Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 8. oktobra 2026(*)
„ Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Socialna politika – Direktiva 2003/88/ES – Člen 2, točka 1 – Pojem ‚delovni čas‘ – Člen 6(b) – Najdaljši tedenski delovni čas – Varovanje varnosti in zdravja delavcev – Delovni čas gasilcev – Čas dežurstva na delovnem mestu, ki ni vključen v delovni čas – Pravica do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki se uveljavlja proti državi članici zaradi kršitve prava Unije – Pogoji – Način izračuna odškodnine za škodo, nastalo zaradi kršitve člena 6(b) Direktive 2003/88 – Načelo enakovrednosti – Načelo učinkovitosti “
V zadevi C‑808/24, [Zálečta](i),
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Okresný súd Lučenec (okrajno sodišče v Lučencu, Slovaška) z odločbo z dne 13. novembra 2024, ki je na Sodišče prispela 26. novembra 2024, v postopku
M. R.
proti
Ministerstvo vnútra Slovenskej republiky,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi F. Biltgen, predsednik senata, S. Gervasoni, A. Kumin, sodnika, I. Ziemele (poročevalka), sodnica, in M. Bošnjak, sodnik,
generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,
sodni tajnik: V. Di Bucci,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za slovaško vlado E. V. Larišová in A. Lukáčik, agenta,
– za Irsko M. Browne, Chief State Solicitor, A. Burke in A. Joyce, agenta, skupaj z D. Ryanom, BL,
– za Evropsko komisijo D. Recchia, A. Tokár in F. van Schaik, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 19. marca 2026
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, točka 1, in člena 6(b) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. R., gasilcem in reševalcem, ter Ministerstvo vnútra Slovenskej republiky (ministrstvo za notranje zadeve Slovaške republike) v zvezi s povračilom nepremoženjske škode, ki naj bi M. R. nastala, ker Slovaška republika Direktive 2003/88 v svoj pravni red ni prenesla pravilno.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 2 Direktive 2003/88, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v točkah 1 in 2 določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
1. ,delovni čas‘ pomeni vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso;
2. ,čas počitka‘ pomeni vsak čas, ki ni delovni čas“.
4 Člen 6 navedene direktive, naslovljen „Najdaljši tedenski delovni čas“, določa:
„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi v skladu s potrebo po varovanju zdravja in varnosti delavcev zagotovijo, da:
(a) je tedenski delovni čas omejen z zakoni, podzakonskimi ali upravnimi akti ali s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi med socialnimi partnerji;
(b) povprečni delovni čas za vsako sedemdnevno obdobje, vključno z nadurami, ne presega 48 ur.“
Slovaško pravo
5 Člen 85(1) zákon č. 315/2001 Z. z. o Hasičskom a záchrannom zbore (zakon št. 315/2001 o gasilski in reševalni službi) z dne 2. julija 2001 določa:
„Delovni čas uslužbenca [gasilske in reševalne službe] je čas, ko uslužbenec opravlja naloge javne službe in ko je na razpolago upravljavcu javne službe.“
6 Člen 86(2) tega zakona določa:
„V primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa opravljanje nalog javne službe ne sme presegati 18 ur na delovni dan. Skupni čas opravljanja nalog javne službe in odrejenega dežurstva, ki opravljanju nalog javne službe neposredno sledi na kraju opravljanja teh nalog, lahko traja največ 24 ur na delovni dan.“
7 Člen 92(1) tega zakona določa:
„Upravljavec javne službe za člana [gasilske in reševalne službe] v okviru nalog javne službe določi čas dežurstva, ki poteka na kraju, kjer se navedene naloge opravljajo, in se opravlja neposredno po opravljanju nalog javne službe iz člena 86(2) v okviru razporeditve delovnega časa.“
8 Člen 122(3) navedenega zakona določa:
„Plačilo za dežurstvo […] se ne izplača za čas, ko je med dežurstvom prišlo do opravljanja nalog javne službe; opravljanje nalog javne službe v takih okoliščinah se šteje za nadurno delo.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
9 M. R., ki je uslužbenec gasilske in reševalne službe v občini Lučenec (Slovaška), meni, da se čas dežurstva, ki ga je opravil na delovnem mestu, v nasprotju s členom 2, točka 1, in členom 6(b) Direktive 2003/88 ne šteje za delovni čas. Tako naj bi mu nastala nepremoženjska škoda zaradi nepravilnega prenosa tega člena 2, točka 1, v slovaški pravni red, zaradi česar naj bi bil v zvezi z njim prekoračen najdaljši tedenski delovni čas, kot je opredeljen v navedenem členu 6(b). Taka kršitev naj bi zlasti posegala v njegovo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.
10 M. R. je pri Okresný súd Lučenec (okrajno sodišče v Lučencu, Slovaška) vložil tožbo za povrnitev nepremoženjske škode, ker naj bi bile kršene njegova pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravica do ustreznega počitka po delu ter pravica do varovanja varnosti in zdravja pri delu. Ni pa zahteval odškodnine za ure dežurstva, ki se niso upoštevale kot njegov delovni čas in zaradi katerih je bila v zvezi z njim prekoračena 48-urna omejitev iz člena 6(b) Direktive 2003/88 glede najdaljšega tedenskega delovnega časa.
11 To sodišče je s sodbo z dne 20. decembra 2023 ugotovilo, da je slovaška ureditev v delu, v katerem je določala možnost, da se čas dežurstva, ki ga je gasilec opravljal bodisi na delovnem mestu bodisi na domu, ne upošteva kot delovni čas, v nasprotju s členom 2, točka 1, Direktive 2003/88, kot ga je Sodišče razložilo v sodbi z dne 21. februarja 2018, Matzak (C‑518/15, EU:C:2018:82). V zvezi s tem je Okresný súd Lučenec (okrajno sodišče v Lučencu) navedlo, da za pridobitev odškodnine ne zadostuje, da se čas dežurstva ni upošteval kot delovni čas v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88. Potrebno naj bi bilo tudi, da delovni čas, vključno s dežurstvom, presega najdaljši tedenski delovni čas iz člena 6(b) te direktive.
12 Okresný súd Lučenec (okrajno sodišče v Lučencu) je v zvezi s tem ugotovilo, da je v zadevnem šestmesečnem referenčnem obdobju delovni čas M. R., vključno s časom dežurstva, ki ga je opravil, za 28 dni prekoračil število delovnih dni, ki jih je bilo mogoče opraviti v tem obdobju, kar je v nasprotju s členom 6(b) navedene direktive, in da je to preseganje moralo objektivno vplivati na zasebno in družinsko življenje M. R.
13 Zato je to sodišče Slovaški republiki naložilo, naj M. R. izplača odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je ta utrpel, izračunano upoštevajoč, prvič, obseg navedene prekoračitve in, drugič, izgubo upanja na spremembo nacionalne ureditve, glede na to, da do take spremembe ni prišlo kljub sodni praksi Sodišča, ki izhaja zlasti iz sodbe z dne 21. februarja 2018, Matzak (C‑518/15, EU:C:2018:82).
14 Ministrstvo za notranje zadeve Slovaške republike je zoper to sodbo vložilo pritožbo pri Krajský súd v Banskej Bystrici (regionalno sodišče v Banski Bystrici, Slovaška), to sodišče pa je s sklepom z dne 30. maja 2024 navedeno sodbo razveljavilo z obrazložitvijo, da je Okresný súd Lučenec (okrajno sodišče v Lučencu) odločilo ultra petita, saj naj M. R. pred tem sodiščem ne bi uveljavljal niti pravice, ki bi izhajala iz izgube upanja na spremembo nacionalne ureditve, niti pravice do povračila nepremoženjske škode, povezane s številom ur delovnega časa, ki presegajo omejitev, določeno v členu 6(b) Direktive 2003/88. M. R. naj bi namreč trdil le, da je utrpel nepremoženjsko škodo, zlasti ker čas dežurstva, ki ga je opravil v zadevnem obdobju, ni bil upoštevan kot delovni čas. Poleg tega je Krajský súd v Banskej Bystrici (regionalno sodišče v Banski Bystrici) ugotovilo, da je treba za nepremoženjsko škodo, povzročeno z nezdružljivostjo nacionalnega prava s členom 2, točka 1, te direktive, plačati odškodnino, ne da bi bilo treba ugotoviti kršitev člena 6(b) navedene direktive.
15 Krajský súd v Banskej Bystrici (regionalno sodišče v Banski Bystrici) je zadevo vrnilo v odločanje Okresný súd Lučenec (okrajno sodišče v Lučencu), ki je predložitveno sodišče in ki dvomi o razlagi člena 2, točka 1, in člena 6(b) Direktive 2003/88. To sodišče se v bistvu sprašuje, ali – kot se zdi, da je priznalo Krajský súd v Banskej Bystrici (regionalno sodišče v Banski Bystrici) – za to, da M. R. doseže povrnitev svoje nepremoženjske škode, zadostuje, da njegov čas dežurstva ni bil upoštevan kot delovni čas v nasprotju s členom 2, točka 1, Direktive 2003/88, ali pa mora biti kršena tudi omejitev 48 ur v sedemdnevnem obdobju iz člena 6(b) te direktive.
16 Po mnenju predložitvenega sodišča člen 2, točka 1, Direktive 2003/88 vsebuje le opredelitev pojma „delovni čas“, medtem ko člen 6(b) te direktive izrecno določa prepoved preseganja omejitev, določenih v zvezi z najdaljšim tedenskim delovnim časom, kakor je ta pojem opredeljen v tem členu. Tako to sodišče meni, da pravica do odškodnine za zadevne osebe obstaja le v primeru kršitve navedenega člena 6(b) v povezavi z navedenim členom 2, točka 1, in ne v primeru kršitve zadnjenavedene določbe, obravnavane ločeno.
17 V teh okoliščinah je Okresný súd Lučenec (okrajno sodišče v Lučencu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je dejstvo, da se v skladu z nacionalno ureditvijo dežurstvo delavca v nasprotju s členom 2, točka 1, Direktive [2003/88] ne všteva v delovni čas, podlaga za odškodninski zahtevek proti državi članici zaradi kršitve prava Unije, ne da bi bilo treba pri tem dokazati, da je bil v zvezi z istim delavcem hkrati kršen člen 6(b) te direktive?
2. Če je odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen, ali mora nacionalno sodišče pri ugotavljanju ustreznosti višine odškodnine upoštevati število ur dežurstva, ki se na podlagi nacionalne zakonodaje niso vštele v delovni čas delavca, ali pa je treba znesek odškodnine, ki jo mora plačati država članica, določiti glede na čas trajanja nezakonitega stanja, ki je posledica nacionalne zakonodaje, ki v nasprotju z Direktivo 2003/88 omogoča, da se čas dežurstva ne všteva v delovni čas delavca?
3. Če je odgovor na [prvo] vprašanje nikalen, ali mora nacionalno sodišče pri ugotavljanju ustreznosti višine odškodnine upoštevati število ur, v zvezi s katerimi je bil kršen člen 6(b) Direktive 2003/88, ali pa je treba znesek odškodnine, ki jo mora plačati država članica, določiti glede na čas trajanja nezakonitega stanja, ki je posledica nacionalne zakonodaje, ki v nasprotju z Direktivo 2003/88 omogoča, da se čas dežurstva ne všteva v delovni čas delavca?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Uvodne ugotovitve
18 Najprej je treba opozoriti, da je načelo odgovornosti države za škodo, povzročeno posameznikom zaradi kršitev prava Unije, za katero je država odgovorna, neločljiv del sistema Pogodb, na katerih temelji Unija (sodbi z dne 19. novembra 1991, Francovich in drugi, C‑6/90 in C‑9/90, EU:C:1991:428, točka 35, in z dne 8. septembra 2026, Ferreira da Silva e Brito in drugi, C‑293/24, EU:C:2026:723, točka 42).
19 To načelo velja za vsako kršitev prava Unije, ki jo stori država članica, ne glede na to, kateri organ države članice – vključno z nacionalnim zakonodajalcem – je tisti, storitev ali opustitev katerega je privedla do te kršitve, in ne glede na to, kateri javni organ je v skladu s pravom zadevne države članice načeloma odgovoren za povrnitev navedene škode (glej v tem smislu sodbi z dne 5. marca 1996, Brasserie du pêcheur in Factortame, C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točki 32 in 63, in z dne 28. junija 2022, Komisija/Španija (Kršitev prava Unije s strani zakonodajalca), C‑278/20, EU:C:2022:503, točka 30 in navedena sodna praksa).
20 Kar zadeva pogoje za uveljavljanje odgovornosti države za škodo, povzročeno posameznikom zaradi kršitev prava Unije, ki jih je mogoče pripisati državi, je Sodišče večkrat razsodilo, da imajo oškodovani posamezniki pravico do odškodnine, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer da je namen kršenega pravila prava Unije podeliti pravice posameznikom, da je kršitev tega pravila dovolj resna ter da obstaja neposredna vzročna zveza med to kršitvijo in škodo, ki je nastala tem posameznikom (glej v tem smislu sodbi z dne 5. marca 1996, Brasserie du pêcheur in Factortame, C‑46/93 in C‑48/93, EU:C:1996:79, točka 51, in z dne 8. septembra 2026, Ferreira da Silva e Brito in drugi, C‑293/24, EU:C:2026:723, točka 44).
21 Ti trije pogoji so potrebni in zadostni za to, da posamezniki pridobijo pravico do odškodnine, ne izključujejo pa možnosti, da bi se odgovornost države lahko uveljavila pod manj omejevalnimi pogoji na podlagi nacionalnega prava (sodba z dne 28. junija 2022, Komisija/Španija (Kršitev prava Unije s strani zakonodajalca), C‑278/20, EU:C:2022:503, točka 32 in navedena sodna praksa).
22 Razen pri pravici do odškodnine, ki - kadar so izpolnjeni pogoji, navedeni v točki 31 te sodbe - temelji neposredno na pravu Unije, mora država posledice povzročene škode odpraviti v okviru nacionalnih predpisov o odgovornosti, pri čemer pogoji, določeni z nacionalnimi zakonodajami na področju povrnitve škode, ne smejo biti manj ugodni od tistih za podobne zahtevke nacionalne narave (načelo enakovrednosti) in ne smejo biti oblikovani tako, da v praksi onemogočijo ali pretirano otežijo pridobitev odškodnine (načelo učinkovitosti) (sodba z dne 28. junija 2022, Komisija/Španija (Kršitev prava Unije s strani zakonodajalca), C‑278/20, EU:C:2022:503, točka 33 in navedena sodna praksa).
23 Na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je treba odgovoriti ob upoštevanju načel, navedenih v točkah od 18 do 22 te sodbe.
Prvo vprašanje
24 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka 1, Direktive 2003/88 razlagati tako, da je njegov namen podeliti pravice posameznikom, tako da lahko iz kršitve tega člena, ki jo stori država članica, za te posameznike izhaja pravica do odškodnine na podlagi prava Unije, ne da bi se od njih zahtevalo, da dokažejo istočasno kršitev člena 6(b) te direktive.
25 Na prvem mestu, v členu 2, točka 1, Direktive 2003/88 je pojem „delovni čas“ opredeljen kot „vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti“. V skladu s členom 2, točka 2, te direktive je pojem „čas počitka“ opredeljen kot „vsak čas, ki ni delovni čas“.
26 Na drugem mestu, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da sta pojma „delovni čas“ in „čas počitka“ v smislu Direktive 2003/88 pojma prava Unije, ki ju je treba opredeliti glede na objektivne značilnosti, sklicujoč se na sistem in namen te direktive, ki je določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Samo s tako avtonomno razlago je namreč mogoče zagotoviti polno učinkovitost navedene direktive in enotno uporabo teh pojmov v vseh državah članicah (sodba z dne 9. oktobra 2025, STAS-IV, C‑110/24, EU:C:2025:768, točka 22 in navedena sodna praksa).
27 Na tretjem mestu, Sodišče je poudarilo, da člen 2 Direktive 2003/88 ni naveden med določbami te direktive, od katerih je dovoljeno odstopati (sodba z dne 9. oktobra 2025, STAS-IV, C‑110/24, EU:C:2025:768, točka 23 in navedena sodna praksa).
28 Iz tega sledi, da je pojem „delovni čas“ eden od temeljnih pojmov, na katerih temeljijo vse določbe Direktive 2003/88, in da je skladnost nacionalnega prava z opredelitvijo tega pojma nujna za pravilno uporabo teh določb.
29 Vendar iz besedila člena 2, točka 1, te direktive ni mogoče sklepati, da je cilj te določbe, da sama po sebi podeljuje pravice posameznikom, na podlagi česar bi zaradi kršitve te določbe, ki jo stori država članica, posamezniki imeli pravico, da jim ta država članica izplača odškodnino za to kršitev. V točki 1 člena 2 navedene direktive je namreč, kot je navedeno že v naslovu tega člena, zgolj opredeljeno, da pojem „delovni čas“ v tej direktivi pomeni „vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso“, v navedenem členu pa posameznikom niso podeljene pravice niti za posameznike, države članice oziroma institucije Unije niso določene pozitivne ali negativne obveznosti v smislu ustaljene sodne prakse Sodišča, ki izhaja zlasti iz sodbe z dne 5. marca 2024, Kočner/Europol (C‑755/21 P, EU:C:2024:202, točka 119 in navedena sodna praksa).
30 Zato je očitno, da v primeru kršitve zgolj člena 2, točka 1, Direktive 2003/88 prvi pogoj za nastanek odgovornosti države članice, naveden v točki 20 te sodbe, ni izpolnjen.
31 Vendar je treba za vsak primer opozoriti, da v skladu s sodno prakso Sodišča pravo Unije nikakor ne izključuje, da bi bilo mogoče odgovornost države za kršitev tega prava uveljavljati pod manj omejujočimi pogoji na podlagi nacionalnega prava (sodba z dne 25. novembra 2010, Fuß, C‑429/09, EU:C:2010:717, točka 66), kar bo moralo v obravnavani zadevi preveriti predložitveno sodišče.
32 Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2, točka 1, Direktive 2003/88 razlagati tako, da njegov namen ni podeliti pravice posameznikom, tako da iz kršitve tega člena, ki jo stori država članica, za posameznike ne izhaja pravica do odškodnine na podlagi prava Unije.
Drugo vprašanje
33 Ker je predložitveno sodišče drugo vprašanje postavilo, če bi bil odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, nanj ni treba odgovoriti.
Tretje vprašanje
34 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, ki je postavljeno, če bi bil odgovor na prvo vprašanje nikalen, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(b) Direktive 2003/88 razlagati tako, da je treba odškodnino, ki jo morajo države članice plačati za nepremoženjsko škodo, ki so jo povzročile posameznikom s kršitvijo te določbe, v skladu z nacionalnim pravom določiti upoštevajoč število opravljenih ur, ki presegajo omejitev iz navedenega člena, ali upoštevajoč trajanje neizpolnitve obveznosti, določene v pravu Unije, ki izhaja iz tega, da zadevna nacionalna ureditev ne določa, da se čas dežurstva upošteva kot „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, te direktive.
35 Za odgovor na to vprašanje mora predložitveno sodišče preveriti, ali so pogoji za nastanek odgovornosti države, navedeni v točki 20 te sodbe, v obravnavani zadevi izpolnjeni.
36 V zvezi s tem je Sodišče, kar zadeva prvi pogoj za nastanek odgovornosti države, in sicer da je namen kršenega pravila prava Unije podeliti pravice posameznikom, že razsodilo, da člen 6(b) Direktive 2003/88 pomeni pravilo socialnega prava Unije, ki posameznikom podeljuje pravice, ki jih lahko uveljavljajo neposredno pred nacionalnimi sodišči, ker ta člen državam članicam kot minimalno zahtevo nalaga zgornjo mejo povprečnega tedenskega delovnega časa, ki mora veljati za vsakega delavca (glej v tem smislu sodbi z dne 5. oktobra 2004, Pfeiffer in drugi, od C‑397/01 do C‑403/01, EU:C:2004:584, točka 100, in z dne 25. novembra 2010, Fuß, C‑429/09, EU:C:2010:717, točki 49 in 50).
37 Če je torej M. R. svojo tožbo oprl ne le na kršitev člena 2, točka 1, Direktive 2003/88, temveč tudi na člen 6(b) te direktive, kar mora preveriti predložitveno sodišče, je očitno, da je prvi pogoj za nastanek odgovornosti Slovaške republike izpolnjen.
38 Kar zadeva drugi pogoj za nastanek odgovornosti države, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je odločilno merilo za ugotovitev, da je kršitev prava Unije dovolj resna, to, ali je bila očitno in resno kršena meja diskrecijske pravice, ki jo vsebuje kršeno pravilo. Če pa ima zadevni organ le precej omejeno diskrecijsko pravico ali je celo nima, lahko za ugotovitev dovolj resne kršitve preprosto zadostuje že to, da je bila storjena kršitev prava Unije. Presoja, ki jo je treba opraviti, zahteva upoštevanje področja, pogojev in okoliščin, v katerih je zadevna obveznost naložena zadevnemu organu. Poleg tega je treba upoštevati zlasti stopnjo jasnosti in natančnosti kršenega pravila ter obseg diskrecijske pravice, ki jo to pravilo pušča zadevnemu organu, kompleksnost položaja, ki ga je treba urediti, in težave pri uporabi ali razlagi besedil (sodba z dne 5. marca 2024, Kočner/Europol, C‑755/21 P, EU:C:2024:202, točke od 126 do 128 in navedena sodna praksa).
39 Vsekakor je treba kršitev prava Unije šteti za dovolj resno, če je bila storjena v očitnem nasprotju s sodno prakso Sodišča na zadevnem področju (sodba z dne 25. novembra 2010, Fuß, C‑429/09, EU:C:2010:717, točka 52, in v tem smislu sodba z dne 1. avgusta 2025, Minister for Children, Equality, Disability, Integration and Youth in drugi, C‑97/24, EU:C:2025:594, točka 30 in navedena sodna praksa).
40 Iz navedb v predložitveni odločbi je razvidno, da se čas dežurstva, ki ga je M. R. opravil v zadevnem obdobju od 1. avgusta 2020 do 30. junija 2023, ni štel za „delovni čas“ v smislu slovaškega prava. Iz te odločbe je razvidno tudi, da je v zadevnem šestmesečnem referenčnem obdobju skupni delovni čas M. R. v nasprotju s členom 6(b) Direktive 2003/88 presegel najdaljši čas 48 ur v sedemdnevnem obdobju, določen v tem členu.
41 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bila v obdobju od 1. avgusta 2020 do 30. junija 2023 sodna praksa Sodišča v zvezi s pojmom „delovni čas“, med drugim kar zadeva gasilce, že dobro uveljavljena. Sodišče je med drugim razsodilo, da „dejavnosti, ki jih opravljajo intervencijske sile gasilske javne službe […], spadajo na področje uporabe Direktive 2003/88, tako da njen člen 6(b) načeloma nasprotuje temu, da se preseže meja 48 ur, ki je določena kot najdaljši tedenski delovni čas, skupaj z dežurstvi“ (sodba z dne 25 novembra 2010, Fuß, C‑429/09, EU:C:2010:717, točka 57).
42 Poleg tega je Sodišče, kot je navedeno v točki 27 te sodbe, pojasnilo tudi, da člena 2 Direktive 2003/88, ki opredeljuje pojma „delovni čas“ in „čas počitka“, ni med določbami te direktive, od katerih je dovoljeno odstopanje (sodbi z dne 10. septembra 2015, Federación de Servicios Privados del sindicato Comisiones obreras, C‑266/14, EU:C:2015:578, točka 28 in navedena sodna praksa, in z dne 9. oktobra 2025, STAS-IV, C‑110/24, EU:C:2025:768, točka 23 in navedena sodna praksa).
43 Če bi se glede na sodno prakso, navedeno v točkah 41 in 42 te sodbe, izkazalo, da je bilo nespoštovanje zahtev iz člena 6(b) Direktive 2003/88 v obdobju od 1. avgusta 2020 do 30. junija 2023 očitno v nasprotju s sodno prakso Sodišča, kar mora preveriti predložitveno sodišče, bi bil obstoj dovolj resne kršitve prava Unije dokazan.
44 Zato naj bi bil drugi pogoj za nastanek odgovornosti države v smislu sodne prakse, navedene v točki 20 te sodbe, izpolnjen.
45 Kar zadeva tretji pogoj za nastanek odgovornosti države zaradi kršitve prava Unije, mora predložitveno sodišče preveriti, ali – kot je razvidno iz predložitvene odločbe – obstaja vzročna zveza med prekoračitvijo delovnega časa iz člena 6(b) Direktive 2003/88 in nepremoženjsko škodo, za katero M. R. zahteva odškodnino.
46 Kar zadeva pravila za povrnitev nepremoženjske škode, nastale zaradi kršitve prava Unije, je treba navesti, prvič, da Direktiva 2003/88 ne vsebuje nobenega posebnega pravila glede povračila škode, ki bi jo delavci morebiti utrpeli zaradi kršitve minimalnih zahtev, ki jih ta direktiva določa, zlasti v zvezi s trajanjem delovnega časa. Zato iz določb te direktive ni mogoče sklepati, da daje prednost eni obliki odškodnine pred drugimi (glej v tem smislu sodbi z dne 25. novembra 2010, Fuß, C‑429/09, EU:C:2010:717, točke 44, 96 in 98, in z dne 20. junija 2024, Artemis security, C‑367/23, EU:C:2024:529, točki 26 in 27).
47 Drugič, če na tem področju ni določb prava Unije, mora država posledice povzročene škode odpraviti v okviru nacionalnih predpisov o odgovornosti, pogoji, določeni z nacionalnimi zakonodajami na področju povrnitve škode, pa ne smejo biti manj ugodni od tistih za podobne zahtevke nacionalne narave (načelo enakovrednosti) in ne smejo biti oblikovani tako, da v praksi onemogočijo ali pretirano otežijo pridobitev odškodnine (načelo učinkovitosti) (sodbi z dne 25. novembra 2010, Fuß, C‑429/09, EU:C:2010:717, točka 62, in z dne 28. junija 2022, Komisija/Španija (Kršitev prava Unije s strani zakonodajalca), C‑278/20, EU:C:2022:503, točke od 176 do 184).
48 Tretjič, Sodišče je razsodilo, da mora biti povračilo škode, povzročene posameznikom s kršitvami prava Unije, ustrezno glede na nastalo škodo in mora zagotavljati učinkovito varstvo njihovih pravic (sodba z dne 25. novembra 2010, Fuß, C‑429/09, EU:C:2010:717, točka 92).
49 V teh okoliščinah morajo države članice ob upoštevanju teh načel na eni strani ugotoviti, ali je odškodnino za škodo, povzročeno posamezniku s kršitvijo določb Direktive 2003/88, treba povrniti v obliki denarnega nadomestila, in na drugi strani določiti pravila o načinu izračuna te odškodnine (glej po analogiji sodbo z dne 25. novembra 2010, Fuß, C‑429/09, EU:C:2010:717, točka 94).
50 Kar natančneje zadeva pravila, v skladu s katerimi države članice povrnejo škodo, ki so jo povzročile posameznikom s kršitvijo člena 6(b) Direktive 2003/88, je treba ta pravila v skladu z nacionalnim pravom določiti ne ob upoštevanju trajanja neizpolnitve obveznosti iz prava Unije, ki izhaja iz tega, da v zadevni nacionalni ureditvi čas dežurstva ni upoštevan kot „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, te direktive, temveč ob upoštevanju škode, ki so jo zadevni posamezniki dejansko in konkretno utrpeli v neposredni vzročni zvezi s kršitvijo člena 6(b) navedene direktive, ter ob spoštovanju načel enakovrednosti in učinkovitosti.
51 V obravnavani zadevi bi bilo med drugim mogoče upoštevati število opravljenih ur, ki presegajo omejitev iz člena 6(b) Direktive 2003/88, saj število teh ur lahko vpliva na zasebno in družinsko življenje M. R., kot je razvidno iz predložitvene odločbe.
52 Glede na vse zgornje preudarke je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(b) Direktive 2003/88 razlagati tako, da je treba odškodnino, ki jo morajo države članice plačati za nepremoženjsko škodo, ki so jo povzročile posameznikom s kršitvijo te določbe, v skladu z nacionalnim pravom določiti ne ob upoštevanju trajanja neizpolnitve obveznosti, določene v pravu Unije, ki izhaja iz tega, da zadevna nacionalna ureditev ne določa, da se čas dežurstva upošteva kot „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, te direktive, temveč ob upoštevanju škode, ki so jo zadevni posamezniki dejansko in konkretno utrpeli v neposredni vzročni zvezi s kršitvijo člena 6(b) navedene direktive, ter ob spoštovanju načel enakovrednosti in učinkovitosti.
Stroški
53 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1. Člen 2, točka 1, Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa
je treba razlagati tako, da
njegov namen ni podeliti pravice posameznikom, tako da iz kršitve tega člena, ki jo stori država članica, za posameznike ne izhaja pravica do odškodnine na podlagi prava Unije.
2. Člen 6(b) Direktive 2003/88
je treba razlagati tako, da
je treba odškodnino, ki jo morajo države članice plačati za nepremoženjsko škodo, ki so jo povzročile posameznikom s kršitvijo te določbe, v skladu z nacionalnim pravom določiti ne ob upoštevanju trajanja neizpolnitve obveznosti, določene v pravu Unije, ki izhaja iz tega, da zadevna nacionalna ureditev ne določa, da se čas dežurstva upošteva kot „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, te direktive, temveč ob upoštevanju škode, ki so jo zadevni posamezniki dejansko in konkretno utrpeli v neposredni vzročni zvezi s kršitvijo člena 6(b) navedene direktive, ter ob spoštovanju načel enakovrednosti in učinkovitosti.
Podpisi
* Jezik postopka: slovaščina.
i Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.