I.

Uvod

1.

Ali lahko država članica med rokom za premislek, ki ga dodeli osebi, ki je žrtev trgovine z ljudmi, na podlagi člena 6 Direktive 2004/81/ES, ( 2 ) to osebo preda državi članici, ki jo na podlagi meril iz Uredbe (EU) št. 604/2013 ( 3 ) šteje za odgovorno za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito? Kaj sta poleg tega dies a quo in dies ad quem tega roka?

2.

To sta v bistvu vprašanji, ki ju je rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska) postavilo v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

3.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je priložnost, da se Sodišče prvič izreče o uskladitvi postopka iz Direktive 2004/81 o izdaji dovoljenja za začasno prebivanje državljanu tretje države, ki je žrtev trgovine z ljudmi, in postopka predaje tega državljana v državo članico, odgovorno za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ki je urejen z Uredbo št. 604/2013. ( 4 ) Čeprav Direktiva 2004/81 državi članici nalaga, da žrtvi trgovine z ljudmi odobri rok za premislek, po izteku katerega lahko pridobi to dovoljenje za prebivanje v zameno za sodelovanje, Uredba št. 604/2013 določa, da mora država članica tega državljana čim prej predati v državo članico, na katero je zahteva naslovljena, za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

4.

Najprej bom navedel razloge, iz katerih menim, da pojem „odredba o […] izgonu [odstranitvi]“ iz člena 6(2) Direktive 2004/81 zajema ukrepe, s katerimi mora državljan tretje države, ki je žrtev trgovine z ljudmi, zaradi izvršitve odločbe o predaji, sprejete na podlagi Uredbe št. 604/2013, zapustiti ozemlje države članice, v kateri je. Zato bom pojasnil, da ta člen s tem, da tej državi članici prepoveduje izvršitev ukrepa za odstranitev med rokom za premislek, nasprotuje temu, da navedena država članica tega državljana v skladu z odločbo, sprejeto na podlagi Uredbe št. 604/2013, v tem obdobju preda državi članici, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

5.

Po drugi strani bom pojasnil, da pristojni nacionalni organi ohranijo možnost, da v navedenem obdobju sprejmejo odločbo o predaji ali pripravljalne ukrepe za njeno izvršitev, če ti ukrepi ne odvzamejo polnega učinka roku za premislek.

6.

V drugi fazi teh sklepnih predlogov bom podrobneje opredelil pravila za izračun roka za premislek ter zlasti dies a quo in dies ad quem tega roka.

II.

Pravni okvir

A.

Pravo Unije

1.

Direktiva 2004/81

7.

Člen 1 Direktive 2004/81 določa:

8.

Člen 3(1) te direktive določa:

9.

Člen 5, prvi odstavek, navedene direktive določa:

10.

Člen 6 iste direktive, naslovljen „Rok za premislek“, določa:

11.

Člen 7 Direktive 2004/81, naslovljen „Oskrba, zagotovljena pred izdajo dovoljenja za prebivanje“, določa:

12.

Člen 8 te direktive določa:

2.

Druge določbe prava Unije

13.

V teh sklepnih predlogih se bom skliceval na člene 21, 29, 31 in 32 Uredbe št. 604/2013.

14.

Skliceval se bom tudi na Direktivo 2011/36/EU ( 5 ), ki opredeljuje kaznivo dejanje trgovine z ljudmi ter ukrepe pomoči in zaščite, ki se odobrijo žrtvam trgovine z ljudmi, ter na Direktivo 2012/29/EU ( 6 ).

B.

Nizozemsko pravo

15.

Člen 8, ab initio in točka (k), Vreemdelingenwet 2000 (zakon o tujcih iz leta 2000) ( 7 ) z dne 23. novembra 2000 določa:

16.

V skladu s členom 11(1) in (2) zakona o tujcih so državljani tretjih držav v roku za premislek upravičeni do ukrepov pomoči iz člena 7 Direktive 2004/81.

17.

Člen 30(1) zakona o tujcih določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje za določen čas ne obravnava, če se na podlagi Uredbe št. 604/2013 ugotovi, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica.

18.

Pravila za dodelitev roka za premislek so določena v Vreemdelingencirculaire 2000 (okrožnica o tujcih iz leta 2000) ( 10 ), zlasti v oddelku B8/3.1 te okrožnice, ki določa:

–

so ali so bili dejavni v položaju, ki je kazniv po členu 273f kazenskega zakonika;

–

na Nizozemskem še niso bili dejavni v položaju, ki je kazniv po členu 273f kazenskega zakonika, vendar so morda dejansko žrtve trgovine z ljudmi; ali

–

niso imeli dostopa do Nizozemske, vendar so morda dejansko žrtve trgovine z ljudmi, pri čemer se razume, da žandarmerija po potrebi v posvetovanju z državnim tožilstvom ponudi rok za premislek ob vsakršnem znaku trgovine z ljudmi.

–

policija ali žandarmerija ugotovi, da je v roku za premislek domnevna žrtev odšla ‚neznano kam‘;

–

domnevna žrtev v roku za premislek navede, da se odpoveduje vložitvi prijave ali drugačnemu sodelovanju z informacijami o kaznivem dejanju ali v kazenski preiskavi osebe, osumljene trgovine z ljudmi, ali sojenju tej osebi;

–

je domnevna žrtev vložila prijavo o trgovini z ljudmi in podpisala zapisnik ali sodelovala z informacijami o kaznivem dejanju ali v preiskavi osebe, osumljene trgovine z ljudmi, ali sojenju tej osebi; ali

–

domnevna žrtev vloži prošnjo za dovoljenje za prebivanje (na drugi podlagi, ki ni navedena v tem odstavku).

III.

Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

19.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, državljan Nigerije, je 26. aprila 2019 na Nizozemskem vložila prošnjo za mednarodno zaščito, potem ko je v Italiji vložila tri prošnje za mednarodno zaščito in dodatno v Belgiji.

20.

Nizozemska je 3. junija 2019 od Italije zahtevala ponovni sprejem državljana na podlagi člena 18(1)(d) Uredbe št. 604/2013, Italija pa je 13. junija 2019 tej zahtevi ugodila.

21.

Predhodno zaslišanje je potekalo 26. aprila 2019 in zadevna oseba je v dopisu z dne 30. julija 2019 navedla, da želi vložiti prijavo pri policijskih organih, ker naj bi bila žrtev trgovine z ljudmi v Italiji, in da je enega od storilcev prepoznala v nizozemskem sprejemnem centru. V zvezi s tem jo je zaslišala policija za tujce. Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za varnost in pravosodje, Nizozemska) je z odločbo z dne 12. avgusta 2019 zavrnil prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, ker naj bi bila za njegovo preučitev odgovorna Italija, in odredil njegovo predajo v Italijo.

22.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 3. oktobra 2019 pri nizozemskih organih vložila prijavo, v kateri je navedla, da je bila žrtev trgovine z ljudmi.

23.

Po preučitvi je nizozemsko državno tožilstvo ugotovilo, da na Nizozemskem ni dokazov za utemeljitev prijave prosilca in da zato njegovo sodelovanje v predkazenskem postopku na Nizozemskem ni bilo potrebno. Zato je bila njegova prijava zaključena brez nadaljnjih ukrepov.

24.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je zoper odločbo z dne 12. avgusta 2019 vložila tožbo pri predložitvenem sodišču. Med drugim trdi, da je ta odločba nezakonita, ker bi ji moral biti v skladu s členom 6 Direktive 2004/81 odobren rok za premislek.

25.

Po mnenju predložitvenega sodišča se postavljata vprašanji, ali bi bilo treba tožeči stranki kadar koli po 30. juliju 2019 odobriti rok za premislek iz člena 6 te direktive, in če je tako, ali je bilo državnemu sekretarju za varnost in pravosodje, čeprav ta rok za premislek ni bil določen, dovoljeno, da sprejme ukrepe za pripravo na odstranitev tožeče stranke z nizozemskega ozemlja, in ali – kot nadaljevanje tega vprašanja – odločba z dne 12. avgusta 2019 pomeni ukrep za odstranitev. Poleg tega se to sodišče sprašuje o posledicah, ki jih je treba izpeljati iz dejstva, da nacionalno pravo, razen elementov, navedenih v okrožnici o tujcih, ne določa trajanja ali začetka teka navedenega roka za premislek in da zato člen 6(1) te direktive ni bil prenesen v nizozemsko pravo.

26.

V teh okoliščinah je rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

27.

Pisna stališča so predložile češka, nemška in nizozemska vlada ter Evropska komisija.

28.

Poleg tega so bile stranke pozvane, naj pisno odgovorijo na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče, ter naj se zlasti opredelijo o obsegu in pomenu, v katerem je treba za odgovor na vprašanja za predhodno odločanje upoštevati določbe o preprečevanju trgovine z ljudmi in zaščiti njenih žrtev iz Direktive 2011/36 ter pravila o pravicah žrtev kaznivih dejanj iz Direktive 2012/29.

IV.

Analiza

A.

Uvodne ugotovitve

29.

Pred preučitvijo teh vprašanj bi rad navedel dve pripombi.

30.

Prva se nanaša na vrstni red, v katerem predlagam obravnavo teh vprašanj.

31.

Analizo bom namreč začel s preučitvijo načelnega vprašanja, postavljenega z drugim vprašanjem za predhodno odločanje, to je z razlago pojma „odredba o izgonu [odstranitvi]“, ki ga je zakonodajalec Unije uporabil v členu 6(2) Direktive 2004/81. Predložitveno sodišče se namreč sprašuje, ali ta pojem zajema ukrep, s katerim država članica na podlagi Uredbe št. 604/2013 državljana tretje države preda v drugo državo članico.

32.

Zaradi doslednosti bom nato preučil tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša na to, ali lahko država članica med tekom roka za premislek, določenega v členu 6(1) Direktive 2004/81, začne postopek predaje zoper državljana tretje države, ki je žrtev trgovine z ljudmi. Predložitveno sodišče se zlasti sprašuje, ali je po eni strani mogoče sprejeti odločbo o predaji (točka (a)) in ali je po drugi strani mogoče tako odločbo o predaji, sprejeto pred začetkom roka za premislek, izvršiti ali pripraviti njeno izvršitev (točka (b)).

33.

Nazadnje bom analizo zaključil s preučitvijo prvega vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanaša na izračun obdobja, v katerem teče rok za premislek. Ker ni nacionalnega ukrepa za prenos, predložitveno sodišče Sodišču predlaga, naj določi dies a quo in dies ad quem, ki se uporabljata za to obdobje.

34.

Druga pripomba se nanaša na pravila, na podlagi katerih bom preučil drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z obsegom prepovedi izvršitve ukrepa za odstranitev med rokom za premislek.

35.

Nemška in nizozemska vlada sta v svojih stališčih namreč predlagali, naj se na ti vprašanji odgovori z analizo pojmov, sistematike in namena Uredbe št. 604/2013. Ta pristop odraža močno nagnjenje teh strank in Komisije k dajanju prednosti učinkovitosti postopkov prenosa iz te uredbe. Čeprav gre za zanimiv pristop, menim, da je treba obseg prepovedi iz člena 6(2) Direktive 2004/81 preučiti predvsem glede na besedilo te določbe, njeno sistematiko in namen v okviru mehanizma boja proti trgovini z ljudmi, v katerega se ta direktiva umešča.

36.

Čeprav namreč Direktiva 2004/81 in Uredba št. 604/2013 prispevata k oblikovanju območja svobode, varnosti in pravice, spadata v lastno in ločeno ureditev ter imata različne cilje.

37.

Direktiva 2004/81 je instrument za boj proti trgovini z ljudmi, ki se uporablja ne glede na status žrtve. Ta direktiva se nanaša na pogoje za prebivanje državljanov tretjih držav, ki so žrtve trgovine z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja na ozemlju držav članic, in določa zlasti izdajo dovoljenja za prebivanje tistim, ki se ob koncu roka za premislek odločijo za sodelovanje v predkazenskem postopku in/ali sodnem postopku. Ta direktiva mora zato prispevati k učinkovitemu boju proti trgovini z ljudmi oziroma nezakonitemu priseljevanju ter hkrati zaščititi žrtve takšnih kaznivih dejanj.

38.

Uredba št. 604/2013 pa spada na področje upravljanja migracijskih tokov. Je del skupnega evropskega azilnega sistema in temelji na postopku preučitve, ki je čisto upraven in katerega cilj je v skladu z merili iz te uredbe ugotoviti, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito in v katero se lahko preda prosilec ter v kateri bo, če je primerno, upravičen do dovoljenja za prebivanje kot upravičenec do mednarodne zaščite.

39.

S položajem, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, se postavlja vprašanje uskladitve teh dveh postopkov. Njuna sočasna uporaba je namreč sama po sebi protislovna: medtem ko je namen Direktive 2004/81, da se državljanu tretje države, na katerega se nanaša, izda dovoljenje za začasno prebivanje na ozemlju države članice, v kateri je bil opredeljen kot žrtev trgovine z ljudmi in v kateri je podal prijavo, pa Uredba št. 604/2013 določa, da se ta oseba v strogih rokih premesti v drugo državo članico, če država članica, v kateri je, ni odgovorna za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito.

40.

Za uskladitev navedenih postopkov je treba oblikovati uravnotežen pristop, pri katerem je treba upoštevati učinkovitost dublinskih postopkov in po mojem mnenju zlasti ranljivost prosilca zaradi njegovega statusa žrtve, ki ga ureja Direktiva 2004/81, ter njegovega statusa prosilca za mednarodno zaščito.

B.

Obseg prepovedi izvršitve ukrepa za odstranitev med rokom za premislek, določenim v členu 6 Direktive 2004/81

1.

Drugo vprašanje za predhodno odločanje o razlagi pojma „odredba o izgonu [odstranitvi]“, uporabljenega v členu 6(2) Direktive 2004/81.

41.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali pojem „odredba o izgonu [odstranitvi]“ iz člena 6(2) Direktive 2004/81 zajema ukrep, s katerim država članica na podlagi člena 26 Uredbe št. 604/2013 državljana tretje države, ki je žrtev trgovine z ljudmi, preda v drugo državo članico.

42.

Povedano drugače, to sodišče želi izvedeti, ali ta pojem zajema vse ukrepe, s katerimi je državljan tretje države prisiljen zapustiti ozemlje države članice, kot je ukrep predaje drugi državi članici, ali pa pojem „izgon [odstranitev]“ zajema le ukrepe, s katerimi je državljan tretje države prisiljen zapustiti ozemlje Unije, tako da bi bila predaja, sprejeta na podlagi Uredbe št. 604/2013, izključena iz te opredelitve.

43.

Člen 6(2) Direktive 2004/81 določa, da imajo „med rokom za premislek in med čakanjem na sklep pristojnih organov […] zadevni državljani tretjih držav dostop do oskrbe iz člena 7, odredbe o njihovem izgonu [odstranitvi] pa ni mogoče izvršiti“.

44.

Besedilo člena 6(2) te direktive ne navaja geografskega območja uporabe pojma „izgon [odstranitev]“. Zakonodajalec Unije tega pojma prav tako ne opredeli v okviru te direktive. V členu 2(d) te direktive je navedeno le, da „ukrep za izvršitev odredbe o izgonu [odstranitvi]“ pomeni „vsak ukrep, ki ga sprejmejo države članice za izvršitev sklepa pristojnih organov o izreku izgona [odstranitve] državljana tretje države“.

45.

Člen 6(2) Direktive 2004/81 se prav tako ne sklicuje na nacionalno pravo držav članic. Pojem „izgon [odstranitev]“ iz tega člena je torej treba razumeti kot avtonomen pojem prava Unije. Ker je ta pojem opredeljen že v členu 3(5) Direktive 2008/115/ES, ( 12 ) ki tako kot Direktiva 2004/81 spada na področje politike priseljevanja Unije, Sodišču predlagam, naj se sklicuje nanj.

46.

V Direktivi 2008/115 je pojem „odstranitev“ v členu 3(5) te direktive opredeljen kot „izvršitev obveznosti vrnitve, in sicer fizični prevoz iz države članice“. Vrnitev je v členu 3(3) te direktive opredeljena tako, da pomeni „proces vračanja“ državljana tretje države v državo izvora, državo tranzita ali drugo tretjo državo. Glede na te opredelitve imata odločba o odstranitvi in odločba o vrnitvi, tudi če sta bili sprejeti v okviru enotnega postopka ali akta, drugačen obseg. Odstranitev je ukrep, s katerim je državljan tretje države prisiljen zapustiti ozemlje države članice, v kateri je, medtem ko je v okviru Direktive 2008/115 vrnitev proces, s katerim je ta državljan prisiljen oditi v tretjo državo, državo tranzita ali državo izvora, to je z ozemlja Unije. V skladu s členom 8(3) te direktive lahko tako države članice odredijo odstranitev zadevne osebe z upravnim ali sodnim aktom, ločenim od odločbe o vrnitvi, pred sprejetjem te odločbe ali po njem, ker vsak od teh aktov izpolnjuje formalne zahteve iz člena 12 te direktive in je predmet sodnega nadzora. ( 13 )

47.

Sodišče je v sodbi z dne 30. septembra 2020, CPAS de Seraing ( 14 ), tako razlikovalo med odredbo o odstranitvi in odločbo o vrnitvi: „iz člena 3, točke od 3 do 5, Direktive 2008/115 izhaja, da je v odločbi o vrnitvi po definiciji državljanu tretje države, na katerega se nanaša, naložena ali sporočena obveznost, da se vrne v tretjo državo, medtem ko pojem ‚odstranitev‘ pomeni fizično premestitev tega državljana tretje države iz zadevne države članice“. ( 15 ) Po mnenju Sodišča odločba, s katero je bila odrejena odstranitev, „sama po sebi nasprotuje temu, da se zadevnemu državljanu tretje države dovoli, da začasno ostane na ozemlju te države članice“. ( 16 )

48.

Iz teh elementov besedila in sodne prakse izhaja, da je ukrep opredeljen kot „ukrep za odstranitev“, če je zaradi njega državljan tretje države prisiljen zapustiti ozemlje države članice, v kateri je. Ker odločba o predaji, sprejeta na podlagi Uredbe št. 604/2013, določa obveznost zadevnega državljana tretje države, da gre v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (država članica, na katero je zahteva naslovljena), izvršitev take odločbe sama po sebi pomeni odstranitev tega državljana z ozemlja države članice, v kateri je vložil prošnjo za mednarodno zaščito (država članica, ki daje zahtevo).

49.

Glede na te preudarke Sodišču predlagam, naj razsodi, da je treba pojem „odredba o izgonu [odstranitvi]“ iz člena 6(2) Direktive 2004/81 razlagati tako, da zajema ukrepe, s katerimi je državljan tretje države, ki je žrtev trgovine z ljudmi, zaradi izvršitve odločbe o predaji, sprejete na podlagi Uredbe št. 604/2013, prisiljen zapustiti ozemlje države članice, v kateri je.

2.

Tretje vprašanje za predhodno odločanje o pravilih za izvršitev postopka predaje med rokom za premislek

50.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(2) Direktive 2004/81 razlagati tako, da nasprotuje temu, da je med rokom za premislek, določenim v členu 6(1), po eni strani mogoče sprejeti odločbo o predaji (točka (a)) in da je po drugi strani mogoče tako odločbo o predaji, sprejeto pred začetkom roka za premislek, izvršiti ali pripraviti njeno izvršitev (točka (b)).

51.

Naj spomnim, da zakonodajalec Unije v skladu s členom 6(2) Direktive 2004/81 državi članici prepoveduje „izvršiti“ odredbo o odstranitvi državljana tretje države, ki je žrtev trgovine z ljudmi, med rokom za premislek, ki mu je bil odobren na podlagi člena 6(1) te direktive.

52.

Ob upoštevanju besedila člena 6 te direktive bom v nadaljevanju svojega sklepanja razlikoval med dvema položajema.

53.

Prvi položaj je ta, ki ga je zakonodajalec Unije izrecno prepovedal, in sicer izvršitev ukrepa za odstranitev.

54.

Drugi položaj je ta, v katerem bi lahko, ker v besedilu člena 6(2) Direktive 2004/81 ni navedeno drugače, država članica med tem rokom za premislek sprejela odločbo o predaji v zvezi z žrtvijo trgovine z ljudmi ali pripravljalne ukrepe za izvršitev te predaje, ne da bi se predaja zadevnega državljana tretje države dejansko izvršila.

a)

Prepoved izvršitve odločbe o predaji med rokom za premislek

55.

Glede na navedeno prepoved izvršitve ukrepa za odstranitev po mojem mnenju vključuje prepoved izvršitve odločbe o predaji v zvezi z žrtvijo trgovine z ljudmi med rokom za premislek, ki ji je bil odobren.

56.

Kot bom predstavil v nadaljevanju, je ta razlaga potrebna glede na učinkovitost postopka izdaje dovoljenja za prebivanje, določenega z Direktivo 2004/81, pa tudi glede na cilje, ki jih želi doseči zakonodajalec Unije.

57.

V skladu s členom 1 te direktive je njen namen opredeliti pogoje za izdajo dovoljenj za prebivanje z omejenim rokom veljavnosti državljanom tretjih držav, ki sodelujejo v boju proti nedovoljeni trgovini z ljudmi s sodelovanjem v predkazenskem ali sodnem postopku. ( 17 )

58.

V okviru tega je treba upoštevati, da se določbe navedene direktive v skladu z njenim členom 3(1) uporabljajo za „državljane tretjih držav, ki so ali so bili žrtve kršitev, povezanih z nedovoljeno trgovino z ljudmi“.

59.

Status „žrtve“ je v členu 2(1)(a)(i) Direktive 2012/29 opredeljen tako, da pomeni „fizično osebo, ki je utrpela škodo, vključno s fizično, duševno ali čustveno škodo ali ekonomsko izgubo, ki jo je neposredno povzročilo kaznivo dejanje“. Status žrtve kaznivega dejanja je neodvisen od zakonitosti prebivanja žrtve ali njenega statusa v zvezi s prebivanjem na ozemlju zadevne države članice. ( 18 )

60.

Poleg tega je zakonodajalec Unije kaznivo dejanje trgovine z ljudmi opredelil v členu 2 Direktive 2011/36, ( 19 ) na katerega se sklicuje člen 2(c) Direktive 2004/81. ( 20 )

61.

Iz področja uporabe te direktive, kot je določeno v njenem členu 3(1) v povezavi z direktivama 2011/36 in 2012/29, izhaja, da je treba postopek za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ki vključuje rok za premislek, začeti le, če pristojni nacionalni organi menijo, da je državljana tretje države mogoče opredeliti kot „žrtev trgovine z ljudmi“.

62.

Različne faze postopka izdaje dovoljenja za začasno prebivanje so zasnovane ob upoštevanju posebnega statusa žrtve, ki ga ima državljan tretje države, pa tudi teže zadevnega kaznivega dejanja. Vsaka od teh faz pomeni, da žrtev ostane na ozemlju zadevne države članice med rokom za premislek, ki ji je bil odobren, in da je zato izvršitev vseh ukrepov za predajo, sprejetih proti njej, odložena.

1)

Dolžnost države članice, da zagotovi informacije

63.

Različne faze postopka izdaje dovoljenja za začasno prebivanje so določene v poglavju II Direktive 2004/81.

64.

Ta postopek se začne s posredovanjem informacij morebitni žrtvi trgovine z ljudmi v skladu s členom 5 te direktive. ( 21 )

65.

V skladu s tem členom imajo pristojni nacionalni organi obveznost obveščanja takoj, ko „menijo, da lahko državljan tretje države spada v obseg [te] direktive“. Z drugimi besedami, to dolžnost obveščanja imajo ti organi takoj, ko imajo utemeljene razloge za domnevo, da je oziroma je bil ta državljan žrtev trgovine z ljudmi, in torej pred kakršno koli kazensko klasifikacijo. ( 22 )

66.

V skladu z navedenim členom morajo ti organi zadevno osebo obvestiti „o možnostih, ki jih ta direktiva ponuja“. Z drugimi besedami, treba jo je obvestiti o možnosti, da poleg roka za premislek in obdobja za okrevanje izkoristi tudi ukrepe za pomoč in podporo iz člena 7 Direktive 2004/81 ter pod določenimi pogoji tudi dovoljenje za začasno prebivanje na ozemlju države članice v zameno za sodelovanje v skladu s členom 8 te direktive. ( 23 ) Kot je namreč razvidno iz uvodne izjave 9 navedene direktive, mora dovoljenje za prebivanje predstavljati „dovolj veliko spodbudo za sodelovanje [žrtev trgovine z ljudmi] s pristojnimi organi“.

67.

Ta dolžnost zagotavljanja informacij bi ostala le „prazna lupina“, če bi zadevna država članica nazadnje morala predati žrtev med rokom za premislek, ki ji je bil odobren, medtem ko se je zavezala, da ji bo odobrila ne le ta rok, ampak tudi ukrepe za pomoč in podporo iz člena 7 Direktive 2004/81 ter pod določenimi pogoji dovoljenje za začasno prebivanje, če se žrtev strinja, da bo vložila pritožbo ali pričala zoper storilce kaznivega dejanja. Taka praksa ne bi bila združljiva z zahtevami, ki jih je zakonodajalec Unije določil v členu 1(1), drugi pododstavek, Direktive 2012/29, v skladu s katerim morajo pristojni nacionalni organi v zvezi z žrtvami kaznivih dejanj izkazati spoštovanje, uvidevnost in strokovnost. ( 24 )

2)

Rok za premislek

68.

Rok za premislek se odobri pod pogoji iz člena 6 Direktive 2004/81. Čeprav zakonodajalec Unije ne opredeli trajanja ali začetka tega roka, s čimer je državam članicam prepuščena določitev teh pravil, pa je veliko bolj jasen glede namena navedenega roka za premislek. V odstavku 1 tega člena izrecno navaja, da mora ta rok žrtvi omogočiti, da okreva in se reši vpliva storilcev kršitev, tako da se lahko utemeljeno in ob upoštevanju tveganj, ki jim je izpostavljena, odloči, ali bo sodelovala s policijskimi organi, organi pregona in sodnimi organi ali ne. ( 25 ) Zakonodajalec Unije torej z uvedbo roka za premislek upošteva posebno ranljivost žrtve in zelo specifično naravo kaznivega dejanja, saj je bila ta žrtev, če presežemo zakonske znake kaznivega dejanja, „pogosto [zreducirana] na suženjstvo, ki sega izven fizičnega področja v moralni položaj“. ( 26 )

69.

V skladu z logiko tako vzpostavljenega sistema člen 6(2) Direktive 2004/81 zadevni državi članici nalaga, da po eni strani zadovolji bistvene in posebne potrebe žrtve tako, da ji med rokom za premislek odobri oskrbo iz člena 7 te direktive, in da se po drugi strani odpove izvršitvi kakršnega koli ukrepa za odstranitev v tem obdobju, pri čemer se zadevni osebi začasno dovoli ostati na ozemlju „med čakanjem na sklep pristojnih organov“. ( 27 ) Ti zahtevi sta povezani, saj ukrepov za pomoč in podporo ni mogoče odobriti državljanom tretjih držav, ki so zapustili nacionalno ozemlje. ( 28 ) Poleg jezikovne in pravne pomoči mora zadevna država članica žrtvi zagotoviti dostojanstvo in varnost, tako da poskrbi, da so izpolnjene njene posebne potrebe, vključno s psihološko ali psihoterapevtsko pomočjo in zagotovitvijo nujne zdravniške oskrbe. ( 29 )

70.

Zakonodajalec Unije želi s prepovedjo izvršitve kakršnega koli ukrepa za odstranitev med rokom za premislek in s tem, da zahteva začasno zadržanje žrtve na nacionalnem ozemlju, po eni strani utrditi pristop, ki omogoča varstvo pravic te žrtve trgovine z ljudmi, kar je cilj, določen v številnih mednarodnih besedilih, ( 30 ) in po drugi strani zagotoviti učinkovitost kazenskega pregona, pri čemer imajo policijski organi možnost, da žrtev ob njenem soglasju vključijo v preiskovalne ali sodne postopke, če je to potrebno. ( 31 )

71.

Nazadnje, po poteku tega roka za premislek ali prej, če pristojni organi menijo, da je državljan tretje države že pokazal jasen namen sodelovanja, mu lahko zadevna država članica v skladu s pogoji, določenimi v členu 8 Direktive 2004/81, kot žrtvi izda dovoljenje za prebivanje za vsaj šest mesecev za namene njenega sodelovanja v predkazenskem ali sodnem postopku.

72.

Predaja te žrtve med rokom za premislek po mojem mnenju torej ne zagotavlja učinkovitosti pravic, ki jih ima ta žrtev trgovine z ljudmi na podlagi Direktive 2004/81, niti glede njenega okrevanja in varstva niti glede njenega sodelovanja v predkazenskem ali sodnem postopku.

73.

Prvič, rok za premislek mora žrtvi omogočiti, da okreva, pristojnim nacionalnim organom pa, da ocenijo stopnjo ranljivosti, da bi ne le prilagodili oskrbo iz člena 7 te direktive, ampak tudi izvedli oceno tveganja pred izvršitvijo kakršnega koli ukrepa za odstranitev. ( 32 ) V okviru tega Komisija države članice poziva, naj posebno pozornost namenijo posebnemu položaju žrtev trgovine z ljudmi, ki niso državljani EU, ko so predane v državo prvega prihoda, pri čemer postanejo dostopne trgovcem z ljudmi in jim grozi, da bodo spet žrtve te trgovine. ( 33 ) Podobno Skupina strokovnjakov Sveta Evrope za ukrepanje proti trgovini z ljudmi (GRETA) meni, da je ta ocena potrebna, da se prepreči vrnitev žrtve v državo, v kateri je prvič vložila prošnjo za mednarodno zaščito, vendar bi lahko bila tam znova žrtev trgovine z ljudmi. Vsako odločitev o predaji bi bilo zato treba oceniti za namene oskrbe glede na tveganje ponovne viktimizacije v državi članici, na katero je zahteva naslovljena. ( 34 )

74.

Zdi se mi, da izvršitev odločbe o predaji med rokom za premislek ogroža to dinamiko, najprej zato, ker bi vodila v to, da bi se žrtev oddaljila od oseb in specialističnih služb, pri katerih je lahko dobila podporo, ( 35 ) nato zato, ker bi prekinila oziroma začasno ustavila oskrbo, ki je žrtvi zagotovljena na podlagi člena 7 Direktive 2004/81, in nazadnje zato, ker bi lahko zahtevala pridržanje zadevne osebe. ( 36 )

75.

Res je, da mora v skladu s členoma 31 in 32 Uredbe št. 604/2013 država članica, ki izvede predajo prosilca za mednarodno zaščito, odgovorni državi članici sporočiti informacije in podatke, za katere meni, da so potrebni za varstvo njegovih pravic, in da lahko prvonavedena država sporoči tudi vse takojšnje ukrepe, ki jih je treba sprejeti, da se zagotovi ustrezna obravnava te osebe, vključno z vso takojšnjo zdravstveno oskrbo. Res je tudi, da bi v takem primeru ta prosilec za mednarodno zaščito lahko bil upravičen do posebnih določb, ki jih Direktiva 2012/29 določa za žrtve, ki prebivajo v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo storjeno kaznivo dejanje. V uvodni izjavi 51 te direktive je navedeno, da bi morala država članica, v kateri ima žrtev prebivališče, zagotoviti pomoč, podporo in zaščito, ki jo žrtev potrebuje za okrevanje. ( 37 ) Zakonodajalec Unije poleg tega zahteva, da ta država članica navedeni žrtvi zagotovi informacije o vseh posebnih ukrepih, postopkih ali ureditvah, „ki so na voljo“ za zaščito njenih interesov v državi članici, kjer pride do prvega stika s pristojnim organom, pri čemer je to, kako obsežne ali podrobne so informacije, odvisno od posebnih potreb in osebnih okoliščin žrtve ter vrste ali narave kaznivega dejanja. ( 38 ) Če žrtev ne more vložiti prijave v državi članici, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno, mora imeti možnost, da prijavo vloži pri pristojnih organih države članice prebivališča, pri čemer morajo ti organi poleg tega sprejeti ustrezne ukrepe v zvezi z organizacijo postopka in zlasti med žrtvinim dajanjem pisne izjave ali njenim zaslišanjem. ( 39 )

76.

Kljub očitni zanimivosti teh določb pa nisem prepričan, da zadostujejo za stalno in ciljno usmerjeno izpolnjevanje posebnih potreb žrtev trgovine z ljudmi. ( 40 ) Predaja v novo državo članico zlasti pomeni, da se žrtev umesti v novo strukturo za sprejem, ki nima nujno ali takoj na voljo zadostnih sredstev za izpolnitev njenih posebnih potreb. To pomeni tudi, da mora ta žrtev narediti nove korake z novimi organi. Ni dvoma, da lahko tak položaj in zlasti ponavljanje pričevanj povečata ranljivost žrtve.

77.

Drugič, rok za premislek mora pristojnim nacionalnim organom omogočiti, da z žrtvijo vzpostavijo zaupanje, tako da žrtev zaradi možnosti začasnega dovoljenja za prebivanje sodeluje v predkazenskem in/ali sodnem postopku. Vendar dvomim, da je tak cilj mogoče doseči, če je zadevni državljan tretje države vzporedno s postopkom za izdajo dovoljenja za prebivanje obveščen o skorajšnji izvršitvi odločbe o predaji, sprejete zoper njega.

78.

Tretjič, ta rok za premislek je bistven, da se pristojnim nacionalnim organom omogoči zbiranje zanesljivih dokazov o obstoju in naravi (npr. nacionalni ali mednarodni) kaznivega dejanja za namene uvedbe kazenskega pregona. V tem obdobju in – v skladu z besedilom člena 6(2) Direktive 2004/81 – „med čakanjem na sklep pristojnih organov“ bi lahko izvršitev predaje vplivala na učinkovitost predkazenskega postopka na način, ki bi bil v nasprotju z interesi žrtve in zadevnih držav članic.

79.

V zvezi s tem je v uvodni izjavi 1 Direktive 2011/36 navedeno, da je „[t]rgovina z ljudmi […] hudo kaznivo dejanje, ki […] pomeni hudo kršitev temeljnih pravic in je izrecno prepovedano v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah“. ( 41 ) V uvodni izjavi 2 Direktive 2004/81 zakonodajalec opozarja na priporočila Evropskega sveta na zasedanju v Tampereju (Finska), naj se združijo prizadevanja pri odkrivanju in razbijanju kriminalnih združb, medtem ko se ščitijo pravice žrtev.

80.

Te določbe se posebej odražajo v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. ( 42 ) Ta državam članicam nalaga pozitivne obveznosti, ki izhajajo iz člena 4 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ( 43 ) ter se uporabljajo od trenutka, ko so pristojni nacionalni organi seznanjeni z okoliščinami, na podlagi katerih obstaja utemeljen sum, da je posameznik žrtev trgovine z ljudmi. Države podpisnice konvencije imajo nato postopkovno obveznost, da raziščejo primere morebitne trgovine z ljudmi, pri čemer mora biti preiskava učinkovita, organi pa morajo sprejeti razumne ukrepe, ki so jim na voljo, da pridobijo dokaze in pojasnijo okoliščine zadeve.

81.

V teh okoliščinah je lahko izredno pomembno pričanje žrtve, zlasti v okviru začetka predkazenskega ali sodnega postopka. Naj spomnim, da trgovina z ljudmi ne vključuje nujno mednarodnega elementa, saj lahko obstaja na izključno nacionalni ravni. V skladu s členom 10(1) Direktive 2011/36 imajo države članice načeloma krajevno pristojnost nad kaznivimi dejanji, ki so bila storjena na njihovem ozemlju ali so jih storili njihovi državljani. ( 44 ) V takem primeru bi premestitev zadevnega državljana tretje države v drugo državo članico, še preden bi izrazil pripravljenost, da sodeluje v predkazenskem postopku, povzročila odstranitev z ozemlja države članice, pristojne za pregon storilcev kaznivega dejanja zoper žrtev kaznivega dejanja, medtem ko bi, nasprotno, morala biti ta žrtev na tem ozemlju navzoča, tako da bi ji bila v potrebnem obsegu zagotovljena zaščita njenih interesov in vključenost v predkazenski postopek v teku.

82.

Res je, da želi zakonodajalec Unije, če bi bilo kaznivo dejanje mednarodno, spodbujati usklajevanje preiskav in kazenskega pregona s spodbujanjem tesnega sodelovanja med organi kazenskega pregona držav članic, tako da predaja žrtve ne more pomeniti velike ovire za pregon storilcev kaznivega dejanja. ( 45 ) Vendar menim, da ti mehanizmi morda niso ustrezni v zelo zgodnji fazi med rokom za premislek, ki je bil odobren žrtvi. Uporabljajo se pozneje, ko organi kazenskega pregona začnejo preiskavo ali pregon zoper storilce kaznivega dejanja.

83.

Vsi ti elementi govorijo v prid temu, da država članica od trenutka, ko meni, da državljan tretje države spada na področje uporabe Direktive 2004/81, ker ga je opredelila kot žrtev trgovine z ljudmi ali ker meni, da obstaja utemeljen sum, da je žrtev tega kaznivega dejanja, ne more izvršiti nobene odločbe o predaji v zvezi s to osebo med rokom za premislek, ki je bil tej osebi odobren na podlagi člena 6(2) te direktive.

84.

Kot je priporočil Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice: „Med tem rokom se žrtve in potencialne žrtve ne smejo premakniti z ozemlja države pogodbenice“. ( 46 )

85.

Glede na vse te preudarke Sodišču predlagam, naj razsodi, da je treba člen 6(2) Direktive 2004/81 razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica med rokom za premislek iz člena 6(1) te direktive izvrši odločbo o predaji v zvezi z državljanom tretje države, ki je žrtev trgovine z ljudmi, v državo članico, odgovorno za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe št. 604/2013.

b)

Manevrski prostor, ki ga ima država članica pri sprejetju odločbe o predaji ali pripravljalnih ukrepov za njeno izvršitev med rokom za razmislek

86.

Kar zadeva možnost države članice, da sprejme odločbo o predaji ali pripravljalne ukrepe za izvršitev te predaje med rokom za premislek, je sklepanje drugačno. Besedilo člena 6(2) Direktive 2004/81 namreč prepoveduje le izvršitev ukrepa za odstranitev. Glede na razlago, ki jo predlagam za ta pojem, bi bila prepovedana le izvršitev odločbe o predaji, pri čemer bi imela država članica nato manevrski prostor za sprejetje take odločbe ali za sprejetje pripravljalnih ukrepov za navedeno predajo. Vendar ti ukrepi ne glede na svobodo, ki jo ima ta država članica, ne smejo omajati polnega učinka člena 6 te direktive.

87.

V zvezi s tem pa je treba opozoriti na dvoje.

88.

Na prvem mestu naj spomnim, da mora rok za premislek pristojnim nacionalnim organom omogočiti, da z žrtvijo trgovine z ljudmi vzpostavijo zaupanje in jo spodbudijo k sodelovanju v predkazenskem postopku, tako da ji ponudijo možnost začasnega dovoljenja za prebivanje na ozemlju. Poleg tega mora država članica v tem obdobju žrtvi zagotoviti ukrepe pomoči in zaščite, ki so potrebni zaradi njene ranljivosti. Vendar menim, da bi bili ti cilji lahko ogroženi, če bi bila ta žrtev hkrati obveščena o sprejetju pripravljalnih ukrepov za izvršitev odločbe o predaji, zlasti če bi ti ukrepi vključevali pridržanje žrtve zaradi njene predaje.

89.

Na drugem mestu, po sprejetju odločbe o predaji ali kakršnega koli drugega pripravljalnega ukrepa za njeno izvedbo menim, da morajo pristojni nacionalni organi nujno sprejemati kompromise glede na stroge roke, v katerih morajo ukrepati v skladu z Uredbo št. 604/2013. Naj spomnim, da imajo zelo omejen manevrski prostor glede rokov, v katerih lahko take ukrepe sprejmejo, sicer se odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prenese na državo članico, ki daje zahtevo. Tako ima država članica, ki daje zahtevo, v skladu s členom 21(1) te uredbe na voljo največ tri mesece od datuma, ko je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, da vloži zahtevo za sprejem. Če je ta zahteva sprejeta, ima v skladu s členom 29(1) navedene uredbe na voljo rok šestih mesecev, da izvede predajo. V položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, tega roka ni mogoče podaljšati. ( 47 ) Ti roki so zavezujoči.

90.

Izvedljivost in po potrebi pravila glede uskladitve postopka izdaje dovoljenja za začasno prebivanje ter postopka predaje so torej odvisna od več spremenljivk in zlasti od rokov, ki se uporabljajo za vsakega od teh postopkov (naj spomnim, da je rok za premislek določen v skladu z nacionalnim pravom), ter od namer in ravnanja žrtve med tem rokom za premislek ali po njem.

91.

Tako bi lahko v primeru iz člena 6(4) Direktive 2004/81, v katerem bi zadevni državljan tretje države med rokom za premislek dejavno, prostovoljno in na lastno pobudo obnovil stik s storilci kršitev, upravni organ v skladu s tem členom zoper njega sprejel odločbo o predaji, hkrati ko policijski organi in organi pregona prekinejo ta rok za premislek ali takoj po tem.

92.

Po drugi strani pa je v nasprotnem primeru, v katerem bi žrtev že v zgodnji fazi pokazala, da namerava sodelovati v predkazenskem postopku, izvedljivost take predaje odvisna od izdaje dovoljenja za začasno prebivanje tej žrtvi. Če bi bila žrtev upravičena do tega dovoljenja, take predaje ne bi bilo mogoče izvršiti v rokih, določenih v Uredbi št. 604/2013. V skladu s členom 8(3) Direktive 2004/81 dovoljenje za prebivanje velja vsaj šest mesecev, po preteku tega obdobja pa je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema prosilca, če predaja ni bila opravljena. ( 48 )

93.

Nazadnje naj spomnim, da bi zadevna država članica še vedno lahko izkoristila možnost, ki ji jo daje diskrecijska klavzula iz člena 17(1) Uredbe št. 604/2013. Za izvajanje te klavzule ne velja noben poseben pogoj in vsaka država članica mora načeloma določiti okoliščine, v katerih želi to možnost uporabiti, ter se strinjati, da bo sama obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, za katero na podlagi meril, opredeljenih s to uredbo, ni odgovorna. ( 49 )

94.

Samoumevno je, da takšno usklajevanje postopkov zahteva tesno sodelovanje med nacionalnimi organi, pristojnimi za postopek izdaje dovoljenja za začasno prebivanje, in organi, odgovornimi za dublinske postopke.

95.

Glede na vse te preudarke Sodišču predlagam, naj razsodi, da je treba člen 6(2) Direktive 2004/81 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se med rokom za premislek iz člena 6(1) te direktive sprejme odločba o predaji ali pripravi njena izvršitev, če ti ukrepi ne ogrozijo polnega učinka roka za premislek.

C.

Prvo vprašanje za predhodno odločanje glede izračuna roka za premislek

96.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 2004/81, če ne obstaja nacionalni ukrep za prenos, razlagati tako, da rok za premislek, ki ga določa, začne samodejno teči od trenutka, ko državljan tretje države pristojne nacionalne organe obvesti, da je žrtev trgovine z ljudmi (točka (a)), in se samodejno konča po tem, ko ta državljan poda prijavo o trgovini z ljudmi ali te organe obvesti, da se ji odpoveduje (točka (b)).

97.

Zdi se, da se stranke v okviru svojih stališč ne strinjajo glede pravil za prenos člena 6(1) Direktive 2004/81 v nizozemski pravni red, ( 50 ) predložitveno sodišče pa meni, da ta določba ni bila prenesena v nacionalno pravo, in jo želi neposredno uporabiti. Zato se predlog glede razlage nanaša na pravila za izračun roka za premislek in zlasti dneva, ko se ta rok začne (dies a quo), ter dneva, ko se ta rok konča (dies ad quem).

1.

Dies a quo roka za premislek

98.

Predložitveno sodišče s prvim podvprašanjem Sodišče sprašuje, ali lahko rok za premislek začne teči od trenutka, ko zadevni državljan tretje države pristojne nacionalne organe obvesti, da je žrtev trgovine z ljudmi.

99.

Ugotavljam, da Direktiva 2004/81 ne določa začetka roka za premislek niti ne določa trajanja tega roka. Čeprav je Komisija v svojem predlogu predvidela 30‑dnevni rok za premislek, ki sledi trajanju roka iz člena 13(1) Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi, ( 51 ) je zakonodajalec Unije te ukrepe vseeno prepustil presoji vsake države članice. ( 52 )

100.

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče Sodišče sprašuje, ali lahko začetek roka za premislek nastopi v trenutku, ko državljan tretje države pristojne nacionalne organe obvesti, da je žrtev trgovine z ljudmi. ( 53 ) Glede na besedilo vprašanja menim, da se ta položaj razlikuje od položaja, v katerem državljan tretje države poda prijavo ali priča zoper osebo, ki ji očita sodelovanje v tej trgovini. ( 54 )

101.

Če pa bi rok za premislek začel teči od trenutka, ko je zadevni državljan tretje države pristojnim nacionalnim organom zgolj sporočil, da je žrtev trgovine z ljudmi, ne da bi ti organi imeli navedbe glede obstoja ali narave kaznivega dejanja, bi bilo tako pravilo po mojem mnenju nezdružljivo z osebnim področjem uporabe Direktive 2004/81. Naj namreč spomnim, da je treba postopek za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ki vključuje rok za premislek, začeti le, če so ti organi tega državljana tretje države opredelili kot žrtev trgovine z ljudmi ali če na podlagi vseh informacij in vseh upoštevnih okoliščin zadeve obstaja utemeljen sum, da je žrtev tega kaznivega dejanja.

102.

Glede na te elemente menim, da lahko v primeru, ko državljan tretje države pristojne nacionalne organe obvesti, da je žrtev trgovine z ljudmi, rok za premislek začne teči od trenutka, ko ti organi presodijo, da na podlagi vseh informacij, ki jih imajo na voljo, obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da ta državljan spada na področje uporabe Direktive 2004/81, in ga zato v skladu s svojimi obveznostmi iz člena 5 te direktive obvestijo o možnostih, ki jih ponuja ta direktiva.

2.

Dies ad quem roka za premislek

103.

Predložitveno sodišče z drugim podvprašanjem Sodišče sprašuje, ali se lahko rok za premislek iz člena 6(1) Direktive 2004/81 samodejno konča, potem ko državljan tretje države poda prijavo o trgovini z ljudmi ali potem ko pristojne organe obvesti, da se odpoveduje taki prijavi (točka (b)).

104.

V nasprotju z začetkom roka za premislek, ki je prepuščen presoji vsake države članice, zakonodajalec Unije v skladu s členom 6(1), drugi pododstavek, Direktive 2004/81 v členu 6(4) te direktive določa primere, v katerih lahko država članica ta rok kadar koli prekine. Tako je, prvič, v okoliščinah, v katerih je bilo ugotovljeno, da je zadevni državljan tretje države „dejavno, prostovoljno in na lastno pobudo“ obnovil stik s storilci kršitev, in drugič, v okoliščinah, v katerih obstajajo razlogi, povezani z javnim redom in varovanjem nacionalne varnosti.

105.

Okoliščine, v katerih lahko država članica samodejno prekine rok za premislek, ki je bil v skladu s členom 6(1) Direktive 2004/81 odobren državljanu tretje države, so torej omejene na posebno resne položaje, v katerih se lahko država članica glede na naravo povezav med zadevno osebo in storilci kršitev ter zaradi nevarnosti, ki jo ta oseba lahko pomeni za njene interese, odloči, da ne bo nadaljevala postopka izdaje dovoljenja za začasno prebivanje.

106.

Ker člen 6(4) te direktive omejuje upravičenost do roka za premislek, ki se prizna državljanu tretje države, ki je žrtev trgovine z ljudmi, menim, da ga je treba razlagati ozko. Ugotavljam, da nobene od okoliščin, na katere se sklicuje predložitveno sodišče, ni mogoče povezati s katerim od primerov, ki jih je zakonodajalec Unije navedel v tem členu. Zato menim, da nobena od teh okoliščin državi članici ne omogoča, da ta rok za premislek samodejno prekine.

107.

Zato glede na te preudarke Sodišču predlagam, naj razsodi, da v okoliščinah, v katerih rok za premislek iz člena 6(1) Direktive 2004/81 še ni potekel, država članica tega roka ne more samodejno prekiniti, razen v primerih, ki so izrecno navedeni v členu 6(4) te direktive.

108.

Rad bi dodal še naslednji pripombi.

109.

Prvič, kar zadeva okoliščine, na katere se sklicuje predložitveno sodišče in v katerih zadevni državljan tretje države vloži prijavo zoper storilce kršitve, je res, da taka pobuda kaže na jasno pripravljenost žrtve za sodelovanje. V zvezi s tem bi se lahko štelo, da je imel rok za premislek polni učinek. Vendar glede na člen 8 Direktive 2004/81 ugotavljam, da taka okoliščina ne zadostuje nujno za izdajo dovoljenja za prebivanje. V skladu s členom 8(1) in (2) te direktive se to dovoljenje za prebivanje lahko izda le, če je zadevna oseba po eni strani pokazala jasen namen sodelovanja in tudi prekinila vse stike z osumljenci za kršitev ter če po drugi strani pristojni nacionalni organi menijo, da je primerno podaljšati prebivanje zadevne osebe na nacionalnem ozemlju za namene preiskovanja ali sodnega postopka. V skladu s členom 8(1) navedene direktive se ta presoja opravi „[p]o poteku roka za premislek ali pred tem, če pristojni organi menijo, da je zadevni državljan tretje države že [pokazal jasen namen sodelovanja]“.

110.

Vendar nič ne kaže na to, da bi lahko država članica samodejno prekinila rok za premislek, če žrtev pokaže namen za sodelovanje. Zato nisem prepričan, da samo vložitev prijave zoper storilce kršitve zadostuje za prekinitev tega roka za premislek, ki mora v skladu s členom 6(1) Direktive 2004/81 žrtvi omogočiti, da okreva in se reši vpliva storilcev kršitev. ( 55 )

111.

Drugič, glede nasprotnih okoliščin, na katere se sklicuje predložitveno sodišče, v katerih državljan tretje države pred iztekom roka za premislek sporoči, da ne želi podati prijave zoper osumljence za kršitev, bi se lahko dejansko štelo, da je zadevna oseba sprejela odločitev o svojem sodelovanju in da je zato rok za premislek učinkoval. Menim, da takšno pravilo ne bi zagotovilo zaščite žrtev trgovine z ljudmi, če ga ne bi spremljali posebni previdnostni ukrepi. Država članica bi morala namreč v skladu s členom 6(1) Direktive 2004/81 zagotoviti, da je bila ta odločitev sprejeta „utemeljeno“ ter da izhaja iz svobode volje in obveščenosti zadevnega državljana tretje države, in ne iz dejanj ustrahovanja ali maščevanja, ki bi jim lahko bil znova podvržen. Naj namreč spomnim, da je za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi poleg izkoriščanja žrtve značilen ekonomski in psihološki vpliv storilca kršitve na žrtev z uporabo fizičnega in psihološkega nasilja. Za zagotovitev polnega učinka roka za premislek je torej nujno zagotoviti, da se ta rok ne skrajša neupravičeno, tako da žrtev ne bi imela časa, da bi okrevala in se rešila vpliva storilcev kršitev. ( 56 )

V.

Predlog

112.

Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo rechtbank Den Haag (sodišče v Haagu, Nizozemska), odgovori: