(1)

Uredba Komisije (EGS) št. 2131/93 z dne 28. julija 1993 o postopku in pogojih prodaje žit iz intervencijskih agencij (2) je bila večkrat (3) bistveno spremenjena. Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Žita lahko kupujejo plačilne agencije ali intervencijske agencije na podlagi intervencijskih ukrepov iz člena 11 Uredbe (ES) št. 1234/2007 ali na podlagi posebnih intervencijskih ukrepov iz člena 47 navedene uredbe.

(3)

Žita, ki jih imajo plačilne agencije ali intervencijske agencije, morajo biti prodana brez diskriminacije med kupci Skupnosti. Razpisi načelno dovoljujejo, da se ta cilj doseže. V določenih primerih pa je treba omogočiti uporabo drugih načinov prodaje.

(4)

Za zagotovitev enakovredne obravnave vseh strank na razpisu je potrebno razpis objaviti v Uradnem listu Evropske unije in med objavo in prvim rokom za oddajo ponudb mora preteči razumen rok. Taka objava ni potrebna za količine manjše od 5 000 ton.

(5)

Proizvodi iz intervencijske zaloge so prednostno namenjeni za prehrano ljudi in živali, ob upoštevanju posebnih razmer na trgu za žita. Toda zaradi količine in kvalitete proizvodov iz intervencijskih zalog bo morda potrebna začasna in občasna uporaba tudi za druge namene, zlasti za odgovor na zahteve Skupnosti, kadar stanje zalog to upravičuje in kadar preskrba tradicionalnega trga s hrano ni ogrožena.

(6)

Povečana uporaba predelave žit za proizvodnjo biogoriv za promet v Skupnosti je del skupine ukrepov, ki so namenjeni izpolnitvi obvez Skupnosti na področju okolja. Spodbujanje uporabe biogoriv lahko tako odpre nov trg za kmetijske proizvode iz intervencijskih zalog držav članic, pod pogojem, da se cene, ki se uporabljajo za žita, prilagodijo temu specifičnemu trgu za biogoriva. Vendar pa je lahko nakup žit za proizvodnjo bioetanola in njegovo uporabo za biogoriva še posebej težaven. Zato bi bilo treba v takih primerih določiti možnost prodaje intervencijskih zalog po posebnih cenah.

(7)

Prodaja intervencijskih zalog žit se na trgu Skupnosti izvaja v skladu z razpoložljivimi zalogami in položajem na trgu. Prodaja je lahko pod vplivom ali odvisna od posebnih ali izrednih okoliščin na navedenih trgih, zato je treba te okoliščine v takih primerih upoštevati. Zato bi bilo treba določiti cene, ki bodo na eni strani preprečevale motnje na trgu in po drugi strani omogočale prodajo v skladu z navedenimi okoliščinami. Ta dvojni cilj se lahko doseže, če prodajna cena ob upoštevanju kakovosti ponujenih žit in stroškov prevoza ustreza ceni na zadevnem trgu.

(8)

Prodaja žit za izvoz mora potekati po cenah, ki se določijo za posamezen primer glede na tržna gibanja in zahteve. Taka prodaja ne sme pripeljati do izkrivljanj na škodo izvoza iz prostega trga. Zato bi morala Komisija določiti minimalno prodajno ceno na podlagi vloženih ponudb.

(9)

Komisija mora določiti minimalno prodajno ceno na podlagi vseh ustreznih podatkov, ki so na voljo na dan, ko se vložijo ponudbe. Za preprečitev špekulacij in za zagotovitev enakih pogojev za vse udeležence razpisa morajo biti ponudbe opremljene z zahtevki za izvozno dovoljenje in po potrebi z zahtevki za vnaprejšnjo določitev izvoznega nadomestila ali dajatve.

(10)

Ponudbe za različne serije so med seboj primerljive samo, če veljajo za žita v enakem stanju. Žita, dana v ponudbo so skladiščena v različnih krajih. Primerljivost se lahko bolje zagotovi tako, da se izbranim ponudnikom povrnejo najnižji stroški prevoza iz kraja, kjer so zadevna žita uskladiščena, in do kraja izstopa iz države. Iz proračunskih razlogov je taka povračila mogoče opraviti samo v zvezi s krajem izstopa žit iz države, ki ga je mogoče doseči po najnižji ceni. Ta kraj mora biti določen v skladu z njegovimi možnostmi za izvoz žit.

(11)

V državah članicah, ki nimajo pomorskih pristanišč, so ponudniki žita, namenjenega za prodajo, oškodovani zaradi višjih stroškov prevoza. Zaradi tega je žito iz teh držav članic težje izvažati, kar ima za posledico zlasti daljše intervencijsko skladiščenje in dodatne stroške za proračun Skupnosti. Zato bi bilo treba predpisati možnost, da se zaradi primerljivosti ponudb v posameznih primerih povrnejo najnižji stroški prevoza od kraja skladiščenja do kraja izvoza.

(12)

Hrvaški pristanišči Reka in Split sta bili tradicionalni izvozni pristanišči za države osrednje Evrope pred njihovo priključitvijo Uniji. Reko in Split bi bilo zato treba vključiti med izvozna mesta, ki se jih lahko upošteva za izračun prevoznih stroškov, ki se jih ob izvozu lahko povrne.

(13)

Razpis se lahko pravilno opravi samo, če tisti, ki jih to zadeva, vložijo ustrezne ponudbe. Ta cilj je mogoče doseči tako, da se zahteva plačilo varščine, ki se ob plačilu prodajne cene v določenem roku vrne.

(14)

V primeru razpisa za izvoz je treba sprejeti ukrepe za zagotovitev, da se žita ne vrnejo na trg Skupnosti. To tveganje obstaja, če je prodajna cena nižja od minimalne cene, ki jo je treba upoštevati v primeru ponovne prodaje na notranji trg. V takih primerih bi bilo treba določiti položitev druge varščine, ki mora biti enaka razliki med prodajno ceno in minimalno ceno. Posledično se lahko ta varščina vrne le, če izbrani ponudnik, ki namerava izvoziti žita, predloži dokazilo iz člena 16 Uredbe Komisije (ES) št. 800/1999 z dne 15. aprila 1999 o skupnih podrobnih predpisih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za kmetijske proizvode (4).

(15)

Da se zagotovi dobro upravljanje intervencijskega režima za žita, bi bilo treba natančno navesti, katere informacije morajo države članice sporočiti Komisiji, in določiti, da jih sporočijo po elektronski poti.

(16)

Zaradi čimprejšnje izpraznitve intervencijskih zalog in kolikor je mogoče v skladu s poslovnimi običaji, bi bilo potrebno določiti rok glede pravic in obveznosti, ki izhajajo iz razpisa.

(17)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za skupno ureditev kmetijskih trgov –