<TI><P><HT TYPE="BOLD"><HT TYPE="ITALIC">Četrti pritožbeni razlog: kršitev pravice do izjave</HT></HT></P></TI>53V prvem delu tožeča stranka zatrjuje, da ji je bila šele po tem, ko je izpostavila očitek v zvezi s kršitvijo njene pravice do izjave, dana možnost vpogleda v revizorjev dopis z dne 3. maja 2013 ter poročilo urada OLAF. Poleg tega meni, da je bila prikrajšana za možnost, da bi se opredelila do morebiti odločilnih točk teh dokumentov, saj so bili v različici vsakega od dokumentov, ki so ji bili posredovani, številni odlomki prikriti. V drugem delu zatrjuje, da je bila zaslišana in da je imela dostop do dokumentacije izključno preko organa in da je Komisija sama pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni zaslišala.54Komisija tem trditvam nasprotuje. Poleg tega se Komisija, navajajoč člen 84 Poslovnika Splošnega sodišča, sklicuje na nedopustnost trditve tožeče stranke, prvič navedene v fazi replike, da je bila zadnja zaslišana in je imela dostop do dokumentacije izključno preko organa in da je prva pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni več zaslišala.55V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da ima v skladu s členom 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah vsakdo pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku. V skladu z odstavkom 2 navedenega člena pravica do dobrega upravljanja med drugim vsebuje tudi pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.56Spoštovanje pravice do izjave, ki institucije, organe ali urade Unije neposredno zavezuje, vsakomur, ki ga ukrepi organov neposredno zadevajo, zagotavlja možnost, da v upravnem postopku, ki bi lahko privedel do posameznega ukrepa, ki bi lahko negativno vplival na njegove interese, koristno in učinkovito poda svoje stališče (glej sodbo z dne 19. oktobra 2017, Bernaldo de Quirós proti Komisiji, T‑649/16, neobjavljena, EU:T:2017:736, točka 70 in navedena sodna praksa).57Kot Komisija v zvezi s prvim delom četrtega pritožbenega razloga pravilno navaja, je treba poudariti, da zgolj dejstvo, da so bili nekateri deli dokumentov, ki so bili na razpolago tožeči stranki, prikriti, še ne pomeni okrnitve pravic tožeče stranke do izjave.58Prvič, glede revizorjevega dopisa z dne 3. maja 2013 je dejansko stanje, kot je opisano in kot je bilo upoštevano v izpodbijanem sklepu, tisto, ki je navedeno v točki 7 zgoraj. S tem dopisom je revizor obvestil Komisijo, da je na sestanku zahteval dodatne podatke glede postopka oddaje naročila, ki se uporablja za izbor izvajalca redakcije projekta. V tem dopisu navaja, da je od tožeče stranke in od ISHR-MS najprej prejel informacijo o tem, da ni bil izveden noben poseben postopek, saj so bili zadevni zneski v skupni višini 42.242,22 EUR vpisani pod različne proračunske postavke. Poleg tega je v dopisu pojasnil, da je zastopnik tožeče stranke naslednji dan revizorju predložil tri ponudbe različnih založniških družb, pri čemer je pojasnil, da je napačno razumel zastavljeno vprašanje in da so bile te tri ponudbe upoštevane še pred izbiro izvajalca.59Ugotoviti pa je treba, da je bil opis dejanskega stanja v bistvu zajet v izpodbijanem sklepu, zlasti v točkah 19 in 20 obrazložitve, in da zadnja niti ne temelji na delih revizorjevega dopisa z dne 3. maja 2013, ki so bili v različici dokumenta, ki je bil poslan tožeči stranki, prikriti, niti se nanje ne sklicuje.60Drugič, glede poročila urada OLAF je dejansko stanje, kot je opisano in kot je bilo upoštevano v izpodbijanem sklepu, tisto, ki je navedeno v točki 29 zgoraj. Na drugem mestu, glede na poročilo urada OLAF so bili dokumenti, predloženi revizorju v okviru revizije, lažni dokumenti, ki so bili sprejeti za revizijo na zahtevo ISHR-MS, da bi bilo videti, da je bila pogodba izpolnjena. V tem poročilu je urad OLAF navedel, da je lahko potrdil, da je prejemnik subvencije ravnal nezakonito.61Zdi pa se, da je opis dejanskega stanja, kakor izhaja iz izpodbijanega sklepa, zlasti iz uvodnih izjav 19 in 20, prav tako skladen z ugotovitvami poročila urada OLAF iz točk 29 in 60 zgoraj. Poleg tega, če se v navedenem poročilu urad OLAF sklicuje samo na vlogo ISHR-MS, ne obravnava pa določenih dejanj tožeče stranke, na katera se je oprla Komisija pri sprejetju izpodbijanega sklepa, ostaja dejstvo, da se Komisija v zadnjem niti ne opira niti se z ničemer ne sklicuje na dele tega poročila, ki so bili v dokumentu, ki je bil poslan tožeči stranki, prikriti.62Glede zadevnih dokumentov izpodbijani sklep torej temelji izključno na dejanskem stanju, ki se nanaša na tožečo stranko in ki je omenjeno v delih, ki niso bili prikriti, s katerimi se je tožeča stranka seznanila in glede katerih je imela možnost izraziti svoje stališče.63Prvi del četrtega pritožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen.64Glede drugega dela četrtega pritožbenega razloga je treba najprej preučiti zakonodajo Unije, ki se uporablja v obravnavani zadevi.65Izpodbijani sklep je bil sprejet na podlagi člena 105a(2) Uredbe št. 966/2012, ki določa:2.Odločitev o izključitvi in/ali izreku denarne kazni sprejme javni naročnik. Takšna odločitev temelji na pravnomočni sodbi ali pravnomočni upravni odločbi.Vendar pa v situacijah iz člena 106(2) javni naročnik zadevo predloži komisiji iz člena 108, da se zagotovi centralizirana ocena teh situacij. V takšnih primerih javni naročnik svojo odločitev sprejme na podlagi predhodne pravne opredelitve ob upoštevanju priporočila komisije.[…].
66Člen 106 Uredbe št. 966/2012 določa:1.Javni naročnik izključi gospodarski subjekt iz sodelovanja v postopkih za oddajo javnih naročil, ki jih ureja ta uredba, kadar:
[…]
- (c)je s pravnomočno sodbo ali pravnomočno upravno odločbo ugotovljeno, da je gospodarski subjekt zagrešil hudo kršitev poklicnih pravil, s tem ko je kršil veljavne zakone ali druge predpise ali etične standarde stroke, ki ji pripada, ali s tem, ko je ravnal krivdno, pri čemer to ravnanje, če kaže na naklep ali hudo malomarnost, vpliva na njegovo strokovno verodostojnost, med drugim zlasti naslednje:
[…]
2.Če v zvezi s primeri iz točk (c), (d) in (f) odstavka 1 ni nobene pravnomočne sodbe ali, kadar je ustrezno, pravnomočne upravne odločbe ali če gre za primer iz točke (e) odstavka 1, javni naročnik izključi gospodarski subjekt na podlagi predhodne pravne opredelitve ravnanja iz navedenih točk ob upoštevanju ugotovljenih dejstev ali drugih ugotovitev iz priporočila komisije iz člena 108.[…].
67Člen 108 Uredbe št. 966/2012 določa:5.Javni naročnik lahko sprejme odločitev o izključitvi in/ali izreku denarne kazni in odločitev o objavi zadevnih informacij šele po tem, ko je prejel priporočilo komisije, kadar takšna odločitev temelji na predhodni opredelitvi iz člena 106(2).[…]
8.Pred komisijo se uporabi naslednji postopek:
- (a)javni naročnik predlagatelj predloži zadevo komisiji, skupaj s potrebnimi informacijami iz odstavka 3 tega člena, dejstvi in ugotovitvami iz člena 106(2) ter domnevnim obstojem situacije za izključitev;
- (b)komisija nemudoma uradno obvesti gospodarski subjekt o zadevnih dejstvih – vključno z njihovo predhodno pravno opredelitvijo – ki lahko štejejo kot situacija za izključitev iz točk (c), (d), (e) in (f) člena 106(1) in/ali lahko privedejo do izreka denarne kazni. Komisija o tem hkrati uradno obvesti ostale javne naročnike;
- (c)preden komisija sprejme katero koli priporočilo, dá gospodarskemu subjektu in uradno obveščenim javnim naročnikom možnost, da predložijo pripombe […];
9.[…]Kadar namerava javni naročnik sprejeti odločitev, ki bo manj ugodna od tistega, kar je priporočila komisija, poskrbi, da bodo pri sprejetju takšne odločitve ustrezno upoštevani pravica do zaslišanja in pravila o varstvu osebnih podatkov.
68V tem primeru tožeča stranka ne zanika, da jo je organ zaslišal. Poleg tega je z dopisi z dne 30. januarja, 15. februarja in 8. marca 2017 zavzela stališče glede dopisov, ki jih je organ trikrat poslal, namreč 16. januarja, 9. februarja in 6. marca 2017. Trdi, da je Komisija pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni zaslišala, čeprav bi po njenem mnenju to morala storiti.69Kot je opisano v točki 54 zgoraj, v zvezi s tem Komisija najprej napačno zatrjuje nedopustnost trditve tožeče stranke, da je pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni sama zaslišala, pri čemer trdi, da naj bi šlo za nov pritožbeni razlog, ki naj bi ga tožeča stranka prvič navedla v repliki.70V skladu s členom 84(1) Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se razkrile med postopkom. Poleg tega je treba tožbeni razlog, s katerim se neposredno ali posredno razširja tožbeni razlog, ki je bil že naveden v vlogi in ki je z njim tesno povezan, šteti za dopusten. Poleg tega trditev, katerih vsebina je tesno povezana z razlogom, navedenim v tožbi, ni mogoče šteti za nove razloge, njihova predložitev pa je dovoljena na stopnji replike ali obravnave (glej sodbo Sodišča z dne 12. septembra 2012, Italija proti Komisiji, T‑394/06, neobjavljena, EU:T:2012:417, točka 48 in navedena sodna praksa).71V obravnavani zadevi tožeča stranka v točki 32 tožbe po eni strani navaja, da je bila tožeči stranki šele po tem, ko je navedla očitek glede tega, dana možnost vpogleda [v revizorjevo obvestilo] z dne 3. maja 2013 […] in v poročilo urada OLAF […] ter glede njiju sprejeti stališče. Po drugi strani pa tožeča stranka v točkah 27 in 28 replike trdi, da [Komisija] meša postopek iz člena 108 Uredbe št. 966/2012, ki ga izvaja organ, s tistim iz člena 106(2) [navedene uredbe], ki ga izvaja Komisija za sprejetje svoje odločitve, da jo je organ zaslišal in da je imela dostop do dokumentacije, da je Komisija sama pred sprejetjem svoje odločitve ni zaslišala in da to tudi pomeni kršitev pravice do izjave.72Čeprav tožeča stranka v tožbi predstavi očitek zelo na kratko, je dejstvo, da navaja, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker se je imela možnosti seznaniti z zadevnimi dokumenti in glede njih izraziti svoja stališča šele po tem, ko je v zvezi s tem v tožbi navedla očitek. V točkah 43 in 44 odgovora na tožbo pa je Komisija zatrjevala, da je možnost dostopa do teh dokumentov imela v fazi postopka pred organom, kateremu je sledila replika tožeče stranke, da kršitev njene pravice do izjave izhaja iz dejstva, da je Komisija sama pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni več zaslišala.73Zato – v nasprotju s trditvami Komisije – tožeča stranka v zvezi s tem v repliki ni navajala novega tožbenega razloga, pač pa je dopolnila četrti tožbeni razlog, ki ga je predložila v tožbi, ko je odgovarjala na trditve iz odgovora na tožbo Komisije glede tega zadnjega tožbenega razloga.74Zato je argument tožeče stranke, da je Komisija sama pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni zaslišala, kot je navedeno v točkah 27 in 28 replike, ki je tesno povezan s tožbenim razlogom, navedenim v tožbi, dopusten.75Vendar je treba to trditev zavrniti kot neutemeljeno.76Kot je bilo navedeno v točki 14 zgoraj, je organ sprejel priporočilo, v katerem je pozval Komisijo, naj tožečo stranko zaradi hude poklicne kršitve za obdobje šestih mesecev izključi iz udeležbe v postopkih javnih naročil ter postopkih za dodelitev nepovratnih sredstev. Temu priporočilu je v izpodbijanem sklepu Komisija sledila.77Posledično, ker Evropska komisija ni predvidela sprejetja odločitve, ki bi bila manj ugodna od tiste, ki jo je priporočil organ, in ker je Komisija v izpodbijanem sklepu to priporočilo upoštevala, se ponovno zaslišanje tožeče stranke ni zahtevalo.78V zvezi s tem, kot pravilno opozarja Komisija, se novo zaslišanje tožeče stranke, potem ko jo je organ zaslišal v okviru postopka iz člena 108(8) in (9) Uredbe št. 966/2012, zahteva le – kot je določeno v členu 108(9) navedene Uredbe – kadar Komisija obravnava možnost sprejetja odločitve, ki bo manj ugodna od tistega, kar je priporočil organ, kar se v tem primeru ni zgodilo.79Drugi del četrtega tožbenega razloga je torej treba zavrniti kot neutemeljen in s tem ta tožbeni razlog v celoti.