UL 2011, L 77, str. 1.

Te so danes v bistvu nespremenjene.

Glej tudi točko 30 sodbe z dne 15. septembra 2016, Landkreis Potsdam‑Mittelmark (C‑400/15, EU:C:2016:687), v kateri je Sodišče navedlo, da neekonomske dejavnosti ne spadajo na področje uporabe Šeste direktive o DDV.

Glej tudi sodbo z dne 22. oktobra 2009, Swiss Re Germany Holding (C‑242/08, EU:C:2009:647, točka 32).

Glej uvodno izjavo 3 Direktive 2008/8, ki določa, da bi [z]a vsako opravljanje storitev […] moral biti kraj obdavčitve načeloma kraj dejanske potrošnje. Če bi se na ta način spremenilo splošno pravilo za kraj opravljanja storitev, bi bile še vedno potrebne določene izjeme od tega splošnega pravila zaradi administrativnih razlogov in razlogov politik.

Opozoriti je treba, da v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni ničesar, kar bi nakazovalo, da je kraj potrošnje zadevnih storitev iz postopka v glavni stvari kje drugje kot v Združenem kraljestvu. Čeprav to v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni navedeno, je treba domnevati, da ima družba WTL sedež v Združenem kraljestvu.

Irska je navedla, da bi bil tak pristop v očitnem nasprotju s ciljem pravne varnosti, ki se uresničuje s pravili o kraju opravljanja storitve, določenimi v Direktivi o DDV, in ne bi bil združljiv z zahtevo, da mora biti dobava zajeta z enim pravil. Vlada Združenega kraljestva navaja, da nobeden od členov o kraju opravljanja storitve ne podpira stališča, da je kraj opravljanja storitev za davčnega zavezanca, ki ne deluje izključno kot zasebnik, temveč kot poslovni subjekt (to je oseba, kot je družba WTL), lahko kraj sedeža izvajalca. Ta vlada meni, da ne členi 43, 44 in 45 Direktive o DDV ne člen 19 Izvedbene uredbe ne podpirajo takega stališča. Opozarja, da tudi družba WTL ne navaja nobene določbe iz Direktive o DDV, Izvedbene uredbe ali sodne prakse, ki bi podpirala tak sklep. Stališče družbe WTL, da se člen 44 Direktive o DDV ne uporablja za storitve, ki jih je prejela, torej pomeni, da kadar družba WTL prejme storitve iz druge države članice, ne le, da kraj opravljanja storitve ni Združeno kraljestvo, temveč ni to niti ta druga država članica. Vlada Združenega kraljestva meni, da ta učinek neobdavčitve nasprotuje ciljem pravil o kraju opravljanja storitve.

Glej po analogiji sodbo z dne 31. maja 2016, Reha Training (C‑117/15, EU:C:2016:379, točke od 28 do 34). Glej v okviru DDV sodbo z dne 15. septembra 2016, Landkreis Potsdam‑Mittelmark (C‑400/15, EU:C:2016:687, točka 37). Glej tudi točko 31 sodbe z dne 22. oktobra 2009, Swiss Re Germany Holding (C‑242/08, EU:C:2009:647), v kateri je Sodišče pojasnilo, da dobro delovanje in enotna razlaga skupnega sistema DDV vključuje, da se pojma zavarovalna transakcija in pozavarovalna transakcija iz členov 9(2)(e), peta alinea, in 13B(a) Šeste direktive ne opredelita različno glede na to, ali sta uporabljena v eni ali drugi od teh določb. Vendar je treba poudariti, da je Sodišče v točki 32 te sodbe dodalo, da so opravljanja storitev, določena v členu 9(2)(e), peta alinea, Šeste direktive, […] pojmi Skupnosti, ki jih je treba razlagati enotno, da se prepreči dvojno obdavčenje ali neobdavčenje, ki bi lahko izhajalo iz različnih razlag. Moj poudarek. Menim, da zahteva po enotni razlagi ni cilj sama po sebi, temveč jo narekuje vodilno načelo preprečevanja primerov dvojnega obdavčenja ali neobdavčenja.

Glej uvodno izjavo 2 Direktive 2008/8.

Poleg tega člen 196 Direktive o DDV potrjuje, da je DDV dolžan plačati davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificirana za DDV, za katerega/katero se opravijo storitve iz člena 44 te direktive, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju zadevne države članice.

V uvodni izjavi 5 Direktive 2008/8 je pojasnjeno področje uporabe člena 45 Direktive o DDV.

Španska vlada navaja, da je člen 43(1) Direktive o DDV določba za pojasnitev, katere namen je preprečiti negotovost glede opredelitve davčnega zavezanca. Vendar člen 43(2) Direktive o DDV status davčnega zavezanca razširja na pravne osebe, ki imajo identifikacijsko številko za DDV in od katerih se lahko zahteva, da v primeru naložbe opravijo postopek obrnjene davčne obveznosti za DDV. Španska vlada meni, da člen 44 Direktive o DDV uporablja izraz, ki deluje kot tak, zaradi izključitve s področja uporabe te direktive tistih, ki delujejo kot posamezniki. V skladu s tem člen 19 Izvedbene uredbe določa, da davčni zavezanec, ki prejme storitve izključno za zasebno rabo, nima statusa davčnega zavezanca. Jasna posledica tega je, da je treba druge davčne zavezance (kot je družba WTL) še naprej obravnavati kot take. Irska meni, da sta očitni učinek in s tem ustrezna razlaga člena 43 Direktive o DDV, da se pravila o kraju opravljanja storitev iz člena 44 te direktive, ne glede na rabo storitev, ki so opravljene za davčne zavezance, uporabljajo za vse opravljene storitve.

Ne sme se spregledati, da zadevna zakonodajna določba (člen 9(2)(e) Šeste direktive o DDV) ni vsebovala pojma davčni zavezanec, ki deluje kot tak. Sodišče se je namreč prav na to dejstvo oprlo v točki 29 sodbe z dne 6. novembra 2008, Kollektivavtalsstiftelsen TRR Trygghetsrådet (C‑291/07, EU:C:2008:609), kar je v tej zadevi zelo poenostavilo njegovo nalogo. Nazadnje je Sodišče vseeno razsodilo, da je treba osebo, ki naroči svetovalne storitve od davčnega zavezanca s sedežem v drugi državi članici, če ta naročnik opravlja tako ekonomsko dejavnost kot tudi dejavnost, za katero se ti direktivi ne uporabljata, obravnavati, kot da ima status davčnega zavezanca, tudi če je bila navedena storitev uporabljena le za potrebe slednje dejavnosti. Ne vidim razloga, da bi se v obravnavani zadevi odstopalo od te ugotovitve, čeprav je zakonodajalec Unije nekoliko nerodno zasnoval zakonodajno besedilo v členih 43 in 44 Direktive o DDV.

Razen če nima informacij o nasprotnem.

Enako razlogovanje velja v zvezi s trditvijo družbe WTL, da ni sporočila identifikacijske številke za DDV v skladu s členom 55 Izvedbene uredbe, ker ni davčni zavezanec, ki deluje kot tak. Člen 55 Izvedbene uredbe je prav tako treba razlagati ob upoštevanju člena 44 Direktive o DDV.

Kot je opredeljen v členu 43 Direktive o DDV.

V zvezi s tem je vlada Združenega kraljestva v svojem odgovoru na vprašanje Sodišča navedla, da tveganje dvojne obdavčitve izhaja iz nasprotujočih si razlag pravil, ki se uporabljajo, in da je mogoče to težavo premagati le z enotno razlago pravil. Španska vlada je v svojem odgovoru na vprašanje Sodišča navedla, da povezana (in sistematična) razlaga členov 43 in 44 Direktive o DDV, uvodne izjave 4 Direktive 2008/8 in člena 19 Izvedbene uredbe zagotavlja, da dvojna obdavčitev ni mogoča. Tudi Irska je v svojem odgovoru na vprašanje Sodišča navedla, da če stranka sama pravilno ugotovi, ali so bile prejete storitve pridobljene za njene obdavčljive dejavnosti, tudi kadar se šteje, da je davčni zavezanec v skladu s členom 43 Direktive o DDV, ne bi smelo priti do dvojne obdavčitve.

Komisija je v svojem odgovoru na vprašanje Sodišča navedla, da družba WTL ni zasebnik, temveč subjekt, ki se je odločil, da se identificira za DDV. Obravnava se enako kot vsi drugi davčni zavezanci (oziroma kot vse pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, vendar so identificirani za namene DDV). To pomeni, da se zanjo uporabljajo pravila o kraju opravljanja storitev, ki veljajo za transakcije med podjetji. Pravila, ki veljajo za transakcije med podjetji in potrošniki, se uporabljajo samo v primeru storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, vendar se uporabijo za zasebno rabo njegovega osebja (ali davčnega zavezanca, ki je zasebnik). Sporne storitve, ki jih je prejela [družba WTL], niso namenjene zasebni rabi posameznika. Povsem v skladu z načelom enakega obravnavanja je, da pod zadnjenavedena pravila spada samo zasebna raba posameznikov.

Glej sodbo z dne 13. marca 2008, Securenta (C‑437/06, EU:C:2008:166, točki 30 in 31). Glej tudi sodbi z dne 12. februarja 2009, Vereniging Noordelijke Land‑ en Tuinbouw Organisatie (C‑515/07, EU:C:2009:88, točki 36 in 37), in z dne 15. septembra 2016, Landkreis Potsdam‑Mittelmark (C‑400/15, EU:C:2016:687).