(1)

Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: Komisija) je 16. februarja 2023 na podlagi člena 5 osnovne uredbe začela protidampinško preiskavo v zvezi z uvozom elektrolitskih manganovih dioksidov (v nadaljnjem besedilu: EMD) s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (v nadaljnjem besedilu: Kitajska ali zadevna država). Obvestilo o začetku je objavila v Uradnem listu Evropske unije (2) (v nadaljnjem besedilu: obvestilo o začetku).

(2)

Komisija je preiskavo začela na podlagi pritožbe, ki jo je 3. januarja 2023 vložila družba Autlan EMD SL (v nadaljnjem besedilu: pritožnik ali družba Autlan). Pritožbo je podprla družba Tosoh Hellas Single Member S.A. (v nadaljnjem besedilu: pritožnik ali družba Tosoh) Komisija je ugotovila, da je pritožbo vložila industrija EMD v Uniji v smislu člena 5(4) osnovne uredbe. Pritožba je vsebovala dokaze o dampingu in znatni škodi, ki je zaradi njega nastala, kar je zadostovalo za začetek preiskave.

(3)

Pritožnik je 7. septembra 2023 v skladu s členom 7(2a) osnovne uredbe vložil zahtevek za vključitev preučitve domnevnega izkrivljanja na trgu surovin v zadevni državi v zvezi z izdelkom v preiskavi, da bi se ocenilo, ali bi za odpravo škode zadostovala dajatev, nižja od stopnje dampinga, če je to relevantno. Predložil je zadostne dokaze, da v zadevni državi ni vračila davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV) pri izvozu manganove rude. Znižanje in preklic vračila DDV sta izrecno navedena v členu 7(2a), drugi pododstavek, kot izkrivljanje na trgu surovin.

(4)

Komisija je v skladu s členom 7(2a) osnovne uredbe spremenila obvestilo o začetku z dne 16. februarja 2023, da bi preučila izkrivljanja na trgu surovin in ocenila, ali bi za odpravo škode v zaključni fazi zadostovala dajatev, nižja od stopnje dampinga, če je to relevantno. Obvestilo o spremembi obvestila o začetku protidampinškega postopka je bilo objavljeno 13. septembra 2023 (3) (v nadaljnjem besedilu: obvestilo o spremembi).

(5)

Komisija je po spremembi zainteresirane strani pozvala in jim po potrebi poslala vprašalnike, v katerih je zahtevala informacije o prostih zmogljivostih v zadevni državi, konkurenci na področju surovin in učinku na dobavne verige za družbe v Uniji. Komisija je vladi Ljudske republike Kitajske poslala tudi vprašalnik o izkrivljanju na trgu surovin v smislu člena 7(2a) in (2b) osnovne uredbe.

(6)

Ustrezne dele vprašalnika sta izpolnila dva sodelujoča uporabnika (Duracell International Operations Sàrl (v nadaljnjem besedilu: družba Duracell) in Varta Consumer Batteries GmbH & Co. KGaA (v nadaljnjem besedilu: družba Varta)). Pripombe so predložili dva proizvajalca Unije (Tosoh in Autlan), vzorčeni proizvajalci izvozniki (Guangxi Guiliu New Material Co., Ltd (v nadaljnjem besedilu: družba Guiliu), Xiangtan Electrochemical Scientific Ltd (v nadaljnjem besedilu: družba Xiangtan) in Guangxi Daxin Huiyuan New Energy Technology Co., Ltd (v nadaljnjem besedilu: družba Daxin)), Gospodarska zbornica uvoznikov in izvoznikov kovin, rudnin in kemikalij Kitajske (v nadaljnjem besedilu: CCCMC) ter združenje Guanxi Manganese Industry Association (v nadaljnjem besedilu: GMIA). Komisija je preučila informacije in pripombe, ki so jih predložile zainteresirane strani, in po potrebi popravila svoje začasne ugotovitve, kot je pojasnjeno v relevantnih oddelkih spodaj.

(7)

Ker pripomb ni bilo, se uvodni izjavi 3 in 4 začasne uredbe potrdita.

(8)

Komisija je v skladu s členom 19a osnovne uredbe 15. septembra 2023 stranem predložila povzetek predlaganih dajatev in podrobne informacije o izračunu stopenj dampinga in stopenj, ki zadostujejo za odpravo škode, povzročene industriji Unije. Zainteresirane strani so bile pozvane, naj v treh delovnih dneh predložijo pripombe glede točnosti izračunov. Komisija je 20. septembra 2023 prejela pripombe enega od vzorčenih proizvajalcev izvoznikov in dveh proizvajalcev Unije.

(9)

Proizvajalec izvoznik Daxin je trdil, da bi bilo treba stopnjo dampinga izračunati z uporabo izvoznih prodajnih cen in normalne vrednosti brez DDV. Družba Tosoh, proizvajalec v Uniji, je imela pripombo na izračun ciljnega dobička. Družba Autlan, pritožnik, je zahtevala pregled in potrditev točnosti izračuna stopnje dampinga družbe Daxin ter razkritje podatkov treh izvoznikov, ki so v razkritju označeni kot občutljivi. Ker se pripombe niso nanašale na točnost izračunov, je Komisija sklenila, da jih bo skupaj z vsemi drugimi pripombami preučila po objavi začasnih ukrepov.

(10)

Komisija je 13. oktobra 2023 z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2023/2120 (4) (v nadaljnjem besedilu: začasna uredba) uvedla začasne protidampinške dajatve na uvoz EMD s poreklom iz Kitajske.

(11)

Po razkritju bistvenih dejstev in premislekov, na podlagi katerih je bila uvedena začasna protidampinška dajatev (v nadaljnjem besedilu: začasno razkritje), so trije vzorčeni proizvajalci izvozniki, združenji CCCMC in GMIA, dva proizvajalca Unije in eden od uporabnikov, družba Duracell, v roku iz člena 2(1) začasne uredbe predložili pisna stališča glede začasnih ugotovitev.

(12)

Stranem, ki so zahtevale zaslišanje, je bila odobrena tudi ta možnost. Izvedena so bila naslednja zaslišanja: z družbo Duracell 23. junija in 28. novembra 2023, z družbo Autlan 30. junija 2023, z družbo Varta 4. julija 2023, z družbo Xiangtan 25. oktobra 2023, s CCCMC 16. novembra 2023, skupno zaslišanje z družbama Autlan in Tosoh pa 15. novembra 2023.

(13)

Komisija je nadaljevala zbiranje in preverjanje vseh informacij, ki so bile po njenem mnenju potrebne za dokončne ugotovitve. Pri dokončnih ugotovitvah je upoštevala pripombe, ki so jih predložile zainteresirane strani, in po potrebi popravila svoje začasne ugotovitve.

(14)

Komisija je vse zainteresirane strani obvestila o ključnih dejstvih in preudarkih, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončno protidampinško dajatev na uvoz EMD s poreklom iz Kitajske (v nadaljnjem besedilu: dokončno razkritje). Za vse strani je bil določen rok, v katerem so lahko predložile pripombe k dokončnemu razkritju. Družbi Autlan in Tosoh, CCCMC in GMIA (skupaj) ter družbi Xiangtan in Daxin so pripombe predložile v roku.

(15)

Ker pripomb ni bilo, se uvodni izjavi 1 in 2 začasne uredbe potrdita.

(16)

Združenji CCCMC in GMIA sta ugovarjali 15-dnevnemu roku, v katerem morajo vse strani predložiti pripombe glede ocene interesa Unije v obvestilu o spremembi (5), saj so bila gospodarska vprašanja in vprašanja dobavne verige, ki so se pojavila v novih preiskavah, zapletena ter so zahtevala preverjanje in izmenjavo informacij z zadevnimi družbami. Komisijo sta pozvali, naj ponovno spremeni obvestilo o začetku in zainteresiranim stranem odobri vsaj 30 dni za predložitev pripomb.

(17)

Komisija je navedla, da je bilo podaljšanje rokov odobreno vsem stranem, ki so za to zaprosile in navedle specifične razloge. Poudarila je tudi, da so imele strani v skladu z obvestilom o začetku (6) z dne 16. februarja 2023 še vedno možnost, da v sedmih dneh od roka za predložitev pripomb predložijo pripombe na informacije, ki so jih predložile druge zainteresirane strani, zato so lahko vse strani po potrebi uporabile to možnost. Glede na to je Komisija menila, da je bil čas, ki je bil zainteresiranim stranem na voljo za predložitev pripomb in stališč o tej zadevi, ustrezen.

(18)

Družba Guiliu je trdila, da je nova trditev pritožnika sedem mesecev po začetku preiskave (in ne „ob začetku preiskave“) odstopala od pravice zainteresiranih strani do obrambe. Poleg tega je trdila, da bi morala Komisija slediti svoji pretekli praksi (7), v skladu s katero je bila pritožnikova trditev o uporabi člena 7(2a) osnovne uredbe zavrnjena, ker pritožba ni zagotovila dokazov o obstoju nobenega od ukrepov iz drugega pododstavka člena 7(2a) osnovne uredbe ob začetku preiskave, takih dokazov pa ob začetku preiskave ni ugotovila niti Komisija. Poleg tega je družba Giuliu navedla, da je pritožnik oviral preiskavo, ker je nove trditve predložil pozno v postopku.

(19)

Komisija je najprej poudarila, da je bil v zadevi, na katero se sklicuje družba Guiliu, zahtevek vložen po dokončnem razkritju. V tej zadevi je bil zahtevek, ki je vseboval zadostne dokaze o domnevnem izkrivljanju na trgu surovin, predložen pravočasno, tj. pred uvedbo začasnih ukrepov, zato je imela Komisija dovolj časa za učinkovito preiskavo zadeve. Komisija je poleg tega menila, da so bile pravice strani do obrambe v celoti spoštovane. V oddelku 5.5.1 obvestila o začetku, kakor je bilo spremenjeno z obvestilom o spremembi, so dejansko navedene procesne pravice in obveznosti vseh zadevnih gospodarskih subjektov ter opisan postopek, ki ga je Komisija nameravala upoštevati pri zbiranju informacij, ki jih je potrebovala za sprejetje ugotovitev in sklepov o domnevnem izkrivljanju na trgu surovin. Zainteresirane strani so imele možnost, da predložijo pripombe na dokaze iz zahtevka, ki ga je predložil pritožnik, v zvezi z domnevnim obstojem izkrivljanj na trgu surovin in o vseh drugih vidikih v zvezi s preiskavo glede trditev o izkrivljanju na trgu surovin. Trditve družbe Guiliu so bile zato zavrnjene. Nazadnje, glede na navedeno ni jasno, kako naj bi pritožba ovirala preiskavo. Družba Guiliu tega ni pojasnila. Komisija je menila, da je bil zahtevek za vključitev preučitve domnevnega izkrivljanja na trgu surovin, vložen v skladu s členom 7(2a) osnovne uredbe, pravočasen in je ni oviral pri izvedbi ustrezne preiskave v zvezi s to zadevo.

(20)

Družba Duracell je trdila, da Komisija ne more uvesti nove pravne podlage v okviru tekoče preiskave in spremeniti njenega metodološkega okvira, saj v osnovni uredbi ni določb, na podlagi katerih bi lahko upoštevala dodatne dokaze, ki ob začetku preiskave niso obstajali. Stran se je po analogiji sklicevala na sodbo Sodišča v zadevi T-126/21, Azot/Komisija (8), v kateri je Sodišče menilo, da je pogoj v zvezi z zadostnostjo dokazov, vsebovanih v zahtevku za pregled, ki ga vložijo proizvajalci v Uniji ali pa se vloži v njihovem imenu, v smislu člena 11(2), drugi pododstavek, osnovne uredbe izpolnjen, kadar so taki dokazi predloženi v roku. Poleg tega je družba Duracell trdila, da je Komisija v svoji praksi zavrnila podobne zahtevke in da bi bilo treba po analogiji uporabiti enako sklepanje (9).

(21)

Komisija je začela preiskavo v skladu s členom 7(2a) osnovne uredbe za vključitev preučitve domnevnega izkrivljanja na trgu surovin v skladu s pravnimi standardom, ki se uporablja za zahtevke, ki jih vložijo proizvajalci Unije ali so vloženi v njihovem imenu na podlagi člena 5 osnovne uredbe. Pritožnik je v skladu s členom 5 predložil zadostne dokaze o obstoju izkrivljanja na trgu surovin, kot je opredeljeno v členu 7(2a) osnovne uredbe, zato je Komisija spremenila prvotno obvestilo o začetku preiskave, tako da so bila v preiskavo zajeta tudi ta izkrivljanja na trgu surovin, kot določa osnovna uredba. Zato Komisija ob začetku preiskave ni kršila opredeljenih pravnih standardov. Poleg tega je Komisija v zvezi s sklicevanjem na sodbo Sodišča v zadevi T-126/21, na katero se sklicuje družba Duracell, navedla, da ta sodba ni dokončna, ker se izpodbija. V vsakem primeru se sodba nanaša na pregled zaradi izteka ukrepa v skladu s členom 11(2) osnovne uredbe in informacije, potrebne za njegov začetek. Sodba ne vključuje uporabe člena 7(2a) osnovne uredbe, ki se nanaša na element preiskave, ne pa na razlog zanjo. Poleg tega člen 5 tudi ob upoštevanju sklepanja v zadevi T-126/21 v nasprotju s členom 11(2) ne vsebuje nobene posebne omejitve glede tega, kdaj lahko proizvajalci Unije zahtevajo začetek preiskave. Zato ni analogije, na katero se sklicuje družba Duracell. Trditve družbe Duracell so bile zato zavrnjene.

(22)

Ker pripomb ni bilo, se uvodne izjave 8 do 15 začasne uredbe potrdijo.

(23)

Kot je predvideno v uvodni izjavi 16 začasne uredbe, je Komisija preučila zahtevek za odobritev individualne preiskave za enega proizvajalca izvoznika na Kitajskem. Zahtevek za individualno preiskavo je bil zelo pomanjkljiv. Iz tega sledi, da vložnik zahtevka ni predložil potrebnih informacij v okviru rokov, ki jih določa osnovna uredba v smislu člena 17(3) navedene uredbe. Iz predloženih informacij je bilo v vsakem primeru razvidno, da bi bilo treba preiskati več dodatnih družb, kar bi predstavljalo preveliko obremenitev in bi glede na kompleksnost zadeve onemogočilo zaključek preiskave v primernem času (10). Zato je bila zahteva zavrnjena.

(24)

Ker ni bilo pripomb, se uvodne izjave 17 do 21 začasne uredbe potrdijo.

(25)

Ker ni bilo pripomb, se uvodna izjava 22 začasne uredbe potrdi.

(26)

Ker ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 23 do 36 začasne uredbe.

(27)

Po začasnem razkritju so CCCMC, sodelujoči proizvajalci izvozniki in sodelujoča proizvajalca Unije predložili pripombe na začasne ugotovitve o dampingu.

(28)

Ker ni bilo pripomb, se uvodne izjave 37 do 43 začasne uredbe potrdijo.

(29)

Po začasnem razkritju so družbi Daxin in Xiangtan ter CCCMC in GMIA predložili več pripomb v zvezi z obstojem znatnih izkrivljanj.

(30)

Prvič, družba Daxin, CCCMC in GMIA so trdili, da poročilo ni več aktualno, zlasti glede na znatna gospodarska gibanja v EU in na Kitajskem od njegove objave, vključno s subvencioniranjem sektorjev v EU za spodbujanje njihove zavezanosti ciljem nove industrijske politike EU ter poseganjem v naložbe in odločanje podjetij. Poleg tega so družba Daxin, CCCMC in GMIA trdili, da je Komisija preiskave nadomestila s poročili in da je z opiranjem na poročilo še naprej ponavljala argument, da morajo izvozniki ovreči trditve iz poročila. Družba Daxin, CCCMC in GMIA so zato opozorili, da dokazno breme nosi preiskovalni organ.

(31)

Argument v zvezi z domnevno zastarelostjo poročila je bil zavrnjen. Komisija je navedla, da je poročilo celovit dokument, ki temelji na obsežnih objektivnih dokazih, vključno z zakonodajo, predpisi in drugimi uradnimi dokumenti o politiki, ki so jih objavili kitajski organi, poročilih tretjih strani, ki so jih pripravile mednarodne organizacije, akademskih študijah in člankih strokovnjakov ter drugih zanesljivih neodvisnih virih. Čeprav je bilo poročilo javno dostopno že decembra 2017, ostajajo ugotovitve iz poročila v veliki meri veljavne, bile pa so tudi dopolnjene z dodatnimi dokazi, zbranimi med to preiskavo, kot je opisano v oddelku 3.2.1 začasne uredbe. Poleg tega so imele vse zainteresirane strani dovolj priložnosti za njegovo izpodbijanje, dopolnitev ali predložitev pripomb v zvezi z njim in dokazi, na katerih temelji, vendar nobena stran ni predložila argumentov ali dokazov, s katerimi bi izpodbijala vire in informacije, vključene v poročilo. Komisija je glede argumentov v zvezi z industrijskimi politikami in subvencijami EU opozorila, da se v skladu s členom 2(6a), točka (b), osnovne uredbe analizira morebitni učinek enega ali več izkrivljajočih elementov iz navedene določbe glede na cene in stroške v državi izvoznici. Struktura stroškov in mehanizmi oblikovanja cen na drugih trgih, na primer v EU, sploh niso relevantni za določitev normalne vrednosti. Tudi ta argument je bil zato zavrnjen.

(32)

V zvezi z argumentom, da se je z objavo poročila o državi nadomestila dejanska preiskava, je Komisija spomnila, da lahko v skladu s členom 2(6a), točka (e), osnovne uredbe začne preiskavo na tej podlagi, če meni, da je pritožnik predložil zadostne dokaze glede znatnih izkrivljanj. Vendar se ugotavljanje dejanskega obstoja in vpliva znatnih izkrivljanj ter posledične uporabe metodologije iz člena 2(6a), točka (a), osnovne uredbe izvede v času začasnega in/ali končnega razkritja, ki je rezultat preiskave. V tej preiskavi je poročilo, vključno z dokazi, ki jih vsebuje, del dokumentacije, ki utemeljuje uporabo člena 2(6a) osnovne uredbe. Komisija je opozorila, da oddelek 3.2.1 začasne uredbe vsebuje njeno celovito oceno v zvezi z obstojem znatnih izkrivljanj. Komisija je upoštevala znatne dodatne dokaze, ki se nanašajo na preiskavo, in trditve strani, ki niso vključene v poročilo. Kar je pomembno za uporabo metodologije v skladu s členom 2(6a) osnovne uredbe, je ugotovitev, da so v zadevnem primeru relevantna znatna izkrivljanja, kar velja v tej preiskavi (11). Trditev je bila zato zavrnjena.

(33)

Drugič, družba Daxin, CCCMC in GMIA so trdili, da je Komisija napačno razlagala naravo doktrine socialističnega tržnega gospodarstva Kitajske, pri čemer tudi ni izvedla celovite analize strukture kitajskega gospodarstva, ter razmerje med prostim trgom in vodilnim položajem KKP. Družba Daxin, CCCMC in GMIA so svoj argument podprli s trditvijo, da je bilo v mnenju o pospešitvi izboljšave sistema socialističnega tržnega gospodarstva v novi dobi, ki sta ga maja 2020 podala centralni komite KKP in državni svet, med drugim ponovljeno, da bi bilo treba pri reformi socialističnega tržnega gospodarstva bolj spoštovati splošno pravilo tržnega gospodarstva, čim bolj zmanjšati neposredno dodeljevanje tržnih sredstev s strani države in neposredno posredovanje države v mikroekonomske dejavnosti, v celoti izkoristiti odločilno vlogo trga pri dodeljevanju sredstev ter spodbujati vlogo države pri učinkoviti obravnavi nedelovanja trga.

(34)

Ta argument je bilo treba zavrniti. Koncept socialističnega tržnega gospodarstva prežema celotno zakonodajno in gospodarsko strukturo LRK in KKP dejansko zagotavlja vodilno vlogo pri vseh pomembnih gospodarskih vprašanjih, vključno z nadzorom nad finančnim sistemom in kapitalskimi viri, opredeljevanjem gospodarskih sektorjev kot funkcije njihovega strateškega pomena, nadzorom kadrovskih vprašanj, vključno z vsemi bistvenimi imenovanji ter usklajevanjem gospodarskih politik prek formalne mreže subjektov/odborov stranke v državnih organih in gospodarstvu itd. Navedki iz izbranih dokumentov politike, vzeti iz konteksta, ne vplivajo na ugotovitev, da stranka/država v celoti obvladuje gospodarstvo države, kot je razvidno ne le iz dokazov iz oddelka 3.2.1 začasne uredbe, temveč tudi iz samih dokumentov o politiki, ki se sklicujejo na upoštevanje tržnih sil, hkrati pa jih podrejajo strateškim ciljem KKP (12).

(35)

Tretjič, družba Daxin, CCCMC in GMIA so izpodbijali ugotovitev Komisije, da je kitajsko gospodarstvo pod splošnim upravnim nadzorom prek sistema načrtovanja industrijskih dejavnosti. Proizvajalci izvozniki so trdili, da so načrti le smernice, ki na kitajske družbe nimajo zavezujočega učinka. V zvezi s tem so družba Daxin, CCCMC in GMIA dodali, da imajo tudi EU in države članice razvojne pobude, ki so podobne kitajskim petletnim načrtom, kot so na primer nova industrijska zavezništva v EU in obsežni programi državnih subvencij.

(36)

Komisija v zvezi z argumentom o naravi kitajskih dokumentov o načrtovanju poudarja, da je kitajsko gospodarstvo dejansko prepleteno z zapleteno mrežo petletnih načrtov, na katerih temeljijo odločitve javnih organov na vseh ravneh. V nasprotju z argumentom proizvajalcev izvoznikov Komisija meni, da so petletni načrti zavezujoči dokumenti. To je razvidno iz veljavne zakonodaje, navedene v oddelku 4.3 poročila, in samih dokumentov o načrtovanju. V 14. petletnem načrtu je na primer poseben oddelek namenjen izboljšanju mehanizma za izvedbo načrtovanja, v katerem je navedeno: „Kar zadeva zavezujoče kazalnike, velike inženirske projekte ter naloge na področju javnih služb, varstva okolja, varnosti in drugih področjih, določenih v tem načrtu, je treba pojasniti odgovorne strani in zahteve glede časovnega razporeda, dodeliti javna sredstva, usmerjati in nadzorovati socialne vire ter zagotoviti zaključek v skladu z načrti. Kar zadeva pričakovane kazalnike in naloge na področju industrijskega razvoja in strukturnega prilagajanja, določene v tem načrtu, se je treba zanašati predvsem na vlogo udeležencev na trgu. Državni organi na vseh ravneh morajo ustvariti ugodno politično, institucionalno in pravno okolje“ (13).

(37)

Kar zadeva sklicevanje družbe Daxin, CCCMC in GMIA na podobne sheme podpore, ki naj bi obstajale v EU in državah članicah, je Komisija poudarila, kot je že navedeno tudi v uvodnih izjavah 47 in 121 oddelka 3.2.1 začasne uredbe, da se v skladu s členom 2(6a)(b) osnovne uredbe morebitni učinek enega ali več elementov izkrivljanja iz navedene določbe analizira glede na cene in stroške v državi izvoznici, pri čemer struktura stroškov in mehanizmi oblikovanja cen na drugih trgih niso relevantni v okviru tega postopka (14). Trditev je bila zato zavrnjena.

(38)

Četrtič, družba Daxin, CCCMC in GMIA so trdili, da niso vsi proizvajalci EMD podjetja v državni lasti in da sam obstoj družb, ki so v lasti države ali ta vanje vlaga, ne pomeni poseganja države v poslovanje teh družb. Proizvajalci izvozniki so prav tako dodali, da v skladu s členom 11 kitajskega zakona o gospodarskih družbah povezave med KKP in zadevnimi družbami niso nujno znak državnega nadzora nad dejavnostmi družbe.

(39)

Komisija je opozorila, da je v skladu s členom 2(6a), točka (b), osnovne uredbe dejstvo, da zadevni trg v veliki meri oskrbujejo podjetja, ki delujejo v okviru lastništva, pod nadzorom ali pod nadzorom politik ali po navodilih organov države izvoznice, eden od elementov vpliva, ki se upošteva pri oceni obstoja znatnega izkrivljanja. Obenem je lastništvo države samo eden od kazalnikov znatnih izkrivljanj, čeprav v določenem sektorju družbe v državni lasti nimajo prevladujočega položaja. Država lahko posreduje tudi drugače – v skladu s kazalniki iz člena 2(6a), točka (b), osnovne uredbe –, kot je opisano v oddelku 3.2.1 začasne uredbe. Čeprav pomen člena 11 kitajskega zakona o gospodarskih družbah v tem okviru ni povsem jasen, je Komisija poudarila, da se celo člen 1 navedenega zakona nanaša na cilj ohranitve družbenega in gospodarskega reda ter spodbujanje razvoja socialističnega tržnega gospodarstva. Ta argument je bil zato zavrnjen.

(40)

Petič, družba Daxin, CCCMC in GMIA so trdili, da Komisija ni predložila zadostnih dokazov za utemeljitev ugotovitev o neustreznem izvajanju zakonov o podjetjih, lastnini in stečajih na Kitajskem. Proizvajalci izvozniki so zlasti trdili, da Kitajska redno nadzira izvajanje zakonodaje o stečaju, vključno s sojenji v stečajnih zadevah in predlogi sprememb, torej jo ustrezno uporablja in izvršuje. Poleg tega so družba Daxin, CCCMC in GMIA trdili, da ni bil naveden noben primer, ki bi dokazoval prednost pri dostopu do kapitala in naložb. Podobno so družba Daxin, CCCMC in GMIA izpodbijali sklep Komisije v zvezi z znatnimi izkrivljanji v zvezi s plačami. V zvezi s tem so tudi trdili, da Komisija ni izvedla sektorske analize, ki bi dokazovala, da so delavci v sektorju EMD v ranljivem položaju, kar zadeva zaposlitev, in da prejemajo izkrivljene plače.

(41)

Teh argumentov ni bilo mogoče sprejeti. Komisija je glede izvajanja zakonodaje o stečaju poudarila, da čeprav je Kitajska morda začela izvajati določene reforme postopkov zaradi insolventnosti, razpoložljive informacije kažejo na vztrajno posredovanje države in druge težave, ki nakazujejo neustrezno uporabo zakonodaje o stečaju. Čeprav razmeroma malo stečajnih zadev že samo po sebi nakazuje, da sile prostega trga ne morejo izločiti gospodarskih subjektov, ki niso sposobni uspešno poslovati, je stalno posredovanje države zelo dobro ponazorjeno z različnimi razlagalnimi postopki vrhovnega ljudskega sodišča, v katerih sta kot prednostni nalogi poudarjeni gospodarska kontinuiteta in socialna stabilnost, kar bi morala sodišča nižje stopnje upoštevati pri stečajnih postopkih.

(42)

Kar zadeva izkrivljanje plač, je Komisija opozorila, da so plače na Kitajskem, kot je navedeno v oddelku 3.2.1 začasne uredbe v uvodni izjavi 105, med drugim izkrivljene zaradi omejevanja mobilnosti, ki izhaja iz sistema prijave gospodinjstev (hukou), pa tudi zaradi pomanjkanja neodvisnih sindikatov in pomanjkanja kolektivnih pogajanj. V spisu ni elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče z gotovostjo trditi, da navedena izkrivljanja niso vplivala na domače stroške plač proizvajalcev EMD, kot je družba Daxin, in proizvajalcev, ki jih zastopata CCCMC ali GMIA, prav tako pa družba Daxin in proizvajalci, ki jih zastopata CCCMC ali GMIA, niso navedli nobenih dokazov, da izkrivljanja iz oddelka 3.2.1 začasne uredbe ne bi vplivala na stroške dela.

(43)

Podobne ugotovitve veljajo tudi za kitajski finančni sistem. Kot je navedeno v oddelku 3.2.1 začasne uredbe v uvodni izjavi 108, kitajske banke pri odobritvi dostopa do financiranja upoštevajo javne politike, tudi v zvezi z oceno tveganja posojilojemalcev. Ker družba Daxin, CCCMC in GMIA niso predložili dodatnih informacij, ki bi dokazovale, da izkrivljanja, opisana v oddelku 3.2.1 začasne uredbe, ne bi vplivala na dostop proizvajalcev EMD do kapitala, je bilo treba ta argument zavrniti.

(44)

Šestič, družba Daxin, CCCMC in GMIA so trdili, da morata preiskovalna metodologija in sklepanje Komisije izpolnjevati standarde, določene z načeli in praksami, ki se konkretizirajo v STO. Proizvajalci izvozniki so trdili, da mora Komisija nositi večje dokazno breme pri ugotavljanju izkrivljanja trga, zlasti za pojasnitev, kako se pooblastila ali mandat vlade kažejo v dejanskem in dokazljivem izkrivljanju stroškov proizvodnje.

(45)

Argumenti družbe Daxin ter CCCMC in GMIA so bili zavrnjeni. Komisija meni, da je metodologija v skladu s členom 2(6a) osnovne uredbe povsem skladna z obveznostmi Evropske unije v okviru STO ter da proizvajalci izvozniki niso utemeljili, katerih načel in praks Komisija domnevno ni izpolnila. V oddelku 3.2.1 začasne uredbe je vsekakor podrobno pojasnjeno, kako različne vrste izkrivljanj, ki so bodisi medsektorska in zato vplivajo na celotno kitajsko gospodarstvo ali prisotna samo v sektorju EMD, vplivajo na delovanje trga in torej tudi na stroške proizvodnje izdelka v preiskavi.

(46)

Komisija je zato zavrnila argumente družbe Daxin, CCCMC in GMIA.

(47)

Družba Xiangtan je najprej trdila, da Komisija še vedno ni podrobneje navedla natančne pravne podlage v podporo svojemu sklepanju v zvezi z združljivostjo člena 2(6a) osnovne uredbe s sporazumi STO – vključno s protokolom o pristopu Kitajske k STO in protidampinškim sporazumom STO – in s sklepi Organa za reševanje sporov, zlasti v zadevi DS473. Po mnenju družbe Xiangtan ni Komisija zgolj s ponovitvijo trditve, da je člen 2(6a) osnovne uredbe popolnoma v skladu z obveznostmi EU na podlagi prava STO, zagotovila nobene dodatne jasnosti glede tega vprašanja. Poleg tega je družba Xiangtan v zvezi z zadevo DS473 navedla, da Komisija ne bi smela zavreči njenih stroškov ali cen na podlagi domnevnega obstoja znatnih izkrivljanj, saj obstoj takih izkrivljanj v nobenem primeru ni zadostna podlaga za sklep, da v evidencah proizvajalca niso bili razumno upoštevani stroški surovin, povezani s proizvodnjo in prodajo zadevnega izdelka. Nazadnje je družba Xiangtan trdila, da Komisija ni zadostno utemeljila uporabe člena 2(6a) osnovne uredbe v tej preiskavi.

(48)

Komisija se s tem ni strinjala. V zvezi s trditvami družbe Xiangtan o domnevni nezdružljivosti člena 2(6a) osnovne uredbe s pravom STO, zlasti z določbami člena 2.2 in 2.2.1.1 protidampinškega sporazuma STO, ter ugotovitvami v zadevi DS473, je Komisija ponovila svoje stališče iz prvega obvestila, da je člen 2(6a) osnovne uredbe popolnoma v skladu z obveznostmi EU na podlagi prava STO, zlasti določb protidampinškega sporazuma STO. Poleg tega je Komisija v zvezi z zadevo DS473 opozorila, da se ta zadeva ni nanašala na uporabo člena 2(6a) osnovne uredbe, temveč na specifično določbo člena 2(5) osnovne uredbe. Argument družbe Xiangtan, da dokazno breme nosi Komisija, je napačen. Komisija je ponovno poudarila, da pravo STO, kot ga razlaga pritožbeni organ v zadevi DS473, dovoljuje uporabo podatkov iz tretje države, ki se ustrezno prilagodijo, kadar je taka prilagoditev potrebna in utemeljena. Komisija je navedla, da se obstoj znatnih izkrivljanj, zaradi katerih se uporabi člen 2(6a) osnovne uredbe, ugotavlja na ravni države in, če se potrdi, pomeni, da stroški in cene v državi izvoznici niso primerni za konstruiranje normalne vrednosti. V teh okoliščinah člen 2(6a) osnovne uredbe določa konstruiranje stroškov proizvodnje in prodaje na podlagi neizkrivljenih cen ali referenčnih vrednosti, vključno s cenami v primerni reprezentativni državi s stopnjo razvitosti, ki je podobna stopnji v državi izvoznici. Poleg tega ista določba osnovne uredbe določa uporabo domačih stroškov, za katere se zanesljivo ugotovi, da nanje znatna izkrivljanja ne vplivajo. Komisija je v okviru te preiskave v oddelku 3.2.1 začasne uredbe dokazala obstoj izkrivljanj v sektorju EMD, v primeru družbe Xiangtan pa na podlagi točnih in ustreznih dokazov ni bil ugotovljen obstoj neizkrivljenih domačih stroškov.

(49)

Drugič, družba Xiangtan je trdila, da v sektorju EMD na Kitajskem ni znatnih izkrivljanj, ker (i) kljub temu, da je družba Xiangtan v 40-odstotni državni lasti, lastništvo države ne pomeni nujno njenega poseganja v poslovne dejavnosti družbe, prav tako tudi ne dejstvo, da imata predsednik družbe in sekretar upravnega odbora funkciji v KKP; (ii) družba javno kotira na borzi in zato zanjo veljajo tržno usmerjena sodobna pravila o korporativnem upravljanju in zahteve za kotacijo na borzi; (iii) Komisija ni dokazala, da bi domnevna horizontalna posredovanja kitajske države povzročala znatna izkrivljanja proizvodnih dejavnikov in posledično vplivala na stroške in ceno poslovanja družbe Xiangtan.

(50)

Teh argumentov ni bilo mogoče sprejeti. Prvič, kar zadeva poseganje države, je Komisija opozorila, da je v skladu s členom 2(6a), točka (b), osnovne uredbe dejstvo, da zadevni trg v veliki meri oskrbujejo podjetja, ki delujejo v okviru lastništva, pod nadzorom ali pod nadzorom politik ali po navodilih organov države izvoznice, eden od elementov vpliva, ki se upošteva pri oceni obstoja znatnih izkrivljanj. Obenem je lastništvo države samo eden od kazalnikov znatnih izkrivljanj, čeprav v določenem sektorju družbe v državni lasti nimajo prevladujočega položaja. Država lahko posreduje tudi drugače – v skladu s kazalniki iz člena 2(6a), točka (b), osnovne uredbe –, kot je opisano v oddelku 3.2.1 začasne uredbe. V skladu z drugo alineo člena 2(6a)(b) je eden od elementov, relevantnih za oceno obstoja znatnih izkrivljanj v državi, prisotnost države v podjetjih, ki državi omogoča, da vpliva na cene ali stroške. Udeležba članov partije v upravljavskih strukturah družbe Xiangtan je jasen pokazatelj, da družba ni neodvisna od države in da lahko deluje v skladu s politiko KKP, namesto v skladu s tržnimi silami, ne glede na to, ali država neposredno določa cene prodanega blaga ali pa lahko povezave med družbo in KKP vplivajo na njene stroške in cene bolj posredno, na primer z ugodnejšo obravnavo in podporo organov.

(51)

Drugič, v zvezi z domnevnim neobstojem znatnih izkrivljanj kljub obstoječim poseganjem države argumentov družbe Xiangtan ni bilo mogoče sprejeti. Družba Xiangtan ni zagotovila nobenih informacij, ki bi postavile pod vprašaj ugotovitve Komisije (glej uvodni izjavi 87 in 100 začasne uredbe), da EMD štejejo za spodbujano industrijo in so zato izpostavljeni izkrivljajoči podpori države. Enako velja za izkrivljanja v zvezi z vhodnimi materiali, potrebnimi za proizvodnjo izdelka v preiskavi (glej zlasti uvodne izjave 83, 85 in 106 začasne uredbe). Tretjič, kar zadeva trditev družbe Xiangtan, da je družba v zasebni lasti s sodobnim korporativnim upravljanjem, je Komisija v oddelku 3.2.1 začasne uredbe opisala znatna poseganja države v LRK, kar je povzročilo izkrivljanja učinkovitega dodeljevanja sredstev v skladu s tržnimi načeli. Ta izkrivljanja vplivajo na gospodarske subjekte ne glede na lastniško strukturo ali sestavo poslovodstva.

(52)

Glede na navedeno so bile trditve družbe Xiangtan zavrnjene.

(53)

Komisija je v začasni uredbi za reprezentativno državo izbrala Kolumbijo, za konstruirano normalno vrednost pa je v skladu s členom 2(6a), točka (a), osnovne uredbe uporabila finančne podatke družbe Quimpac de Colombia. Podrobnosti o metodologiji, uporabljeni za izbor, so navedene v prvem in drugem obvestilu, ki sta bili stranem dani na voljo v odprti dokumentaciji 12. junija 2023 oziroma 4. julija 2023 (v nadaljnjem besedilu: prvo obvestilo oziroma drugo obvestilo).

(54)

Po objavi začasne uredbe je družba Xiangtan ponovila trditev, da Kolumbija ni primerna reprezentativna država, in sicer na podlagi istih argumentov, ki so že bili predstavljeni v uvodnih izjavah 144 in 145 začasne uredbe.

(55)

Komisija je te pripombe že obravnavala v uvodnih izjavah 147 in 148 začasne uredbe. Poleg tega družba Xiangtan ni predložila nobenih novih informacij in ni predlagala nobene alternativne reprezentativne države. Trditev je bila zato zavrnjena.

(56)

Družba Daxin, CCCMC in GMIA so ponovno poudarili, da je na ceno energije v Kolumbiji vplivalo več dejavnikov in da se je znatno razlikovala celo med različnimi državami s podobno stopnjo gospodarskega razvoja kot Kitajska. Namesto tega so trdili, da bi morala Komisija uporabiti lastne podatke kitajskih izvoznikov. Ta trditev je že bila obravnavana in zavrnjena v uvodnih izjavah 151 in 152 začasne uredbe.

(57)

Družba Xiangtan je trdila, da bi morala Komisija namesto referenčnih cen uporabiti dejanske stroške domače in uvožene manganove rude. Družba Xiangtan je to trditev utemeljila s tem, da ima lokalno izkopana ruda nižje vsebnosti mangana, zaradi česar naj izkrivljanja ne bi vplivala nanjo. V zvezi z uvoženo rudo je družba Xiangtan trdila, da se referenčna vrednost ne bi smela uporabiti, saj so bili na voljo podatki o vsebnosti mangana, poročila o inšpekcijskih pregledih in informacije o poreklu.

(58)

Komisija je obe trditvi zavrnila. Družba Xiangtan ni pojasnila, zakaj naj izkrivljanja ne bi veljala tudi za domačo manganovo rudo z nižjimi vsebnostmi, ki se pri proizvodnji EMD uporablja skupaj z uvoženo rudo z višjimi vsebnostmi.

(59)

Komisija je za uvoženo rudo uporabila referenčne vrednosti zato, ker nobeden od proizvajalcev ni predložil točnih in ustreznih dokazov za odsotnost izkrivljanj. To je bilo predvsem zato, ker so bili vsi nakupi rude opravljeni prek kitajskega posrednika, ne glede na to, ali je imel sedež na Kitajskem ali drugje.

(60)

Družba Xiangtan je ponovila trditev, da metodologija za izračun referenčne vrednosti manganove rude, ki jo je uporabila Komisija, ni bila ustrezna, in ponovno predlagala uporabo ene od dveh alternativnih metodologij iz svojih pripomb k drugemu obvestilu k dokumentaciji. Komisija je to trditev že obravnavala v uvodnih izjavah 170 in 171 začasne uredbe. Družba Xiangtan ni predložila nobenih novih dejstev, utemeljitve ali uporabne alternativne metodologije za zanesljivo določitev razlike v ceni zaradi različne vsebnosti mangana v rudi.

(61)

Družba Daxin, CCCMC in GMIA so tudi ponovno izpodbijali, da se referenčna vrednost, ki jo je sprejela Komisija, nanaša na rudo z bistveno večjo vsebnostjo mangana v primerjavi z lokalno pridobljeno manganovo rudo in da bi morala referenčno vrednost prilagoditi, da bi odražala stroške kitajskih izvoznikov.

(62)

Komisija je temeljito analizirala vse vire, ki so jih predložile zainteresirane strani, vključno s podatki kitajskih platform Asia Metal in ferroalloynet.com. Analiza je pokazala, da ni bilo mogoče določiti dosledne razlike v ceni na podlagi vsebnosti mangana. Nasprotno, iz podatkov na fastmarkets.com je razvidno, da so bile pri dveh vsebnostih mangana v rudi, tj. 37 % in 44 %, nedosledne razlike v cenah, saj je bila v nekaterih mesecih cena na tono za rudo z višjo vsebnostjo celo nižja kot za rudo z manjšo vsebnostjo. Tudi v skladu s podatki na platformi Asia Metal je bila cena na tono za rudo s 13-odstotno vsebnostjo v nekaterih mesecih višja kot za rudo s 37-odstotno vsebnostjo. Te ugotovitve so jasno pokazale, da ni dosledne povezave med vsebnostjo mangana in cenami. Zato je bila začasna referenčna vrednost za manganovo rudo potrjena in trditev je bila zavrnjena.

(63)

Po dokončnem razkritju je družba Xiangtan ponovila svoji trditvi v zvezi z manganovo rudo. Prvič, trdila je, da bi bilo treba namesto referenčne cene uporabiti dejanske stroške manganove rude, ki jo rudari sama. Drugič, ponovila je, da je Komisija napačno izračunala referenčne cene manganove rude.

(64)

V zvezi s prvo trditvijo je Komisija že v začasni uredbi pojasnila, zakaj je dejanske stroške manganove rude, rudarjene na Kitajskem, nadomestila z referenčnimi vrednostmi. Ker ni bilo nobenih novih dejstev, je bila ta trditev zavrnjena.

(65)

Druga trditev družbe Xiangtan v zvezi z referenčno vrednostjo za manganovo rudo je bila, da obstaja dosleden vzorec razlik v ceni na metrično tono med referenčnimi vrednostmi za rudo z višjo in nižjo vsebnostjo, ne da bi predložila kakršne koli podrobnosti ali dokaze o tem, kakšna naj bi bila ta domnevno dosledna razlika v ceni, niti o tem, kako bi se ta razlika v ceni nanašala na rude z drugačno (manjšo) vsebnostjo mangana, ki jih uporabljajo kitajski proizvajalci. Komisija je to trditev zavrnila.

(66)

Družba Xiangtan je nadalje trdila, da je bila trditev Komisije, da je bila v nekaterih primerih cena na tono za rude z večjo vsebnostjo nižja od cene za rudo z nižjo vsebnostjo v nasprotju z dejstvi. Komisija se s to trditvijo ni strinjala, saj je bila na primer v skoraj celotnem maju 2020 cena CIF v USD na metrično tono za MB-MNO-0003 z vsebnostjo 37 % v Tianjinu višja od cene CIF za MB-MNO-0001 z vsebnostjo 44 % (15). Kot je bilo že pojasnjeno v uvodni izjavi 62, ni doslednih razlik v ceni manganove rude glede na vsebnost mangana. Tudi če bi bila ugotovljena dosledna razlika, razlike med rudo s 37-odstotno in rudo s 44-odstotno vsebnostjo nikakor ne bi bilo mogoče uporabiti za lokalno kitajsko rudo z znatno manjšimi vsebnostmi, za katero ni bilo na voljo nobene referenčne vrednosti. Komisija je zato potrdila pristop k izračunu referenčne vrednosti za mangan in to trditev zavrnila. Družba Xiangtan je ugotovila vsebinsko napako v formuli, uporabljeni za izračun cene za eno od uporabljenih vrst manganove rude. Referenčni ceni je bila pripisana napačna vsebnost mangana v rudi. Komisija je to trditev sprejela in popravila napako.

(67)

Družba Xiangtan je trdila, da je Komisija napačno uporabila prilagoditveni faktor v zvezi z valenco mangana 2+. Komisija je to trditev sprejela in popravila napako.

(68)

Družba Xiangtan je izpodbijala prilagoditev, ki jo je Komisija uporabila za eno od vrst mangana v prahu. Komisija je to trditev sprejela in ustrezno popravila prilagoditev.

(69)

Družba Tosoh je trdila, da bi morala Komisija za pet proizvodnih dejavnikov, ki niso manganova ruda, kot vir uvoznih cen uporabiti Malezijo in ne Turčije, saj so bile uvozne cene izdelkov iz premoga v Turčijo v obdobju preiskave neobičajno nizke zaradi znatnega uvoza iz Rusije. Komisija je to trditev obravnavala že v uvodni izjavi 143 začasne uredbe in za določitev neizkrivljenih stroškov za bituminozni črni premog in antracit izbrala Brazilijo.

(70)

Družba Autlan je Komisijo prosila, da za izračun neizkrivljenih referenčnih vrednosti za pet vhodnih materialov uporabi podatke o uvoznih cenah za Malezijo. Komisija je ugotovila, da je bil povprečni skupni obseg uvoza večji kot v Turčiji ali Braziliji samo za enega od petih proizvodnih dejavnikov, tj. lignit, zato izbira Malezije ni bila upravičena. Trditev je bila zavrnjena.

(71)

Družba Xiangtan je izpodbijala metodo za določitev cen za dve vrsti premoga. Komisijo je pozvala, naj za bituminozni črni premog uporabi statistične podatke za Kolumbijo. Družba Xiangtan je pri svojem argumentu predvidevala, da je lahko razlog za majhen uvoz v Kolumbijo obsežna ponudba v državi. Komisijo je tudi pozvala, naj uporabi statistične podatke o uvozu v Turčijo, ne da bi izključila uvoz iz Rusije, ker da Komisija ni zadostno dokazala, da v Rusiji obstajajo izkrivljanja, ki bi povzročila neobičajno nizke cene, poleg tega pa je tudi navedla primere nekaterih izdelkov, ki so bili iz nekaterih držav uvoženi po nižjih cenah kot iz Rusije.

(72)

Komisija je svoj pristop pojasnila v uvodnih izjavah 142 in 143 začasne uredbe. Komisija se pri določanju referenčnih vrednosti ne zanaša na izvozne cene, saj so po definiciji manj zanesljive od statističnih podatkov o uvozu. To je splošno sprejeto stališče, ki temelji na različnih razlogih, kot na primer, da imajo carinski organi običajno več virov in metod za ocenjevanje in nadzor podatkov o uvozu v primerjavi s podatki o izvozu. Zahtevana uvozna dokumentacija je na splošno podrobnejša, blago ob uvozu pa je predmet carinskih kontrol in preverjanj. Poleg tega se podatki o izvozu običajno sporočajo na ravni FOB (pri uvozu na ravni CIF), ki jo Komisija uporablja kot reprezentativno raven za uporabo kot referenčno vrednost. Trditev je bila zato zavrnjena.

(73)

Po dokončnem razkritju je družba Xiangtan ponovila trditev iz začasne faze, da bi morala Komisija za določitev referenčne cene bituminoznega črnega premoga uporabiti statistične podatke o izvozu za Kolumbijo. Predloženi niso bili nobeni novi argumenti. Komisija je v prejšnji uvodni izjavi že pojasnila, zakaj je menila, da so uvozne cene zanesljivejše od izvoznih cen, zato je trditev zavrnila.

(74)

V zvezi z izkrivljanji v Rusiji je Komisija navedla, da so bili dokazi, da so ruski proizvajalci premoga po sankcijah Unije za uvoz, ki so začele veljati avgusta 2022, prodajali po močno nižjih cenah, na voljo v odprti dokumentaciji, družba Xiangtan pa tega ni izpodbijala. Komisija je zato zavrnila to trditev in potrdila svojo metodo za določanje cen premoga.

(75)

Družba Guiliu je Komisijo prosila, naj spremeni oznako HS za enega od njenih proizvodnih dejavnikov, in sicer iz oznake HS 2701 12 (bituminozni črni premog) v oznako HS 2702 10 (lignit) ter ustrezno spremeni referenčno vrednost. Trdila je, da mora imeti v skladu z nomenklaturo harmoniziranega sistema bituminozni črni premog iz oznake HS 2701 12 kurilno vrednost 5 833 kcal/kg ali več, premog, ki ga je uporabljala, pa ne dosega te vrednosti. V podporo svojemu zahtevku je predložila rezultate testov za pošiljke premoga, ki kažejo, da kurilna vrednost ne dosega zgoraj navedene mejne vrednosti. Premog je pod oznako HS 2701 12 v izpolnjenem vprašalniku uvrstila družba Guiliu, uvrstitev pa se med postopkom preverjanja ni izpodbijala. Komisija je menila, da prošnja ni sprejemljiva, saj je bila vložena šele po začasnih ukrepih, Komisija pa ni mogla preveriti novih dokazov, ki so bili predloženi v zvezi s kurilno vrednostjo premoga, ki naj bi ga uporabljala družba Guiliu.

(76)

V prvem in drugem obvestilu ter začasni uredbi je bil eden od proizvodnih dejavnikov, pirit, uvrščen pod oznako HS 2601 11. Komisija je po nadaljnji preiskavi ugotovila, da je pirit, ki ga uporabljajo proizvajalci izvozniki, nepraženi železov pirit in bi ga bilo treba uvrstiti pod drugo oznako, tj. HS 2502 00. Komisija je od proizvajalcev izvoznikov prejela potrditev o vrsti uporabljene surovine, tj. praženem ali nepraženem piritu, in o oznaki uvrstitve, ki jo je treba uporabiti. Komisija je posledično spremenila referenčno vrednost, da bi določila neizkrivljeno ceno pirita. Ker nobena od držav, uporabljenih za druge dejavnike v tej zadevi (Kolumbija, Turčija in Brazilija), ni imela reprezentativnih količin uvoza pirita (skupni uvoz v navedene države se giblje od 0 do 3 % potrošnje pirita vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov), je Komisija na seznamu držav s podobno stopnjo gospodarskega razvoja kot Kitajska poiskala alternativno državo, in sicer je menila, da je ustrezen alternativni vir uvoznih cen za nepraženi pirit Tajska, saj so bile uvožene količine znatno večje (23 % celotne potrošnje pirita vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov).

(77)

Družba Xiangtan je po dokončnem razkritju trdila, da bi morala Komisija pri določitvi referenčne vrednosti upoštevati turško izvozno ceno za nepraženi pirit, saj je bila Turčija največja država izvoznica te surovine. Komisija je trditve zavrnila iz razlogov, pojasnjenih v uvodni izjavi 72 te uredbe.

(78)

Družba Daxin je trdila, da določitev referenčne vrednosti za paro z uporabo drugih vzorčenih proizvajalcev izvoznikov ne bi bila v skladu s prejšnjo prakso in da bi morala Komisija namesto tega uporabiti referenčno vrednost za vodo. Po mnenju Komisije uporaba referenčne vrednosti za vodo ne bi bila primerna, saj so bili pri proizvodnji pare potrebni drugi dejavniki z znatno večjim učinkom na končno ceno, na primer stroški energije in dela. Komisija je izračunala povprečno potrošnjo vhodnih materialov, ki so jih uporabljali drugi vzorčeni proizvajalci izvozniki, ki sami proizvajajo paro, in za povprečno potrošnjo vsakega vhodnega materiala uporabila referenčne vrednosti, da bi ugotovila ceno pare. Družba Daxin ni predstavila nobene alternativne metodologije za izračun cene pare, zato je bila trditev zavrnjena.

(79)

Družba Daxin je trdila tudi, da odločitev Komisije, da za prilagoditev referenčne vrednosti za manganovo rudo uporabi stroške mletja drugih vzorčenih proizvajalcev izvoznikov, ni bila upravičena, saj so bili stroški nerazumno visoki. Družba Daxin ni predložila dokazov v podporo tej trditvi, niti ni predlagala druge možnosti. Trditev je bila zato zavrnjena.

(80)

Družba Xiangtan je izpodbijala odločitev Komisije, da spremeni vir podatkov za določitev referenčne vrednosti za električno energijo z družbe ENEL S.A., ki je bila prvotno predlagana v prvem in drugem obvestilu, na EMCALI, dobavitelja energije v regiji Cali, kjer se nahaja družba Quimpac. Prvič, trdila je, da lokacija družbe Quimpac ni pomembna, ker ni proizvajalka EMD. Drugič, trdila je, da tarife EMCALI ne vključujejo tarife, ki se uporablja za industrijo. Komisija je obe trditvi zavrnila. Družba Quimpac je bila izbrana kot referenčna družba, ker uporablja enak postopek elektrolize kot proizvajalci EMD, zaradi česar je ustrezno reprezentativna država za razumevanje stroškovne strukture proizvajalca EMD v smislu oskrbe z energijo. Kar zadeva veljavne tarife za energijo, se cene, objavljene v ceniku družbe EMCALI, ki je dostopen vsem zainteresiranim stranem, uporabljajo tako za komercialne kot tudi za industrijske uporabnike. Ta pristop podpira tudi uporaba zelo visokih napetostnih nivojev (kategorija 3), ki presegajo tipične stanovanjske ali splošne komercialne dejavnosti in kažejo na znatno industrijsko porabo električne energije. Odločitev Komisije o uporabi najvišjega razpoložljivega napetostnega nivoja je utemeljena s tem, da pomeni točen približek za industrijskega uporabnika, ki v svojih proizvodnih procesih porabi velike količine električne energije.

(81)

Družba Xiangtan je iz treh razlogov izpodbijala uporabo PSA-stroškov in dobička družbe Quimpac de Colombia pri konstruiranju normalne vrednosti. Prvič, trdila je, da finančni rezultat družbe Quimpac ni bil dobro merilo za proizvodnjo EMD. Drugič, trdila je, da je bila stopnja dobička višja od tiste, ki bi jo običajno lahko dosegel proizvajalec EMD, in predlagala uporabo dobička proizvajalcev Unije ali družbe Tosoh Japan. Tretjič, trdila je, da za družbo niso bili na voljo podrobni finančni podatki, zato postavk, kot so prevozni stroški, stroški pakiranja, drugi stroški ali stroški za raziskave in razvoj, ni mogoče preveriti, tako da se pri primerjavi cen ni mogoče izogniti dvojnemu štetju.

(82)

Komisija je te argumente zavrnila iz naslednjih razlogov. Prvič, družba Xiangtan ni dokazala, da izdelki, ki jih proizvaja družba Quimpac (izdelki iz natrijevega hipoklorida), niso dober približek za proizvajalce EMD. Družba Xiangtan ne izpodbija dejstva, da družba Quimpac uporablja primerljiva osnovna sredstva (zmogljivosti za elektrolizo) in porabi velike količine električne energije. Drugič, utemeljitev izbire družbe Quimpac je bila skupaj z opisom postopka ustrezno opisana v začasni uredbi (oddelek 3.2.2.4). Komisija finančnih rezultatov industrije Unije in japonske družbe zato ne more uporabiti niti za izračun normalne vrednosti niti za njeno primerjavo s finančnimi rezultati izbranih družb. Tretjič, Komisija kljub omejenim podatkom, ki so na voljo za družbo Quimpac, meni, da ti podatki v odsotnosti podrobnejših računovodskih izkazov pomenijo dovolj točen približek PSA-stroškov in dobička družbe. Nazadnje, družba Xiangtan ni predložila nobene alternative. Trditve so bile zato zavrnjene.

(83)

Družbi Xiangtan in Daxin ter CCCMC in GMIA so trdili, da bi bilo treba stopnjo dampinga izračunati z uporabo izvozne prodajne cene in normalne vrednosti brez DDV. Preiskava je pokazala, da na podlagi kitajske politike vračila DDV ob iznosu blaga proizvajalci izvozniki, ki izvažajo EMD, niso bili upravičeni do vračila DDV. To pomeni, da so imeli proizvajalci EMD pri izvozu dodatne stroške. Zato je Komisija prilagodila normalno vrednost v skladu s členom 2(10), točka (b), osnovne uredbe, da odraža skupne stroške, nastale na podlagi sprejetega sistema DDV.

(84)

Po dokončnem razkritju je družba Daxin ponovila trditev iz začasne faze, da ni bilo potrebe po prilagoditvi normalne vrednosti za DDV, saj je družba Daxin izvažala v Unijo prek domačih trgovcev in zato pri izvozu ni imela nobenih dodatnih stroškov. Komisija je opozorila, da za namene uporabe določbe člena 2(10)(b) ni pomembno, ali je družba Daxin izvažala neposredno v Unijo ali prek trgovca s sedežem na Kitajskem. Prilagoditev normalne vrednosti v skladu s členom 2(10)(b) je še vedno upravičena zaradi neuporabe vračila DDV za izvoz EMD. Trditev je bila zato zavrnjena. Družba Xiangtan se ni strinjala z metodologijo, ki jo je Komisija uporabila za ekstrapolacijo stroškov potrošnega materiala in režijskih stroškov proizvodnje kot odstotka stroškov surovin oziroma neposrednih stroškov. Enaka pripomba je bila podana v zvezi z ekstrapolacijo stroškov prevoza kot odstotka stroškov surovin. Družba Xiangtan je trdila, da gre za samostojne stroškovne postavke, ki nikakor niso povezane z vrednostjo vhodnih materialov, in da bi morala Komisija določiti ustrezne referenčne vrednosti ločeno od drugih vhodnih materialov ali uporabiti dejanske stroške proizvajalcev izvoznikov.

(85)

Komisija je poudarila, da po tem, ko je bil v skladu s členom 2(6a), točka (b), osnovne uredbe ugotovljen obstoj znatnega izkrivljanja, ne bi bilo primerno uporabiti dejanskih stroškov, razen če bi bilo na podlagi točnih in ustreznih dokazov ugotovljeno, da ti niso izkrivljeni. Do tega ni prišlo, saj taki dokazi niso bili predloženi. Ker je Komisija menila, da so izkrivljeni, je bilo treba najti ustrezne referenčne vrednosti. Kadar za stroške ni mogoče najti ustreznih referenčnih vrednosti, jih Komisija določi kot delež stroškovne skupine, na katero se nanašajo (bodisi stroški vseh surovin ali proizvodni stroški). Ko so neizkrivljeni stroški surovin ali proizvodni stroški določeni, Komisija uporabi referenčno vrednost za oceno zadevnih neizkrivljenih stroškov in tako ohrani stroškovno strukturo proizvajalca izvoznika. Družba Xiangtan ni predložila boljše alternativne metode.

(86)

Družba Xiangtan je trdila, da je Komisija za izračun stopnje dampinga uporabila preglednico COM PCN, ki je temeljila na letnem povprečju, namesto prvotno predložene preglednice COM PCN, ki je temeljila na mesečnih računovodskih evidencah stroškov, razlogov za svojo odločitev pa ni pojasnila. Po mnenju družbe Xiangtan to ni bilo v skladu s členom 2(5) osnovne uredbe, v skladu s katerim bi bilo treba stroške izračunati na podlagi evidenc, ki jih vodi stranka v preiskavi. Ker Komisija v svojih preiskavah uporablja letno povprečno normalno vrednost, je bilo po njenem mnenju primerno uporabiti letne stroške, ki omogočajo neposredno preverjanje glede na letne revidirane računovodske izkaze družbe, kar povečuje zanesljivost in preglednost uporabljenih podatkov. Poleg tega je bila letna povprečna vrednost izračunana na podlagi evidenc družbe Xiangtan, zato člen 2(5) ni bil kršen. Komisija je zato zavrnila to trditev.

(87)

Družba Autlan je Komisijo pozvala, naj v svoji končni odločitvi sprejme ustrezne ukrepe v zvezi s proizvajalcem EMD, ki je v lasti skupine South Manganese Group, tj. iste skupine, ki ji je pripadala družba Daxin, da se prepreči morebitno usmerjanje podjetja. Komisija je opozorila, da so v izvedbenem delu te uredbe navedeni samo proizvajalci, ki so izvažali v obdobju preiskave, če so se javili med preiskavo. Zadevna družba v obdobju preiskave ni izvažala v Unijo, zato je ni mogoče navesti v uredbi. Zahteva je bila zato zavrnjena.

(88)

Družba Xiangtan se ni strinjala z metodo, ki jo je Komisija uporabila za popravek stroškov pomorskega prevoza, uporabljenih za konstruiranje vrednosti CIF. Komisija je uporabila stopnje za pet mesecev, ko je družba Xiangtan dejansko plačala stroške prevoza za prodajo CIF in DAP ter ponudbe drugih vzorčenih izvoznikov za preostalih sedem mesecev. Nato je izračunala letno povprečno stopnjo za konstruiranje vrednosti CIF prodaje, pri kateri ni bilo pomorskega prevoza. Družba Xiangtan je trdila, da uporaba letnega povprečja stroškov pomorskega prevoza ni bila primerna, saj pri tem ni bilo upoštevano precejšnje nihanje pomorskega tovornega prometa v letu 2022, ki je znatno vplivalo na vrednost CIF iz meseca v mesec. Komisija je trditev sprejela in pri konstruiranju vrednosti CIF uporabila mesečne cene pomorskega prevoza.

(89)

Družba Xiangtan je trdila tudi, da je Komisija zavarovanje za pomorski prevoz izračunala na podlagi odstotka vrednosti računa, čeprav bi ga morala izračunati na podlagi zavarovanja, ki ga je družba dejansko plačala v obdobju preiskave. Komisija je trditev sprejela in ustrezno popravila izračun.

(90)

Po dokončnem razkritju je družba Xiangtan opozorila, da je Komisija sicer sprejela izračun premije za pomorski prevoz na podlagi stroškov zavarovanja, ki jih je družba dejansko plačala, vendar je pri izračunu uporabila napačno formulo, saj ni vključila tipičnega razpona 1.1, ki ga zavarovalnice uporabljajo za določitev premije za pomorski prevoz. Komisija je sklenila, da ta nepomembni popravek ne bi vplival niti na škodo niti na stopnjo dampinga. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(91)

Po objavi začasnih ukrepov je družba Daxin predložila dodatne informacije v zvezi z izvoznimi cenami nepovezanega trgovca, ki prodaja EMD svoji stranki v Uniji, in od Komisije zahtevala, naj te podatke o izvozu uporabi za izračun cene CIF meja Unije.

(92)

Družba Autlan se je odzvala na vprašalnik, ki ga je predložil nepovezani trgovec družbe Daxin, in trdila, da je bil prejet več mesecev po roku iz oddelka 5.3 obvestila o začetku.

(93)

Družba Daxin je v odziv navedla, da lahko zainteresirane strani v skladu z obvestilom o začetku pred rokom za predložitev pripomb predložijo nove informacije o dejstvih glede razkritja začasnih ugotovitev, zato je menila, da so ti novi dokazi sprejemljivi.

(94)

Komisija je izpostavila, da nepovezani trgovec ni sodeloval v preiskavi, zato ni mogla preveriti njegovih podatkov v roku preiskave. Trditev je bila zato zavrnjena.

(95)

Po dokončnem razkritju je družba Daxin ponovila svojo trditev iz začasne faze, da bi morala Komisija za izračun stopnje škode uporabiti izvozno ceno nepovezanega trgovca, vendar ni predložila nobenega dodatnega argumenta. Trditev je bila zavrnjena iz razlogov, pojasnjenih v uvodni izjavi 94.

(96)

Družba Autlan je trdila, da se kitajski proizvajalci izvozniki poslužujejo ciljno usmerjenega dampinga, in od Komisije zahtevala, naj ukrepa. Komisija je analizirala razmere in sklenila, da v spisu ni dokazov o ciljno usmerjenem dampingu. Spremembe cen v obdobju preiskave so bile skladne z razvojem trga ter gibanjem cen surovin in cen. Analiza prodaje določenih proizvajalcev izvoznikov v različne regije prav tako ni pokazala znatnih razlik v cenah in tako ni kazala na ciljno usmerjeno dampinško prakso. Trditev je bila zato zavrnjena.

(97)

Po trditvah zainteresiranih strani, kot je opisano zgoraj, je Komisija popravila stopnje dampinga.

(98)

Dokončne stopnje dampinga, izražene kot odstotek cene stroškov, zavarovanja in prevoznine (CIF) meja Unije brez plačane dajatve, so naslednje:

(99)

Ker glede opredelitve industrije in proizvodnje v Uniji ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 204 do 206 začasne uredbe.

(100)

Ker glede potrošnje Unije ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 207 do 209 začasne uredbe.

(101)

Ker glede uvoza iz zadevne države ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 210 do 214 začasne uredbe.

(102)

Ker glede cen uvoza iz zadevne države, nelojalnega nižanja prodajnih cen in oviranja dviga cen ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 215 do 221 začasne uredbe.

(103)

Ker ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 222 do 225 začasne uredbe.

(104)

Ker glede proizvodnje, proizvodne zmogljivosti in izkoriščenosti zmogljivosti ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 226 in 228 začasne uredbe.

(105)

Ker glede obsega prodaje in tržnega deleža ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 229 do 231 začasne uredbe.

(106)

Ker ni bilo pripomb glede rasti, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodne izjave 232 začasne uredbe.

(107)

Ker glede zaposlenosti in produktivnosti ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 233 do 235 začasne uredbe.

(108)

Ker glede višine stopnje dampinga in okrevanja po preteklem dampingu ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 236 in 237 začasne uredbe.

(109)

Ker glede cen in dejavnikov, ki vplivajo nanje, ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 238 do 241 začasne uredbe.

(110)

Ker glede stroškov dela ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 242 do 243 začasne uredbe.

(111)

Ker glede zalog ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 244 do 245 začasne uredbe.

(112)

Ker glede dobičkonosnosti, denarnega toka, naložb, donosnosti naložb in zmožnosti zbiranja kapitala ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 246 do 251 začasne uredbe.

(113)

Po začasnem razkritju so vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki, CCCMC in GMIA izpodbijali ugotovljeno škodo za industrijo Unije, do katere je privedlo oviranje dviga cen zaradi znatnih količin poceni uvoza iz Kitajske, zlasti v drugi polovici obravnavanega obdobja (2021 – obdobje preiskave), in sicer iz naslednjih razlogov:

(114)

Preiskava je pokazala, da se je prodaja industrije Unije od leta 2019 do obdobja preiskave zmanjšala za [7–8,5] milijona kg. To zmanjšanje obsega prodaje je skupaj z oviranjem dviga cen škodilo kapitalsko intenzivnemu sektorju EMD, ki ima visoke fiksne stroške. Razlika med povprečno uvozno ceno iz Kitajske in ceno industrije Unije je imela kljub temu, da je bila leta 2019 večja, veliko manjši učinek na dobičkonosnost, saj je industrija Unije leta 2019 prodala [7–8,5] milijona kg več EMD kot v obdobju preiskave.

(115)

Kot je določeno v začasni uredbi, je zmanjšanje obsega prodaje po cenah, katerih dvig je bil oviran, povzročilo poslabšanje vseh kazalnikov finančne uspešnosti industrije Unije. Stopnja dobička, ki jo je industrija Unije dosegla v obdobju preiskave, je bila manjša zaradi negativnega denarnega toka in zato ni bila vzdržna.

(116)

Kot je nadalje potrjeno v začasnih ugotovitvah, so se stroški proizvodnje zvišali zaradi močnega zvišanja cen energije in nekaterih surovin v drugi polovici obravnavanega obdobja. Vendar je bila nezmožnost proizvajalcev Unije, da bi zvišala prodajne cene, skupaj z znatnim zmanjšanjem obsega prodaje v skladu z naraščajočimi stroški, posledica oviranja dviga cen zaradi kitajskega uvoza, ki je dosegel najvišjo točko. Poleg tega je bil cenovni pritisk na stroške industrije Unije najbolj izrazit v drugem delu obravnavanega obdobja (18).

(117)

Nazadnje, omejitve zaradi COVID-19 niso vplivale na ravni proizvodnje industrije Unije, saj se je proizvodnja Unije v letih 2020 in 2021 povečevala, poleg tega pa ni bilo začasnih zaprtij proizvodnih obratov. Zato te omejitve niso mogle vplivati na finančne rezultate industrije Unije. Na podlagi tega so bile te trditve zavrnjene.

(118)

Družba Daxin, CCCMC in GMIA so trdili, da uvodna izjava 220 začasne uredbe, v kateri je navedeno, da „je bila povprečna cena skupnega kitajskega uvoza na trg Unije v celotnem obravnavanem obdobju za približno [5 %–9 %] nižja od povprečne cene industrije Unije, kljub temu, da za dva od treh vzorčenih proizvajalcev izvoznikov na ravni posameznih transakcij ni bilo ugotovljeno nelojalno nižanje prodajnih cen“, ni bila podprta z dejstvi. Poudarili so, da so trije vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki predstavljali skoraj 99 % celotnega kitajskega izvoza EMD v Unijo v obdobju preiskave, vključno z vsemi sodelujočimi izvozniki in drugimi proizvajalci izvozniki. Zato skoraj 99 % vseh EMD, izvoženih iz Kitajske, v obdobju preiskave ni povzročilo nelojalnega nižanje prodajnih cen proizvajalcev Unije oziroma je bilo to nelojalno nižanje majhno.

(119)

Komisija poudarja sklep iz uvodne izjave 202 začasne uredbe, v katerem je navedeno, da je izvoz sodelujočih proizvajalcev izvoznikov v obdobju preiskave predstavljal približno 65 % celotnega kitajskega izvoza v Unijo. Zato je treba opozoriti, da so transakcije dveh od treh vzorčenih proizvajalcev izvoznikov, pri katerih ni bilo ugotovljeno nelojalno nižanje prodajnih cen, predstavljale manj kot polovico celotnega kitajskega uvoza. Kot je navedeno v uvodni izjavi 215 začasne uredbe, so bile cene uvoza ocenjene na podlagi podatkov Eurostata, pri čemer so se skupne vrednosti kitajskega uvoza delile s celotnim obsegom tega uvoza. Zato je bila povprečna cena celotnega kitajskega uvoza na trg Unije v celotnem obravnavanem obdobju za približno [5–9 %] nižja od povprečne cene industrije Unije. Trditve strani so bile zato zavrnjene.

(120)

Družba Daxin, CCCMC in GMIA so tudi trdili, da Komisija ni ustrezno ocenila razlik v cenah med različnimi razredi EMD, in sicer, da je začasna analiza škode temeljila na domnevnem oviranju dviga cen industrije Unije, ki je bilo posledica uvoza iz Kitajske po nižjih cenah, povezanega predvsem s kitajskim izvozom EMD nižjih kakovosti, ki so običajno cenejši.

(121)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 221 začasne uredbe, je bilo oviranje dviga cen ugotovljeno na podlagi povprečne uvozne cene celotnega kitajskega uvoza, zato so se upoštevali vsi kakovostni razredi EMD. Zato je bil argument strani zavrnjen.

(122)

Ker glede učinkov dampinškega uvoza ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 257 do 263 začasne uredbe.

(123)

Ker glede uvoza iz tretjih držav ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 264 do 266 začasne uredbe.

(124)

Ker glede izvozne učinkovitosti industrije Unije ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 267 do 269 začasne uredbe.

(125)

Po začasnem razkritju so družba Daxin, CCCMC in GMIA trdili, da sta se prodaja in tržni delež industrije Unije zmanjšala zaradi drugih dejavnikov, in sicer nezmožnosti industrije Unije, da bi uporabnikom v Uniji dobavljala zadostne količine EMD visoke kakovosti (19), zlasti v drugi polovici obravnavanega obdobja, zato so se morali uporabniki zateči h kitajskemu uvozu. Navedene strani so trdile, da eden od dveh proizvajalcev Unije (Autlan) ni proizvajal EMD visoke kakovosti in ni pokazal namena, da bi jih proizvajal v prihodnosti. Zato naj bi bil neobstoj certificiranja razlog, da se je prodaja EMD visoke kakovosti s strani industrije Unije zmanjšala in/ali da industrija Unije ni imela zmogljivosti, da bi v celoti izkoristila novo in naraščajoče povpraševanje po EMD visoke kakovosti.

(126)

Dva sodelujoča uporabnika (družbi Duracell in Varta) sta podprla to trditev in dodala, da industrija Unije ni mogla zadostiti povpraševanju po EMD v Uniji, medtem ko je bil uvoz iz drugih tretjih držav izjemno omejen in ni bil izvedljiva alternativa. Nadaljnji uporabniki niso imeli druge možnosti, kot da se zanašajo na uvoz iz Kitajske.

(127)

Preiskava je potrdila, da so uporabniki Unije (proizvajalci baterij) pri proizvodnji baterij s suhimi celicami potrebovali EMD različnih kakovosti (20) glede na parametre, značilne za vsakega uporabnika. Kot je navedeno v uvodni izjavi 316 začasne uredbe, se za EMD vseh kakovosti uporablja enak proizvodni proces, medtem ko imajo, kot je navedeno v uvodni izjavi 25 začasne uredbe, tako cink-ogljikovi kot tudi alkalni EMD enake osnovne fizikalne, kemične in tehnične lastnosti ter se uporabljajo za iste namene (proizvodnja baterij s suhimi celicami). Isto velja za alkalne EMD, ne glede na navedeno kakovost. Poleg tega nobeden od vzorčenih kitajskih proizvajalcev ali proizvajalcev Unije ni navedel nobene razlike med stopnjami potrošnje proizvodnih dejavnikov med EMD domnevno različnih kakovosti v obdobju preiskave. Komisija zato ni mogla splošno razločevati med alkalnimi EMD „visoke“ in „standardne“ kakovosti, temveč je to razlikovanje specifično za vsakega uporabnika. Komisija se zato v svoji analizi sklicuje na EMD „standardne kakovosti“ in EMD „visoke kakovosti“, če so po mnenju katerega koli od sodelujočih uporabnikov EMD, ki jih kupuje, visoke kakovosti ali ne.

(128)

Preiskava je potrdila, da je industrija Unije uporabnikom v obravnavanem obdobju dobavljala EMD vseh treh kakovosti. Dva sodelujoča uporabnika sta pri svoji proizvodnji uporabljala samo alkalne EMD, in sicer tako standardne kot tudi visoke kakovosti. Delež EMD, ki so jih sodelujoči uporabniki pridobili od industrije Unije (na splošno), je predstavljal približno [55–65] % vseh EMD, ki so jih pridobili v obdobju preiskave, kar je vključevalo približno [25–35] % alkalnih EMD visoke kakovosti, kupljenih od industrije Unije. Družba Autlan je v obravnavanem obdobju dvema od treh večjih uporabnikov v Uniji dobavljala EMD standardne kakovosti (21), v teku pa je bila tudi njena certifikacija za dobavo tretjemu uporabniku. Drugi proizvajalec Unije (družba Tosoh) je v istem obdobju vsem trem večjim uporabnikom v Uniji (vključno z obema sodelujočima) dobavljal EMD standardne kakovosti, dvema od njih pa EMD visoke kakovosti. Družba Tosoh je bila v procesu certifikacije za dobavo EMD visoke kakovosti tretjemu uporabniku.

(129)

Industrija Unije je od leta 2019 povečala količino alkalnih EMD visoke kakovosti za [0,8–1,8] milijona kg, vendar se je od leta 2021 do obdobja preiskave količina alkalnih EMD visoke kakovosti zmanjšala za [11–16 %] v korist uvoza iz Kitajske, kar potrjuje, da industrije Unije pri dobavi EMD visoke kakovosti niso ovirali niti certificiranje niti premajhne zmogljivosti. Opozoriti je treba tudi, da je industrija Unije prepolovila svoje naložbe, ki so se v obravnavanem obdobju zmanjšale za 45 %, zato morebitne naložbe v povečanje kakovosti ali zmogljivosti niso bile mogoče. Če bi bili za EMD iz Kitajske uvedeni dokončni protidampinški ukrepi, bi to industriji Unije omogočilo naložbe v EMD visoke kakovosti, ki jih trenutno ovirajo dampinški uvoz, izguba tržnega deleža in nizka dobičkonosnost. Na podlagi tega so bile te trditve zavrnjene.

(130)

CCCMC in GMIA se po dokončnem razkritju nista strinjala s Komisijo, pri čemer sta ponovno poudarila, da domnevne škode ni povzročil uvoz EMD iz Kitajske, temveč nezmožnost industrije Unije, da dobavi zadostne količine alkalnih EMD visoke kakovosti, in trdila, da je bila ocena Komisije nepopolna, kot je opisano v nadaljevanju.

(131)

CCCMC in GMIA sta trdila, da Komisija ni ustrezno razločevala, kateri proizvajalci EMD lahko proizvajajo EMD visoke kakovosti, ki sta jih v svojih pripombah navajala kot EMD „z visoko tokovno zmogljivostjo“, pri čemer sta trdila, da kakovostni razred določajo uporabniki in ne proizvajalci. V zvezi s tem je Komisija ponovila svoje pojasnilo iz uvodne izjave 127, da je razlikovanje temeljilo na opredelitvi kakovosti EMD s strani uporabnikov, ne pa proizvajalcev. Komisija je namreč štela za EMD „visoke kakovosti“ samo tiste alkalne EMD, ki jih je kot EMD z visoko tokovno zmogljivostjo opredelil kateri koli od uporabnikov. Vse druge alkalne EMD se je zaradi poenostavitve obravnavalo in navajalo kot EMD „standardne“ kakovosti.

(132)

CCCMC in GMIA sta poleg tega zahtevala opredelitev kemičnih, tehničnih in fizikalnih značilnosti ter možnosti predelave za EMD visoke in standardne kakovosti ter opredelitev, katere značilnosti so ključne pri proizvodnji baterij, pri čemer sta opozorila, da te značilnosti niso enake in da trg jasno razločuje alkalne baterije z oznako „premium“ (dolgotrajne). Komisija je pojasnila, da imajo, kot je navedeno v uvodni izjavi 127, cink-ogljikovi EMD in alkalni EMD različnih kakovosti enake osnovne fizikalne, kemične in tehnične lastnosti ter da so se uporabljali za iste namene (proizvodnja baterij s suhimi celicami). To ne pomeni, da so bili parametri vseh fizikalnih, kemičnih in tehničnih lastnosti enaki, ampak, kot je navedeno v isti uvodni izjavi, specifični za vsakega uporabnika. Podrobnosti glede teh parametrov so bile zato zaupne in specifične za posamezno družbo. Teh informacij zato ni bilo mogoče razkriti. Komisija je nadalje izpostavila, da se pri proizvodnji alkalnih baterij na trgu, ki so označene kot premium (dolgotrajne), niso nujno uporabljali samo EMD visoke kakovosti, strani pa nista predložili nobenih dokazov o nasprotnem.

(133)

CCCMC in GMIA sta kritizirala Komisijo, ker ni potrdila, da EMD visoke kakovosti družbe Autlan redno ne ustrezajo certifikaciji uporabnikov. Komisija se je sklicevala na uvodno izjavo 127, v kateri je navedeno, je družba Autlan v obravnavanem obdobju dvema od treh večjih uporabnikov v Uniji dobavljala EMD standardne kakovosti (22), v teku pa je bila tudi njena certifikacija za dobavo tretjemu uporabniku. Pri tem se je dejansko potrdilo, da družba Autlan v obravnavanem obdobju ni dobavljala EMD visoke kakovosti, medtem ko je, kot je navedeno v uvodni izjavi 128, industrija Unije (kot celota) uporabnikom v obravnavanem obdobju dobavljala EMD vseh treh kakovosti.

(134)

CCCMC in GMIA sta tudi dodala, da nista prejela ustreznega razkritja, na podlagi katerega bi lahko preverila podatke o alkalnih EMD visoke kakovosti industrije Unije. Komisija je navedla, da so bili podatki glede vrst proizvedenih in prodanih izdelkov zaupni in specifični za posamezne družbe, saj so vsebovali količine in vrednosti za proizvajalce Unije (oziroma kitajske proizvajalce izvoznike). Teh podatkov zato ni bilo mogoče razkriti. Trditve strani so bile zato zavrnjene.

(135)

Na podlagi navedenega in ker ni bilo drugih pripomb, je Komisija sklenila, da nobeden od drugih dejavnikov, proučenih v začasni in zaključni fazi, ni mogel bistveno vplivati na škodljive razmere za industrijo Unije. Zato nobeden od dejavnikov, analiziranih posamično ali skupaj, ni zmanjšal vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, v tolikšni meri, da taka povezava ne bi bila več resnična in bistvena, s čimer se potrdijo ugotovitve iz uvodnih izjav 277 do 279 začasne uredbe.

(136)

Komisija je za določitev stopnje ukrepov preučila, ali bi dajatev, nižja od stopnje dampinga, zadostovala za odpravo škode, ki jo je dampinški uvoz povzročil industriji Unije.

(137)

Pritožnik je trdil, da obstaja izkrivljanje na trgu surovin v smislu člena 7(2a) osnovne uredbe. Komisija je torej, da bi ocenila ustrezno stopnjo ukrepov, najprej določila znesek dajatve, ki je potreben za odpravo škode, povzročene industriji Unije, če ni izkrivljanj iz člena 7(2a) osnovne uredbe. Nato je preučila, ali bi bila stopnja dampinga vzorčenih proizvajalcev izvoznikov, za katere glavno surovino je bilo ugotovljeno izkrivljanje, višja kot njihova stopnja nelojalnega nižanja ciljnih cen.

(138)

Komisija je v skladu s členom 9(4), tretji pododstavek, osnovne uredbe in glede na to, da v obdobju pred razkritjem ni registrirala uvoza, analizirala gibanje obsega uvoza, da bi ugotovila, ali je v obdobju pred razkritjem prišlo do nadaljnjega znatnega povečanja uvoza, ki je predmet preiskave, in tako upoštevala dodatno škodo, ki izhaja iz takega povečanja, pri ugotavljanju stopnje nelojalnega nižanja ciljnih cen.

(139)

Glede na podatke iz podatkovne zbirke Surveillance 3 (23) je bil obseg uvoza iz Kitajske v štiritedenskem obdobju pred razkritjem za 45 % manjši od povprečnega obsega uvoza vsake štiri tedne v obdobju preiskave. Na podlagi tega je Komisija sklenila, da se uvoz, ki je predmet preiskave, v obdobju predhodnega razkritja ni znatno povečal.

(140)

Komisija zato v zvezi s tem ni prilagodila stopnje nelojalnega nižanja ciljnih cen.

(141)

Po začasnem razkritju sta proizvajalca Unije izpodbijala raven osnovnega dobička v višini [6–8] %, uporabljeno za izračun neškodljive cene (24), pri čemer sta trdila naslednje:

(142)

Prvič, Komisija je navedla, da so bile ponovljene zahteve industrije Unije za uporabo 15-odstotne stopnje dobička, ki velja za kemično industrijo, in stopnje dobička, dosežene v obdobju 1997–2001 (pred uvedbo protidampinških dajatev na uvoz EMD iz Južne Afrike (25)), zavrnjene že v začasni uredbi in jih novi dokazi niso nadalje izpodbijali. Drugič, proizvajalca Unije nista dokazala, da bi lahko industrija Unije na trgu Unije dosegla take ravni dobička, kot jih lahko doseže družba Tosoh Japan na japonskem trgu. Tretjič, Komisija je menila, da so bile okoliščine, ki jih je družba Tosoh razkrila leta 2020, poslovne odločitve in ne izpodbijajo ravni dobička, doseženega v tem letu.

(143)

Komisija je potrdila, da je v skladu s členom 7(2c) osnovne uredbe pri določitvi osnovnega dobička upoštevala dejavnike, kot so stopnja dobičkonosnosti pred povečanjem uvoza iz zadevne države, stopnja dobičkonosnosti, ki je potrebna za kritje vseh stroškov, naložb, raziskav in razvoja ter inovacij, ter stopnja dobičkonosnosti, ki se pričakuje v normalnih pogojih konkurence. Komisija je menila, da je bil dobiček, ki ga je industrija Unije dosegla leta 2019, primernejši od dobička, doseženega leta 2020, kot je bil ugotovljen v začasni fazi. Dejansko je bila leta 2019 cena kitajskega uvoza višja kot leta 2020, njegov obseg je bil še vedno znatno nižji kot v OP, naložbe industrije Unije pa so bile veliko večje kot v naslednjih letih, ko sta se raven naložb in dobičkonosnosti industrije Unije začeli zmanjševati. Komisija zato meni, da dobiček, ki ga je industrija Unije dosegla leta 2019, odraža stopnjo dobičkonosnosti, ki se pričakuje v normalnih pogojih konkurence, zato je za izračun neškodljive cene uporabila to raven osnovnega dobička [7–9 %], trditve strani pa je zavrnila.

(144)

Po dokončnem razkritju sta oba proizvajalca Unije izpodbijala sklepe Komisije o osnovnem dobičku, uporabljenem za izračun stopnje nelojalnega nižanja ciljnih cen, pri čemer sta trdila, da niso ustrezali industriji EMD. Družbi Autlan in Tosoh sta trdili, da je imela Komisija zadostne dokaze za sklep, da je bila družba Tosoh v obdobju 2018–2020 pod vplivom izjemnih okoliščin in da se njen dobiček ne bi smel uporabiti za izračun osnovnega dobička (26). Družba Autlan je nadalje trdila, da Komisija industriji Unije ne bi mogla pripisati [7–9]-odstotnega osnovnega dobička, če bi ustrezno upoštevala stopnjo dobičkonosnosti, potrebno za kritje celotnih stroškov in naložb, raziskav in razvoja, pri čemer je v zvezi s tem izpostavila svoje finančne kazalnike. Družba Tosoh je dodala, da bi morala Komisija namesto tega uporabiti dobičkonosnost v obdobju 1997–2001, ker je to zadnje obdobje, na katero ni vplivala dampinška praksa, saj je med letoma 2002 in 2019 dobičkonosnost industrije EMD v Uniji zmanjšal dampinški uvoz EMD iz Južne Afrike, nato pa ga je nadomestil dampinški uvoz iz Kitajske. Družba Autlan se nazadnje ni strinjala z ugotovitvijo Komisije, da proizvajalci Unije niso dokazali, da bi lahko industrija Unije na trgu Unije dosegla take ravni dobička, kot jih lahko doseže družba Tosoh Japan na japonskem trgu.

(145)

Prvič, Komisija je opozorila, da se osnovna stopnja dobička določi na ravni industrije Unije kot celote, tj. ob upoštevanju stopenj dobička vseh proizvajalcev Unije, razen če je mogoče za določenega proizvajalca dokazati izjemne okoliščine, ki so vplivale na njegovo stopnjo dobička. Komisija je preučila dokaze, ki jih je predložila družba Tosoh, in ugotovila, da so bile okoliščine, ki jih je razkrila in ki so vplivale na njeno poslovanje v obdobju 2018–2020, poslovne odločitve in so privedle do ravni dobička, ki ga je družba dosegla vsako leto. Komisija je zato v skladu s členom 7(2c) osnovne uredbe določila stopnjo osnovnega dobička za industrijo Unije kot celoto. Ker je bil osnovni dobiček določen za industrijo Unije kot celoto, se je stopnja dobička družbe Autlan ustrezno upoštevala. Kot je navedeno v uvodnih izjavah 154 in 155, so bili poleg tega k osnovnemu dobičku dodani stroški naložb, raziskav in razvoja ter inovacij v normalnih konkurenčnih pogojih, kot so določeni v začasni uredbi, uvodna izjava 289, kar je privedlo do ciljnega dobička v višini [8–11] %.

(146)

Kot je navedeno v sodni praksi, ki jo je družba Autlan izpostavila v svojih pripombah, ima Komisija široko diskrecijsko pravico pri izbiri metode izračuna stopnje škode, pod pogojem, da to diskrecijsko pravico izvaja ob spoštovanju jamstev, ki jih pravni red EU zagotavlja v upravnih postopkih, in da se prepriča, da njena izbira privede do verjetnih rezultatov (27). Sodišče tudi navaja, da ima Komisija „diskrecijsko pravico tudi pri določitvi [ciljnega] dobička“ (28). Prav v okviru te diskrecijske pravice je Komisija že ugotovila, da se ravni dobička, dosežene v obdobju 1997–2001, ne morejo šteti za reprezentativne za stanje industrije Unije več kot 20 let pozneje, zato jih ni štela za primerne. Proti tej ugotovitvi niso bili predloženi novi dokazi, zato so bile trditve zavrnjene.

(147)

Podobno niti družba Autlan niti družba Tosoh nista predložili nobenih novih argumentov, ki bi spremenili sklep Komisije, da proizvajalci Unije niso dokazali, da bi lahko tudi industrija Unije kot celota na trgu Unije dosegla take ravni dobička, kot jih lahko doseže družba Tosoh Japan na japonskem trgu.

(148)

Nazadnje, Komisija se ni strinjala s trditvijo, da je bilo obdobje 1997–2001 zadnje obdobje, na katero ni vplivala dampinška praksa, saj so med letoma 2002 in 2019 stalno veljali protidampinški ukrepi za uvoz EMD iz Južne Afrike, s čimer so se ponovno vzpostavili enaki konkurenčni pogoji na trgu Unije. Kljub temu je glede na dokaze, ki so jih predložili pritožniki, industrija Unije leta 2019 še vedno dosegla najvišjo raven dobičkonosnosti.

(149)

Po drugi strani pa so družba Daxin, CCCMC in GMIA trdili, da bi morala Komisija kot najprimernejše leto za določitev osnovnega dobička uporabiti leto 2020, saj je bilo v tem letu več finančnih kazalnikov boljših, pri čemer so posebej opozorili na odsotnost pritiska na obseg in cene zaradi uvoza. Komisija je te dejavnike že upoštevala v uvodni izjavi 143. Vendar to ne vpliva na dejstvo, da je industrija Unije v letu 2019 dosegla večjo dobičkonosnost kot leta 2020, še preden so se tržne razmere močno poslabšale. Ker je bila to dejansko dosežena raven dobičkonosnosti, se je štela za „stopnjo dobičkonosnosti, ki se pričakuje v normalnih konkurenčnih pogojih“.

(150)

Komisija je zato vztrajala pri svojem sklepu, da je bila stopnja dobička, ki jo je industrija Unije dosegla leta 2019, najprimernejša, da se uporabi kot ciljni dobiček.

(151)

Družba Xiangtan je izpodbijala izračun razlike med odhodki za naložbe, raziskave in razvoj ter inovacije, saj je bilo v skladu z izjavami na ravni skupine Autlan (29) zaključeno rekordnih 93 naložbenih projektov, družba pa je v zadevnem letu učinkovito izpolnila vse finančne obveznosti ter operativne in naložbene potrebe. Družba Xiangtan je dodala tudi, da je družba Autlan februarja 2020 kupila družbo Cegasa Portable Energy in njen obrat za proizvodnjo elektrolitskega manganovega dioksida, ki je postal Autlan EMD, ta velika kapitalska naložba pa je vplivala na zmožnost skupine za naložbe v raziskave in razvoj. Podobno je družba Xiangtan trdila, da so se v računovodskih izkazih (30) družbe Tosoh od 31. marca 2021 do 31. marca 2023 odhodki za raziskave in razvoj vsako leto povečali. Zato lahko Tosoh vlaga tudi v zamenjavo opreme ter raziskave in razvoj.

(152)

Družba Autlan je odgovorila na pripombo in izpostavila, da je v istem letnem poročilu navedeno, da ima družba štiri poslovne enote: Autlan Manganese, Autlan EMD, Autlan Energy in Autlan Metallorum. 93 naložbenih projektov se tako ni nanašalo na poslovno enoto za EMD, temveč na poslovno enoto Autlan Manganese, kot je navedeno v istem poročilu. Poleg tega je poslovna enota za EMD predstavljala 3,63 % celotnega prihodka skupine od prodaje.

(153)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 289 začasne uredbe, je Komisija preverila naložbene načrte, zavrnjene in preložene projekte ter naročilnice za nakup obeh proizvajalcev Unije, ki na koncu niso bile izvedene, in dokazala, da so bile te naložbe dejansko načrtovane. Preverjene informacije so se nanašale izključno na Autlan EMD, S.L. v mestu Oñati (Guipuzcoa) v Španiji in Tosoh Hellas Single Member S.A. v Sindosu v Grčiji. Trditev strani ni bila podprta z nobenim tehtnim dokazom in je bila zato zavrnjena.

(154)

Komisija je tako ostala pri razliki med stroški naložb, raziskav in razvoja ter inovacij v normalnih pogojih konkurence, kot je navedeno v uvodni izjavi 289 začasne uredbe. Razlika, izražena v odstotkih prihodkov od prodaje, je znašala [1–2] %.

(155)

Ta delež je bil prištet osnovnemu dobičku v višini [7–9] % iz uvodne izjave 143, kar je privedlo do ciljnega dobička v višini [8–11] %.

(156)

Družba Xiangtan, CCCMC in GMIA so trdili, da se prihodnji okoljski stroški iz naslednjih razlogov ne bi smeli prišteti k izračunu ciljne cene:

(157)

Kot je navedeno v obvestilu k spisu o izračunu prihodnjih okoljskih stroškov (31), v tem primeru niso bili ugotovljeni nobeni neposredni prihodnji stroški, povezani s sistemom trgovanja z emisijami, ki bi bili povezani s stroški nakupa pravice do emisije toplogrednih plinov. Edini ugotovljeni posredni prihodnji stroški, povezani s sistemom trgovanja z emisijami, so bili povezani s stroški nakupa električne energije. Zato se pravice iz sistema trgovanja z emisijami, ki sta jih neposredno prejela proizvajalca Unije, niso upoštevale pri nadaljnjemu izračunu ciljne cene. Stroški ogljika, ki jih je imela Kitajska, niso bili pomembni, saj se je za izračun stopnje škode tehtana povprečna uvozna cena vzorčenih sodelujočih proizvajalcev izvoznikov v OP primerjala s tehtano povprečno neškodljivo ceno industrije Unije. Končno, ni bilo dokazov, da bi se mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah uporabljal za uvoz EMD. Na podlagi tega so bile te trditve zavrnjene.

(158)

Družba Daxin, CCCMC in GMIA so trdili, da obvestilo Komisije k spisu (32) v zvezi s posrednimi prihodnjimi stroški zagotavljanja skladnosti ni vsebovalo ustrezne obrazložitve in dokazov za prilagoditev (ni bilo na primer navedeno, ali sta imela proizvajalca Unije v obdobju preiskave brezplačne pravice do emisije ali sta jih morala plačati ter ali se bo to v prihodnjem obdobju, tj. 2024–2028, spremenilo), prav tako pa tudi ne relevantnih dejanskih izračunov (npr. izračuna faktorja CO2 za električno energijo). Zainteresirane strani zato niso imele podlage, na katero bi se lahko oprle pri preverjanju izračunov/sklepov iz oddelka 2.2 obvestila k spisu. Vse te informacije je treba razkriti.

(159)

Komisija je navedla, da so bili, kot je pojasnjeno v navedenem obvestilu k spisu, posredni prihodnji stroški zagotavljanja skladnosti, povezani s sistemom trgovanja z emisijami, povezani s stroški nakupa električne energije, zato se niso nanašali na brezplačne ali plačljive pravice do emisije. Metoda izračuna posrednih prihodnjih stroškov zagotavljanja skladnosti, vključno z njenimi tremi koraki, je bila pojasnjena v obvestilu k spisu, rezultat vsakega koraka pa je bil naveden v razponu. Podatki proizvajalcev Unije so bili zaupni in specifični za posamezno družbo, saj so vsebovali individualne stopnje in stroške porabe električne energije. Teh podatkov zato ni bilo mogoče razkriti, trditev strani pa je bila zavrnjena.

(160)

Družba Daxin, CCCMC in GMIA so od Komisije zahtevali, naj utemelji uporabo Bloombergovih podatkov za predvideno ceno pravic v EUR/tCO2, ki se uporablja za izračun prihodnjih okoljskih stroškov, in predlagali drug vir, Statista, ne da bi utemeljili, zakaj naj bi bili Bloombergovi podatki manj zanesljivi.

(161)

Komisija je ugotovila, da je vir, ki so ga predlagale strani, kot podlago za pričakovane povprečne cene ogljika uporabil poročilo „GHG Market Sentiment Survey“, ki ga je za Mednarodno združenje za trgovanje z emisijami pripravilo podjetje PwC. To poročilo je vsebovalo informacije, pridobljene iz različnih virov, družba PwC in Mednarodno združenje za trgovanje z emisijami pa nista poskušala preveriti zanesljivosti teh virov ali tako predloženih informacij, kot je navedeno v poročilu (33). Vir, ki ga je uporabila Komisija, je temeljil na Bloombergu (Bloomberg New Energy Finance) in je vključeval povprečne napovedi več subjektov (34), ki jih je Bloomberg preveril in stalno posodabljal. Zato se je povprečna cena iz več virov štela za zanesljivejšo od tiste iz vira, ki so ga predlagale strani. Komisija je zato ohranila izbrani vir in izračun posodobila z najnovejšimi razpoložljivimi podatki.

(162)

Družba Tosoh je trdila, da v začasnih izračunih niso bili upoštevani prihodnji stroški nakupa pravic do emisije CO2, saj je v obravnavanem obdobju izvedla naložbe za zmanjšanje prihodnjih potreb po pravicah iz sistema trgovanja z emisijami.

(163)

Komisija je potrdila, da je, kot je bilo družbi Tosoh predloženo v individualnem razkritju in obvestilu k spisu (35) o izračunih prihodnjih okoljskih stroškov, preučila stroške trgovanja z emisijami, nastale v obdobju preiskave, in znesek pravic iz sistema trgovanja z emisijami, ki jih bo treba kupiti v obdobju 2024–2028 in o katerih bosta po potrebi poročala oba proizvajalca Unije. Komisija je med drugim upoštevala brezplačne pravice iz sistema trgovanja z emisijami, prejete za obdobje preiskave, pravice iz sistema trgovanja z emisijami, prenesene iz prejšnjih let, ter pričakovane potrebe po pravicah iz sistema trgovanja z emisijami. Komisija je izračunala neposredne prihodnje stroške, povezane s trgovanjem z emisijami (pravice, ki jih je treba kupiti, pomnožene z njihovo ceno). Komisija je po določitvi predvidenih cen pravic iz sistema trgovanja z emisijami primerjala povprečne stroške za obdobje 2024–2028 s stroški v obdobju preiskave. Ker med obema vrednostma ni bila ugotovljena pozitivna razlika, neposredni prihodnji stroški niso bili določeni. Komisija je ugotovila tudi, da so se vse naložbe, izvedene v obravnavanem obdobju za zmanjšanje potrebe po pravicah iz sistema trgovanja z emisijami, upoštevale pri določanju stroškov proizvodnje v obdobju preiskave, ti proizvodni stroški pa so se uporabili za določitev ciljne cene. Trditev te strani je bila zato zavrnjena.

(164)

Družba Daxin je za namen izračuna stopnje škode zahtevala prilagoditev med vrsto izdelka A (alkalni) in vrsto izdelka C (cink-ogljikovi), saj je vrsta A zahtevala več električne energije, pare, sredstva za izpiranje in delovne sile. Vendar, kot je navedeno v uvodni izjavi 127, niti družba Daxin niti noben drug vzorčeni kitajski proizvajalec niso navedli razlike med stopnjami potrošnje proizvodnih dejavnikov za ti vrsti izdelka. Prilagoditev zato ni bila upravičena.

(165)

Po dokončnem razkritju je družba Daxin trdila, da zavrnitev prilagoditve med vrstama izdelka A in C ni bila upravičena in da kitajski proizvajalci niso bili dolžni dokazati, da sta bili ti vrsti izdelka različni. Družba Daxin je ponovila svojo trditev, da bi bilo treba stopnjo škode oceniti in izračunati za isto vrsto izdelka, zato meni, da je uporaba vrste izdelka A za primerjavo vrste izdelka C pri izračunu stopnje škode nepoštena.

(166)

Ker nobeden od sodelujočih vzorčenih proizvajalcev izvoznikov ni predložil nobenih podatkov v zvezi z razlikami v proizvodnji obeh vrst izdelkov, Komisija take prilagoditve ni mogla uporabiti. Zato in ker ni bilo dokazov o nasprotnem, je Komisija sklenila, da prilagoditev ni upravičena.

(167)

Zaradi navedenih sprememb izračunov nelojalnega nižanja ciljnih cen in sprememb stopenj dampinga, navedenih v oddelku 3.5 zgoraj, se preglednica iz uvodne izjave 297 začasne uredbe posodobi:

(168)

Komisija je na podlagi navedenega sklenila, da je treba oceniti, ali v zvezi z izdelkom v preiskavi obstaja izkrivljanje v smislu člena 7(2a) osnovne uredbe, zaradi česar dajatev, nižja od stopnje dampinga, ne bi zadostovala za odpravo škode, ki jo je povzročil dampinški uvoz izdelka v preiskavi.

(169)

Kot je pojasnjeno v obvestilu o spremembi, je pritožnik predložil zadostne dokaze, da na Kitajskem obstaja izkrivljanje cen surovin v zvezi z izdelkom v preiskavi. Zato je Komisija v skladu s členom 7(2a) osnovne uredbe preučila domnevna izkrivljanja, da bi ocenila, ali bi za odpravo škode zadostovala stopnja dajatve, nižja od stopnje dampinga.

(170)

Preiskava je potrdila, da v zadevni državi ni bilo vračila DDV pri izvozu manganove rude. To je bilo preverjeno med preveritvenimi obiski na Kitajskem in navzkrižno preverjeno glede na uradni vladni davčni seznam. Znižanje in preklic vračila DDV sta v členu 7(2a), drugi pododstavek, osnovne uredbe navedena kot eno od relevantnih izkrivljanj na trgu surovin.

(171)

Preiskava je pokazala tudi, da manganova ruda predstavlja več kot 17 % stroškov proizvodnje izdelka v preiskavi v zadevni državi, kot določa člen 7(2a), peti pododstavek, osnovne uredbe, tako na ravni države kot tudi za vsako posamezno vzorčeno družbo.

(172)

Analiza rud iz domačih virov je pokazala, da so bile cene sodelujočih proizvajalcev izvoznikov nižje od referenčne vrednosti s popusti v višini od 10 % do 63 %.

(173)

Komisija je zato sklenila, da je manganova ruda podvržena znatnemu izkrivljanju v smislu člena 7(2a) osnovne uredbe.

(174)

Družba Xiangtan, CCCMC in GMIA so trdili, da izkrivljanje zaradi nevračila DDV za izvoz manganove rude ni utemeljeno, saj je to stanje obstajalo od leta 2004 in bi se zato trgi v zadnjih 20 letih ponovno uravnotežili. Komisija je menila, da učinki izkrivljanja niso pod vprašajem zaradi njegovega trajanja. Ker so obstajali objektivni dokazi o obstoju tega izkrivljanja, je bila ta trditev zavrnjena.

(175)

Družba Xiangtan je tudi trdila, da je Kitajska neto uvoznica manganove rude, saj je njena domača ruda slabe kakovosti, zato zanjo ni mednarodne referenčne vrednosti. Družba Xiangtan je nadalje trdila, da je bila vsebnost mangana v rudi, izkopani na Kitajskem, nižja od 20 %, zato se ta ni uvrščala pod isto oznako KN 2602 00 kot manganova ruda, uporabljena za referenčno vrednost. Komisija je opozorila, da družba Xiangtan ni predložila nobenih dokazov, da zunaj Kitajske ni trga za rudo z nižjo vsebnostjo. Ker so kitajski proizvajalci EMD skupaj z uvoženo rudo z večjo vsebnostjo uporabljali tudi domačo rudo, čeprav se ne uvršča pod isto oznako KN, je Komisija menila, da je učinek izkrivljanja vplival na kitajski trg za vse vrste manganovih rud, zato je zavrnila trditev družbe Xiangtan.

(176)

Družba Xiangtan, CCCMC, GMIA in družba Guiliu so trdili, da za manganovo rudo 17-odstotni prag iz osnovne uredbe ni bil dosežen ter da bi bilo treba različne vrste manganove rude oceniti ločeno. Vendar je Komisija to trditev zavrnila. Sklenila je, da je zaradi znatnih razlik v vsebnosti glavni dejavnik vsebnost mangana v rudi. Zato je sklenila, da je treba vse vrste manganove rude obravnavati kot enotno surovino.

(177)

Družba Guiliu je trdila, da bi bila zato, ker je večino rude uvozila, za primerjavo cen z mednarodnimi cenami ustreznejša uporaba tehtane povprečne cene. Po mnenju Komisije je imela družba Guiliu še vedno koristi od izkrivljanja cen zaradi domače rude, ki je bila kupljena po cenah, nižjih od referenčne vrednosti, zaradi česar je pristop tehtanega povprečja neprimeren. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(178)

Družbi Autlan in Tosoh sta trdili, da izkrivljanja na trgu surovin niso vplivala le na manganovo rudo, temveč tudi na vhodno energijo, ki so jo porabili kitajski proizvajalci izvozniki, in Komisijo pozvali, naj razširi obseg svoje preiskave. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 170, je Komisija v zvezi z manganovo rudo ugotovila izkrivljanja na trgu surovin v smislu člena 7(2a) osnovne uredbe, ki se nanašajo na vse vzorčene proizvajalce izvoznike. Zato se ji ni zdelo potrebno nadalje preiskovati obstoja drugih izkrivljanj na trgu surovin. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(179)

Komisija je potem, ko je ugotovila, da na Kitajskem obstaja izkrivljanje trga surovin, kot je opredeljeno v členu 7(2a) osnovne uredbe, preučila, ali bi lahko nedvoumno sklenila, da je v interesu Unije, da se določi znesek dokončnih dajatev v skladu s členom 7(2b) osnovne uredbe. Določitev interesa Unije je temeljila na oceni vseh relevantnih informacij v tej preiskavi, vključno s prostimi zmogljivostmi na Kitajskem, konkurenco pri surovinah in učinkom na dobavne verige za družbe Unije v skladu s členom 7(2b) osnovne uredbe. Komisija je za izvedbo te ocene v vprašalnike za vse zainteresirane strani dodala specifična vprašanja. Na ta vprašanja so odgovorili proizvajalca Unije in dva sodelujoča uporabnika.

(180)

Na podlagi informacij, ki jih je predložila družba Tosoh (36), so bile neizkoriščene zmogljivosti za proizvodnjo EMD na Kitajskem ocenjene na približno [190 000 000–205 000 000 kilogramov] (37). Trg Unije je obsegal [36 000 000–38 000 000] kilogramov. V relativnem smislu so neizkoriščene zmogljivosti na Kitajskem ogromne.

(181)

Komisija je zato sklenila, da na Kitajskem obstajajo znatne neizkoriščene zmogljivosti in da bi te, če bi bile uporabljene, lahko povečale svetovno ponudbo izdelka v preiskavi, povzročile padec cen in posledično ogrozile učinkovitost ukrepa, če ne bi bil določen na ravni dampinga.

(182)

V zvezi s konkurenco za surovine je Komisija ugotovila, da na izvoz manganove rude v zadevni državi ni povračila davka na dodano vrednost in da je bila cena manganove rude na Kitajskem znatno nižja od cene na reprezentativnih mednarodnih trgih (glej uvodni izjavi 169 in 171). Kot je navedeno v uvodni izjavi 172, se je kitajski trg surovin štel za izkrivljenega za manganovo rudo.

(183)

Zato umik vračila davka na dodano vrednost za izvoz manganove rude na Kitajskem omejuje izvoz manganove rude, izkopane na Kitajskem. Kitajska vlada z umetnim povečevanjem ravni dobave surovin niža cene domače manganove rude. Kitajski proizvajalci EMD plačujejo za domačo manganovo rudo manj, kot bi morali plačevati, če ne bi bilo omejitev izvoza. To postavlja industrijo Unije v slabši položaj v primerjavi s proizvajalci izvozniki na Kitajskem.

(184)

Poleg tega ima Kitajska glede na vir, ki ga je predložila družba Autlan (38), četrto največjo proizvodnjo manganove rude na svetu, za Južno Afriko, Gabonom in Avstralijo, ter se lahko še vedno zanaša na velike zaloge rude; dva od vzorčenih proizvajalcev izvoznikov EMD na Kitajskem sta lastnika rudnikov manganove rude, tj. sta vertikalno integrirana (39) , in za proizvodnjo izdelka v preiskavi uporabljata domačo manganovo rudo. Medtem sta proizvajalca EMD v Uniji odvisna od dobave manganove rude s tretjih trgov. Komisija je zato sklenila, da je manganova ruda sicer na voljo industriji Unije, vendar po višji ceni kot njenim konkurentom na Kitajskem. Industrija Unije je zato v slabšem položaju kot kitajski proizvajalci izvozniki.

(185)

Družba Guiliu je trdila, da glede na predloženi vir (40) kitajski trg manganove rude zajema več kot 80–95 % uvoza, zato trg manganove rude na Kitajskem ni izkrivljen. Poleg tega se na Kitajskem proizvaja in rudari večinoma manganova ruda nizke kakovosti, medtem ko je večina potrošnje in povpraševanja po manganovi rudi visoke kakovosti.

(186)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 183, proizvajalci EMD na Kitajskem, vključno z dvema od vzorčenih, za proizvodnjo izdelka v preiskavi uporabljajo domačo manganovo rudo kljub temu, da naj bi imela nizko vsebnost mangana. Proizvajalci izvozniki na Kitajskem imajo nepošteno prednost, saj imajo dostop do umetno nizkih cen domače manganove rude zaradi domače ureditve, ki je pojasnjena v uvodnih izjavah 170 do 173. Trditev te strani je bila zato zavrnjena.

(187)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 306 začasne uredbe, se EMD uporabljajo predvsem v proizvodnji cink-ogljikovih in alkalnih baterij s suhimi celicami, kar predstavlja več kot 90 % njihove uporabe. Glavni (vendar ne edini) uporabniki so trije glavni proizvajalci baterij v Uniji. Dva od teh proizvajalcev baterij sta sodelovala v preiskavi, in sicer Varta in Duracell, ki predstavljata [67–73] % potrošnje EMD v Uniji. Kot je navedeno v uvodni izjavi 179, sta oba sodelujoča uporabnika odgovorila na vprašanja o interesu Unije v skladu s členom 7(2b) osnovne uredbe.

(188)

Oba sodelujoča uporabnika sta nasprotovala strožjim ukrepom, saj naj bi ti nesorazmerno vplivali na njuno proizvodnjo potrošniških baterij s suhimi celicami, ki je bila močno odvisna od uvoza iz zadevne države, zlasti za EMD visoke kakovosti, kot je opisano v uvodni izjavi 127, in nista imela druge ustrezne možnosti. Družba Duracell je trdila, da je zmožnost uporabnikov, da zamenjajo dobavitelje in diverzificirajo svoje vire, bistven dejavnik pri ocenjevanju, ali se lahko uvedejo protidampinški ukrepi za višjo stopnjo dampinga: (i) ponovno je poudarila, da industrija Unije uporabnikom Unije ni mogla ponuditi ustrezne alternative, (ii) dobave EMD iz tretjih držav so bile zelo omejene, kar zadeva razpoložljive količine, drage in še niso bile certificirane pri dveh sodelujočih uporabnikih. Opozoriti je treba, da so za EMD, ki jih uporabniki Unije uporabljajo pri proizvodnji baterij, zaradi zahtev glede možnosti njihove predelave pred pridobitvijo certifikata za industrijsko uporabo potrebni strogi postopki preskušanja in notranje odobritve. Certificiranje novega vira dobave EMD je bilo zato dolgotrajen postopek brez kakršnih koli zagotovil glede uspešnosti.

(189)

Oba sodelujoča uporabnika sta trdila, da bi uporabniki Unije ob uvedbi protidampinških ukrepov na višji stopnji dampinga ustvarjali izgubo. Dodali so, da se je industrija proizvodnje baterij v Uniji kot celota že soočala z vse večjim pritiskom, da ostane dobičkonosna, zaradi povečanja stroškov drugih surovin, ki se uporabljajo pri proizvodnji njenih izdelkov, na primer višjih stroškov energije, in je imela zelo omejene možnosti, da pomembno zvišanje stroškov prenese na končne potrošnike, saj je na trgu baterij cena zelo pomembna, baterije različnih blagovnih znamk pa so zamenljive, ne glede na prepoznavnost blagovne znamke. Pritisk na dobičkonosnost zaradi višjih proizvodnih stroškov se je še povečal zaradi hkratnega povečanja konkurence na trgu baterij v EU in na svetovnem trgu baterij s strani neunijskih, zlasti kitajskih konkurentov. Nazadnje, izjemno škodljivi učinki za uporabnike, ki jih je povzročila neuporaba pravila nižje dajatve, so bili resnejši od morebitnih negativnih učinkov nižjih protidampinških dajatev na celotno industrijo Unije. Poleg tega ni bilo znakov, da bi protidampinški ukrepi industrijo Unije spodbudili k potrebnim naložbam v izboljšanje kakovosti, temveč bi okrepili obstoječi duopol proizvajalcev EMD v Uniji, ki jima omogoča, da določata cene brez naložb v inovacije.

(190)

Prvič, Komisija je izvedla simulacijo dobičkonosnosti obeh sodelujočih uporabnikov na podlagi dokončnih stopenj dampinga in škode, ob predpostavki, da so viri in količine kupljenih EMD ter prihodki od prodaje izdelkov nižje v prodajni verigi enaki kot v obdobju preiskave. Stroški surovin, električne energije in dela so bili prilagojeni, kadar so bili na voljo, da bi odražali spremembe po OP. Rezultati simulacij so pokazali, da bi imela uvedba dajatev na uvoz iz Kitajske v skladu s členom 7(2a) osnovne uredbe resen negativen učinek zlasti na skupni letni dobiček enega uporabnika (uporabnik bi začel ustvarjati izgubo). Ta uporabnik ne bi mogel absorbirati stroškov višje protidampinške dajatve pri svojih drugih dejavnostih na ravni skupine. To bi vplivalo tudi na skupni letni dobiček drugega uporabnika, vendar v manjši meri. Tudi če se pričakuje, da bi lahko industrija Unije zaradi olajšanja na podlagi strožjih ukrepov, uporabnikom prodala večje količine po konkurenčnih cenah, če bi eden od uporabnikov prenehal poslovati v Uniji, bi se prodaja proizvajalcev EMD v Uniji neposredno zmanjšala za več kot tretjino. To bi močno škodovalo industriji Unije glede na pomen količine prodaje tem uporabnikom, ki so, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 306 začasne uredbe, njihove glavne stranke.

(191)

Drugič, Komisija je izvedla dinamično simulacijo dobičkonosnosti obeh sodelujočih uporabnikov na podlagi dokončnih stopenj dampinga, ob predpostavki, da sta uporabnika svojo prodajno ceno alkalnih baterij zvišala za 3 % (41). Rezultat te simulacije je pokazal, da bi en uporabnik še vedno ustvarjal izgubo. Vpliv na skupni letni dobiček drugega uporabnika bi bil še vedno negativen, vendar v veliko manjši meri. Kljub temu je družba Duracell trdila, da uporabniki zaradi močne konkurence niso mogli v celoti prenesti zvišanja stroškov na končne potrošnike. Vsako prejšnje zvišanje cen je temeljilo na izboljšanju delovanja baterij. Poleg tega uporabniki nikoli niso mogli v celoti prenesti svojih strmo naraščajočih stroškov surovin zaradi vedno večjega uvoza kitajskih baterij primerljive kakovosti. Uvedba protidampinških ukrepov na višji stopnji dampinga bi še otežila konkurenco na področju cen med proizvajalci potrošniških baterij v Uniji in na Kitajskem, saj bi bili uporabniki v Uniji v slabšem položaju kot njihovi kitajski konkurenti, ki svoje vhodne materiale za EMD pridobivajo od dobaviteljev brez dajatev.

(192)

Tretjič, Komisija je izvedla tudi dinamično simulacijo dobičkonosnosti obeh sodelujočih uporabnikov na podlagi dokončnih stopenj dampinga, ob predpostavki, da bi uporabnik, ki bi imel izgubo, svojo celotno dobavo EMD preusmeril od kitajskih dobaviteljev na svojega certificiranega in vzorčenega proizvajalca izvoznika, za katerega je bila določena nižja protidampinška dajatev. Rezultat te simulacije je pokazal, da bi ta uporabnik še vedno ustvarjal izgubo.

(193)

Četrtič, Komisija je izvedla hipotetično simulacijo, v kateri bi uporabniki ves svoj uvoz EMD iz Kitajske nadomestili z uvozom iz Kolumbije in Japonske po povprečnih uvoznih cenah iz teh držav v Unijo v obdobju preiskave. Družba Tosoh je trdila, da so tudi Japonska, Južna Koreja in Rusija pomembne države izvoznice, družba Autlan pa je trdila, da ena od čezmorskih tovarn uporabnikov že uvaža EMD iz Kolumbije. Kot je navedeno v oddelkih 4.3.1 in 5.2.1 začasne uredbe, sta od zgoraj navedenih držav le Kolumbija in Japonska izvažali EMD v EU in sta bili zato edini državi, vključeni v to simulacijo. Kljub temu je bilo po mnenju Komisija zelo malo verjetno, da bi uporabniki prešli na uvoz EMD iz katere koli tretje države, ker (i) v teh tretjih državah ni bilo prostih zmogljivosti in so v preteklosti oskrbovale svoje trge ali trge v bližini, (ii) za uporabnike Unije ni bilo nikoli stroškovno učinkovito uvažati s tretjih trgov, razen iz Kolumbije, medtem ko statistični podatki kažejo, da je bil ta uvoz v preteklosti zelo nizek, (iii) dva sodelujoča uporabnika iz Unije nista certificirala kakovosti nobenih EMD iz teh virov, zaradi česar je to v najboljšem primeru dolgoročna rešitev, če je sploh verjetna.

(194)

Petič, Komisija je izvedla hipotetično simulacijo, pri kateri so proizvajalci EMD v Uniji po uvedbi protidampinških ukrepov povečali svoje proizvodne zmogljivosti. Vendar bi takojšnji učinek dajatve na ravni stopnje dampinga na enega od uporabnikov to onemogočil, saj bi industrija EMD v Uniji lahko izgubila več kot tretjino svoje prodaje, če bi ta uporabnik začel ustvarjati izgubo in izgubil posle. Zato kakršno koli povečanje proizvodnih zmogljivosti industrije EMD v Uniji ne bi bilo izvedljivo, če bi bila dajatev uvedena na ravni stopnje dampinga.

(195)

Nazadnje, industrija uporabnikov nižje v proizvodni verigi (proizvajalci potrošniških baterij) je imela v OP približno 1 850 zaposlenih, kar je znatno več kot število [130–142] zaposlenih v industriji EMD v Uniji. Zato bi bilo v primeru uvedbe protidampinške dajatve na ravni stopenj dampinga zaradi morebitnih negativnih finančnih rezultatov nadaljnjih uporabnikov ogroženo znatno število delovnih mest.

(196)

Družba Tosoh je trdila, da bi v primeru uvedbe protidampinških ukrepov za škodo glede na naravo kitajskega gospodarstva in zmožnost kitajske vlade, da usmerja izvoz prek določenih udeležencev na trgu, obstajalo znatno tveganje, da bi se izvoz usmerjal prek izvoznika z dajatvijo nič. Nasprotno bi bile uvedene dajatve veliko bolj enotne, če se stopnja škode ne bi upoštevala, kar bi zmanjšalo tveganje izogibanja.

(197)

Komisija je navedla, da zaradi zelo majhnega števila akterjev na trgu in tega, da uporabniki uporabljajo certificirane materiale, stopnja dajatve nič ne predstavlja velikega tveganja, da bi se izvoz usmerjal. Poleg tega je Komisija, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 228, predvidela tudi posebne ukrepe za zagotovitev pravilne uporabe individualnih dajatev. Zato bi lahko ustrezne službe Komisije zlahka prepoznale in obravnavale morebitne spremembe v trgovinskih tokovih.

(198)

Družba Tosoh je tudi izpostavila, da bi imel kitajski uvoz izdelka v preiskavi konkurenčno prednost zaradi različne ureditve emisij toplogrednih plinov na Kitajskem in v Uniji, saj izdelek v preiskavi ni bil vključen na predhodni seznam v okviru mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah. Nasprotno pa bi uvedba ukrepov za izdelek v preiskavi spodbujala pošteno obravnavo in enake pogoje trgovanja.

(199)

Komisija je poudarila, da je bila cilj protidampinških ukrepov ponovna vzpostavitev poštenega trgovanja med Unijo in njenimi trgovinskimi partnerji, medtem ko učinki mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah niso bili del te preiskave.

(200)

Isti proizvajalec iz Unije je nadalje trdil, da bi protidampinške dajatve, uvedene na ravni stopnje dampinga, zaščitile sam obstoj industrije EMD v Uniji in zanesljivost oskrbe z EMD, s tem pa tudi proizvodnjo baterij s suhimi celicami v Uniji. Učinek protidampinške dajatve na uvoz iz Kitajske v višini 18 do 50 % na stroške proizvodnje proizvajalcev baterij s suhimi celicami v Uniji bi znašal le slabih 3 % do 7,5 %. Poleg tega bi bilo glede na stopnje škode in konkurenčni pritisk zaradi drugih virov dobave EMD napačno domnevati, da bi zvišanje cen EMD s poreklom iz EU vsaj približno doseglo raven uvedenih dampinških dajatev.

(201)

Po ponovno izračunanih dokončnih protidampinških dajatvah (uvodna izjava 98) in analizi učinka na dobavne verige za družbe iz Unije (uvodne izjave 190 do 195) bi protidampinške dajatve, uvedene na višji stopnji dampinga, neposredno ogrozile industrijo EMD v Uniji z morebitno izgubo v višini [35–40 %] njenega obsega prodaje. Trditev te strani je bila zato zavrnjena.

(202)

Po dokončnem razkritju sta družbi Autlan in Tosoh izpodbijali analizo Komisije iz oddelka 6.2.1.3.

(203)

Družba Tosoh je poudarila, da eden od treh glavnih uporabnikov, Advanced Power Solutions NV, ni sodeloval v preiskavi. Nato je navedla člen 7(2b) osnovne uredbe, v skladu s katerim „[lahko Komisija, če ni sodelovanja,] ugotovi, da je v skladu z interesom Unije, da se uporablja odstavek 2a tega člena“, pri čemer je trdila, da bi morala Komisija glede na to, da Advanced Power Solutions NV ni sodeloval, sklepati, da uvedba dajatev na višji stopnji (dampinga) ne bi bila v nasprotju z njegovimi interesi, ali pa bi morala vsaj v svojo analizo vključiti njegova javno dostopna finančna poročila.

(204)

Komisija poudarja, da je njen sklep iz uvodne izjave 214 v zvezi z verjetnim nesorazmernim negativnim učinkom višje stopnje dampinga na dobavne verige za družbe Unije temeljil na informacijah, ki so bile na voljo o sodelujočih uporabnikih, ki predstavljata [67–73] % potrošnje EMD v Uniji, in o sami industriji EMD v Uniji. Nesodelujoči uporabnik je predstavljal manj kot tretjino potrošnje Unije, v spisu o zadevi pa ni bilo z dokazi podprtih informacij, ki bi bile v nasprotju s sklepom Komisije iz uvodne izjave 214. Zato je bil argument zavrnjen.

(205)

Družbi Tosoh in Autlan sta nadalje trdili, da so bile simulacije dobičkonosnosti, ki jih je izvedla Komisija, napačne, ker upoštevajo učinke visokih povišanj stroškov po OP na (nekatere) stroške proizvodnje baterij, ne da bi odražale realistična zvišanja cen baterij, zlasti glede na zvišanje cen življenjskih potrebščin v Uniji. Družba Tosoh je trdila tudi, da Komisija ni predložila konkretnih informacij o tem, zakaj je svojo „dinamično“ simulacijo omejila na 3-odstotno povečanje v letu 2022. Poleg tega je družba Tosoh trdila, da Komisija ni pojasnila, kako bi se zaradi podatkov iz obdobja po OP ugotovitev „očitno [ovrgla]“, niti ali so uporabljeni podatki iz obdobja po OP „očitni, nedvoumni, trajni, niso predmet manipulacije in niso posledica namernih dejanj zainteresiranih strank“, pri čemer se je sklicevala na sklepe Komisije v prejšnjih zadevah (42).

(206)

Komisija je v zvezi s tem navedla, da je zato, da bi simulacije dobičkonosnosti čim bolj ustrezale trenutnim tržnim razmeram, res prilagodila le sporočene stroške surovin (43), električne energije (44) in dela (45) uporabnikov Unije, saj so se take prilagoditve lahko izvedle na podlagi preverjenih informacij, ki so jih predložile strani, ali javno dostopnih podatkov, ravno za zagotovitev zanesljivosti uporabljenih podatkov. Komisija je poleg tega navedla, da strani niso utemeljile, zakaj 3-odstotno zvišanje cen baterij, upoštevano v simulaciji v uvodni izjavi 191, ni bilo realistično. Kot je navedeno v uvodni izjavi 191, je do tega povečanja prišlo tudi v preteklosti in je temeljilo na preverjenih podatkih sodelujočih uporabnikov ter je bilo specifično za potrošniške baterije, kar je v nasprotju z indeksom cen življenjskih potrebščin, ki vključuje košarico različnega potrošniškega blaga in storitev. Trditev strani je bila zato zavrnjena.

(207)

Družbi Autlan in Tosoh sta trdili, da sklep Komisije iz uvodne izjave 194 pomeni, da bi bil takojšnji učinek dajatev, uvedenih na stopnjo dampinga, ustavitev proizvodnje enega od uporabnikov. Komisija je pojasnila, da to ni pravilna razlaga sklepa iz navedene uvodne izjave. Neposredni učinek takih višjih dajatev na uporabnika bi bil zvišanje njegovih proizvodnih stroškov, kar bi v skladu z uvodno izjavo 194 „lahko“ privedlo do izgube poslov.

(208)

Družba Tosoh se tudi ni strinjala s sklepom Komisije, da povečanja proizvodnih stroškov uporabnikov v primeru uvedbe dajatev na ravni stopnje dampinga ne bi bilo mogoče prenesti na potrošnike, zlasti ker je Komisija v uvodni izjavi 311 začasne uredbe navedla, da obstaja možnost „prenosa dela tega zvišanja stroškov na potrošnike“. Komisija je v zvezi s tem opozorila, da je bilo treba najti pravo ravnotežje, da bi ugotovila, kakšno povečanje stroškov bi bilo mogoče prenesti na potrošnike in kakšna raven povečanja stroškov bi bila glede na to izvedljiva za sodelujoče uporabnike. Kot je že navedeno v uvodni izjavi 311 začasne uredbe, bi se lahko na potrošnike prenesel le del povečanja stroškov zaradi uvedbe dajatev na ravni nižjih stopenj, tj. stopenj nelojalnega nižanja ciljnih cen. Če bi bile dajatve uvedene na višji stopnji, tj. na stopnji dampinga, bi se stroški še povečali, kar bi seveda še otežilo prenos takega zvišanja stroškov na potrošnike. Trditev te strani je bila zato zavrnjena.

(209)

Družba Autlan je nadalje predložila trditve družbe Varta iz sporočila za medije z dne 14. novembra 2023, v katerem družba Varta trdi, da se je njeno poslovanje izboljšalo (46), kar je v nasprotju s sklepi Komisije o negativni dobičkonosnosti uporabnikov. Komisija je v zvezi s tem navedla, da take izjave sicer kažejo pozitivno sliko, ne pa tudi izračunljivega finančnega položaja, ki je potreben za oceno dobičkonosnosti uporabnika. Po drugi strani se je Komisija v svojih hipotetičnih scenarijih oprla na preverjene podrobne podatke, ki so jih med to preiskavo predložili sodelujoči uporabniki. Trditev te strani je bila zato zavrnjena kot neutemeljena.

(210)

Družba Autlan je poleg tega trdila, da je temeljni vzrok za negotov položaj uporabnikov Unije dampinški uvoz potrošniških baterij s suhimi celicami iz Kitajske in ne stroški nabave EMD. Družba Tosoh je nasprotno trdila, da se je zaradi upoštevanja uvoza kitajskih potrošniških baterij s suhimi celicami kot dejavnika v analizi iz uvodne izjave 191 pojavilo vprašanje o morebitnih dampinških praksah pri izdelkih (potrošniških baterijah s suhimi celicami), ki niso povezani s to preiskavo. Komisija je navedla, da ocena domnevnih dampinških praks v zvezi s potrošniškimi baterijami s suhimi celicami dejansko ni bila vključena v ta postopek. Zato je bilo treba pripombo družbe Autlan zavrniti. Hkrati Komisija v nasprotju s trditvijo družbe Tosoh ni načela vprašanja o dampinških praksah v zvezi z uvozom potrošniških baterij s suhimi celicami iz Kitajske, temveč je zgolj izpostavila, da je tak uvoz prisoten na trgu Unije in konkurira baterijam, ki jih proizvajajo uporabniki v Uniji. Trditev te strani je bila zato zavrnjena.

(211)

Družba Autlan je trdila, da Komisija ni zadostno analizirala učinkov na dobavne verige uporabnikov, pri čemer je v bistvu trdila, da industrija Unije v primeru uvedbe dajatev na ravni stopnje nelojalnega nižanja ciljnih cen ne bi bila dovolj zaščitena in ne bi mogla okrevati od škodljivega dampinga. Poleg tega bi bilo to v nasprotju z interesom Unije glede na pobudo Komisije za kritične surovine (47), v skladu s katero je mangan za baterije ena od strateških surovin. Komisija je opozorila, da so protidampinški ukrepi služili ponovni vzpostavitvi pravične trgovine in oceni, kakšna raven dajatev bi zadostovala za odpravo škode industriji Unije, kot je navedeno v uvodni izjavi 282 in sklenjeno v uvodnih izjavah 295 do 297 začasne uredbe. Hkrati se, kot je navedeno v uvodni izjavi 179, analiza učinka, ki bi ga imele različne dajatve na Unijo kot celoto, izvede v okviru preskusa interesa Unije v skladu s členom 7(2b) osnovne uredbe, pri čemer se upošteva učinek na industrijo Unije in uporabnike izdelka v preiskavi. Trditev te strani je bila zato zavrnjena.

(212)

Družbi Tosoh in Autlan sta nato izpodbijali hipotetične simulacije, ki jih je Komisija predstavila v uvodnih izjavah 192 in 193, in trdili, da bi uporabniki v resnici čim bolj diverzificirali svoje dobave, tudi s povečanjem nakupov od industrije Unije. Komisija je v zvezi s tem komentirala, da je pri obeh simulacijah upoštevala najbolj optimistična scenarija, v skladu s katerima so bile vse dobave, na katere so vplivale najvišje stopnje dampinga, nadomeščene z najbolj stroškovno konkurenčnimi alternativami (bodisi na Kitajskem v uvodni izjavi 192 bodisi v celoti z drugih tretjih trgov v uvodni izjavi 193). V teh scenarijih so bili torej že upoštevani najboljši rezultati, ki bi jih uporabniki teoretično lahko dosegli. Komisija je v zvezi s tem dodala, da je s petimi simulacijami v uvodnih izjavah 190 do 194 na podlagi razpoložljivih podatkov ocenila verjetnost različnih načinov, na katere bi lahko sodelujoči uporabniki obvladali višje stroške EMD, ki jih trenutno nabavljajo pri svojih dobaviteljih na Kitajskem, in verjetne učinke, ki bi jih ti imeli na njihovo dobičkonosnost. Analizo v okviru teh simulacij bi bilo zato treba obravnavati kot celoto, namesto da se simulacije obravnavajo posamično. Ker skoraj nobena od simulacij ni pokazala pozitivnih rezultatov za sodelujoče uporabnike, je Komisija sklenila, da bi uvedba dajatev na ravni stopenj dampinga najverjetneje negativno vplivala na uporabnike, njihov manevrski prostor pa bi bil omejen. Trditve strani so bile zato zavrnjene.

(213)

Nazadnje je družba Tosoh trdila, da so ji bile odvzete procesne pravice zaradi nerazkritja med preiskavo, kar je privedlo do omejitev pri preverjanju izvora podatkov in metodologij, uporabljenih pri oceni učinka dampinških dajatev na uporabniško industrijo, ki jo je izvedla Komisija. Komisija je ugotovila, da so bile informacije, ki so jih predložili sodelujoči uporabniki in na katerih so po preverjanju temeljile njene ugotovitve, ves čas preiskave na voljo v spisu zadeve. Argument je bil zato zavrnjen.

(214)

Na podlagi tega je Komisija skrbno pretehtala vse elemente in ni mogla skleniti, da bi bilo v interesu Unije, da se določi znesek dajatev v skladu s členom 7(2a), tj. določitev ravni ukrepov na ravni dampinga ni bila v interesu Unije, ker bi to verjetno imelo nesorazmeren negativen učinek na dobavne verige za družbe Unije. Komisija je zato potrdila, da je treba ukrepe določiti v skladu s členom 7(2) osnovne uredbe na podlagi stopenj nelojalnega nižanja ciljnih cen.

(215)

Na podlagi zgornje ocene bi bilo treba dokončne protidampinške dajatve v skladu s členom 7(2) osnovne uredbe določiti, kot je navedeno spodaj:

(216)

Po začasnem razkritju sta CCCMC in GMIA trdila, da trg EMD v Uniji pred letom 2020 ni bil konkurenčen (duopol), ker sta imela v preteklosti le dva proizvajalca zadostne zmogljivosti za zadovoljitev povpraševanja v Uniji in bila dobičkonosna, saj sta lahko vsa povišanja stroškov prenesla na svoje stranke. Zato niti presežne cene proizvajalca Unije, ciljnega dobička/stopnje škode niti znižanje cen proizvajalca Unije ne morejo biti upravičeni, potem ko je bila na trgu EMD v Uniji v drugi polovici obravnavanega obdobja z uvozom iz Kitajske ponovno vzpostavljena učinkovita konkurenca. Če bi bil s protidampinškimi ukrepi ponovno vzpostavljen duopol, bi to škodilo konkurenci na trgu Unije in dolgoročno negativno vplivalo na proizvajalce v poproizvodni fazi.

(217)

Kot je Komisija navedla v uvodni izjavi 286 začasne uredbe, je bilo v proizvodni proces EMD vključeno le omejeno število proizvajalcev kemikalij na svetu. Dejstvo, da je le dvema proizvajalcema Unije v prvi polovici obravnavanega obdobja uspelo doseči dobiček, ni pomenilo nekonkurenčnih razmer na trgu Unije, saj so potrošnjo na trgu Unije oskrbovali proizvajalci Unije in vse razpoložljive države uvoznice, ki so proizvajale EMD, vključno s Kitajsko. Poleg tega protidampinške dajatve ne ustvarjajo nekonkurenčnih razmer na trgu Unije, temveč zagotavljajo pošteno konkurenco med Unijo in proizvajalci izvozniki iz zadevne države. Trditev te strani je bila zato zavrnjena.

(218)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 301 do 303 začasne uredbe.

(219)

Ker ni bilo pripomb, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 304 do 305 začasne uredbe.

(220)

Družba Duracell je po začasnem razkritju trdila, da je bil učinek protidampinških ukrepov na stroške za uporabnike Unije v začasnih ugotovitvah podcenjen, dobičkonosnost uporabnikov Unije pa ni bila podprta z dokazi. Nazadnje, oba sodelujoča uporabnika sta potrdila, da bi v primeru neuporabe pravila nižje dajatve uporabniki Unije postali nedobičkonosni, kar bi pomenilo tveganje za preživetje njihovih dejavnosti v Uniji.

(221)

Kot je navedeno v začasnih ugotovitvah, je analiza podatkov uporabnikov temeljila na preverjenih izpolnjenih vprašalnikih, ki so jih predložili ti uporabniki, ob upoštevanju podatkov o virih, količinah in cenah pred dajatvami za nakupe ter prihodka od prodaje izdelkov nižje v prodajni verigi, vključno z ravnjo dobičkonosnosti, doseženo v obdobju 2021–2022. Dejansko je bil v teh letih opažen trend padanja dobičkonosnosti uporabnikov. Vendar je Komisija ocenila, da bi ob ohranitvi dokončnih protidampinških ukrepov na ravni stopnje škode uporabniki ohranili pozitivno dobičkonosnost, tudi če bi se upoštevala stopnja protidampinških dajatev in ob domnevi, da se višji stroški ne bi prenesli na njihove stranke.

(222)

Ker glede interesa uporabnikov ni bilo drugih pripomb, so bili sklepi iz uvodne izjave 319 začasne uredbe potrjeni. Pripombe, ki se nanašajo na interes uporabnikov v okviru učinka na dobavne verige za družbe Unije v smislu člena 7(2b) osnovne uredbe, so bile obravnavane v oddelku 6.2.1.3 te uredbe.

(223)

Na podlagi navedenega so bili sklepi iz uvodne izjave 320 začasne uredbe potrjeni.

(224)

Glede na sprejete sklepe o dampingu, škodi, vzročni zvezi, stopnji ukrepov in interesu Unije bi bilo treba v skladu s členom 9(4) osnovne uredbe uvesti dokončne protidampinške ukrepe za preprečitev, da bi dampinški uvoz zadevnega izdelka še naprej povzročal škodo industriji Unije.

(225)

Na podlagi navedenega bi morale biti stopnje dokončne protidampinške dajatve, izražene kot cena CIF meja Unije brez plačane carine, naslednje:

(226)

Stopnje protidampinške dajatve za posamezne družbe iz te uredbe so bile določene na podlagi ugotovitev te preiskave. Zato odražajo stanje v zvezi s temi družbami, ugotovljeno v tej preiskavi. Te stopnje dajatev tako veljajo izključno za uvoz izdelka v preiskavi, ki ima poreklo v zadevni državi in ki so ga proizvedli poimensko navedeni pravni subjekti. Za uvoz zadevnega izdelka, ki ga proizvaja katera koli druga družba, ki ni posebej navedena v izvedbenem delu te uredbe, vključno s subjekti, ki so povezani z izrecno navedenimi subjekti, se te stopnje ne morejo uporabljati in zanj velja stopnja dajatve, ki velja za „vse druge družbe“.

(227)

Družba lahko zahteva uporabo teh individualnih stopenj protidampinške dajatve, če naknadno spremeni ime subjekta. Zahtevek je treba nasloviti na Komisijo (48). Vsebovati mora vse ustrezne informacije, s katerimi se lahko dokaže, da sprememba ne vpliva na upravičenost družbe do stopnje dajatve, ki se zanjo uporablja. Če sprememba imena družbe ne vpliva na njeno upravičenost do stopnje dajatve, ki se zanjo uporablja, se v Uradnem listu Evropske unije objavi uredba o spremembi imena.

(228)

Za zmanjšanje tveganja izogibanja ukrepom zaradi razlike v stopnjah dajatev, so potrebni posebni ukrepi, da se zagotovi uporaba individualnih protidampinških dajatev. Družbe, za katere veljajo individualne protidampinške dajatve, morajo carinskim organom držav članic predložiti veljaven trgovinski račun. Ta račun mora ustrezati zahtevam iz člena 1(3) te uredbe. Za uvoz, za katerega ta račun ni predložen, bi bilo treba uporabiti protidampinško dajatev, ki se uporablja za „vse druge družbe“.

(229)

Čeprav je predložitev tega računa potrebna, da lahko carinski organi držav članic uporabijo individualne stopnje protidampinške dajatve za uvoz, pa ni edini element, ki ga morajo carinski organi upoštevati. Četudi predloženi račun izpolnjuje vse zahteve iz člena 1(3) te uredbe, morajo carinski organi držav članic izvajati svoje običajne kontrole in lahko, kot v vseh drugih primerih, zahtevajo dodatne dokumente (odpremne listine itd.) za preverjanje točnosti navedb v deklaraciji in zagotovitev, da je uporaba stopnje dajatve, ki temu sledi, upravičena v skladu s carinsko zakonodajo.

(230)

Če bi se, zlasti po uvedbi zadevnih ukrepov, izvoz ene od družb, za katere veljajo nižje individualne stopnje dajatev, znatno povečal, bi se lahko tako povečanje obsega samo po sebi obravnavalo kot sprememba v vzorcu trgovanja, nastala zaradi uvedbe ukrepov v smislu člena 13(1) osnovne uredbe. V takih okoliščinah se lahko začne preiskava o izogibanju, če so izpolnjeni pogoji za to. S to preiskavo se lahko med drugim preuči potreba po odpravi individualnih stopenj dajatve in posledični uvedbi dajatve na ravni države.

(231)

Da se zagotovi ustrezno izvrševanje protidampinških dajatev, bi bilo treba protidampinško dajatev za vse druge družbe uporabljati ne samo za nesodelujoče proizvajalce izvoznike v tej preiskavi, ampak tudi za proizvajalce, ki v obdobju preiskave niso izvažali v Unijo.

(232)

Proizvajalci izvozniki, ki v obdobju preiskave niso izvažali zadevnega izdelka v Unijo, bi morali imeti možnost zahtevati od Komisije, naj zanje velja stopnja protidampinške dajatve za sodelujoče družbe, ki niso bile vključene v vzorec. Komisija bi morala ugoditi taki zahtevi, če so izpolnjeni trije pogoji. Novi proizvajalec izvoznik bi moral dokazati, da: (i) v obdobju preiskave zadevnega izdelka ni izvažal v Unijo, (ii) ni povezan s proizvajalcem izvoznikom, ki je to počel, in (iii) je po tem obdobju izvažal zadevni izdelek ali prevzel nepreklicno pogodbeno obveznost, da bo izvozil znatno količino v Unijo.

(233)

Izvoznik ali proizvajalec, ki v obdobju, ki je bilo uporabljeno za določitev stopnje dajatve, ki se trenutno uporablja za njegov izvoz, zadevnega izdelka ni izvažal v Unijo, lahko od Komisije zahteva, naj zanj velja stopnja protidampinške dajatve za sodelujoče družbe, ki niso bile vključene v vzorec. Komisija bi morala ugoditi taki zahtevi, če so izpolnjeni trije pogoji. Novi proizvajalec izvoznik bi moral dokazati, da: (i) v obdobju, uporabljenem za določitev stopnje dajatve, ki se uporablja za njegov izvoz, zadevnega izdelka ni izvažal v Unijo, (ii) ni povezan z družbo, ki je to počela in se zato zanjo uporabljajo protidampinške dajatve, ter (iii) je po tem izvažal zadevni izdelek ali prevzel nepreklicno pogodbeno obveznost, da bo izvozil znatno količino v Unijo.

(234)

Glede na ugotovljene stopnje dampinga in raven škode, povzročene industriji Unije, bi bilo treba zneske, zavarovane z začasnimi protidampinškimi dajatvami, ki so bile uvedene z začasno uredbo, dokončno pobrati v obsegu, določenem v tej uredbi.

(235)

V skladu s členom 109 Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (49) se obresti, ki jih je treba plačati, kadar je treba znesek povrniti na podlagi sodbe Sodišča Evropske unije, izračunajo z obrestno mero, ki jo Evropska centralna banka uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja, objavljeno v seriji C Uradnega lista Evropske unije, in ki velja na prvi koledarski dan posameznega meseca.

(236)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 15(1) Uredbe (EU) 2016/1036 –