(1)

Eurosistem upravlja plačilne sisteme na podlagi mandata in pooblastil, ki so določeni v Statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: Statut ESCB) – zlasti četrti alinei člena 3.1, členu 12.1 in členu 22 v povezavi s členom 17 –, ter v skladu s splošnimi načeli prava Unije. Pri tem Eurosistem upošteva člen 2, točka (b), Direktive 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta (1), kakor je bil spremenjen s členom 4 Uredbe (EU) 2024/886 Evropskega parlamenta in Sveta (2), ki vključuje plačilne institucije in institucije za izdajo elektronskega denarja (skupaj imenovane: nebančni ponudniki plačilnih storitev) na seznam institucij, ki so pod določenimi pogoji primerne za udeležbo v plačilnih sistemih, določenih na podlagi navedene direktive. Člen 35a Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (3), kakor je bil vstavljen s členom 3 Uredbe (EU) 2024/886, nalaga nebančnim ponudnikom plačilnih storitev v primerjavi z drugimi institucijami dodatne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati, preden zaprosijo za udeležbo v sistemih, določenih na podlagi Direktive 98/26/ES. Člen 10(1) Direktive (EU) 2015/2366, kakor je bil spremenjen s členom 3 Uredbe (EU) 2024/886, pa omogoča, da nebančni ponudniki plačilnih storitev zavarujejo denarna sredstva svojih strank tako, da jih položijo na poseben račun pri kreditni instituciji ali v centralni banki po lastni presoji te centralne banke.

(2)

Primernost nebančnih ponudnikov plačilnih storitev za dostop do plačilnih sistemov, ki jih upravljajo centralne banke Eurosistema, je namenjena večji učinkovitosti in nemotenemu delovanju sektorja plačil malih vrednosti, kar med drugim vključuje lažje zagotavljanje takojšnjih plačil v celotnem euroobmočju.

(3)

Zaradi pravne varnosti in nediskriminacije nebančnih ponudnikov plačilnih storitev na podlagi lokacije ustanovitve bi morale centralne banke Eurosistema imeti enoten pristop v zvezi z dostopom nebančnih ponudnikov plačilnih storitev do vseh plačilnih sistemov, ki jih upravljajo centralne banke Eurosistema, in do računov pri teh centralnih bankah. Centralne banke Eurosistema bi zato morale uporabljati nabor nediskriminatornih, objektivnih in na tveganju temelječih meril, na podlagi katerih bi nebančnim ponudnikom plačilnih storitev dovolile neposredni dostop do takih plačilnih sistemov, ki jih upravljajo centralne banke Eurosistema. S tem bi se zagotovilo, da bi neposredni dostop nebančnih ponudnikov plačilnih storitev spodbujal celovitost trga ter podpiral konkurenco in inovacije v ekosistemu plačilnih storitev, ne da bi predstavljal tveganje za odpornost, celovitost in varnost plačilnih sistemov ter tako postal vir sistemskega tveganja.

(4)

Člen 35a(1) Direktive 2015/2366 določa posebne pogoje, ki se uporabljajo za nebančne ponudnike plačilnih storitev, ki želijo biti udeleženi v plačilnih sistemih, določenih na podlagi Direktive 98/26/ES. Države članice morajo določiti postopek, po katerem se ocenjuje, ali nebančni ponudniki plačilnih storitev te pogoje izpolnjujejo. Brez poseganja v te postopke je pomembno določiti skupne minimalne zahteve na ravni Eurosistema, ki bi jih morali izpolnjevati nebančni ponudniki plačilnih storitev, ki želijo pridobiti dostop do plačilnih sistemov, ki jih upravljajo centralne banke. Te minimalne zahteve bi se morale ustrezno upoštevati v pogojih sporazumov med centralnimi bankami Eurosistema in nebančnimi ponudniki plačilnih storitev ter bi morale vključevati izpolnjevanje nekaterih varnostnih zahtev, zahteve glede tega, da nebančni ponudnik plačilnih storitev ali zadevni nacionalni organ predloži zadevni centralni banki Eurosistema izjave, ki potrjujejo njegovo prvotno in nato stalno izpolnjevanje pogojev, določenih v nacionalnem pravu, s katerim se izvaja člen 35a(1) Direktive 2015/2366, ter predložitev dodatne podporne dokumentacije, kadar to zahtevajo centralne banke Eurosistema.

(5)

Direktiva 98/26/ES in Direktiva (EU) 2015/2366 nebančnim ponudnikom plačilnih storitev ne zagotavljata samodejnega dostopa do Eurosistemovih plačilnih sistemov, ki jih ta upravlja na podlagi četrte alinee člena 3.1 ter členov 17, 18 in 22 Statuta ESCB, kot je nova generacija transevropskega sistema bruto poravnave v realnem času (TARGET). TARGET je strukturiran kot množica plačilnih sistemov in zagotavlja račune za poravnavo v eurih v centralnobančnem denarju, zato je bistven za opravljanje nekaterih temeljnih nalog Eurosistema, vključno s podpiranjem nemotenega delovanja plačilnih sistemov. Merila za dostop in pravila za udeležbo v TARGET so določena v Smernici Evropske centralne banke (EU) 2022/912 (ECB/2022/8) (4).

(6)

Eurosistem namerava zagotoviti neposreden dostop do TARGET vsem primernim udeležencem. Zato nebančni ponudniki plačilnih storitev, ki so primerni za udeležbo v TARGET, ne bi smeli biti več registrirani kot imetniki naslovljive identifikacijske kode podjetja (BIC) ali dosegljivi subjekti na računu centralnih bank Eurosistema, razen na tehničnem računu plačilnega sistema, ki ga upravlja centralna banka, v okviru storitve poravnave takojšnjih plačil v TARGET (TIPS).

(7)

Za čim manjše morebitne motnje ali negativne učinke na obdelavo plačil, ki bi vplivali na končne uporabnike, ko nekateri nebančni ponudniki plačilnih storitev ne bi bili več registrirani kot imetniki naslovljive BIC ali dosegljivi subjekti na računu centralnih bank Eurosistema, je potrebno prehodno obdobje za migracijo takih nebančnih ponudnikov plačilnih storitev, ki so primerni in želijo postati neposredni udeleženci v TARGET. To prehodno obdobje bi se uporabljalo za tiste nebančne ponudnike plačilnih storitev, ki so registrirani kot imetniki naslovljive BIC ali dosegljivi subjekti na računu centralnih bank Eurosistema. Prehodno obdobje bi moralo biti dovolj dolgo, da se lahko dokončajo vsi potrebni upravni in tehnični izvedbeni ukrepi, vključno s testiranji nebančnih ponudnikov plačilnih storitev v sodelovanju z zadevnimi centralnimi bankami Eurosistema, in da se omogoči migracija številnih subjektov na novi model povezave, ne da bi to neupravičeno preobremenilo katero koli posamezno centralno banko Eurosistema. Za take izvedbene ukrepe in postopno opustitev obstoječe povezave, ki jo nekateri nebančni ponudniki plačilnih storitev uporabljajo za obdelavo plačil, je razumno in primerno prehodno obdobje do 31. decembra 2025.

(8)

Nebančni ponudniki plačilnih storitev imajo sicer lahko račune v plačilnem sistemu, ki ga upravlja centralna banka Eurosistema, vključno s TARGET, vendar bi jih morali uporabljati zgolj za deponiranje denarnih sredstev za izpolnitev obveznosti iz poravnave. Zato stanje ali imetje na takih računih ne bi smelo presegati zneska, ki je potreben za izpolnitev teh obveznosti. Deponiranje denarnih sredstev, ki presegajo ta znesek, na račun v plačilnem sistemu, ki ga upravlja centralna banka Eurosistema, bi bilo v nasprotju z njegovim namenom. Z vidika cenovne in finančne stabilnosti je pomembno, da se taki računi uporabijo za plačilne namene in se ne zlorabijo za namene varovanja. Zato bi se morala uporabljati zahteva glede najvišjega dovoljenega zneska imetja, ta zahteva in določbe v zvezi z njenim izračunom pa bi se morale ustrezno upoštevati v pogojih sporazumov med centralnimi bankami Eurosistema in nebančnimi ponudniki plačilnih storitev.

(9)

V zvezi z računi v TARGET bi moral izračun najvišjih dovoljenih zneskov imetja na splošno ustrezno upoštevati obveznosti iz poravnave, ki izhajajo iz neposredne udeležbe nebančnega ponudnika plačilnih storitev v plačilnih podsistemih s poravnavo v TARGET, zahteva glede najvišjega dovoljenega zneska imetja pa bi morala na splošno veljati tudi za imetja nebančnega ponudnika plačilnih storitev na tehničnih računih takih podsistemov v TARGET. Ker pa primanjkuje zanesljivih podatkov o stanjih, ki jih ima nebančni ponudnik plačilnih storitev na TARGET računih za namene posameznih postopkov podsistema, bi to centralne banke Eurosistema oviralo pri učinkovitem dnevnem spremljanju, potrebnem za ugotavljanje, ali nebančni ponudniki plačilnih storitev te račune zlorabljajo za imetje presežne likvidnosti. Natančneje, centralne banke Eurosistema nimajo vpogleda v stanje, ki ga imajo nebančni ponudniki plačilnih storitev na: (a) TARGET računih za namene postopka poravnave D podsistema v okviru storitve bruto poravnave v realnem času (v nadaljnjem besedilu: postopek poravnave D podsistema v RTGS) iz Priloge I, del VI, člen 6, Smernice (EU) 2022/912 (ECB/2022/8) in (b) TARGET računih za namene postopkov poravnave podsistema v okviru storitve poravnave takojšnjih plačil v TARGET (TIPS) iz Priloge I, del VII, k navedeni smernici. Zato se za namene tega sklepa denarna sredstva, ki jih ima nebančni ponudnik plačilnih storitev na TARGET računih za namene postopka poravnave D podsistema v RTGS ali postopkov poravnave podsistema v TIPS, ne bi smela vključiti v izračun zahteve glede najvišjega dovoljenega zneska imetja in se za ta denarna sredstva ne bi smela uporabljati nobena taka zahteva. Namesto tega bi bilo treba za nebančne ponudnike plačilnih storitev po potrebi uvesti ureditev mesečnega poročanja s samopotrjevanjem, da se zadevnim centralnim bankam Eurosistema omogoči spremljanje, ali se denarna sredstva, ki jih imajo nebančni ponudniki plačilnih storitev na TARGET računih za te namene, dejansko uporabljajo za izpolnjevanje obveznosti iz poravnave. Ta sistem poročanja s samopotrjevanjem bi moral vključevati mesečna poročila o najvišjem in povprečnem dnevnem imetju čez noč, ki ga ima nebančni ponudnik plačilnih storitev na takih računih, ter o njegovem najvišjem in povprečnem dnevnem znesku obveznosti iz poravnave, ki se obdelajo v ustreznem podsistemu.

(10)

Eurosistem bi moral po stabilizaciji operativnega modela pregledati metodo za izračun najvišjih dovoljenih zneskov imetja v določenih časovnih razmikih, da se omeji stalni trend zviševanja teh zneskov.

(11)

Za spodbujanje kulture izpolnjevanja zahtev glede najvišjih dovoljenih zneskov imetja bi morala zadevna centralna banka Eurosistema naložiti kazen nebančnemu ponudniku plačilnih storitev, ki ima na takih računih zneske, ki presegajo ustrezni najvišji dovoljeni znesek imetja. Da bi preprečili ponavljajoče se ali sistematične kršitve, bi morali vse primere kršitev, ki vključujejo znatne zneske, ki presegajo ustrezne najvišje dovoljene zneske imetja, in neizvedbe zmanjšanja takih presežnih zneskov na računih nebančnega ponudnika plačilnih storitev takoj po njihovem prejemu šteti za primere pomembnega neizpolnjevanja veljavnih zahtev. V takih primerih bi moralo biti zadevni centralni banki Eurosistema dovoljeno, da nebančnega ponudnika plačilnih storitev izključi iz udeležbe v zadevnem plačilnem sistemu, ki ga upravlja centralna banka, in mu naloži dodatno kazen v zvezi s katerim koli računom, ki se zaradi tega zapre.

(12)

Direktiva (EU) 2015/2366 določa, da morajo nebančni ponudniki plačilnih storitev zavarovati denarna sredstva svojih strank z odprtjem varovalnih računov ali na drug način, vendar pa ni temeljna funkcija centralnih bank, da pri zagotavljanju storitev varovanja denarnih sredstev nadomestijo kreditne institucije. Ponujanje varovalnih računov s strani centralnih bank lahko vpliva na splošno varnost in trdnost transmisijskega mehanizma denarne politike in finančnega sistema na splošno, lahko pa se pojavijo tudi pomembna tveganja za doseganje ciljev Eurosistema, značilna za centralne banke. Taka tveganja vključujejo odlive vlog iz kreditnih institucij, na primer, če bi se vloge vodile pri centralni banki, kar bi privedlo do postopnega opuščanja finančnega posredništva v sektorju poslovnih bank, ki bi negativno vplivalo na razpoložljivost likvidnosti in tako oviralo učinkovito transmisijo denarne politike. Podobno bi lahko sintetična centralnobančna digitalna valuta, na primer elektronski denar, ki ga izda nebančni ponudnik plačilnih storitev in je v celoti krit s centralnobančnim denarjem, zabrisala razlikovanje med centralnobančnim denarjem, tj. sredstvom za poravnavo brez kreditnega in likvidnostnega tveganja, ter denarjem poslovnih bank. Zaradi deponiranja denarnih sredstev strank pri centralnih bankah bi lahko javnost začela izenačevati elektronski denar in druge oblike denarja, vključno z denarjem centralne banke, s čimer bi se izkrivilo dojemanje tveganja.

(13)

Uredba (EU) 2023/1114 Evropskega parlamenta in Sveta (5), ki se uporablja od 30. decembra 2024, ponudnike storitev v zvezi s kriptosredstvi zavezuje, da zaščitijo oziroma zavarujejo denarna sredstva svojih strank pri kreditni instituciji ali pri centralni banki, kadar je na voljo račun pri centralni banki. V slednjem primeru je odločitev o ponujanju računov za namene varovanja prepuščena presoji centralnih bank Eurosistema. Ponudnikom storitev v zvezi s kriptosredstvi se možnost varovanja v centralnih bankah Eurosistema ne bi smela ponuditi, in to iz istih razlogov, kot se ne bi smela ponuditi nebančnim ponudnikom plačilnih storitev, pa tudi zato, da se ohranijo enaki konkurenčni pogoji za različne institucije, ki so udeležene na trgu plačilnih storitev.

(14)

Zagotavljanje varovalnih računov zunaj TARGET, tj. v nacionalnih plačilnih sistemih ali neposredno v poslovnih knjigah centralne banke Eurosistema, je pomembno za temeljne naloge izvajanja denarne politike in zagotavljanja nemotenega delovanja plačilnih sistemov, zato sodi v okvir členov 17 in 22 Statuta ESCB. Zato tudi iz tega razloga posamezne centralne banke Eurosistema ne bi smele ponujati ali zagotavljati varovalnih računov nebančnim ponudnikom plačilnih storitev in ponudnikom storitev v zvezi s kriptosredstvi. Da ne bi bilo dvoma, tehnični računi podsistema v RTGS za postopek poravnave podsistema D in tehnični računi podsistema v TIPS, ki so sicer računi jamstvenega sklada, niso varovalni računi za namene člena 10(1), točka (a), Direktive (EU) 2015/2366 ali za namene člena 70 Uredbe (EU) 2023/1114 Evropskega parlamenta in Sveta.

(15)

Nebančnim ponudnikom plačilnih storitev, ki imajo dostop do plačilnih sistemov, ki jih upravljajo centralne banke, bi moralo biti dovoljeno odpreti več poravnalnih računov, odvisno od ponudbe upravljavca plačilnega sistema. Ker to večje število računov ne bi omogočalo ločevanja denarnih sredstev strank, taki računi ne bi bili zaščiteni pred insolventnostjo.

(16)

Smernico (EU) 2022/912 (ECB/2022/8) je treba spremeniti, zato bi bilo treba uporabo določb tega sklepa, ki se nanašajo na prošnje nebančnih ponudnikov plačilnih storitev za dostop do TARGET, odložiti do 16. junija 2025, to je do datuma, ko se bodo morale iz tehničnih razlogov začeti uporabljati spremembe Smernice (EU) 2022/912 (ECB/2022/8).

(17)

Zaradi pravne varnosti in lažje uskladitve pogojev, ki jih določajo centralne banke Eurosistema kot upravljavci plačilnih sistemov ali centralne banke, ki vodijo račune, z nedavnimi relevantnimi spremembami zakonodaje Unije bi bilo treba datum začetka uporabe tega sklepa uskladiti z datumom, do katerega morajo države članice prenesti spremembe Direktive 98/26/ES in Direktive (EU) 2015/2366, uvedene z Uredbo (EU) 2024/886, to je 9. april 2025 –

(1)

„centralna banka Eurosistema“ pomeni Evropsko centralno banko ali nacionalno centralno banko države članice, katere valuta je euro;

(2)

„plačilni sistem, ki ga upravlja centralna banka“ pomeni plačilni sistem, ki ga upravlja centralna banka Eurosistema, in vključuje komponento TARGET;

(3)

„nebančni ponudnik plačilnih storitev“ pomeni kar koli od naslednjega:

(4)

„varovalni račun“ pomeni ločen račun pri kreditni instituciji ali, po presoji centralne banke Eurosistema, pri tej centralni banki, ki ga odpre:

(5)

„ponudnik storitev v zvezi s kriptosredstvi“ pomeni ponudnika storitev v zvezi s kriptosredstvi, kakor je opredeljen v členu 3(1), točka 15, Uredbe (EU) 2023/1114;

(6)

„nalog za prenos denarja“ pomeni nalog za prenos denarja, kakor je opredeljen v Prilogi III, točka 16, Smernice (EU) 2022/912 (ECB/2022/8);

(7)

„konec delovnega dne“ pomeni skrajni čas, kakor je določen v pravilih zadevnega plačilnega sistema, ki ga upravlja centralna banka, za poravnavo nalogov za prenos denarja na zadevni delovni dan.