Predsednica [Parlamenta] je naznanila, da je od francoskih organov 26. aprila 2000 prejela dopis g. Vedrina, francoskega ministra za zunanje zadeve, in g. Moscovicija, ministra, zadolženega za evropske zadeve, z dne 20. aprila 2000, ki je obsegal dokumentacijo o odvzemu [pritožnikovega] parlamentarnega mandata. Naznanila je, da bo dokumentacijo posredovala odboru za pravne zadeve na podlagi člena 7(4), drugi pododstavek [...]

Spoštovana predsednica,

Odbor za pravne zadeve in notranji trg je na sestanku 16. maja 2000 nadaljeval preučitev položaja Jean-Marie Le Pena. Odbor se zaveda, da je odlok francoskega predsednika vlade, o katerem je bil J.-M. Le Pen obveščen 5. aprila 2000 in ki je bil objavljen v Uradnem listu Francoske republike 22. aprila 2000, postal izvršljiv. Vendar pa odbor ugotavlja, da ima J.-M.Le Pen, kot je navedeno v dopisu, s katerim je bil obveščen o odloku, možnost sprožiti postopek pred Conseil d'État, skupaj s predlogom za odložitev izvršitve odloka.

Odbor je glede na včerajšnjo odločitev, da zaenkrat Parlamentu ne priporoča, da uradno upošteva odlok glede J.-M. Le Pena, preučil možne nadaljnje korake. V podporo te odločitve je bil naveden primer g. Tapieja kot precedenčni primer, ki mu je treba slediti in iz katerega izhaja, da bi moral Evropski parlament uradno upoštevati odlok o prenehanju mandata šele po izteku roka za vložitev tožbe na Conseil d'État oziroma po njegovi odločitvi.

Glede na mnenje našega odbora za pravne zadeve in notranji trg menim, da je pravilno, da bi zaradi nepreklicnosti prenehanja mandata Evropski parlament moral odlok uradno upoštevati šele po izteku roka za vložitev tožbe na Conseil d'État oziroma po njegovi odločitvi.

Pričakujemo, da bo Evropski parlament deloval v skladu s pravom Skupnosti in čim prej prek svoje predsednice upošteval prenehanje mandata J.-M. Le Pena, sicer si pridržujemo pravico sprožiti pravne postopke.

Obvestiti vas moram, da sem 19. oktobra 2000 prejela uradno obvestilo pristojnih organov Francoske Republike o sodbi Conseil d'État z dne 6. oktobra 2000 o zavrnitvi tožbe Jean-Marie Le Pena zoper odlok francoskega predsednika vlade z 31. marca 2000 o prenehanju njegovega mandata poslanca v Evropskem parlamentu.

Prav tako vas moram obvestiti, da sem prejela izvod prošnje za pomilostitev J.-M. Le Pena, ki so jo Jacquesu Chiracu, predsedniku republike, predložili Charles de Gaulle, Carl Lang, Jean-Claude Martinez in Bruno Gollnisch.

Spoštovana predsednica, odbor za pravne zadeve in notranji trg je po posvetovanjih 15. in 16. maja tega leta, priporočil odložitev objave parlamentarne izjave o prenehanju mandata Jean-Marie Le Pena na plenarnem zasedanju. Poudarjam, da je odbor za pravne zadeve priporočil odložitev tega obvestila do izteka roka, ki ga je imel J.-M. Le Pen za vložitev tožbe pri francoskem Conseil d'État oziroma do njegove odločitve. Tu citiram dopis z dne 17. maja, ki ste ga, spoštovana predsednica, prebrali Parlamentu.

Kot ste navedli, je Conseil d'État to tožbo zavrnil in nas o tem ustrezno obvestil. Zato ni več razloga pred Parlamentom odlagati to obvestilo, ki je obvezno na podlagi primarne zakonodaje, natančneje člena 12(2) [akta iz leta 1976].

Prošnja za pomilostitev, ki ste jo navedli, spoštovana predsednica, ne spreminja položaja, ker ne gre za pravno sredstvo. Kot pove že ime, je to akt javne oblasti, ki se ne nanaša na odlok francoske vlade, ki ga je v skladu s priporočilom odbora za pravne zadeve treba sporočiti na plenarnem zasedanju.

V skladu s členom 12(2) [akta iz leta 1976] Evropski parlament upošteva uradno obvestilo francoske vlade o prenehanju mandata Jean-Marie Le Pena.

77.V skladu z ustaljeno sodno prakso le ukrepi, ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese pritožnika tako, da bistveno spremenijo njegov pravni položaj, pomenijo akte, ki so lahko predmet ničnostne tožbe v smislu člena 230 ES (sodba Sodišča z dne 11. novembra 1981 v zadevi IBM proti Komisiji (60/81, Recueil, str. 2639, točka 9) in sodba Sodišča prve stopnje z dne 4. marca 1999 v zadevi Assicurazioni Generali in Unicredito proti Komisiji (T-87/96, Recueil, str. II-203, točka 37)). Tako so lahko predmet ničnostne tožbe vsi ukrepi, ki jih sprejmejo institucije in katerih namen je povzročiti pravne učinke, ne glede na njihove značilnosti ali obliko (sodba Sodišča z dne 31. marca 1971 v zadevi Komisija proti Svetu (22/70, Recueil, str. 263, točka 42)).78.V obravnavanem primeru je izpodbijani akt izjava predsednice Parlamenta na plenarnem zasedanju 23. oktobra 2000, v skladu s katero [...] parlament v skladu s členom 12(2) [akta iz leta 1976] upošteva uradno obvestilo francoske vlade o prenehanju mandata [pritožnika].79.Zato je treba preučiti, ali je ta izjava povzročila zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese pritožnika tako, da bistveno spremeni njegov pravni položaj.80.V zvezi s tem je treba opozoriti na pravni okvir, v katerega spada navedena izjava.81.Nesporno je, da v času dejanskega stanja v glavni stvari ni bil sprejet noben enotni volilni postopek za volitve članov Evropskega parlamenta.82.Zato so v skladu s členom 7(2) akta iz leta 1976 volilni postopek za te volitve v vsaki državi članici še vedno urejali nacionalni predpisi.83.Tako izhaja zlasti iz člena 12(2), prvi pododstavek, akta iz leta 1976, da se lahko na podlagi veljavnih nacionalnih predpisov države članice sprosti sedež člana Evropskega parlamenta.84.Francoska republika je na podlagi akta iz leta 1976 sprejela zlasti zakon iz leta 1977. V členu 2 tega zakona je določeno, da naslov 1 knjige 1 volilnega zakonika in predpisi naslednjih poglavij urejajo volitve članov Evropskega parlamenta. V členu 5 istega zakona pod poglavjem III [z naslovom] Pogoji za pasivno volilno pravico in njeno izgubo in nezdružljivost je določeno zlasti, da ‚se členi od LO 127 do LO 130-1 volilnega zakonika uporabljajo za volitve [članov Evropskega parlamenta], da [z] izgubo pasivne volilne pravice, če do nje pride med mandatom, mandat preneha in da se izguba pasivne volilne pravice razglasi z odlokom.85.V členu 12(2) akta iz leta 1976 sta navedeni dve predpostavki glede sprostitve sedeža članov Evropskega parlamenta.86.Prva predpostavka je navedena v prvem pododstavku te določbe in zajema primera, v katerih se sedež sprosti na podlagi veljavnih nacionalnih predpisov. Druga predpostavka, ki je predvidena v drugem pododstavku iste določbe, se nanaša na sprostitev v vseh drugih primerih.87.V zvezi s tem je treba navesti, da v nasprotju s trditvami pritožnika prva predpostavka nikakor ni omejena na primere nezdružljivosti iz člena 6 akta iz leta 1976, ampak vključuje tudi primere izgube pasivne volilne pravice. Res je, da je v členu 6(3) akta iz leta 1976 navedeno, da se člani Evropskega parlamenta, za katere se uporabljata odstavka 1 in 2, zamenjajo v skladu s členom 12, vendar iz tega sklicevanja ni mogoče sklepati, da se zadnjenavedeni člen nanaša samo na primere nezdružljivosti iz člena 6(1) in (2). Poleg tega je treba ugotoviti, da se člen 12 nikjer ne sklicuje na pojem nezdružljivost, ampak uporablja mnogo širši koncept sprostitev [sedeža].88.Pri prvi predpostavki, predvideni v členu 12(2) akta iz leta 1976, je vloga Parlamenta omejena na to, da upošteva sprostitev sedeža zadevne osebe. Pri drugi predpostavki, ki zajema na primer odstop enega od članov Parlamenta, Parlament ugotovi, da se je sedež sprostil, in o tem obvesti državo članico.89.Ker je bil v obravnavanem primeru izpodbijani akt sprejet na podlagi člena 12(2), prvi pododstavek, akta iz leta 1976, je treba določiti doseg postopka upoštevanja, določenega v tej določbi.90.V zvezi s tem je treba poudariti, da se postopek upoštevanja ne nanaša na prenehanje mandata zadevne osebe, ampak na preprosto dejstvo, da se je na podlagi nacionalnih predpisov sprostil njen sedež. Z drugimi besedami, vloga Parlamenta ni, da bi izvršil prenehanje mandata, kot to trdi pritožnik, ampak je omejena na upoštevanje potrditve sprostitve sedeža, ki so jo opravili že nacionalni organi, to je prejšnjega pravnega položaja, izhajajočega izključno iz odločitve teh organov.91.Pristojnost preverjanja, ki jo ima Parlament v tem okviru, je še posebej omejena. V bistvu je zožena na nadzor resničnosti sprostitve sedeža zadevne osebe. V nasprotju s trditvijo pritožnika zlasti Parlament ni pristojen, da preveri upoštevanje postopka, določenega v veljavnem nacionalnem pravu, ali temeljnih pravic zadevne osebe. Za to so namreč izključno pristojna nacionalna sodišča ali po potrebi Evropsko sodišče za človekove pravice. Poleg tega je v zvezi s tem treba spomniti, da je v obravnavanem primeru pritožnik uveljavljal svoje pravice na francoskem Conseil d'État in tudi Evropskem sodišču za človekove pravice. Pripomniti je tudi treba, da Parlament sam ni nikoli trdil v svojih spisih ali na obravnavi, da ima tako široko pristojnost za preverjanje, kot jo navaja pritožnik.92.Dodati je treba, da bi tako široka zasnova pristojnosti za preverjanje Parlamenta na podlagi člena 12(2), prvi pododstavek, akta iz leta 1976, pomenila, da bi ta institucija lahko izrazila pomisleke o sami zakonitosti prenehanja, ki so ga izrekli nacionalni organi, in zavrnila upoštevanje sprostitve sedeža, če bi menila, da obstaja nezakonitost. Vendar pa je samo v členu 8(9) Poslovnika predvidena možnost, da Parlament zavrne sprostitev sedeža, in to zgolj v primeru, ko je pozvan, da potrdt tako sprostitev, in ko obstaja netočnost ali neveljavno soglasje. Paradoksno bi bilo, da bi imel Parlament širšo diskrecijsko pravico v primerih, ko mora preprosto upoštevati sprostitev sedeža, ki so jo potrdili nacionalni organi, kot v primerih, ko mora potrditi sprostitev sedeža.93.Te ugotovitve nikakor niso v nasprotju z besedilom člena 7(4), drugi pododstavek, Poslovnika. Kot pravilno poudarjata Parlament in Francoska republika, se ta določba uporablja pred samim prenehanjem in torej sprostitvijo sedeža. V njej je namreč določeno, da predsednik Parlamenta zadevo posreduje pristojnemu odboru, če pristojni organi držav članic začnejo postopek, ki ima lahko za posledico prenehanje mandata [člana Evropskega parlamenta]. Ko je ta postopek zaključen in ko so pristojni nacionalni organi potrdili sprostitev sedeža zadevne osebe, mora Parlament samo še upoštevati to sprostitev v skladu s členom 12(2), prvi pododstavek, akta iz leta 1976. Vsekakor v skladu z načelom hierarhije predpisov določba Pravilnika ne more omogočati odstopanja od določb akta iz leta 1976 in Parlamentu podeliti širših pristojnosti, kot jih ima na podlagi tega akta.94.Teh ugotovitev tudi ne more ovreči dejstvo, da je pritožnik do 23. oktobra 2000 še vedno imel sedež v Parlamentu in prejemal nadomestila v breme tega ter da so mu do 24. oktobra 2000 francoski organi plačevali njegovo plačo. Med strankami je namreč nesporno, da je bil odlok z dne 31. marca 2000 izvršljiv. Dejstvo, da Parlament tega odloka ni upošteval takoj, ko so ga francoski organi o njem uradno obvestili, ampak šele pozneje, in dejstvo, da je to imelo nekatere praktične posledice za pritožnika, ne moreta vplivati na pravne učinke, ki so v skladu s členom 12(2) akta iz leta 1976 povezani s tem uradnim obvestilom.95.Trditvi pritožnika, da po eni strani člen 5 zakona iz leta 1977 škoduje neodvisnosti Parlamenta in pomeni nedopustno vmešavanje v njegovo delovanje ter da po drugi strani obstaja splošno načelo, na podlagi katerega mora prenehanje razglasiti zadevna parlamentarna skupščina, nista utemeljeni. Kot je že bilo navedeno v točki 83 zgoraj, iz člena 12(2), prvi pododstavek, akta iz leta 1976 namreč izrecno izhaja, da se lahko sedež člana Evropskega parlamenta sprosti na podlagi veljavnih nacionalnih predpisov države članice. Ker v času dejstev v glavni stvari ni bil sprejet noben enotni volilni postopek, sta se v celoti uporabljala ta določba in torej zakon iz leta 1977. Ne glede na razvoj pristojnosti Parlamenta nove pristojnosti ne morejo povzročiti neuporabnosti določb primarnega prava, v katero spada akt iz leta 1976, če ni izrecne razveljavitve z besedilom iste ravni.96.Iz istih razlogov je trditev pritožnika, ki se nanaša na primarnost prava Skupnosti, popolnoma nepomembna. V obravnavanem primeru namreč ni niti protislovja niti navzkrižja med nacionalnim pravom in pravom Skupnosti.97.Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da je akt, ki je v obravnavanem primeru povzročil zavezujoče pravne učinke, ki lahko škodujejo interesom pritožnika, odlok z dne 31. marca 2000. Namen izpodbijanega akta ni bil povzročiti pravnih učinkov, ločenih od pravnih učinkov tega odloka.98.Ugotoviti je torej treba, da izpodbijani akt ne more biti predmet ničnostne tožbe v smislu člena 230 ES. Zato je treba to tožbo zavreči kot nedopustno, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge in trditve v zvezi z dopustnostjo.

1.zavrne pritožbo;2.pritožniku naloži plačilo stroškov.