Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (šesti senat)

z dne 11. junija 2026(*)

„ Predhodno odločanje – Preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma – Direktiva (EU) 2015/849 – Skupne zahteve za serviserje kreditov in kupce kreditov – Direktiva (EU) 2021/2167 – Člen 10 – Pogodba o odstopu slabih terjatev v svežnju – Nacionalna ureditev, ki ne določa, da mora biti tovrstna pogodba v pisni obliki, niti tega, da mora biti nad prevzemnikom opravljen bonitetni nadzor “

V zadevi C‑65/25,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunale di Brindisi (sodišče v Brindisiju, Italija) z odločbo z dne 22. oktobra 2024, ki je na Sodišče prispela 29. januarja 2025, v postopku

IFIS NPL INVESTING SpA

proti

JM,

OT,

VR,

CL,

SODIŠČE (šesti senat),

v sestavi I. Ziemele, predsednica senata, A. Kumin (poročevalec) in S. Gervasoni, sodnika,

generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez‑Bordona,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za JM, OT, VR in CL L. Bardaro in S. Bardaro, avvocati,

– za italijansko vlado S. Fiorentino, agent, skupaj z M. Cherubinijem, avvocati dello Stato, E. Cicatelli in C. De Nicola, procuratori dello Stato,

– za Evropsko komisijo A. Manzaneque Valverde, P. A. Messina in D. Triantafyllou, agenti,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago prava Unije, zlasti na področju boja proti pranju denarja in financiranju terorizma, ter načel učinkovitega varstva, preglednosti in dobre vere.

2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo IFIS NPL INVESTING SpA (v nadaljevanju: Ifis) na eni strani ter osebami JM, OT, VR in CL na drugi zaradi prisilne izterjave terjatve, ki naj bi jo družba Ifis imela do teh štirih oseb, z izvršbo na nepremičnini.

Pravni okvir

Pravo Unije

Direktiva 2015/849

3 Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL 2015, L 141, str. 73), ki se ratione temporis uporablja za spor o glavni stvari, v členu 2 vsebuje opredelitev njenega področja uporabe. Tako se v skladu s tem členom 2(1) Direktiva 2015/849 uporablja za kreditne in finančne institucije ter fizične ali pravne osebe iz točke 3 te določbe.

4 Člen 3 te direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1. ‚kreditna institucija‘ pomeni kreditno institucijo, kot je opredeljena v točki 1 člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta [z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1)] […]

2. ‚finančna institucija‘:

(a) podjetje, ki ni kreditna institucija in izvaja eno ali več dejavnosti iz točk 2 do 12, 14 in 15 Priloge I k Direktivi 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta [z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL 2013, L 176, str. 338)], vključno z dejavnostmi menjalnic (bureaux de change);

[…].“

Direktiva 2013/36

5 Priloga I k Direktivi 2013/36, naslovljena „Seznam dejavnosti, za katere velja vzajemno priznavanje“, v prvem odstavku, točke od 2 do 12, 14 in 15, določa:

„2. Posojanje, ki med drugim vključuje: potrošniški kredit, kreditne pogodbe v zvezi z nepremičninami, odkup terjatev z regresom ali brez njega, financiranje komercialnih poslov (vključno s forfetiranjem).

3. Finančni zakup.

4. Plačilne storitve […]

5. Izdajanje in upravljanje drugih plačilnih sredstev […]

6. Izdajanje garancij in drugih jamstev ter prevzemanje obveznosti.

7. Trgovanje za svoj račun ali za račun strank z:

(a) instrumenti denarnega trga (čeki, blagajniški zapisi, potrdila o vlogah itd.);

(b) tujo valuto;

(d) valutnimi in obrestnimi instrumenti;

(e) prenosljivimi vrednostnimi papirji.

8. Sodelovanje pri izdaji vrednostnih papirjev in opravljanje s tem povezanih storitev.

9. Svetovanje podjetjem na področju strukture kapitala, poslovne strategije in sorodnih zadev ter svetovanje in storitve, povezane z združitvami in nakupi družb.

10. Denarnoposredniški posli.

11. Upravljanje s portfeljem naložb in svetovanje.

12. Hramba in upravljanje z vrednostnimi papirji.

[…]

14. Oddajanje sefov.

15. Izdajanje elektronskega denarja.“

Direktiva 2021/2167

6 Člen 1 Direktive (EU) 2021/2167 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2021 o serviserjih kreditov in kupcih kreditov ter spremembi direktiv 2008/48/ES in 2014/17/EU (UL 2021, L 438, str. 1), naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

„Ta direktiva določa skupni okvir in zahteve za:

(a) serviserje kreditov v zvezi s pravicami kreditodajalca, ki izhajajo iz nedonosne kreditne pogodbe, ali v zvezi s samo nedonosno kreditno pogodbo, ki jo izda kreditna institucija s sedežem v Uniji, ki deluje v imenu kupca kreditov;

(b) kupce kreditov v zvezi s pravicami kreditodajalca, ki izhajajo iz nedonosne kreditne pogodbe, ali v zvezi s samo nedonosno kreditno pogodbo, ki jo izda kreditna institucija s sedežem v Uniji.“

7 Člen 2 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 5 določa:

„Ta direktiva se ne uporablja za:

[…]

(d) prenos pravic kreditodajalca, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, ali same kreditne pogodbe, prenesenih pred datumom iz člena 32(2), prvi pododstavek.“

8 Člen 10 navedene direktive, naslovljen „Odnosi s kreditojemalcem, sporočila o prenosu in nadaljnja komunikacija“, v odstavku 1 določa nekatere zahteve za kupce kreditov in serviserje kreditov v svojih odnosih s kreditojemalci. Ta člen 10 v odstavku 2 našteva elemente, ki jih mora kupec kreditov ali serviser kreditov kreditojemalcu sporočiti na papirju ali na drugem trajnem nosilcu podatkov po prenosu pravic kreditodajalca, ki izhajajo iz nedonosne kreditne pogodbe, ali po prenosu same nedonosne kreditne pogodbe.

9 Člen 32 iste direktive, naslovljen „Prenos“, določa:

„1. Države članice do 29. decembra 2023 sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. [Evropski k]omisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.

2. Predpise iz odstavka 1 uporabljajo od 30. decembra 2023.

[…]“

10 Člen 33 Direktive 2021/2167, naslovljen „Začetek veljavnosti“, določa:

„Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.“

Italijansko pravo

11 V skladu s členom 106(1) decreto legislativo n. 385 – Testo unico delle leggi in materia bancaria e creditizia (zakonska uredba št. 385 o enotnem besedilu zakonov na področju bančništva in kreditov) z dne 1. septembra 1993 (GURI št. 230 z dne 30. septembra 1993, redni dodatek št. 92) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, je „[i]zvajanje dejavnosti zagotavljanja financiranja v kakršni koli obliki za javnost pridržano za pooblaščene finančne posrednike, vpisane v ad hoc register, ki ga vodi [Banca d’Italia (banka Italije)]“.

Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

12 Družba Ifis je pri Tribunale di Brindisi (sodišče v Brindisiju, Italija), ki je predložitveno sodišče, sprožila postopek izvršbe na nepremičnini zoper osebe JM, OT, VR in CL, pri čemer se je sklicevala na terjatev do njih, zavarovano z nepremičninami. Družba Ifis trdi, da je postala imetnica te terjatve po več zaporednih odstopih. Po navedbah iz predloga za sprejetje predhodne odločbe navedena terjatev izhaja iz plačilnega naloga, ki je bil leta 1997 izdan v korist italijanske banke.

13 Predložitveno sodišče na eni strani pojasnjuje, da je družba Ifis pred njim predložila pogodbe o odstopu terjatev, ki so vsebovale sezname terjatev v svežnju, ki so bile predmet teh odstopov. Te pogodbe o odstopu so bile sicer sklenjene v pisni obliki, vendar naj ne bi bile sklenjene v obliki javne listine ali overjene zasebne listine. Vsekakor naj ne bi vsebovale točnega datuma, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati proti tretjim osebam.

14 Na drugi strani je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je v obravnavani zadevi pri velikem številu odstopov terjatev šlo za odstope med subjekti, ki niso bili vsi vpisani v register finančnih posrednikov iz določbe, navedene v točki 11 te sodbe, ki je pod bonitetnim nadzorom banke Italije. Tak vpis naj bi predpostavljal obstoj posebne notranje organizacije zaradi preprečevanja v skladu z nacionalno ureditvijo na področju boja proti pranju denarja.

15 Po mnenju predložitvenega sodišča to celo vzbuja dvom o tem, da je družba Ifis dejansko in zakonito imetnica terjatve, na katero se sklicuje v utemeljitev tožbe.

16 V zvezi s tem se predložitveno sodišče sprašuje o združljivosti nacionalne ureditve, ki se uporablja za pogodbe o odstopu slabih terjatev v svežnju in ob upoštevanju katere je treba presojati zadevo, o kateri odloča, s pravom Unije, zlasti na področju boja proti pranju denarja.

17 Ta nacionalna ureditev naj namreč ne bi določala niti, da bi morale biti tovrstne pogodbe sestavljene v pisni obliki, še manj pa v obliki javne listine ali zasebne overjene listine, niti podrobnih pravil, s katerimi bi jim bil dodeljen točen datum.

18 Poleg tega naj navedena nacionalna ureditev prevzemnikom slabih terjatev ne bi nalagala, da morajo biti vpisani v register finančnih posrednikov, in naj jim zato dejansko ne bi bilo treba ravnati v skladu z nacionalno ureditvijo o preprečevanju pranja denarja, ki velja za fizične in pravne osebe, vpisane v ta register, niti sprejeti določb na področju notranje organizacije, ki se zahtevajo za tak vpis. Taki prevzemniki naj tudi ne bi bili predmet bonitetnega nadzora, ki ga izvaja banka Italije.

19 Predložitveno sodišče se zato sprašuje, ali taka nacionalna ureditev kot celota ni v nasprotju s pravom Unije na področju boja proti pranju denarja. Če bi šlo za to, naj bi se postavljalo tudi vprašanje, kakšne posledice bi bilo treba iz tega izpeljati in zlasti, ali bi bilo mogoče več odstopov terjatev, do katerih je prišlo v okviru zadeve, o kateri odloča, v celoti ali delno šteti za neveljavne ali vsaj neizvršljive, tako da bi bilo treba izvršilni naslov, na katerega se sklicuje družba Ifis v utemeljitev svoje tožbe, šteti za neobstoječ.

20 Predložitveno sodišče dodaja, da je nacionalna ureditev, ki se uporablja v zadevi, o kateri odloča, veljala pred tisto, s katero je bil zagotovljen prenos Direktive 2021/2167 v italijanski pravni red in ki je začela veljati 13. avgusta 2024. Od takrat naj bi bili taki dvomi o združljivosti nacionalne ureditve s pravom Unije odpravljeni, odstopi slabih terjatev v svežnju pa naj bi bili odslej urejeni celoviteje. Predložitveno sodišče se v tem okviru kljub temu sprašuje, ali je treba to direktivo razlagati tako, da ima delni retroaktivni učinek.

21 V teh okoliščinah je Tribunale di Brindisi (sodišče v Brindisiju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1. Ali in pod katerimi pogoji je treba šteti, da pravo Unije, zlasti pa zakonodaja na področju preprečevanju pranja denarja, ter splošna načela učinkovitega varstva, preglednosti in objektivne dobre vere, ki se izražajo v zahtevah glede obveščanja, nasprotujejo nacionalni zakonodaji o prenosu slabih terjatev v svežnju (kumulativnem prenosu terjatev), to je zakonodaji, ki se uporablja v obravnavani zadevi in je veljala pred sprejetjem zakonske uredbe št. 116 z dne 30. julija 2024, ki je začela veljati 13. avgusta 2024 in s katero se izvaja Direktiva [2021/2167], za katero je značilno, da:

(a) ne določa pisne oblike, ne glede na to, ali gre za dokazovanje vsebine ali samega obstoja akta, zlasti v obliki overjene javne listine ali notarsko overjene zasebne listine, oziroma vsekakor podrobnih pravil, ki lahko zagotovijo ugotovitev točnega datuma, in sicer zlasti v primeru, v katerem je pogodbena stranka, katere terjatev je bila prenesena, potrošnik;

(b) pred začetkom veljavnosti navedene zakonske uredbe ni določala nobenih obveznosti glede vpisa subjektov, ki opravljajo dejavnost prenosa terjatev v svežnju, v registre, nad katerimi se izvaja ustrezen nadzor, saj ti subjekti v skladu z ugotovitvami Corte [suprema] di cassazione (kasacijsko sodišče, Italija) ne opravljajo finančne dejavnosti in so zato zaradi neobstoja zahtev v zvezi s sestavo javne listine samodejno izvzeti tudi iz pravil na področju preprečevanju pranja denarja?

2. Če bi Sodišče ugotovilo obstoj take nezdružljivosti, ali navedena zakonodaja Unije zaradi varstva učinkovitosti interesov Unije določa skrajno sankcijo ničnosti:

(a) prenosov terjatev, izvedenih v času veljavnosti ureditve, ki je veljala pred sprejetjem uredbe o prenosu Direktive [2021/2167];

(b) pooblastil za izterjavo, ki so bila dana subjektom, ki niso vpisani v register, nad katerim izvaja nadzor neodvisen sektorski organ, zadolžen za preverjanje skladnosti z zakonodajo na področju preprečevanja pranja denarja?“

Dopustnost

22 Italijanska vlada in Komisija trdita, da ta predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten.

23 Italijanska vlada meni, da je predstavitev, ki jo je predložitveno sodišče podalo o nacionalnem pravnem okviru, pomanjkljiva in v nekaterih točkah napačna. Prav tako naj ne bi bilo jasno, kaj natančno je predmet drugega vprašanja. Poleg tega ta vlada in Komisija trdita, da določbe prava Unije, katerih razlaga se zahteva, niso navedene dovolj natančno.

24 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, uvedenega s členom 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti (sodba z dne 28. novembra 2024, ENGIE Deutschland, C‑293/23, EU:C:2024:992, točka 40 in navedena sodna praksa).

25 Nujnost razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, od tega sodišča zahteva, da opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega se umeščajo vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj pojasni dejanske okoliščine, ki so podlaga za ta vprašanja (glej sodbi z dne 26. januarja 1993, Telemarsicabruzzo in drugi, od C‑320/90 do C‑322/90, EU:C:1993:26, točka 6, in z dne 16. oktobra 2025, Braila Winds, C‑391/23, EU:C:2025:799, točka 30).

26 Informacije iz predložitvenih odločb morajo, prvič, omogočiti Sodišču, da poda koristne odgovore na vprašanja, ki jih je postavilo nacionalno sodišče, in drugič, omogočiti vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam, da uveljavijo pravico do predložitve stališč, ki jim je dodeljena s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije. Sodišče mora skrbeti za zaščito te pravice, saj se na podlagi te določbe zainteresiranim strankam vročijo le predložitvene odločbe (sodba z dne 16. oktobra 2025, Braila Winds, C‑391/23, EU:C:2025:799, točka 31 in navedena sodna praksa).

27 V obravnavani zadevi predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebuje zadosten opis dejanskega in pravnega okvira spora o glavni stvari, da bi bile te zahteve izpolnjene, in omogoča razumevanje razlogov, iz katerih se predložitveno sodišče sprašuje o razlagi prava Unije in iz katerih meni, da je treba pri Sodišču vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe. Poleg tega v zvezi s trditvijo italijanske vlade, da je predstavitev nacionalnega prava pomanjkljiva oziroma celo napačna, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da Sodišče v okviru sistema pravosodnega sodelovanja, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, ni pristojno, da preveri pravilnost razlage nacionalnega prava, ki jo poda nacionalno sodišče, ali o njej podvomi, saj je za to razlago pristojno izključno zadnjenavedeno sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2024, Volvo Group Belgium, C‑436/23, EU:C:2024:1023, točka 18 in navedena sodna praksa).

28 Zato je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

Vprašanji za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

29 Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba pravo Unije, zlasti direktivi 2021/2167 in 2015/849 ter načela učinkovitega varstva, preglednosti in objektivne dobre vere razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi na področju odstopa slabih terjatev v svežnju, ki za obdobje pred iztekom roka za prenos Direktive 2021/2167 ni določala, da morajo biti take pogodbe sklenjene v pisni obliki, česar posledica je bila, da fizične ali pravne osebe, katerih dejavnost je bila izvajanje takih odstopov terjatev, niso bile pod bonitetnim nadzorom nacionalnega organa, pristojnega za preprečevanje pranja denarja.

30 Na prvem mestu, v zvezi z Direktivo 2021/2167 je treba navesti, da njen člen 10 določa nekatere zahteve, ki veljajo za kupce nedonosnih kreditov in serviserje nedonosnih kreditov v njihovih odnosih s kreditojemalci. Natančneje, v členu 10(2) navedene direktive so našteti elementi, ki jih mora kupec kreditov oziroma serviser kreditov kreditojemalcu sporočiti na papirju ali na drugem trajnem nosilcu podatkov po prenosu pravic kreditodajalca, ki izhajajo iz nedonosne kreditne pogodbe, ali po prenosu same nedonosne kreditne pogodbe.

31 Vendar je treba navesti, da je Direktiva 2021/2167, sprejeta 24. novembra 2021, v skladu s členoma 32 in 33 začela veljati 29. decembra 2021, rok za njen prenos pa se je iztekel 29. decembra 2023.

32 Poleg tega, čeprav države članice v skladu s členom 32(2) te direktive ukrepe, sprejete za njen prenos, uporabljajo od 30. decembra 2023, iz njenega člena 2(5)(d) izhaja, da se ta direktiva ne uporablja za prenos pravic kreditodajalca, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, ali same kreditne pogodbe, prenesenih pred 29. decembrom 2023.

33 Ker se zdi, da iz spisa, ki je na voljo Sodišču, izhaja, da so sestavni elementi spora o glavni stvari nastali pred 29. decembrom 2023, se Direktiva 2021/2167 ratione temporis ne uporablja za ta spor.

34 V delu, v katerem predložitveno sodišče razmišlja o naložitvi retroaktivne uporabe zahtev iz člena 10 Direktive 2021/2167, je treba navesti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pred iztekom roka za prenos direktive državam članicam ni mogoče očitati, da v svojem pravnem redu še niso sprejele ukrepov za izvajanje te direktive (sodba z dne 5. maja 2022, BPC Lux 2 in drugi, C‑83/20, EU:C:2022:346, točka 22 in navedena sodna praksa).

35 Čeprav v skladu s prav tako ustaljeno sodno prakso države članice, na katere je direktiva naslovljena, med rokom za njen prenos ne smejo sprejemati predpisov, s katerimi bi bila lahko resno ogrožena uresničitev rezultata, določenega v tej direktivi (sodba z dne 25. januarja 2022, VYSOČINA WIND, C‑181/20, EU:C:2022:51, točka 75 in navedena sodna praksa), ima direktiva lahko neposredni učinek šele po izteku tega roka (glej v tem smislu sodbo z dne 5. maja 2022, BPC Lux 2 in drugi, C‑83/20, EU:C:2022:346, točka 23 in navedena sodna praksa).

36 Zato je razlaga člena 10 Direktive 2021/2167 v smislu, da obveznosti, ki so v njem navedene, veljajo retroaktivno, izključena.

37 Na drugem mestu, kar zadeva Direktivo 2015/849, iz člena 2(1) v povezavi s členom člena 3 te direktive izhaja, da se ta uporablja le za subjekte, ki opravljajo nekatere posebne gospodarske dejavnosti, naštete v tem členu 2(1). Med temi dejavnostmi pa ni nakupa ali servisiranja slabih terjatev.

38 Zato se niti Direktiva 2021/2167 niti Direktiva 2015/849 ne uporablja za nacionalno ureditev na področju odstopa slabih terjatev v svežnju z značilnostmi, povzetimi v točki 29 te sodbe.

39 Na tretjem mestu in nazadnje, opozoriti je treba, da morajo države članice, ko izvajajo pravo Unije, spoštovati temeljna načela tega prava (glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2015, A2A, C‑89/14, EU:C:2015:537, točka 35 in navedena sodna praksa). Z ureditvijo iz postopka v glavni stvari pa se ne izvaja niti Direktiva 2021/2167 niti Direktiva 2015/849, kot je bilo ugotovljeno v prejšnji točki, niti noben drug predpis prava Unije. Zato se tudi načela prava Unije, za razlago katerih prosi predložitveno sodišče v prvem vprašanju za predhodno odločanje, ne uporabljajo za to ureditev.

40 Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2021/2167, zlasti njen člen 10, in Direktivo 2015/849 razlagati tako, da se ne uporabljata za nacionalno ureditev na področju odstopa slabih terjatev v svežnju, ki za obdobje pred iztekom roka za prenos Direktive 2021/2167 ni določala, da morajo biti take pogodbe sklenjene v pisni obliki, česar posledica je bila, da fizične ali pravne osebe, katerih dejavnost je bila izvajanje takih odstopov terjatev, niso bile pod bonitetnim nadzorom nacionalnega organa, pristojnega za preprečevanje pranja denarja.

Drugo vprašanje

41 Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

Stroški

42 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:

Direktivo (EU) 2021/2167 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2021 o serviserjih kreditov in kupcih kreditov ter spremembi direktiv 2008/48/ES in 2014/17/EU, zlasti njen člen 10, in Direktivo (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES

je treba razlagati tako, da

se ne uporabljata za nacionalno ureditev na področju odstopa slabih terjatev v svežnju, ki za obdobje pred iztekom roka za prenos Direktive 2021/2167 ni določala, da morajo biti take pogodbe sklenjene v pisni obliki, česar posledica je bila, da fizične ali pravne osebe, katerih dejavnost je bila izvajanje takih odstopov terjatev, niso bile pod bonitetnim nadzorom nacionalnega organa, pristojnega za preprečevanje pranja denarja.

Podpisi

* Jezik postopka: italijanščina.