijem 2017 uporabljala tarifa, ki ni regulirana tarifa gostovanja (v nadaljevanju: druga tarifa ali alternativna tarifa), v bistvu zahteva, da po SMS sporočilu in/ali prek IT-aplikacije družbe O2 tej družbi podajo posebno izjavo za pridobitev ugodnosti nove regulirane tarife gostovanja, zlasti RLAH. Bundesverband, ki je menilo, da je ta praksa v nasprotju zlasti s členom 6a in členom 6e(3) Uredbe št. 531/2012, je pri predložitvenem sodišču, Landgericht München I (deželno sodišče v Münchnu I, Nemčija) vložilo tožbo za opustitev te prakse.

15

Bundesverband v okviru te tožbe navaja, da bi se moral RLAH na podlagi teh določb samodejno uporabljati za vse potrošnike od datuma začetka veljavnosti navedene uredbe, to je od 15. junija 2017. Družba O2 naj bi torej morala zagotoviti, da so vsi uporabniki njenih storitev samodejno upravičeni do RLAH, ne glede na to, ali so se pred tem odločili za alternativno tarifo ali ne. Zato naj družba O2 od uporabnikov njenih storitev, za katere se uporablja druga tarifa, ne bi mogla zahtevati, naj izrazijo svojo voljo zamenjati tarifo, da bi bili upravičeni do RLAH.

16

Družba Telefónica Germany pa trdi, da je treba v okviru uporabe Uredbe št. 531/2012 razlikovati med dvema vrstama tarif gostovanja, in sicer regulirano tarifo in tako imenovano „alternativno“ tarifo. Regulirana tarifa naj bi bila standardna tarifa, ki se načeloma ne bi smela povečati v primerjavi z domačo maloprodajno tarifo, medtem ko naj bi lahko alternativna tarifa določala pogoje, ki odstopajo od pogojev domače maloprodajne tarife. Po mnenju družbe Telefónica Germany se je s to uredbo zahtevalo, da so uporabniki, za katere se je že pred 15. junijem 2017 uporabljala regulirana tarifa, samodejno upravičeni do RLAH. Na podlagi člena 6e(3) te uredbe pa naj se obveznost samodejnega prehoda na RLAH ne bi uporabljala za uporabnike, za katere se je 15. junija 2017 uporabljala alternativna tarifa.

17

Predložitveno sodišče meni, da je vprašanje, ali je bilo treba od 15. junija 2017 novo regulirano tarifo gostovanja samodejno uporabiti za vse uporabnike, odločilno za rešitev spora o glavni stvari, zlasti ker družba O2 tudi po končnem datumu 15. junija 2017 ni začela uporabljati te tarife za vse uporabnike, za katere je veljala alternativna tarifa.

18

V teh okoliščinah je Landgericht München I (deželno sodišče v Münchnu I) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

Vprašanje za predhodno odločanje

19

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6a in člen 6e(3) Uredbe št. 531/2012 razlagati tako, da se nova regulirana tarifa gostovanja iz člena 6a te uredbe samodejno, z učinkom od 15. junija 2017, uporablja ne le za uporabnike, ki so že imeli regulirano tarifo gostovanja, ampak tudi za uporabnike, ki so do tega datuma izbrali drugo tarifo.

20

Za odgovor na to vprašanje je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije treba upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst in cilje ureditve, katere del je (sodba z dne 3. oktobra 2019, Wasserleitungsverband Nördliches Burgenland in drugi, C‑197/18, EU:C:2019:824, točka 48 in navedena sodna praksa).

21

Na prvem mestu je treba najprej ugotoviti, da je iz besedila člena 6a Uredbe št. 531/2012 razvidno, da je bilo treba prehod na RLAH na splošno, z učinkom od 15. junija 2017, opraviti „uporabnikom gostovanja […] v […] državi članici“, ne da bi ta določba vsebovala izjeme ali pridržke, povezane s temi „uporabniki gostovanja“, niti a fortiori pridržke, povezane z vprašanjem, ali se je za te uporabnike dotlej uporabljala druga tarifa. Edini pridržki iz člena 6a Uredbe št. 531/2012 namreč izhajajo iz člena 6b, naslovljenega „Poštena uporaba“, in člena 6c te uredbe, naslovljenega „Vzdržnost odprave maloprodajnih pribitkov za gostovanje“, ki določata okvir, v katerem lahko ponudniki storitev gostovanja uporabljajo politiko poštene uporabe RLAH in izjemoma zaračunavajo maloprodajne pribitke gostovanja.

22

Dalje, samodejnost prehoda na regulirano tarifo gostovanja za vse uporabnike je potrjena z besedilom določb člena 6e(3) Uredbe št. 531/2012.

23

Po eni strani namreč prvi pododstavek te določbe ponudnikom storitev gostovanja ponuja možnost, da „ponujajo“, uporabnikom gostovanja pa, da „namenoma izberejo“ „tarifo gostovanja, ki ni določena v skladu s členi 6a, 6b in 6c, […] kot bi jim bila dodeljena, če takšne izbire ne bi imeli“. Člen 6e(3) Uredbe št. 531/2012 torej vzpostavlja sistem odstopanja (opt-out), v skladu s katerim mora v bistvu uporabnik, če ne želi koristiti RLAH, to izrecno izraziti. To razlago poleg tega potrjuje zadnji stavek prvega pododstavka te določbe, ki določa, da „[p]onudnik storitev gostovanja takšne uporabnike gostovanja opozori na ugodnosti gostovanja, ki bi jih s tem izgubili[, če bi zadnjenavedeni izbrali tarifo gostovanja, ki ni tarifa, določena v skladu s členi 6a, 6b in 6c te uredbe]“. Poleg tega besedilo te iste določbe ne določa časovnega okvira v zvezi z njeno uporabo, iz česar je mogoče sklepati, da je bilo tako izbiro opt-out mogoče izbrati celo pred končnim datumom, ki je bil 15. junija 2017. Tako so morali ponudniki storitev gostovanja za izvedbo take izbire pred tem datumom in za ohranitev druge tarife po njem pred tem datumom stopiti v stik z zadevnimi uporabniki, da bi jih vprašali, ali želijo ohraniti svojo drugo tarifo, pri čemer so jih morali opozoriti na „ugodnosti gostovanja, ki bi jih [z navedeno odločitvijo] izgubili“. V skladu s tem pravilom je za uporabnika, ki je odgovoril nikalno ali ni odgovoril, samodejno veljala tarifa RLAH.

24

Po drugi strani je v drugem pododstavku člena 6e(3) Uredbe št. 531/2012 potrjeno, da „ponudniki storitev gostovanja […] za vse obstoječe in nove uporabnike gostovanja samodejno uporabijo [regulirano tarifo gostovanja]“. Zato je to, da se ta samodejna uporaba nanaša na „vse uporabnike“ brez razlikovanja glede na profil uporabnikov ali tarifo, ki se je dotlej uporabljala zanje, nedvoumno. V tem smislu je namen dela uvodnega stavka tega drugega pododstavka („brez poseganja v prvi pododstavek“) poudariti, da se druga tarifa lahko še naprej ponuja tudi po začetku veljavnosti tarife RLAH, če so izpolnjeni pogoji iz prvega pododstavka navedenega člena 6e(3) in zlasti če jo je uporabnik „namenoma izbral“.

25

Na drugem mestu je treba v zvezi s kontekstom, v katerega sta umeščena člen 6a in člen 6e(3) Uredbe št. 531/2012, poudariti, da sta bili ti določbi uvedeni z Uredbo 2015/2120 z namenom odprave maloprodajnih pribitkov za gostovanje znotraj Unije.

26

Kot je namreč razvidno iz uvodne izjave 21 Uredbe 2015/2120, je zakonodajalec Unije ugotovil, da ob upoštevanju ravni veleprodajnih cen, odprave razlike med domačimi cenami in cenami gostovanja, ki je bila končni cilj Uredbe št. 531/2012, kot je navedeno v uvodni izjavi 3 te uredbe v njeni prvotni različici, ni mogoče doseči na trajnosten način, zaradi česar je bila sprejeta odločitev, da se s 15. junijem 2017 odpravijo maloprodajni pribitki za gostovanje.

27

Samodejnost tega prehoda na RLAH izhaja tudi iz uvodne izjave 25 Uredbe 2015/2120, ki določa „prehodno obdobje, v katerem bi lahko ponudniki storitev gostovanja zaračunali pribitek na domače cene […]“, ne da bi se nanašala na drugo tarifo ali celo na možnost, da se uporaba RLAH pogoji z ustrezno izjavo, ki bi jo uporabniki dali dobaviteljem.

28

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je res, da je bil namen Uredbe št. 531/2012 v prvotni različici na ravni Unije določiti najvišjo maloprodajno ceno prek regulirane tarife, imenovane „evrotarifa“, in je določala, da se ta tarifa od 1. julija 2012 samodejno uporablja za vse obstoječe uporabnike gostovanja, razen za tiste, ki so se že namenoma odločili za tarifo gostovanja, ki je drugačna od tiste, ki bi jim bila odobrena brez te izbire. To je potrjeno z uvodnima izjavama 48 in 77 Uredbe št. 531/2012 v prvotni različici ter členom 8(2) in (3) te uredbe v zvezi z „evrotarifo za govor“, členom 10(2) in (4) te uredbe v zvezi z „evrotarifo za SMS“, in členom 13(2) in (3) navedene uredbe v zvezi z „evrotarifo za prenos podatkov“.

29

Vendar so bile vse te določbe prvotne različice Uredbe št. 531/2012 o samodejni uporabi evrotarife ne le razveljavljene, ampak so poleg tega ustrezale drugačnemu ratio legis, v skladu s katerim se je lahko za uporabnika uporabljala druga tarifa, ki je bila nižja od evrotarife. Tako se med drugim člen 13(3) Uredbe št. 531/2012 v prvotni različici nanaša na „tarifo, ki je očitno nižja od evrotarife za prenos podatkov“.

30

V primeru RLAH pa je razlika v ceni med drugo tarifo gostovanja v Uniji in regulirano tarifo gostovanja načeloma izključena.

31

Zato je – ne da bi se izključilo, da bi samodejni prehod na RLAH zaradi morebitne ponovne prilagoditve pogodbe o gostovanju v nekaterih primerih lahko povzročil odvzem nekaterih ugodnosti, povezanih z individualnimi potrebami uporabnika – volja zakonodajalca Unije, da da prednost samodejni uvedbi RLAH v razmerju do vseh uporabnikov, nedvoumna.

32

Na tretjem mestu je ta razlaga potrjena s ciljem Uredbe št. 531/2012, ki je, kot je razvidno iz njenega člena 1(2) in uvodne izjave 21 Uredbe 2015/2120, „doseganje notranjega trga mobilnih komunikacijskih storitev, na katerem na koncu ne bo več razlikovanja med nacionalnimi tarifami in tarifami gostovanja.“ Medtem ko je samodejni prehod na RLAH za vse gostujoče uporabnike v celoti v skladu s tem ciljem, pa bi lahko bila zahteva po aktivaciji RLAH na način, da se izrecno izrazi volja (opt-in), v nasprotju s tem ciljem v primerih, v katerih druga tarifa ostaja višja od nacionalne tarife.

33

V zvezi s tem je treba poudariti, da sistema opt-in in opt-out uporabnikom povzročata enakovredne nevšečnosti, ker oba od zadnjenavedenih zahtevata, da ponudniku storitev gostovanja izrazijo svojo voljo. Vendar je zakonodajalec Unije ocenil, da je sistem samodejnega prehoda na RLAH sistem, ki učinkoviteje omogoča – zlasti zato, ker v sistemu odstopanja (opt-out) molk pomeni odobritev RLAH – dosego cilja iz Uredbe št. 531/2012, in sicer vzpostavitev notranjega trga mobilnih komunikacij brez razlikovanja med nacionalnimi tarifami in tarifami gostovanja.

34

Glede na zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6a in člen 6e(3) Uredbe št. 531/2012 razlagati tako, da so morali ponudniki storitev gostovanja od 15. junija 2017 za vse svoje uporabnike samodejno uporabiti regulirano tarifo gostovanja, na katero se med drugim nanaša člen 6a te uredbe, ne glede na to, ali so se ti uporabniki pred tem odločili za regulirano tarifo gostovanja ali za drugo tarifo, razen če so pred končnim datumom, to je 15. junijem 2017, izrecno izrazili izbiro, da se zanje uporablja taka druga tarifa, v skladu s postopkom, ki ga v zvezi s tem določa člen 6e(3), prvi pododstavek, navedene uredbe.

Stroški

35

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.