<TI><P><HT TYPE="BOLD">Vprašanje za predhodno odločanje</HT></P></TI>28Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(1) in (2) Direktive 2016/343 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v položaju, v katerem je bil obdolženec pravočasno obveščen o sojenju in o posledicah izostanka od tega sojenja ter ga je zastopal pooblaščeni odvetnik, ki ga je imenoval, določa, da njegova pravica biti navzoč na sojenju ni kršena, kadar:se je nedvoumno odločil, da se ne bo udeležil enega od narokov, opravljenih v okviru njegovega sojenja; ali
se ni udeležil enega od teh narokov iz razloga, ki ni pod njegovim nadzorom, če je bil po tem naroku obveščen o dejanjih, opravljenih v njegovi nenavzočnosti, in je informirano sprejel odločitev ter izjavil, bodisi da se ne bo skliceval na svojo nenavzočnost, da bi izpodbijal zakonitost teh dejanj, bodisi da želi biti udeležen pri teh dejanjih, zaradi česar je nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi, navedena dejanja ponovno opravilo, med drugim z dodatnim zaslišanjem priče, pri katerem je imel obdolženec možnost biti polno udeležen.
29Najprej je treba navesti, da je predmet Direktive 2016/343, kot je razvidno iz njenega člena 1 in uvodne izjave 9, določiti skupna minimalna pravila, ki se uporabljajo v kazenskih postopkih glede nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in pravice biti navzoč na sojenju (sodbi z dne 19. septembra 2018, Milev, C‑310/18 PPU, EU:C:2018:732, točka 45, in z dne 5. septembra 2019, AH in drugi (Domneva nedolžnosti), C‑377/18, EU:C:2019:670, točka 38).30Poleg tega je treba navesti, da te direktive glede na minimalno harmonizacijo, ki se z njo izvaja, ni mogoče razlagati kot popoln in izčrpen instrument (glej v tem smislu sklep z dne 12. februarja 2019, RH, C‑8/19 PPU, EU:C:2019:110, točka 59 in navedena sodna praksa).31V zvezi s tem člen 8(1) navedene direktive določa, da države članice zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico biti navzoče na svojem sojenju.32V uvodni izjavi 35 te direktive je navedeno, da pravica osumljenih ali obdolženih oseb, da so navzoče na sojenju, ni absolutna, in da bi osumljene ali obdolžene osebe morale imeti možnost, da se pod nekaterimi pogoji izrecno ali molče, vendar nedvoumno, odpovejo tej pravici.33Tako člen 8(2) Direktive 2016/343 določa, da lahko države članice določijo, da lahko sojenje, na podlagi katerega se lahko izda odločba, s katero se ugotovi, ali je osumljena ali obdolžena oseba kriva ali nedolžna, poteka brez navzočnosti te osebe, če je – v skladu s točko (a) te določbe – bila osumljena ali obdolžena oseba pravočasno obveščena o sojenju in o posledicah izostanka od tega sojenja ali če – v skladu s točko (b) navedene določbe – osumljeno ali obdolženo osebo, ki je bila o sojenju obveščena, zastopa pooblaščeni odvetnik, ki ga je imenovala osumljena ali obdolžena oseba ali država.34Poleg tega je v uvodni izjavi 47 Direktive 2016/343 navedeno, da ta direktiva spoštuje temeljne pravice in načela, kot so priznani z Listino in EKČP, vključno s pravico do poštenega sojenja, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe.35Kot je razvidno iz uvodne izjave 33 te direktive, pravica osumljenih ali obdolženih oseb, da so navzoče na sojenju, temelji na pravici do poštenega sojenja, ki je zagotovljena v členu 6 EKČP, ki mu, kot je opredeljeno v Pojasnilih k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17), ustrezata člen 47, drugi in tretji odstavek, ter člen 48 Listine.36V zvezi s tem iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je javna obravnava temeljno načelo, določeno v členu 6 EKČP. To načelo je posebej pomembno na kazenskem področju, na katerem mora v splošnem obstajati sodišče prve stopnje, ki v celoti izpolnjuje zahteve iz člena 6 EKČP, posameznik pa lahko legitimno zahteva, da se ga zasliši in da se mu da zlasti možnost ustno podati razloge svoje obrambe, slišati obremenilne izjave ter zaslišati priče obrambe in obtožbe (sodbi ESČP z dne 23. novembra 2006, Jussila proti Finski, CE:ECHR:2006:1123JUD007305301, točka 40, in z dne 4. marca 2008, Hüseyin Turan proti Turčiji, CE:ECHR:2008:0304JUD001152902, točka 31).37V skladu s to sodno prakso niti besedilo niti smisel člena 6 EKČP osebi ne preprečujeta, da bi se prostovoljno, izrecno ali molče, odpovedala jamstvom poštenega sojenja. Vendar mora biti odpoved pravici do udeležbe na obravnavi nedvoumno dokazana in mora biti obdana z minimalnimi jamstvi, ki ustrezajo njeni teži. Poleg tega ne sme biti v nasprotju z nobenim pomembnim javnim interesom (sodbi ESČP z dne 1. marca 2006, Sejdovic proti Italiji, CE:ECHR:2006:0301JUD005658100, točka 86, in z dne 13. marca 2018, Vilches Coronado in drugi proti Španiji, CE:ECHR:2018:0313JUD005551714, točka 36).38V postopku v glavni stvari je bil zoper več oseb uveden kazenski pregon zaradi vodenja hudodelske združbe in/ali sodelovanja v njej. Obdolženca sta bila v začetni fazi sojenja na podlagi nacionalne ureditve obveščena o pogojih, pod katerimi bi lahko v primeru izostanka brez opravičenega razloga to sojenje potekalo kljub njuni nenavzočnosti. Poleg tega sta bila odvetnika obdolžencev navzoča na vseh narokih, ki so bili opravljeni v okviru njunega sojenja.39Vprašanje za predhodno odločanje se na prvem mestu nanaša na položaj, v katerem se obdolženec namerno odpove udeležbi na enem od narokov, opravljenih v okviru njegovega sojenja.40Glede na samo besedilo člena 8(2) Direktive 2016/343 je treba navesti, da so bili v zadevi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, izpolnjeni tako pogoji iz točke (a) te določbe kot tudi pogoji iz njene točke (b).41Poleg tega je iz predložitvene odločbe razvidno, da je bila odpoved osebe UW pravici do udeležbe na obravnavi obdana z minimalnimi jamstvi, ki ustrezajo njeni teži, in da ta odpoved očitno ni bila v nasprotju z nobenim pomembnim javnim interesom.42V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da člen 8(2) Direktive 2016/343 ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da pravica obdolženca biti navzoč na svojem sojenju ni kršena, kadar se je ta nedvoumno odločil, da se ne bo udeležil enega od narokov, opravljenih v okviru njegovega sojenja, če je bil obveščen, da bo ta narok opravljen in ga je na tem naroku zastopal pooblaščeni odvetnik.43Vprašanje predložitvenega sodišča se na drugem mestu nanaša na položaj, v katerem obdolženec ni mogel biti navzoč na narokih, opravljenih v okviru njegovega sojenja, iz razloga, na katerega ni mogel vplivati, in sicer zaradi bolezni.44V uvodni izjavi 34 Direktive 2016/343 je navedeno, da bi osumljene ali obdolžene osebe, če iz razlogov, ki niso pod njihovim nadzorom, ne morejo biti navzoče na sojenju, morale imeti možnost, da zahtevajo nov datum za sojenje v časovnem okviru, ki ga določa nacionalno pravo.45Predložitveno sodišče sprašuje Sodišče na eni strani o položaju, v katerem je obdolženec – ki se iz razloga, na katerega ni mogel vplivati, ni mogel udeležiti naroka, ki je potekal v okviru njegovega sojenja, in je bil obveščen o dejanjih, opravljanih na tem naroku v njegovi nenavzočnosti – izjavil, da se ne bo skliceval na navedeno nenavzočnost za izpodbijanje zakonitosti opravljenih dejanj in ne želi, da se ponovijo v njegovi navzočnosti.46V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je tako stališče mogoče šteti za nedvoumno odpoved pravici biti navzoč na zadevnem naroku.47Predložitveno sodišče na drugi strani navaja položaj, v katerem je obdolženec izjavil, da želi, da se dejanja, opravljena v njegovi nenavzočnosti, ponovno opravijo v njegovi navzočnosti, zaradi česar je bilo organizirano dodatno zaslišanje priče, pri katerem je imel obdolženec možnost polne udeležbe.48V zvezi s tem za osebo, ki ji je bilo omogočeno, da se v njeni navzočnosti ponovno opravijo dejanja, opravljena na narokih, ki se jih ni mogla udeležiti, ni mogoče šteti, da ni bila navzoča na svojem sojenju.49Glede na zgornje ugotovitve je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 8(1) in (2) Direktive 2016/343 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v položaju, v katerem je bil obdolženec pravočasno obveščen o sojenju in o posledicah izostanka od tega sojenja ter ga je zastopal pooblaščeni odvetnik, ki ga je imenoval, določa, da njegova pravica biti navzoč na sojenju ni kršena, kadar:se je nedvoumno odločil, da se ne bo udeležil enega od narokov, opravljenih v okviru njegovega sojenja; ali
se ni udeležil enega od teh narokov iz razloga, ki ni pod njegovim nadzorom, če je bil po tem naroku obveščen o dejanjih, opravljenih v njegovi nenavzočnosti, in je informirano sprejel odločitev ter izjavil, bodisi da se ne bo skliceval na svojo nenavzočnost, da bi izpodbijal zakonitost teh dejanj, bodisi da želi biti udeležen pri teh dejanjih, zaradi česar je nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi, navedena dejanja ponovno opravilo, med drugim z dodatnim zaslišanjem priče, pri katerem je imel obdolženec možnost biti polno udeležen.
Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:Člen 8(1) in (2) Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v položaju, v katerem je bil obdolženec pravočasno obveščen o sojenju in o posledicah izostanka od tega sojenja ter ga je zastopal pooblaščeni odvetnik, ki ga je imenoval, določa, da njegova pravica biti navzoč na sojenju ni kršena, kadar
se je nedvoumno odločil, da se ne bo udeležil enega od narokov, opravljenih v okviru njegovega sojenja; ali
se ni udeležil enega od teh narokov iz razloga, ki ni pod njegovim nadzorom, če je bil po tem naroku obveščen o dejanjih, opravljenih v njegovi nenavzočnosti, in je informirano sprejel odločitev ter izjavil, bodisi da se ne bo skliceval na svojo nenavzočnost, da bi izpodbijal zakonitost teh dejanj, bodisi da želi biti udeležen pri teh dejanjih, zaradi česar je nacionalno sodišče, ki odloča o zadevi, navedena dejanja ponovno opravilo, med drugim z dodatnim zaslišanjem priče, pri katerem je imel obdolženec možnost biti polno udeležen.