1

É. Marques je v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 24. decembra 2012 vložil tožbo, s katero po eni strani predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropske komisije z dne 6. marca 2012 o zavrnitvi njegove zaposlitve kot pogodbenega uslužbenca funkcionalne skupine III in po drugi plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala.

2

Tožeča stranka ima srednješolsko spričevalo, ki ji omogoča višješolsko izobraževanje. Komisija jo je 1. novembra 2006 zaposlila kot pogodbenega uslužbenca na podlagi člena 3a Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU). Razvrščena je bila v funkcionalno skupino I iz člena 80 PZDU in razporejena v Luxembourg (Luksemburg) v Urad za infrastrukturo in logistiko v Luxembourgu (OIL), kjer je opravljala proračunske in finančne naloge.

3

Evropski urad za izbor osebja (EPSO) je 17. maja 2010 objavil razpis za prijavo interesa EPSO/CAST/02/10 (v nadaljevanju: RPI) za oblikovanje podatkovne baze kandidatov za zaposlitev kot pogodbenih uslužbencev, ki bodo opravljali predvsem naloge finančnega pomočnika v Evropski komisiji.

4

Finančni pomočniki, ki bodo zaposleni, v skladu z RPI opravljajo „naloge izvrševanja, priprave dokumentov, računovodske in druge tehnične naloge“, razporejeni pa morajo biti v funkcionalno skupino III iz člena 80 PZDU. V RPI je bilo glede zahtevane izobrazbe navedeno, da morajo imeti kandidati na datum roka za vpis, torej 14. junija 2010, najmanj „z diplomo potrjeno srednješolsko izobrazbo, ki omogoča nadaljnje višješolsko izobraževanje, in vsaj triletne ustrezne delovne izkušnje“. V RPI so bile poleg tega opisane naloge finančnega pomočnika in sposobnosti, zahtevane za njihovo opravljanje.

5

Tožeča stranka je leta 2010 uspešno opravila izbirna preverjanja, ki so bila v RPI določena za profil finančnega pomočnika.

6

EPSO je 30. maja 2011 začel dodatno fazo izbora, da bi kandidatom, ki so bili uspešni na RPI, omogočil, da bodo upoštevani za pridobitev pogodbe za nedoločen čas.

7

Tožeča stranka je leta 2011 uspešno opravila dodatne izbirne teste.

8

Izbirni odbor, ustanovljen v OIL, je 24. oktobra 2011 menil, da profil in sposobnosti tožeče stranke ustrezajo „ravni sposobnosti, ki se pričakuje od pogodbenega uslužbenca funkcionalne skupine III“. OIL je zato zaprosil za zaposlitev tožeče stranke kot finančnega pomočnika funkcionalne skupine III.

9

Vodja oddelka „Služba za prehrano – Foyer – Fitnes center“ OIL, pod vodstvom katerega je tožeča stranka delala, je 1. decembra 2011 sestavil obvestilo, v katerem je menil, da so naloge, ki jih je tožeča stranka dejansko opravljala, „očitno upoštevne delovne izkušnje za vključitev v funkcionalno skupino III“. Navedeni vodja oddelka je v istem obvestilu opisal naloge, ki jih je tožeča stranka dejansko opravljala.

10

Vodja oddelka „Osebje – Komunikacije – Konference – Zdravje in varnost“ OIL je 1. februarja 2012 generalnemu direktoratu za kadrovske zadeve in varnost Komisije sporočil, da „čeprav je nekatere naloge, dodeljene [tožeči stranki], mogoče razumeti tako, da so na ravni [nalog, ki spadajo v funkcionalno skupino] III, je treba upoštevati, da [ta] opravlja predvsem administrativne naloge [ki spadajo v funkcionalno skupino] I“.

11

Generalni direktorat za kadrovske zadeve in varnost Komisije je 6. marca 2012 OIL obvestil, da „analiza delovnih izkušenj [tožeče stranke] ni dokazala, da je 14. junija 2010 imela tri leta delovnih izkušenj, enakovrednih [nalogam, ki spadajo v funkcionalno skupino] III“. Komisija je zato zavrnila prošnjo OIL za zaposlitev tožeče stranke kot finančnega pomočnika funkcionalne skupine III (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

12

Tožeča stranka je 5. junija 2012 vložila pritožbo zoper izpodbijano odločbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije, ki se na podlagi člena 117 PZDU uporablja za pogodbene uslužbence.

13

Organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), je pritožbo 11. septembra 2012 zavrnil. Menil je namreč, da obvestili dveh vodij oddelkov OIL z dne 1. decembra 2011 in 1. februarja 2012 ter vsi elementi v osebnem spisu tožeče stranke, skupaj z opisom delovnih mest, na katerih je bila zaposlena, ne omogočajo ugotovitve, da so naloge, ki jih je opravljala pred 14. junijem 2010 „enakovredne [nalogam, ki spadajo v funkcionalno skupino] III“. Po mnenju OPSP je večina teh nalog spadala v funkcionalno skupino I, tudi v funkcionalno skupino II, ne pa v funkcionalno skupino III.

14

Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

15

Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

16

Tožeča stranka v podporo svojim predlogom za razglasitev ničnosti navaja dva tožbena razloga. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 82(2)(b) PZDU, člena 2, točka 1(c), Splošnih določb za izvajanje postopkov zaposlitve in uporabe pogodbenih uslužbencev v Komisiji z dne 7. aprila 2004, objavljenih v Upravnih obvestilih št. 49‑2004 (v nadaljevanju: SDI 2004), člena 1, točka 3(c), Priloge I k Splošnim določbam za izvajanje člena 79(2) PZDU o pogojih za zaposlitev pogodbenih uslužbencev, ki jih Komisija zaposli na podlagi členov 3a in 3b navedenih pogojev z dne 2. marca 2011, objavljenih v Upravnih obvestilih št. 33‑2011 (v nadaljevanju: SDI 2011), ter določb RPI. Drugi tožbeni razlog se nanaša na očitno napako pri presoji.

17

Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom trdi, da člen 82(2)(b) PZDU, člen 2, točka 1(b), SDI 2004 in člen 1, točka 3(c), Priloge I k SDI 2011 za vključitev v funkcionalno skupino III poleg srednješolskega spričevala zahtevajo le triletne „ustrezne delovne izkušnje“. Zahteva Komisije, da morajo biti potrebne izkušnje „enakovredne“ nalogam, ki se opravljajo v navedeni funkcionalni skupini, naj ne bi temeljila na nobeni pravni podlagi. Po mnenju tožeče stranke so v SDI 2004 in SDI 2011 navedene zahteve, ki so strožje od „ustreznih triletnih izkušenj“, le za razvrstitev pogodbenih uslužbencev v naziv. Vendar naj bi bili to dodatni pogoji poleg delovnih izkušenj, ki so določene kot minimalni pogoj za zaposlitev.

18

Komisija odgovarja, da člen 82(2) PZDU določa le minimalne pogoje in da torej lahko zahteva višjo raven kvalifikacij. Poleg tega naj bi bilo mogoče zahtevo po „ustreznih delovnih izkušnjah“, navedeno v SDI 2004, SDI 2011 in RPI, razlagati tako, da določa obveznost izkušenj, enakovrednih ravni, ki jo kandidat želi doseči, v tem primeru torej obveznost izkušenj na ravni funkcionalne skupine III. Ta razlaga naj bi bila potrjena v členu 7(3) SDI 2004. Nazadnje, zahteva po „ustreznih delovnih izkušnjah“, omenjena v RPI, naj ne bi bila nepovezana s profilom finančnega pomočnika funkcionalne skupine III, navedenim v tem RPI.

19

Sodišče za uslužbence v zvezi s tem opozarja, da čeprav ima uprava široko polje prostega preudarka za ugotovitev, ali se prejšnje delovne izkušnje kandidata lahko upoštevajo za njegovo zaposlitev kot pogodbenega uslužbenca funkcionalne skupine III, je treba to široko pravico do odločanja po prostem preudarku uporabljati ob upoštevanju vseh veljavnih določb (sodba Sodišča za uslužbence z dne 28. oktobra 2010 v zadevi Fares proti Komisiji, F‑6/09, točki 38 in 39).

20

Treba je opozoriti, da člen 82(2) PZDU določa:

„Za zaposlitev pogodbenega uslužbenca se zahteva vsaj:

[…]

[…]“

21

V zvezi s SDI je treba ugotoviti, katere SDI, torej iz leta 2004 ali iz leta 2011, se uporabljajo v tej zadevi, saj med njimi, čeprav imajo isti cilj, obstajajo manjše razlike, zlasti v zvezi s pojmom „ustrezne delovne izkušnje“, ki je natančneje opredeljen v SDI 2011.

22

V zvezi s tem je treba spomniti, da se zakonitost akta presoja glede na dejstva in pravo, ki so obstajali, ko je bil akt sprejet (sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 2007 v zadevi Centeno Mediavilla in drugi proti Komisiji, T‑58/05, točka 151; sodba Sodišča za uslužbence z dne 29. septembra 2011 v zadevi Mische proti Komisiji, F‑70/05, točka 70). SDI 2011 so bile sprejete in začele veljati 2. marca 2011, tako da so se uporabljale, ko je bila sprejeta izpodbijana odločba, to je 6. marca 2012. S SDI 2011 so bile s tem datumom razveljavljene SDI 2004. SDI 2004 so se sicer res uporabljale ob objavi RPI in 14. junija 2010, ko so morali biti izpolnjeni pogoji za pripustitev. Vendar OPSP takrat ni sprejel nobene dokončne odločitve o tem, ali se tožeča stranka lahko sklicuje na ustrezne izkušnje, zahtevane za zaposlitev v funkcionalni skupini III. Poleg tega prehodne določbe iz člena 14 SDI 2011 urejajo vprašanje uspešno opravljenih izbirnih preverjanj pred začetkom veljavnosti navedenih SDI, vprašanje veljavnih pogodb, težavo zaradi zaposlitev na podlagi določbe o odstopanju iz SDI 2004, položaj mladih strokovnjakov v delegaciji in sodelovanje štipendistov.

23

Prehodne določbe iz člena 14 SDI 2011 pa ne zadevajo vprašanja presoje minimalnih kvalifikacij za zaposlitev, zahtevanih za prijavo na delovno mesto pogodbenega uslužbenca v različnih funkcionalnih skupinah in zlasti v funkcionalni skupini III. Prehodna določba se načeloma razlaga ozko, ker odstopa od stalnih pravil in načel, ki naj bi se uporabljala neposredno v zadevnih primerih zaradi neobstoja navedene ureditve (sklep Splošnega sodišča Evropske unije z dne 13. decembra 2012 v zadevi Mische proti Komisiji, T‑641/11 P, točka 45; sodbi Sodišča za uslužbence z dne 30. septembra 2010 v zadevi Vivier proti Komisiji, F‑29/05, točki 67 in 68 ter navedena sodna praksa, in v zadevi Toth proti Komisiji, F‑107/05, točki 71 in 72 ter navedena sodna praksa). Zaradi neobstoja posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale široko razlago člena 14 SDI 2011, iz zgoraj navedenega izhaja, da je moral OPSP ob sprejetju izpodbijane odločbe izkušnje, ki jih je tožeča stranka pridobila do 14. junija 2010, presoditi z vidika SDI 2011.

24

Člen 1, točka 3(c), Priloge I k SDI 2011 glede na navedeno določa, da so „minimalne kvalifikacije za zaposlitev pogodbenega uslužbenca“:

„[z]a funkcionalno skupino III:

ali

ali

25

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeni besedilo in sobesedilo, ampak tudi cilje ureditve, katere del je (sodba Sodišča z dne 17. novembra 1983 v zadevi Merck, 292/82, točka 12; sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 8. julija 2010 v zadevi Komisija proti Putterie-De-Beukelaer, T‑160/08 P, točka 70; sodba Sodišča za uslužbence z dne 10. marca 2011 v zadevi Begue in drugi proti Komisiji, F‑27/10, točka 40).

26

V tej zadevi je treba najprej navesti, da RPI s pojasnilom, da morajo imeti kandidati „vsaj triletne ustrezne delovne izkušnje“, povzema terminologijo iz člena 82(2)(b) PZDU in člena 1, točka 3(c), Priloge I k SDI 2011.

27

Člen 82(2)(b) PZDU namesto z diplomo potrjene višje izobrazbe zahteva bodisi „ustrezne […] delovne izkušnje“, če je zadevna oseba pridobila „z diplomo potrjen[o] srednješolsk[o] izobrazb[o], ki omogoča nadaljnje višješolsko izobraževanja“, bodisi, če ni tako, opravljeno „poklicno usposabljanje ali delovne izkušnje na enakovredni ravni“. Člen 1, točka 3(c), Priloge I k SDI 2011 povzema isto razlikovanje, ki obstaja v različnih jezikovnih različicah PZDU in SDI 2011 (zlasti v nemščini „einschlägige Berufserfahrung“ in „gleichwertige […] Berufserfahrung“, v angleščini „appropriate professional experience“ in „equivalent level“, v italijanščini „esperienza professionale adeguata“ in „esperienza professionale di livello equivalente“ ter v nizozemščini „relevante beroepservaring“ in „gelijkwaardige beroepservaring“).

28

Vendar je treba šteti, da razlogi, povezani z doslednostjo in pravno varnostjo, kadar zakonodajalec in upravni organ v istem splošnem besedilu uporabljata različna izraza, nasprotujejo temu, da se izrazoma dodeli isti obseg. To a fortiori velja, kadar ta izraza v pogovornem jeziku pokrivata različna pomena. Ravno tak je primer pridevnikov „ustrezen“ in „enakovreden“. Pridevnik „ustrezen“ običajno pomeni „prilagojen za določeno rabo“, kar potrjuje člen 1, točka 3(c)(ii), drugi stavek, Priloge I k SDI 2011. Nasprotno pa pridevnik „enakovreden“ pomen „enake vrednosti“ in ima torej ožji pomen.

29

Poleg tega iz zgoraj navedene sodbe Fares proti Komisiji izhaja, da je treba člen 82(2)(b)(iii) PZDU razumeti tako, da institucija lahko, kadar je to v interesu službe, omogoči dostop do delovnega mesta v funkcionalni skupini III kandidatu, ki nima niti višješolske diplome niti srednješolskega spričevala, ki omogoča nadaljnje višješolsko izobraževanje, vendar se lahko sklicuje na poklicno usposabljanje ali delovne izkušnje, ki ne izpolnjujejo meril iz člena 82(2)(b)(i) in (ii), vendar so na enakovredni ravni (zgoraj v točki 19 navedena sodba Fares proti Komisiji, točka 50).

30

Z drugimi besedami, zahteva po enakovrednosti v členu 82(2)(b)(iii) PZDU ter členu 1, točka 3(c), Priloge I k SDI 2011 in RPI, ki povzemata njegove določbe, napotujeta na merila glede ravni izobrazbe in po potrebi na delovne izkušnje, omenjene v členu 82(2)(b)(i) in (ii), ne pa neposredno na naloge, ki spadajo v funkcionalno skupino III, kot je Komisija trdila v izpodbijani odločbi in odločbi o zavrnitvi pritožbe.

31

Nazadnje, člen 82(2)(b) PZDU izhaja iz Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 2, str. 130). Čeprav je v uvodni izjavi 2 te uredbe poudarjeno, da mora „Skupnost […] imeti visoko kakovostno javno upravo, ki zagotavlja najvišji standard“, iz tega splošnega cilja ni mogoče sklepati, da bi bilo treba zahtevo po ustreznih delovnih izkušnjah za dostop do delovnih mest v funkcionalni skupini III razumeti tako, da strožje določa obveznost izkušenj, enakovrednih izkušnjam, ki jih je mogoče pridobiti samo v tej funkcionalni skupini.

32

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba člen 82(2)(b) PZDU, člen 1, točka 3(c), Priloge I k SDI 2011 in RPI razlagati tako, da mora imeti kandidat za zaposlitev kot pogodbeni uslužbenec funkcionalne skupine III možnost uveljavljati triletne izkušnje, ki so prilagojene delovnim nalogam, ki jih je treba opravljati, niso pa jim enakovredne.

33

Te razlage ni mogoče izpodbiti s členom 7(3) SDI 2004, ki določa: „Da se delovne izkušnje lahko upoštevajo [pri razvrstitvi v naziv], morajo biti pridobljene v dejavnosti, ki ustreza vsaj minimalni ravni kvalifikacij, zahtevanih za vključitev v zadevno funkcionalno skupino, in je povezana z enim od sektorjev dejavnosti institucije. Upoštevajo se od datuma, ko zadevna oseba izpolnjuje zahtevane minimalne kvalifikacije za zaposlitev, kot so opredeljene v členu 2 (vključno, kadar je to primerno, z vsemi zahtevami, določenimi v tem členu v zvezi z delovnimi izkušnjami)“.

34

Ne le da člen 7(3) SDI 2004 ob sprejetju izpodbijane odločbe ni več veljal, temveč je poleg tega le natančneje določal, da morajo biti delovne izkušnje, da se lahko upoštevajo pri razvrstitvi pogodbenih uslužbencev v naziv, pridobljene v dejavnosti, ki ustreza vsaj zahtevani ravni kvalifikacij za vključitev v zadevno funkcionalno skupino, to je v dejavnosti, ki ustreza „ustreznim delovnim izkušnjam“ iz člena 2, točka 1(b), SDI 2004.

35

V obravnavani zadevi se je OPSP torej spraševal, ali je tožeča stranka glede na konkretno preučitev nalog, ki jih je opravljala v prejšnji dejavnosti (zgoraj v točki 19 navedena sodba Fares proti Komisiji, točki 63 in 64), do 14. junija 2010 pridobila triletne izkušnje, prilagojene opravljanju nalog finančnega pomočnika funkcionalne skupine III, kot so bile opisane v RPI, ne pa ugotavljal, ali se tožeča stranka že lahko sklicuje na izkušnje, ki so enakovredne tako opisanim nalogam.

36

Iz tega sledi, da je OPSP z zavrnitvijo zaposlitve tožeče stranke kot finančnega pomočnika funkcionalne skupine III z obrazložitvijo, da ni „do 14. junija 2010 pridobila triletnih delovnih izkušenj, enakovrednih [nalogam, ki spadajo v funkcionalno skupino] III“, kršil člen 82(2)(b) PZDU, člen 1, točka 3(c), Priloge I k SDI 2011 in RPI.

37

Prvi tožbeni razlog je torej utemeljen.

38

Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da je v izpodbijani odločbi očitna napaka pri presoji. Trdi, da so bile njene delovne izkušnje dejansko „enakovredne“ izkušnjam, pridobljenim z opravljanjem nalog, ki spadajo v funkcionalno skupino III, in da precej presegajo zahtevana tri leta. V zvezi s tem se opira na opis delovnih mest, na katerih je bila zaposlena, ocene svojih nadrejenih v ocenjevalnih poročilih za leta 2007, 2009 in 2010, ter obvestilo z dne 1. decembra 2011, ki ga je sestavil vodja oddelka, pod vodstvom katerega je delala.

39

Ker je prvi tožbeni razlog utemeljen in ker iz tega izhaja, da mora OPSP le preučiti, ali je delovne izkušnje tožeče stranke mogoče obravnavati kot „ustrezne“ za opravljanje delovnih nalog finančnega pomočnika funkcionalne skupine III, kot so bile opisane v RPI, Sodišče za uslužbence ne more preveriti, ali je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je ugotovila, da se tožeča stranka ne more sklicevati na delovne izkušnje „enakovredne [nalogam, ki spadajo v funkcionalno skupino] III“, ne da bi svoje razlogovanje oprlo na pravno netočno premiso.

40

Tožeča stranka trdi, da ji je bila z izpodbijano odločbo povzročena premoženjska škoda, saj bi bila brez navedene odločbe oktobra 2011 zaposlena kot pogodbeni uslužbenec funkcionalne skupine III z višjimi prejemki, kot jih je še naprej prejemala na delovnem mestu v funkcionalni skupini I.

41

Vendar je treba poudariti, da je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično, ker je OPSP zavrnil zaposlitev tožeče stranke kot finančnega pomočnika funkcionalne skupine III na podlagi napačne razlage člena 82(2)(b) PZDU, člena 1, točka 3(c), Priloge I k SDI 2011 in RPI. Poleg tega mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, v skladu s členom 266 PDEU „sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe“, ki je naslovljena nanjo. Nazadnje, OPSP ima široko pravico do odločanja po prostem preudarku pri preverjanju, ali lahko dejavnosti, ki jih je kandidat za zaposlitev dejansko opravljal kot pogodbeni uslužbenec na delovnem mestu v funkcionalni skupini III, pomenijo vsaj triletne ustrezne delovne izkušnje.

42

V teh okoliščinah Sodišče za uslužbence Komisiji ne more naložiti, ker mora ta v zvezi z delovnimi izkušnjami, na katere se sklicuje tožeča stranka, znova odločiti po prostem preudarku z vidika obrazložitve te sodbe, da tožeči stranki plača znesek, enakovreden razliki med zneskom, ki ga je še naprej prejemala na delovnem mestu v funkcionalni skupini I, in plačo, ki bi ji bila dodeljena v funkcionalni skupini III, ne da bi presojo Komisije nadomestilo s svojo.

43

V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko na podlagi odstavka 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.

44

Iz obrazložitve te sodbe je razvidno, da Komisija ni uspela v bistvenem delu svoje obrambe. Poleg tega je tožeča stranka v svojih predlogih izrecno predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, Komisija nosi svoje stroške, naloži pa se ji tudi plačilo stroškov tožeče stranke.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (tretji senat)

razsodilo: