Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 8. oktobra 2026(*)
„ Predhodno odločanje – Socialna politika – Direktiva 2003/88/ES – Pravica do plačanega letnega dopusta – Člen 7(1) – Člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom, sklenjen med UNICE, CEEP in ETUC – Določba 4, točka 1 – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Določba 4, točka 1 – Načelo prepovedi diskriminacije – Načelo prorata temporis – Sočasna sklenitev različnih pogodb o zaposlitvi – Pedagoški delavci, zaposleni na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom ter pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom – Plačilo za plačani letni dopust, izračunano zgolj na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom – Dodelitev nadomestila za prehrano ob upoštevanju dejansko opravljenega delovnega časa le v okviru pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom “
V zadevi C‑706/23,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Curtea de Apel Iaşi (višje sodišče v Iaşiju, Romunija) z odločbo z dne 10. oktobra 2023, ki je na Sodišče prispela 17. novembra 2023, v postopku
Şcoala gimnazială „Mihai Eminescu“ Vaslui
proti
Uniunea Sindicală „Didactica“ Vaslui, ki deluje v imenu in za račun svojih članov:
KM in drugih,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi F. Biltgen, predsednik senata, S. Gervasoni, A. Kumin, sodnika, I. Ziemele (poročevalka), sodnica, in M. Bošnjak, sodnik,
generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za romunsko vlado E. Gane, R. Antonie, in A. Wellman, agentke,
– za Evropsko komisijo C. Gheorghiu in D. Recchia, agentki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. marca 2026
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7(1) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381), člena 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), določbe 4 Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenega 6. junija 1997 (v nadaljevanju: okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom), ki je v Prilogi k Direktivi Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim med UNICE, CEEP in ETUC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 267), in določbe 4 Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum o delu za določen čas), ki je v Prilogi k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368) (v nadaljevanju skupaj: okvirna sporazuma).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Scoala Gimnazială „Mihai Eminescu“ Vaslui (srednja šola „Mihai Eminescu“ v Vasluiju, Romunija) (v nadaljevanju: delodajalec) ter Uniunea Sindicală „Didactica“ Vaslui (sindikat „Didactica“ v Vasluiju, Romunija), ki deluje v imenu in za račun KM in drugih, štirinajstih članov tega sindikata (v nadaljevanju: zadevni delavci), v zvezi z izračunom denarnih pravic zadevnih delavcev, povezanih s plačanim letnim dopustom, in dodelitvijo nadomestila za prehrano, ki bi se moralo prišteti njihovi plači v primeru sočasne sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom ter pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2003/88/ES
3 Člen 7 Direktive 2003/88 določa:
„1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.
2. Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“
Okvirni sporazum o delu s krajšim delovnim časom
4 Določba 2, točka 1, okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, naslovljena „Področje uporabe“, določa:
„Ta sporazum velja za delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom in so sklenili pogodbo o delu ali delovno razmerje, kot ju opredeljujejo veljavni zakoni, kolektivne pogodbe ali praksa v vsaki državi članici.“
5 Določba 3 tega okvirnega sporazuma, naslovljena „Opredelitev pojmov“, določa:
„V tem sporazumu:
1. Izraz ‚delavec, ki dela s krajšim delovnim časom‘ pomeni delavca, ki običajno opravi manj delovnih ur, izračunano tedensko ali na podlagi enoletnega povprečja, kakor znese običajen delovni čas primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom.
2. Izraz ‚primerljiv delavec, zaposlen s polnim delovnim časom‘ pomeni delavca, zaposlenega v istem podjetju s polnim delovnim časom, ki ima istovrstno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, opravlja enako ali podobno delo/poklic, pri čemer je treba upoštevati druge okoliščine, na primer daljšo delovno dobo in izobrazbo/spretnost.
Če v istem podjetju ni primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom, se primerjava opravi s sklicevanjem na ustrezno kolektivno pogodbo, ali če take pogodbe ni, domačo zakonodajo, kolektivne pogodbe ali prakso.“
6 Določba 4 navedenega okvirnega sporazuma, naslovljena „Načelo nediskriminacije“, določa:
„1. Pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ne smejo biti manj ugodni od pogojev primerljivih delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, zgolj zato, ker delajo krajši delovni čas. Te delavce se sme različno obravnavati le iz stvarnih razlogov.
2. Kjer je primerno, se uporabi načelo pro rata temporis.
3. Načine uporabe te določbe določijo države članice in/ali socialni partnerji, pri čemer upoštevajo evropsko zakonodajo, domačo zakonodajo, kolektivne pogodbe in prakso.
[…]“
Okvirni sporazum o delu za določen čas
7 Določba 2, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas, naslovljena „Področje uporabe“, določa:
„Ta sporazum se uporablja za delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v vsaki državi članici.“
8 Določba 3 tega okvirnega sporazuma, naslovljena „Opredelitve“, določa:
„1. V tem sporazumu izraz ,delavec, zaposlen za določen čas‘ pomeni osebo, ki ima pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, sklenjeno neposredno med delodajalcem in delavcem in pri katerem je konec pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja določen z objektivnimi pogoji, kakršni so potek določenega datuma, dokončanje določene naloge ali nastop posebnega dogodka.
2. V tem sporazumu izraz ,primerljiv delavec, zaposlen za nedoločen čas‘ pomeni osebo, ki ima pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje za nedoločen čas v istem podjetju, opravlja enako ali podobno delo/poklic, pri čemer se upošteva izobrazba/strokovnost. Če v istem podjetju ni primerljivega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, se za primerjavo uporabi veljavna kolektivna pogodba ali, če take pogodbe ni, nacionalno zakonodajo, kolektivne pogodbe ali običaji.“
9 Določba 4 navedenega okvirnega sporazuma, naslovljena „Načelo nediskriminacije“, določa:
„1. Delavce, zaposlene za določen čas, se glede pogojev zaposlitve ne sme obravnavati manj ugodno kakor primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, razen kjer je različno obravnavanje upravičljivo iz objektivnih razlogov.
2. Kjer je primerno, se uporabi načelo pro rata temporis.
3. Način uporabe te določbe opredelijo države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji in/ali socialni partnerji, pri čemer upoštevajo evropsko zakonodajo, nacionalno zakonodajo, kolektivne pogodbe in običaje.
[…]“
Romunsko pravo
Zakon št. 1/2011
10 Člen 254(1) Legea nr. 1/2011 a educaţiei naţionale (zakon št. 1/2011 o nacionalnem izobraževanju) z dne 5. januarja 2011 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 18 z dne 10. januarja 2011) v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, ki je bil s 3. septembrom 2023 razveljavljen z zakonom št. 198/2023 in zakonom št. 199/2023, je določal:
„Pedagoški delavci se lahko v vzgojno-izobraževalnih zavodih […] v skladu s pogoji, določenimi v zakonu, zaposlijo na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ali individualne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki se sklene za obdobje, ki ni daljše od enega šolskega leta, in jo je mogoče podaljšati, oziroma na podlagi urne postavke.“
11 Člen 267 tega zakona je določal:
„1. Učitelji imajo pravico do 62 delovnih dni plačanega letnega dopusta, ki ga izrabijo v času šolskih počitnic. Vodstvo izobraževalne ustanove lahko v ustrezno utemeljenih primerih zakonski dopust prekine, zadevne osebe pa so za opravljeno delo plačane.
[…]
3. Neizrabljen letni dopust daje pravico do izrabe preostalega dopusta med počitnicami v naslednjem šolskem letu.“
12 Člen 269 navedenega zakona je določal:
„Vodstveno, nadzorno in inšpekcijsko osebje izobraževalnih ustanov ter vodstveno osebje preduniverzitetnih izobraževalnih ustanov in sorodnih ustanov ima pravico do letnega dopusta v skladu z zakonikom o delovnih razmerjih.“
13 Člen 270 tega zakona določa:
„Podrobna pravila za izrabo zakonskega dopusta določi Ministerul Educației și Cercetării (ministrstvo za izobraževanje in raziskave) v posvetovanju s predstavniki predstavniških sindikatov na ravni šolstva.“
Zakonik o delovnih razmerjih
14 Člen 35 Legea nr. 53/2003 privind Codul muncii (zakon št. 53/2003 o zakoniku o delovnih razmerjih) z dne 24. januarja 2003 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 72 z dne 5. februarja 2003), v ponovno objavljeni različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (Monitorul Oficial al României, del I, št. 345 z dne 18. maja 2011) (v nadaljevanju: zakonik o delovnih razmerjih), določa:
„1. Vsak delavec ima pravico, da na podlagi individualnih pogodb o zaposlitvi dela za različne delodajalce ali za istega delodajalca pod pogojem, da se delovni časi ne prekrivajo, za kar prejema plačilo, ki je sorazmerno s posameznim delovnim časom. Delodajalec delavca, ki to pravico uresničuje, ne sme obravnavati manj ugodno.
2. Določbe odstavka 1 ne veljajo v primerih, v katerih zakon določa nezdružljivost za sočasno opravljanje nekaterih funkcij.“
15 Člen 106 zakonika o delovnih razmerjih določa:
„1. Delavec, zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ima enake pravice kot delavec, ki dela s polnim delovnim časom, pod pogoji, določenimi z zakonom in veljavnimi kolektivnimi pogodbami.
2. Plačilo je sorazmerno z dejansko delovno obveznostjo in se prizna glede na pravice, ki veljajo za redni delovni čas.“
16 Člen 144 tega zakonika v odstavku 1 določa:
„Vsi zaposleni imajo pravico do plačanega letnega dopusta.“
17 Člen 150 navedenega zakonika določa:
„1. Delavec ima za čas dopusta pravico do plače, ki ne sme biti nižja od osnovne plače ter stalnih nadomestil in dodatkov, ki mu pripadajo za ta čas in so določeni v individualni pogodbi o zaposlitvi.
2. Plača za letni dopust je enaka povprečnemu dnevnemu plačilu iz odstavka 1 v zadnjih treh mesecih pred mesecem začetka dopusta, pomnoženem s številom dni dopusta.
[…]“
Okvirni zakon št. 153/2017
18 Člen 18 Legea-cadru n° 153/2017 privind salarizarea personalului plătit din fonduri publice (okvirni zakon št. 153/2017 o prejemkih osebja, ki se plačujejo iz javnih sredstev) z dne 28. junija 2017 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 492 z dne 28. junija 2017) v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: okvirni zakon št. 153/2017), določa:
„1. Odredbodajalci od 1. decembra 2018 dalje izplačajo mesečno nadomestilo za prehrano v višini ene dvanajstine dveh zajamčenih minimalnih bruto osnovnih plač, določenih na nacionalni ravni […].
2. Nadomestilo za prehrano iz odstavka 1 se dodeli sorazmerno z dejansko delovno obveznostjo, opravljeno v preteklem mesecu, v skladu z določbami člena 25(1).
[…]“
19 Člen 11 priloge I, točka B, k okvirnemu zakonu št. 153/2017, naslovljen „Posebna pravila za pedagoške delavce“, določa:
„Pedagoški delavci imajo na podlagi zakona [o nacionalnem izobraževanju] št. 1/2011 […] pravico do letnega dopusta, za katerega prejmejo nadomestilo plače, izračunano v skladu z določbami zakona, ki se uporablja za prejemke osebja, plačanega iz javnih sredstev.“
20 Člen 12 te priloge I določa:
„1. Pedagoški, vodstveni, nadzorni in inšpekcijski delavci ter pedagoški delavci, ki opravljajo vodstvene funkcije v preduniverzitetnih izobraževalnih ustanovah, so lahko v skladu z določbami zakona št. 1/2011, kakor je bil pozneje spremenjen in dopolnjen, plačani tudi na podlagi urne postavke ali kumulativno. Izračun za plačilo na podlagi urne postavke ali kumulativno se opravi na podlagi pedagoškega delovnega časa, določenega v zakonu št. 1/2011, kakor je bil pozneje spremenjen in dopolnjen.
2. Podrobna pravila za izvajanje določb iz odstavka 1 se določijo z odlokom ministra za izobraževanje in raziskave.“
Ministrska odloka o izrabi dopusta pedagoških delavcev
21 Člen 5 Normele metodologice privind efectuarea concediului de odihnă al personalului didactic din învăţământ (metodološka pravila v zvezi z izrabo letnega dopusta za pedagoške delavce), ki so v prilogi k Ordinul nr. 5559/2011 al ministrului Educației, Cercetării, Tineretului și Sportului pentru aprobarea Normelor metodologice privind efectuarea concediului de odihnă al personalului didactic din învățământ (odlok ministra za izobraževanje, raziskave, mladino in šport št. 5559/2011 o potrditvi izvedbenih pravil v zvezi z izrabo letnega dopusta za pedagoške delavce) z dne 7. oktobra 2011 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 723 z dne 13. oktobra 2011) v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: odlok št. 5559/2011), ki je bil razveljavljen z 11. julijem 2021, je določal:
„1. Zaposleni učitelji, ki delo opravljajo tudi v okviru sistema plač po urni postavki, imajo pravico do plačanega letnega dopusta le za delo, ki ga opravljajo na osnovnem delovnem mestu, za katero so sklenili pogodbo o zaposlitvi.
2. Upokojeni učitelji, ki v okviru sistema plač po urni postavki delajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas s polnim ali krajšim delovnim časom, imajo pravico do letnega dopusta, ki je sorazmerna z dejansko delovno obveznostjo in se izračuna v skladu s členom 2(5).“
22 Člen 3 Normele metodologice privind efectuarea concediului de odihnă a personalului didactic de predare, de conducere, de îndrumare şi control şi al personalului de cercetare din învăţământul de stat (metodološka pravila o izrabi dopusta za pedagoške, vodstvene, kadrovske, nadzorne in raziskovalne delavce v državnem šolstvu), ki so v prilogi k Ordinul nr 4050/2021 al ministrului Educației pentru aprobarea Normelor metodologice privind efectuarea concediului de odihnă a personalului didactic de predare, de conducere, de îndrumare şi control şi al personalului de cercetare din învăţământul de stat (odlok ministra za izobraževanje št. 4050/2021 o potrditvi izvedbenih pravil v zvezi z izrabo letnega dopusta za pedagoške, vodstvene, kadrovske, nadzorne in raziskovalne delavce v državnem šolstvu) z dne 29. junija 2021 (Monitorul Oficial al României, št. 688 z dne 12. julija 2021) (v nadaljevanju: odlok št. 4050/2021), v odstavkih 2 in 5 določa:
„2. Učitelji, ki dejavnost poučevanja opravljajo le v določenem delu šolskega/akademskega leta, imajo pravico do sorazmernega dela letnega dopusta za čas, ki se izračuna glede na čas dela, opravljenega v tem šolskem/akademskem letu.
[…]
5. Učitelji, zaposleni za krajši delovni čas, imajo pravico do letnega dopusta, ki je sorazmerna z dejansko delovno obveznostjo in se izračuna v skladu z odstavki od 2 do 4. Učitelji, ki so za krajši delovni čas zaposleni v dveh ali več vzgojno-izobraževalnih zavodih, imajo pravico do letnega dopusta v vseh zavodih, ki je sorazmerna s časom dejansko opravljenega dela.“
23 Člen 4 tega odloka določa:
„1. Učiteljem, ki v šolskem ali akademskem letu opravljajo dejavnost zaporedoma v več izobraževalnih ustanovah, letni dopust odobri ustanova, v kateri delajo na začetku šolskih počitnic. V teh primerih nadomestilo za letni dopust plačajo vse izobraževalne ustanove, v katerih so bili zaposleni, sorazmerno z obdobjem dela v vsaki od teh ustanov v zadevnem šolskem ali akademskem letu.
[…]“
24 Člen 5 navedenega odloka določa:
„1. Zaposleni učitelji, ki delo opravljajo tudi v okviru sistema plač po urni postavki, imajo pravico do plačanega letnega dopusta le za delo, ki ga opravijo na osnovnem delovnem mestu, za katero so sklenili pogodbo o zaposlitvi.
2. Upokojeni pedagoški delavci na podlagi pogodbe o zaposlitvi s polnim ali krajšim delovnim časom imajo pravico do letnega dopusta sorazmerno z dejansko delovno obveznostjo, ki se izračuna v skladu s členom 3.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
25 Zadevni delavci so med letoma 2019 in 2022 z delodajalcem sklenili pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, v katerih je bilo določeno plačilo na podlagi urne postavke, za obdobje od septembra do junija vsakega šolskega leta. Te pogodbe so bile sklenjene sočasno s pogodbami o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, in sicer so jih kot pedagoški delavci ali pomožni pedagoški delavci sklenili s to izobraževalno ustanovo oziroma – v enem primeru – z drugo izobraževalno ustanovo.
26 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so zadevni delavci v zadevnem obdobju izkoristili od 27 do 62 dni dopusta. Denarne pravice, povezane z obdobji letnega dopusta, in nadomestilo za prehrano so bili izračunani izključno na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, ne da bi se upoštevala dejavnost, ki se je opravljala na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom.
27 Zadevni delavci, ki jih zastopa sindikat „Didactica“ v Vasluiju, so pri Tribunalul Vaslui (okrožno sodišče v Vasluiju, Romunija) vložili tožbo, s katero so predlagali, naj se delodajalcu naloži, da jim izplača, prvič, nadomestila za plačani letni dopust in, drugič, nadomestila za prehrano v sorazmerju z dejanskim delovnim časom na podlagi plač, prejetih v okviru sistema plačila na podlagi urne postavke.
28 Tribunalul Vaslui (okrožno sodišče v Vasluiju) je s sodbo z dne 17. marca 2023 tej tožbi ugodilo.
29 Prvič, kar zadeva določitev denarnih pravic, povezanih z obdobji letnega dopusta, je navedeno sodišče za zavrnitev uporabe normativnih upravnih aktov, in sicer odlokov št. 5559/2011 in št. 4050/2021, s katerima je odobritev plačanega letnega dopusta omejena na pogodbo o zaposlitvi za delo, ki se opravlja na osnovnem delovnem mestu, in sicer pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas, navedlo, da ima člen 144(1) zakonika o delovnih razmerjih, ki zagotavlja pravico do plačanega letnega dopusta, v hierarhiji predpisov večjo pravno vrednost kot ta akta. Oprlo se je tudi na uporabo člena 7 Direktive 2003/88 v povezavi z določbo 4 okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, ki se nanaša na načelo prepovedi diskriminacije, kakor ju razlaga Sodišče, da bi razsodilo, da nacionalna ureditev, ki omejuje priznanje plačanega letnega dopusta, s tema določbama ni združljiva.
30 Navedeno sodišče je poudarilo, da se s to ureditvijo kršijo upoštevne določbe prava Unije, v skladu s katerimi je pravica do plačanega letnega dopusta brezpogojna in zavezujoča pravica, in da – kar zadeva pogoje zaposlitve –delavcev, zaposlenih s krajšim delovnim časom, ni mogoče obravnavati manj ugodno kot delavce, zaposlene s polnim delovnim časom.
31 Drugič, kar zadeva nadomestilo za prehrano, ki se zahteva v sorazmerju z dejansko opravljenim delom, je prvostopenjsko sodišče, da bi odredilo izplačilo tega nadomestila zadevnim delavcem, ugotovilo, da ureditev, ki se uporablja, in sicer člen 18 okvirnega zakona št. 153/2017, ne razlikuje glede na naravo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil delavec.
32 Tako je razsodilo, da zavrnitev priznanja take pravice do plačanega letnega dopusta in zavrnitev dodelitve nadomestila za prehrano, ki je določena v nacionalni zakonodaji pod pogoji, ki ne razlikujejo glede na naravo zadevne pogodbe o zaposlitvi, nista utemeljeni.
33 Delodajalec je pri Curtea de Apel Iași (višje sodišče v Iașiju, Romunija), ki je predložitveno sodišče, zoper to sodbo vložil pritožbo, pri čemer jo je omejil na dodelitev nadomestila plače za letni dopust.
34 Delodajalec trdi, da je osnovna plača učitelja, zaposlenega na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, referenca za izračun plače na podlagi urne postavke, ki se uporablja za prosta ali pridržana delovna mesta učiteljev. Meni, da je treba pedagoško dejavnost, plačano na podlagi urne postavke, šteti za dodaten element k pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, in poudarja, da je nacionalni zakonodajalec določil, da se nadomestilo plače za letni dopust lahko dodeli le glede na referenčni delovni čas, to je čas, ki je zajet s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom.
35 Predložitveno sodišče na eni strani navaja, da se pravno vprašanje, ki se obravnava v tej zadevi, nanaša na plačilo iz naslova plačanih letnih dopustov, in ne na trajanje obdobja počitka, saj nacionalna ureditev za zadevne delavce določa plačani letni dopust, katerega trajanje presega minimalno trajanje, ki ga zagotavlja Direktiva 2003/88.
36 Na drugi strani navedeno sodišče meni, da ta ureditev različno obravnava delavce, zaposlene na podlagi ene same pogodbe o zaposlitvi, ki so upravičeni do plačila iz naslova pravice do plačanega letnega dopusta, izračunanega glede na prejete dohodke, in zaposlene, ki imajo dve ločeni pogodbi o zaposlitvi, kot so zadevni delavci, katerih denarne pravice v zvezi s tem dopustom se izračunajo le glede na dohodke, ki izhajajo iz izvajanja osnovne pogodbe, ki ustreza pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom.
37 V tem okviru predložitveno sodišče dvomi, na prvem mestu, o spoštovanju člena 7(1) Direktive 2003/88 in načela prepovedi diskriminacije, določenega v določbah 4 obeh okvirnih sporazumov, v navedeni nacionalni ureditvi, kar zadeva način izračuna plače, dolgovane iz naslova plačanega letnega dopusta zadevnih delavcev.
38 Na drugem mestu, navedeno sodišče se glede na besedilo določb 4 obeh okvirnih sporazumov sprašuje o obveznosti delodajalca, da zadevnim delavcem plača nadomestilo za prehrano na podlagi druge pogodbe, in sicer pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, medtem ko ta delodajalec trenutno upošteva le dejavnost, ki se opravlja na podlagi osnovne pogodbe.
39 Predložitveno sodišče meni, da so zadevni delavci obravnavani manj ugodno in da obrazložitev iz člena 18 okvirnega zakona št. 153/2017, ki določa pravico do nadomestila za prehrano z določitvijo najvišje ravni, dosežene zgolj na podlagi delovnega časa, ki je polni delovni čas, kot je določen v osnovni pogodbi o zaposlitvi, ne more upravičiti tega različnega obravnavanja v zvezi z zadevnimi delavci.
40 Navedeno sodišče domneva, da če je delavec sočasno sklenil dve pogodbi o zaposlitvi z istim delodajalcem ali različnima delodajalcema, kot je to v obravnavani zadevi, je treba pravico do letnega dopusta iz člena 7 Direktive 2003/88 zagotoviti na podlagi vsake od teh pogodb, in sicer pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom ter pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom. Predložitveno sodišče s sklicevanjem na sodbo z dne 11. novembra 2015, Greenfield, (C‑219/14, EU:C:2015:745), navaja, da je treba nadomestilo za prehrano, če se šteje za del običajnega plačila učitelja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, vključiti tudi v določitev denarnih pravic, povezanih s plačanim letnim dopustom.
41 V teh okoliščinah je Curtea de Apel Iași (višje sodišče v Iașiju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 7(1) Direktive 2003/88, člen 31(2) [Listine], določbo 4, [točka 1], okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, ki je v Prilogi k Direktivi 97/81/ES, in določbo 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je v Prilogi k Direktivi 1999/70, razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki v primeru, da isti delavec v šolstvu sočasno sklene več pogodb o zaposlitvi – to je pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, na podlagi katere opravlja delo na osnovnem delovnem mestu, in pogodbo o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom oziroma pogodbo o delu, plačanem na podlagi urne postavke – določa, da ima ta delavec pravico do nadomestila plače za letni dopust, ki se izračuna le na podlagi plače, ki jo prejema za delo na osnovnem delovnem mestu?
2. Ali je treba določbo 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, ki je v Prilogi k Direktivi 97/81, določbo 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je v Prilogi k Direktivi 1999/70, in člen 7(1) Direktive 2003/88 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji in praksi, ki v primeru pedagoških delavcev, ki sočasno sklenejo več pogodb o zaposlitvi – to je pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom, na podlagi katere opravljajo delo na osnovnem delovnem mestu, in pogodbo o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom oziroma pogodbo o delu, plačanem na podlagi urne postavke – ne dopuščata, da bi ti delavci prejeli nadomestilo za prehrano, ki je sorazmerno z dejansko delovno obveznostjo, opravljeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, in da bi se to nadomestilo upoštevalo pri določitvi skupnega zneska nadomestila plače za letni dopust?“
Postopek pred Sodiščem
42 Sodišče je s sklepom z dne 10. decembra 2024 to zadevo dodelilo šestemu senatu in odločilo, da bo o tej zadevi odločeno brez obravnave in brez sklepnih predlogov.
43 Na predlog šestega senata Sodišča, vložen na podlagi člena 60(3) Poslovnika Sodišča, je Sodišče 28. oktobra 2025 odločilo, da zadevo predodeli prvemu senatu. Sodišče je poleg tega odločilo, da bo o zadevi odločeno brez obravnave, vendar ob upoštevanju sklepnih predlogov.
44 Sodišče je s sklepom z dne 5. decembra 2025, Şcoala gimnazială „Mihai Eminescu“ (C‑706/23, EU:C:2025:951), po opredelitvi generalnega pravobranilca odredilo začetek ustnega dela postopka v skladu s členom 83 Poslovnika.
45 Generalni pravobranilec je 26. marca 2026 predstavil sklepne predloge.
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
46 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 v povezavi s členom 31(2) Listine in določbi 4, točka 1, obeh okvirnih sporazumov razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki v primeru, v katerem delavec sočasno sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom ter pogodbo o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, ki določa plačilo na podlagi urne postavke, določa, da pri plačilu, dolgovanem temu delavcu iz naslova plačanega letnega dopusta, niso upoštevani opravljeni delovni čas in prejemki na podlagi drugonavedene pogodbe.
47 Za koristen odgovor na prvo vprašanje je treba najprej opozoriti, da ima v skladu s členom 7(1) Direktive 2003/88 vsak delavec pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov.
48 Ta pravica, priznana vsakemu delavcu, tako odraža in konkretizira temeljno pravico do plačanega letnega dopusta, določeno v členu 31(2) Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2021, job-medium, C‑233/20, EU:C:2021:960, točka 25 in navedena sodna praksa).
49 Opozoriti je treba, da na eni strani pravica do plačanega letnega dopusta pomeni posebej pomembno načelo socialnega prava Unije, od katerega odstopanja niso mogoča in ki ga morajo pristojni nacionalni organi izvajati samo v mejah, izrecno navedenih v Direktivi 2003/88 (glej v tem smislu sodbi z dne 26. junija 2001, BECTU, C‑173/99, EU:C:2001:356, točka 43, in z dne 25. novembra 2021, job‑medium, C‑233/20, EU:C:2021:960, točka 24 in navedena sodna praksa).
50 Na drugi strani je treba pojasniti, da je pravica do letnega dopusta le eden od dveh delov pravice do plačanega letnega dopusta. Ta temeljna pravica vključuje tudi pravico do plačila (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2021, job‑medium, C‑233/20, EU:C:2021:960, točka 29 in navedena sodna praksa).
51 Sodišče je namreč pojasnilo, da izraz „plačani letni dopust“ iz člena 7(1) Direktive 2003/88 pomeni, da je treba za obdobje trajanja „letnega dopusta“ v smislu te direktive plačo še naprej zagotavljati in da mora, povedano drugače, delavec za to obdobje počitka prejeti običajno plačo (sodbi z dne 13. decembra 2018, Hein, C‑385/17, EU:C:2018:1018, točka 32 in navedena sodna praksa, in z dne 9. decembra 2021, Staatssecretaris van Financiën (Plačilo med plačanim letnim dopustom), C‑217/20, EU:C:2021:987, točka 26). V skladu s to sodno prakso je treba pravice do plačanega letnega dopusta načeloma izračunati na podlagi obdobij dejanskega dela, dopolnjenih v skladu s pogodbo o zaposlitvi (sodba z dne 13. decembra 2018, Hein, C‑385/17, EU:C:2018:1018, točka 27).
52 V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da je cilj te zahteve, da se delavec, kadar uveljavlja pravico do plačanega letnega dopusta, postavi v položaj, ki je glede plače primerljiv z obdobji dela (sodbi z dne 13. decembra 2018, Hein, C‑385/17, EU:C:2018:1018, točka 33 in navedena sodna praksa, in z dne 9. decembra 2021, Staatssecretaris van Financiën (Plačilo med plačanim letnim dopustom), C‑217/20, EU:C:2021:987, točka 27).
53 Sodišče je prav tako razsodilo, da je delodajalec v skladu s členom 7(1) Direktive 2003/88 zavezan k plačilu plače iz naslova plačanega letnega dopusta le za obdobje minimalnega letnega dopusta iz te določbe. Vendar navedena določba ne zahteva, da se običajna plača dodeli za tisti del letnega dopusta, ki na podlagi nacionalnega prava presega minimalno trajanje štirih tednov, določeno v tej direktivi (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2018, Hein, C‑385/17, EU:C:2018:1018, točka 41).
54 Poleg tega, čeprav nacionalna ukrepa v zvezi s številom ali pogoji za dodelitev dni plačanega letnega dopusta presegata minimalne zahteve iz člena 7(1) Direktive 2003/88, pa ne moreta biti namenjena temu, da se nadomesti negativni učinek, ki ga ima za delavca zmanjšanje dolgovanega plačila iz naslova tega dopusta, ne da bi se s tem ogrozila pravica do plačanega letnega dopusta na podlagi te določbe, katere sestavni del je pravica delavca, da v obdobju počitka in oddiha uživa finančne razmere, ki so primerljive s tistimi, ki se nanašajo na opravljanje njegovega dela (glej v tem smislu sodbi z dne 13. decembra 2018, Hein, C‑385/17, EU:C:2018:1018, točka 43, in z dne 19. novembra 2019, TSN in AKT, C‑609/17 in C‑610/17, EU:C:2019:981, točka 35).
55 V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da če je plača, ki je izplačana iz naslova pravice do plačanega letnega dopusta iz člena 7(1) Direktive 2003/88, nižja od običajne plače, ki jo delavec prejme v času dejanskega dela, bi ga to lahko spodbudilo k temu, da ne koristi plačanega letnega dopusta, ker bi to v času njegovega letnega dopusta pripeljalo do zmanjšanja njegove plače (glej v tem smislu sodbi z dne 13. decembra 2018, Hein, C‑385/17, EU:C:2018:1018, točka 44, in z dne 9. decembra 2021, Staatssecretaris van Financiën (Plačilo med plačanim letnim dopustom), C‑217/20, EU:C:2021:987, točka 33).
56 V obravnavani zadevi predložitveno sodišče pojasnjuje, da se za zadevne delavce, ki sočasno sklenejo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom ter pogodbo o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, plača, ki jo je treba plačati iz naslova plačanega letnega dopusta iz člena 7(1) Direktive 2003/88, izračuna le na podlagi prejemkov, povezanih s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom. Posledično se prejemki, ki ustrezajo obdobjem dejanskega dela, dopolnjenim na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, pri tem izračunu ne upoštevajo.
57 Zato je treba ugotoviti, da vsaj kar zadeva trajanje minimalnega letnega dopusta iz člena 7(1) Direktive 2003/88, ta določba nasprotuje nacionalni ureditvi, ki pri izračunu plače iz naslova plačanega letnega dopusta ne omogoča upoštevanja prejemkov, ki ustrezajo dejanskemu delovnemu času, ki so ga zadevni delavci opravili v okviru pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom.
58 Znesek plače, ki se delavcem izplača iz naslova minimalnega plačanega letnega dopusta iz člena 7(1) Direktive 2003/88, ne sme biti nižji od povprečne običajne plače, ki jo ti prejmejo v času dejanskega opravljanja dela.
59 V zvezi s tem, kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah 46 in 47 sklepnih predlogov, dejstvo, da je delavec s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s svojim delodajalcem vezan tudi s pogodbo o zaposlitvi za določen čas, sicer nikakor ne vpliva na uporabo člena 7 Direktive 2003/88, vendar izključitev delovnih ur na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom iz izračuna plače iz naslova plačanega letnega dopusta vseeno zahteva preučitev uporabe obeh okvirnih sporazumov za položaj sočasne sklenitve obeh pogodb s strani istih delavcev, kakršen je ta v obravnavani zadevi.
60 Določba 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas določa prepoved, da se delavci, zaposleni za določen čas, kar zadeva pogoje zaposlitve, obravnavajo manj ugodno kakor primerljivi delavci, zaposleni za nedoločen čas, zgolj zato, ker opravljajo delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, razen kadar je različno obravnavanje upravičeno iz objektivnih razlogov. Prav tako v skladu s ciljem odprave diskriminacije med delavci, zaposlenimi s krajšim delovnim časom, in delavci, zaposlenimi s polnim delovnim časom, določba 4 okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, kar zadeva pogoje zaposlitve, nasprotuje temu, da bi bili delavci, zaposleni s krajšim delovnim časom, obravnavani manj ugodno od primerljivih delavcev, zaposlenih s polnim delovnim časom, zgolj zato, ker delajo krajši delovni čas, razen kadar je različno obravnavanje upravičeno iz objektivnih razlogov (sodba z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točki 32 in 33).
61 Ta prepoved diskriminacije je le poseben izraz splošnega načela enakosti, ki spada med temeljna načela prava Unije (sodbi z dne 10. junija 2010, Bruno in drugi, C‑395/08 in C‑396/08, EU:C:2010:329, točka 58 in navedena sodna praksa, in z dne 4. septembra 2025, Gnattai, C‑543/23, EU:C:2025:653, točki 33 in 34 ter navedena sodna praksa).
62 Ker sta besedilo določbe 4, točki 1 in 2, okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom in besedilo določbe 4, točki 1 in 2, okvirnega sporazuma o delu za določen čas v bistvu enaki, je treba navesti, da preudarki, izraženi glede ene od teh določb, mutatis mutandis veljajo tudi za drugo določbo (sodba z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 34).
63 Na prvem mestu, za ugotovitev, ali so bili zadevni delavci obravnavani v nasprotju s točko 1 določb 4 obeh okvirnih sporazumov, je treba preučiti uporabo teh določb ratione personae.
64 Določba 3(1) okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom opredeljuje „delavca, ki dela s krajšim delovnim časom“, kot delavca, ki običajno opravi manj delovnih ur, izračunano tedensko ali na podlagi enoletnega povprečja, kakor znese običajen delovni čas primerljivega delavca, zaposlenega s polnim delovnim časom. V skladu z določbo 3, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas izraz „delavec, zaposlen za določen čas“ pomeni osebo, ki ima pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, sklenjeno neposredno med delodajalcem in delavcem ter pri katerem je konec pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja določen z objektivnimi pogoji, kakršni so potek določenega datuma, dokončanje določene naloge ali nastop posebnega dogodka.
65 V skladu s sodno prakso Sodišča se Direktiva 1999/70 in okvirni sporazum o delu za določen čas uporabljata za vse delavce, ki opravljajo odplačne storitve v okviru delovnega razmerja za določen čas, sklenjenega z njihovim delodajalcem, ne glede na to, ali gre za uprave ali druge subjekte javnega sektorja (sodba z dne 13. septembra 2007, Del Cerro Alonso, C‑307/05, EU:C:2007:509, točki 25 in 28; z dne 8. septembra 2011, Rosado Santana, C‑177/10, EU:C:2011:557, točke 42, 55 in 58, ter z dne 20. junija 2019, Ustariz Aróstegui, C‑72/18, EU:C:2019:516, točka 24, in z dne 4. septembra 2025, Gnattai, C‑543/23, EU:C:2025:653, točka 37).
66 Kar zadeva vprašanje, ali se določbi 4, točka 1, obeh okvirnih sporazumov uporabljata v primeru sočasne sklenitve pogodb z istim delodajalcem, kot je to zlasti v obravnavanem primeru, je treba, na prvem mestu, opozoriti, da je Sodišče glede na cilje, ki se uresničujejo z obema okvirnima sporazumoma, že razsodilo, da je treba njuni določbi 4 razumeti kot izraz načela socialnega prava Unije, ki ga ni mogoče razlagati ozko (glej v tem smislu sodbe z dne 15. aprila 2008, Impact, C‑268/06, EU:C:2008:223, točka 114; z dne 10. junija 2010, Bruno in drugi, C‑395/08 in C‑396/08, EU:C:2010:329, točka 32, in z dne 8. septembra 2011, Rosado Santana, C‑177/10, EU:C:2011:557, točka 44).
67 Na drugem mestu, Sodišče je prav tako že razsodilo, da je namen določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas uporabiti načelo prepovedi diskriminacije za delavce, zaposlene za določen čas, da bi se preprečilo, da delodajalec tako delovno razmerje uporabi za prikrajšanje teh delavcev za pravice, ki so priznane delavcem, zaposlenim za nedoločen čas (sodbe z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 35 in navedena sodna praksa; z dne 20. februarja 2024, X (Neobstoj razlogov za odpoved), C‑715/20, EU:C:2024:139, točka 42, in z dne 4. septembra 2025, Gnattai, C‑543/23, EU:C:2025:653, točka 42).
68 Na tretjem mestu, Sodišče je navedlo, da položaja sočasne sklenitve zaporednih pogodb, in sicer pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ki ji sledi pogodba o zaposlitvi s polnim delovnim časom, ni mogoče samodejno izključiti s področja uporabe okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom. Takojšnja izključitev uporabe tega okvirnega sporazuma v takem položaju bi kljub cilju, določenemu v tej določbi 4, zmanjšala obseg varstva zadevnih delavcev pred diskriminacijo in bi pomenila neupravičeno ozko razlago navedene določbe 4, kar bi bilo v nasprotju s sodno prakso Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2022, Zone de secours Hainaut-Centre, C‑377/21, EU:C:2022:530, točki 44 in 45).
69 Ta ugotovitev mora veljati tudi v primeru sočasne sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom ter pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, ker bi, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 63 sklepnih predlogov, razlaga določb 4, točka 1, obeh okvirnih sporazumov, ki bi z njunih področij uporabe izključevala primer sočasne sklenitve pogodb o zaposlitvi, ki iz besedila teh določb 4 ni razviden, v nasprotju z besedilom in kontekstom navedenih določb 4 ter njunim ciljem zmanjšala obseg varstva, ki zadevne delavce varuje pred diskriminacijo.
70 Poleg tega, čeprav določba 2, točka 2, okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom državam članicam ali socialnim partnerjem res omogoča, da iz določb tega sporazuma v celoti ali delno izključijo delavce, zaposlene s krajšim delovnim časom, ki delajo občasno, je treba vseeno navesti, da taka izključitev nikakor ni samodejna, ker zanjo veljajo številni postopki in pogoji (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2022, Zone de secours Hainaut-Centre, C‑377/21, EU:C:2022:530, točka 48). Na podlagi nobenega elementa iz spisa, ki je na voljo Sodišču, pa ni mogoče ugotoviti, da je bila v romunski ureditvi uporabljena taka izključitev.
71 Glede na zgornje preudarke je treba ugotoviti, da vsak od zadevnih delavcev spada pod pojma „delavec, zaposlen za določen čas“ in „delavec, zaposlen s krajšim delovnim časom“ v smislu določb 4, točka 1, obeh okvirnih sporazumov v povezavi z določbama 3, točka 1, teh sporazumov in zato na področje uporabe ratione personae teh določb.
72 Drugič, kar zadeva vprašanje, ali plačilo, dolgovano iz naslova plačanega letnega dopusta, spada pod pojem „pogoji zaposlitve“ iz določb 4, točka 1, obeh okvirnih sporazumov, iz sodne prakse izhaja, da ta pojem zajema pogoje v zvezi s plačilom (glej v tem smislu sodbi z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 36, in z dne 7. julija 2022, Zone de secours Hainaut-Centre, C‑377/21, EU:C:2022:530, točka 52 in navedena sodna praksa).
73 Natančneje, Sodišče je razsodilo, da med „pogoje zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas spadajo sestavni elementi plačila, vključno z ravnjo teh elementov, pravico do plačanega letnega dopusta in pogoji v zvezi s pokojninami, ki izhajajo iz delovnega razmerja (sodbi z dne 7. aprila 2022, Ministero della Giustizia in drugi (Status italijanskih mirovnih sodnikov), C‑236/20, EU:C:2022:263, točka 38, in z dne 27. junija 2024, Peigli, C‑41/23, EU:C:2024:554, točka 43). Kar zadeva pojem „pogoji zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, je Sodišče odločilo podobno (sodbi z dne 10. junija 2010, Bruno in drugi, C‑395/08 in C‑396/08, EU:C:2010:329, točka 42, in z dne 19. oktobra 2023, Lufthansa CityLine, C‑660/20, EU:C:2023:789, točki 41 in 42).
74 Ker pravica do plačanega letnega dopusta vključuje pravico do pridobitve plačila, je plača iz tega naslova torej zajeta s pojmom „pogoji zaposlitve“ v smislu določb 4 obeh okvirnih sporazumov.
75 Zato primeri iz postopka v glavni stvari spadajo na področje uporabe ratione materiae teh določb.
76 Tretjič, presoditi je treba, ali zadevni delavci v okviru svoje pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom opravljajo enako ali podobno delo v smislu obeh okvirnih sporazumov kot delavci, ki so pri istem delodajalcu zaposleni za nedoločen čas in s polnim delovnim časom. V zvezi s tem je treba preučiti, ali je ob upoštevanju vseh dejavnikov, kot so narava dela, pogoji usposabljanja in delovni pogoji, mogoče šteti, da so ti delavci v primerljivem položaju (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 2022, Presidenza del Consiglio dei Ministri in drugi (Univerzitetni raziskovalci), C‑40/20 in C‑173/20, EU:C:2022:985, točka 101 in navedena sodna praksa).
77 Določba 3, točka 2, okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom določa, da je „primerljiv delavec, zaposlen s polnim delovnim časom“, delavec, zaposlen v istem podjetju s polnim delovnim časom, ki ima istovrstno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, opravlja enako ali podobno delo/poklic, pri čemer je treba upoštevati druge okoliščine, na primer daljšo delovno dobo in izobrazbo/spretnost. Prav tako določba 3, točka 2, okvirnega sporazuma o delu za določen čas natančneje določa, da je „primerljiv delavec, zaposlen za nedoločen čas“, oseba, ki ima pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje za nedoločen čas v istem podjetju in opravlja enako ali podobno delo/poklic, pri čemer se upošteva izobrazba/strokovnost.
78 Sodišče je že razsodilo, da kadar delavci, zaposleni za določen čas, opravljajo enake naloge kot delavci, zaposleni pri istem delodajalcu s polnim delovnim časom, ali zasedajo enako delovno mesto kot zadnjenavedeni, je treba načeloma šteti, da sta položaja teh dveh kategorij delavcev primerljiva (sodbi z dne 15. decembra 2022, Presidenza del Consiglio dei Ministri in drugi (Univerzitetni raziskovalci), C‑40/20 in C‑173/20, EU:C:2022:985, točka 102 in navedena sodna praksa, ter z dne 19. oktobra 2023, Lufthansa CityLine, C‑660/20, EU:C:2023:789, točka 45).
79 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so zadevni zaposleni v okviru sočasne sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom ter pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom s sklenitvijo zadnjenavedene pogodbe zagotovili nadomeščanje drugih učiteljev na prostih delovnih mestih, s čimer so opravljali enake naloge kot ti učitelji.
80 Iz tega sledi, da je v primeru sočasne sklenitve pogodb v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, izpolnjeno merilo primerljivosti položajev, in sicer da je položaj zadevnih delavcev kot delavcev s pogodbo o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom primerljiv s položajem delavcev, ki so pri istem delodajalcu zaposleni za nedoločen čas in s polnim delovnim časom.
81 Četrtič, kar zadeva različno obravnavanje v škodo zadevnih zaposlenih, je iz predložitvene odločbe razvidno, da člena 5 odlokov št. 5559/2011 in št. 4050/2021, če ti delavci sočasno sklenejo osnovno pogodbo kot delavci, zaposleni za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, in drugo pogodbo kot delavci, zaposleni za določen čas in s krajšim delovnim časom, plačani na podlagi urne postavke, ne omogočata, da bi se v okviru izračuna plače iz naslova plačanega letnega dopusta upoštevali prejemki, prejeti v okviru te druge pogodbe.
82 Zato je treba šteti – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da so zadevni delavci obravnavani manj ugodno glede izračuna plače iz naslova plačanega letnega dopusta v primeru sočasne sklenitve dveh pogodb o zaposlitvi, in sicer ene za nedoločen čas in s polnim delovnim časom ter druge za določen čas in s krajšim delovnim časom.
83 Opozoriti je treba, na eni strani, da določbi 4 obeh okvirnih sporazumov nasprotujeta temu, da bi bili delavci, zaposleni za določen čas in s krajšim delovnim časom, obravnavani manj ugodno kot primerljivi delavci, zaposleni za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, zgolj zato, ker delajo krajši delovni čas za določen čas, razen če je različno obravnavanje upravičeno iz objektivnih razlogov (glej v tem smislu sodbi z dne 20. junija 2019, Ustariz Aróstegui, C‑72/18, EU:C:2019:516, točka 23, in z dne 5. maja 2022, Universiteit Antwerpen in drugi, C‑265/20, EU:C:2022:361, točka 43).
84 Na drugi strani je treba pojem „objektivni razlogi“ v smislu določb 4, točka 1, okvirnih sporazumov razumeti tako, da ne dopušča, da bi se različno obravnavanje delavcev, zaposlenih za določen čas, in delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, oziroma delavcev s krajšim delovnim časom in delavcev s polnim delovnim časom upravičilo s tem, da je to različno obravnavanje določeno s splošnim in abstraktnim predpisom, kot je zakon ali kolektivna pogodba. Ta pojem namreč zahteva, da je različno obravnavanje upravičeno z obstojem jasnih in konkretnih elementov, značilnih za zadevni pogoj zaposlitve v posebnem kontekstu, v katerem se uporabi, ter na podlagi objektivnih in preglednih meril, da se ugotovi, ali to razlikovanje ustreza dejanski potrebi, ali se z njim lahko doseže želeni cilj in ali je nujno za dosego tega cilja. Te okoliščine so lahko zlasti posledica posebne narave nalog, za katerih izvedbo so bile sklenjene pogodbe za določen čas, in z njimi neločljivo povezanih značilnosti ali pa so, odvisno od primera, posledica uresničevanja legitimnega cilja socialne politike države članice (sodbi z dne 5. maja 2022, Universiteit Antwerpen in drugi, C‑265/20, EU:C:2022:361, točki 53 in 54, in z dne 20. februarja 2024, X (Neobstoj razlogov za odpoved), C‑715/20, EU:C:2024:139, točki 58 in 59 ter navedena sodna praksa).
85 V obravnavani zadevi so nacionalna sodišča, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, štela, da obravnavanje zadevnih delavcev ni diskriminatorno, ker je namen zadevne ureditve zagotoviti neprekinjenost pedagoške dejavnosti, bodisi kadar zaposleni na delovnem mestu ni zmožen za delo bodisi na težko dostopnih območjih, kjer število pedagoških delavcev ni zadostno.
86 Kar zadeva vprašanje, ali različno obravnavanje iz postopka v glavni stvari ustreza dejanski potrebi, prispeva k uresničitvi zastavljenega cilja in je za to nujno, je treba poudariti legitimnost tega cilja samega po sebi, in sicer zagotoviti neprekinjenost pedagoške dejavnosti. Vendar se zdi, da zadevna nacionalna ureditev glede na navedeni cilj ni upravičena. Iz predložitvene odločbe je namreč razvidno, da to, da se pri izračunu plače iz naslova plačanega letnega dopusta zadevnih delavcev ne upoštevajo opravljeno delo in prejemki, prejeti v okviru pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, ni povezano s tem ciljem.
87 Zato je treba ugotoviti, da različno obravnavanje zadevnih delavcev ni upravičeno z objektivnimi razlogi glede na določbi 4, točka 1, obeh okvirnih sporazumov, kar zadeva izračun plače iz naslova plačanega letnega dopusta.
88 Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 v povezavi s členom 31(2) Listine in določbi 4, točka 1, obeh okvirnih sporazumov razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki v primeru, v katerem delavec sočasno sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom ter pogodbo o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, ki določa plačilo na podlagi urne postavke, določa, da pri plačilu, dolgovanem temu delavcu iz naslova plačanega letnega dopusta, niso upoštevani opravljeni delovni čas in prejemki na podlagi drugonavedene pogodbe.
Drugo vprašanje
89 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 in določbi 4, točka 1, obeh okvirnih sporazumov razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi in nacionalni praksi, v skladu s katerima v primeru, v katerem delavec sočasno sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom ter pogodbo o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, ki določa plačilo na podlagi urne postavke, prvič, je nadomestilo za prehrano temu delavcu odobreno le ob upoštevanju dejanskega delovnega časa, opravljenega na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, in drugič, znesek tega nadomestila ni vključen v izračun plače, dolgovane iz naslova plačanega letnega dopusta.
90 Najprej je treba navesti, da je predložitveno sodišče pojasnilo, da je nadomestilo za prehrano iz postopka v glavni stvari urejeno z okvirnim zakonom št. 153/2017 o prejemkih osebja, ki se plačujejo iz javnih sredstev in so sestavni del plače. Za upravičenost do tega nadomestila ni treba dokazati, da je dodeljeni znesek dejansko namenjen kritju stroškov za prehrano. Poleg tega navedeno nadomestilo spada med mesečne dohodke iz zaposlitve ter je obdavčeno z enakimi davki in prispevki kot ti dohodki.
91 Iz tega izhaja, da je dodelitev nadomestila za prehrano na podlagi pravice delavca do plačanega letnega dopusta, zagotovljene s členom 7(1) Direktive 2003/88, zajeta s pravico, da so finančne razmere v obdobju dopusta primerljive s tistimi, ki se nanašajo na opravljanje njegovega dela, in da gre, kot je bilo opozorjeno v točki 51 te sodbe, za element pravic do plačanega letnega dopusta, ki jih je treba načeloma izračunati glede na obdobja dejanskega dela. V teh okoliščinah predložitveno sodišče ugotavlja, da so bili zadevni delavci glede plače obravnavani manj ugodno, kar zadeva nadomestilo za prehrano, ki se dodeli le za dejanski delovni čas, opravljen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, ne pa za delovni čas, ki je bil opravljen v okviru pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom.
92 V zvezi s tem, prvič, kot je bilo navedeno v točki 71 te sodbe, zadevni delavci spadajo na področje uporabe ratione personae obeh okvirnih sporazumov.
93 Drugič, kar zadeva vprašanje, ali nadomestilo za prehrano spada pod pojem „pogoji zaposlitve“ iz določb 4, točka 1, obeh okvirnih sporazumov, je iz predložitvene odločbe razvidno, da je nadomestilo za prehrano dohodek iz zaposlitve. Poleg tega je Sodišče, kot je bilo opozorjeno v točki 73 te sodbe, razsodilo, da „pogoji zaposlitve“ zajemajo pogoje v zvezi s plačilom (glej v tem smislu sodbo z dne 19. oktobra 2023, Lufthansa CityLine, C‑660/20, EU:C:2023:789, točka 41 in navedena sodna praksa).
94 Zato je treba šteti, da nadomestilo za prehrano kot sestavni del plače spada pod pojem „pogoji zaposlitve“ v smislu določb 4, točka 1, obeh okvirnih sporazumov.
95 Tretjič, kar zadeva primerljivost položajev, je treba, kot je bilo ugotovljeno v točkah 79 in 80 te sodbe, ugotoviti, da so zadevni delavci kot delavci s pogodbo o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom v položaju, ki je primerljiv s položajem delavcev, ki so pri istem delodajalcu zaposleni za nedoločen čas in s polnim delovnim časom.
96 Četrtič, kar zadeva obstoj različnega obravnavanja, predložitveno sodišče pojasnjuje, da je nadomestilo za prehrano urejeno s členom 18 okvirnega zakona št. 153/2017 in pomeni dvanajstino dveh nacionalnih zajamčenih bruto minimalnih osnovnih plač. To nadomestilo se dodeli v sorazmerju z dejanskim delovnim časom v prejšnjem mesecu v okviru omejitve, določene v členu 25(1) tega okvirnega zakona, to je 30 % osnovnih plač.
97 Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, se dodelitev nadomestila za prehrano zadevnim delavcem, ki so sočasno sklenili „osnovno pogodbo“, ki ustreza pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, ter pogodbo o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, izvede le ob upoštevanju dejanskega dela, opravljenega v okviru te „osnovne pogodbe“, in posledično „osnovne plače“, prejete iz tega naslova.
98 V teh okoliščinah je treba, če je „osnovna plača“ „plača, povezana z osnovno pogodbo“, kar mora preveriti predložitveno sodišče, navesti, da so zadevni delavci obravnavani manj ugodno kot delavci s pogodbo za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, saj izračun nadomestila za prehrano ne vključuje niti dejanskega dela, opravljenega v okviru pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, niti prejemkov, prejetih iz tega naslova.
99 Predložitveno sodišče navaja, da je to različno obravnavanje utemeljeno s sklicevanjem na nacionalno ureditev, ki določa pravico do nadomestila za prehrano in določa najvišjo raven tega nadomestila v višini 30 % osnovnih plač, ki se običajno doseže v okviru izvajanja „osnovne pogodbe“.
100 Poleg tega je glede na ločeno odklonilno mnenje, izraženo v sodbi, izdani na prvi stopnji, na katero se je sklicevalo predložitveno sodišče, zadevno različno obravnavanje utemeljeno s ciljem zagotoviti uravnoteženo prehrano in s tem optimalno zdravstveno stanje delavcev. V skladu s tem mnenjem zadevni delavci, ker so upravičeni do nadomestila za prehrano na podlagi „osnovne pogodbe“, do tega nadomestila ne morejo biti upravičeni tudi na podlagi dejanskega dela, opravljenega v okviru pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, ki določa plačo na podlagi urne postavke, saj se to nadomestilo dodeli sorazmerno z dejanskim delovnim časom, ki se nanaša na delovni dan, in ne na opravljene ure.
101 Vendar je, kot je razvidno iz točke 90 te sodbe, zadevno nadomestilo za prehrano iz postopka v glavni stvari sestavni del mesečnih dohodkov iz zaposlitve, ki se izplačuje neodvisno od stroškov, ki so dejansko nastali za prehrano.
102 Kot je razvidno iz točke 83 te sodbe, zadevnih delavcev kot delavcev s pogodbo o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom ni mogoče obravnavati manj ugodno kot delavce s pogodbo za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, razen če je različno obravnavanje upravičeno iz objektivnih razlogov.
103 Poleg tega je Sodišče že razsodilo, da mora biti plača delavcev s krajšim delovnim časom enaka plači delavcev s polnim delovnim časom, pri čemer pa se uporabi načelo pro rata temporis, ki ga določa določba 4, točka 2, okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom (glej v tem smislu sodbo z dne 19. oktobra 2023, Lufthansa CityLine, C‑660/20, EU:C:2023:789, točka 53).
104 V obravnavani zadevi zadevni delavci niso upravičeni do nadomestila za prehrano kot elementa plačila za dejansko delo, opravljeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, saj je, kot je bilo navedeno v točki 99 te sodbe, najvišja raven nadomestila za prehrano običajno dosežena v okviru izvajanja „osnovne pogodbe“. V teh okoliščinah se zdi – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da se načelo pro rata temporis iz določb 4, točka 2, obeh okvirnih sporazumov ne uporablja pravilno.
105 Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 in določbi 4, točka 1, obeh okvirnih sporazumov razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi in nacionalni praksi, v skladu s katerima v primeru, v katerem delavec sočasno sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom ter pogodbo o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, ki določa plačilo na podlagi urne postavke, prvič, je nadomestilo za prehrano temu delavcu odobreno le ob upoštevanju dejanskega delovnega časa, opravljenega na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, in drugič, znesek tega nadomestila ni vključen v izračun plače, dolgovane iz naslova plačanega letnega dopusta.
Stroški
106 Ker je ta postopek za stranke iz postopka v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1. Člen 7(1) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenega 6. junija 1997, ki je v Prilogi k Direktivi Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, in določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999, ki je v Prilogi k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP,
je treba razlagati tako, da
nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki v primeru, v katerem delavec sočasno sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom ter pogodbo o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, ki določa plačilo na podlagi urne postavke, določa, da pri plačilu, dolgovanem temu delavcu iz naslova plačanega letnega dopusta, niso upoštevani opravljeni delovni čas in prejemki na podlagi drugonavedene pogodbe.
2. Člen 7(1) Direktive 2003/88, določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenega 6. junija 1997, ki je v Prilogi k Direktivi 97/81, in določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999, ki je v Prilogi k Direktivi 1999/70,
je treba razlagati tako, da
nasprotujejo nacionalni ureditvi in nacionalni praksi, v skladu s katerima v primeru, v katerem delavec sočasno sklene pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom ter pogodbo o zaposlitvi za določen čas in s krajšim delovnim časom, ki določa plačilo na podlagi urne postavke, prvič, je nadomestilo za prehrano temu delavcu odobreno le ob upoštevanju dejanskega delovnega časa, opravljenega na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, in drugič, znesek tega nadomestila ni vključen v izračun plače, dolgovane iz naslova plačanega letnega dopusta.
Podpisi
* Jezik postopka: romunščina.