Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MANUELA CAMPOSA SÁNCHEZ-BORDONE,

predstavljeni 11. septembra 2025(1)

Zadeva C‑376/24

proti

Comité de direction de l’Autorité des Services et des Marchés Financiers (FSMA)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour d’appel de Bruxelles (višje sodišče v Bruslju, Belgija))

„ Predhodno odločanje – Finančne storitve – Uredba (EU) št. 596/2014 – Razkritje notranjih informacij in zloraba trga – Protipravnost razkritja notranjih informacij – Izjeme – Člen 10 – Razkritje notranje informacije v okviru običajnega opravljanja poklica ali dolžnosti – Člen 21 – Razkritje notranjih informacij v okviru novinarskih dejavnosti – Svoboda tiska in svoboda izražanja – Razkritje notranjih informacij v zvezi s privatizacijo javnega podjetja s strani političnega voditelja “

1. Spor, ki je podlaga za ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, se nanaša na veljavnost sankcije, naložene političnemu voditelju, ki je v intervjuju za medije razkril domnevno notranjo informacijo v smislu Direktive 2003/6/ES(2) in Uredbe (EU) št. 596/2014(3).

2. Sporne informacije so se nanašale na skorajšnjo privatizacijo pomembnega belgijskega javnega podjetja. Oseba, ki jih je razkrila, trdi, da je to storila, da bi sprožila razpravo o tem vprašanju v splošnem interesu, in sicer pri opravljanju svoje funkcije nosilca političnega odločanja.

3. Bistvo predloga za sprejetje predhodne odločbe je nasprotje med temeljno pravico do svobode izražanja in obveščanja (v tem primeru političnega voditelja) na eni strani ter interesom za zaščito celovitosti finančnih trgov, ki se uresničuje s prepovedjo razkritja notranjih informacij, na drugi strani.

I. Pravni okvir

A. Pravo Unije

1. Direktiva 2003/6

4. V uvodni izjavi 44 te direktive je navedeno:

„Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina temeljnih pravic Evropske unije [(v nadaljevanju: Listina)] ter zlasti njen člen 11 ter člen 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah [(v nadaljevanju: EKČP)]. V tem pogledu ta direktiva državam članicam nikakor ne preprečuje uporabe svojih ustavnih pravil, ki se nanašajo na svobodo tiska in svobodo izražanja v sredstvih javnega obveščanja –“.

5. Člen 2 določa:

„1. Države članice prepovejo vsaki osebi iz drugega pododstavka, ki ima notranje informacije, da jih uporabi bodisi posredno ali neposredno tako da pridobi ali odtuji oziroma poskuša pridobiti ali odtujiti finančne instrumente, na katere se te informacije nanašajo, za svoj račun ali za račun tretje stranke.

Prvi pododstavek se uporablja za katero koli osebo, ki ima take informacije:

[…]

[…].“

6. Člen 3 določa:

„Države članice prepovejo vsaki osebi, za kater[o] velja prepoved iz člena 2:

(a) razkrivati notranje informacije katerikoli drugi osebi, razen če se informacija razkrije med opravljanjem običajnih službenih nalog, poklica ali dolžnosti;

(b) na podlagi notranje informacije priporočati drugi osebi ali jo napeljati k pridobitvi ali odtujitvi finančnih instrumentov, na katere se ta informacija nanaša.“

2. Uredba št. 596/2014

7. V uvodni izjavi 77 je navedeno:

„Ta uredba spoštuje temeljne pravice in načela, priznane v Listini […]. Zato bi bilo treba to uredbo razlagati in uporabljati v skladu s temi pravicami in načeli. Zlasti kadar se ta uredba sklicuje na pravila, ki urejajo svobodo tiska in svobodo izražanja v drugih sredstvih javnega obveščanja, pa tudi pravilnikov ali kodeksov, ki urejajo novinarski poklic, posvetiti pozornost tem svoboščinam, kot so zagotovljene v Uniji in državah članicah ter priznane v členu 11 Listine in drugih ustreznih določbah.“

8. V členu 7, naslovljenem „Notranje informacije“, so v bistvu povzete opredelitve, podane v direktivah 2003/6 in 2003/124/ES(4).

9. Člen 8, naslovljen „Trgovanje z notranjimi informacijami“, določa:

„1. Za namene te uredbe pride do trgovanja z notranjimi informacijami, kadar oseba, ki ima notranje informacije, na podlagi teh informacij neposredno ali posredno za svoj račun ali za račun tretje osebe pridobi ali odtuji finančne instrumente, na katere se te informacije nanašajo. Za trgovanje z notranjimi informacijami se šteje tudi uporaba notranjih informacij pri preklicu ali spremembi naročila v zvezi s finančnim instrumentom, na katerega se informacije nanašajo, če je bilo naročilo oddano, preden je zadevna oseba imela notranje informacije. […]

[…]

4. Ta člen se uporablja za vsako osebo, ki ima notranje informacije, ker ta oseba:

[…]

Ta člen se uporablja tudi za vsako osebo, ki je pridobila notranje informacije v okoliščinah, ki niso navedene v prvem pododstavku, kadar te osebe vedo ali bi morale vedeti, da so to notranje informacije.

[…]“

10. Člen 10, naslovljen „Protipravno razkritje notranjih informacij“, določa:

„1. Za namene te uredbe do protipravnega razkritja notranjih informacij pride, kadar ima oseba notranje informacije in te informacije razkrije kateri koli drugi osebi, razen kadar je razkritje del običajnega opravljanja službenih nalog, poklica ali dolžnosti.

Ta odstavek se uporablja za katero koli fizično ali pravno osebo v primerih ali okoliščinah iz člena 8(4).

[…]“

11. Člen 21, naslovljen „Razkritje ali razširjanje informacij v sredstvih javnega obveščanja“, določa:

„Za namene člena 10, […] kadar se informacije razkrijejo ali razširjajo in kadar se pripravijo ali razširjajo priporočila za novinarske namene(5) ali druge oblike izražanja v medijih, se tako razkritje ali razširjanje informacij oceni ob upoštevanju pravil o svobodi tiska in svobodi izražanja v drugih medijih in kodeksih, ki veljajo za novinarski poklic, razen če:

(a) imajo zadevne osebe ali z njimi tesno povezane osebe neposredno ali posredno korist ali dobiček od razkritja zadevnih informacij, ali

(b) je namen razkritja ali razširjanja zavajanje trga glede ponudbe finančnih instrumentov, povpraševanja po njih ali njihove cene.“

B. Nacionalno pravo. Loi du 2 août 2002 relative à la surveillance du secteur financier et aux services financiers(6)

12. V členu 2 je pojem „notranje informacije“ opredeljen enako kot v direktivah 2003/6 in 2003/124 ter torej kot v Uredbi št. 596/2014.

13. Člen 25 določa:

„1. Nobena oseba:

(1) ki ima informacije, za katere ve ali bi morala vedeti, da so notranje:

(a) ne sme posredno ali neposredno pridobiti ali odtujiti oziroma poskušati pridobiti ali odtujiti finančne instrumente, na katere se te informacije nanašajo, za svoj račun ali za račun tretje osebe;

(b) ne sme razkrivati takih informacij kateri koli drugi osebi, razen če se informacija razkrije med opravljanjem običajnih službenih nalog, poklica ali dolžnosti;

[…]

(4) ne sme prek medijev, interneta ali kako drugače razširjati informacij ali govoric, ki dajejo ali bi lahko dajale napačne ali zavajajoče podatke o finančnih instrumentih, če je [ta oseba] vedela ali bi morala vedeti, da so informacije napačne ali zavajajoče.

V primeru novinarjev, ki delujejo v okviru svojega poklica, je treba takšno razširjanje informacij oceniti ob upoštevanju pravil, ki veljajo za njihov poklic, razen če imajo te osebe neposredno ali posredno korist ali dobiček od razširjanja teh informacij.“

II. Dejansko stanje, spor in vprašanja za predhodno odločanje

14. Družba Bpost, delniška družba javnega prava, katere več kot 50‑odstotni delež je bil v javni lasti, je bila leta 2016 glavni izvajalec storitev v poštnem sektorju v Belgiji, njene delnice pa so kotirale na bruseljski borzi (Belgija) (Euronext).

15. MT je bil nosilec politične funkcije socialistične stranke. Od januarja 2013 do oktobra 2014 je bil minister za javna podjetja v zvezni vladi. Po parlamentarnih volitvah leta 2014 je socialistična stranka prešla v opozicijo, leta 2016 pa je MT zasedal vodilne položaje v tej stranki in v Union nationale des mutualités socialistes – Solidaris.

16. Leta 2015 je nova belgijska vlada izrazila pripravljenost zmanjšati državno udeležbo v podjetjih v državni lasti na manj kot 50 %, o čemer je razpravljal belgijski parlament. Eden od sindikalnih vodij je sprejetje novega zakona o javnih podjetjih decembra 2015(7) grajal s temi besedami, ki jih je povzel belgijski dnevni časopis: „Predlog zakona, ki omogoča privatizacijo javnih podjetij, ki kotirajo na borzi, in sicer Bpost in Proximus, v zboru sprejet včeraj, v četrtek, ne da bi bila zahtevana uvedba manjšine, ki omogoča preprečitev sprejetja odločitev, pomeni konec javnih podjetij.“(8)

17. Statut družbe Bpost je bil spremenjen na redni in izredni skupščini 11. maja 2016, da bi se omogočila njena privatizacija.(9) Belgijski dnevnik je 12. maja 2016, ko je komentiral rezultate teh skupščin delničarjev, omenil „privatizacijo družbe Bpost“.(10)

18. MT je 27. maja 2016 v odgovor na vprašanje, ki mu je bilo postavljeno med radijsko oddajo Matin Première na radiu RTBF, dejal, da bo družba Bpost v kratkem izgubila svoj javni status, in izjavil: „država bo prodala del svojih delnic […], dejansko je to samo še vprašanje nekaj ur“. Dodal je, da bo do izgube statusa javnega podjetja prišlo v okviru posla, s katerim se bo podjetje zbližalo z drugim evropskim izvajalcem poštnih storitev, saj potekajo pogajanja o prodaji 10 % delnic družbe Bpost nizozemskemu izvajalcu poštnih storitev PostNL.

19. MT je te informacije še isti dan potrdil novinarju spletnega portala www.lavenir.net in v intervjuju za časnik Le Soir ter jih dopolnil.

20. Družba Bpost je 27. maja 2016 Autorité des services et des marchés financiers (FSMA) (organ za finančne storitve in trge, Belgija) predlagala, naj začasno ustavi trgovanje z njenimi delnicami na borzi. Pogovori o združitvi družb Bpost in PostNL so bili prekinjeni, združitev pa ni bila izvedena.(11)

21. FSMA je 28. julija 2016 odprl spis o izjavah MT, ki je bil pozvan k predložitvi pripomb, prav tako kot SL, generalni sekretar poštnega sektorja pri Centrale Générale des Services Publics (generalna zveza sindikatov javnega sektorja, v nadaljevanju: CGSP).(12)

22. Iz predložitvene odločbe(13) je razvidno, da je FSMA MT očital, da je 27. maja 2016 v dopoldanskem času razkril:

„(a) obstoj projekta skorajšnje privatizacije družbe Bpost radijskemu novinarju v oddaji ‚Matin Première‘, ki je bila prenašana v živo po radiu RTBF, in torej vsem poslušalcem te oddaje ter

(b) informacijo, da se država pripravlja na prodajo približno desetih odstotkov družbe Bpost v okviru zbliževanja z drugim evropskim gospodarskim subjektom, novinarju spletnega mesta www.lavenir.net in torej vsem bralcem članka, v katerem so bile objavljene te izjave“.

23. V različnih predhodnih odločbah, ki jih je MT neuspešno izpodbijal, je komisija FSMA za sankcije nazadnje 11. maja 2023 odločila:

„[…]

2. ugotoviti, da je MT kršil člen 25(1), točka 1(b), zakona z dne 2. avgusta 2002 s tem, da je razkril informacijo, za katero je vedel ali bi moral vedeti, da je notranja, zunaj opravljanja službenih nalog, poklica ali dolžnosti,

3. na podlagi člena 72(3) zakona z dne 2. avgusta 2002 MT izreči globo 12.500 EUR […].“

24. MT je zoper odločbo z dne 11. maja 2023 vložil tožbo pri Cour d’appel de Bruxelles, section Cour des marchés (višje sodišče v Bruslju, oddelek za trge, Belgija). FSMA je tej tožbi nasprotoval.

25. MT trdi, da:

– ni kršil člena 25 zakona z dne 2. avgusta 2002, ker se razkritje notranjih informacij nanaša na razkritje „kateri koli drugi osebi“, razen če se informacija razkrije med „opravljanjem običajnih službenih nalog, poklica ali dolžnosti“. V njegovem primeru naj bi informacije razkril javnosti na splošno in brez razlikovanja, a fortiori pa naj namen tako razkritih informacij ne bi bil zavajanje vlagateljev;

– se prepoved razkritja notranjih informacij ne uporablja za osebe, ki delujejo v okviru običajnega opravljanja svojih dolžnosti, kar naj bi se zgodilo v obravnavanem primeru;

– bi se, tudi če bi se priznalo, da je razkril notranje informacije, za zagotovitev svobode izražanja zanj uporabljala izjema od prepovedi razširjanja tovrstnih informacij (člen 21 Uredbe št. 596/2014). Razkritje ali razširjanje informacij „v sredstvih javnega obveščanja“ naj bi bilo treba razlagati tako, da ni omejeno na razkritje informacij s strani novinarjev;

– so bile njegove javne izjave podane pri opravljanju dolžnosti nekdanjega ministra za javna podjetja in člana nacionalnega sveta socialistične stranke. Od tega naj ne bi imel nobene koristi, ravno nasprotno, niti naj ne bi imel namena zavajati trg. Poleg tega naj bi šlo za izjave, ki so bile potrebne za izpolnjevanje njegovih političnih dolžnosti in dejavnosti ter pomenijo uresničevanje njegove svobode izražanja, zaščitene s členom 11 Listine in členom 10 EKČP.

26. FSMA trdi, da:

– člen 21 Uredbe št. 596/2014 vsebuje izjemo od prepovedi razkritja notranjih informacij, ki velja izključno za novinarje ali kvečjemu za razkritja v novinarske namene in se torej lahko nanaša le na tiste, ki, čeprav ne opravljajo novinarskega poklica, izkažejo, da opravljajo enakovredne službene naloge, poklic ali dolžnosti;

– te izjeme ni mogoče razširiti na govore ali izjave posameznikov, ki trdijo, da so politične osebnosti, in delujejo v „politične namene“;

– razkritje posla, na katerega izvedbo se je pripravljala družba Bpost, ni bilo niti potrebno niti sorazmerno za namene „političnega“ nasprotovanja vladni „politiki“ privatizacije javnih podjetij. MT naj bi lahko privatizaciji belgijskega javnega podjetja nasprotoval drugače kot z razkritjem notranjih informacij;

– izjema iz člena 21 Uredbe št. 596/2014 zahteva obstoj tesne povezave med razkritjem notranje informacije in opravljanjem službenih nalog, poklica ali dolžnosti osebe.

27. V teh okoliščinah je Cour d’appel de Bruxelles, section Cour des marchés (višje sodišče v Bruslju, oddelek za trge) Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1. Ali je treba člen 3 Direktive 2003/6 v povezavi s členoma 11 in 52 Listine […], členom 10 EKČP ter načelom enakosti v delu, v katerem se nanaša na prepoved ,razkrivati notranje informacije katerikoli drugi osebi, razen če se informacija razkrije med opravljanjem običajnih službenih nalog, poklica ali dolžnosti‘, razlagati tako, da je z njim razkritje notranje informacije v sredstvih javnega obveščanja (na radiu in na spletnih mestih organizacij tiskanih medijev) prepovedano osebi, ki ima položaj politika in nekdanjega ministra ter člana opozicijske stranke, ki v sredstvih javnega obveščanja nastopa v tej vlogi ter ki želi s tem razširjanjem sprožiti javno razpravo o vprašanju splošnega interesa tako, da kritizira projekt privatizacije, čeprav njegove dolžnosti običajno ne vključujejo tovrstnega razširjanja notranjih informacij v sredstvih javnega obveščanja?

2. Ali je treba člen 21 Uredbe št. 596/2014 […] v povezavi z istimi načeli, kot so navedena v prejšnjem vprašanju, razlagati tako, da je njegovo področje uporabe omejeno na razkritje ali razširjanje notranjih informacij, ki ga izvedejo novinarji, ali pa tako, da se uporablja tudi za razkritje ali razširjanje notranje informacije v sredstvih javnega obveščanja, ki ga izvede oseba, kot je politik in nekdanji minister ter član opozicijske stranke, ki želi s tem razširjanjem sprožiti javno razpravo o vprašanju splošnega interesa tako, da kritizira projekt privatizacije?“

III. Postopek pred Sodiščem

28. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 28. maja 2024.

29. Pisna stališča so predložili MT, FSMA in Evropska komisija, ki so se udeležili obravnave 22. maja 2025.

IV. Presoja

30. Na obe vprašanji za predhodno odločanje je mogoče odgovoriti skupaj. Najprej je treba ugotoviti, katero pravilo prava Unije se ratione temporis uporablja za spor.

A. Pravo, ki se uporablja

31. Predložitveno sodišče se brez razlikovanja sklicuje na Direktivo 2003/6 in Uredbo št. 596/2014.

32. Člena 10 in 21 Uredbe št. 596/2014 se uporabljata od 3. julija 2016.(14) V času domnevnega razkritja notranjih informacij (27. maja 2016) je še vedno veljala Direktiva 2003/6, katere člen 3 naj bi bil torej odločilna določba za rešitev spora.

33. Zdi se, da predložitveno sodišče predlaga možnost uporabe členov 10 in 21 Uredbe št. 596/2014, ker naj bi vsebovala „manj strogo“ pravno ureditev od prejšnje.(15)

34. Retroaktivnost ugodnejšega poznejšega zakona bi bila mogoča, če bi jo belgijsko pravo določalo v zvezi z nezakonitimi ravnanji, ki se kaznujejo v skladu z upravnokazenskim pravom. O tem vprašanju mora odločiti predložitveno sodišče.

35. Če je ta rešitev sprejeta v nacionalnem pravu, bi se člena 10 in 21 Uredbe št. 596/2014 retroaktivno uporabljala za dogodke, ki so se zgodili pred začetkom uporabe teh določb, če bi bila njuna vsebina ugodnejša od vsebine člena 3 Direktive 2003/6.

36. Besedilo člena 3(a) Direktive 2003/6 je podobno besedilu člena 10(1), prvi odstavek, Uredbe št. 596/2014. Obe sankcionirata protipravno razkritje notranjih informacij tretjim osebam, razen pri običajnem opravljanju službenih nalog, poklica ali dolžnosti. Obe torej v zvezi s tem vsebujeta podobno izjemo.(16)

37. Vendar je bila s členom 21 Uredbe št. 596/2014 dodana natančnejša določba, ki dodatno varuje objavo ali razširjanje informacij v medijih. Pri presoji, ali je oseba storila dejanje, ki je kaznivo na podlagi člena 10 te uredbe (protipravno razkritje notranjih informacij), je treba upoštevati pravila, ki urejajo svobodo tiska in svobodo izražanja.

38. Po mnenju Sodišča člen 21 Uredbe št. 596/2014 in člen 3 Direktive 2003/6 nimata „popolnoma enak[ega] pomen[a] in obseg[a], kar zadeva razkritje notranjih informacij s strani novinarja“.(17) Poleg tega je razsodilo, da bi bilo glede na razlago člena 21 Uredbe št. 596/2014 mogoče presoditi, ali so njegove „določbe […] milejše od določb iz Direktive 2003/6“.(18)

39. Menim, da je ureditev, določena za razkritje notranjih informacij pri opravljanju novinarske dejavnosti (člen 21 Uredbe št. 596/2014), ugodnejša od ureditve, ki na splošno velja za druge strokovnjake pri opravljanju njihovih službenih nalog, poklica ali dolžnosti.(19)

40. Zato se bom osredotočil na vprašanje, ali se lahko za političnega voditelja, kadar poda izjave, v katerih javnosti morebiti razkrije notranjo informacijo v smislu člena 10 Uredbe št. 596/2014, uporabljajo določbe njenega člena 21.

B. Odgovor na vprašanji za predhodno odločanje

41. Moja predstavitev bo potekala tako: (a) najprej bom analiziral razlago člena 21 Uredbe št. 596/2014 kot takega in glede na okoliščine obravnavane zadeve; (b) nato bom obravnaval vpliv, ki bi ga lahko imel člen 10(1) Uredbe št. 596/2014, vključno z zahtevami, ki izhajajo iz varstva svobode izražanja in svobode obveščanja.(20)

1. Razlaga člena 21 Uredbe št. 596/2014

a) Splošni preudarki

42. Člen 21 Uredbe št. 596/2014 uvaja posebno pravilo za presojo obstoja „protipravnega razkritja notranjih informacij“, kadar so informacije razkrite ali razširjane za novinarske namene ali druge oblike izražanja v medijih.

43. V takih primerih se razkritje ali razširjanje informacij oceni:

– „ob upoštevanju pravil o svobodi tiska in svobodi izražanja v drugih medijih in kodeksih, ki veljajo za novinarski poklic“;

– ta pravila o svobodi tiska in svobodi izražanja se ne upoštevajo, če imajo zadevne osebe (ali z njimi tesno povezane osebe) neposredno ali posredno korist ali dobiček od razkritja ali razširjanja zadevnih informacij; ali če je namen razkritja ali razširjanja zavajanje trga glede ponudbe finančnih instrumentov, povpraševanja po njih ali njihove cene.

44. Sodišče je že razlagalo člena 10 in 21 Uredbe št. 596/2014 v zvezi z razkritjem informacij za novinarske namene.(21) V bistvu je razsodilo, da izjema iz člena 21 Uredbe št. 596/2014 zajema razkritje notranjih informacij v okviru novinarskih dejavnosti, razumljenih v širšem smislu.(22)

45. Če se ne motim, še ni bila izdana nobena sodba v zvezi z razkritjem notranjih informacij za namene „[…] druge oblike izražanja v medijih“ v smislu člena 21 Uredbe št. 596/2014. Ker ta določba ne napotuje na nacionalno pravo, jo je treba v okviru prava Unije razlagati enotno, pri čemer se morajo „poleg njenega besedila upošteva[ti] tudi kontekst, v katerega se umešča, ter cilji in namen akta, katerega del je“.(23)

46. Stranke, ki so predložile stališča, zagovarjajo nasprotna stališča glede stavka, ki je predmet razlage:

– MT in Komisija predlagata široko razlago, ki ne bi veljala le za novinarje, temveč tudi za razkritje notranjih informacij s strani politikov ali strokovnjakov, kadar sodelujejo pri novinarskih dejavnostih v medijih;

– FSMA nasprotno zagovarja ozko razlago in meni, da ta stavek velja le za novinarje ter za dejavnosti, ki so potrebne in sorazmerne za opravljanje njihovih dejavnosti. Po njegovem mnenju so lahko samo novinarji neodvisni ter spoštujejo pravila in kodekse, ki urejajo novinarski poklic.

47. Razlaga, ki sta jo predlagali Komisija in MT, se mi zdi ustreznejša iz naslednjih razlogov.

48. Z jezikovnega vidika se sklicevanje na „druge oblike izražanja v medijih“ kot alternativa izrazu „za novinarske namene“ nanaša na razkritje informacij, ki: (a) se izvede v medijih, razumljenih v širšem smislu; (b) ni omejeno na tisto, ki ga izvedejo novinarji, in (c) lahko zajema namene izražanja, ki niso neposredno novinarski, torej so „druge oblike“.

49. Namen te določbe je zajeti razkritje informacij, ki jih novinarji še niso objavili, ampak jih v medijih razširjajo osebe z drugimi kvalifikacijami (npr. politiki, strokovnjaki ali komentatorji).

50. Menim, da ta določba vključuje političnega voditelja, ki daje izjave o informativnih vsebinah, ki so pomembne za širšo javnost, prek radia, tiskanih ali digitalnih medijev, pri čemer te izjave zbira in razširja kateri koli od teh medijev.

51. Res je, da novinarsko dejavnost načeloma opravljajo novinarji sami. Vendar namen člena 21 Uredbe št. 596/2014 ni bil omejiti zaščito, ki jo zagotavlja, na novinarje, ampak jo razširiti na tiste, ki razkrijejo nekatere informacije v medijih.

52. Varovano je prav „razkritje ali razširjanje informacij v sredstvih javnega obveščanja“, in sicer objektivno, ne subjektivno. Za te namene namreč ni razlike, ali ga izvajajo neposredno novinarji ali druge osebe, ki te medije uporabijo za sporočanje teh informacij.

53. Sklicevanje na „pravil[a] […] ali kodeks[e], ki veljajo za novinarski poklic“, po mojem mnenju ne pomeni, da bi morala biti uporaba člena 21 Uredbe 596/2014 omejena na novinarje. Določba sicer govori o pravilih in kodeksih, ki se nanašajo na novinarski poklic, pa tudi o pravilih in kodeksih „o svobodi tiska in svobodi izražanja v drugih medijih“. Ta druga pravila niso le etična pravila, ki se uporabljajo za novinarje kot take, ampak tudi tista, ki na splošno urejajo dejavnost vseh medijev.

54. Sistematična in teleološka razlaga spornega izraza me pripelje do istega rezultata.

55. Cilj Uredbe št. 596/2014 je zagotoviti celovitost finančnih trgov Unije in okrepiti zaupanje vlagateljev. To zaupanje med drugim temelji na tem, da so vlagatelji postavljeni v enakopraven položaj in zaščiteni pred nezakonito uporabo notranjih informacij.(24)

56. Na prvi pogled bi bil ta cilj bolje zaščiten, če bi bilo varstvo (v skladu s členom 21 Uredbe št. 596/2014) pred sankcijami za razkritje notranjih informacij omejeno na novinarje in odvzeto osebam, ki to niso. S tem bi bila zaprta možnost, da so osebe, ki niso novinarji, kot so politični voditelji ali strokovnjaki, lahko upravičene do privilegija iz člena 21 Uredbe št. 596/2014.

57. Vendar se s tem stališčem ne bi upoštevalo, da je treba cilja varstva celovitosti finančnih trgov Unije in zaupanja vlagateljev doseči ob spoštovanju „svobod[e] tiska in svobod[e] izražanja v drugih sredstvih javnega obveščanja, […] kot so zagotovljene v Uniji in državah članicah ter priznane v členu 11 Listine […]“.(25)

58. Pomen temeljnih svoboščin v demokratični družbi zahteva široko razlago pojmov, na katere napotujejo. Člen 21 Uredbe št. 596/2014 z uvedbo posebne izjeme (od prepovedi razširjanja notranjih informacij) za razkritje za novinarske namene ali druge oblike izražanja v medijih to povezuje s svobodo tiska in svobodo izražanja.(26)

59. Sodišče je izraz „obdelav[a] osebnih podatkov, ki se izvaja zgolj v novinarske namene“ iz člena 9 Direktive 95/46 razlagalo z uporabo zelo širokih meril:(27)

– „dejavnosti novinarstva“ so tiste, katerih namen je razkritje informacij, mnenj ali idej javnosti, ne glede na sredstvo za prenos;(28)

– izjema ni omejena na medije, temveč se uporablja za vsako osebo, ki se ukvarja z novinarstvom;(29)

– na podlagi okoliščine, da oseba ni poklicni novinar, ni mogoče izključiti, da lahko zadevni videoposnetek in njegova objava na spletni strani spadata na področje uporabe izjeme v zvezi z novinarskimi dejavnostmi;(30)

– sredstvo, po katerem so bili posredovani podatki, ki se obdelujejo bodisi klasično, kot je papir ali radijski valovi, bodisi elektronsko, kot je splet, ni odločilno za presojo, ali gre za dejavnost, „ki se izvaja zgolj v novinarske namene“.(31)

60. Če je bila ta sodna praksa izoblikovana v zvezi z določbo, ki njeno uporabo omejuje izključno na novinarske namene, jo je še toliko bolj utemeljeno razširiti na drugo določbo (kot je člen 21 Uredbe št. 596/2014), ki tega pogoja ne vsebuje in se z veliko širšimi izrazi sklicuje na razširjanje informacij „za novinarske namene ali druge oblike izražanja v medijih“.(32)

61. S tega vidika ima uporaba člena 21 Uredbe št. 596/2014 za politične voditelje, ki nastopajo v medijih (v obliki intervjujev, tiskovnih konferenc ali podobnih dogodkov) in v tem okviru razkrijejo domnevno notranje informacije v splošnem interesu, podporo tudi v sodni praksi ESČP v zvezi s členom 10 EKČP.

62. Pomen in obseg člena 10 EKČP v delu, v katerem ustreza členu 11 Listine,(33) morata biti vodilo pri razlagi te določbe Listine, kot določa njen člen 52(3), kar zadeva minimalno raven varstva.(34)

63. ESČP je večkrat priznalo ključno vlogo medijev pri omogočanju in spodbujanju pravice javnosti do sprejemanja in širjenja vesti in idej.(35) Navedlo je tudi, da vloga ustvarjanja različnih „platform za javno razpravo ni omejena na [konvencionalne] tiskanje medije […]“.(36)

64. K tej sodni praksi se bom nazadnje vrnil, da bi potrdil, da razlaga člena 11 Uredbe št. 596/2014, ki bi političnim voditeljem preprečevala, da v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, prek medijev razkrivajo informacije v javnem interesu, ne bi bila združljiva s členom 21 Listine.

65. Ko politični voditelj med intervjujem v radijski oddaji ali v izjavah za časopis, bodisi v tiskani ali digitalni obliki, razkrije informacije v javnem interesu, opravlja bodisi dejavnost za novinarske namene (v zgoraj navedenem smislu) bodisi, v skrajnem primeru, dejavnost za druge namene izražanja v medijih.

b) Preudarki ad casum

66. MT je želel javnost obvestiti o skorajšnji privatizaciji družbe Bpost (katere kapital je bil v večinski državni lasti) z njeno delno združitvijo z družbo PostNL. S tem je poskušal v javnosti sprožiti razpravo o primernosti takih ukrepov belgijske vlade.

67. Predložitveno sodišče meni, da je take informacije mogoče opredeliti kot notranje v smislu Uredbe št. 596/2014. Zlasti zavrača trditve MT, da je bila privatizacija družbe Bpost že javna informacija.

68. Po mnenju predložitvenega sodišča so spremembe zakona o javnih podjetjih (decembra 2015) in statuta družbe (11. maja 2016) omogočile privatizacijo družbe Bpost, vendar „to ne pomeni, da je obstajal konkreten načrt za izvedbo privatizacije podjetja“.(37)

69. Kot je na obravnavi poudaril FSMA, so bili v izjavah MT razkriti natančni elementi o privatizaciji družbe Bpost, pri čemer je bilo navedeno, da je skorajšnja, povezana z drugim evropskim izvajalcem poštnih storitev in da se prodaja desetina delnic belgijske države v tem javnem podjetju. Ta pojasnila lahko načeloma podpirajo stališče predložitvenega sodišča, da so bile informacije, ki jih je razkril MT, notranje.

70. Ker predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vključuje vprašanja o naravi razkritih informacij, mora Sodišče upoštevati presojo predložitvenega sodišča v zvezi s tem.(38)

71. Ob predpostavki, da gre torej za notranjo informacijo, bi bilo njeno razkritje ali razširjanje v medijih zakonito, če bi bili izpolnjeni pogoji (pozitivni in negativni), določeni v členu 21 Uredbe št. 596/2014.

72. Pozitivne pogoje sem obravnaval že v prejšnjih točkah: izpolnjeni so, kadar oseba, ki razkrije ali razširja informacije, to počne za novinarske ali druge namene izražanja v medijih. Tako je bilo tudi v tem primeru.

73. Kar zadeva negativne pogoje, se za uporabo člena 21 Uredbe št. 596/2014 zahteva, da: (a) zadevne osebe ali z njimi tesno povezane osebe nimajo neposredne ali posredne koristi ali dobička od razkritja zadevnih informacij; ali (b) namen razkritja ali razširjanja ni zavajanje trga glede ponudbe finančnih instrumentov, povpraševanja po njih ali njihove cene.

74. Predložitveno sodišče izrecno navaja, da so ti negativni pogoji v obravnavani zadevi izpolnjeni: „ni sporno, da […] MT od razkritja, ki se mu pripisuje, ni imel nobene koristi ali dobička in da prav tako tega ni storil z namenom zavajanja trga“.(39)

75. Zdi se tudi, da predložitveno sodišče (tokrat implicitno) izključuje, da bi razkritje notranjih informacij MT, njegovi politični stranki in vzajemni organizaciji, ki ji je pripadal, povzročilo posredno korist ali dobiček, ker je bil posel v zvezi s privatizacijo družbe Bpost odpovedan.

76. Menim, da je „korist ali dobiček“ iz člena 21 Uredbe št. 596/2014 v prvi vrsti ekonomske narave, kar pomeni, da se nanaša na premoženjski položaj osebe, ki razkrije informacije, ali z njo povezanih oseb. Politične koristi, ki jo je MT zaradi razkritja informacije čez čas pridobil, torej ni mogoče šteti za korist v smislu člena 21 Uredbe št. 596/2014. Nasprotna razlaga bi znatno omejila področje uporabe te izjeme, saj bi skoraj vsako razkritje informacij lahko pomenilo kakršno koli posredno, ne nujno finančno korist za prijavitelja.

77. Predložitveno sodišče je ponovilo tezo, ki jo zagovarja MT, in se vprašalo:

– „ali bi bilo zanj mogoče uporabiti člen 21 Uredbe št. 596/2014 kot ugodnejšo pravno določbo in kolikor [MT] trdi, da je deloval v okviru dolžnosti nekdanjega ministra in politika opozicijske stranke ter s ciljem opozoriti javnost na projekt privatizacije enega od vidnejših javnih podjetij“, oziroma

– ali se „na splošno lahko sklicuje na izjemo v zvezi z razširjanjem v okviru svojih dolžnosti, pri čemer je treba v vsakem primeru upoštevati, da je razkritje, ki se mu očita, razširjanje v sredstvih javnega obveščanja, za katero trdi, da je imelo namen spodbujanja politične razprave“.(40)

78. Odgovor na ti dve vprašanji mora biti pritrdilen, če so v zvezi z razkritjem informacij izpolnjeni pogoji, določeni v členu 21 Uredbe št. 596/2014.

79. Z razkritjem informacij o prihodnjem ukrepu vlade kot večinske lastnice kapitala družbe Bpost je MT deloval kot vodja opozicijske politične stranke,(41) ki je nasprotovala privatizaciji te javne družbe. Ni šlo za razkritje zgolj poslovnih informacij, ki so jih sprejeli predstavniški organi zasebne družbe, temveč skorajšnje politične odločitve vlade, in to z namenom, da se o njej sproži „politična razprava“, dokler jo je bilo še mogoče preprečiti.

80. S tem se spor prenaša na politično področje, na katerem se stališča strank o vprašanjih, pomembnih za javno življenje, ne bi smela omejevati, razen iz nujnih razlogov.

2. Vpliv člena 10 Uredbe št. 596/2014

81. Člen 21 Uredbe št. 596/2014 je posebno pravilo (lex specialis), ki ugodneje obravnava enega od primerov, za katere velja splošna izjema iz člena 10 te uredbe.

82. V členu 10 Uredbe št. 596/2014 je opredeljeno, kaj pomeni protipravno razkritje notranjih informacij („[k]adar ima oseba notranje informacije in te informacije razkrije kateri koli drugi osebi“), pri čemer je uvedena zelo široka izjema: „razen kadar je razkritje del običajnega opravljanja službenih nalog, poklica ali dolžnosti“.(42)

83. Ta izjema je v členu 21 Uredbe št. 596/2014 posebej določena za razkritje ali razširjanje informacij za novinarske namene ali druge oblike izražanja v medijih. Člen 21 zaradi posebnega pomena posebej opredeljuje dejavnost (novinarstvo v širšem smislu), za katero mora veljati izjema, da se zaščitita svoboda tiska in svoboda izražanja.

84. Preudarki Sodišča v sodbi Autorité des marchés financiers o razmerju med členoma 10 in 21 Uredbe št. 596/2014 so v točkah 78 in 81 sodbe dopolnjeni z navedbo, da je treba splošne zahteve glede potrebnosti in sorazmernosti (razkritja notranjih informacij)(43) spoštovati in jih presojati ob upoštevanju člena 11 Listine.(44)

85. Preučitve teh dveh zahtev se bom lotil s tega vidika.

a) Potrebnost

86. Potrebnost razkritja notranje informacije, kadar jo razkrije politični voditelj, vključen v novinarsko dejavnost, je odvisna od tega, ali je to razširjanje najprimernejše sredstvo za seznanitev javnosti s podatkom, pomembnim za samo politično življenje.

87. Ne gre torej za abstraktno presojo potrebnosti, temveč za presojo v konkretnih okoliščinah vsakega posameznega primera. Tako je Sodišče v sodbi Autorité des marchés financiers opozorilo na potrebo po preverjanju informacij, s katerimi je bil novinar seznanjen.(45)

88. Informacije, ki jih je razkril MT, bi lahko vplivale na borzno ceno družbe Bpost v javni lasti, vendar se zdi, da njihov dejanski vpliv ni bil znaten. Druga možnost za razkritje, da bo to podjetje kmalu privatizirano, naj bi bila, da bi počakal, da družba Bpost o tem obvesti finančni organ in javnost.

89. Vendar je bil MT politični voditelj, pripadnik opozicijske stranke, in je menil, da mora zaradi svoje odgovornosti skorajšnjo privatizacijo družbe Bpost, ki naj bi bila izvedena na podlagi odločitve vlade, razkriti vnaprej. Tako je želel spodbuditi javno razpravo o tem in, v skladu s svojimi političnimi prepričanji, preprečiti to privatizacijo.

90. Ali je bilo zaradi običajnega izvajanja njegovih političnih odgovornosti potrebno, da MT razkrije notranje informacije, ki jih je imel v zvezi z družbo Bpost?

91. FSMA trdi, da razkritje notranjih informacij s strani MT ni bilo potrebno, ker je polemika o privatizaciji javnih podjetij v Belgiji že potekala med razpravami pred sprejetjem zakona z dne 16. decembra 2015 o reformi javnih podjetij. Dodaja, da bi lahko MT leta 2016 to razpravo „obudil“, ne da bi v medijih razširil tako natančne informacije, kot jih je razkril.

92. MT zagovarja nasprotno stališče in meni, da je bil najprimernejši način za dosego cilja, da se spodbudi javna razprava o privatizaciji in (delni) združitvi družbe Bpost z družbo PostNL, razkritje in razširjanje informacij o pogajanjih, ki so potekala v tajnosti.

93. Za dokončno presojo o potrebnosti razkritja je pristojno predložitveno sodišče. Ne da bi jo želel nadomestiti s svojo presojo, menim, da je to razkritje mogoče opredeliti kot potrebno, če se upošteva cilj, ki ga je želel MT doseči z razkritjem skorajšnje privatizacije družbe Bpost.

94. Privatizacija javnega podjetja takega pomena, kot je Bpost, glavni belgijski izvajalec poštnih storitev, skupaj z zmanjšanjem deleža osnovnega kapitala v lasti države, je bila politično občutljivo vprašanje, ki je vplivalo na splošni interes. Običajno opravljanje funkcije političnega voditelja med drugim vključuje sprožanje razprav o takih vprašanjih.

95. Prav tako je neločljivo povezano z odgovornostmi opozicijskih politikov, da razkrivajo skorajšnje vladne odločitve v splošnem interesu, ki se prikrijejo javnosti z namenom, da bi jih pozneje predstavili kot izvršeno dejstvo. Če je bila objava informacij v medijih najučinkovitejša pot za preprečitev izvršitve, se lahko razkritje šteje za potrebno.

96. V nastalem položaju vrnitev k splošni razpravi o primernosti privatizacije družbe Bpost ne bi imela enakega učinka kot razkritje, kot ga je izvedel MT, da se namerava vlada kmalu dogovoriti o privatizaciji družbe Bpost.

b) Sorazmernost

97. Pri analizi sorazmernosti bom uporabil enak pristop, kot je bil uporabljen v sodbi Autorité des marchés financiers.

98. Za ugotovitev, kdaj se z razkritjem domnevno notranjih informacij spoštuje pravica do sorazmernosti, je treba „preučiti, ali bi bila omejitev svobode tiska, ki bi jo povzročila prepoved takega razkritja, pretirana glede na škodo, ki bi jo tako razkritje lahko povzročilo za celovitost finančnih trgov“.(46)

99. V zvezi s škodo (za celovitost finančnih trgov) predložitveno sodišče navaja trditev, na podlagi katere je mogoče vsaj dvomiti, da je do nje dejansko prišlo. Čeprav z nekaterimi pridržki, se sklicuje na možnost, da v resnici to, kar naj bi bilo ogroženo z razkritjem informacij, ni celovitost trga, ampak interes družbe Bpost, da načrtovani posel trenutno ohrani v tajnosti.(47)

100. Če bi predložitveno sodišče presodilo, da je obstajala možnost nastanka škode za celovitost trgov, bi moralo ponovno pretehtati, v kolikšni meri je prepoved razširjanja informacij pomenila pretirano omejitev svobode tiska glede na to škodo. Kot sem že navedel, menim, da od političnega voditelja spričo skorajšnje privatizacije družbe Bpost ni mogoče zahtevati, da molči, če meni, da je ta posel celo bolj škodljiv kot njegovo razkritje javnosti.

101. Če bi se predložitveno sodišče po preučitvi meril potrebnosti in sorazmernosti odločilo, da so obstajali razlogi za prepoved razkritja notranjih informacij, bo moralo ugotoviti, ali je bilo zadevno ravnanje upravičeno z uresničevanjem svobode izražanja.

c) Prevlada svobode izražanja

102. Naložitev globe za razkritje informacij v medijih pomeni omejitev svobode izražanja in obveščanja. MT meni, da je njegova pravica do uveljavljanja teh svoboščin v okviru „političnega novinarstva“ omejena.

103. Zato je treba ugotoviti, ali je v skladu s členom 11 Listine in členom 10 EKČP ta omejitev upravičena. Upravičenost bi načeloma lahko temeljila tako na členu 10(2) EKČP kot na členu 52(1) Listine.

104. Menim, da ni treba posebej poudarjati, da je svoboda izražanja eden od bistvenih temeljev demokratične in pluralistične družbe in del vrednot, na katerih temelji Evropska unija, v skladu s členom 2 PEU,(48) z Listino (člen 11) pa ji je pripisan status temeljne pravice. Ta člen Listine je treba, kot sem že navedel, razlagati ob upoštevanju zelo podobnega člena 10 EKČP in sodne prakse ESČP v zvezi z njim.(49)

105. ESČP je bilo pri obrambi te pravice še posebej zahtevno: „svoboda izražanja je eden od bistvenih temeljev [demokratične družbe] in eden glavnih pogojev za njen napredek in samouresničitev vsakega posameznika. Ob upoštevanju člena 10(2) [EKČP] se ne uporablja le za ,informacije‘ ali ,ideje‘, ki so bile ugodno sprejete ali se štejejo za neškodljive ali nepomembne, ampak tudi za vse tiste, ki so žaljive, šokantne ali moteče. Take so namreč zahteve pluralizma, strpnosti in odprtosti duha, brez katerih ni ‚demokratične družbe‘“.(50)

106. Kot je Sodišče opozorilo z napotitvijo na več sodb ESČP, to „poudarja temeljno vlogo, ki jo ima tisk v demokratični družbi, tako da so jamstva, ki mu jih je treba zagotoviti, še posebno pomembna. Čeprav tisk ne sme prestopiti določenih meja, zlasti v zvezi z varovanjem ugleda ali pravic drugih, je kljub temu njegova naloga, da v skladu s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi sporoča informacije in ideje o vseh vprašanjih v splošnem interesu. V nasprotnem primeru tisk ne bi mogel opravljati svoje nepogrešljive vloge javnega čuvaja. Tako je treba pri ugotavljanju, ali je, kot se zahteva s členom 10(2) EKČP, zadevni poseg sorazmeren z zastavljenim legitimnim ciljem, velik pomen pripisati interesu demokratične družbe za zagotavljanje in ohranjanje svobode tiska“.(51)

107. Res je, da je izvrševanje te pravice lahko omejeno,(52) vendar morajo dopustni posegi vanjo prestati trojni preizkus, da so zakonsko določeni, usmerjeni v varstvo legitimnega interesa iz člena 10(2) EKČP in nujni v demokratični družbi.

108. Kar zadeva pravo Unije, se svoboda izražanja in obveščanja iz člena 11 Listine lahko omeji v skladu s členom 52(1) Listine. Listina „dopušča omejitve pri uresničevanju teh pravic in svoboščin, če so te omejitve predpisane z zakonom, če spoštujejo bistveno vsebino teh pravic in svoboščin, če so ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih“.(53)

109. V tej zadevi je omejitev svobode izražanja MT: (a) določena z zakonom, to je z Uredbo št. 596/2014 in zakonom z dne 2. avgusta 2002; (b) upošteva bistveno vsebino pravice, saj prepoved razkritja notranjih informacij ni absolutna,(54) in (c) načeloma sledi cilju v splošnem interesu, da se zaščiti celovitost finančnih trgov.

110. Porajajo se dvomi o tem, kako to omejitev uskladiti z varstvom temeljne pravice do svobode izražanja, ki vključuje pravico političnega voditelja, da javnosti posreduje informacije o vprašanjih splošnega interesa.

111. Omejitve svobode izražanja političnega voditelja je treba v skladu s sodno prakso ESČP presojati po posebej strogih merilih. Člen 10(2) EKČP „pušča malo prostora za omejitev svobode izražanja na področju političnega dialoga ali vprašanj v splošnem interesu“.(55)

112. Glede na to predpostavko menim, da bi morala prevladati svoboda izražanja opozicijskega političnega voditelja, ki je z razkritjem, da bo vlada privatizirala pomembno javno podjetje, vodilnega belgijskega izvajalca poštnih storitev, poskušal spodbuditi javno razpravo o tem vprašanju.(56)

V. Predlog

113. Glede na navedeno predlagam, naj se Cour d’appel de Bruxelles, section Cour des marchés (višje sodišče v Bruslju, oddelek za trge, Belgija) odgovori:

Člena 10 in 21 Uredbe št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Sveta in Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES v povezavi s členom 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da:

1. se člen 21 Uredbe št. 596/2014 uporablja za razkritje notranjih informacij s strani političnega voditelja, nekdanjega ministra in člana opozicijske stranke, ki v sredstvih javnega obveščanja nastopa v tej vlogi in želi na ta način sprožiti javno razpravo o vprašanju splošnega interesa z namenom grajati skorajšnjo privatizacijo glavnega nacionalnega izvajalca poštnih storitev, v katerem je imela država doslej večinski delež;

2. je mogoče razširjanje teh informacij prek sredstev javnega obveščanja razumeti tako, da se izvaja v okviru običajnega opravljanja nalog političnega voditelja v skladu s členom 10 Uredbe št. 596/2014. Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali je tako razširjanje potrebno in sorazmerno za uresničitev njegovih ciljev in ali v vsakem primeru prevladata svoboda izražanja in svoboda obveščanja, zagotovljeni s členom 11 Listine.

1 Jezik izvirnika: španščina.

2 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o trgovanju z notranjimi informacijami in tržni manipulaciji (zloraba trga) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 4, str. 367).

3 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES (UL 2014, L 173, str. 1).

4 Direktiva Komisije z dne 22. decembra 2003 o izvajanju Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z opredelitvijo in razkritjem notranjih informacij javnosti ter opredelitvijo tržne manipulacije (UL 2003, L 339, str. 70).

5 V večini jezikovnih različic, ki sem jih pregledal, je poudarek na namenih (špansko „fines“), in ne na razlogih (špansko „motivos“), kar je pomen izraza, uporabljenega v španski različici: v angleščini „for the purpose of journalism or other form of expression in the media“; v francoščini „à des fins journalistiques ou aux fins d’autres formes d’expression dans les médias“; v nemščini „für journalistische Zwecke oder andere Ausdrucksformen in den Medien“; v italijanščini „ai fini dell’attività giornalistica o di altre forme di espressione nei mezzi d’informazione“; v portugalščini „para fins jornalísticos ou outra forma de expressão nos meios de comunicação social“; v romunščini „în scopuri jurnalistice sau sub altă formă de exprimare în presă“. V teh sklepnih predlogih bom, razen v dobesednih navedbah iz tega akta, uporabljal izraz „nameni“ in ne „razlogi“. Španska jezikovna različica drugih podobnih določb, na primer člen 9 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 355), je usklajena z drugimi različicami, saj vsebuje izraz „fines periodísticos“, in ne „motivos periodísticos“.

6 Zakon z dne 2. avgusta 2002 o nadzoru nad finančnim sektorjem in finančnih storitvah (v nadaljevanju: zakon z dne 2. avgusta 2002).

7 V predložitveni odločbi (točka 64) je navedeno, da je „zakonodajna sprememba iz decembra 2015 omogočila privatizacijo“.

8 Priloga 6 k pisnemu stališču MT.

9 Predložitvena odločba (točka 64).

10 Priloga 8 k pisnemu stališču MT.

11 Za 6. junij 2016 je bila predvidena objava sporočila za javnost, v katerem naj bi bila združitev javno napovedana.

12 SL je bil eden od petih stalnih nacionalnih sindikalnih predstavnikov, zaposlenih v družbi Bpost v času dejanskega stanja. V tej funkciji ga je vodstvo podjetja obvestilo o obstoju načrtovanega partnerstva med družbama Bpost in PostNL.

13 Točka 60, ki povzema točko 53 poročila auditeur (revizor).

14 To je pojasnjeno v členu 39, naslovljenem „Začetek veljavnosti in uporaba“, Uredbe št. 596/2014.

15 Predložitveno sodišče v drugi od točk, oštevilčenih kot točka 72 predložitvene odločbe, v zvezi s tem navaja točke 59, 66 in 78 sodbe Sodišča z dne 15. marca 2022, Autorité des marchés financiers (C‑302/20, EU:C:2022:190, v nadaljevanju: sodba Autorité des marchés financiers). Predložitveno sodišče se v tretji od točk, oštevilčenih kot točka 72 te odločbe, sklicuje na člen 21 Uredbe št. 596/2014 kot „ugodnejšo pravno določbo“.

16 Tako je Sodišče razsodilo v sodbi Autorité des marchés financiers (točka 76).

17 Sodba Autorité des marchés financiers (točka 59).

18 Sodba Autorité des marchés financiers (točka 59).

19 Ta pravna ureditev se poleg tega razlikuje od ureditve, določene z Direktivo (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije (UL 2019, L 305, str. 17). Direktiva 2019/1937 se uporablja za osebe, ki delajo v javni ali zasebni organizaciji in so seznanjene s kršitvami prava Unije, ki škodijo javnemu interesu. Lik žvižgačev („whistleblowers“, „lanceurs d’alerte“) je bil obravnavan tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) na podlagi člena 10 EKČP. Glej zlasti sodbo z dne 14. februarja 2023, Halet proti Luksemburgu (CE:ECHR:2023:0214JUD002188418).

20 Čeprav svoboda izražanja in svoboda obveščanja ne sovpadata v celoti, člen 11 Listine v „pravico do svobode izražanja“ vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje.

21 Sodba Autorité des marchés financiers (točki 64 in 68): „izraz ‚za novinarske namene‘ [se] nanaša na razkritja informacij, ki služijo novinarski dejavnosti, in torej ne nujno le na razkritja informacij, ki vključujejo objavo informacij kot takih, ampak tudi na tista, ki so del procesa, ki pripelje do take objave“ (točka 64); in „ne le objave, ampak tudi pripravljalna dejanja za objavo, kot so zbiranje informacij ter raziskovalne in preiskovalne dejavnosti novinarja, [so] del svobode tiska“ (točka 68).

22 Za celosten pregled varstva svobode izražanja novinarjev v pravu Unije glej analizo Tinière, R., „La protection de la liberté d’expression des journalistes par l’Union européenne“, v Maubernard, C., Platon, S., in Tinière, R. (ur.), Les mutations de la liberté d’expression dans l’Union européenne, Bruylant, Bruselj, 2025, str. od 174 do 188.

23 Sodba Autorité des marchés financiers (točka 63).

24 Sodbi z dne 11. marca 2015, Lafonta (C‑628/13, EU:C:2015:162, točka 21), in z dne 23. decembra 2009, Spector Photo Group in Van Raemdonck (C‑45/08, EU:C:2009:806, točka 48).

25 Uvodna izjava 77 Uredbe št. 596/2014.

26 Glej Martucci, F., „L’équilibre bancal entre liberté de la presse et régulation financière dans la mise en œuvre du règlement MAR“, Maubernard, C., Platon, S., in Tinière, R. (ur.), Les mutations de la liberté d’expression dans l’Union européenne, Bruylant, Bruselj, 2025, str. od 275 do 298.

27 Sodba z dne 14. februarja 2019, Buivids (C‑345/17, EU:C:2019:122, v nadaljevanju: sodba Buivids). V tej zadevi je bila Direktiva 95/46 razložena v zvezi z dejavnostjo osebe, ki je na spletnem mestu www.youtube.com objavila videoposnetek, posnet na policijski postaji.

28 Sodba Buivids, točka 53, v kateri je navedena sodba z dne 16. decembra 2008, Satakunnan Markkinapörssi in Satamedia (C‑73/07, EU:C:2008:727, v nadaljevanju: sodba Satakunnan Markkinapörssi in Satamedia, točka 61). V zvezi s sodbo Buivids in sodbo z dne 29. julija 2019, Spiegel Online (C‑516/17, EU:C:2019:625), glej Smartt, U., „Are bloggers and YouToubers journalists?“, European Intellectual Property Review, 2020, str. od 728 do 737.

29 Sodbi Buivids (točka 52) ter Satakunnan Markkinapörssi in Satamedia (točka 58).

30 Sodba Buivids (točka 55).

31 Sodbi Buivids (točka 57) ter Satakunnan Markkinapörssi in Satamedia (točka 60).

32 Sodbi Buivids (točki 51 in 57) in Autorité des marchés financiers (točki 66 in 67).

33 Svoboda in pluralnost medijev sta posebej zaščiteni s členom 11(2) Listine.

34 Sodbi Autorité des marchés financiers (točka 67) in z dne 12. januarja 2023, Migracijos departamentas (Razlogi za preganjanje na podlagi političnega prepričanja) (C‑280/21, EU:C:2023:13, točka 29).

35 ESČP, 8. november 2016, Magyar Helsinki Bizottság proti Madžarski (CE:ECHR:2016:1108JUD001803011, točka 165).

36 ESČP, 8. november 2016, Magyar Helsinki Bizottság proti Madžarski (CE:ECHR:2016:1108JUD001803011, točki 166 in 168), v kateri so med subjekti in osebami, izenačenimi z novinarji, navedene nevladne organizacije, akademski raziskovalci in avtorji del o temah splošnega interesa, ker prispevajo k razširjanju mnenj, informacij in idej v javnosti.

37 Predložitvena odločba (točka 64).

38 Mogoče bi bilo razpravljati o tem, ali je razkritje informacij v medijih dejansko povzročilo neke vrste neenakost med potencialnimi vlagatelji, kar naj bi nekaterim koristilo v škodo drugih.

39 Predložitvena odločba (točka 72). Res je, da je razkritje notranjih informacij povzročilo prekinitev trgovanja z delnicami družbe Bpost, vendar to ne pomeni povzročanja zmede ali zavajanja vlagateljev. MT je na obravnavi opisal vpliv razkritja informacij na tečaja delnic družb Bpost in PostNL, pri čemer je poudaril, da se je tečaj delnic nizozemskega izvajalca zvišal in da se je tečaj delnic družbe Bpost nekoliko znižal, vendar so si te hitro opomogle.

40 Predložitvena odločba, tretja od točk, oštevilčenih kot točka 72.

41 Na obravnavi je bilo potrjeno, da je bil MT ugleden politik s pomembnimi odgovornostmi v belgijski socialistični stranki ter v vzajemni družbi in sindikatu, povezanima s to stranko.

42 Splošna izjema je med drugim potrebna, da se ne bi ovirale poslovne dejavnosti. Generalni direktor družbe mora na primer imeti možnost, da deli občutljive informacije s svojim izvršnim odborom, banko, odvetniško pisarno, revizorjem ali davčnim svetovalcem, ne da bi bil izpostavljen sankciji zaradi razkritja notranjih informacij. Ker ni mogoče navesti vseh primerov, za katere velja ta izjema, se je zakonodajalec Unije odločil za splošno klavzulo.

43 Da bi bilo razkritje notranjih informacij izvedeno v okviru običajnega opravljanja službenih nalog, poklica ali dolžnosti, mora zasledovati legitimen cilj, biti primerno in potrebno za dosego tega cilja ter spoštovati načelo sorazmernosti (Klöhn, L., „Financial journalism, unlawful disclosure of inside information and freedom of press: Mr A v. Autorité des marches financiers“, Common Market Law Review, 2023, št. 2, str. 566).

44 V točki 80 sodbe Autorité des marchés financiers je poudarjeno, da je treba polni učinek člena 21 Uredbe št. 596/2014 ohraniti ob upoštevanju cilja te določbe, in sicer spoštovanja svobode tiska in svobode izražanja v drugih medijih, ki sta zagotovljeni zlasti s členom 11 Listine (ki potrjuje sodbo z dne 29. julija 2019, Spiegel Online (C‑516/17, EU:C:2019:625, točka 55)).

45 Sodba Autorité des marchés financiers (točka 82).

46 Sodba Autorité des marchés financiers (točka 84).

47 Predložitvena odločba (točka 72): „glede preizkusa sorazmernosti […] je morda treba šteti, da je cilj te prepovedi [razkritja notranjih informacij s strani MT] ne toliko zagotoviti zaščito integritete trga kot pa zaščito interesov zadevnega izdajatelja (v tem primeru družbe Bpost), ki je želel […] odložiti obvestitev trgov zaradi zagotavljanja, da bi bila pogajanja o projektu z njegovim partnerjem varna pred vsakršnim vmešavanjem“.

48 Sodbe z dne 20. septembra 2022, SpaceNet in Telekom Deutschland (C‑793/19 in C-794/19, EU:C:2022:702, točka 59); z dne 5. aprila 2022, Commissioner of An Garda Síochána in drugi (C‑140/20, EU:C:2022:258, točki 42 in 43), in z dne 6. septembra 2011, Patriciello (C‑163/10, EU:C:2011:543, točka 31).

49 Sodbi Autorité des marchés financiers (točka 67) in z dne 12. januarja 2023, Migracijos departamentas (Razlogi za preganjanje na podlagi političnega prepričanja) (C‑280/21, EU:C:2023:13, točka 29).

50 Sodbi z dne 7. decembra 1976, Handyside proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:1976:1207JUD000549372, točka 49), in z dne 20. oktobra 2015, Pentikäinen proti Finski (CE:ECHR:2015:1020JUD001188210, točka 87). V sodbi Sodišča z dne 6. marca 2001, Connolly/Komisija (C‑274/99 P, EU:C:2001:127, točka 39), so navedene nekatere sodbe ESČP v zvezi s tem vprašanjem.

51 Sodba Sodišča z dne 4. oktobra 2024, Real Madrid Club de Fútbol (C‑633/22, EU:C:2024:843, točka 55), v kateri so navedene sodbe ESČP z dne 23. septembra 1994, Jersild proti Danski (CE:ECHR:1994:0923JUD001589089, točka 31); z dne 21. januarja 1999, Fressoz in Roire proti Franciji (CE:ECHR:1999:0121JUD002918395, točka 45), in z dne 16. junija 2015, Delfi AS proti Estoniji (CE:ECHR:2015:0616JUD006456909, točka 132).

52 V skladu s členom 10(2) EKČP izvrševanje svobode izražanja „vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon, in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva“.

53 Sodba z dne 4. oktobra 2024, Real Madrid Club de Fútbol (C‑633/22, EU:C:2024:843, točka 48).

54 Če se razširjanje izvaja v okviru običajnega opravljanja službenih nalog, funkcije ali poklica ali za novinarske namene ali druge oblike izražanja v medijih, dajeta člena 10 in 21 Uredbe št. 596/2014 prednost svobodi izražanja, kot sem že pojasnil.

55 Sodba z dne 22. februarja 2008, Desjardin proti Franciji (CE:ECHR:2007:1122JUD002256703, točka 47): „[…] Vendar je svoboda izražanja, ki je dragocena za vse, še posebej dragocena za politične stranke in njihove aktivne člane […]. Poseg v svobodo izražanja člana opozicije, ki zastopa svoje volivce, izraža svoje pomisleke in ščiti svoje interese, namreč zahteva, da [ESČP] opravi najstrožji nadzor.“ Glej tudi sodbe z dne 17. decembra 2004, Pedersen in Baadsgaard proti Danski (CE:ECHR:2004:1217JUD004901799, točka 71); z dne 23. aprila 2015, Morice proti Franciji (CE:ECHR:2015:0423JUD002936910, točki 124 in 125), in z dne 17. januarja 2017, Tavares de Almeida Fernandes in Almeida Fernandes proti Portugalski (CE:ECHR:2017:0117JUD003156613, točka 55).

56 ESČP pri tehtanju drugih pravic in pravice do svobode izražanja upošteva vprašanje, ali ima vrsta zadevnega „dialoga“ ali informacije poseben pomen, zlasti v okviru politične razprave ali razprave, ki se nanaša na splošni interes. Sodba z dne 10. januarja 2013, Ashby Donald in drugi proti Franciji (CE:ECHR:2013:0110JUD003676908, točka 39).