I.

Uvod

1.

Odvzem prstnih odtisov in fotografiranje sta standardni metodi identifikacije v kazenskih preiskavah. Ti osebni podatki pa omogočajo edinstveno identifikacijo posameznika in se zato štejejo za posebej občutljive.

2.

Občutljiva naloga, ki jo ima v obravnavani zadevi Sodišče, je najti ravnotežje med praksami, ki jih policijski organi pogosto štejejo za običajne, na eni strani in varstvom podatkov posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, na drugi strani.

II.

Pravni okvir

A.

Direktiva (EU) 2016/680

3.

Člen 1(1) Direktive (EU) 2016/680 ( 2 ) določa, da so „[v] tej direktivi […] določena pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem“.

4.

Člen 4 te direktive določa:

5.

Člen 6 navedene direktive določa:

6.

Člen 8 iste direktive določa:

7.

Člen 10 Direktive 2016/680 določa:

8.

Člen 13 te direktive določa:

9.

Člen 54 navedene direktive določa:

B.

Francosko pravo

10.

Člen 55‑1 code de procédure pénale (zakonik o kazenskem postopku) določa:

III.

Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

11.

30. maja 2020 je več kot sto podnebnih aktivistov zasedlo Elizejske poljane v Parizu (Francija). Organi javnega reda so posredovali, da bi jih razgnali, in z namenom ugotavljanja identitete ustavili več oseb, vključno s HW, zaradi organizacije neprijavljenega shoda in upora. HW je med zaslišanjem v policijskem pridržanju navedel svojo identiteto, vendar ni privolil v odvzem prstnih odtisov in fotografiranje, potrebna za identifikacijski postopek, čeprav je bil poučen, da ta neprivolitev pomeni kaznivo dejanje, za katero sta zagroženi zaporna in denarna kazen.

12.

HW je bil 1. junija 2020 ob koncu policijskega pridržanja priveden k državnemu tožilcu in pred juge des libertés et de la détention (sodnik, pristojen za odreditev posegov v svoboščine in pripora, Francija), ki je zanj odredil sodni nadzor in ga obvestil, da se mora zglasiti na naroku pred tribunal correctionnel de Paris (kazensko sodišče v Parizu, Francija). HW je bil obdolžen:

–

prvič, da je 30. maja 2020 v Parizu organiziral shod na javni cesti, ki ni bil predhodno prijavljen pod pogoji, določenimi z zakonom, v tem primeru zlasti tako, da je močno spodbujal udeležence, jim dajal navodila, naj ne pokažejo identifikacijskih dokumentov in naj ne ubogajo ukazov organov javnega reda, oblikoval človeško verigo, drugi udeleženci shoda pa so tem navodilom nemudoma sledili;

–

drugič, da je 31. maja 2020 v Parizu poznal skrivno kodo za dešifriranje kriptografskega sredstva, ki bi lahko bilo uporabljeno za pripravo, omogočanje ali storitev kaznivega dejanja, in odklonil izročitev ali aktivacijo te kode na podlagi sodne odredbe, sprejete v okviru policijske preiskave, preiskave dejanja in flagranti ali preiskave v kazenskem postopku, v tem primeru tako, da je odklonil razkritje kod svojega telefona, in

–

tretjič, da 30. maja 2020 v Parizu, čeprav so v zvezi z njim obstajali eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storil ali poskusil storiti kaznivo dejanje, ni privolil v odvzem prstnih odtisov ali odtisov dlani ali fotografiranje, ki so bili potrebni za vnos v evidence policije in iskanje po njih skladno s pravili, ki veljajo za vsako od teh evidenc.

13.

Tribunal correctionnel de Paris (kazensko sodišče v Parizu) je s sodbo z dne 8. septembra 2021 HW oprostilo prvih dveh obtožb, vendar ga je spoznalo za krivega dejanj, navedenih v tretji obtožbi, in mu zato naložilo denarno kazen 300 EUR.

14.

HW in državni tožilec sta zoper to sodbo vložila pritožbo na cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija), ki je predložitveno sodišče.

15.

Predložitveno sodišče meni, da ne glede na sodbo Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), ( 3 ) ostajajo določena vprašanja glede razlage člena 10 Direktive (EU) 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ter členom 8(1) in (2) te direktive.

16.

Na prvem mestu, premisleki Sodišča v sodbi Ministerstvo na vatreshnite raboti I naj bi veljali za kazenski postopek, ki določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov osebe, v zvezi s katero obstaja dovolj dokazov o storitvi kaznivega dejanja za utemeljitev uvedbe preiskave zoper njo. ( 4 ) Vendar pa Sodišče še ni odločalo o pravnem položaju, kot je ta iz člena 55‑1 zakonika o kazenskem postopku, ki določa, da se v okviru preiskave sistematično zbirajo biometrični podatki ( 5 ) osebe, v zvezi s katero obstaja „eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storila ali poskusila storiti kaznivo dejanje“, ne da bi to vključevalo obdolžitev. Zato bi bilo treba ugotoviti, ali ta pogoj zadostuje za izpolnitev zahtev, ki izhajajo iz Direktive 2016/680.

17.

Na drugem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali Direktiva 2016/680 pristojnim organom nalaga obveznost, da obrazložijo nujno potrebnost obdelave, ki jo izvajajo.

18.

Na tretjem mestu, obravnavana zadeva naj bi izpostavljala povsem novo problematiko z vidika prava Unije: v skladu s francosko zakonodajo je neprivolitev v zbiranje identifikacijskih podatkov samostojno kaznivo dejanje, ki se lahko preganja in je predmet obsodbe, tudi če glavno kaznivo dejanje, ki je podlaga za ukrep zbiranja identifikacijskih podatkov, ni pripeljalo do obsodbe (v nadaljevanju: samostojna obsodba). Zato naj bi se postavljalo vprašanje, ali je v teh okoliščinah izpolnjena zahteva po „nujni potrebnosti“ zbiranja biometričnih podatkov in ali je taka samostojna obsodba upravičena.

19.

Po mnenju predložitvenega sodišča je odgovor na ta vprašanja bistven za rešitev spora o glavni stvari, ker je bil HW preganjan in obsojen zgolj zaradi kaznivega dejanja neprivolitve v zbiranje identifikacijskih podatkov, medtem ko je bil oproščen v zvezi z glavnim kaznivim dejanjem organizacije neprijavljenega shoda, na katerem je temeljil ukrep zbiranja identifikacijskih podatkov, ne da bi bila kadar koli v postopku razvidna kakršna koli ustrezna obrazložitev nujne potrebnosti tega ukrepa.

20.

V teh okoliščinah je cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja:

21.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 24. maja 2024. Pisna stališča so predložili HW, francoska in poljska vlada, Irska ter Evropska komisija. Na obravnavi, ki je potekala 30. aprila 2025, so bile prisotne francoska in češka vlada, Irska ter Komisija.

IV.

Analiza

A.

Prvo vprašanje za predhodno odločanje

1.

Formulacija

22.

Naj spomnim, da predložitveno sodišče v prvem vprašanju sprašuje, ali je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ter členom 8(1) in (2) te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa sistematično (daktiloskopsko in fotografsko) zbiranje identifikacijskih podatkov oseb, v zvezi s katerimi obstajajo eden ali več razlogov za sum, da so storile ali poskusile storiti kaznivo dejanje.

23.

Naj navedem, da se ob branju predloga za sprejetje predhodne odločbe zdi, da predložitveno sodišče skrbi predvsem dejstvo, da člen 55‑1 zakonika o kazenskem postopku dovoljuje zbiranje biometričnih podatkov oseb, ki niso formalno obdolžene v kazenskem postopku.

24.

Kar zadeva formulacijo prvega vprašanja, sta stranki v svojih pisnih stališčih razpravljali o uporabi pridevnika „sistematičen“ predložitvenega sodišča. ( 6 )

25.

Francoska vlada trdi, da je napačno trditi, da francoska zakonodaja predvideva „sistematično“ zbiranje takih biometričnih podatkov, saj ne gre za obveznost, temveč možnost.

26.

Komisija se strinja s stališčem francoske vlade in poudarja, da ima policist „polje proste presoje“ glede postopkov vzorčenja. Komisija trdi, da ti postopki vzorčenja niso „sistematični“, saj se ne izvedejo pri vseh osebah, osumljenih kaznivega dejanja, temveč le glede na potrebe preiskave.

27.

HW pa trdi, da je glede na prakso policijskih organov zbiranje zadevnih podatkov sistematično. ( 7 )

28.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da Sodišče ni pristojno za odločanje o razlagi nacionalnih določb niti za presojanje o tem, ali jih nacionalno sodišče pravilno razlaga ali uporabi, saj je taka naloga v izključni pristojnosti nacionalnega sodišča. ( 8 )

29.

Glede na to je Sodišče, ki mora nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, pristojno, da na podlagi spisa v postopku v glavni stvari ter pisnih in ustnih stališč, ki so mu bila predložena, navede napotke. ( 9 )

30.

Zavedam se, da je meja med zagotavljanjem koristnega odgovora in razlago nacionalnega prava lahko tanka.

31.

Vendar moram pojasniti, da uporaba izraza „sistematično zbiranje“ podatkov predložitvenega sodišča izhaja iz sodbe Ministerstvo na vatreshnite raboti I, za katero se zdi, da je vir njegovih vprašanj. ( 10 )

32.

Iz točke 113 te sodbe namreč izhaja, da so po mnenju predložitvenega sodišča v tej zadevi člen 4(1), od (a) do (c), člen 8(1) in (2) ter člen 10 Direktive 2016/680 zahtevali, da imajo pristojni organi polje proste presoje za določitev potrebe po zbiranju biometričnih in genetskih podatkov. Vendar se je po navedbah tega sodišča zbiranje podatkov, predvideno v nacionalni zakonodaji, obvezno uporabljalo za vse osebe, ki so bile obdolžene naklepnih kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, ne da bi ta zakonodaja zahtevala ugotovitev dejanske potrebe po zbiranju vseh teh kategorij podatkov. ( 11 )

33.

Poleg tega je Sodišče v točki 114 sodbe Ministerstvo na vatreshnite raboti I odločilo, da je treba „četrto vprašanje razumeti tako, da se z njim v bistvu želi ugotoviti, ali je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ter členom 8(1) in (2) te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, ki je obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi njihovega vpisa v evidenco, ne da bi moral pristojni organ ugotoviti in dokazati, prvič, da je takšno zbiranje podatkov potrebno za dosego določenih ciljev, in drugič, da teh ciljev ni mogoče doseči z zbiranjem le nekaterih zadevnih podatkov“. ( 12 )

34.

Glede na prejšnji dve točki in stališča strank v tej zadevi ( 13 ) je treba pojasniti pojma „polje proste presoje“ in „sistematično zbiranje“ podatkov.

35.

Kot je razvidno iz točk 113 in 114 sodbe Ministerstvo na vatreshnite raboti I, se po eni strani „polje proste presoje“ nanaša na možnost, ki jo določa nacionalna zakonodaja, da pristojni organ določi in dokaže nujno potrebo po obdelavi podatkov. Po drugi strani je zbirka „sistematična“, če se obvezno uporablja za vsako osebo, ki spada na področje uporabe zadevne nacionalne zakonodaje.

36.

Iz tega izhaja, da mora Sodišče za koristen odgovor predložitvenemu sodišču najprej preveriti, ali je zbiranje, ki se obravnava v tej zadevi, „sistematično“ v smislu sodbe Ministerstvo na vatreshnite raboti I.

37.

Ugotoviti je treba, da iz člena 55-1 zakonika o kazenskem postopku ni mogoče sklepati na „sistematičnost“ zbiranja biometričnih podatkov. V skladu s samim besedilom te določbe pristojni organ ni dolžan zbirati podatkov od vsake osebe, za katero obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storila ali poskušala storiti kaznivo dejanje. Poleg tega je v drugem odstavku te določbe navedeno, da se vzorčenje izvede v skladu s pravili, ki veljajo za evidence policije, če so zadevni podatki potrebni za vnos v te evidence in iskanje po njih. ( 14 )

38.

Kot je razvidno iz razprave med strankama, formulacija prvega vprašanja za predhodno odločanje s tem, da se sklicuje na „sistematičnost“ zbiranja podatkov, povzroča zmedo, saj se zdi, da domneva, da je zbiranje, ki ni „sistematično“, v skladu z Direktivo 2016/680. Vendar menim, da ni tako. Kot bom pojasnil v okviru vsebinske presoje, mora biti zbiranje biometričnih podatkov, ki ni „sistematično“, da bi bilo v skladu z zahtevami Direktive 2016/680, „nujno potrebno“.

39.

Zato Sodišču predlagam, naj prvo vprašanje za predhodno odločanje preoblikuje tako, da želi predložitveno sodišče z njim v bistvu ugotoviti, ali člen 10 Direktive (EU) 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ter členom 8(1) in (2) te direktive, nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki omogoča zbiranje biometričnih podatkov od vsake osebe, za katero obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storila ali poskušala storiti kaznivo dejanje.

2.

Vsebinska presoja

a)

Splošne opombe glede člena 10 Direktive 2016/680, kot ga razlaga Sodišče

40.

Na prvem mestu je treba spomniti, da je člen 10 Direktive 2016/680 posebna določba, ki ureja obdelavo posebnih vrst osebnih podatkov (v nadaljevanju: občutljivi podatki), med katerimi so biometrični in genetski podatki. ( 15 ) Kot izhaja iz sodne prakse, je namen te določbe zagotoviti večje varstvo v zvezi s temi obdelavami, ki lahko zaradi posebne občutljivosti zadevnih podatkov in okoliščin njihove obdelave povzročijo, kot je razvidno iz uvodne izjave 37 te direktive, resno tveganje za temeljne pravice in svoboščine, kot sta pravica do spoštovanja zasebnega življenja in pravica do varstva osebnih podatkov, ki sta zagotovljeni s členoma 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). ( 16 )

41.

Na drugem mestu, kot izhaja iz člena 10 Direktive 2016/680, je treba zahtevo, da je obdelava takih podatkov dovoljena „le, če je nujno potrebna“, razlagati tako, da opredeljuje strožje pogoje za zakonitost obdelave občutljivih podatkov glede na pogoje, ki izhajajo iz člena 4(1)(b) in (c) ter člena 8(1) te direktive, ki se nanašata le na „potrebnost“ obdelave podatkov, ki na splošno spada na področje uporabe navedene direktive. ( 17 )

42.

Tako po eni strani uporaba členka „le“ pri izrazu „če je nujno potrebna“ poudarja, da je obdelavo občutljivih podatkov mogoče šteti za „potrebno“ le v omejenem številu primerov Po drugi strani „nujnost“ potrebe po obdelavi takih podatkov pomeni, da je treba to potrebo presojati posebej strogo. ( 18 )

b)

Merila za ugotavljanje, ali je obdelava nujno potrebna

43.

Ugotavljam, da Direktiva 2016/680 ne opredeljuje zahteve po „nujni potrebnosti“ iz člena 10 te direktive.

44.

Vendar je nekatere informacije mogoče izpeljati iz drugih določb te direktive. Brez poseganja v strožje pogoje za zakonitost obdelave občutljivih podatkov, določene v Direktivi, je treba zahtevo po nujni potrebnosti tako razlagati v luči načel iz členov 4 in 8 te direktive. ( 19 )

45.

To pomeni zlasti, da se preuči, ali je zbiranje občutljivih podatkov nujno potrebno, z vidika namenov in ciljev tega zbiranja ob upoštevanju načel omejitve namena in najmanjšega obsega podatkov, ( 20 ) pri čemer je to zadnje izraz načela sorazmernosti. ( 21 )

46.

V zvezi s tem, prvič, zahteva po potrebnosti, kot je razvidno iz uvodne izjave 26 Direktive 2016/680, je izpolnjena, kadar cilja zadevne obdelave podatkov v razumnih okvirih ni bilo mogoče doseči enako učinkovito z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v temeljne pravice posameznikov, na katere se nanašajo podatki, zlasti v pravici do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov, zagotovljenih v členih 7 in 8 Listine. Zlasti glede na večje varstvo posameznikov pri obdelavi občutljivih podatkov se mora upravljavec podatkov prepričati, da tega cilja ni mogoče doseči z uporabo drugih kategorij podatkov, kot so tisti, ki so našteti v členu 10 te direktive. ( 22 )

47.

Drugič, glede na resno tveganje, ki ga pomeni obdelava občutljivih podatkov za pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo podatki, zlasti v okviru nalog pristojnih organov za namene iz člena 1(1) Direktive 2016/680, zahteva po „nujni potrebi“ pomeni, da je treba upoštevati poseben pomen cilja, ki se želi doseči s tako obdelavo. Tak pomen je mogoče med drugim presojati glede na naravo zasledovanega cilja, zlasti glede na to, ali je obdelava namenjena konkretnemu cilju v povezavi s preprečevanjem kaznivih dejanj ali groženj javni varnosti določene stopnje resnosti, pregonom takih kaznivih dejanj ali zaščito pred takimi grožnjami, ter glede na posebne okoliščine, v katerih se ta obdelava izvaja. ( 23 )

48.

Tretjič, Sodišče je že odločilo, da je tako „nujno potrebo“ po obdelavi občutljivih podatkov mogoče ugotoviti le glede na vse upoštevne elemente, kot so zlasti narava in teža kaznivega dejanja, katerega je osumljen posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, v postopku v glavni stvari, posebne okoliščine tega kaznivega dejanja, morebitna povezava navedenega kaznivega dejanja z drugimi postopki v teku, predkaznovanost ali individualni profil zadevne osebe. ( 24 )

49.

Glede teže kaznivega dejanja ugotavljam, da je treba upoštevati tudi posebno naravo nalog policijskih organov. Kot je poudarilo Sodišče v sodbi Bezirkshauptmannschaft Landeck, bi ugotovitev, da lahko zgolj boj proti hudim oblikam kriminalitete utemeljuje dostop do osebnih podatkov, omejevala preiskovalna pooblastila pristojnih organov v smislu Direktive 2016/680 v zvezi s kaznivimi dejanji na splošno. Po mnenju Sodišča bi temu sledilo povečanje tveganja nekaznovanosti za taka kazniva dejanja, ob upoštevanju pomena, ki ga lahko imajo ti podatki za kazenske preiskave. Taka omejitev torej ne bi upoštevala posebne narave nalog, ki jih opravljajo ti organi za namene, določene v členu 1(1) te direktive, narave, ki je poudarjena v uvodnih izjavah 10 in 11 te direktive, in bi škodila cilju dokončnega oblikovanja območja svobode, varnosti in pravice v Uniji, ki mu sledi navedena direktiva. ( 25 )

50.

Načeloma torej samo dejstvo, da se kaznivo dejanje ne opredeli kot „hudo“, ne more utemeljiti izključitve nujne potrebnosti zbiranja biometričnih podatkov. Glede na naravo kaznivega dejanja, in ne njegovo težo, se lahko namreč tako zbiranje podatkov izkaže za potrebno za odkrivanje tega kaznivega dejanja ali za identifikacijo storilca.

51.

Če pa nujna potrebnost zbiranja biometričnih podatkov ni utemeljena na naravi kaznivega dejanja, mora temeljiti na drugih elementih.

c)

Povezava z zbiranjem podatkov, ki se obravnava v postopku v glavni stvari

1)

Cilji zbiranja podatkov

52.

Francoska vlada je v svojem pisnem stališču navedla, da je bil namen zbiranja identifikacijskih podatkov, obravnavanega v postopku v glavni stvari, med drugim primerjava prstnih odtisov s sledmi, zbranimi med preiskavo v teku, identifikacija obdolženca v okviru preiskave v teku, da bi se izognilo nevarnosti homonimije ali kraje identitete, ali za identifikacijo osebe v okviru povezovanja z drugimi postopki, ki že tečejo ali bodo uvedeni v prihodnosti, na primer za omogočanje primerjave papilarnih odtisov s sledmi, zbranimi med drugimi preiskavami. ( 26 )

53.

Ti cilji so po eni strani povezani z uporabo podatkov, zbranih v okviru konkretnega kazenskega postopka, po drugi strani pa z obdelavo za druge postopke. Potrebnost take obravnave naj bi izrecno izhajala iz uvodne izjave 27 Direktive 2016/680. ( 27 )

54.

Zato je treba ugotoviti, da je zbiranje biometričnih podatkov glede na navedene cilje ustrezno in relevantno. ( 28 ) Vendar je njegova potrebnost odvisna zlasti od njegovega obsega, kakor je opredeljen z zakonodajo, ki se uporablja.

2)

Obseg zbiranja podatkov

55.

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe in stališča francoske vlade, obstaja nesoglasje glede obsega zbiranja, ki se obravnava v postopku v glavni stvari. Po mnenju predložitvenega sodišča lahko policisti zbirajo biometrične podatke od vsake osebe, za katero obstaja „eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storila ali poskušala storiti kaznivo dejanje“. ( 29 ) Po mnenju francoske vlade pa se taki podatki lahko zbirajo, na eni strani, v zvezi z osebami, zoper katere ne obstaja zgolj sum, temveč trdni ali dosledni dokazi, na podlagi katerih je verjetno, da so kot storilci ali sostorilci sodelovale pri storitvi kaznivega dejanja, za katera je predpisana kazen zapora, in, na drugi strani, v zvezi z osebami, ki jih je treba zanesljivo identificirati. ( 30 )

56.

Zaradi tega nesoglasja bom preučil dva vidika zadevne nacionalne zakonodaje: faza postopka, v kateri se podatki zbirajo (v tem primeru, ne da bi bil posameznik, na katerega se podatki nanašajo, formalno obdolžen), in obseg tega zbiranja.

57.

Na prvem mestu, kar zadeva fazo postopka, menim, da cilji zbiranja biometričnih podatkov pomenijo, da se to lahko izvede v zgodnji fazi predkazenskega postopka. Omejitev te možnosti na fazo obdolžitve posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, bi bila v nasprotju z nekaterimi nameni iz člena 1 Direktive 2016/680.

58.

V resnici, kot je poudarilo Sodišče v sodbi Ministerstvo na vatreshnite raboti I, če obstaja utemeljen sum, da je zadevna oseba storila kaznivo dejanje, ki upravičuje njeno obdolžitev, kar pomeni, da je podanih dovolj dokazov o vpletenosti te osebe pri kaznivem dejanju, lahko v nekaterih primerih zbiranje biometričnih podatkov ne bo konkretno potrebno za kazenski postopek v teku. ( 31 )

59.

Naj poudarim, da je kazenska zakonodaja v izključni pristojnosti držav članic. ( 32 ) Zlasti se lahko različne faze kazenskega postopka ter s tem povezane pravice in jamstva za posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, med državami članicami razlikujejo. Iz tega izhaja, da ta dejavnik ne more biti odločilen za razlago člena 10 Direktive 2016/680.

60.

Člen 6 Direktive 2016/680 te razlage ne ovrže. Ta določba namreč določa obveznost, da se jasno razlikuje, kadar je to ustrezno in v največji možni meri, med osebnimi podatki različnih kategorij posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, tako da se za posameznike, na katere se nanašajo podatki, ne uporablja enaka stopnja poseganja v njihovo temeljno pravico do varstva njihovih osebnih podatkov brez razlikovanja. ( 33 ) Ta določba pa ne določa kategorij oseb, katerih podatki se lahko zbirajo. ( 34 )

61.

Na drugem mestu, v zvezi z obsegom zbiranja biometričnih podatkov, ki je predmet postopka v glavni stvari, naj spomnim, da lahko Sodišče v okviru postopka predhodnega odločanja opredeli le pogoje, ki izhajajo iz prava Unije in ki jih mora nacionalno pravo upoštevati, saj sta določitev določb nacionalnega prava, ki se uporabijo, in njihova razlaga v izključni pristojnosti nacionalnih sodišč. ( 35 )

62.

Vsekakor menim, da je celo področje uporabe zakonodaje o zbiranju biometričnih podatkov, na katero se sklicuje francoska vlada, čeprav je omejeno na kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora, široko, ( 36 ) kar zlasti omogoča zbiranje podatkov od katere koli osebe, katere zanesljiva identifikacija se izkaže za potrebno, ne glede na naravo in težo zadevnega kaznivega dejanja.

3)

Obveznost pristojnega organa, da oceni nujno potrebnost zbiranja podatkov

63.

Kljub temu širokemu področju uporabe je drugače od bolgarske zakonodaje, obravnavane v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Ministerstvo na vatreshnite raboti I, iz francoske zakonodaje razvidno, da policijski organi niso dolžni zbirati podatkov za vsako osebo, ki spada na področje uporabe te zakonodaje, in da je tako zbiranje, nasprotno, stvar presoje teh organov v vsakem primeru posebej. ( 37 )

64.

Da bi bilo to polje proste presoje v skladu z zahtevami Direktive 2016/680, pa mora francoska zakonodaja določiti obveznost pristojnih organov, da ocenijo, ali je zbiranje biometričnih podatkov posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, nujno potrebno. ( 38 )

65.

Sodišče je namreč že razsodilo, da se morajo o izpolnjevanju tega merila prepričati izključno pristojni organi. ( 39 )

66.

V obravnavanem primeru je iz stališča francoske vlade razvidno, da člena 6 in 88 loi no 78‑17 du 6 janvier 1978, relative à l’informatique, aux fichiers et aux libertés (zakon št. 78‑17 z dne 6. januarja 1978 o informatiki, datotekah in svoboščinah) ( 40 ) prenašata člen 10 Direktive 2016/680 in izrecno prevzemata merilo nujne potrebnosti iz te direktive. Ta vlada dodaja, da se pri zbiranju biometričnih podatkov na podlagi člena 55‑1 zakonika o kazenskem postopku ne smeta kršiti ti zakonski določbi.

67.

V takem primeru bi bilo mogoče ta nacionalni pravni okvir razlagati tako, da zavezuje pristojni organ, da oceni „nujno potrebnost“ zbiranja, ki ga izvaja.

68.

Kljub temu se bo moralo predložitveno sodišče glede na delitev pristojnosti med Sodiščem in predložitvenim sodiščem prepričati, da je dejansko tako, zlasti tako da bo spoštovalo svojo obveznost, da nacionalno pravo razlaga čim bolj v skladu z besedilom in namenom Direktive 2016/680. ( 41 )

69.

Predložitveno sodišče se mora glede na okoliščine spora o glavni stvari v zvezi z zbiranjem biometričnih podatkov osebe, ki je v policijskem pridržanju zaradi organizacije in udeležbe na nedovoljenem shodu, prepričati tudi, da pristojni organ še naprej uporablja zakon v skladu z zahtevami Direktive 2016/680. ( 42 )

70.

Glede na zgoraj navedeno predlagam, da se na prvo vprašanje odgovori, da je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ter členom 8(1) in (2) te direktive razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki omogoča zbiranje biometričnih podatkov od vsake osebe, za katero obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storila ali poskušala storiti kaznivo dejanje, če ta zakonodaja določa obveznost pristojnega organa, da oceni nujno potrebnost vsakega posameznega zbiranja.

B.

Drugo vprašanje za predhodno odločanje

71.

Z drugim vprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali mora pristojni organ obrazložiti odločitev o zbiranju biometričnih podatkov glede na zahtevo po nujni potrebnosti, ki izhaja iz člena 10 Direktive 2016/680.

72.

Menim, da je taka obveznost razvidna iz sodb Ministerstvo na vatreshnite raboti II in Bezirkshauptmannschaft Landeck, in ne vidim razloga za odstopanje od te sodne prakse.

73.

V zadevi, v kateri je bila izdana sodba Ministerstvo na vatreshnite raboti II, se je postavilo vprašanje, ali lahko v primeru, v katerem nacionalna zakonodaja ne določa obveznosti pristojnega organa, da preveri in dokaže, da je zbiranje občutljivih podatkov nujno potrebno v skladu s členom 10 Direktive 2016/680, spoštovanje take obveznosti zagotovi sodišče, ki odloča o predlogu tega organa za prisilno izvedbo navedenega zbiranja. ( 43 )

74.

Sodišče je v odgovor odločilo, da če pristojni organ z nacionalnim pravom ni zavezan, da opravi presojo, ali je obdelava osebnih podatkov, ki jo je izvedel ali jo namerava izvesti, „nujno potrebna“, sodišče, ki odloča o taki obdelavi, ki jo je izvedel ta pristojni organ, ne more namesto tega organa zagotoviti spoštovanja obveznosti, ki jo ima zadnjenavedeni na podlagi člena 10 Direktive 2016/680. ( 44 )

75.

Čeprav Sodišče ni izrecno omenilo obveznosti obrazložitve, pa po mojem mnenju taka obveznost izhaja iz te sodbe.

76.

Na prvem mestu, v skladu s členom 54 Direktive 2016/680, ki izraža člen 47 Listine, države članice določijo, da ima vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kadar meni, da so bile njegove pravice iz predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, kršene zaradi obdelave njegovih osebnih podatkov, ki ni bila v skladu z navedenimi predpisi.

77.

Na drugem mestu, v skladu s sodno prakso pravica do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljena s členom 47 Listine, načeloma zahteva, da je zadevni osebi omogočeno, da se seznani z razlogi, na katerih temelji odločitev, sprejeta v zvezi z njo, bodisi na podlagi branja same odločbe bodisi na podlagi dopisa, s katerim so ji ti razlogi posredovani, da bi lahko branila svoje pravice v najboljših mogočih pogojih in se ob popolnem poznavanju zadeve odločila, ali je zadevo smiselno predložiti pristojnemu sodišču, in da se zadnjenavedenemu sodišču v celoti omogoči nadzor nad zakonitostjo te odločitve. ( 45 )

78.

Ker je Sodišče sklenilo, da sodišče ne more preverjati nujne potrebnosti zbiranja podatkov namesto pristojnega organa, to nujno predpostavlja pravico, da to preverjanje nazadnje presoja sodišče.

79.

Čeprav ta pravica ni absolutna in se lahko v skladu s členom 52(1) Listine določijo omejitve te pravice, morajo biti te omejitve določene z zakonom, spoštovati morajo bistveno vsebino zadevnih pravic in svoboščin ter morajo biti ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebne in dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali biti potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. ( 46 )

80.

Vlade, ki so se udeležile obravnave, so navedle, da bi naložitev obveznosti pristojnim organom, da obrazložijo vsako odločitev, sprejeto na podlagi člena 10 Direktive 2016/680, vplivala na pravilen potek preiskav v kazenskih postopkih in na boj proti kriminalu. Tudi če gre za cilje splošnega interesa, menim, da zadevna omejitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva ni omejena na to, kar je nujno potrebno.

81.

Na prvem mestu, ker zbiranje zadevnih podatkov ni sistematično, se mi zdi, da obveznost obrazložitve ni preveliko breme za pristojne organe. Poleg tega, če morajo imeti pristojni organi določeno polje proste presoje za uresničevanje namenov iz člena 1(1) Direktive 2016/680, je obveznost obrazložitve njihovih odločitev, določena v členu 10 te direktive, še toliko bolj bistvena.

82.

Na drugem mestu, kot je Sodišče v bistvu ugotovilo v sodbi Bezirkshauptmannschaft Landeck, člen 13(1) in (2) Direktive 2016/680 v povezavi s členom 54 te direktive nalaga obveznost zagotavljanja informacij posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki. Čeprav člen 13(3) te direktive državam članicam omogoča, da sprejmejo zakonske ukrepe, s katerimi se zadrži, omeji ali celo opusti zagotovitev informacij posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, nacionalna zakonodaja, ki bi na splošno izključevala vsako pravico do informacij, ne bi bila v skladu s pravom Unije. ( 47 )

83.

V zvezi s tem sta francoska in češka vlada v odgovoru na vprašanje Sodišča na obravnavi trdili, da se sodba Bezirkshauptmannschaft Landeck ne uporablja za obravnavano zadevo, ker se navedena sodba nanaša na predhodni nadzor dostopa policijskih organov do podatkov iz prenosnega računalnika posameznika, na katerega se podatki nanašajo, ki ga opravi sodišče ali neodvisen upravni organ.

84.

Vendar dvomim o ustreznosti teh argumentov. Najprej menim, da je obveznost obrazložitve še toliko potrebnejša, kadar zbiranje podatkov ni predmet predhodnega nadzora. Nato naj poudarim, da čeprav mobilni telefon seveda lahko vsebuje občutljive podatke v smislu člena 10 Direktive 2016/680, ( 48 ) se sodba Bezirkshauptmannschaft Landeck ne nanaša posebej na tovrstne podatke. Iz tega sledi, da se obveznost obrazložitve, ki izhaja iz te sodbe, še toliko bolj uporablja za okoliščine obravnavane zadeve v zvezi z zbiranjem občutljivih podatkov.

85.

Nazadnje, kot je pravilno poudarila Komisija v odgovoru na isto vprašanje Sodišča, iz člena 4(4) Direktive 2016/680 izhaja, da mora biti pristojni organ med drugim sposoben dokazati potrebnost obdelave podatkov, ki jo izvaja. To načelo odgovornosti, ki je določeno tudi v členu 5(2) Uredbe (EU) 2016/679, ( 49 ) je treba razlagati ob upoštevanju člena 54 te direktive. Iz tega izhaja, da obveznost obrazložitve izhaja iz splošne sistematike navedene direktive.

86.

Na tretjem mestu, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, je obseg obveznosti obrazložitve odvisen od posebnih okoliščin vsakega primera. ( 50 ) Če se podrobnejša obrazložitev lahko izkaže za potrebno zlasti pri manj hudih kaznivih dejanjih, je lahko v primeru hudih kaznivih dejanj kratka. Poleg tega v primeru kaznivih dejanj, za katera je očitno treba identificirati storilca, kot je na primer vlom, ne izključujem, da je o nujni potrebnosti zbiranja biometričnih podatkov mogoče sklepati iz vseh elementov spisa. Posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, lahko namreč zlahka razume razloge za to poseganje v njegovi pravici do spoštovanja zasebnega življenja in do varstva osebnih podatkov.

87.

Ni pa očitno, vsaj ne za namene tega posebnega postopka, zakaj bi bilo zbiranje biometričnih podatkov od osebe, ki je osumljena udeležbe na nedovoljenem shodu, nujno potrebno, zlasti ker njena identiteta ni sporna. V takem primeru mora torej pristojni organ svojo odločitev ustrezno obrazložiti, tako da posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, lahko razume razloge za tako zbiranje, pri čemer preprosto sklicevanje na vse elemente v spisu načeloma ne more zadostovati. ( 51 )

88.

Zato predlagam, da se na drugo vprašanje odgovori, da je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ter členom 8(1) in (2) te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki ne določa obveznosti pristojnega organa, da v vsakem posameznem primeru ustrezno obrazloži, zakaj je zbiranje identifikacijskih podatkov nujno potrebno.

C.

Tretje vprašanje za predhodno odločanje

1.

Dopustnost

89.

S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ter členom 8(1) in (2) te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki dovoljuje, da je oseba samostojno preganjana in obsojena, ker ni privolila v zbiranje identifikacijskih podatkov, čeprav ni bila preganjana ali obsojena v zvezi s kaznivim dejanjem, na katerem je temeljil ukrep zbiranja identifikacijskih podatkov.

90.

Po mnenju francoske vlade to vprašanje ni dopustno, ker Direktiva 2016/680 ne vsebuje pravil o kaznivem dejanju neprivolitve v zbiranje osebnih podatkov. Iz tega naj bi sledilo, da ta obsodba ne spada na področje uporabe te direktive in posledično prava Unije.

91.

Poleg tega ta vlada in Komisija navajata, da predložitveno sodišče ni navedlo razlogov, zaradi katerih bi določbe Direktive 2016/680 lahko vplivale na samostojno obsodbo.

92.

V zvezi s tem naj spomnim, da mora v skladu s členom 94c Poslovnika Sodišča predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebovati razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki po mnenju predložitvenega sodišča obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari. Ti razlogi morajo Sodišču omogočati, da poleg dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe preveri tudi svojo pristojnost za odgovor na postavljeno vprašanje. ( 52 )

93.

Čeprav se strinjam z ugotovitvijo, da predložitveno sodišče ne pojasni, kako bi navedene določbe Direktive 2016/680 lahko vplivale na samostojno obsodbo, menim, da je o taki povezavi mogoče sklepati iz vseh elementov v spisu, ki ga ima Sodišče na voljo, in iz sodne prakse, kot bom pojasnil v nadaljevanju.

94.

Poleg tega naj opomnim, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, kadar ni očitno, da razlaga akta prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kot je to v obravnavani zadevi v primeru Direktive 2016/680, se ugovor v zvezi z neuporabo tega akta v postopku v glavni stvari nanaša na vsebino postavljenega vprašanja. ( 53 )

2.

Vsebinska presoja

a)

Uporaba Direktive 2016/680 za samostojno obsodbo

95.

Naj najprej pojasnim, da samostojna obsodba ne izhaja iz prenosa člena 10 Direktive 2016/680 v francosko pravo. Kot pravilno poudarja francoska vlada, ta direktiva namreč ne vsebuje nobene določbe o tem.

96.

Vendar to ne pomeni nujno, da je samostojna obsodba zunaj področja uporabe prava Unije. ( 54 ) Da bi nacionalna določba spadala na področje uporabe tega prava, ni namreč nujno, da jo je nacionalni zakonodajalec nameraval izvajati; konkretna uporaba nacionalnega ukrepa določa ta namen. ( 55 )

97.

Dalje, področje uporabe Direktive 2016/680 je opredeljeno v členu 2(1) te direktive, ki določa, da se ta direktiva „uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene iz [njenega] člena 1(1)“, in sicer med drugim za „preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje ali pregon kaznivih dejanj“.

98.

To posledično pomeni, da je bil HW obsojen zaradi nasprotovanja aktu, ki spada na področje uporabe Direktive 2016/680. Zato je mogoče šteti, da je šlo za „poskus“ obdelave osebnih podatkov s strani policistov, ki je bil neuspešen zaradi neprivolitve HW, pri čemer ta poskus spada na področje uporabe te direktive. ( 56 )

99.

Nazadnje naj pojasnim, da se samostojna obsodba lahko dovoli le, če je zbiranje, ki ga nameravajo izvesti pristojni organi in ki mu posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, nasprotuje, v skladu z zahtevami iz člena 10 Direktive 2016/680, zlasti z zahtevo po „nujni potrebnosti“. Zahteve, ki jih Direktiva 2016/680 določa za obdelavo podatkov, ki spada na njeno področje uporabe, so torej pogoj za zakonitost samostojne obsodbe. ( 57 )

b)

Ali Direktiva 2016/680 nasprotuje samostojni obsodbi?

100.

Okoliščina, ki sem jo pravkar omenil, je po mojem mnenju tudi edino merilo, ki izhaja iz Direktive 2016/680 in ima vpliv na samostojno obsodbo: nacionalno sodišče se mora, preden obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja neprivolitve v zbiranje identifikacijskih podatkov, prepričati, da bi bilo to zbiranje, če bi bilo izvedeno, v skladu s členom 10 te direktive v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ( 58 ) ter členom 8(1) in (2) te direktive.

101.

Po drugi strani pa menim, da z vidika besedila teh določb Direktive 2016/680 in njenih ciljev ( 59 ) nacionalnemu zakonodajalcu nič ne preprečuje, da predvidi obsodbo osebe, ki je zavrnila sodelovanje pri zbiranju identifikacijskih podatkov, tudi če ta oseba ni preganjana ali obsojena zaradi kaznivega dejanja, na katerem je temeljijo to zbiranje. Kot so poudarili vsi udeleženci obravnave, je treba namreč zahtevo po nujni potrebnosti oceniti v času, ko so organi nameravali zbrati identifikacijske podatke. Glede na to menim, da sta potrebni še dve pojasnili.

102.

Po eni strani je pristojni organ še vedno dolžan oceniti, ali je nadaljnja obdelava podatkov nujno potrebna. Zlasti dejstvo, da posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ni bil kazensko preganjan, je pomembno merilo za ugotavljanje, ali je treba nujno hraniti njegove podatke. ( 60 )

103.

Po drugi strani pa menim, da je treba samostojno obsodbo preučiti z vidika členov 7 in 8 ter člena 49(3) Listine.

c)

Člena 7 in 8 ter člen 49(3) Listine

104.

Po pojasnilih francoske vlade je kaznivo dejanje neprivolitve v postopke zbiranja identifikacijskih podatkov namenjeno zlasti inkriminaciji ravnanj, ki ovirajo pravilen potek predkazenskega postopka.

105.

Čeprav gre pri tem za cilj splošnega interesa, ki ga priznava pravo Unije, je dejstvo, da samostojna obsodba pomeni tudi poseg v pravice, zagotovljene s členoma 7 in 8 Listine. ( 61 ) V skladu s členom 52(1) Listine mora taka obsodba upoštevati načelo sorazmernosti.

106.

Poleg tega je treba, če gre pri samostojni obsodbi za kazensko obsodbo, upoštevati tudi člen 49(3) Listine, ki določa, da kazen ne sme biti nesorazmerna s kaznivim dejanjem.

107.

Države članice morajo namreč spoštovati načelo sorazmernosti pri izvajanju prava Unije, tudi če zakonodaja Unije, na področju sankcij, ki se uporabijo, ni harmonizirana, in še posebej kadar sprejemajo kazenske sankcije. ( 62 )

108.

Načelo sorazmernosti zahteva, po eni strani, da naložena sankcija ustreza teži kršitve in, po drugi strani, da je treba pri opredelitvi sankcije in določitvi zneska globe upoštevati posamezne okoliščine zadeve. ( 63 )

109.

Izmed teh okoliščin bi bilo po mojem mnenju treba upoštevati zlasti vedenje in profil posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, njegovo predkaznovanost, težo kaznivega dejanja, ki je upravičilo zbiranje njegovih podatkov, in kontekst samostojne obsodbe.

110.

Kar zadeva ta zadnji vidik, kot je francoska vlada potrdila na obravnavi, se o kaznivem dejanju neprivolitve v zbiranje identifikacijskih podatkov, če se potrdi, odloča hkrati z „glavnim“ kaznivim dejanjem. V zadevi v postopku v glavni stvari se namreč zdi, da sta bili oprostilna sodba zaradi udeležbe na nedovoljenem shodu in obsodba zaradi neprivolitve v zbiranje identifikacijskih podatkov izrečeni hkrati s sodbo tribunal correctionnel de Paris (kazensko sodišče v Parizu) z dne 8. septembra 2021.

111.

V teh okoliščinah je treba opozoriti, da bi obsodba zaradi neprivolitve v zbiranje identifikacijskih podatkov lahko sicer prispevala k pravilnemu poteku prihodnjih postopkov, zlasti v primeru povratništva, ne prispeva pa k pravilnemu poteku postopka, ki teče.

112.

Nazadnje je treba pri določanju strogosti kazni za neprivolitev v zbiranje identifikacijskih podatkov upoštevati tudi dejstvo, da posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ni bil obsojen za glavno kaznivo dejanje. V zvezi s tem naj poudarim, da se v skladu s pojasnili francoske vlade, ko postane oprostilna sodba pravnomočna, prstni odtisi in z njimi povezani podatki izbrišejo.

113.

Zato predlagam, da se na tretje vprašanje odgovori tako, da je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ter členom 8(1) in (2) te direktive razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni določbi, ki dovoljuje, da je oseba samostojno preganjana in obsojena, ker ni privolila v zbiranje identifikacijskih podatkov, čeprav ni bila preganjana ali obsojena v zvezi s kaznivim dejanjem, na katerem je temeljil ukrep zbiranja identifikacijskih podatkov, če bi bilo to zbiranje identifikacijskih podatkov – če bi do njega prišlo – v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz teh členov.

V.

Predlog

114.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija), odgovori:

–

ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki omogoča zbiranje biometričnih podatkov od vsake osebe, za katero obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storila ali poskušala storiti kaznivo dejanje, če ta zakonodaja določa obveznost pristojnega organa, da oceni nujno potrebnost vsakega posameznega zbiranja,

–

nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki ne določa obveznosti pristojnega organa, da v vsakem posameznem primeru ustrezno obrazloži, zakaj je zbiranje identifikacijskih podatkov nujno potrebno,

–

ne nasprotuje nacionalni določbi, ki dovoljuje, da je oseba samostojno preganjana in obsojena, ker ni privolila v zbiranje identifikacijskih podatkov, čeprav ni bila preganjana ali obsojena v zvezi s kaznivim dejanjem, na katerem je temeljil ukrep zbiranja identifikacijskih podatkov, če bi bilo to zbiranje identifikacijskih podatkov – če bi do njega prišlo – v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz teh členov Direktive 2016/680.