<TI><P><HT TYPE="BOLD">Vprašanje za predhodno odločanje</HT></P></TI>20Najprej je treba opozoriti, da mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, ki je uvedeno s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena (sodbi z dne 18. decembra 2019, IT Development, C‑666/18, EU:C:2019:1099, točka 26, in z dne 19. decembra 2019, Nederlands Uitgeversverbond in Groep Algemene Uitgevers, C‑263/18, EU:C:2019:1111, točka 31 in navedena sodna praksa).21V obravnavani zadevi je treba navesti, da predložitveno sodišče sicer poziva Sodišče, naj se izreče o razlagi člena 102 PDEU, po potrebi v povezavi s členom 16 Direktive 2014/26, vendar je iz predložitvene odločbe razvidno, da se poizvedovanje tega sodišča nanaša posebej na razlago pojma zloraba prevladujočega položaja, ki ni izrecno naveden v tem členu 16 niti v nobeni drugi določbi te direktive, saj je cilj te direktive v skladu z njeno uvodno izjavo 8 med drugim zagotoviti usklajevanje nacionalnih pravil v zvezi z dostopom do dejavnosti upravljanja avtorske in sorodnih pravic, ki jih opravljajo organizacije za kolektivno upravljanje pravic, načini njihovega vodenja ter okvirom nadzora nad njimi. V teh okoliščinah je treba vprašanje predložitvenega sodišča preučiti izključno z vidika člena 102 PDEU, pri čemer pa navedeni člen 16 v odstavku 2, drugi pododstavek, vsebuje upoštevna merila za presojo, ali taka organizacija za pobiranje nadomestil, dolgovanih na podlagi avtorske pravice, določa nepoštene tarife.22Navesti je treba tudi, da predložitveno sodišče z drugim delom tega vprašanja Sodišče posebej sprašuje o povezavi, ki je v tarifi 211 vzpostavljena med zahtevanimi nadomestili na eni strani in zunanjimi dejavniki, kot so vstopnina, cena za hrano in pijačo, proračun za izvajalce in proračun za druge elemente, kot je dekoracija, na drugi.23Vendar so bila, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, nadomestila iz postopka v glavni stvari izračunana na podlagi bruto prihodkov od prodaje vstopnic, in ne na podlagi proračuna organizatorjev za izvajalce. Poleg tega je vprašanje, ali bi bilo treba omogočiti, da se za izračun dolgovanega nadomestila stroški organizatorjev, med drugim v zvezi z dekoracijo, v nasprotju s tem, kar določa tarifa 211, odštejejo od bruto prihodkov od prodaje vstopnic, posebej predmet postavljenega vprašanja.24V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 102 PDEU razlagati tako, da gre za zlorabo prevladujočega položaja v smislu tega člena, kadar organizacija za kolektivno upravljanje, ki ima dejanski monopol v državi članici, organizatorjem glasbenih prireditev za pravico do priobčitve glasbenih del javnosti določi lestvico, v kateri se na eni strani nadomestila, dolgovana na podlagi avtorske pravice, izračunajo na podlagi tarife, ki se uporablja za bruto prihodke od prodaje vstopnic, ne da bi bilo mogoče od teh prihodkov odšteti vse stroške, ki so povezani z organizacijo festivala in ki niso povezani z glasbeni deli, predvajanimi na tem festivalu, in v kateri je na drugi strani uporabljen večstopenjski pavšalni sistem, da se med temi deli določi delež tistih del, ki izhaja iz repertoarja te organizacije za upravljanje.25V skladu s členom 102, prvi odstavek, PDEU je kot nezdružljiva z notranjim trgom in prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu, kolikor bi lahko prizadela trgovino med državami članicami. Kot je razvidno iz drugega odstavka, točka (a), tega člena gre za zlorabo prevladujočega položaja, kadar podjetje s prevladujočim položajem določa nepoštene pogoje poslovanja.26Najprej je treba opozoriti, da je organizacija za kolektivno upravljanje, kot je združenje SABAM, podjetje, za katero se uporablja člen 102 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, OSA, C‑351/12, EU:C:2014:110, točka 80).27Ker ima namreč taka organizacija za kolektivno upravljanje monopol za upravljanje avtorskih pravic na kategoriji varovanih del na ozemlju države članice, je treba šteti, da ima prevladujoči položaj na znatnem delu notranjega trga v smislu tega člena (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, OSA, C‑351/12, EU:C:2014:110, točka 86 in navedena sodna praksa).28V zvezi z nadomestili, ki jih zahtevajo organizacije za kolektivno upravljanje, je Sodišče že večkrat razsodilo, da ravnanje takih organizacij lahko pomeni zlorabo in zato lahko spada med prepoved iz člena 102 PDEU, če te organizacije pri določanju višine nadomestila uporabljajo pretirano ceno brez razumne povezave z ekonomsko vrednostjo storitve, ki jo zagotavljajo te organizacije, in sicer dajanje na voljo celotnega repertoarja avtorsko varovanih glasbenih del, ki ga upravljajo navedene organizacije, uporabnikom (glej v tem smislu sodbe z dne 11. decembra 2008, Kanal 5 in TV 4, C‑52/07, EU:C:2008:703, točka 28 in navedena sodna praksa; z dne 27. februarja 2014, OSA, C‑351/12, EU:C:2014:110, točka 88, in z dne 14. septembra 2017, Autortiesību un komunicēšanās konsultāciju aģentūra - Latvijas Autoru apvienība, C‑177/16, EU:C:2017:689, točka 35).29Nacionalno sodišče pa mora ugotoviti morebitno pretiranost takih nadomestil glede na konkretni primer, o katerem odloča, in ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera (glej v tem smislu sodbi z dne 9. aprila 1987, Basset, 402/85, EU:C:1987:197, točka 19, in z dne 13. julija 1989, Tournier, 395/87, EU:C:1989:319, točka 32).30V okviru te ugotovitve mora nacionalno sodišče zlasti upoštevati posebno naravo avtorske pravice in najti primerno ravnotežje med interesom avtorjev avtorsko varovanih glasbenih del, da dobijo plačilo za uporabo teh del, in interesom uporabnikov, da lahko navedena dela uporabljajo pod razumnimi pogoji (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2008, Kanal 5 in TV 4, C‑52/07, EU:C:2008:703, točki 30 in 31). Da bi se preverilo, ali je višina tarif, ki jih določi organizacija za kolektivno upravljanje, poštena tako z vidika pravice avtorjev do primernega nadomestila kot z vidika legitimnih interesov uporabnikov, je treba med drugim upoštevati ne le ekonomsko vrednost storitve kolektivnega upravljanja pravic kot take, ampak tudi naravo in obseg uporabe del ter ekonomsko vrednost, ki jo ta uporaba ustvarja.31Sodišče je v zvezi s tem sicer opozorilo, da je treba presoditi, ali obstaja pretirano nesorazmerje med dejanskim stroškom in dejansko zahtevano ceno, in če je tako, preučiti, ali je bila določena nepoštena cena bodisi absolutno bodisi v primerjavi s konkurenčnimi storitvami, vendar je prav tako navedlo, da obstajajo druge metode, ki omogočajo ugotoviti morebitno pretiranost cene (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2017, Autortiesību un komunicēšanās konsultāciju aģentūra - Latvijas Autoru apvienība, C‑177/16, EU:C:2017:689, točki 36 in 37 ter navedena sodna praksa).32Zlasti v zvezi z nadomestili, ki jih določijo organizacije za kolektivno upravljanje, se lahko s temi metodami, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 33 sklepnih predlogov, med drugim opravi primerjava med ceno, katere poštenost se izpodbija, in referenčnimi kazalniki, kot so cene, ki jih je prevladujoče podjetje v preteklosti uporabilo za enake storitve na istem upoštevnem trgu, cene, ki jih tako podjetje uporablja za druge storitve ali za različne kategorije strank, ali cene, ki jih druga podjetja uporabljajo za enake ali za primerljive storitve na drugih nacionalnih trgih, če je bila ta primerjava opravljena na homogeni podlagi (glej v tem smislu zlasti v zvezi z zadnjo podlago za primerjavo sodbo z dne 14. septembra 2017, Autortiesību un komunicēšanās konsultāciju aģentūra - Latvijas Autoru apvienība, C‑177/16, EU:C:2017:689, točka 38 in navedena sodna praksa).33Na vprašanji predložitvenega sodišča je treba odgovoriti ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov.34Predložitveno sodišče želi na prvem mestu izvedeti, ali gre za zlorabo prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU, kadar organizacija za kolektivno upravljanje organizatorjem glasbenih prireditev določi lestvico, v kateri se nadomestila, dolgovana na podlagi avtorske pravice, izračunajo na podlagi tarife, ki se uporablja za bruto prihodke od prodaje vstopnic, ne da bi bilo mogoče od teh prihodkov odšteti vse stroške, ki so povezani z organizacijo festivala in ki niso povezani z glasbenimi deli, predvajanimi na tem festivalu.35Družbi Weareone.World in Wecandance sta pred navedenim sodiščem namreč trdili, kot je bilo opozorjeno v točki 17 te sodbe, na eni strani, da prihodki od prodaje vstopnic niso povezani z ekonomsko vrednostjo storitve, ki jo zagotavlja združenje SABAM, saj lahko to združenje za uporabo istih del iz svojega repertoarja zahteva višje plačilo za prireditve z višjo vstopnino.36Na drugi strani naj bi bila višina bruto prihodkov od festivalov, kot sta ta v postopku v glavni stvari, posledica prizadevanj organizatorjev, da ta festivala postaneta popolna izkušnja, ponujene infrastrukture ali kakovosti izvajalcev. Ti elementi, ki naj jih združenje SABAM pri izračunu nadomestil, ki jih dolgujeta organizatorja festivalov, ne bi hotelo odšteti od zneska bruto prihodkov, pa naj ne bi bili povezani z gospodarsko storitvijo, ki jo zagotavlja združenje SABAM.37V zvezi s tem je treba, prvič, glede vprašanja, ali organizacija za kolektivno upravljanje lahko krši člen 102 PDEU s tem, da organizatorjem festivalov določi lestvico nadomestil, izračunano na podlagi bruto prihodkov od prodaje vstopnic, navesti, da je Sodišče v zvezi z nadomestili, pobranimi na podlagi plačila za avtorske pravice za javno predvajanje posnetih glasbenih del v diskotekah, katerih višina je bila izračunana na podlagi bruto prometa teh diskotek, že menilo, da je treba takšna nadomestila šteti za običajno izvrševanje avtorske pravice in da njihovo pobiranje kot tako ne pomeni zlorabe v smislu člena 102 PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 9. aprila 1987, Basset, 402/85, EU:C:1987:197, točke 15, 18, 20 in 21, ter z dne 13. julija 1989, Tournier, 395/87, EU:C:1989:319, točka 45).38Sodišče je v zvezi s pobiranjem nadomestil, ki ustrezajo določenemu odstotku prihodkov televizijskih družb od predvajanja televizijskih oddaj, namenjenih širši javnosti, oglaševanja ali naročnin, prav tako razsodilo, da so ta nadomestila, če se izračunajo na podlagi prihodkov televizijskih družb, načeloma razumno povezana z ekonomsko vrednostjo storitve, ki jo zagotavlja organizacija za kolektivno upravljanje (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2008, Kanal 5 in TV 4, C‑52/07, EU:C:2008:703, točki 34 in 37).39Tako sodno prakso, iz katere izhaja, da je treba lestvico nadomestil organizacije za kolektivno upravljanje, ki temelji na določenem odstotku prihodkov, ustvarjenih z glasbeno prireditvijo, šteti za običajno izvrševanje avtorske pravice in da načeloma pomeni razumno povezavo z ekonomsko vrednostjo storitve, ki jo zagotavlja ta organizacija, je mogoče uporabiti za lestvico nadomestil, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki se izračuna na podlagi bruto prihodkov od prodaje vstopnic za festival, tako da to, da organizacija za kolektivno upravljanje določi takšno lestvico, samo po sebi ne pomeni zlorabe v smislu člena 102 PDEU.40Združenje SABAM namreč z določitvijo take lestvice uresničuje legitimni cilj z vidika konkurenčnega prava, in sicer varstvo pravic in interesov svojih članov v razmerju do uporabnikov njihovih glasbenih del (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 1989, Tournier, 395/87, EU:C:1989:319, točka 31).41Poleg tega so nadomestila, ki izhajajo iz take lestvice, protidajatev, ki se dolguje za priobčitev teh glasbenih del javnosti. To protidajatev pa je treba preučiti glede na vrednost te uporabe v gospodarskem prometu (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2008, Kanal 5 in TV 4, C‑52/07, EU:C:2008:703, točka 36), ki je zlasti odvisna od dejanskega števila oseb, ki uživajo varovana dela (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi, C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 109 in navedena sodna praksa), in od pomembnosti uporabe glasbenih del za zadevno prireditev.42Drugič, glede prizadevanja organizatorjev, da ta festivala postaneta popolna izkušnja, ponujene infrastrukture oziroma kakovosti izvajalcev ni mogoče izključiti, kot sta navedli družbi Weareone.World in Wecandance, da bi take naložbe lahko vplivale na vstopnine, ki jih je mogoče zahtevati, in s tem na višino nadomestila, ki ga lahko legitimno zahteva združenje SABAM.43Vendar se s to okoliščino ne more ovreči ugotovitev, ki izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 39 te sodbe.44Na eni strani, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 63 in 68 sklepnih predlogov, je bila namreč ta sodna praksa sprejeta glede lestvic nadomestil, ki jih organizacije za kolektivno upravljanje določijo uporabnikom na podlagi njihovega bruto prometa, brez odštetja vseh izdatkov, nastalih v okviru njihovih storitev, in to ne glede na to, da je bil ta promet lahko v nezanemarljivem obsegu odvisen od dejavnikov, ki niso bili povezani z uporabo varovanih glasbenih del. Tako dejavniki, kot so ti, ki so navedeni v točki 42 te sodbe, kot taki ne nasprotujejo izračunu nadomestil, ki jih je treba plačati organizaciji za kolektivno upravljanje na podlagi take lestvice, če so v tej lestvici upoštevane vse upoštevne okoliščine, zlasti tiste, ki so omenjene v sodni praksi, navedeni v točki 41 te sodbe.45Na drugi strani se lahko med navedenimi dejavniki izkaže za posebej težko objektivno ugotoviti posebne dejavnike, ki ne bi bili povezani s predvajanimi glasbenimi deli in torej s storitvijo organizacije za kolektivno upravljanje, ali pa količinsko enako opredeliti ekonomsko vrednost teh posebnih dejavnikov in njihov vpliv na prihodke od prodaje vstopnic za zadevna festivala.46Poleg tega bi lahko to, da se organizaciji za kolektivno upravljanje naloži obveznost, da v vseh primerih pri pripravi lestvice nadomestil za uporabo varovanih glasbenih del upošteva take dejavnike, ki so še posebej različni in subjektivni, in da te dejavnike konkretno preveri, da se ta lestvica morebiti ne bi opredelila kot zloraba v smislu člena 102 PDEU, povzročilo nesorazmerno povečanje stroškov, nastalih za upravljanje pogodb in nadzor nad uporabo avtorsko varovanih glasbenih del.47Iz tega sledi, da to, da organizacija za kolektivno upravljanje določi lestvico, v kateri se nadomestila, dolgovana na podlagi avtorske pravice, izračunajo na podlagi tarife, ki temelji na bruto prihodkih od prodaje vstopnic, ne da bi bilo mogoče od teh prihodkov odšteti vse stroške, povezane z organizacijo takih dogodkov, samo po sebi ne pomeni zlorabe v smislu člena 102 PDEU.48Ne glede na zgoraj navedene preudarke in kot je bilo opozorjeno v točkah 28 in 29 te sodbe, lahko to, da organizacija za kolektivno upravljanje določi lestvico nadomestil, ki temelji na bruto prihodkih od prodaje vstopnic, spada med prepoved iz navedenega člena, če višina nadomestila, ki je dejansko določena na podlagi te lestvice, nima razumne povezave z ekonomsko vrednostjo opravljene storitve, kar pa mora ugotoviti nacionalno sodišče glede na konkretni primer, ki ga obravnava, in ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve, vključno s stopnjo določenega nadomestila in prihodkovno osnovo, na podlagi katere je ta stopnja izračunana.49Predložitveno sodišče želi na drugem mestu izvedeti, ali gre za zlorabo prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU, kadar organizacija za kolektivno upravljanje organizatorjem glasbenih prireditev določi nadomestila, ki temeljijo na lestvici, v kateri je uporabljen večstopenjski pavšalni sistem, kakršen je ta, ki je določen s pravilom 1/3–2/3, da se med predvajanimi deli določi delež tistih del, ki izhaja iz repertoarja te organizacije za upravljanje.50Kot je Sodišče že imelo priložnost poudariti, je treba pri nadomestilu, ki ga uporablja organizacija za kolektivno upravljanje, upoštevati dejansko predvajano količino avtorsko varovanih glasbenih del (glej v tem smislu sodbi z dne 11. decembra 2008, Kanal 5 in TV 4, C‑52/07, EU:C:2008:703, točka 39, in z dne 16. julija 2009, Der Grüne Punkt – Duales System Deutschland/Komisija, C‑385/07 P, EU:C:2009:456, točka 143).51V zvezi s tem je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da se pri tarifi 211 v določeni meri upošteva količina dejansko predvajanih avtorsko varovanih glasbenih del, saj se organizatorju festivala, kot je bilo opozorjeno v točki 12 te sodbe, na podlagi pravila 1/3–2/3 lahko osnovna tarifa pavšalno zniža glede na delež glasbenih del iz repertoarja združenja SABAM, ki so bila na zadevni prireditvi dejansko predvajana.52Po tem pojasnilu je iz sodne prakse Sodišča razvidno tudi, da uporaba lestvice nadomestil, v kateri se upošteva količina dejansko predvajanih glasbenih del, lahko pomeni zlorabo, če obstaja druga metoda, s katero je mogoče natančneje opredeliti in količinsko določiti uporabo teh del, ter če je s to metodo mogoče uresničiti isti legitimni cilj, to je varstvo interesov avtorjev, skladateljev in glasbenih založnikov, ne da bi se s tem nesorazmerno povečali stroški, nastali z upravljanjem pogodb in nadzorom uporabe avtorsko varovanih glasbenih del (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2008, Kanal 5 in TV 4, C‑52/07, EU:C:2008:703, točka 40).53Vendar pa se zdi, da se s pravilom 1/3–2/3 precej nenatančno upošteva količina dejansko predvajanih glasbenih del iz repertoarja združenja SABAM. Kot so namreč navedle družbi Wecandance, Weareone.World in Evropska komisija, je posledica tega pravila to, da združenje SABAM skoraj sistematično prejema prihodke, ki so lahko precej višji od tistih, ki ustrezajo taki količini.54Združenje SABAM v zvezi s tem trdi, da je sedanja tehnologija identifikacije zelo draga in da dodatni stroški upravljanja izhajajo iz njegove obveznosti, da že v fazi pobiranja natančneje opredeli del svojega repertoarja, ki ga uporablja organizator.55Kot izhaja iz točke 29 te sodbe, mora nacionalno sodišče glede na konkreten primer, ki ga obravnava, in ob upoštevanju vseh okoliščin primera, tudi – v zadevi, kot je ta iz postopka v glavni stvari – razpoložljivosti in zanesljivosti predloženih podatkov v zvezi z uporabo del iz repertoarja zadevne kolektivne organizacije ter obstoječih tehnoloških orodij, preveriti, ali obstaja druga metoda, s katero je mogoče natančneje opredeliti in količinsko določiti to uporabo glede na pogoje, na katere je opozorjeno v točki 52 te sodbe.56V obravnavani zadevi se zdi, da več dejavnikov potrjuje možnost, da združenje SABAM uporabi tako drugo metodo, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.57Prvič, navesti je namreč treba, da se s pravilom 1/3–2/3 za njegovo uporabo zahteva natančna določitev deleža predvajanih del iz repertoarja združenja SABAM, saj združenje SABAM to pravilo uporabi, kot je bilo opozorjeno v točki 12 te sodbe, le če mu je organizator v določenem roku posredoval seznam dejansko predvajanih del na zadevni prireditvi, da združenju SABAM omogoči, da ugotovi, ali iz njegovega repertoarja izhaja manj kot tretjina ali manj kot dve tretjini predvajanih del. Na podlagi takega seznama pa je načeloma omogočena še natančnejša določitev deleža predvajanih del iz repertoarja združenja SABAM.58Drugič, družbi Wecandance in Weareone.World sta se sklicevali na tehnični razvoj, med drugim na razvoj programske opreme za prepoznavanje glasbe, ki naj bi omogočala natančno opredelitev predvajanih del iz repertoarja združenja SABAM. Ni pa mogoče izključiti, da je mogoče s takimi tehnološkimi orodji natančneje opredeliti in količinsko določiti predvajana dela.59Nazadnje, tretjič, družba Weareone.World se je sklicevala na obstoj drugih metod za opredelitev in količinsko določitev predvajanih del, ki jih je v drugih različicah tarife 211 odobrilo druženje SABAM, kot je uporaba odobrenega nadzornega podjetja ali začasna zamenjava pravila 1/3–2/3 s pravilom, ki omogoča natančnejše upoštevanje deleža predvajanih glasbenih del iz njegovega repertoarja.60Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 102 PDEU razlagati tako, da ne gre za zlorabo prevladujočega položaja v smislu tega člena, kadar organizacija za kolektivno upravljanje, ki ima dejanski monopol v državi članici, organizatorjem glasbenih prireditev za pravico do priobčitve glasbenih del javnosti določi lestvico, v kateri:so na eni strani nadomestila, dolgovana na podlagi avtorske pravice, izračunana na podlagi tarife, ki se uporablja za bruto prihodke od prodaje vstopnic, ne da bi bilo mogoče od teh prihodkov odšteti vse stroške, ki so povezani z organizacijo festivala in ki niso povezani z glasbeni deli, predvajanimi na tem festivalu, če glede na vse upoštevne okoliščine obravnavanega primera nadomestila, ki jih organizacija za kolektivno upravljanje dejansko določi na podlagi te lestvice, niso pretirana zlasti glede na naravo in obseg uporabe del, ekonomsko vrednost, ki jo ta uporaba ustvarja, in ekonomsko vrednost storitev te organizacije za upravljanje, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče, ter
je na drugi strani uporabljen večstopenjski pavšalni sistem, da se med predvajanimi glasbenimi deli določi delež tistih del, ki izhaja iz repertoarja te organizacije za upravljanje, če ni druge metode, s katero bi bilo mogoče natančneje opredeliti in količinsko določiti uporabo teh del ter uresničiti isti legitimni cilj, to je varstvo interesov avtorjev, skladateljev in glasbenih založnikov, ne da bi se s tem nesorazmerno povečali stroški, nastali z upravljanjem pogodb in nadzorom uporabe avtorsko varovanih glasbenih del, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče glede na konkreten primer, ki ga obravnava, in ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin, tudi razpoložljivosti in zanesljivosti predloženih podatkov ter obstoječih tehnoloških orodij.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:Člen 102 PDEU je treba razlagati tako, da ne gre za zlorabo prevladujočega položaja v smislu tega člena, kadar organizacija za kolektivno upravljanje, ki ima dejanski monopol v državi članici, organizatorjem glasbenih prireditev za pravico do priobčitve glasbenih del javnosti določi lestvico, v kateri:
so na eni strani nadomestila, dolgovana na podlagi avtorske pravice, izračunana na podlagi tarife, ki se uporablja za bruto prihodke od prodaje vstopnic, ne da bi bilo mogoče od teh prihodkov odšteti vse stroške, ki so povezani z organizacijo festivala in ki niso povezani z glasbeni deli, predvajanimi na tem festivalu, če glede na vse upoštevne okoliščine obravnavanega primera nadomestila, ki jih organizacija za kolektivno upravljanje dejansko določi na podlagi te lestvice, niso pretirana zlasti glede na naravo in obseg uporabe del, ekonomsko vrednost, ki jo ta uporaba ustvarja, in ekonomsko vrednost storitev te organizacije za upravljanje, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče, ter
je na drugi strani uporabljen večstopenjski pavšalni sistem, da se med predvajanimi glasbenimi deli določi delež tistih del, ki izhaja iz repertoarja te organizacije za upravljanje, če ni druge metode, s katero bi bilo mogoče natančneje opredeliti in količinsko določiti uporabo teh del ter uresničiti isti legitimni cilj, to je varstvo interesov avtorjev, skladateljev in glasbenih založnikov, ne da bi se s tem nesorazmerno povečali stroški, nastali z upravljanjem pogodb in nadzorom uporabe avtorsko varovanih glasbenih del, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče glede na konkreten primer, ki ga obravnava, in ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin, tudi razpoložljivosti in zanesljivosti predloženih podatkov ter obstoječih tehnoloških orodij.