Družba comtech ima na svoji spletni strani objavljeno telefonsko številko, ki omogoča dostop do storitve pomoči, zlasti za stranke, ki so že sklenile pogodbo o nakupu in želijo prejeti informacije ali se pritožiti. Ta telefonska številka se začne s predpono 0180, ki se v Nemčiji na splošno uporablja za storitve pomoči, za katere velja nacionalna tarifa. Strošek klica na to tako imenovano „negeografsko“ številko je višji od stroška običajnega klica na tako imenovano „geografsko“ številko v fiksnem omrežju ali mobilno telefonsko številko. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je strošek klicev na telefonsko številko družbe comtech s predpono 0180 iz fiksnega omrežja 0,14 EUR na minuto, iz mobilnega omrežja pa 0,42 EUR na minuto.

Po mnenju Zentrale zur Bekämpfung unlauteren Wettbewerbs Frankfurt am Main vzpostavitev telefonske linije za pomoč po višji ceni od tiste za običajne klice pomeni nepošteno poslovno prakso, ki je v nasprotju s členom 312a(5) civilnega zakonika. Zato je družbo comtech pozvalo, naj opusti izpodbijano prakso, in proti njej vložilo tožbo pri Landgericht Stuttgart (deželno sodišče v Stuttgartu, Nemčija).

Družba comtech je pri tem sodišču trdila, da člen 312a(5) civilnega zakonika v povezavi s členom 21 Direktive 2011/83 določa, da zadevni trgovec prek telefonske linije za pomoč ne sme ustvariti dobička. Te določbe naj zato ne bi nasprotovale temu, da je cena klicev na linijo za pomoč višja od cene tako imenovanih „običajnih“ klicev, in sicer zato, da se trgovcu omogoči kritje stroškov, ki jih ima za vzpostavitev te linije, ne da bi pri tem ustvaril dobiček.

Predložitveno sodišče navaja, da je za rešitev spora o glavni stvari nujna razlaga pojma „plačilo za enostavno uporabo telekomunikacijske storitve“ iz člena 312a(5) civilnega zakonika. Ker so bile cene telefonskih linij za pomoč, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, v skladu s členom 21 Direktive 2011/83 predmet usklajevanja na evropski ravni, naj bi bilo treba razlagati tudi zadnjenavedeni člen. Po navedbah tega sodišča pa ta določa, da potrošnik plača le osnovno ceno telefonskih pogovorov po sklenitvi pogodbe.

Po mnenju navedenega sodišča je bil cilj nemškega zakonodajalca preprečiti, da bi trgovec imel dobiček na podlagi vzpostavitve negeografske linije za pomoč. Ta razlaga člena 21 Direktive 2011/83 in s tem člena 312a(5) civilnega zakonika naj ne bi izključevala, da potrošnik plača več za klic na negeografsko linijo kot za običajni klic, če ustrezni prihodki ne presegajo stroškov vzpostavitve take linije.

Predložitveno sodišče pa se sprašuje, ali je ožja razlaga pojma „osnovna cena“ od tiste, ki je bila navedena v prejšnji točki, nujna za to, da se potrošnikom zagotovi višji raven varstva. V tem primeru naj neobstoj dobička ne bi zadoščal, ker so klici na linijo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, lahko še vedno dražji od klicev na običajne linije. Besedilo navedenega člena 21 in njegov namen naj bi bila blizu tej razlagi.

V teh okoliščinah je Landgericht Stuttgart (deželno sodišče v Stuttgartu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.Ali je treba člen 21, prvi pododstavek, Direktive [2011/83] razlagati tako, da potrošniku v primeru klica na telefonsko številko, ki jo vzpostavi trgovec za namene komuniciranja s potrošnikom v zvezi s sklenjeno pogodbo prek telefona, ne smejo nastati višji stroški od tistih, ki bi mu nastali v primeru klica na običajno (geografsko) številko v fiksnem ali mobilnem omrežju?

2.Ali člen 21, prvi pododstavek, Direktive [2011/83] nasprotuje nacionalni določbi, v skladu s katero mora potrošnik v primerih, v katerih je trgovec za namene komuniciranja prek telefona v zvezi s sklenjeno pogodbo vzpostavil linijo za pomoč strankam pod številko 0180, nositi tiste stroške, ki mu jih operater telekomunikacijskih storitev zaračuna za uporabo te telekomunikacijske storitve, in sicer tudi tedaj, kadar ti stroški presegajo stroške, ki bi potrošniku nastali v primeru telefonskega klica na običajno (geografsko) številko v fiksnem ali mobilnem omrežju?

Ali člen 21, prvi pododstavek, Direktive [2011/83] taki nacionalni določbi ne nasprotuje vsaj tedaj, kadar operater telekomunikacijskih storitev od plačila, ki ga zaračuna potrošniku za namene telefonskega komuniciranja pod posebno številko, trgovcu ne odvede dela plačila?“

Predložitveno sodišče želi z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu izvedeti, ali je treba pojem „osnovna cena“ iz člena 21 Direktive 2011/83 razlagati tako, da strošek klica v zvezi s sklenjeno pogodbo na telefonsko linijo za pomoč, ki jo je vzpostavil trgovec, ne sme preseči stroška klica na običajno geografsko številko v fiksnem ali mobilnem omrežju, in če je v zvezi s tem upoštevno, da ta trgovec ustvarja dobiček prek te telefonske linije za pomoč.

Člen 21, prvi pododstavek, Direktive 2011/83 določa, da države članice zagotovijo, da potrošnik v primeru klica na telefonsko številko, ki jo vzpostavi trgovec za namene komuniciranja s potrošnikom v zvezi s sklenjeno pogodbo prek telefona, plača le osnovno ceno za klice na to linijo.

Pojem „osnovna cena“ iz tega člena pa v Direktivi 2011/83 ni opredeljen.

V teh okoliščinah je treba pomen in obseg tega pojma določiti v skladu z njegovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati okvir, v katerem se navedeni pojem uporablja, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 2016, TMD, C‑412/15, EU:C:2016:738, točka 26 in navedena sodna praksa).

Kar zadeva običajni pomen, pojem „osnovna cena“ spominja na ceno, določeno za običajen klic. Preveriti je treba, ali je na podlagi sobesedila in namena člena 21 Direktive 2011/83 mogoče ugotoviti, da se ta pojem v tem členu uporablja v običajnem pomenu.

V zvezi s sobesedilom, v katero je ta člen umeščen, je treba poudariti, da je pojem „osnovna tarifa [cena]“ uporabljen tudi v členu 6(1)(f) navedene direktive. V skladu s to določbo mora trgovec potrošnika obvestiti, če strošek uporabe sredstev za komuniciranje na daljavo pri sklenitvi pogodbe ni izračunan po osnovni ceni.

Če ni določeno drugače, iz te določbe izhaja, da osnovna cena iz navedene določbe ustreza standardnemu strošku običajne komunikacije, ki ga lahko potrošnik pričakuje in trgovcu potrošnika o tem strošku ni treba obvestiti.

Čeprav se člen 6 Direktive 2011/83 nanaša na predpogodbeno fazo, ta razlaga pojma „osnovna cena“ vsebuje napotke za razlago istega pojma iz člena 21 te direktive, ki se nanaša na fazo po sklenitvi pogodbe. Pomembno je namreč, da lahko potrošnik pri uporabi telefonske linije, ki jo je vzpostavil trgovec, nosi običajne stroške, a fortiori po sklenitvi pogodbe, da bi lahko uveljavljal svoje pravice.

Poleg tega je iz več členov Direktive 2011/83 razvidno, da potrošniku pri uveljavljanju svojih pravic, ki jih daje ta direktiva, načeloma ni treba nositi stroškov, ki niso običajni, in da morebitni dodatni stroški zato bremenijo trgovca.

Člen 19 te direktive v zvezi z uporabo določene oblike plačilnega sredstva določa, da „[d]ržave članice trgovcem prepovedo, da bi potrošnikom […] zaračunavali nadomestila, ki presegajo stroške, ki jih ima trgovec za uporabo take oblike plačilnega sredstva“.

Člen 13(1) navedene direktive pa določa, da če potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe, mu trgovec povrne vsa izplačila, ki jih je od njega prejel, vključno s stroški dostave. Sodišče je v zvezi s pravico do odstopa od pogodbe, kot jo določa Direktiva 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 3, str. 319), ki je veljala pred Direktivo 2011/83, že razsodilo, da prodajalec od potrošnika načeloma ne more zahtevati nadomestila za uporabo blaga, pridobljenega na podlagi pogodbe pri prodaji na daljavo, kadar je potrošnik pravočasno uveljavljal svojo pravico do odstopa od pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2009, Messner, C‑489/07, EU:C:2009:502, točka 29). Poleg tega trgovcu ni dovoljeno potrošniku zaračunati stroškov pošiljanja blaga, kadar ta uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 15. aprila 2010, Heinrich Heine, C‑511/08, EU:C:2010:189, točka 59).

Iz sobesedila, v katero je umeščen člen 21 Direktive 2011/83, zato izhaja, da se pojem „osnovna cena“ nanaša na običajno ceno za telefonsko komuniciranje, brez dodatnih stroškov za potrošnika.

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 32 sklepnih predlogov, ta razlaga odraža tudi cilj, ki mu sledi Direktiva 2011/83, in sicer doseči visoko raven varstva potrošnikov, kot je določeno v uvodnih izjavah od 3 do 5 in 7 te direktive ter v njenem členu 1. Poleg tega je varstvo potrošnikov v politikah Evropske unije določeno v členu 169 PDEU in v členu 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Razlaga pojma „osnovna cena“, v skladu s katero bi bilo trgovcem dovoljeno zaračunati višje cene od tistih, ki veljajo za običajno komuniciranje s klicem na geografsko številko v fiksnem ali mobilnem omrežju, bi lahko namreč potrošnike odvrnila od uporabe telefonske linije za pomoč, da bi prejeli informacije v zvezi s sklenjeno pogodbo ali da bi uveljavljali svoje pravice na primer v zvezi z garancijo ali odstopom od pogodbe.

Dejstvo, da lahko operaterji telekomunikacijskih storitev v skladu s členom 21, drugi pododstavek, Direktive 2011/83 potrošnikom zaračunavajo telefonske klice, ne vpliva na zgoraj navedene preudarke, če zaračunani zneski ne presegajo običajnih stroškov, ki bi jih ti potrošniki imeli za običajen klic.

Iz tega izhaja, da lahko trgovec potrošniku naloži le stroške, ki ne presegajo stroškov običajnega telefonskega komuniciranja. Če je ta omejitev spoštovana, okoliščina, da trgovec z uporabo negeografske linije za pomoč ustvarja dobiček, ni upoštevna.

Iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba pojem „osnovna cena“ iz člena 21 Direktive 2011/83 razlagati tako, da strošek klica v zvezi s sklenjeno pogodbo na telefonsko linijo za pomoč, ki jo je vzpostavil trgovec, ne sme preseči stroška klica na običajno geografsko številko v fiksnem ali mobilnem omrežju. Če je ta omejitev spoštovana, okoliščina, da zadevni trgovec prek te linije za pomoč ustvarja dobiček, ni upoštevna.

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.