1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 32(2) Uredbe (ES) št. 1346/2000 ( 2 ), ki se ratione temporis uporablja za spor glede na datum uvedbe glavnega postopka zaradi insolventnosti. ( 3 )

2.

Višje sodišče v Ljubljani (Slovenija) Sodišče sprašuje, ali za upravitelja glavnega postopka zaradi insolventnosti, ki se vodi v Avstriji, ki želi v okviru sekundarnega postopka, ki se vodi v Sloveniji zoper istega dolžnika, prijaviti terjatve, ki so bile že prijavljene v prvonavedenem postopku, veljajo roki (in posledice njihovega neupoštevanja) iz slovenske zakonodaje.

3.

Sodišče je že večkrat presojalo o čezmejnih postopkih zaradi insolventnosti, ( 4 ) vendar če se ne motim, še ni odločalo o členu 32 Uredbe št. 1346/2000, ki v praksi povzroča precej težav. ( 5 )

I.

Pravni okvir

A.

Pravo Unije: Uredba št. 1346/2000

4.

V uvodni izjavi 21 je navedeno:

5.

V uvodni izjavi 23 je navedeno:

6.

Člen 4, naslovljen „Pravo, ki se uporablja“, določa:

7.

Člen 28, naslovljen „Pravo, ki se uporablja“, določa:

8.

Člen 32, naslovljen „Izvrševanje pravic upnikov“, določa:

B.

Nacionalno pravo

1.

Avstrijsko pravo: Insolvenzordnung ( 6 )

9.

V skladu s členom 107(1) se za terjatve, ki so bile vložene po poteku roka za vlaganje terjatev in niso bile obravnavane na splošnem naroku za dokazovanje dolgov, odredi posebni narok za dokazovanje dolgov. Za te terjatve se uporablja člen 105(1). Terjatve, ki so vložene manj kot 14 dni pred narokom za obravnavanje končnega obračuna, se ne upoštevajo.

2.

Slovensko pravo: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ( 7 )

10.

V skladu s členom 59(2) mora upnik v stečajnem postopku svojo terjatev do insolventnega dolžnika prijaviti v treh mesecih po objavi oklica o začetku tega postopka, če ni v odstavkih 3 in 4 tega člena drugače določeno. ( 8 )

11.

V skladu s členom 298(1) mora upnik, če je terjatev zavarovana z ločitveno pravico, v stečajnem postopku v roku za prijavo terjatve prijaviti tudi ločitveno pravico, če ni v odstavku 1 člena 281 ( 9 ) ali odstavku 2 člena 282 ( 10 ) drugače določeno.

12.

Člen 296(5) določa, da če upnik zamudi rok za prijavo terjatve, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in sodišče zavrže prepozno prijavo terjatve.

13.

Člen 298(5) določa, da če upnik zamudi rok za prijavo ločitvene pravice, ločitvena pravica preneha.

II.

Dejansko stanje, postopek in vprašanje za predhodno odločanje

14.

Handelsgericht Wien (sodišče za gospodarske spore na Dunaju, Avstrija) je s sklepom z dne 19. junija 2013 uvedlo postopek zaradi insolventnosti nad družbo ALPINE Bau GmbH.

15.

Postopek se je začel kot sanacijski postopek, vendar je bil 4. julija 2013 preoblikovan v stečajni postopek.

16.

Iz sklepa Handelsgericht Wien (sodišče za gospodarske spore na Dunaju) z dne 5. julija 2013 izhaja, da je postopek zoper družbo ALPINE Bau GmbH „glavni postopek v primeru insolventnosti“ v smislu člena 3(1) Uredbe št. 1346/2000.

17.

Upravitelj glavnega postopka zaradi insolventnosti ( 11 ) je 6. avgusta 2013 pri Okrožnem sodišču v Celju (Slovenija) vložil predlog za začetek sekundarnega postopka zaradi insolventnosti nad družbo ALPINE BAU GmbH, Salzburg – Podružnica Celje.

18.

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 9. avgusta 2013:

–

začelo sekundarni postopek nad navedeno podružnico;

–

obvestilo upnike in upravitelje, da lahko na podlagi člena 32 Uredbe št. 1346/2000 prijavijo svoje terjatve v glavnem in v katerem koli sekundarnem postopku. To je navedlo v oklicu, ki je bil istega dne objavljen na spletni strani Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.

19.

V skladu z oklicem je bilo treba terjatve (ter ločitvene in izločitvene pravice) v sekundarnem postopku prijaviti v treh mesecih od objave oklica. Oklic je vseboval tudi opozorilo, da če terjatve in ločitvene pravice ne bodo prijavljene do tega roka, bodo v razmerju do dolžnika v tem sekundarnem postopku prenehale, sodišče pa bo prijavo v skladu s členom 296(5) ZFPPIPP oziroma členom 298(5) ZFPPIPP zavrglo.

20.

NK je 30. januarja 2018 v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti vložil prijavo terjatev (v smislu člena 32(2) Uredbe št. 1346/2000). Okrožnemu sodišču v Celju je predlagal, naj jo sprejme in vključi v vsako naslednjo razdelitev upnikom v okviru tega postopka.

21.

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 5. julija 2019 navedeno prijavo na podlagi člena 296(5) ZFPPIPP zavrglo kot prepozno.

22.

NK je zoper ta sklep vložil pritožbo pri Višjem sodišču v Ljubljani, ki je Sodišču predložilo to vprašanje za predhodno odločanje:

III.

Postopek

23.

Sodišče je predlog za sprejetje predhodne odločbe prejelo 20. januarja 2020.

24.

Stališča so predložili družba Alpine BAU GmbH, NK, poljska in slovenska vlada ter Komisija. Presojeno je bilo, da obravnava ni potrebna.

IV.

Analiza

A.

Uvodna pojasnila

25.

Člen 32(2) Uredbe št. 1346/2000 določa, da je vsak upravitelj, ne glede na to, ali gre za glavni ali sekundarni postopek, pooblaščen (glede na primer dolžan), ( 12 ) da v drugih postopkih zaradi insolventnosti, uvedenih proti istemu dolžniku, prijavi ( 13 ) terjatve, ki so že bile prijavljene v postopku, za katerega je bil imenovan.

26.

V Uredbi št. 1346/2000 ni izrecno določeno, kdaj je treba opisano možnost uporabiti. Predložitveno sodišče zato sprašuje, ali za upravitelja glavnega postopka zaradi insolventnosti veljajo roki (in posledice njihovega neupoštevanja), ki jih ureja nacionalno pravo države, v kateri je bil uveden sekundarni postopek.

27.

Vsi, ki so nastopili pred Sodiščem, razen NK, zagovarjajo razlago, da ureditev rokov za prijavo terjatev in posledice prepozne prijave ureja lex concursus posameznega postopka.

28.

NK pa meni, da mora pred prijavo terjatev v katerem koli drugem postopku najprej priti do njihovega preizkusa in priznanja v glavnem postopku. Implicitno trdi, da se roki za navedeno prijavo določijo v skladu z lex concursus prvega postopka.

29.

Glede tega, katero pravo ureja roke za prijavo terjatev v sekundarnih postopkih, se strinjam z večinskim mnenjem. Ne strinjam pa se s trditvijo NK v zvezi s preizkusom in priznanjem terjatev pred njihovo prijavo v sekundarnem postopku.

30.

Najprej pa se moram posvetiti nekaterim vidikom evropskega sistema za čezmejno insolventnost, ki bodo pripomogli k boljšemu razumevanju razprave iz predloga za sprejetje predhodne odločbe.

B.

Čezmejna insolventnost

1.

Ureditev ( 14 )

31.

Prvi predlogi za ureditev čezmejne insolventnosti v (današnji) Evropski uniji segajo v 60. leta prejšnjega stoletja. Že takrat je veljalo prepričanje, da se je mogoče proti oportunističnemu ravnanju stečajnega dolžnika ali njegovih upnikov boriti samo s skupnim regulativnim okvirom, ki bi omogočil učinkovito upravljanje podjetja v težavah, katerega premoženje je v različnih državah članicah.

32.

Po več neuspešnih poskusih je bila 23. novembra 1995 na voljo za podpis Konvencija o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju: Konvencija) ( 15 ), ki pa ni nikoli začela veljati. Priloženo ji je bilo poročilo, ki so ga pripravile in izpogajale države članice. ( 16 ) Čeprav ta dokument nikoli ni bil uradno sprejet, se uporablja kot referenca za razlago besedil, poznejših od Konvencije, kadar ta povzemajo njeno vsebino. ( 17 )

33.

Uredba št. 1346/2000 je bila pripravljena na podlagi Konvencije. Natančneje, v členu 32 te uredbe je povzeta ena od določb Konvencije.

34.

Komisija je leta 2012 v skladu s členom 46 Uredbe št. 1346/2000 pripravila poročilo o uporabi te uredbe. Priložila je predlog reforme ( 18 ), iz katerega je nastala Uredba 2015/848, ki se od 26. junija 2017 na splošno uporablja za postopke, uvedene na ta datum ali pozneje.

35.

V besedilu iz leta 2015 je ohranjeno bistvo predhodnega akta, vanj pa so, kolikor je upoštevno za to zadevo, uvedene izboljšave glede medsebojne povezanosti vzporednih postopkov zaradi insolventnosti, obveščanja upnikov in prijave njihovih terjatev v državi članici, ki ni država njihovega stalnega ali običajnega prebivališča ali sedeža. ( 19 )

36.

Natančneje, določba, na razlago katere se nanaša ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, je ostala nespremenjena in je zdaj v členu 45 Uredbe 2015/848.

2.

Model iz Uredbe št. 1346/2000

37.

Uredba št. 1346/2000 vsebuje pravila v zvezi z mednarodno pristojnostjo sodišč, pravom, ki se uporablja, priznavanjem in izvrševanjem odločb ter usklajevanjem postopkov. Kot celota vzpostavlja sistem po modelu „zmanjšane“ ali „ublažene univerzalnosti“. ( 20 )

a)

Več postopkov (glavni in sekundarni)

38.

S sprejetim modelom se priznava, da je lahko enoten, splošno veljaven postopek zaradi insolventnosti nepraktičen. Zato omogoča, da poleg glavnega postopka obstajajo še drugi, „teritorialni“ postopki (neodvisni, če so uvedeni pred uvedbo glavnega, in sekundarni, če so uvedeni pozneje), ki so omejeni na premoženje v državi, v kateri se vodijo. ( 21 )

39.

Glavni postopek se uvede pred „[s]odišč[i] držav[e] članic[e], na kater[e] ozemlju je središče dolžnik[ov]ih glavnih interesov“. ( 22 ) Uporablja se na splošno za vsa sredstva in obveznosti. Pogoj za uvedbo postopka v drugi državi članici je, da ima dolžnik v njej poslovalnico. Sredstva so omejena na premoženje dolžnika na ozemlju te države. ( 23 )

40.

V teritorialnih in sekundarnih postopkih obveznosti vključujejo vse upnike dolžnika. Vsak upnik, ne glede na kraj v Uniji, v katerem ima stalno ali običajno prebivališče ali sedež, ( 24 ) ima pravico „do prijave terjatev v vsakem postopku […], ki […] se nanaša[…] na premoženje dolžnika“, uvedenem v državah članicah, za katere se uporablja Uredba št. 1346/2000. ( 25 )

41.

Kadar hkrati poteka več postopkov zaradi insolventnosti v zvezi z istim upnikom, jih je treba usklajevati. V Uredbi št. 1346/2000 so za to predvidena materialnopravna pravila, kot so pravilo o razdelitvi iztržkov od unovčenja premoženja ( 26 ) in pravila o sodelovanju upraviteljev, zlasti z zadostno izmenjavo informacij ( 27 ).

42.

Zakonodajalec z istim namenom (zagotavljanje usklajevanja tekočih postopkov) priznava prevladujoč značaj postopku, ki se uvede v državi, kjer je središče dolžnikovih glavnih interesov. To priznanje se odraža v možnosti interveniranja upravitelja, ki je imenovan v glavnem postopku, v sekundarnih postopkih za nekatere namene (na primer da predlaga načrt sanacije ali zaprosi za odložitev unovčenja premoženja v sekundarnem postopku). ( 28 )

b)

Pravo, ki se uporablja

43.

Z Uredbo št. 1346/2000 ni vzpostavljeno evropsko insolvenčno pravo, temveč enotna kolizijska pravila, ki opredeljujejo nacionalno pravo, ki se uporablja za posamezen postopek in za njegove učinke.

44.

Ta uredba poleg kolizijskih pravil vsebuje materialnopravne in postopkovne določbe, ki se uporabljajo neposredno in nadomeščajo določbe iz pravnih redov držav članic. ( 29 )

45.

Če v sami Uredbi št. 1346/2000 ni določeno drugače, se za vse postopke, ne glede na to, ali gre za glavni ali teritorialni oziroma sekundarni postopek, uporablja pravo države, v kateri je bil postopek uveden (lex concursus). ( 30 )

46.

Izbira lex concursus, ki je običajna v instrumentih, ki urejajo čezmejno insolventnost, je utemeljena s tremi argumenti: ( 31 )

–

enotnost rešitev, ki je nepogrešljiva za uspešno dokončanje kolektivnega postopka, kot je postopek zaradi insolventnosti, in za to, da se udeleženim osebam zagotovi gotovost glede njihovih obveznosti in pravic;

–

olajšanje izvedbe postopka, ker se ujemata forum in ius. Preprečijo se tudi stroški, povezani z dokazovanjem in uporabo tujega prava;

–

zagotovitev, da se za vse upnike istega dolžnika, kar zadeva njihov položaj v postopku zaradi insolventnosti, v okviru posameznega postopka uporablja isti pravni red.

47.

Lex concursus torej ureja uvedbo, potek in končanje postopka zaradi insolventnosti z materialnopravnega in postopkovnega vidika.

48.

V skladu s tem merilom je z neizčrpnim seznamom ( 32 ) v členu 4 Uredbe št. 1346/2000 določeno, da pravo države, v kateri je bil postopek uveden, določa zlasti nekatere elemente. Med njimi so, z izjemami, ki jih določa navedena uredba, ( 33 ) „pravila o prijavi, preverjanju in pri priznanju terjatev“. ( 34 )

c)

Pravo, ki ureja prijavo terjatev

49.

Iz navedenega za upnike (seveda za tiste, ki so v Evropski uniji) v primerih čezmejne insolventnosti izhaja troje posledic:

–

njihova pravica do prijave terjatev v katerem koli postopku, glavnem ali sekundarnem (ali teritorialnem, če je to ustrezno), ki se uvede proti istemu dolžniku v državi članici, ki jo zavezuje Uredba št. 1346/2000;

–

upnik mora to pravico izvajati v skladu s pravom, ki se uporablja za postopek, v katerem se odloči prijaviti terjatev;

–

priznanje terjatve v enem postopku ne pomeni samodejnega priznanja te terjatve v drugem postopku. Preizkus in priznanje terjatev sta odvisna od prava, ki se uporablja za posamezen postopek. ( 35 )

50.

Ker se je zakonodajalec zavedal težav, povezanih s prijavo terjatev v postopkih, uvedenih v tujini, je v Uredbo št. 1346/2000 vključil nekatere posebne določbe:

–

v skladu s členom 32(2) ni nujno, da terjatve prijavijo upniki sami: to lahko namesto njih naredi upravitelj, imenovan za posamezen postopek, v zvezi s terjatvami, ki so bile v tem postopku že prijavljene; ( 36 )

–

v skladu s členom 40 je treba vse znane upnike z običajnim ali stalnim prebivališčem ali registriranim sedežem v državi članici, ki ni država uvedbe postopka, obvestiti o uvedbi postopka. To sporočilo v obliki posameznega obvestila mora vsebovati minimalne informacije, ki vključujejo navedbo rokov za prijavo terjatev in posledice zamude teh rokov. ( 37 )

51.

Roki za prijavo terjatev z Uredbo št. 1346/2000 niso poenoteni. Tega poenotenja ni v zvezi z nobenim postopkom niti v zvezi z nobenim konkretnim udeležencem. ( 38 )

52.

Države članice lahko torej na področju uporabe lex concursus za posamezen postopek določijo roke tako ali drugače, če le spoštujejo načeli učinkovitosti in enakovrednosti. ( 39 )

C.

Rok za prijavo terjatev s strani upravitelja

53.

Razlage člena 32(2) Uredbe št. 1346/2000 se bom lotil s predstavitvijo razlogov, zaradi katerih mora po mojem mnenju upravitelj glavnega postopka spoštovati roke, ki so predvideni v zakonodaji države, v kateri je bil uveden sekundarni postopek, če želi v njem prijaviti terjatve, ki so bile že prijavljene v prvonavedenem postopku.

54.

Za to bom uporabil običajna razlagalna merila, in sicer jezikovno, zgodovinsko, teleološko in sistematično merilo.

1.

Jezikovno merilo

55.

Ker lahko proti istemu dolžniku teče več postopkov zaradi insolventnosti, člen 32(2) Uredbe št. 1346/2000 določa, da „[u]pravitelji v glavnih postopkih in v katerem koli sekundarnem postopku prijavijo v drugih postopkih terjatve, ki so že bile prijavljene v postopkih, za katere so bili imenovani […]“.

56.

V besedilu ni navedeno, kdaj je treba prijaviti terjatve. Zato je treba uporabiti splošno ureditev, to je tisto, ki izhaja iz osnovnega kolizijskega pravila (člena 4 in 28 Uredbe št. 1346/2000), ki določa, kot sem že navedel, lex concursus države, v kateri je bil posamezen postopek uveden. ( 40 )

57.

Natančneje, iz člena 4(2)(h) izhaja, da ureditev prijave, preverjanja in priznanja terjatev določa pravo države, v kateri je bil postopek uveden, kar vključuje tudi roke za to prijavo. Postopkovna narava tega vidika bi prav tako privedla do uporabe prava sodišča, ki odloča o zadevi, tudi če ne bi bilo izrecne določbe. ( 41 )

58.

Sodba ENEFI to razlago potrjuje. V njej je navedeno tudi, da se lex concursus uporablja za posledice nespoštovanja pravil, ki se nanašajo na prijavo terjatev in zlasti na roke. ( 42 )

2.

Zgodovinsko in teleološko merilo

59.

Člen 32(2) Uredbe št. 1346/2000 povzema ustrezno določbo (nikoli uveljavljene) Konvencije. Iz kontinuitete teh dveh instrumentov izhaja, da ima prijava terjatev s strani upravitelja v obeh besedilih enako funkcijo in uresničuje isti cilj. Torej morajo biti tudi pogoji za to prijavo enaki.

60.

Člen 32 Konvencije je bil vključen v okviru modela ublažene univerzalnosti, v katerem je mogočih več postopkov zaradi insolventnosti proti istemu dolžniku. V odstavku 1 tega člena je bila kot odstopanje od pravila, da prijava terjatev poteka v skladu z lex concursus, določena pravica, da lahko vsak upnik prijavi svoje terjatve v postopku po lastni izbiri ( 43 ) ali celo v več postopkih. ( 44 )

61.

Da bi se uveljavljanje te pravice olajšalo, ( 45 ) je bil zasnovan mehanizem, ki upravitelju posameznega postopka nalaga opravljanje storitve ( 46 ) za upnike, ki jih zastopa: upravitelj prijavi te terjatve v drugih postopkih, ki so bili uvedeni, ( 47 ) s pridržkom pravice imetnika posamezne terjatve, da temu nasprotuje.

62.

Da bi upravitelj lahko opravljal svojo nalogo, je bil v Konvenciji pooblaščen, da v drugih postopkih uveljavlja terjatve, ki so bile že prijavljene v postopku, ki ga vodi. Upravitelj na nek način deluje namesto upnikov, v njihovem imenu in za njihov račun ( 48 ) ter mora prijaviti terjatve, če je to za te upnike koristno.

63.

Odločitev o prijavi terjatve pa ne pomeni, da se spremeni njen imetnik: terjatev še vedno pripada posameznemu upniku. V Konvenciji je ohranjena pravica upnikov, saj jim je omogočeno tako to, da nasprotujejo upraviteljevi prijavi, kot tudi to, da umaknejo terjatev, ki je že bila prijavljena v drugem postopku. ( 49 )

64.

V skladu s tem načelom ima prijava upravitelja enake učinke kot prijava upnika samega. ( 50 ) Zato so pogoji in roki, ki veljajo zanju, identični in jih v skladu s Konvencijo določa lex concursus, ne glede na to, kdo terjatev prijavi. ( 51 )

3.

Sistematično merilo

a)

Dolžnost upravitelja, podaljšek pravice upnika

1)

Položaj upravitelja v členu 32 Uredbe št. 1346/2000

65.

Dolžnost, ki jo ima upravitelj v skladu s členom 32 Uredbe št. 1346/2000, je navedena po pravilu, ki upnikom omogoča prijavo njihovih terjatev v katerem koli postopku zaradi insolventnosti.

66.

Umestitev te določbe potrjuje, kar sem navedel v zvezi z njenim nastankom in namenom: za položaj upravitelja, imenovanega v posameznem postopku, ki prijavi terjatve v katerem koli drugem postopku, sta značilni kontinuiteta in odvisnost od položaja, ki ga imajo upniki sami. ( 52 )

67.

Če vez med upraviteljem in upniki utemeljuje, da se zanje uporablja ista ureditev, kadar prijavijo terjatve v drugem postopku, pa prednost, ki jo ima upnik, potrjuje, da to ureditev določa njegov položaj. Tako:

–

lex concursus, ki se uporablja za prijavo terjatev v skladu s členoma 4 in 28 Uredbe št. 1346/2000, velja enako za upnike in upravitelje;

–

bi bil lahko upravitelj postopka izvzet iz rokov za prijavo, določenih v lex concursus, ki ureja druge postopke, če bi bili do izvzetja upravičeni tudi upniki. Vendar poglavje IV Uredbe št. 1346/2000, ki ureja materialnopravna pravila o odstopanju od lex concursus v prid upnikov z običajnim ali stalnim prebivališčem ali sedežem v državi članici, ki ni država, v kateri je bil uveden postopek, te možnosti ne določa. ( 53 )

2)

Koristnost prijave terjatev s strani upravitelja

68.

Upravitelj ni samo pooblaščen za prijavo terjatev, ki so bile prijavljene v njegovem postopku, v drugih postopkih, temveč ima dolžnost, da to stori, če to koristi upnikom. ( 54 )

69.

Pooblastilo za prijavo terjatev upravitelju zagotavlja procesno upravičenje v vseh postopkih, ne glede na to, ali je v pravnem redu države, v kateri je bil postopek uveden, to upravičenje določeno ali ne. Na ta način mu je omogočeno, da izpolni svojo zakonsko obveznost ( 55 ), in zagotavlja se namen člena 32(2) Uredbe št. 1346/2000.

70.

Vendar dolžnost upravitelja ni absolutna: zahteva preverjanje koristnosti ( 56 ) ali možnih prednosti, ki izhajajo iz prijave terjatev, ki so bile v postopku, za katerega je bil imenovan, že prijavljene, v sekundarnem postopku.

71.

To preverjanje se ne opravi za vsako posamezno terjatev in pričakovanja o njenem poplačilu. ( 57 ) Gre bolj za splošno preverjanje vseh terjatev skupaj, ( 58 ) ki so bile prijavljene v postopku, za katerega je bil upravitelj imenovan.

72.

Specifično preverjanje v skladu s pravom, ki se uporablja za terjatev, in glede njene razvrstitve v skladu s pravom države članice, v kateri se terjatev prijavlja, mora iz povsem praktičnih razlogov opraviti konkretni upnik. ( 59 )

73.

Zadnjo besedo v zvezi s prijavo terjatve ima torej njen imetnik (to je upnik), ki mu je v skladu s členom 32(2) Uredbe št. 1346/2000 in fine omogočeno, da nasprotuje prijavi upravitelja in terjatev umakne, če ugotovi, da mu ta prijava ne koristi. ( 60 )

74.

Upravitelj dejansko ne zagovarja drugačnega ali višjega interesa kot upniki, kar bi upravičevalo uporabo posebne ureditve zanj pri prijavi terjatev v drugih postopkih. Zaporni ventil sistema, ki odločitev o prijavi terjatve nazadnje prepušča vsakemu posameznemu upniku, potrjuje, da se interesi upravitelja in upnikov ujemajo.

75.

Razlogi za to, da ocena upravitelja ni enaka oceni upnika, niso dogmatični, temveč praktični. ( 61 ) Upnik, ki je svojo terjatev prijavil v postopku, načeloma izkazuje interes za njeno poplačilo s premoženjem dolžnika, kjer koli to premoženje je. ( 62 ) Na podlagi te premise je legitimno omejiti nalogo upravitelja na tehtanje prednosti in slabosti za vse terjatve, ki so bile prijavljene v postopku, ki ga vodi, skupaj.

b)

Dolžnost upravitelja v vsakem postopku?

76.

Člen 32(2) Uredbe št. 1346/2000 je v poglavju III, ki se nanaša na sekundarne postopke zaradi insolventnosti. Vendar se dolžnost iz te določbe dobesedno nanaša na vse upravitelje, tako glavnega kot sekundarnega postopka. Oboji morajo „v drugih postopkih [prijaviti] terjatve, ki so že bile prijavljene v postopkih, za katere so bili imenovani“. ( 63 )

77.

Ni mogoče šteti, da ima upravitelj glavnega postopka zaradi sistemske umestitve tega člena poseben položaj pri prijavi terjatev, prijavljenih v glavnem postopku, v primerjavi z upravitelji drugih postopkov, ki potekajo.

78.

Podrejenost sekundarnih postopkov v primerjavi s postopkom, ki se uvede v središču dolžnikovih glavnih interesov, sicer pomeni, da ima upravitelj zadnjenavedenega postopka poseben položaj v primerjavi z drugimi. ( 64 ) Vendar mu Uredba št. 1346/2000 ne daje prednosti na področju prijave terjatev, ki bi se lahko uresničevala tako, da se zanj ne bi uporabljali roki, določeni v lex concursus posameznega postopka.

c)

Razmerje s poglavjem IV Uredbe št. 1346/2000

79.

V poglavju IV Uredbe št. 1346/2000, naslovljenem „Obveščanje upnikov in prijava njihovih terjatev“, so določena pravila o odstopanju od lex concursus, katerih namen je, tako kot namen člena 32(2), olajšati prijavo terjatev.

80.

Ta pravila, ki se uporabljajo neposredno, koristijo upnikom z običajnim ali stalnim prebivališčem ali sedežem na ozemlju države članice, ki ni država, v kateri je bil uveden postopek zaradi insolventnosti. Menim, da bi se lahko smiselno uporabljala tudi za upravitelja tujega postopka.

81.

Poklicno znanje, ki ga ima, kot lahko upravičeno domnevamo, upravitelj, ne zajema nujno čezmejne insolventnosti, prav tako pa ne sme privesti do strožjih pogojev za dejanja, ki bi jih lahko opravili upniki sami, saj upravitelj pri teh dejanjih s tem, da jih izvede namesto upnikov, zanje opravi storitev. ( 65 )

82.

Nobeno od navedenih pravil iz Uredbe št. 1346/2000 se ne nanaša posebej na ureditev rokov. ( 66 ) Pomen tega molka je dvojni: (a) otežuje zatrjevanje, da se za upravitelja ne uporablja splošna rešitev, to je lex concursus posameznega postopka, in (b) če ne bi bilo tako, bi se bilo treba na podlagi razlage odločiti, katera rešitev naj se uporabi namesto splošne. ( 67 )

83.

Če se za upravitelja ne bi uporabljali roki iz lex concursus posameznega postopka, bi to vsekakor pomenilo drugačno, nepredvideno in neregulirano obravnavanje upravitelja (in s tem upnikov, katerih terjatve prijavlja) ( 68 ) v primerjavi z lokalnimi upniki, za katere veljajo ti roki in posledice zamude pri prijavi njihovih terjatev. ( 69 )

4.

Povzetek

84.

Skratka, menim, da se za prijavo terjatev, ki jo opravi upravitelj (glavnega postopka zaradi insolventnosti) v sekundarnem postopku, uporabljajo roki, določeni v zakonodaji države, v kateri je uveden zadnjenavedeni postopek.

85.

Ta rešitev je poleg tega najustreznejša s pragmatičnega vidika. Če roki iz sekundarnega postopka za upravitelja ne bi veljali, bi bili upravljanje, napredovanje in potek tega postopka zelo ovirani.

D.

Prijavljene terjatve (ki niso „preizkušene in priznane“)

86.

Zaradi izčrpnosti bom na kratko analiziral razlago, ki jo NK predlaga za člen 32(2) Uredbe št. 1346/2000. Meni, da je mogoče v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti terjatve, ki so že prijavljene v glavnem postopku, prijaviti šele, ko so te v njem preizkušene in priznane.

87.

Sam menim, da trditev NK nima podlage v besedilu tega člena niti v njegovem nastanku in namenu, prav tako pa ne izhaja iz sistematične razlage. Če bi jo sprejeli, bi poleg tega ogrozili učinkovito upravljanje posameznih postopkov zaradi insolventnosti.

88.

Ponavljam, da je treba to trditev zavrniti, ker:

–

v nobeni od jezikovnih različic ni v besedilu zapisano, da morajo biti terjatve ne le prijavljene v postopku, temveč tudi preizkušene in priznane, kot pogoj, da bi jih bilo mogoče prijaviti v drugih postopkih;

–

tudi v Konvenciji in priloženem poročilu prijava terjatev s strani upravitelja ni omejena na tiste, ki so bile preizkušene in priznane v postopku, za katerega je bil ta imenovan;

–

ta omejitev ni v skladu z namenom člena 32(2) Uredbe št. 1346/2000: povzroča stroške in zamude pri prijavi terjatev, ne da bi prinašala koristi. Ker sta dopustitev in priznanje terjatev v vsakem posameznem postopku odvisna od lex concursus, uspešno dokončanje teh faz v enem postopku ne zagotavlja njihovega uspeha v drugih postopkih; ( 70 )

–

oznake „prijavljene“ iz navedenega člena 32(2) ni mogoče razlagati tako, da pomeni „preizkušene in priznane“. Uredba št. 1346/2000 v drugih določbah razlikuje med temi pojmi, ( 71 ) ki odražajo različne dele ali faze, značilne za postopek zaradi insolventnosti;

–

v isto smer kaže sistematična povezava med členom 32 in poglavjem IV Uredbe št. 1346/2000, v katerem se obravnavajo izključno formalnosti prijave teh terjatev. Zaradi doslednosti mora biti pomen izraza „prijavljene“ enak na obeh mestih;

–

pravica vsakega upnika, da prijavi terjatev v več postopkih, ni odvisna od njenega preizkusa in predhodnega priznanja v nobenem od njih. Ker upravitelj ravna v imenu in za račun upnika, je smiselno, da tudi njegova dolžnost ni vezana na dokončanje teh korakov.

E.

Dodatni preudarki (kratkost rokov, določenih v pravu, ki se uporablja)

89.

Pojasnil sem, da po mojem mnenju ni argumentov za razlago člena 32(2) Uredbe št. 1346/2000 v smislu, da je dolžnost upravitelja omejena na terjatve, ki so že preizkušene in priznane v postopku, za katerega je bil imenovan.

90.

Prav tako menim, da ni prepričljivih argumentov za razlago, da za upravitelja iz tega ali onega razloga velja ureditev rokov za prijavo, ki odstopa od tiste, ki se uporablja za lokalne upnike ter upnike, ki so svoje terjatve že prijavili v enem postopku in se odločijo, da jih bodo sami prijavili v drugih.

91.

NK trdi, ( 72 ) da so roki, predvideni v ZFPPIPP, zelo kratki in zato nezdružljivi z avstrijskim modelom postopkov zaradi insolventnosti. Zato naj bi bilo v praksi nemogoče izpolniti obveznost iz člena 32(2) Uredbe št. 1346/2000.

92.

Ker menim, da je izhodišče NK napačno, kot sem že navedel (glede značilnosti terjatev, ki jih je treba prijaviti v drugih postopkih), njegove trditve, ki je povezana s to napako, ni mogoče sprejeti.

93.

Vendar je pravilno vztrajati pri tem, da roki, ki so določeni za prijavo terjatev v kateri koli državi članici, ne smejo preprečiti polnega učinka določbe prava Unije. Težava, ki jo navaja NK, je lahko v tem smislu resnična.

94.

Kratkost rokov, določenih za prijavo terjatev v različnih državah članicah, ( 73 ) ter razlike med njimi, tudi v zvezi s posledicami zamud pri prijavi, ( 74 ) bi lahko v praksi ovirale izvajanje člena 32 Uredbe št. 1346/2000.

95.

Kar zadeva odstavek 2 tega člena, bi lahko njegova uporaba povzročila večkratno prijavo iste terjatve: upnik, ki ne bi bil prepričan, da se bo upravitelju prijava terjatev v tujem postopku zdela koristna, bi lahko dobil občutek, da jih mora prijaviti sam, če želi zagotoviti, da bo prijava podana v roku. ( 75 )

96.

Vendar je evropski zakonodajalec upošteval razlike v pravnih redih držav članic, ko je določil, da se za prijavo terjatev uporablja lex concursus.

97.

Reforma, na podlagi katere je nastala Uredba 2015/848, je odražala težave upnikov, zlasti malih upnikov ter malih in srednjih podjetij, pri prijavi njihovih terjatev v postopkih, ki so uvedeni v tujini.

98.

Z Uredbo 2015/848 so te težave rešene tako, da je določeno enotno pravilo, ki na eni strani izrecno potrjuje uporabo lex concursus za roke, na drugi pa ga spreminja z določitvijo minimalnega roka (in dne, ko ta rok začne teči), v katerem mora tuji upnik prijaviti svojo terjatev. ( 76 )

99.

Trajanje tega obdobja (30 dni) ( 77 ) kaže, da je evropski zakonodajalec za svojo vzel rešitev, ki jo je že sprejela večina držav članic.

100.

Ker ni verjetno, da bi države članice same rešile težave v zvezi s prilagajanjem različnih rokov za prijavo, izvajanje člena 32 Uredbe št. 1346/2000 (kot tudi člena 45 Uredbe 2015/848) v praksi zahteva sodelovanje med upravitelji, da bi se preprečila večkratna prijava terjatve v istem postopku zaradi insolventnosti. ( 78 )

V.

Predlog

101.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Višjemu sodišču v Ljubljani (Slovenija) odgovori: